Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
GM
AR revija
Eseji

Petek, 24. julij 2020 ob 06:35

Odpri galerijo

V prejšnjih delih eseja o Jugoslaviji je bilo govora o sistematičnih kršitvah osnovnih človekovih pravic pod komunističnim režimom v Jugoslaviji. In prav je, da ideologe in največje zločince v naši zgodovini prikažemo v besedi in sliki. Da ostanejo za večnost zaznamovani in da se nikoli ne pozabi milijonov ljudi, ki so zaradi njihove sle po oblasti in želje po prelivanju krvi umrli, trpeli in imeli uničena življenja.

Dejstvo je, da so bili komunistični voditelji veliki manipulatorji, in da so s svojimi lažmi in dejanji grobo posegli v zgodovino in kulturo Slovenskega naroda.

Tipični primer manipulacije s pojmom »proti-fašizem« (oziroma »antifašizem«) je označitev peterokrake zvezde, ki je bila partizansko znamenje«, za »antifašistični« simbol, čeprav tega simbola niso uporabljali zahodni zavezniki, ki niso bili nič manjši protifašisti od sovjetskih in drugih komunistov, ki so edini uporabljali rdečo zvezdo.  Problem komunistov, ki so bili na oblasti v obdobju 1945-1990 je bil, kako prepričati ljudstvo, da je njihova oblast legitimna (to je, da so upravičeni do vladanja) v odsotnosti svobodnih volitev, ki edine v demokraciji podeljujejo legitimnost nosilcu oblasti.

V ta namen je bil sproduciran mit o »NOB«, za katerega promocijo je bilo porabljeno ogromno davkoplačevalskega denarja. Pravljica o »NOB«, »narodnih herojih« in »narodnih izdajalcih« (uradna ali šolska zgodovina socialističnega obdobja, ki se je v marsičem ohranila še danes), ki je bila do onemoglosti ponavljana v šolah, medijih, na prireditvah in v vsem javnem življenju, je tako imela za osnovni cilj, da vcepi v glave ljudi prepričanje, da je Zveza komunistov upravičena do oblasti in da svobodne volitve niso potrebne.
Izza današnjega ponavljanja te pravljice in gojenja mita o »NOB« pa se skriva isti namen opravičevanja obstoja komunističnega režima, njegovega nedemokratičnega prihoda na oblast ter zločinov, ki so bili pri tem storjeni, ker je to v interesu postkomunistične levice, katere politična moč v veliki meri temelji na javnem mnenju, ki verjame v »NOB« ter na podedovanem medijskem in finančnem monopolu nekdanje Partije, katere pravne naslednice so stranke te politične opcije. Zato je še bolj pomembno, da ljudem odpremo oči in imenujemo zločince.

Začnimo kar z vrhovnim zločincem in ideologom komunizma v Jugoslaviji Josipom Brozom TITOM Predvsem je nedopustno, da v 21. stoletju živijo ljudje, ki častijo enega največjih klavcev v zgodovini človeštva, in povezujejo našo sedanjost s tem zločincem.

Nedopustno je, da se na hribih po Sloveniji bohotijo napisi, ki jih seveda skrbno negujejo »zagovorniki vrednot NOB«, stari UDBOVSKI sodelavci in skrajni levičarji, kar je skrajno žaljivo za vse žrtve, ki so jih po nalogu tega ideologa povzročili komunistični klavci po celotnem področju bivše Jugoslavije.

Skrajno nedopustno in žaljivo za slovenski narod je, da se po nekaterih mestih po Sloveniji še vedno v posmeh vsem žrtvam komunizma bohotijo kipi in skulpture, ki predstavljajo tega klavca balkanskih in evropskih narodov.

Priznan psihoanalitik iz ZDA je o Titu napisal zanimivo tezo: »Tito je bil serijski morilec  sodobnega časa, je super zvezdnik častilcev komunizma in čista  poosebljenost dveh največjih zahodnih fascinacij: krvi in smrti.« Takšni ljudje so fascinantni ne glede na to, kako odvratna se nam lahko zdijo njihova dejanja. Tito je bil  Serijski morilec. Normalen psihopat patološke matere z veliko obsedenostjo po denarju, slavi in krvi.

Josip Broz -TITO je v resnici bil okoreli stalinist, katerega MIT se je začel leta 1943 v mestu Jajce v Bosni in Hercegovini, ko je manjšina delegatov na zasedanju AVNOJA imenovala Tita za dosmrtnega voditelja države Jugoslavije. Od tega dne dalje so vse partizanske enote na področju celotne Jugoslavije dobile navodilo, da se ne prepeva več pesmi mrtvim herojem partizanom, temveč samo in izključno Titu.

Šele po njegovi smrti in z osamosvojitvijo Slovenije in ostalih držav na področju Jugoslavije smo začeli dobivati resnične informacije o tem človeku, ki se ga je 45 let slavilo bolj kot Boga.

Tako smo izvedeli, da je v predvojnih letih v Rusiji ovajal svoje sodelavce in tovariše, ki so kasneje izginili v stalinističnih čistkah, po ocenah strokovnjakov in zgodovinarjev, je zaradi njegovih ovadb bilo ubitih od 90 do 100 komunistov. Sodeloval je v revolucionarnem boju v Španski državljanski vojni, kjer so komunisti počeli strašne zločine, čeprav je zanikal udeležbo, se je kasneje izkazalo, da je aktivno sodeloval v bojih in počel zločine nad človeštvom.

In sicer je deloval v komunističnih terorističnih celicah v okolici Barcelone. Ni bil poveljnik ali komandant kake čete. Bil je posebni sodelavec po navodilih katerega so se izvajali izven sodni poboji. Njegov vloga v povojnih izvensodnih pobojih na področju Jugoslavije se prikriva. Dejstvo pa je, da je on ukazal te poboje, da jih je v večini slovenskih krajev, ki jih je »naključno obiskoval« prav v mesecu maju in juniju, ko se je večina teh pobojev zgodila, tudi osebno nadzoroval. (1)

Edvard Kardelj- KRIŠTOF, učitelj in pisatelj, narodni heroj. Glavni ideolog samoupravnega socializma v Jugoslaviji, s katerim je popolnoma uničil gospodarstvo Jugoslavije in glavni krivec za izgubo Istrskega polotoka, ki ga je samovoljno predal republiki Hrvaški. Titov ideolog in nosilec nove marksistične misli.

Edvard Kardelj je avgusta 1941 (Delo, št. 2) v članku Za osvobodilno fronto slovenskega naroda zapisal: »... neizmerna ljubezen slovenskega ljudstva do bratske družine sovjetskih narodov, do Rdeče armade in do velikega Stalina, čigar genialna misel je vodila milijone sovjetskega ljudstva od uspeha do uspeha, od zmage do zmage.« In dva stavka naprej: »Slovensko ljudstvo se danes s studom in grenkobo spominja gnusnih klevet in laži proti Sovjetski zvezi, ki jih je še pred nekaj meseci širilo časopisje naše reakcionarne gospode ...«

Komunisti so si torej že na samem začetku prilastili termin »slovensko ljudstvo« in se podpisovali z njim.

Konec avgusta 1941 je Edvard Kardelj v Delu objavil članek Za osvobodilno fronto slovenskega naroda, v katerem lahko beremo, da Komunistična partija »kot najmočnejša politična sila slovenskega naroda daje iniciativo v formiranju fronte odpora proti fašističnim okupatorjem.« Kardelj je torej razglasil KPS za »najmočnejšo silo slovenskega naroda«.

15. avgusta 1941  je Edvard Kardelj skupaj z Zdenko Kidrič in Francem Ravbarjem - Vitezom v Ljubljani ustanovil Varnostno-obveščevalno službo (VOS). Eden glavnih ideologov povojnih pobojev na področju Slovenije.  (2)

Boris KIDRIČ, politik, partizan, narodni heroj, ki je 5. maja 1945 postal prvi predsednik slovenske komunistične vlade. Senca Edvarda Kardelja.

Kot vodilni politik na Slovenskem je imel odločilno vlogo tudi pri zaključnih operacijah in čiščenju političnih nasprotnikov v Kočevskem Rogu, Teharjah, Hudi jami in še kje.

Spomnimo se samo Kardeljeve depeše o »prepočasnem čiščenju«. Postal je zvezni minister za industrijo in eden izmed »najzaslužnejših« ljudi za industrializacijo Jugoslavije, tako imenovano prvo petletko. (3)

Zdenka ARMIĆ KIDRIČ, sovjetska obveščevalka, neslovenska voditeljica teroristične organizacije VOS, ki je med vojno pobijala zavedne Slovence in aktivno sodelovala povojnih pobojih v Kočevskem Rogu. Njena sla po krvi je bila tolikšna, da so komunisti od njenega moža BORISA KIDRIČA zahtevali, da jo umakne. (4)

Miha Marinko-POLDE, organizator NOB na Štajerskem in Dolenjskem ter prvi politični komisar slovenske partizanske vojske in Glavnega štaba NOV in POS. Častni občan mesta Ljubljana in Kamnik. (5)

Franc Leskovšek- LUKA, od 1942 član Izvršnega odbora OF in Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije; udeležil se je Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in bil izvoljen v Predsedstvo SNOO/SNOS, pa tudi AVNOJ-a. (6)

Aleš Bebler -PRIMOŽ TRATNIK ali ANTON HARTMAN,  slovenski španski borec, partizan Ob začetku vojne 6. april 1941 so člani Komunistične partije ustanovili v Ljubljani operativno komisijo, v kateri je bil Bebler vojaški izvedenec. Glavna naloga komisije je bila priprava tehnike za sabotažne akcije na raznih prometnih cestah in železnicah. Skupaj s svojimi sodelavci je  načrtoval razne partizanske operacije v okviru OF. Ko je bilo junija 1941 ustanovljeno Vrhovno poveljstvo partizanskih čet, je bil imenovan za načelnika štaba oz. namestnika poveljnika. V Ljubljanski pokrajini je kot namestnik poveljnika formiral III. grupo odredov. (7)

Boris Kraigher- JANEZ, slovenski komunist, partizan, politični komisar, prvoborec. Med novembrom 1942 in majem 1943 je bil organizacijski sekretar na sedežu CK KPS in nato še nekaj časa v. d. Od 14. julija 1943 do 5. oktobra 1944 je bil politkomisar Glavnega štaba NOV in POS.

Udeležil se je Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, kjer je bil izvoljen v plenum OF ter v slovensko delegacijo Avnoj-a. Septembra 1944 je postal član IO OF. Od marca 1945 je bil tudi politični sekretar oblastnega komiteja KPS, tajnik pokrajinskega odbora OF in podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje. (8)

Vida Tomšič, slovenska predvojna komunistka, prvoborka, partizanka, februarja 1944 izvoljena v Slovenski narodnoosvobodilni svet. Nekaj časa je urejala časopis Ljudska pravica in opravljala organizacijske naloge v Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije. Po prehodu v Jugoslavijo so jo odpravili v Slovenijo, kjer je bila izvoljena v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) in opravljala različne medvojne politične dejavnosti, zlasti med ženskami (AFŽ). 5. maja 1945 je bila v Narodni vladi Slovenije (Ajdovska vlada) imenovana za ministrico za socialno politiko (9)

Ivan Maček- MATIJA, slovenski partizan, general, politični komisar, prvoborec. 1942 je bil imenovan za političnega komisarja Glavnega štaba NOV in POS. Sredi maja leta 1942 je s štabom odšel na osvobojeno ozemlje. Oktobra 1942 je bil imenovan za komandanta Glavnega štaba NOV in POS (ter Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije) in vodil protiofenzivo proti beli gardi. Konec leta 1942 je sodeloval tudi v bojih na Hrvaškem v četrti sovražni ofenzivi. Julija leta 1943 je dolžnosti komandanta glavnega štaba predal Francu Rozmanu. Od takrat naprej je nastopal kot član Politbiroja CK KPS in se je ukvarjal izključno s političnim delom. Na kočevskem zboru oktobra leta 1943 je bil izbran za člana Slovenskega narodno osvobodilnega odbora (od 1944 SNOS) in AVNOJ, septembra 1944 še v IOOF. Spomladi 1944 je odšel v Vrhovni štab NOV in POJ in doživel nemški desant na Drvar. Po vrnitvi v Slovenijo je prevzel dolžnosti načelnika OZNE za Slovenijo, kar je ostal do začetka leta 1946, ko je za nekaj mesecev (marec-junij) prevzel notranje ministrstvo. Eden glavnih organizatorjev povojnih pobojev na terenu. (10)

Franc Rozman- STANE, slovenski španski borec, partizan, general in narodni heroj  je postal vojaški inštruktor pri Glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet. Moral je postaviti na noge Štajerski partizanski bataljon (Druga grupa odredov, IV. operativna cona). Združili bi ga iz partizanskih čet (Revirske in Savinjske čete), ki so delovale na Štajerskem že jeseni 1941. 20. septembra je prišel v tabor Radomeljske in Mokriške čete v gozdu pri Sostrem pri Ljubljani. V začetku oktobra je prišel v tabor Savinjske in Revirske čete na Dobrovljah nad Braslovčami. S četama je šel preko Savinje na Grmado nad Šoštanjem, kamor je prišla tudi Pohorska četa. Tu je formiral I. Štajerski bataljon. Med 7. in 8. oktobrom je vodil I. Štajerski bataljon pri napadu na Šoštanj in kasneje 25. oktobra v bitki na Čreti. Nemci so se ga neprestano želeli znebiti in so mu postavili več zased. 28. oktobra je vodil I. Štajerski bataljon iz Griž pri Celju na Kozjansko na »brežiški pohod«, ki naj bi preprečil Nemcem izseljevanje Slovencev v Posavju. Zaradi snega in nemškega pritiska se je bataljon 7. novembra zjutraj vrnil v Griže. Tu je bataljon razdelil na več skupin za prezimovanje, sam pa odšel v Ljubljano, kjer je Glavno poveljsko slovenskih partizanskih čet odobrilo njegovo delo in ga poslalo na Dolenjsko, da tam organizira II. Štajerski bataljon, ki naj bi okrepil partizansko vojsko na Štajerskem.

Spomladi 1942 je Franc Rozman postal poveljnik slovenske 1. štajerske partizanske brigade, ustanovljene 5. aprila 1942 na Kremenjaku na Dolenjskem[4], in je štela več kot 300 borcev. Po svoji organizacijski sestavi, sposobnosti borcev in bojni moči je bila tedaj najmočnejša slovenska partizanska enota. Pozneje je bila brigade reorganizirana v Drugo grupo odredov, kateri je poveljeval Rozman. Pozneje je bil še poveljnik 4. operativne cone. (11)

 

Mitja Ribičič, partizan, komunist je oktobra 1941 postal član KPS, delal je v Centralni tehniki KPS, 1942 pa je vodil ljubljanske ilegalne tiskarne. Vsa njegova družina je bila hudo preganjana in po zaporih, mama in sestra sta bili mučeni in nato v zloglasnem ženskem zaporu pri Benetkah. Junija 1942 je šel k partizanom na Štajerskem, kjer je prav tako organiziral ilegalne tiskarne. Konec leta 1942 je bil sekretar Moravško-litijskega okrožja, nato do junija 1943 politkomisar Kamniško-savinjskega odreda, od juija? 1943 komisar Šlandrove brigade, od septembra 1943 komisar IV. operativne cone, od marca do maja 1944 na partijskem tečaju CK KPS, nato pa komisar Koroške grupe odredov. Od novembra 1944 do aprila 1945 se je šolal na višji vojaški (politični?) šoli (akademiji Dzeržinskega?) v Moskvi. Po osvoboditvi je delal v OZNA in UDV za Slovenijo kot pomočnik načelnika OZNE in od 1947 kot pomočnik notranjega ministra (sodeloval je pri pripravi insceniranih političnih procesov po stalinističnem vzoru) in ideolog komunističnih koncentracijskih taborišč v Sloveniji in Jugoslaviji. (12)

 

Stane Semič-DAKI, slovenski partizanski častnik, španski borec, glavni požigalec vasi v Suhi Krajini. Zaradi teh dejanj je postal prvi narodni heroj v Sloveniji.

 

Vsi ti ljudje in njihovi nasledniki, SERGEJ KRAIGHER, ALBERT JAKOPIČ, FRANCE POPIT, STANE DOLANC, ANDREJ MARINC, FRANC ŠETINC, JOŽE SMOLE  in MILAN KUČAN, so sodelovali pri zločinskem podvigu imenovanem NARODNOOSVOBODILNI BOJ bodisi neposredno ali posredno, pri prikrivanju masovnih pobojev in prikrivanju morišč pobitih političnih nasprotnikov. Zgoraj našteti so s svojimi pomagači aktivno sodelovali pri zločinih nad človeštvom, medtem ko so ostali, čeprav so vedeli za obseg teh zločinov le te prikrivali in s tem storili krivico in zločin nad slovenskim narodom.

V času, ko jasno vidimo, kako se duh totalitarizma znova oživlja in z novo močjo vrača v našo prelepo domovino, se naši oblastniki, (in mogoče celo kdo iz naših vrst) bojijo označiti komunizem za zločinski sistem in še bolje- za KRIMINALNO IDEOLOGIJO, ki jo je potrebno prepovedati z zakonom.

Najmanj, kar bi bilo potrebno nujno storiti, je vsaj simbolno sprovesti sodni proces proti komunizmu in ga kot sistem obsoditi ter se od njegovih metod in njegovih grozljivih posledic ograditi. Največje zločine komunizma proti človeštvu pa bi bilo nujno potrebno tudi obravnavati v osnovnih šolah in srednjih šolah pri zgodovini, kar se trenutno dogaja le res v minimalni meri (ali pa se celo ne dogaja, kjer se učitelji odločajo izpustiti določene vsebine).

Nujno potrebno se je zavedati, da je Jugoslavija bila nedemokratična zveza okupiranih držav, ki jo je vodila nelegitimna skupina kriminalcev, ki so uvedli diktatorski režim na podlagi gole sile in ustrahovanja ljudstva, in ki so prišli na oblast na nelegitimen način, z nemoralnimi sredstvi in množičnim pobijanjem (večinoma po vojni neoboroženih) nasprotnikov, ki so bili vrnjeni iz Avstrije kot vojaški ujetniki. Gre torej še za dodatno kršenje Ženevske konvencije o pravicah vojnih ujetnikov.

Zato so v boju s komunistično pošastjo dovoljena vsa legitimna sredstva. Potrebno je na vsakem koraku z vsemi legitimnimi sredstvi razkrinkavati in napadati vse, kar je komunistično, "samoupravno", jugoslovansko, vse kar je povezano s komunistično idejo, ki ji je vrojen leninizem oziroma stalinizem in potrebno je enkrat za vselej dokazati tem "kaviar komunistom", da so vsa njihova dejanja v nasprotju z interesi slovenskega naroda.

Treba je z vsemi legitimnimi sredstvi napadati JLA, in vse tiste, ki ji dajejo pravico braniti jugoslovansko idejo, ker JLA nikoli ni bila slovenska vojska (niti vojska dejanskega ljudstva jugoslovanskih narodov), ker je bila okupatorska in protiljudska. Upirati se je potrebno vsaki idejo o "bratstvu in enotnosti", upirati se je potrebno ideji o oživljanju tega jugoslovanskega nestvora, tega pokopališča slovenskega naroda. 

(1) http://www.politikis.si/2009/11/intervju-pero-simic-avtor-knjige-tito-skrivnost-stoletja/

(2) Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, samozaložba, 1996

(3) https://www.casnik.si/umrl-je-tovaris-boris-kidric-60-let-kasneje/

(4) http://www.zupnija-selnica.si/sl/dogodki/551/konec-vojne-ideolosko-zlorabljajo/

(5) https://sl.wikipedia.org/wiki/Miha_Marinko

(6) https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Leskošek

(7) https://sl.wikipedia.org/wiki/Aleš_Bebler

(8) https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Kraigher

(9) https://sl.wikipedia.org/wiki/Vida_Tomšič

(10) https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Maček

(11) https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Rozman_-_Stane

(12) https://sl.wikipedia.org/wiki/Mitja_Ribičič

 

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 17. Sep 2020 at 13:54

296 ogledov

Kolumna Marka Fratnika: Predlagani ukrepi vlade
V sredo, 16.09.2020 je vlada predstavila predloge ukrepov na davčnem, gospodarskem in okoljskem področju. Skoraj ni medija, ki jih ni objavil, zato jih ne bom samo naštel, temveč zraven podal o njih svoje mnenje. Okolje  Predlagajo 30 sprememb, v fazi spreminjanja so gradbeni zakon in nekatere uredbe, ki bi naj poenostavile izdajo gradbenih dovoljenj.  Precej poskusov sprememb na tem področju smo že doživeli. Najbolj se spomnim Černačevega ukrepa pri gradnji enostavnih objektov za časa predzadnje vlade JJ. Veljal je le nekaj dni, potem pa ga je leva politična srenja poteptala in ukinila. Kdorkoli je kdaj gradil ve, da so temeljni problemi predvsem birokrati na občinah in UE, ki znajo demonstrirati samovoljo in izjemno moč.  Zakonske spremembe na tem področju so nujno potrebne, ampak brez učinkovite spremembe pri birokratih napredka ne bo. Veliko nas pozna “izživljanje po pravilih”; zadnji dan 30 dnevnega roka pripomb stranka pripombo odpravi, dokumentacijo dopolni, ponovno vloži, po 30 dneh zopet pripomba in tako se vse zna zavleči v nedogled.  Gospodarsko področje  Avtomatizacija izpolnjevanja obrazcev. Res je živ obup na vsak obrazec pisati davčno, matično in celo registrsko številko podjetja ter ostale podatke o podjetju. Vse številke so unikatne, z vpisom ene bi računalniški program takoj moral napolniti vse ostale manjkajoče. Simičevi predlagajo vodenje podatkov v enem registru.  Če tole bere kak informatik, mu je verjetno zraven slabo, ker se sprašuje: zakaj tega ni že od pojava prvega računalnika v SFRJ?  100 državnih organov, 100 različnih idej kaj vse bi jim naj podjetja poročala. Ajpes, Furs, eDavki, itd. Vsak svoje zahteve za podobne ali celo enake podatke. Živa groza. To bi naj odpravili z enkratnim poročanje podatkov. Poenostavitev refundacije bolniških! Avtorji obstoječega sistema si zaslužijo nagrado za zapletanje do onemoglosti in trajno prepoved približevanja Javni upravi... Skratka: spremembe so več kot dobrodošle. Davki  Tu je predlogov največ oziroma so bili najbolj podrobno predstavljeni. Sam sem nad njimi razočaran. Davek od dobička, dosežen ob odsvojitvi kapitala, se po 15 letih lastništva več ne bi plačal. Trenutna meja je 20 let.Uvedli bi socialno kapico in sicer pri 6000 € bruto. Meja za SLO precej visoka, ampak bolje to kot nič.Davek od izplačila dohodkov iz kapitala bi se naj iz 27.5 zmanjšal na 25 %. Hrvaška ima 12 %.Pri oddaji nepremičnin predlagajo zvišanje normiranih stroškov iz 15 na 30%,a  ne bo moč uveljavljati dejanskih stroškov. Splošna dohodninska olajšava bi se dvignila iz 3500 na 4000€.Predlagana uvedba 6 dohodninskega razreda za zaslužke nad 1 mio, ki bodo obdavčeni samo z 10% - poudarjam, za zneske NAD MILIJON. Pri tem je potrebno poudariti, da ne gre za dohodke iz kapitala (dividende) ampak zaslužke. Koliko davčnih rezidentov Slovenije zasluži mesečno, po odbitem obračunu prispevkov za plače, več kot 80.000 € ne vem, sam ne poznam nikogar. Vsako znižanje davkov je za pozdraviti, ampak tole resnega vpliva ne bo imelo. Na TW je nekdo pokomentiral češ, do sedaj takšnih ni bilo, sedaj bodo. Kakšno plačo mora imeti nekdo, da se ga ta ukrep dotakne? Cca 135.000 €/mesec. Po odbitju prispevkov ostane cca 86.400, 86.400x12=1.036.800 Za 36.800 bi plačal samo 10% dohodnine medtem, ko bo za preostali milijon plačal 486.000€ dohodnine. Predlagan ukrep pride v poštev samo vrhunskim športnikom. Ga pozdravljam, kot vsako drugo zniževanje davkov! Predlagajo uvedbo davka na nepremičnine. SDS je bil leta kategorično proti davku na nepremične, zato je tale predlog prvi v nizu razočaranj!  Uvedli bi 20% obdavčitev od zaslužkov pri trgovanju s kriptovalutami. Sam verjamem, da lahko ta davek poberejo samo po “nesreči”.  Pavšalne stroške za SPje pavšaliste bi iz 80 spustili na 60%. Namesto, da bi stopili na prste državnim uradnikom, profesorjem, itd, ki fiktivno “svetujejo” državnim podjetjem in celo državi ter črpajo državni denar preko fiktivnih podjetij in spjev, bi kaznovali in dejansko ukinili eno izmed redkih pametnih in debirokratiziranih oblik mikro podjetništva. Nekaj predlaganih ukrepov sem izpustil in za konec prihranil upokojence. Ti bi lahko tudi po upokojitvi ostali zaposleni, če bi to želeli. Poleg normalno obdavčene plače bi prejemali tudi celotno pokojnino. Edino normalno in vsekakor za pozdraviti, VENDAR (!), potrebno je upoštevati, da živimo v Sloveniji.  Nujno je potrebno vzporedno oziroma še prej sprejeti zakon, po katerem bodo vsi v javnem sektorju in državnih podjetjih, ki dosežejo upokojitvene pogoje, avtomatično odpuščeni, sicer jih bo veliko ostalo na delovnih mestih še po smrti.

Thu, 27. Aug 2020 at 11:59

646 ogledov

Kolumna Jirija Kočice: Šola v službi ideologije
Kmalu bomo svoje prvošolčke in druge naše otročke poslali zopet v šolo v dobri veri, da bodo v nadaljnjem življenju s pridobljenimi znanji imeli boljše možnosti pri tem, kako se bodo zaposlovali, kako bodo razumeli stvari okrog sebe, kako se bodo izgradili v zdrave, srečne osebe in bodo pri tem zasledovali ne zgolj zunanje motive kot so denar in nagrade, temveč tudi notranje zadovoljstvo in občutke osebne izpolnjenosti, veselja, notranjega miru ipd.   Obvezna šola je načeloma povezana s funkcionalnostjo velikih in tehnološko bolj razvitih družb, saj skozi "trening" naredimo ljudi specializirane za določeno vlogo v življenju. A pred to specializacijo mora imeti večina nek osnovni standard znanj, da je ta večina ljudi sploh funkcionalna v določenem tehnološko razvitem okolju. Pismenost ali npr. osnovno znanje računstva, razumevanje določenih znanosti do mere, ki je nujna za to, da lahko funkcioniramo v sodobni družbi, saj sodobna družba postavlja pred posameznika nešteto zahtev, ki jih moramo vsakodnevno reševati, ko se srečujemo tudi z najbolj navadnimi stvarmi. Npr. kako uporabljati računalnik, avto, uporaba interneta, knjižnice, računalniških programov, pravzaprav vsako delo s stroji že zahteva osnovna znanja programiranja in tako naprej. Če pogledamo neko pleme, ki ni imelo stika s sodobnim svetom (npr. v brazilskem pragozdu), bomo videli podobno »šolanje« mladih, ki pa ne poteka skozi specializirane inštitucije, temveč se dogaja v krogu plemena kot delno družinska tradicija ali kot postopki iniciacij. Po navadi so postavljeni standardi znanja povsem drugačni in so povezani s temi spretnostmi, ki jim omogočajo preživetje v preprosti družbeni strukturi in v stiku z naravo. Normalno: za hiške iz listja, blata in vej je potrebno veliko manj znanja kot za stolpnice. Za lov in nabiralništvo je potrebno veliko manj znanj kot za sodobno kmetijsko pridelovanje hrane na specializiranih kmetijskih površinah. Za urejanje poti in »prometa« po pragozdu je seveda potrebno precej manj znanj kot za urejanje prometnih struktur v urbanistično zahtevnem mestnem okolju ali celo v na videz preprostem vaškem okolju in vse to tako v oblikovalskem- znakovnem kot tudi v gradbenem, geometrskem kot tudi vseh drugih smislih.. In čeprav je res, da se določena znanja, ki jih imamo v sodobni družbi, izkažejo za povsem neuporabna, če se slučajno znajdemo v pragozdu, je vseeno velika razlika med količinami sprejetih znanj in obvladovanjem neštetih spretnosti v sodobni družbi v nasprotju s plemenskim šolanjem nekje v pragozdu. Druga funkcija šole je duhovno vzgojna- namreč vsaka družba funkcionira šele, ko je vzpostavljena neka skupna kohezivna sila- tej lahko rečemo s skupno besedo kultura. In ta kultura je nekaj, kar dobimo v znatnimi meri tudi skozi šolo v bodisi formalni obliki izobraževalnega procesa- ali pa morda še bolj- v neformalni obliki, skozi kupe vzorcev obnašanja, namigov, razlag, povezav, in drugih primerov, preko katerih učenec sam začne konstruirati svoj miselni, kulturni in ideološki svet. Današnje šole v razvitem zahodnem svetu so posledica krščanske in razsvetljenske ideološke podstati. Pri tem je treba razumeti, da se je razumskemu delu uklonil dobršen del tradicionalnih vrednot in duhovno-kulturnih vzorcev, kar je  vzpodbudilo možnost, da se skozi ta odprta vrata zmuzne v šolstvo tudi to, kar sicer NI temeljilo na tradiciji, je pa imelo vsaj na videz razumske interpretacije sveta.  Zavedati se je namreč potrebno, da so najbolj organizirane in sploh prve šolske inštitucije skoraj v vseh kulturah imele primarno duhovni značaj. Najbolj natančno šolanje je potekalo za tiste (večinoma dečke), ki so imeli potencial močne duhovne koordinacije, močno voljo in značaj ter visoko stopnjo inteligence in potrpežljivosti, da so zdržali šolanje (ali iniciacijske obrede) v pripravah za duhovno vodstvo nekega plemena ali dela večjih družb. Ta vidik je bil vedno v vseh šolskih strukturah pomemben in se je ohranil skozi različne vidike tudi v sodobni šoli kot nekaj, kar omogoča, (četudi neformalno), izredno močno vpeljavo vrednostnih usmeritev in kulturnih, včasih tudi religioznih ključev: torej splošno gledano tistih ključev, ki so povezani z vero v določene predpostavke- v tem smislu tukaj štejem vse kulturne kohezivne sile družbe. Ne delam razlik med tem, da smo namočeni v kulturno predispozicijo krščanskega sveta, ki verjame v enakovrednost vseh ljudi, ki ima neke standarde za razlikovanje dobrega in zla, ki ima željo po tem, da bi se pomagalo, ki ima časovno perspektivo vezano na linearni čas, ki ima kupe drugih krščanskih zasnov, na katerih je svoje pozicije utrdilo tudi razsvetljenstvo, ki je to prignalo še do bolj radikalne želje po enakosti (ne samo pred bogom), ki je pomoč razširilo preko meja krščanskega sveta, ki je linearnost časa zabetonirala z zahtevo po vedno novih oblikah in zavračanjem ponavljanja v skoraj vseh smislih… Med prvimi razsvetljenskimi projekti je bila šola, ki je zagotavljala miselno sidranje enakih oblik in enakih medsebojnih povezav, zagotavljala je kupe za vse enakih metafor, ki so se oblikovale po nekem modelu in zagotovile podobno videnje sveta za večje populacije v državi ali celo širše, v celotnem kulturno podobnem področju nekega imperija. Šola je namreč idealna tvorba za ideološko indoktrinacijo:  1. jemlje v svoj trening mlade, katerih možgani funkcionirajo kot goba, ki »vpija« praktično vse informacije ravno v tem življenjskem obdobju otroške in adolescentne dobe, in ki jemlje zunanjega "strica" ali "teto" učiteljico za eno najvišjih avtoritet, katerih beseda postane skoraj zakon vsaj v prvih letih šolanja (to je nekako do časa adolescence- med 13 in 16 letom, ko se šolarji že bolj jasno vprašajo o tem, kdo in zakaj bi morali biti avtoritete v njihovih življenjih- v tem obdobju se zgodi premik, ki pa ne jemlje pomena avtoritete, le premakne avtoritete v smeri, ki niso več nujno enake kot so do adolescence).  2. skozi aparat šolstva lahko vladajoči razred (pleme, narod, elita) določi meje in usmeritve, ki jih bo izvajal tak velikanski aparat (pri tem računamo na statistično vedno veliko večjo premoč naučenega znanja od tega, ki so si ga učenci, dijaki in študentje pridobili sami mimo aparata šolstva). 3. stari kurikuli se komajda spreminjajo ali ostanejo več desetletij enaki. Primeri iz držav nekdanje Sovjetske zveze in Jugoslavije (ali tudi drugje po nekdanjih komunističnih državah) govorijo o tem, kako se celo nova znanstvena dognanja težko vnašajo v kurikule, ker so stara (ideološko določena) bila vpeljana v šolski sistem in se jih učitelji tudi po več desetletjih ne morejo "rešiti"- jih ponavljajo ne glede na to, da so napačna in neznanstvena (tu najbolj prednjači zgodovina, psihologija, sociologija, antropologija in druge družbene vede, manj pa so temu podvržene naravoslovne vede).  4. šolski aparat je lahko centraliziran (večinoma je) in s tem elita, vodstvo države omogoča zajem res kar največjega možnega števila ljudi v eno območje indoktrinacije, ki jo prej določijo s predispozicijami- torej kurikuli, ki jih pripravijo centralizirane inštitucije (npr. pri nas je to Zavod za šolstvo ali Center za poklicno izobraževanje ali pa za visoke šole različni inštituti, ki so pod neposrednim vplivom izbranih »znanstvenih« delavcev). 5. skozi aparat izbiramo pridne in marljive, ki nimajo "težave z avtoriteto" in se torej podredijo avtoriteti. Taki lahko potem tudi pridejo v izbor za nove učitelje na vseh ravneh. V času komunizma je bila velika prednost, če si bil vključen v Komunistično partijo, pritisk za vključitev pa je potekal tudi, če si slučajno dobil službo brez te pomembne prednosti. V času, ko pišem ta kratek tekst glede šolstva in njegovih pasti, je slovensko šolstvo v veliki meri podvrženo vsem tem rečem, ki jih zgoraj navajam kot ostanke post-socialističnih šolskih sistemov. Ne glede na to, da so se kurikuli delno prenovili, da so določeni predmeti odpadli (npr. ni več »Samoupravljanja s temelji marksizma«), so učitelji, ki so učili te predmete, spremenili ali delno dopolnili svoja znanja in še naprej učijo predmete, ki so podobni- npr. učitelji »samoupravljanja s temelji marksizma« danes poučujejo sociologijo, psihologijo, včasih kakšen predmet, ki se nahaja v delu strokovnih predmetov poklicnih ali strokovnih šol. Pri tem seveda v svoj nabor interpretacij vsebin pri nekem takem predmetu umeščajo povsem podobne ali morda tudi enaka interpretativna orodja kot so jih v času, ko so učili »marksizem«. Seveda, gre za naravni proces, v katerem so oni kot mladi dijaki in študentje dobivali take informacije, hkrati so bili kurikuli pripravljeni na tak način, te kurikule je država preko svojih strokovnjakov (ki so bili seveda včasih dijaki istih šol) spremenila le do neke mere in ne korenito, kot bi morda morala, zato je rezultat tega seveda tak kot je. Kot profesor in starš, ki se vsakodnevno izobražujem morda vsaj eno ali dve uri tako v mojih strokovnih predmetnih smereh, a tudi v smereh, ki so povezane z mojim umetniškim, pedagoškim in oblikovalskim delovanjem, priznam, da imam sam občutek, da res komaj sledim noremu ritmu odkritij z vseh možnih področij, ki me zanimajo po strokovni plati. In predstavljam si, da večina, ki ima službe, ki imajo male otročke, in ki so zaposleni več ur na dan- torej več kot sem sam, temu preprosto ne morejo slediti. In zato so njihovi otroci prepuščeni sistemu, ki se dejansko »stara«, leze nazaj namesto naprej, ne zmore dejansko slediti vsemu, kar odpirajo znanstvene raziskave in nova spoznanja. Otroke pošiljamo v šole, a hkrati nekateri že vemo, da bodo tam pridobili tudi kup zastarelih, neustreznih znanj, a nimamo ne volje ne možnosti, da bi to ustavili. Niti nimamo energije, da bi to dopolnili doma, jih naučili kaj dejansko so nove reči…   Človek bi si mislil, da bodo v svobodni in samostojni Sloveniji rastle tudi privatne šole, ki bodo organizirane drugače, ki bodo vsebinsko nadgrajene, ki bodo omogočale nekaj več kot javno šolstvo, a tudi tega ni ravno veliko. In celo sedanja vlada, ki je tako kritizirala krivično financiranje privatnih šol z javnim programom, ni bistveno posegla v to reč. Prepušča zadeve, da se vrtijo po več desetletja trajajoči inerciji. Celoten krogotok energije, ki je v rokah dejansko vladajoče elite, seveda v skladu s svojimi interesi ne dopušča, da bi sploh prišlo do možnosti kakršne koli spremembe. Zadeve se vrtijo v krogu, zadeve se ne spreminjajo v smeri izboljšav, kvečjemu v smeri razkroja, zadeve zastajajo in s tem omogočajo tako naši, slovenski eliti kot tudi evropskim elitam, da se počasi in brez velikih nevarnosti zanje, energija sprošča zelo počasi, v zelo napačnih smereh za bodočnost naših otrok. Zato bi vseeno morda bilo dobro, da se vsaj tisti, ki imate toliko energije, da sploh lahko še preberete v svojem življenju en tak članek kot je ta tukaj, potrudite in namenite 10 minut dnevno otrokom in vsaj 20 minut dnevno samoizobraževanju. Morda bi začeli z zgodovino. Že na ARreviji je en kup člankov, ki dodobra razbijejo mitološke pravljice, ki smo se jih kot 12 letniki morali učiti v OŠ narodniheroj iz res zvito zlaganih učbenikov.

Sun, 23. Aug 2020 at 09:55

1292 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Nova kritična točka  
Virus Covid-19 je kot požar v suhem travniku. Ne en, dva, trije valovi, in konec. Dokler ne bomo v populaciji konstantno vzdrževali 60 do 86% (različni scenariji) prekuženosti ali precepljenosti, lahko z lastnostmi, kakršne ima ta hip, izbruhne še neštetokrat. Naj nam bo to všeč ali ne. Covid-19-sledilnik na osnovi svežih podatkov napoveduje možno število novih primerov in možno gibanje epidemije Covid-19 v Slovenji v naslednjih nekaj dneh. Spodnji graf prikazuje enega od možnih scenarijev gibanja epidemije do 28. avgusta 2020. (Slika 1).   slika1 Slika 1: Scenarij predvidenega širjenja epidemije Covid-19 po semi-mehanističnem Bayesovem modelu z dne 20.08.2020. Vir: Blagus R, Manevski D: Summary of COVID-19 Bayesian models for Slovenia up to 2020-08-28, Covid 19 Sledilnik, 2020. Po tem scenariju bi ob dejstvu, da na dan 18. avgusta 2020 vsak primer v povprečju povzroči 1,6 novega primera, 19. avgusta imeli 29. novih primerov, 28. avgusta pa bi predvidoma imeli 68,5 novih primerov. Vidimo, da se krivulja novih primerov po tem scenariju po 17. avgustu strmo vzpenja! Podatki pa kažejo, da je bilo 19. avgusta ne 29, temveč že 43 ljudi pozitivnih na Covid-19. To pomeni, da bi bila lahko v resnici rast epidemije še večja, kot je prikazana na grafu. Tem številkam pa moramo prišteti še tiste okužene v populaciji, ki imajo blage znake bolezni ali so brez njih, in se niso prišli testirat. Dejansko število nemo-okuženih je verjetno vsaj  deset krat višje. Scenarij brez vsakega ukrepanja države je nepredstavljiv! Ni naključje, da tudi „najpogumnejši“ med epidemiologi, švedski Andres Tegnell, ki se je na svojem prebivalstvu šel eksperiment čredne imunosti, briše svojo elektronsko pošto, v kateri se sprašuje, ali je 10% višja smrtnost med starejšimi še sprejemljiva cena zanjo. Do izbrisane pošte so se dokopali švedski novinarji po zakonodaji, ki ureja pravico do informacij javnega značaja (vir). Čeprav nekateri raziskovalci poročajo, da bi morda sev virusa, ki kroži v Evropi, že toliko mutiral, da bi bil manj smrtonosen, pa hkrati morda postaja bolj nalezljiv. Seveda ni vseeno, v kakšno populacijo se virus naseli oziroma kako se ta populacija vede. Ključni indikator R(t) zato ni konstanta, temveč spremenljivka v času v odvisnosti od marsičesa. Ta indikator odgovarja na ključno vprašanje, to je – koliko novih okužb bo v povprečju nadalje povzročil človek, potrjeno okužen na ta dan. Če smo na osnovi kitajskih podatkov najprej mislili, da se R(t) neizogibno giblje okoli 10 (dogajalo se je v natrpanem Wuhanu, niso vedeli, za kaj gre, niso se na začetku zaščitili, doletelo jih je v polnem razmahu,...), sedaj vemo, kako je to nalezljivost moč zmanjšati pod 1 in tako ustaviti rast epidemije. Ali bo moč to število spraviti na 0, je veliko vprašanje. Večina strokovnjakov meni, da bo virus, vsem naporom navkljub, krožil v populaciji še zelo dolgo. Spomnimo, kakšni vladni ukrepi so bili potrebni pri prvem valu okužb. Z ukinitvijo javnih prevozov, zaprtjem šol, prepovedjo prehajanja občinskih meja, omejenim vstopom v trgovine in uvedbo karanten smo ukrotili prvi val in po rezultatih bili med najboljšimi na svetu (Slika 2).   slika 2: Stanje Covid 19 v Sloveniji Vir: Covid 19 Sledilnik, https://covid-19.sledilnik.org/sl/stats, pridobljeno 21.8.2020. Ko to pišem (20. avgust. 2020), je v Sloveniji skupno število potrjeno okuženih 2536. Doslej je zaradi posledic te okužbe umrlo 129 ljudi. To pomeni, da je virus povzročil 61,5 smrti/milijon prebivalcev. Za primerjavo: na Švedskem je virus doslej povzročil 574 smrti/milijon prebivalcev (vir). Vendar virus ne povzroča le akutne odpovedi dihal, poveča tudi tveganje za bolezni srca, odpoved ledvic, motnje strjevanja krvi, nevrološke simptome – glavobol, omotico, utrujenost, izgubo voha, delirij. Zaradi motenj strjevanja krvi se poveča tveganje za možgansko kap. Gre za multisistemsko bolezen, ki lahko trajno poškoduje dihala, srce in obtočila, ledvice in možgane (vir). Zmotno je prepričanje, da virus prizadene le odrasle ljudi. Obstajajo dokaj prepričljivi dokazi, da Covid-19 tudi pri otrocih povzroča multisistemski vnetni sindrom s prizadetostjo številnih organskih sistemov: dihal, obtočil, centralnega živčnega sistema, prebavil, kože (vir). Torej za oceno bremena bolezni sploh ni dovolj poznati le števila umrlih, ampak tudi obseg invalidnosti, ki jo Covid-19 pušča za seboj. Obsega slednjega sploh še ne poznamo. Izmed 174 primerov, zabeleženih od 10. do 16. avgusta, je bilo 80 uvoženih iz tujine, od tega 64 iz Hrvaške. 20. avgusta za Hrvaško poročajo o 255 novih potrjenih primerih bolezni. Vlada RS 20. avgusta 2020 zato sprejema odlok, s katerim uvaja obvezno 14-dnevno karanteno tudi za Hrvaško. To precej razburja javnost, saj je dopustovanje na hrvaški obali pomemben del življenja ter regeneracije telesa in duha mnogih Slovencev. Njihov minister za zdravstvo pa komentira, cit.: „Mladi so se sprostili. Mnogi naši mladi, ki so bili na jadranski obali, in so se, kar je popolnoma razumljivo, sprostili, se sedaj vračajo v domove v notranjosti in tu se pojavlja nevarnost, da virus, če so okuženi, prenesejo na svoje starejše in imuno-kompromitirane člane gospodinjstva. To je nova in dodatna nevarnost.“ Mar res!? In kje je bil do sedaj!? Ko je Jelko Kacin pred časom miril slovensko javnost, češ da so se s Hrvati dogovorili o zaprtju disko klubov in prepovedi množičnih zabav, so se - kako znano - iz Slovencev njihovi politiki javno norčevali, češ da o tem ne vedo nič! Vemo, kje so nastala največja žarišča! Prav tam! Tam so se okuževali mladi, prepričani, da se jih virus ne tiče. Sedaj pa premislimo, kdo je kriv za sedanjo karanteno in kdo bi jo lahko preprečil! Normalno čuteč in povprečno razgledan človek ne dvomi, da so ukrepi potrebni. A težko, težko bi vzdržali tako temeljite in finančno zahtevne ukrepe, kot smo jih izvajali ob prvem valu! Kaj torej? Daleč najboljša alternativa je odgovorno vedenje. Žalostno je, da moramo po vseh teh mesecih ponovno pisati o fizični distanci, nošnji mask in razkuževanju. Kriminalno pa je, da ljudje z imenom in priimkom ščuvajo k množičnemu zbiranju brez mask in ignoriranju vseh zaščitnih ukrepov in to počno nekaznovano. Ni važno – je to posledica neizobraženosti ali duševnih in vedenjskih motenj, državljani imamo pravico, da nas država zaščiti pred ljudmi, ki celo namenoma povzročajo nevarnost za življenja in zdravje nas vseh! In absurdno je, da v takšnih okoliščinah institut Varuha človekovih pravic pleteniči o tem, da ni pravne podlage, ki bi ljudi prisilila k nošnji mask (verjamem!), v isti sapi pa ne zmore moralnega poduka, s katerim bi te ljudi pozval k empatičnemu vedenju in skrbi za sočloveka. Pravico do življenja in zdravja bi Varuh od vseh pravic moral zaščititi najprej! Pa je ni, ponavljam, ni je! To marsikaj pove o družbi v današnji Sloveniji. In po Facebooku krožijo zapisi, ki ljudi naravnost ščuvajo k skupinskemu sovražnemu vedenju! Ali to Facebook cenzurira? Seveda ne! Kje je družbena odgovornost Facebooka? Preprečevanje širjenja sovražnega govora, res? Kaj pa sovražnega vedenja? Čez deset dni se začne šola, vrtci začnejo na polno. To so nujna, neizogibna druženja, če bi želeli uvesti normalni pouk in normalno življenje. Inkubacija Covida-19 je do 14. dneva po okužbi. Že od ponedeljka, 24. avgusta 2020, ko nastopi karantena za povratnike iz Hrvaške, ne bo več dovolj časa, da se pokažejo simptomi pri tistih, ki so okužbo prinesli od tam. Potem je tu še vedno tisto tiho širjenje med mlado populacijo, ki simptomov skoraj nima ali sploh nima. Kdaj se bo to izčistilo, še ne moremo vedeti, ker ne vemo, koliko jih je in kakšno bo druženje in/ali samo-izolacijsko ravnanje teh ljudi. Začetek šole je le eden od razlogov, da je skrajni čas za karanteno in zaostritev drugih ukrepov. V primeru eksponentnega širjenja epidemije se brez težav zgodi, da bomo napolnili bolnišnične kapacitete, da bomo imeli izpad zdravstvenega in negovalnega kadra, da bomo imeli velik absentizem v podjetjih in drugih ustanovah. Že sedaj, ko ni bilo hude sile s številom primerov, ljudje ne morejo v razumnih rokih do zdravnikov (to je tema za drugo kolumno). Če se začne množično obolevanje, pa je vsakomur lahko  jasno, da se bo dostopnost do zdravnikov še zmanjšala. Tveganja so torej izjemno velika, ne le za zdravje in življenja ljudi, ampak tudi za obstoj vitalnih družbenih podsistemov in njihovih funkcij. V nobenem trenutku namreč ne pozabimo – specifičnega zdravila za bolezen ni, cepiva pa tudi še ni! Kaj torej pričakujemo? Da, pričakujemo, da nas bodo država in njene institucije ustrezno zaščitile z ukrepi in instrumenti, ki jih imajo na voljo! Pričakujemo seveda karanteno za prihod iz vseh tveganih držav. Samo v zaprtem ali skoraj zaprtem sistemu, kjer sam določaš pravila, lahko s sistemskimi ukrepi vplivaš na dogajanja. Pričakujemo dokončno ustavitev nevarnih in varnostno neobvladanih druženj. Nadzor nad doslednim upoštevanjem samozaščitnih ukrepov. Previden in postopen model vračanja otrok v šole, ki se prilagaja ocenjeni stopnji tveganja. Manjšo stopnjo tolerance do neodgovornega aktivizma proti samozaščitnim ukrepom in indoktrinaciji prebivalstva z neumnim, neodgovornim in nevarnim hujskaštvom. Ukrepanje proti organizatorjem neprijavljenih zbiranj. Zaščito meja pred ilegalnimi imigracijami. Vse to pred ponovno zaustavitvijo življenja in kolapsom! Če ne ukrepamo takoj, bo epidemija rasla hitreje, kot je narisano na gornjem grafu in znašli se bomo v kaosu. Scenarij je lahko katastrofalen. Ko se je dogajalo v Bergamu, smo se eni učili, drugi pa so si zatisnili ušesa in oči in izklopili možgane. Ne bomo menda vsi plačevali zanje! Viri so na voljo pri avtorici. 20.08.2020

Sun, 16. Aug 2020 at 18:12

380 ogledov

Telo in leta
Opazujem ljudi okoli sebe. Oba spola in ugotavljam, da se moški s svojo podobo ne ukvarjajo veliko, vse v mejah normale, urejen, umit, obrit, negovan…zadostuje vsem kriterijem. Tudi starajo se veliko bolj dostojanstveno kot to počnejo ženske. Svoje sive lase sprejmejo, sprejmejo gubice in povečan trebušček. Vsaj videti je tako, res je videti, da jim je za vse malo mar in zato dajejo vtis zadovoljnega bitja in najbrž tudi so zadovoljni v svojem telesu, v življenju dajejo prednost drugim stvarem, na katere imajo vpliv in ne nečemuna kar ne morejo vplivat, in čas je dejansko nekaj na kar ne more nihče vplivat. Teče nam ura življenja od rojstva dalja in od rojstva dalje se staramo, zorimo, letni časi niso samo v naravi, letni časi so tudi v našem življenju. Temu se ne da upret. Leta in čas…ampak ženske, ženske se upirajo vsemu kar je zdravorazumskega, one morajo kontra. Narava jim da vse, kako bodo to znale nosit je pa na njih, po večini ne znajo lepo nosit tega, kar so dobile, ker vedno stremijo po nečem kar ima model, v modni reviji, po nečem kar ima prijateljica, filmska diva ali popularna pevka. Željeno barvo oči si pričarajo zbarvnimi lečami, prsi si povečajo s silikonskimi vsadki, tudi ritke, botox v čelo, da ni gubic, hialuronsko kislino za lepe in sočne ustnice, umetne trepalnice za zapeljiv pogled, tri plasti pudra, pet odtenkov senčil, dvajset centimetrske petke in vedno lačna, da dosega ideale, ki jih ni. Popolnosti ni. Zakaj to trdim? Vsakemu je lepo in popolno nekaj drugega, so skupnetočke in neka merila, ki jim pritrdi veliko ljudi, ne vsi. Nekaterim so te izumetničene ženskice popolnost, nekomu drugemu so nekaj, na kar ne bi niti mopeda naslonili (ukradeno A.Leskovcu). Seveda najdemo pri obeh spolih tudi takšne, ki se na svoj videz požvižgajo in seveda obstajamo, bom v prvi osebi, ker se mi zdi, da spadam mednje, ženske, ki svoje telo in spremembe, ki prihajajo z leti in otroci sprejmemo in živimo z njimi, postanejo del našega življenja in ne nekaj proti čemur se borimo 24/7. Zakaj bi se? Proti vplivu let se ne da borit lahko pa jih s skrbjo za svoje telo in zdravje precej omilimo. Zdrav način življenja in zdrava hrana, alkohol je redka razvada, tudi cigarete in ostale omame ne sodijo v zdravo življenje, če preskočim te stvari, so mi tudi gubice prihranjene in vse tiste težave, ki jih prinaša prekomerno pitje alkohola. Ponočevanja nisem nikoli marala. Malo športa poskrbi, da je telo v formi, pikica ličil tu in tam pa poudari tisto kar mora. Več kot mi je dala narava ne potrebujem drugačne oblike in barve tudi ne, saj me, nas je lepo in skladno naredila, lasje, barva kože in oči se vedno skladajo, ostale stvari kot so oblika tega in onega je stvar genetike.Lepi in zanimivi smo v svoji raznolikosti, najlepši ljudje so tisti, ki se sprejmejo, in tisti, ki se sprejmejo so zadovoljni, zadovoljni ljudje so srečni, njihov obraz sije, oči žarijo, duša poje in srce ji pomaga. Nobena šminka in vsadek ne moreta nadomestiti sreče in notranjega zadovoljstva, tudi samozavesti se ne da kupiti, sprejmite se takšne kot ste, ker takšni ste, ste najlepši, postarajte se dostojanstveno in pokončno. Naj vam modne smernice in norme ne vzamejotega. Naše življenje je peščena ura, ki se izteka vedno hitreje, sediš na balkonu in gledaš kako zeleni gozd, mine trenutek in gledaš kako se barva v rumeno in rdeče. Izkoristite svoj čas, bodite vi, bodite to kar ste, v današnjem svetu je najtežje ostati svoj zato izstopajte v svoji unikatnosti, živite svoje življenje kot vi, ne poskušajte biti nekomu klon, ne poskušat bit popoln. Nihče ni popoln, edina popolnost je, da si inostaneš ti. Samo svoj, gospodar svojega telesa, pokončno in ponosno skozi vse vihre, spremembe in obdobja svojega tuzemeljskega popotovanja.Rodimo se zorimo, živimo, se umirimo in zapustimo ta svet.Pomlad, poletje, jesen…zima.

Wed, 12. Aug 2020 at 15:13

545 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj:  Sedaj, ko so naši na oblasti...
"Sedaj, ko so naši na oblasti, moramo paziti, kaj govorimo", naj bi dejal pokojni Jože Pučnik novinarju, ki je imel z njim razgovor. Novinarja ne bom imenovala, ker ga nisem uspela prositi za dovoljenje, vendar bi bila velika škoda, če bi ta tako zelo vizionarski stavek ostal v glavah le določenega krogaljudi. Kako prav je imel Pučnik, vidimo sedaj. V času, ko še ni bilo družbenih omrežij, sem bila prepričana, da je več Slovencev pametnih, poštenih, svobodomiselnih, pripravljenih razmišljati s svojo glavo in razmišljati o tem, kar je kdo drug razmislil s svojo. Kot je nekdo napisal, odkar je FB in TW, ni več skrito samo v krogu družine, da je nekdo bedak, temveč ve to vsa Slovenija. Družinske skrivnosti o bolj ali manj primitivnih članih so pred tem ostale za tesno zaprtimi vrati doma. Sedaj nam družbena omrežja ponujajo uvid v vse odklone človeškega uma, ki smo si jih lahko prej le zamišljali. Da bo posameznik tako prostovoljno pripravljen deliti svoja intimna, bolj ali manj, raje seveda manj, pametna razmišljanja z anonimno javnostjo, je dosežek, ki si ga res ni bilo mogoče zamišljati. Ko berem knjigo Igorja Omerze, koliko truda je vlagala Udba v zasledovanja, prisluhe, sklepanja, v celo mrežo ovaduhov, sedaj pa le z enim klikom vsak lahko pride do podatkov o posamezniku, ki jih ta z vso lahkoto objavlja in pri tem upa, da bo za njegov rojstni dan, število otrok, vnukov, ljubezensko življenje, politične preference, plačo, novo vozilo, bolezen, zvedelo čim več ljudi, si zamišljam vse številne ovaduhe, ki z nejevero prebirajo zapise na družbenih omrežjih in vidijo, da njihovo delo sploh ni bilo potrebno. Če bi že takrat ljudem na kakšen način obljubili piškotke, smeškote, dvignjen palec ali sredinec, bi prihranili ogromno denarja, pa še narod bi bil zadovoljen. Kako slepa je bila uredniška politika posameznih medijev, ki so cenzurirali pisma bralcev, namesto da bi se ljudstvo izpelo,prepričano v demokracijo, se med seboj oglodalo do kosti in oblast bi mirno, brez vsakotedenskih tiskanih informacij, ki so povzemale stanje v družbi, kradla dalje.  In ravno na podlagi zapisov na družbenih omrežjih lahko človek trdi, da so res vsi politiki isti. Eni so, glede na dolgoletno prakso, le bolj spretni, manj očitni, četudi izmed njih kdaj kdo pomotoma pade v kolesje pravosodja, vendar nato vsaj do Vrhovnega sodišča uspe dokazati, da je le enak onim drugim, nedotakljivim. Sedaj se bije bitka ali je korupcijsko plačevanje podpredsednici vlade sedaj manjši greh, kot je bil v prejšnji vladi, ali je zaradi nižjega zneska manj koruptivna od onih, ki terjajo višji znesek. Na kratko, kar me je praksa naučila, ceno si postavlja vsak sam. Priznam, dolgo sem rabila, da sem prišla do tega spoznanja, zelo dolgo, praktično vso delovno dobo. Šele sedaj, ko so na »oblasti« naši, sem se prepričala, da ta stara resnica še kako drži. »Naši« niso navajeni plačevati, so pa navajeni zmerjati, to jih loči od levičarjev, ki vedo, da je denar sveta vladar in da ni prijateljstva, temveč so le usluge, ki jih je potrebno vračati. To ve tudi predsednik vlade, za kredit, ki ga bodo plačevali vnuki, sprejemamo migrante, jih ne testiramo, jih nimamo v karanteni, krivdo za okužbe pa z največjo lahkoto pripišejo nekaj kolesarjem, ki protestirajo zoper vlado, vreme, karkoli pač. Niti »našim«, ki so »za vlado« in ki igrajo na harmoniko, je ne pripišejo. Ker »naši« niso okuženi. Naj reče kdo, da so, če si upa! Torej, Slovenke in Slovenci, pišite na družbena omrežja, zbirajte všečke, razkrivajte, kako plitve ali globoke so vaše misli. Samo pazite, ker sedaj so na oblasti »naši« in to je lahko tudi nevarno.

Sun, 9. Aug 2020 at 22:41

1296 ogledov

Jugoslavija-Dokončni zlom ječe narodov.
 »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti«                                                                                                                                 Milan Kučan 31.01.1990 screenshot wikipedia   Po astronomskih podražitvah in rekordno visoki inflaciji je bilo med narodi Jugoslavije čutiti vedno večje nezadovoljstvo in upor. Začele so se pojavljati še glasnejše kritike sistema. Nezadovoljstvo, ki se je med delavci v Sloveniji že dolgo časa nabiralo, je na plano izbruhnilo konec leta 1987. Takrat se na ceste poda veliko število delavcev, ki zahtevajo plače, spremembe in neodvisne sindikate, ki so bili do takrat v celoti podrejeni komunistični partiji, saj so bili vsi zaupniki člani komunistične partije. Tako se septembra leta 1987 na cesto poda 6000 delavcev Železarne Ravne, blokirajo ceste in križišča, zahtevajo višje in redne plače, zahtevajo svobodo in pravico do stavke. Še v istem mesecu se stavke začnejo v železarni Jesenice, kjer 3500 delavcev izraža iste zahteve in železarni Štore, kjer 450 delavcev zahteva isto. Najbolj znana stavka v tistem času se zgodi v Ljubljani, kjer 5000 delavcev  Litostroja zahteva demokratične spremembe in plače. Stavke se vrstijo ena za drugo tudi v manjših podjetjih, kjer nekateri niso dobili plač že več mesecev, vedno bolj jasno pa postaja tudi, da Jugoslavija v taki obliki ne more preživeti. Oblasti prižgejo rdeče luči. Najprej se aktivira SDV (UDBA), ki ima v vsakem podjetju, tovarni, pravzaprav povsod svoje sodelavce in ovaduhe. Tudi JLA se začne intenzivno pripravljati na obračun z opozicijo po celotni Jugoslaviji. JLA dobi striktna navodila, kako ravnati v primeru upora v Sloveniji in na Hrvaškem. V Sloveniji se zgodi afera JBTZ (Janša-Borštner-Tasič-Zavrl). Trije novinarji in častnik Jugoslovanske armade v reviji Mladina razkrijejo tajni načrt JLA. Oblast zapleni celotno naklado, vsi štirje udeleženi pa so obtoženi in obsojeni pred vojaškim sodiščem. Na ulicah Ljubljane se zbere več 10 tisoč ljudi, ki zahtevajo demokracijo, svobodo in izpustitev četverice herojev.   Vse glasneje se po celi Jugoslaviji govori o več 100 tisočih pobitih po drugi svetovni vojni, o brezpravno pobitih ljudeh, vojakih, civilih , otrocih. Vedno večje število ljudi išče grobove svojcev, na prikritih grobiščih se začnejo prižigati sveče v spomin. Ljudska milica, ki je ves čas vedela, kje se ta grobišča nahajajo in jih je skozi celotno obdobje socializma tudi nadzirala, sveče in cvetje odstranjuje, saj se v družbi še vedno goji mit o brezmadežnosti komunistične partije in njihovega tako imenovanega boja za narodovo osvoboditev. Skupina entuziastov ponatisne knjigo imenovano ČRNE BUKVE, v katerih so do detajlov opisani zločini in hudodelstva partizanov med drugo svetovno vojno. V Jugoslaviji huda gospodarska kriza zaznamuje zadnja leta življenja te ječe narodov, nasilno združene umetne tvorbe, ki je zaradi kulturnih, jezikovnih in narodnih razlik bila že vnaprej obsojena na propad. Eksperiment imenovan Jugoslavija, kjer je poizkus združevanja nezdružljivega trajal dolgih 45 let, se je končno začel rušiti leta 1990, ko se v Sloveniji izvedejo prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni. Prepričljivo zmaga DEMOS, koalicija strank, ki si želijo demokracije in uvedbe večstrankarskega sistema. Komunistična partija v vse stranke infiltrira svoje ljudi, ki imajo zadolžitve te stranke rušiti od znotraj, s tem še vedno nadzira politiko v Sloveniji in na tak način preprečuje lustracijo komunističnih kadrov in preiskavo zločinov proti človeštvu, ki jih je v imenu svobode ta ista partija zagrešila nad Slovenskim narodom.     »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«  Dr. Jože Pučnik 26.12.1990 Decembra leta 1990 se v Sloveniji zgodi zgodovinski trenutek, ko Slovenci na referendumu za samostojno, neodvisno Republiko Slovenijo izglasujejo samostojnost, in sicer je pri 90% udeležbi kar 88,5% glasovalo za samostojnost. S tem se počasi uresničujejo stoletne sanje Slovencev o lastni državi in ohranitvi Slovenskega naroda, ki pa je bil že takrat prepreden z petokolonaši iz vseh republik bivše Jugoslavije, oficirji JLA, vohuni in tisočimi tujimi delavci iz vseh republik, ki so jih komunistične oblasti velikodušno z avtobusi dovažale na delo v Slovenijo z očitnim namenom uničenja Slovenskega naroda in stvaritvijo Jugoslovana, človeka in naroda, ki ni nikoli obstajal. Pritiski na Slovenijo v letu 1991, ko je bilo že jasno, da Slovenija ne glede na stališča ostalih republik v Jugoslaviji zapušča skupno komunistično državo, se že v začetku istega leta še poostrijo. Republika Srbija večkrat vdre v monetarni sistem Jugoslavije in si prisvoji finančna sredstva, tudi slovenska, tako pusti Slovenijo popolnoma brez deviznih rezerv in pokojninskega sklada, kar vodi prvo vlado Republike Slovenije v kredit, s katerim so izplačali pokojnine in plače prve mesece po razglasitvi samostojnosti. JLA dvigne število vojakov na 275 tisoč, v primeru vojne pa ima pripravljene načrte za mobilizacijo pol milijona vojakov. Tajna služba KOS, vojaška obveščevalna služba, izpostava UDBE deli orožje civilom po celi Jugoslaviji. Srbski manjšini, živeči po vaseh v Beli krajini ponujajo orožje, da bi se uprli osamosvojitvi, vendar le ti orožje zavrnejo. Seveda pa goreči komunisti, ki niso bili pripravljeni žrtvovati oblasti, to orožje sprejmejo. Več uspeha imajo na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, kjer orožje odprtih rok sprejmejo tako Srbi, muslimani in Hrvati, predvsem podporniki komunistov, partije, Jugoslavije in simpatizerji JLA. Posebej oborožujejo Srbe na Hrvaškem in v Bosni ( Kninska Krajina, Republika Srbska). Hkrati ustanovijo televizijo YUTEL, financirajo tehnično opremo in oddajnike. Televizija je znana predvsem po seriji izmišljenih zgodb, ki jih je pripravil oddelek za psihološko propagandno delovanje UDBE, z namenom, da se diskreditirajo napori Slovenije in Hrvaške za samostojnost in da podprejo JLA in skupno Jugoslavijo. Marca leta 1991 v Beogradu izbruhne vstaja. Več kot 70.000 ljudi na cestah zahteva demokracijo in svobodo. JLA s tanki zaduši vstajo v Srbiji. V istem letu Slovenske oblasti ne želijo več pošiljati vojaških nabornikov v JLA, temveč nabornike pošilja v učne centre po Sloveniji. 23. maja leta 1991 JLA napade učni center Pekre in zajame poveljnika učnega centra. Več tisoč ljudi na ulicah Maribora protestira in zahteva njegovo izpustitev. Takrat pade tudi prva žrtev za samostojno Slovenijo, in sicer Jožef Simčik, ki ga povozi vojaški transporter. Ni pa to bilo prvo vojaško posredovanje JLA v Sloveniji, saj je že leta 1990 v mesecu oktobru nasilno in z orožjem zavzela štab teritorialne obrambe v Ljubljani. Marca leta 1991 JLA zahteva od jugoslovanskih oblasti, da v državi okličejo izredne razmere, saj so imeli načrt, kako z tanki in vojaško silo ustaviti prizadevanja Slovenije in Hrvaške na samostojno pot. Poizkus spodleti, ker hrvaški, slovenski in makedonski člani predsedstva Jugoslavije tega predloga ne podprejo. 25. junija leta 1991 Slovenci uresničijo stoletne sanje in na svečano razglasijo samostojno, neodvisno državo Slovenijo. Okupatorska jugoslovanska vojska že isti dan izziva in grozi z vojaškim posredovanjem. Reaktivna letala na nizki višini preletavajo slovenska mesta z namenom ustrahovanja oblasti in naroda. Naslednji dan ob 03.00 se z izpadom vojaških enot iz vojašnic začne desetdnevna vojna za Slovenijo, v kateri okupatorska komunistična vojska doživi ponižujoč poraz, ki ga ji zadajo slabo oborožene sile Slovenske Teritorialne obrambe in združen Slovenski narod, ki je z uporom pokazal in dokazal, da si ne želi ostati v Jugoslaviji, temveč želi hoditi po svoji lastni poti. 25. oktobra leta 1991 zadnji vojak JLA zapusti ozemlje republike Slovenije in prvič v zgodovini na ozemlju Slovenije ni tujega , okupatorskega vojaka. Ponižana, užaljena in popolnoma razbita »4.« najmočnejša armada Evrope sklonjenih glav ponižno prosi za milost slovenski narod, ki ga je pred davnimi 45 leti nasilno okupirala, ga zatirala in ekonomsko in finančno izčrpavala ter s temi dejanji ogrozila obstoj slovenskega naroda. Vojska, ki so jo komunisti označevali kot eno najmočnejših v Evropi, kljub veliki premoči v opremi, topništvu, motorizaciji in letali ni uspelo poraziti slabo oboroženih republiških teritorialnih obramb Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Neizkušenost, neznanje, samovolja, zloraba alkohola in drog, nedisciplina, dezerterstvo in nizka morala, lažna bratstvo in enotnost, zastarela taktika bojevanja, ki je temeljila na brezglavih juriših in partizanski taktiki bežanja so jo spravili na kolena. Dejstvo, da je propadla Jugoslavija in da se je z tem končalo tudi financiranje pa jo je dokončno potolklo. Tako je leta 1991 propadel socialistični raj imenovan Jugoslavija, v krvi in bratomornem pobijanju, praktično enako kot je tudi nastal. Krvave vojne na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu so bile zadnji zločin komunistične ideologije nad narodi Jugoslavije. Slovenski narod je imel to nesrečo, da je izkusil okrutnost in nasilje vseh treh totalitarnih režimov v novejši zgodovini, nacizma, fašizma in komunizma. Prav slednji je pustil hude posledice Slovenskemu narodu, ki so vidne še danes, v letu 2020, ko levi pol slovenske politike odkrito časti in poveličuje mednarodno obsojen totalitarni sistem, izenačen z nacizmom in fašizmom. Postavlja doprsne kipe ideologom nasilja in razdora med Slovenci, se priklanja in se udeležuje komemoracij in proslav, kjer se javno klanjajo totalitarnim simbolom in s tem zločinu. Le malo ljudi v Sloveniji se zaveda, da je v Evropski Uniji komunizem izenačen z nacizmom in fašizmom, in s tem na mednarodni ravni obsojen in obravnavan kot zločinski sistem. Resolucija je bila sprejeta v večini držav EU, na žalost pa ni bila sprejeta v Sloveniji, čemur pa se ni za čuditi, saj nam dejansko skoraj 30 let, z 5 letno prekinitvijo pravzaprav vladajo komunisti. Nacistični in fašistični totalitarizem sta bila po pravici mednarodno obsojena, akterji so bili ubiti ali obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, komunizem pa vse do sedaj, razen moralnega obsojanja ni bil deležen obsodbe in skrajni čas je, da se to končno zgodi, saj še vedno obstaja nevarnost, da bi totalitarni komunistični režimi znova prevzeli oblast in ta ideologija zla še vedno ogroža svetovni mir in svobodni razvoj narodov, med njimi tudi Slovenskega naroda. Sistem, ki je v Srednji in Vzhodni Evropi pomoril milijone nedolžnih ljudi, ki je deportiral milijone ljudi v Sibirijo, z starci, ženskami in otroki vred, ki je izganjal celotna prebivalstva držav in izvajal etnično čiščenje, preganjal in obsojal na podlagi politične pripadnosti, ponarejal in prirejal volitve, nehumano ravnal z zaporniki, jih zapiral v koncentracijska taborišča, jetnike mučil in jih na podlagi politične opredelitve interniral, preganjal vernike, preganjal ljudi na podlagi družbenega izvora, v popolnosti nadziral delo policije, vojske in tajnih služb, popoln nadzor le teh nad državljani in kršenje zasebnosti teh istih državljanov, razglašal ideologijo sovražnosti, prepovedal svobodo govora in združevanja, omejeval gibanje znotraj države in v tujini, hudo kršil politični pluralizem in svobodo izražanje političnega prepričanja, preprečeval dostop do informacij in popolnoma prepovedal svobodo tiska, razlastil in ukradel zemljišča in drugo zasebno lastnino, odkrito podpiral vojaške akcije in prodajal orožje teroristom in prenašal finančna sredstva na skrite račune v tujini z namenom bogatenja izbrancev in podpore terorizma si vsekakor zasluži obsodbo in prepoved zagovarjanje stališč marksistične ideologije. Resolucija ostro obsoja vse komunistične režime na področju današnje Evropske Unije in nosilce njihove ideje, kamor spada tudi Komunistična partija Jugoslavije in posledično tudi Komunistična partija Slovenije. V Slovenskem parlamentu imamo stranko, katere poslanci se javno razglašajo na »ponosne naslednike komunistične partije« in s tem tudi nosijo krivdo za zločine storjene proti človeštvu, za katere v mednarodnem pravu velja da nikoli ne zastarajo. Iz vsega zgoraj zapisanega torej sledi logično vprašanje, ali smo se leta 1991 res osamosvojili ali pa našo prelepo Domovino vodijo nasledniki zločinske komunistične partije. Presojo prepuščam vsakemu bralcu posebej.
Teme
ideologija zločini povojni zločini zločinsko ideološko indoktrinacija socializem komunizem komunistična indoktrinacija komunistični zločini

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.