Pred kratkim je na Twitterju nekdo pod imenom @LicenMitja napisal »kratek slovar leve terminologije« kot nekaj, kar bi vsekakor morali premisliti. Kajti gre za memetske besede, s katerimi operira množica pristašev revolucije, Jugoslavije, komunizma, novih oblik marksizma. In njihovo dojemanje teh delno prikritih, pervertiranih pomenov besed, se v tem »slovarčku« na preprost način razkrinka. Slovarček zelo ilustrativno pokaže, na kak način se dogaja v nekem okolju memetska kulturna hegemonija in kako se v takem okolju vzpostavlja specifična hierarhija dojemanja sveta. Tukaj je ta čivk:

Kratek slovar leve terminologije:

Fašist = antikomunist

Neonacist = Slovenec

Vladavina prava = vladavina LGBT

Avtonomija univerz = Frankfurtska šola

Človekove pravice = judeoglobalizem

Multikulturna družba = etnocid avtohtonih narodov

Svoboda medijev = »New world order« agitrop (NWO pomeni nov svetovni red, opomba avtorja kolumne)

EU = SZ

Ne bom se ustavljal pri vsakem pojmu, kajti gre za premislek o celotnem območju pomenskih sklopov teh besed, ki so hkrati tudi na desni strani enačajev podobno memetski kot na levi. Tisto, kar odlikuje ta »slovarček«, je predvsem to, kako z lahkoto lahko sopostavitev inverznih pomenskih dvojic razkrinka tak memetski okvir, v katerem živimo Evropejci in morda še posebej Slovenci.

Izrazi skozi določen čas in določeno uporabo, če je ta vedno znova usmerjena in namenoma nevro-lingvistično kodirana, pridobijo izredno čustveno nabit pomen.

Živimo v času memetske kulture, v kateri zaradi strahotne preobilice informacije prihaja do neznosnega poenostavljanja čisto vsega.

In ne gre samo za to, da bi to poenostavljanje bilo le posledica te preobilice informacij, ne, gre za načrtno spodbujanje takega načina razmišljanja. Dvodimenzionalnega…
Ko človek gre prebrat časopis, preleti spletne strani informativnih portalov, ko pogleda televizijske oddaje ipd, mu je jasno, da mediji sami spodbujajo hitro tlačenje vseh informacij v preproste modele, obsodbe, moraliziranja med skrajnostmi, včasih tudi sarkazem, cinizem. Taki modeli, memetske poenostavljene opredelitve, omogočajo nekemu mediju, da lahkotno sprevrača obilico pomislekov, pričevanj, vpogledov in drugih možnih interpretacij v zelo enostavno odločitev, ki naj bo čimbolj črno- bela, hkrati pa dovolj čustveno nabita, da pritegne bralca, gledalca, potrošnika.
»To je super« proti »to je grozno«. »Ta dejavnost je obsojanja vredna« proti »ta dejavnost je odlična«…

Črno-belo dojemanje razmerij ni le stvar poenostavitev, temveč tudi tega, da se besedam daje nek določen pomen, ki nima več tiste običajne, večplastne, čustveno pomenske širine, temveč preprosto skuša pridobiti ozko usmerjenost v eno samo ost, eno samo, zelo površno in zelo čustveno zgoščeno smer dojemanja.

Podobno kot bi primerjali zgodbo, polno različnih nivojev, različnih čustvenih stanj nekih junakov z enim samim znakom. Na eni strani torej na primer drama Beneški trgovec Williama Shakespearja, polna globinske simbolike, tragičnih in zmagovalnih trenutkov, vzvišenih občutkov in močnih čustev, na drugi strani pa oznaka »ta drama je antisemitizem«…

Meme, kakor ga je opredelil Richard Dawkins, tvorec izraza »meme« in avtor znane knjige »Sebični gen«, je po definiciji »kulturni gen«, to pomeni, da je v svojem tekstu Dawkins meme-om namenil veliko globino, veliko pomensko vrednost. Toda današnji meme, ali kodiran izraz, s katerimi operira današnja medijska mašinerija, je daleč od tiste globinske pomenskosti, kakršno je verjetno imel v mislih Dawkins. Seveda, še vedno nosi s sabo pomensko jedro, ki tvori tudi možne pomenske konotacije in celo humorne obrate, toda v svojem bistvu je sodobni medijski meme enoplasten. Pravzaprav je res podoben šali- namreč šali se ne smejimo drugič, tretjič ali petič, saj smo se prvič smejali ravno zaradi tega, ker smo to enoplastno povezavo s svetom že našli.

Tako bi dejansko namesto pojma »meme« bil bolj natančen pojem »sprožilec čustvenih reakcij«, ali v angleški kulturi večkrat uporabljena sintagma »code word«, kajti s tem sprožilcem, s to »kodo«, ki je nabita s čustvenim nabojem, dejansko operira vsa mašinerija nekega utečenega medijskega/šolskega (u)stroja.

Da bi stvar bila še malo bolj bizarna, se memetske zamenjave za pomene dogajajo še na nivoju metaforičnih skrivalnic, s katerimi se npr. v politični kulturi Slovenije (in Evrope) dogaja velika shizma med tako imenovanimi »levimi« in »desnimi«. Celo samo poimenovanje »levi« in »desni« je memetska zanka, skrivalnica, neke vrste »partizansko ime« za veliko bolj problematično metapolitično podstat, ki bistveno zaznamuje naš čas. (O tem sem sicer že pisal, vendar naj na hitro obnovim, da gre za dva rezila istega meča, s katerim globalisti režejo korenine avtohtonim narodom in jih spreminjajo v priložnostne predstavniške kolonije ali hlapčevske državne strukture, v katerih se internacionalna, neavtohtona elita nenehno obnavlja in raste na račun avtohtone populacije. Hkrati pa se avtohtone evropske narode poriva v izumrtje. Pri tem smo Slovenci med najbolj ranljivimi, saj nas je že v izhodišču malo in nas velike finančne korporacije pokrijejo veliko bolj hitro kot druge, večje avtohtone narode)…

Zanimiv je sam postopek ustvarjanja memetske vseprisotnosti in čustvene nabitosti določenih pojmov. Namreč ta postopek nikakor ni preprost, še manj pa ga je možno zelo hitro vzpostaviti. Gramscijevi zapisi, ki sem jih že v tekstu "Vklenjeni v svobodo" (LINK) povezal z Bernaysovim in Lippmannovim mojstrskim obvladovanjem propagande, kažejo na strukturo delovanja takega »pranja možgan« oziroma na načine vzpostavljanja take kulturne hegemonije, v kateri se določeni vidiki privzamejo za same po sebi umevne.

Seveda, če neki skupini ljudi uspe povsem prevzeti največje inštitucije države ali naddržavnih tvorb, je tako delo lažje, kajti bistven del tega vzpostavljanja kulturne hegemonije je implantacija ene okvirne zgodbe, mita, s katerim se vzpostavi razmerje med tistimi, ki so nadrejeni in torej upravičeni do vsega in tistimi, ki so zaradi različnih razlogov podrejeni in se jih lahko na različne načine diskreditira, zapira, včasih celo muči ali pobija, če je to nujno za vzdrževanje tega najbolj temeljnega mita, zgodbe, ali kakor pravita Gramsci in tudi Bernays, ene »podobe« sveta, kakršno dobimo večinoma skozi šolski sistem, kombiniran z najbolj široko prisotnimi mediji.

O podobnih rečeh govori na nivoju izvedbenih, praktičnih izkušenj tudi Juri Bezmenov, nekdanji član KGB, ki je prebegnil v ZDA in imel o tem zelo zanimiva predavanja ter mnoge youtube posnetke (https://www.youtube.com/watch?v=GwDdJsdYM3g).

Torej v tej memetski kulturi »sprožilcev čustvenih reakcij« skozi šolski sistem in skozi medijsko mašinerijo vzpostavimo osnovne slike. Nekaj, kar je skupno vsem, ki so bili deležni enakega šolskega sistema, enake medijske krajine. Vsi približno vemo, kaj pomeni beseda »revolucija«, toda dejansko ima v Sloveniji večina ljudi to besedo »vkodirano« na način, ki tej besedi daje pozitiven pomen. Prav tako po večini zahodnega sveta »revolucionarnost« enačijo z nečim pozitivnim, novim, nečim, kar spreminja svet na bolje. Zelo redki lahko vsakič, ko slišijo besedo »revolucija«, dejansko premislijo njen pomen v kontekstu največjih pobojev v zgodovini človeštva, zelo redki lahko ob omembi »revolucije« pomislijo na neskončno sivo krajino vzhodnega bloka, Kitajske, norenje revolucionarjev po drugi svetovni vojni pri nas, polja smrti rdečih Kmerov ipd…

Skratka, memetska kultura s svojo dvodimenzionalno kulturno pomenskostjo prehiteva možgane in razmislek. In v njej je dejansko edini način, kako se prebijemo mimo teh mrež površnega obsojanja, moraliziranja, vreščanja, globinsko premišljevanje situacije in samih pojmov.