Jugoslavija 1945-1980 RAJ NA ZEMLJI-za naivne- 1. del
GM
AR revija
Eseji

Ponedeljek, 22. junij 2020 ob 20:19

Odpri galerijo

 » Ob smrti Josipa Broza Tita, voditelja in heroja našega narodnoosvobodilnega boja, socialistične revolucije in izgradnje, stratega vseh naših zmag v vojni in miru, velikana boja za uresničitev zgodovinskih ciljev delavskega razreda, borca za enakopravnost in nezlomljivo bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti, za socialno samoupravljanje, za človekovo srečo in blaginjo, je zvezni izvršni svet sprejel sklep o sedem  dnevnem splošnem ljudskem žalovanju. «

   Jure Pengov, 4. maj 1980

 

Tako je televizijski voditelj Jure Pengov 4. maja na RTV LJUBLJANA oznanil smrt največjega sina Jugoslovanske domovine, dosmrtnega voditelja Jugoslavije, maršala Tita.

Države Jugoslavije, države ki je nastala leta 1918 kot država Slovencev, Hrvatov in Srbov, se še istega leta  preimenovala v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 se preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo, ko kralj Aleksander I. Karađorđević razveljavi ustavo, ki so jo sprejeli leta 1921, razpusti parlament in prevzame popolno oblast.

Leta 1941 je prišla vojna tudi v kraljevino Jugoslavijo in Nemške enote so v 14 dneh zavzele celotno ozemlje kraljevine. Demoralizirana, ne-heterogena kraljeva vojska je kapitulirala in bila razpuščena. V najbolj krvavem obdobju novejše zgodovine, pod okupacijo, so komunisti, ki so bili od leta 1920 prepovedani z OBZNANO, začeli krvavo bratomorno vojno na področju cele Jugoslavije. Pod pretvezo narodnoosvobodilnega boja so se borili izključno za oblast. Leta 1945 so ob pomoči zaveznikov na zahodni fronti in Sovjetov na vzhodni »osvobodili Jugoslavijo«, uvedli komunistično diktaturo, sicer izvedli volitve, predvsem, da bi zadovoljili demokratične države, vendar so z goljufijo na volitvah zmagali, in prevzeli popoln nadzor nad državo.

Leta 1945 je tako nastala  Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ), se še istega leta preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in nato leta 1963 dokončno v socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ).

Mlajši bralci verjetno velikokrat slišijo starejše, kako z nostalgijo govorijo o časih v Jugoslaviji, jim govorijo, da takrat ni bilo brezposelnih ljudi, da so vsi imeli hrano, stanovanja in da smo živeli bolje, kot živimo sedaj. Seveda so takšne trditve smešne, najprej zato, ker takratnih časov ni mogoče primerjati s sedanjimi, in drugič zato, ker niso resnične. Jugoslavija je res bila obljubljena dežela za najvišje partijske kadre, vojaške oficirje in njihove družinske člane.

Za »običajne« ljudi je bila Jugoslavija ječa.

Ječa iz katere se do leta 1966 ni moglo oditi niti v socialistične države v okolici. Za to si potreboval vizum in potni list, ki pa ga nisi mogel dobiti, če nisi bil »politično korekten« , torej vzoren državljan , komunist, vreden tega privilegija. Meje so bile močno zastražene z »graničarji«, to je oboroženimi vojaki Jugoslovanske ljudske armade, ki je bila poleg Maršala Tita drugi steber komunistične Jugoslavije. Številni ljudje v Jugoslaviji niso videli prihodnosti. Zaradi tega so bežali čez zahodno mejo. Veliko so jih pri tem ujeli, ranili in ubili. Natančnih podatkov o tem ni, saj je komunistična oblast v letih 1989-1991 dodobra prečistila arhive, jih uničila ali pa jih je JLA odpeljala v Beograd.

Vseeno pa obstaja nekaj podatkov.

Tako lahko vidimo, da je za leto 1946 zabeleženo, da je od 2075 prebežnikov zajetih 60%, za leto 1947 od 1087 prebežnikov zajetih 40%, leta 1948 v prvih treh mesecih od 549 prebežnikov zajetih kar 92%. Leta 1948 so zaradi velikega števila prebežnikov mejo skoraj hermetično zaprli… Po letu 1966, ko je bilo nekoliko lažje priti do potnega lista, je število prebegov drastično upadlo. (1.)

Tudi trditev, da v Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti ni resnična. Uradni podatki za leto  1967 kažejo na 10 % brezposelnost v Sloveniji, v celi Jugoslaviji pa 14 %,  kar pomeni, da je v Jugoslaviji, ki je takrat štela približno 18.000.000 (osemnajst milijonov prebivalcev), od tega cca. 9.500.000 (devet milijonov in pol) delovno aktivnega prebivalstva, da je bilo brezposelnih vsaj 1.500.000 (en milijon in petsto tisoč ) ljudi. (2).

Od tega 338.400 (tristo osemintrideset tisoč in štiristo) v Sloveniji. Po odprtju meje, ki  so jo bile Jugoslovanske oblasti  prisiljene odpreti leta 1968  je v tujino, večinoma v Nemčijo, odšlo na delo 700.000 (sedemsto tisoč ljudi).

V naslednjih petih letih je v tujini delalo več kot 1,5 milijona Jugoslovanov, vendar je brezposelnost v domovini po uradnih podatkih v 80 letih še vedno znašala 15% brezposelnih.

Že po teh številkah vsakemu bralcu postane jasno, da podatki, ki vam jih servirajo komunisti in njihovi nasledniki nimajo realne osnove. Zgodba se tukaj še ne zaključi . Od vseh zaposlenih, je bilo 30 % »navidezno zaposlenih«, to pomeni, da so delali, vendar niso nič delali, samo da so zvišali videz zaposlenosti.

Ekonomistka Susan Woodvard iz univerze Princeton je v knjigi z naslovom SOCIALISTIČNA BREZPOSELNOST: POLITIČNA EKONOMIJA JUGOSLAVIJE 1945-1990 popolnoma razbila mit »Jugoslovanskega raja«: poleg teh navidezno zaposlenih so se med zaposlene štele tudi vse družine (vsi družinski člani), ki so živeli na kmetijah. V celotni Jugoslaviji je bilo takih približno 1,4 milijona v letu 1981! Ni težko izračunati, da je na področju Jugoslavije v letu 1981 bilo realno brezposelnih oseb vsaj 3.000.000 (tri milijone)! To pomeni  30% delovno sposobnega prebivalstva. Leta 1989, pred razpadom, je bila uradna brezposelnost 19,8%. (3)(4)

V letu 1971 je po državi, kljub temu, da so bile stavke prepovedane,  izbruhnilo več kot 2000 stavk, od tega več kot 500 v Sloveniji . Plače so bile mizerne, polovica plače je šla samo za hrano. Pokojnine so bile bolj miloščina kot plačilo za opravljeno delo. Socialna pomoč ni zadoščala niti za preživetje. Mediji, ki so bili vsi državni, o stavkah niso smeli poročati, kjer pa so obstali večji obrati pa so poročali zgolj in samo o »začasni ustavitvi dela«. Ljudstvo je živelo bedo socializma. Po merilih zahodnega sveta je 95% prebivalcev Jugoslavije živelo pod pragom revščine. Uradni podatki statističnega urada SFRJ za leto 1985 prikazujejo, da je bilo v tem letu brezposelnih med mladimi do 25 let kar 57%. Službo je bilo zelo težko dobiti, brez partijske knjižice ali zvez skoraj nemogoče. Tudi po korupciji, je Jugoslavija kotirala v sam svetovni vrh.

Ostalih 5% so bili člani komunistične elite in njihovi družinski člani. Oni s preostankom naroda niso delili bede socializma, temveč so živeli razkošno. Sploh ožji krog maršala Tita. Tovarišija se je prevažala v blindiranem vlaku z enajstimi vagoni (MODRI VLAK), narejenim po naročilu za Tita osebno v vrednosti 11 milijonov USD (dolarjev), skupaj z  njim so se prevažali v vozilih, ki so bila narejena izključno za maršala. Zbirka je štela 85 vozil, luksuzno opremljenih, nekatera so bila celo unikat. To je bila najbogatejša zbirka vozil na svetu. Ogromne vsote denarja so šle za Titove obiske Afrike in Azije. Za obiske v državah »gibanja neuvrščenih«. Na potovanjih po svetu so ga spremljale celo vojaške ladje.

Milijarde in milijarde dolarjev so šle v drugi steber države Jugoslavije. V Jugoslovansko narodno Armijo (JLA). Šlo je za tipično komunistično vojsko, katere vrhovni poveljnik je bil Maršal Tito. »Slavna naslednica Jugoslovanske partizanske vojske« je bila jama brez dna. Za JLA je šla kar petina nacionalnega dohodka države Jugoslavije. Revolucionarne korenine je prva leta po vojni kazala z vsakoletno parado, na kateri je obubožanemu narodu pokazala svojo tehniko, pripravljenost in voljo branjenja neodvisnosti in socializma. Propaganda je prikazovala JLA kot eno najmočnejših vojska v svetu. Kot četrto (4) najmočnejšo vojsko Evrope in sedmo (7) na svetu. Resnica je bila  povsem drugačna. Do leta 1950 so bile »udarne« enote JLA konjenica. (Fotografija: screenshot oddaje Dosje JLA- link na dnu članka).

Njena strategija pa je temeljila na množičnih juriših na sovražnikove položaje, značilnih za Sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni. Njena osnovna naloga je bila varovanje pred notranjim in zunanjim sovražnikom. Tesna povezanost s komunistično partijo pa je bila očitna, saj je 99% oficirjev bilo v komunistični partiji in prav tako kar 65% civilnih oseb zaposlenih v vojski. V času urjenja, ki je sprva trajalo dve leti, kasneje pa eno leto, je bil vsak pripadnik deležen političnih predavanj, s katerimi so jih skušali izobraziti in preobraziti v aktivne podpornike komunizma in Jugoslovanskega domoljubja.

Javna občila so JLA prikazovala kot strah in trepet Evrope in sveta, vrhovnega poveljnika pa kot nezmotljivega, vrhunskega stratega, ki pozna delovanje vojske do potankosti. Številke o moči vojske so bile vojaška skrivnost, zato so ocene za leto 1980  približne. V tem letu je armada štela 200 tisoč mož, 2000 tankov, 1500 oklepnih vozil, 100 čolnov in ladij, 500 letal in helikopterjev ter več tisoč topov. Tito je nekaj let prej celo trdil, da lahko pod orožje postavi 8 milijonov ljudi. Do te številke je prišel preprosto tako, da je seštel vse moške stare med 15 in 65 let na področju Jugoslavije.

V resnici je bila JLA po izurjenosti, bojni moči in zastarelosti opreme daleč na repu. Po ocenah mednarodnih strokovnjakov je bila šele 10 v Evropi, primerljiva z Romunsko in Bolgarsko vojsko. Od 2000 tankov, jih je bilo samo 73 modernih Sovjetskih tankov, 800 tankov T34 Sovjetske proizvodnje je bilo ostanek druge svetovne vojne. Po drugi strani pa so  oficirji  imeli visoke plače in  milijarde so se namenjale za podzemne bunkerje in letališča. (5)

Medtem, ko so elite in vojska zapravljale milijarde za svoja potovanja, nepotrebno opremo in luksuz, pa se je v Jugoslaviji kazala vsa beda socialističnega, »samoupravnega« socializma, kjer so delavci, tisti srečneži, ki so imeli delo, s svojimi plačami životarili in se s težavo prebijali skozi mesec.

Jugoslovanske narode je pestilo tudi hudo pomankanje stanovanj. Stanovanja v mestih so bila premajhna in posledično prenatrpana, večina brez ogrevanja in tople vode.

Socialistična oblast je ta problem sklenila rešiti z izgradnjo delavskih-državnih stanovanj. Z dodatnim davkom delavcem in krediti iz tujine, so v nekaj letih zgradili 3 milijone novih stanovanj, stanovanja so gradili po vzoru ZDA, in so bila kopija črnskih naselij v ZDA. 50 kvadratnih metrov velike kletke v blokih in stolpnicah sive barve, brez življenja in veselja. Pravi odraz življenja v Jugoslaviji. Projekt izgradnje »delavskih stanovanj« je v svetovnem merilu postal sinonim za korupcijo vladajoče elite, to je bil eden najdražjih projektov v novejši zgodovini. Partijska elita si je na račun tega projekta zgradila vikende, hiše, vile…

Ko zaradi korupcije kreditov iz tujine ni bilo več, se je gradnja stanovanj popolnoma ustavila. Čeprav so v ta projekt vložili milijarde dolarjev tujih kreditov, nepovratnih sredstev in mnogo ur udarnega dela delavskega razreda, to ni rešilo stanovanjskega problema v Jugoslaviji. Stanovanja se niso delila delavcem, temveč so prvo prišli na vrsto oficirji JLA, člani KP, pripadniki ljudske milice in državni uradniki. Čeprav so bila stanovanja grajena za delavce, je v resnici bilo med dobitniki stanovanj samo 22% delavcev. V številkah to pomeni 660 tisoč stanovanj za delavce, 2 milijona in 300 tisoč za elito. Delila so se prek poznanstev in zvez, podkupnine so bile povsem običajna stvar.

Ker je bilo nezadovoljstvo med ljudmi veliko, se je bil prisiljen oglasiti tudi sam Tito, ki je v nagovoru narodom Jugoslavije priznal, da obstajajo težave v državi.

Drugi fenomen izgradnje delavskih stanovanj se je pokazal šele po osamosvojitvi, saj je bila večina naselij zgrajena na zemljiščih, ki jih je komunistična oblast z nacionalizacijo odvzela lastnikom teh zemljišč, ki jih je po vojni oklicala in označila za »narodne izdajalce«, »kolaborante« ali »sodelavce okupatorja«. Velika večina lastnikov zemljišč je svoje življenje končala v jamah, rudniških jaških, tankovskih jarkih in gozdovih širom Jugoslavije. Nekateri srečneži so uspeli zbežati v tujino, bodisi med vojno ali takoj po njej. Z osamosvojitvijo Slovenije, se je odprlo tudi vprašanje lastništva teh zemljišč, ki pa so bila seveda uničena, poseljena ali razkosana. Te težave Slovenija rešuje z denacionalizacijo. Včasih uspešno, včasih manj uspešno. Dejstvo pa je, da so ljudje imeli težave z vpisom v zemljiško knjigo , saj lastništvo zemljišč ni bilo urejeno.

V letih 1966 in 1967 so predvsem v Sloveniji in hrvaškem  posamezni intelektualci začeli opozarjati na stanje v državi, vendar jih je oblast s pomočjo UDBE-komunistične tajne policije po vzoru ČEKE (kasneje NKVD, tajne policije v SZ), in s pomočjo cenzure utišala.

Oblast se je bala nezadovoljne mladine. Čeprav se je režim trudil vzgajati brezpogojno poslušne državljane, in s tem začel že v rani mladosti, mu nikoli ni uspelo povsem podrediti volje ljudstva. S tem namenom so spremenili šolski sistem, ki je temeljil na »socialistični vzgoji mladine«. Tako za veliko večino obdobja šolstva v bivši Jugoslaviji velja dejstvo, da je temeljilo na »duhu marksistično-leninistične ideologije«.  

Cilji vzgoje predšolskih otrok, pionirjev in mladine so tako bili »čuvanje, utrjevanje in razvijanje demokratičnih, socialnih in nacionalnih pridobitev narodnoosvobodilne borbe«, največja pozornost pa je bila namenjena izobraževanju mladine v duhu KOMUNIZMA in ohranjanju vrednot narodnoosvobodilnega boja v različnih oblikah, v šoli in v prostem času.

Množične organizacije, recimo Pionirska in mladinska v osnovnih šolah, so bile nadgrajene s sindikalnimi organizacijami, delovnimi brigadami, kjer so mladino učili temeljev socializma, kjer so pod krinko družbeno koristnega dela preko politkomisarjev s pranjem možganov izvajali psihološki teror  nad narodi bivše Jugoslavije. Cilj je bil vzgojiti Jugoslovansko domoljubje in ustvariti novo  nacijo imenovano Jugoslovanska nacija. Poizkus se jim je izjalovil do te mere, da so ti isti narodi svojo skupno pot zaključili na krvav način. Z vojnami, kjer se je izkazalo, da v Jugoslaviji ni nikoli obstajalo bratstvo in enakost, temveč je to bila ječa narodov, ki so zaradi okupacije Jugoslovanske ljudske armade, bili okupirani in razvrednoteni kot narodi.

Po prevzemu oblasti, leta 1945 , so komunisti sprejeli zakon, po katerem je vsak otrok v Sloveniji, ki dopolni 16 let avtomatsko vpisan v SLOVENSKO ZVEZO KOMUNISTIČNE MLADINE.

V programu je imela zapisano zavezanost mladine k ŠIRJENJU in OHRANJANJU idej MARKSIZMA, KOMUNIZMA, REVOLUCIJE in NARODNOOSVOBODILNEGA boja. Leta 1948 se je organizacija preimenovala v LJUDSKO MLADINO SLOVENIJE, 1963 pa v ZVEZO MLADINE SLOVENIJE.

Mladinska organizacija je bila čista transmisija komunistične partije in političnih organov takratne države. Njen cilj ni bil zastopanje interesov mladine, kot bi nekdo lahko pomislil, temveč je to bila množična politična šola, kjer so izbirali, identificirali in kasneje mobilizirali najbolj goreče pripadnike komunizma. Tako je ta Mladina korakala pod parolami tipa »ZVEZA MLADINE KORAKA POD VODSTVOM KOMUNISTIČNE PARTIJE« in »MLADA PARTIZANSKA VOJSKA JUGOSLAVIJE«.

Kot že zapisano, je ta organizacija služila za iskanje najbolj gorečih pripadnikov komunistične ideologije. Iz nje so izhajali kasnejši kadri KP v Sloveniji (Kučan, Smole, Kocijančič…) Še pred vstopom v mladinsko organizacijo pa je po zgledu KOMSOMOLa (organizacije mladine v SZ od leta 1922), sistem uvedel še eno anomalijo. In sicer že leta 1942 v Bihaču , na prvem kongresu ZDRUŽENE ZVEZE PROTIFAŠISTIČNE MLADINE JUGOSLAVIJE.

Vsak otrok je v prvem razredu, na dan republike postal član pionirske organizacije, kjer je z ritualnim polaganjem prisege in dobivanjem rdeče knjižice, imenovane pionirska knjižica, prisegel zvestobo poveljniku vseh partizanskih čet, največjemu sinu Jugoslovanske domovine TITU. To pomeni, da je bil praktično vsak 7 letni otrok neprostovoljno vpisan v mladinski odbor komunistične partije in s tem prisegel, da bo dobri »Titov pionir«, ki se bo pridno in marljivo učil, da bo, ko odraste, koristil socialistični domovini Jugoslaviji, branil vrednote revolucije, socializma in komunistične ideologije.

(Foto:  Prvomajski sprevod v Ljubljani leta 1961. Foto: Jože Gal, objavljeno na Wikipedia.)

V vsaki učilnici, na hodniku, v jedilnici je steno krasil Titov portret, v šolah se je pozdravljalo vse do leta 1980 z pozdravom :« Za domovino s Titom naprej«. Po Titovi smrti je obveljal pozdrav »ZDRAVO«. Simboli , kot so partizani, Tito, partija in revolucija so bili prisotni povsod. Na ulicah, imenih šol, ulic , trgov, učbenikov, literature , pravzaprav je bilo vse povezano z partizanskim bojem za domovino. Enoumje, strah, in malodušje je bilo prisotno med narodom.

Kult diktatorja Tita se je zrcalil skozi vse javno življenje, na televiziji, radiju, časopisih , knjigah. Povsod je bil Tito. Če je v učbenikih črka M simbolizirala mater, je črka T simbolizirala TITA, ne očeta. Prav tako so bile ekskurzije, izleti in športni dnevi ideološkega značaja. Na športni dan se je šlo na partizanske grobove, na izlete v Kumrovec, na ekskurzije v partizanske bolnišnice ali v bazo 20. Obvezen je bil tudi obisk spominskih svečanosti, komemoracij, mitingov in podobnih prireditev. Vlak bratstva in enotnosti, pohodi po poteh partizanov, ki jih je oblast izvajala za krepitev socializma, so bili stalnica in neločljiv del vsakdana Jugoslovana.

Tistega Jugoslovana, ki ga sedaj nekateri prikazujejo kot svobodnega, demokratično usmerjenega in srečnega človeka.

Tudi v pionirskih organizacija je bilo vse podrejeno kultu diktatorja TITA. PIL -pionirski list, Ciciban, in podobne revije. Vse je bilo v znamenju NOB in Tita. Vsak upor, vsako razmišljanje s svojo glavo je bilo deležno zgražanja in neodobravanja. Vsak dvom je pomenil nezvestobo režimu in z lahkoto si bil oklican za »nelojalnega sistemu«.

Obstajali so spiski, po katerih se je določalo, kdo lahko nadaljuje šolanje, kdo pa bo navadni delavec. Pri tem so učitelji, ki so bili skoraj obvezno člani komunistične partije, tudi klicalo se jih je »tovariš« in »tovarišica«, vodili evidence obnašanja otroka, obnašanja staršev in njihova pripadnost komunistični ideologiji.

Prestrašeno ljudstvo je nemo kimalo, saj je bilo globoko prestrašeno. To traja še danes. Starejši ljudje nad 70 let, se še vedno, po 30  letih padca komunizma in režima, bojijo na glas povedati nekatere stvari. Strah, ki ga jim je partijski režim skozi šolanje in odraščanje, ter kasneje skozi vojaško vzgojo (enkrat letno so je bile deležne tudi ženske-obrambni dan), vcepil v podzavest je še vedno kako živ.

Pesem »Druže Tito, mi ti se kunemo« (tovariš Tito, mi ti prisegamo) in parole tipa » ZA KOGA- ZA NAROD«, »ZA KOGA- ZA PARTIJO«, »ZA KOGA- ZA TITA« so bile sestavni dela vsake proslave v šolah, javnih prireditvah, delavskih zborih in manifestacijah. Mitingi, kjer je na tisoče ljudi sestavljalo koreografije, predvsem v simbolih komunizma, rdeče zvezde, kladiva in srpa, imena TITO in SFRJ, so bile na sporedu vsako leto na 25.maj, na rojstni dan maršala Tita. Štafeta mladosti, ki so jo v čast maršalovega rojstnega dne vsako leto preko cele Jugoslavije nosili delavci, športniki in kulturniki, je skupaj z mitingi služila za utrjevanje zavesti o Jugoslovanih kot narodu. Šlo je za psihološko utrjevanje zavesti pripadnosti državi Jugoslaviji, po domače povedano »za načrtno pranje možganov« in ustvarjanje lažnega mita o bratstvu in enotnosti narodov Jugoslavije.

Februarja leta 1980 Tita odpeljejo v bolnišnico Ljubljana. Zaradi gangrene mu odrežejo nogo, maršal pa pade v komo zaradi infekcije ledvic. Čeprav je jasno, da se zaradi starosti in hude bolezni iz kome ne bo več prebudil, ga partijsko vodstvo še dva meseca pusti priklopljenega na aparate, saj obstaja strah, da bi njegovo smrt lahko izkoristile protikomunistične sile in s pomočjo zunanjih sovražnikov napadle Jugoslavijo.

Zato partijsko vodstvo dvigne bojno pripravljenost JLA na najvišjo možno, hkrati potekajo tajni sestanki generalov in veljakov komunistične partije. Odločijo, da bodo, če bo potrebno, tudi s silo zavarovali socialistično oblast in vrednote revolucije.

4.maja 1980 uradno razglasijo smrt »največjega sina Jugoslovanske domovine«, maršala Josipa Broza-TITA. V državi je uvedeno sedemdnevno vseljudsko žalovanje. Državne televizijske in radijske postaje so predvajale državotvorne pesmi, prebirali eseje o delu in življenju heroja, prikazovali njegove govore . Po šolah, tovarnah , celo rudnikih so odmevale pesmi revolucije v znak žalovanja za mrtvim maršalom.

Pogreb je bil pravi spektakel. Udeležilo se ga je kar 128 državnih delegacij, kar s pridom izkoriščajo zagovorniki prejšnjega sistema; tudi s trditvijo, da so se prišli poklonit velikemu državniku, še dodatno zavajajo javnost in širijo neresnice o sistemu in delovanju države Jugoslavije.

Če se zavedamo, da je leta 1980 bila hladna vojna na vrhuncu, potem je jasno, zakaj je bilo toliko tujih delegacij prisotnih na pogrebu. Prizadevali so si pridobiti Jugoslavijo na svojo  stran, saj bi v primeru spopada zahoda z SSSR, Jugoslavija bila pomembno območje.

Pogreb je potekal pod strogim nadzorom vojske, milice in UDBE. Nasprotnike oblasti so preventivno zaprli. V strahu pred sabotažo so skozi celo ceremonijo pogreba nosili krsto napolnjeno s peskom, krste so zamenjali neposredno pred pogrebom. Tudi to kaže, da niti sam partijski vrh ni nikoli verjel v »bratstvo in enotnost«, katerega so nenehno reklamirali kot osnovo razumevanja in obstoja Jugoslovanske države.

Na tisoče ljudi iz cele Jugoslavije se je udeležilo pogreba. Nekateri so resnično žalovali, večina ljudi pa je  izkoristila plačan dopust v službi, se udeležila brezplačnega izleta v Beograd in za druženje.

Komunisti so še enkrat prevarali Jugoslovanski narod, saj so pogreb izvedli dvakrat. Prvič je pogreb potekal pred kamerami in ljudstvom, drugič pa ponoči, v zasebnosti družine in najbližjih prijateljev. Njegovo krsto so pokopali globoko v zemljo in jo na vrhu prekrili s cementom in 9 tonskim sarkofagom. Oblasti so se bale, da bi kdo ukradel truplo, kot so truplo Chaplina.

Tako se je 8.maja 1980 zaključilo obdobje vladavine Josipa Broza-Tita. Obdobje rdečega terorja, vladavina diktatorja z človeškim obrazom. Jugoslovansko ljudstvo je kaj kmalu čakal šok in resnica o njihovem ljubljenem maršalu.

 

viri in povezave :

(1) Intervju z generalom Marjanom Krajncem o mejni problematiki v SFRJ

 (2) Slika 2. Delo

 (3)SUSAN WOODVARD: SOCIALISTIČNA BREZPOSELNOST : POLITIČNA EKONOMIJA JUGOSLAVIJE 1945-1990

( 4.) www.demokracija.si/fokus/v-jugoslaviji-se-je-zivelo-podobno-kot-sta-zivela-del-boy-in-rodney-iz-druzine-trotter-ali-levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu.html

 (5) DOSJE-JLA JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA LINK NA ARHIV RTV-SLO Dosje JLA

  (6) https://zgodovinanadlani.si/socialisticna-vzgoja-v-jugoslaviji/

 

 

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 19. Oct 2020 at 14:28

21 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Najdražja bližnjica v Ljubljano
To niso domine, to je cesta, ki bo padla kot domine, tako na pleča davkoplačevalcev kot v Škalsko jezero, če se graditelji ne bodo ustrašili lastne lopate, ki ponovno, po Magni, koplje v prst, a tu v Velenju v črni pepel, na mestu, kjer bi z lopato lahko zasadili drevo za naše bodoče dni.                 Dejstva, kot npr. da javnost ni soočena s strokovnimi podlagami o posedkih na območju pridobivalnega prostora Rudnika Velenje (odgovorni na rudniku postrežejo z odgovorom, da to niso javno dostopni podatki) ali pa, da DPN VE-SG nima pridobljenega v sklepu navedenega soglasja rudniškega sektorja, nas opozarjajo na nevarnost.                                                             Slika:  Pridobivalno območje Premogovnika Velenje označeno s črno črto, modro obarvano trasa hitre ceste VE jug_SG.  Morda lahko izdelovalci DPN VE-SG  priskočijo na pomoč ZCISSD in prebivalcem Šoštanja ter predajo omenjeno dokumentacijo. Tako bi ublažili strah in dvome ter ljudem obrazložili, koliko časa se bo smelo nasipati več milijonov kubikov na območju 3RO izkopanega materiala na »brano« med Velenjskim in Družmirskim jezerom, da pri tem ne bi prišlo do porušitve.          Tega se žal nihče ne sprašuje. Tudi tega ne, kaj za Slovence in njihov denar, za Vlado in graditelje DARS d. d. pomeni zapis na strani 57 v sklepu dokumenta Novelacija prometnega modela podjetja PNZ d.o.o., Lj., april  2016, da povezava HC Koroška AC A1 ni prometno upravičena takšna, kot se jo namerava graditi.      In res je, perspektive naraščanja prometa do 2040 ne izpolnjujejo prometnih normativov za več kot sodobno dvopasovnico. Zakaj se na Dolenjskem za enako prometno obremenitev gradi dvopasovnica, na Koroškem pa štiripasovnica? Če štiripasovnica ni potrebna in je prometno neupravičena, potem tudi 3R0 ni in ne bo ekonomsko upravičena gradnja v Sloveniji! To izjavljajo vodilni z DARS-a in z Ministrstva za infrastrukturo. Dobili bomo več kilometrov avtocest na prebivalca, znatno pa se bodo povečali stroški  vzdrževanja na F2-2 zaradi izredno zahtevnih konstrukcij 11 dvojnih viaduktov,  dvonivojske ceste v 5 %  klancu ter treh dvocevnih tunelov.  Dejstva, da ni strokovnih podlag o posedkih na pridobivalnem rudniškem območju niti ni izračunov  o stabilnosti tal na vpogled, ni soglasja rudniškega sektorja in da Rudnik Velenje v svojih mnenjih soglaša s hitro cesto,  kažejo, da na manjšem delu rudnika, kjer leži cesta, ni pričakovati večjih nestabilnosti. A istočasno se že navajajo ugotovljeni premiki tal 1 do 3 mm/leto. S tem je lahko ogrožena varnost ljudi in tovora na trasi oziroma viaduktu preko rudnika.  Naslednje javno pomembno in škodljivo dejstvo je, da se hitra cesta gradi na najboljši slovenski zemlji, kljub temu da je bilo izdano negativno mnenje kmetijskega sektorja h gradnji v Spodnji Savinjski dolini.                              Na Vladi in DARS-u vedo, da bo to najdražja investicija v cesto v Sloveniji, in sicer govorimo o več kot 45 mio/km. Do sedaj je bila najdražja  AC A1 preko Trojan, in sicer 25 mio. Ključno je vprašanje, kakšno in čigavo poslanstvo uresničuje ta investicija. Čemu in za koga se gradi še ena štiripasovna cestna povezava, če smo in bomo vsi ostali znotraj lastnih regij ter bivali in delali na  lastnem domu? Ta hitra cesta tudi ne bo služila vsem Korošcem, saj območje Mislinja nima dostopa do nje. Štiripasovna cesta in številne obvoznice na območju Slovenj Gradca bodo jemala najboljšo zemljo, to je hrano. Cesta tudi na Velenjčane in na njihovo zdravje ne bo blagodejno vplivala. Gradnja viadukta se namesto sedaj še vkopa mimo Stare vasi in Škalskega jezera močno približa Velenjski plaži, že uveljavljeni zeleni oazi, ki je postalo novo zatočišče tako za ljudi iz Šoštanja kot iz Velenja in okolice.  Po besedah ministra Vrtovca  in mnenju večine v  Sloveniji bi v Teš 6 po gospodarski cesti z  viaduktom na  sosežig odpadkov vozili tovornjaki iz Avstrije prek Škalskega jezera. To pa bo za slovensko prihodnost pomenilo res veliko stvar!?                                                                           Po ministrovih besedah naj bi tako v Avstriji kot Sloveniji obstajale resne namere, da se državi na nivoju tranzitnega prometa povežeta. Študije, narejene v Avstriji, navajajo nasprotna dejstva – da cestnih povezav ne bo. S knjigo Velenje, mesto na vodi, bomo lažje dojeli, kam tone prva lopata v Gaberkah. Že danes, ko je tam potekala le predstava, se podlaga poseda za 1 do 3 mm v letu 2020! Smo ali pa nismo verjeli v znanstveno-fantastične filme, a danes živimo v času korone. Upoštevati moramo, da smo ljudje s to epidemijo opozorjeni, da naj delamo in živimo le to, kar še zmore narava in ne mi sami mimo nje.

Thu, 15. Oct 2020 at 20:13

1968 ogledov

Kolumna Grega Medveška in Aleksandre Pivec: Medijski linč
V preteklih dveh mesecih smo bili na političnem prizorišču v Sloveniji priča mnogim anomalijam in poizkusom diskreditacije posameznikov iz vlade in vladne ekipe. Najbolj v nebo vpijoča pa je bila osebna, profesionalna in politična diskreditacija ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandre Pivec. Dogajanje, kateremu smo bili priča vsi državljani Republike Slovenije, in ki je tipičen poizkus globoke države, ki si na vse kriplje trudi zrušiti eno najbolj uspešnih vlad v naši kratki zgodovini, je bilo za veliko večino državljanov nesprejemljivo in sodelovanje glavnih medijev v državi kaže na njihovo  hudo okuženost z udbaško miselnostjo. Očitki, ki so leteli na ministrico so bili minorni v primerjavi s tistim, kar si prvorazredna elita privošči. »Nedotakljiva elita«, si odpisuje milijonske dolgove, si podreja sodstvo, policijo, usmerja preiskave NPU in ob vsakem poizkusu normalizacije organizira proteste, podpisuje peticije in v medijih, ki so popolnoma v njihovi lasti, blati poštene ljudi. S tem tudi žali vse državljane Republike Slovenije, ki se vsaj malo spoznajo na politiko in dogajanje v državi. Na vse tole zgoraj je v svojem nagovoru v parlamentu opozorila tudi ministrica sama, saj je iskreno in odkrito povedala resnico o dogajanju v ozadju njenega rušenja. »V današnji razpravi je bilo slišati številne očitke na račun moje politične integritete in domnevne koruptivnosti. Ob tem je zanimivo, da je največ očitkov iz razprave bilo slišati iz strani Liste Marjana Šarca, bivšega predsednika Vlade RS. Številni očitki so leteli na moja pretekla dejanja, ki so bila predmet medijskih diskreditacij že v času njegovega vodenja vlade. Od takrat do danes se na očitanih zgodbah, ni zgodilo nič novega. Pa vendar mi danes, ob nespremenjenih dejstvih, ki ste jih poznali že takrat, očitate ista dejanja. Takratni predsednik vlade Marjan Šarec se na vse navedene očitke takrat ni odzval, oziroma je poudaril dejstvo, da nima na razpolago dovolj dokazov, da bi mi lahko kar koli očital, kljub temu, da do danes vsaj meni ni znanih nobenih novih dejstev, mi ta ista dejanja očita danes. Pa naj razume, kdor more. Ob tem naj še dodam, da je bivši predsednik vlade Marjan Šarec presodil, da na kmetijskem ministrstvu dobro delam in da nima razlogov, da bi me iz te funkcije zaradi očitkov razrešil. Danes pa zahteva točno to! Glede očitkov o vprašanju moje integritete in koruptivnosti pa želim povedati sledeča. Nisem in ne zanikam, da so me gostitelji na mojih službenih obiskih kdaj tudi pogostili. Ob dejstvu, da je predsednik KPK ob najavi začetka preiskave po mojih primerih izpostavil, da je lahko koruptivno dejanje že pogostitev s kavo pa se poraja veliko vprašanje. Ali se mnogi od vas tukaj prisotnih in številni drugi, ne čutite odgovorne, da ste se tudi sami že kdaj znašli na meji koruptivnosti in gre za vprašanje vaše integritete? In tukaj bi lahko ravnali pa principu: Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Ali se vam zdi prav, da se ta država in KPK v prvi vrsti ukvarja s korupcijo s kavami, sendviči, kosili in nočitvami, po drugi strani pa popolnoma prezre sistemsko korupcijo, ki gre že pri posameznikih v desetine milijonov, na ravni države pa v milijarde. Ne vem ali sem samo v zadnjem mesecu spregledala ali pa dejansko ni bilo odziva te iste komisije na odpisovanje milijonskih dolgov in na opozarjanje na problem sistemske korupcije, povezne s krajami državnega premoženja. Če so se ti primeri odprli, pa prav gotovo niso bili tako pompozno medijsko najavljeni, kot preiskave mojega primera. Težko je razumeti, da so velike napore za mojo razrešitev oziroma interpelacijo, izvajali tudi v stranki Socialnih demokratov. To je stranka, katere minister in hkrati predsednik stranke, je sedem let, v treh vladah vodil resor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Upam si trditi, da je med bivšim ministrom Židanom in mano kar nekaj pomembnih razlik, kar se kaže tudi v rezultatih dela.« Nedvomno gre pri njenem rušenju za anomalijo. Še bolj žalostno je, da so pri njenem rušenju uporabili vse podle metode dela in pri tem diskreditirali celo njene otroke, ki pri vsem skupaj nimajo nič. Štirinajstdnevno prikazovanje otrok v vseh glavnih medijih in televizijah kaže na to, da je bil cilj vsega skupaj tudi njen popolni umik iz javnega življenja, ki pa več kot očitno ni bil dosežen. Del državljanov, ki je mirno gledal petkove kolesarje in zdraharje iz vrst levega političnega pola, in ki je mirno gledal poizkuse vseh vojakov globoke države ter plačancev mafijskih kartelov iz ostankov udbo-mafijskih struktur je tokrat spoznal, da gredo zadeve odločno predaleč in v napačno smer. Odločno in glasno se je precejšnji del ljudi uprl takšnim poizkusom medijskega linča in se postavil v bran kmetijski ministrici. Še več, kmetijska društva, zveze in organizacije so glasno izražale negodovanje nad pogromom , ki so ga ob izdatni pomoči opozicijskih strank izvajali glavni mediji v državi. Seveda je mafijsko kolesje mlelo dalje po začrtani poti in se pri svojem delu ni pustilo motiti. Ne glede na vse laži in poizkuse glavnih medijev in opozicijskih strank je jasno, da je ministrica dregnila na področje prvorazrednih, opozorila na domnevno vpletenost vidnih članov Desusa v kriminalna dejanja, na huda kriminalna dejanja v državni službi SIDG in Državni Gozdovi in domnevno vpletenost članov Desusa v kraje družbenega premoženja in s tem oškodovanja vseh državljanov Republike Slovenije. Po zadnjih podatkih, ki krožijo v javnosti, anonimkah in dejstvih, ki jih vpleteni sicer zanikajo, pa vendar velja pregovor , da kjer je dim, je tudi ogenj, gre resnično za velike denarne vsote in le malo ljudi ima dovolj poguma, da se zoperstavi tako močnim mafijskim združbam. Tudi zanikanje domnevno vpletenih družb in podjetij je pričakovano, saj je logično, da ne bo nihče priznal kriminalnih dejanj in okoriščanja z javnim denarjem. Podatki s terena, izjave prič in slikovni material, ter dokumentacija pričajo o nasprotnem. Vse le ni iz trte izvito. In na organih pregona je, da vso stvar raziščejo. Tudi povezanost medijev z strukturami Foruma 21 je jasna. Štipendistke Foruma 21 in podjetja Riko, krojijo del informativnega programa obeh največjih televizij. Vse to zgoraj našteto kaže, da je ministrica udarila v samo srce financiranja globoke države, in ga po svojih najboljših močeh poizkuša zaustaviti. Na žalost mnogih je z izsiljevanjem in podlo igro Desusovim poslancem uspelo ministrico spraviti iz vlade in nastaviti na ministrsko mesto pajaca, vojaka globoke države, ki ga podatki že bremenijo sodelovanja s temi istimi lobiji.   Zato niti ni presenetljivo, da je ministrica pogumno naredila tudi zadnji korak v tem boju in v svojem suverenem nastopu v parlamentu odstopila s položaja ministrice in tudi izstopila iz stranke Desus, ki je s tem postal politični mrlič. Jasno je tudi, da je stranka razpadla na dva dela, na tisti zdravi del stranke, ki zavrača korupcijo, kriminal in si želi bolj poštene Slovenije in na tisti stari, s kadri globoke države in mafijskimi plačanci prestreljen del stranke, ki dela izključno v korist lastnih interesov. Karel Erjavec, pro-sovjetsko usmerjeni komunist, našemljen v demokrata, je tipičen predstavnik tega dela stranke, ki bo dejansko na naslednjih volitvah in po njih nepomemben člen v političnem življenju. »Spoštovane poslanke in poslanci, vem, da ste med vami mnogi tudi objektivni in znate ceniti rezultate našega dela, in vem, da ste se danes znašli pred zahtevno odločitvijo, ko se boste morali zaradi političnih kalkulacij odločiti drugače, kot vam narekuje vaša vest. Ker vas na očeh javnosti ne želim postaviti v takšen položaj, sem se odločila, da podam svojo nepreklicno odstopno izjavo z mesta ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Hkrati se vsem kmetom, ribičem in gozdarjem opravičujem, da na takšen način zapuščam njih in resor, za katerega sem delala s spoštovanjem, predano in odgovorno ter hkrati naslavljam prošnjo na vse prihodnje odločevalce in kreatorje politik, da po poti, ki smo jo začeli in utirili, tako pomembnemu resorju ponovno vrnejo ugled, veljavo in zasluženo mesto, ki mu v političnem prostoru pripada.   Iskreno se zahvaljujem predsedniku vlade in ministrski ekipi za vso podporo in tvorno sodelovanje v teh zahtevnih trenutkih, ne le Slovenije ampak celotnega sveta. To je bilo moje delo v tretji vladi in mirno lahko povem, da je bilo delo te vlade najbolj učinkovito in uspešno.   Očitno PS DESUS ni bil zadosten moj odstop iz funkcije predsednice stranke, zato so iskali nadaljnje možnosti za mojo odstranitev in političnega prostora z današnjim predlogom razrešitve. Kljub temu, da smo v vladi uspešno izpolnjevali koalicijske zaveze, ki izhajajo iz programa stranke in v manj kot pol leta med drugim dosegli: 1. Ustanovitev Urada za demografijo 2. Po večletnih prizadevanjih stranke smo v zaključno fazo sprejema pripeljali Zakon o demografskem skladu 3. Zagotovili izredno uskladitev pokojnin za 2% brez upoštevanja gospodarske rasti,   Tudi to ni dovolj dober rezultat, ki ga je vredno ceniti. In kljub temu, da sem odstopila kot predsednica stranke in sedaj kot ministrica, se v stranki še naprej ukvarjajo z onemogočanjem moje kandidature za predsednico na prihodnjem kongresu stranke. Išče se možnosti za mojo izključitev iz stranke DESUS. Zato vam želim prihraniti ta trud in vam izročam svojo izstopno izjavo iz stranke DeSUS z današnjim dnem.« Na tak način je dr. Aleksandra Pivec zabila še zadnje žeblje v krsto stranke, ki je nastala izključno in samo zato, da so se drobili glasovi volivcev, katere idejni vodja in ustanovitelj je Milan Kučan in stranke, ki trdo sledi politiki komunistične partije Slovenije. Ljudje odprtega razmišljanja, ljudje z dostojanstvom, iskreni domoljubi in  načelni ljudje  v taki stranki nimajo kaj početi. To je spoznala tudi Aleksandar Pivec in zapustila kačje gnezdo. Na koncu svojega govora pa je dejala še nekaj: nekaj, kar daje upanje mnogim ljudem v Sloveniji.  »V politiko sem vstopila z iskrenimi in poštenimi nameni delati dobro za ljudi, ki si zaradi njihovega sedanjega in preteklega dela, zaslužijo spoštovanje in dostojno življenje, za ljudi, ki imajo pogum in jim ni vseeno za prihodnost naše države Slovenije. Zato vam obljubljam, da se z današnjim dnem moja politična pot ne zaključuje, ampak odpira nova vrata, skozi katera stopam na nove poti. Slovenke in Slovenci – prihodnost je vedno na strani pogumnih, torej je na naši strani!« Te besede, ki nakazujejo, da razmišlja o ustanovitvi svoje, sredinske stranke so mnogo ljudem dale upanje , da se bodo stvari obrnile na bolje. Da bomo dobili načelno politično stranko, širokega spektra in za vse generacije, ki bo sposobna preseči delitve na leve in desne, na rdeče in črne, katerim smo v vsakodnevnem življenju doživeli že prevečkrat. Dr. Aleksandra Pivec svojih načrtov še ni razkrila, in jih deli samo z najbližjimi sodelavci. Vendar obstaja močno upanje. In upanje prinaša novo moč in željo, da bomo kot narod znali in obstali na najlepšem koščku zemlje, ki nam pripada kot dediščina naših prednikov.

Sat, 10. Oct 2020 at 17:29

1348 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Še kri jim ni dovolj
Jasno je, da ne gre za boj za človekove pravice in boj proti omejevanju svoboščin. Še vedno velja, da se ljudje na varni razdalji in zaščiteni z maskami lahko shajajo na prostem. Površen ozir na situacijo pokaže, da gre za denar, kot vedno. Nimamo statistično-antropološke analize protestnikov, ki jih nagovarjajo stranke levega pola. Iz izjav, ki jih slišimo v medijih, pa lahko z uporabo kvalitativne metode rečemo, da protestniško jedro tvorijo ljudje, ki so odvisni od državnega proračuna in jih je strah, da bodo viri presahnili. Takšna situacija zanje seveda ni enostavna, zato je upiranje pričakovano. Vprašanje je le, kako daleč bo šlo. Že leta opazujem število vpisanih mladih na suficitne študijske programe in si mislim – kaj, za boga, mislijo ti mladi ljudje? Ko bodo v najlepšem življenjskem obdobju, v prehodu v odraslost, ko se bodo zaljubljali, ko bi radi kam potovali, ko bi si radi ustvarili družine, ko bi radi zadihali s polnimi pljuči – bodo za sendvič prosili svoje starše!? Mladost si včasih ne dela takšnih skrbi. A sem je posegla država! Da, s financiranjem suficitnih programov! Ker se ji je učiteljski kader preveč namnožil, ti kar rastejo in rastejo in se ponujajo dijakom kot zrelo, sladko, skoraj zastonjsko sadje. Gotovo je vanje namreč treba vložiti veliko manj truda kot v študij fizike, medicine, strojništva ali elektronike, na primer. In zato imamo sedaj na trgih proteste. Sindikat mladih, NVO-ji, proračunski kulturniki, … ne glede na smrtonosni virus, ki kroži med nami. To so protivladni protesti. Demokracija predvideva tudi takšno obliko državljanskega izražanja. Mislim pa, da morajo biti protesti po zakonu mirni. Sama to razširjeno razumem tako, da nikogar ne ogrožajo in da ne ogrožajo na noben način. Zaenkrat nimamo uličnih spopadov. Po moje protestniki tudi niso oboroženi, ne s hladnim orožjem ne s čim drugim, vsaj večinoma ne. So pa morda oboroženi z virusom. Situacija, ki smo jo gledali samo v znanstveno fantastičnih filmih. (Jaz jih nikoli nisem gledala. Želodec mi je povedal, da je stvar preblizu.) Zato pravim, da so protesti v tej situaciji nevarni, da lahko porodijo bolezen in smrt. Potem je tu druga skupina ljudi, Covid zanikovalci. Prav tako nimamo podatkov, koliko jih je. Vidimo pa, da so izjemno glasni. Ker imam slab želodec za človeško neumnost in zlobo (nikoli pa za pomoč ranjenim), ne morem več brati komentarjev na FB. Toliko agresije, kot se kopiči v teh ljudeh, me zmrazi do kosti. Sodobna tehnologija in družbena omrežja jim omogočajo, da se njihova bedasta sporočila tudi nesorazmerno širijo. Ko sem prištejemo še tistih nekaj čudakov z medicinskimi titulami (ki bi jih obvezno morala pod drobnogled vzeti Zdravniška zbornica!) pa še vse tujejezične Covid zanikovalce in pripadnike teorij spola in kar je še takih „teorij“, in potem še vse polpismene „zvezdnike“, smo pa tam! ,, Je že kdo videl virus? … poznate koga, ki je umrl zaradi virusa? … vse je prevara! ...več jih umre zaradi gripe! … virus vlada uporablja za represijo nad ljudmi! … pod maskami se bomo zastrupili! … naše otroke hočejo zastrupiti! … virus je nevaren samo za stare, ki bodo itak umrli! … mi smo mladi, imamo pravico do zabave! … protestiram proti nošnji mask! … hodim pred zdravstvene ustanove provocirat! ... testi niso zanesljivi! … lažejo, da je umrl zaradi virusa! … ne delajo obdukcij!“ Tudi smrt jim ni zadosten dokaz. Tudi kri jim ni dovolj!  Zato, dragi bralec, izogibaj se ljudi, ki se nezaščiteno zbirajo, izogibaj se ljudi, ki ne nosijo mask, ki se ne vedejo samozaščitno in obzirno do tebe in tvojih. V širokem loku se izogibaj zdravnikov, ki nosijo titule, a so zanikovalci virusa. Titule imajo le še zaradi inercije sistemov, sicer bi jim jih morali vzeti. Ker ti ljudje so za vas in vaše zdaj nevarni!            

Sat, 10. Oct 2020 at 15:34

693 ogledov

Okupacija je... kaj točno?
Eno vprašanje: Recimo, da nek narod želimo zamenjati. Recimo, da želimo na področju, kjer je danes Slovenija, imeti raje neko večinsko multikulturno mešanico drugih narodov. Ker smo dobili občutek, da enokulturne družbe, ki mejijo ena na drugo, prej ali slej sprožijo nek konflikt in celo vojne. Pa dajmo reči, ker gre za le miselni eksperiment, da bi želeli tukaj npr. Nemce, Avstrijce, Madžare in Italijane. (OK, vem, sovpada z narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni ravno na tem območju in smo se ves čas učili, da so to okupatorji. Ampak poskusimo vseeno in dajmo reči, le zavoljo ekperimenta, da gre za narode, ki se zelo težko integrirajo in ne bodo hoteli nadaljevati slovenske kulturne običaje, vzorce, morda bodo v neki fazi priseljevanja celo začeli govoriti, da smo Slovenci kmetje, zaplankane živali, bolje je zanje, da se bodisi spremenijo v Avstrijce, Nemce, Italijane, Madžare ali kaj podobnega ali pa jih vsaj potisnimo bolj v zakotne kraje in jih morda celo malo zatremo... Morda na ta način, da jim prepovemo slovenske običaje, se norčujemo iz tega, rečemo njihovi glasbi npr. "goveja", jim začnemo predavat o tem, da je njihova zgodovina čista mitologija in nimajo v zgodovini nobene resne dokazane vloge, njihov jezik je ena spakedranščina nekega slovanskega ponesrečenega narečja ipd... V prvi fazi bo dovolj, če po medijih vrtimo neslovensko glasbo, se pačimo v njihovem jeziku in ga počasi spremenimo v nek popačen novorek, se posmehujemo vsem njihovim zgodovinskim dogodkom ipd...Kako bi rekli temu? Je to okupacija ali gre za kakšno obliko pomoči, da se slovenski živelj bolj internacionalizira in bolj univerzalno pogleda na stvari in dojame, da je treba pač malo zobe stisnit in se malo umaknit, saj moramo dati prednost svetovljankemu načinu življenja in univerzalizmu urbane kulture? Ker "narod" je v bistvu zahojena in povsem napačna kategorija, nek zastarel koncept, ki ga mali narod, kot smo Slovenci, v bistvu sploh ne more uresničiti in ga tudi nima niti zgodovinsko niti kulturno... Skratka, nujno je, da se kot narod izniči, izumre.OK, recimo, da gre eksperiment v tej smeri in recimo, da se je nekaj podobnega (vsaj malo, morda ne v vseh segmentih) dogajalo v zgodovini okrog zadnje faze Avstroogrske države, čeprav... čudi me, da je bil slavist(!) Miklošič, Slovenec, rektor (to je vodilna pozicija) takratne Univerze na Dunaju... Ali pa, da bomo bolj v skladu z zgodovino, o kakršni smo se učili, recimo, da se je Slovencem dogajala taka krivica in zatiranje v času med vojno, ko so sem prišli Nemci (Italijani, Madžari). In to z orožjem. In so izdajali časopise v ... slovenščini? A je to res? Morda res, ker npr. v Mariboru in v Ljubljani so izhajali časopisi v slovenščini in tudi sicer so bili praktično vsi napisi dvojezični.. Sredi okupacije. No, ja, ampak ne dvomim, da je šlo za okupacijo, ker so prišli z orožjem. Tako, kot so v času SHS, ki se je zgodila takoj po razkroju Avstroogrske, po deželah, ki so danes v Sloveniji, bile kasarne s kraljevo srbsko vojsko pod neposredno komando iz Beograda... OK, res je, da je takrat Slovenija nekako to sprejela kot mirno priključitev k tej zvezi. Ampak zelo hitro po tem se je spremenila SHS v Kraljevino Jugoslavijo in ko je prišlo do oktroirane ustave, takrat se niso vsi Slovenci čisto strinjali... In je bila Slovenija pod nekakšno pol-okupacijo... lahko bi rekli, da je šlo za neke vrste mehko kolonijo... Ne najdem neke čiste situacije v zgodovini, ko bi Slovenci lahko sami odločali o svojih političnih odločitvah, saj tudi po letu 1945 ni bilo čisto vse tako, kot bi si želeli Slovenci... Posebej ne tisti, ki so bili po vojni pobiti. Ni jih bilo tako malo, če štejemo tudi tiste, ki so se morali izseliti, če so sploh želeli preživeti. In če štejemo še tiste, ki so ostali, a so morali biti povsem tiho, če niso želeli iti v zapore, na Gole otoke ali doživljati podobno kot njihovi pobiti predniki... Toda prav zdaj, recimo od leta 1991 do zdaj, poteka nek proces. In ta se dogaja tako, da ga neposredno spremljam. Ni mi treba brat nešteto mnenj in knjig in zbirat ne vem kakšne dokaze o tem, ker sem priča tega, kar se dogaja. To vidim na lastne oči, imam sopričevalce, jasno mi je, kaj se dogaja vsaj v toliko, kolikor nek človek lahko spremlja vsakodnevno dogajanje v taki mali državici kot je Slovenija. In pri tem je vedno bolj jasno in zelo zelo očitno, da se delež Slovencev v Sloveniji drastično manjša.  In hkrati z zmanjševanjem števila Slovencev se drastično povečuje število narodov, ki bi lahko bili tudi tisti zgoraj našteti in jaz bi imel verjetno čisto enak odnos do tega kot ga imam zdaj, čeprav to niso Italijani, Nemci, Madžari, ampak so Srbi, Bosanci, Makedonci, Kosovarji.. Ne sovražim teh narodov, da ne bi kdo napačno razumel. Nobenega naroda ne sovražim. Le morda malo težko razumem, kako je taka zamenjava (ker Slovencev je od leta 1990, ko jih je bilo okrog 90% v Sloveniji), le še dobrih 65%, če ne celo manj. V bistvu jih je toliko manj v zadnjih 30 letih, da jih ne upajo ali nočejo preštet, ker bi potem narodi, ki bodo kmalu v večini, imeli lahko težavo s Slovenci, saj bi se večina Slovencev začela spraševati to, kar se sprašuje zdaj ena mala skupina ljudi: kakšna je razlika med tem, da nas zamenjajo okupacijski narodi iz 2.sv.vojne in med tem, da nas zamenjajo narodi, ki smo jih sem začeli bolj množično naseljevati s socializmom?Koliko je pri tem pomembno orožje? Če pogledam Kosovo in tamkajšnjo populacijo Srbov, ki so se počasi izseljevali in se še izseljujejo, kakšna je bila vloga orožja do same vojne leta 1991? Niso se prav veliko streljali, a so vseeno že leta 1991 Albanci bili v veliki večini. Koliko se danes streljajo v Makedoniji? Niti ne tako zelo, se mi zdi. A hkrati vemo, da je en ogromen del Makedonije že v svojem bistvu albanski. Ker tam Makedonci praktično ne živijo več. Poglejmo tudi mesta po Evropi. Nekatera mesta so postala mesta, kjer Evropejcev ni več. Luton v Angliji. Moelenbeck v Belgiji. Kar nekaj delov Pariza. Deli nekaterih drugih evropskih mest. Rečejo jim "no go zone", ker je zelo nevarno, da pride Evropejec v ta predel. Lahko ga napadejo in ubijejo. Tudi policija si ne upa kaj prida v te predele. In ko pogledam iz te plati na drugo svetovno vojno, mi res ni več čisto jasno, kako bomo upravičili v šolskih kurikulih za zgodovino tisto besedo "narodno", ko bomo jemali "Narodno osvobodilno vojno"? (Vem, rekli boste: "pa kaj ta človek, ki ima očitno neslovensko ime in priimek, sploh teži s tem?" Naj povem, da meni se smilijo tudi Makedonci, ko je pa čisto jasno, da bodo šli enako pot kot Srbi na Kosovem. In tudi Srbi na Kosovem se mi smilijo, saj je jasno, da je pri zasedbi tega področja asistirala cela Evropa. Ki si želi multikulturnosti. Ampak ne povsod. Recimo na Kosovem je drugače. Tam so lepo razdelili Kosovo in srbski del države. Vsak narod v svoj predalček....)

Fri, 9. Oct 2020 at 21:26

454 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Vrnite mi mojo Zemljo!
Ko čakaš na rezultate testiranja za Covid, ko se vlečeš po stopnicah do spalnice, ko po dolgem pisku z grozo pogledaš na kitajski termometer, imaš ogromno časa, da razmišljaš, ali je Covid posledica komunizma oz. komunistične partije, kot so bile črne koze posledica njegove predhodne oblike, ki so jo igrali v Jugi in spustili kosovske muslimane, da so kamenjali hudiča v Meki in ga pregnali v Jugo. Ampak potem se naenkrat vprašaš, 30 let pozneje, ali je kaj, kar pogrešam iz tistih časov, ko so zapirali ljudi, če so narobe mislili? Nedvomno so s tistim zapiranjem dosegli dolgoročne uspehe. Misli vse manj ljudi, če že, najraje za to uporabljajo tujo glavo in v nedogled ponavljajo drug za drugim. Po Titu, Tito. Po Janši, Janša, po Šarcu, Šarec, po Damijanu, Damijan… Ah, no, kaj pogrešam iz tistih časov… v hipu vem, kaj. Občutek varnosti. Ker v »neprijatelje« z Zahoda in one z Vzhoda nisem nikoli verjela, moj občutek o nevarnosti navkljub tokrat videnim "neprijateljem", tako tistim z Vzhoda, ki nas vedno bolj uničujejo, kot tistim z Zahoda, ki jim to dopustijo, ni tako vseobsegajoč. Trenutno me skrbi izključno varnost za »lastno rit«. Pa se lahko vsi zgrozite nad mojim egoizmom. Nazaj si želim občutek, ko sem ob dveh zjutraj hodila po zapuščenih ljubljanskih ulicah in me ni bilo strah, da me bo kdo napadel, ko je bilo najhujše, kar se mi je zgodilo, da je iz veže hiše na ozki Židovski ulici junak pokazal svojega junaka v mrzlo, deževno noč. Ko me ni bilo strah, ko sem s poletno romanco ob 4h zjutraj hodila po pariških ulicah, ne vedoč, ali moram iti od Louvra desno ali levo in je bil vsak korak le še bolj zabaven od prejšnjega, ko je smeh odmeval po tihih ulicah ali ko sem lahko nesrečno ljubezen objokovala sredi noči na ljubljanskem Gradu. Pogrešam občutek varnosti, ko se je ponoči ustavil policijski avto, takrat miličniški, in ko je miličnik rekel, gospodična, vas bomo domov peljali, da se vam kaj ne zgodi. Slišim od mladih, da se jim to danes ne more več pripetiti, da jih bodo legitimirali, zasliševali ali pa pretep spregledali in peljali mimo, ker to ni njihov delokrog. Mestna občina Ljubljana se hvali, da je s parkirnimi kaznimi pobrala 4 milijone evrov v enem letu. Redarje, ki nas kaznujejo, si plačujemo sami, dobiček si delijo drugi. Nihče ni pomislil, da bi od Jankovića zahteval, da redarji pustijo avtomobile pri miru in skrbijo za red, za varnost meščanov, da ne brcajo nepridipravi po pokopališčih, da ne prodajajo droge na ovinku poti na Golovec, da ti ne izmaknejo denarnice, da ne vlamljajo v hiše. Policijske postaje zapirajo. Policijsko postajo Rudnik so zaprli, policija je sedaj samo še na koncu Ljubljane, za nas je namreč Tbilisijska ulica že praktično Vrhnika, pošte ukinjajo in moji bivši sosedje, ki so se danes postarali, morajo na pošto s Prul na Rakovnik. Tam so že prej delali s hitrostjo, ki je zgolj preprečevala, da bi zakrneli, več enostavno ni šlo. In, za razliko od včasih, sedaj poštar več ne pozvoni niti enkrat. V nabiralnik vrže listek, ljudje pa naj se znajdejo in tudi nekaj kilometrov prehodijo do pošte, ker sicer, saj veste, bodo rekli, da ste pošto dobili. Pa če ste jo ali ne. Moji stranki so na sodišču, ko je s potrdilom pošte dokazovala, da je poslala zahtevani dokument, dejali, da to nič ne dokaže, ker ne vedo, kaj je bilo v kuverti. Ker lahko jih je hotela ogoljufati in je dala noter prazen list. Da bi pokazali, kaj je bilo v kuverti, je bila zahteva, ki je višje sodišče res ni razumelo. No, to pogrešam, varnost, prijaznost, dobronamernost. Polne police vsega, kar proizvede Kitajska, mi teh občutkov ne morejo dati. Volitve, ki naj bi bile prikaz demokratičnosti, mi te demokracije ne morejo pripeljati. In še nekaj pogrešam. In verjamem, da nisem edina. In želim si, da bi tisti, ki kolesarijo, in še tako razumevajoč Bog ne razume, čemu, stopili v bran nečemu, česar niti  ne poznajo, ker niso doživeli, zato jih na to posebej opozarjam. Naj protestirajo proti  temu, da ko pokličejo na neki urad, sodišče, ZZZS, zavarovalnico, kabelskega operaterja, ne zaslišijo najprej glasbe, potem besed: počakajte trenutek, po 5 minutah pa naštevanje: če potrebujete informacije o tem in tem, pritisnite številko 1, o nečem drugem, pritisnite številko 2 itd. Seveda ni nič točno tisto, kar potrebujete, zato poslušate do konca, potem se odločite za najboljši približek, pritisnete številko in zgodba s pritiskanjem se ponovi. Ko sem že na poti, da kitajski telefon poleti skozi okno, zaslišim: ste peti v čakalni vrsti in boste predvidoma slišani, ne pa uslišani, čez 7 minut, medtem pa vam predvajajo reklame o tem, kaj vse vam nudijo. Človeka mi dajte na telefon, nikar avtomatskih odzivnikov, nikar glasbe, ki jo lahko poslušam, ko ne bom imela problema, zaradi katerega vas kličem. Od »človeka nikar« do »avtomata nikar« ni preteklo veliko časa, vendar je videti, kot da sem enkrat vmes prestopila na drug planet, ki se imenuje napredek, demokracija, svoboda, pa bi šla zelo rada nazaj na tistega starega, ker jaz sem tam imela svobodo, nekateri pred mano so žal umrli, da smo mi že lahko pljuvali po oblasti, ne boste verjeli, bolj kot sedaj in bolj vsebinsko. Vrnite mi mojo Zemljo!

Thu, 8. Oct 2020 at 18:56

436 ogledov

Mencius Moldbugman (prevod nekaj deset povezanih tvitov iz Twitterja)
Pred kratkim se je na Twitterju pojavil izredno zanimiv skupek tvitov (thread), ki je kot celota pritegnil našo pozornost in smo ga zato prevedli. Gre za opis sprememb, ki zelo spominjajo na to, kako v Sloveniji nekdo, ki pride iz določenega tradicionalnega okolja, hitro podleže različnim pritiskom okolja, v katerem se na novo znajde. Kar je zanimivo: pritisk okolja ni nujno zelo velik. Gre za to, da so ljudje, ki nimajo zelo močne verske ali ideološke zavezanosti, zaradi konformizma, oportunizma ali le zato, da obdržijo (si pridobijo) nove prijatelje v novem okolju, zelo hitro pripravljeni menjat svoja prepričanja. Čeprav v tem tekstu Mencius Moldbugman opisuje gibanje "woke" (gre za novo levičarsko gibanje antirasistov, antifašistov in oboževalcev politične korektnosti, socialne pravičnosti ipd), ta proces primerja z začetki krščanstva in tudi z drugimi podobnimi procesi v spreminjanju ideoloških izhodišč v pogledu na svet.Ob objavi je tudi sarkastični video iz youtube-a, ki smo ga dodali kot spremljavo k temu tekstu, saj z ironijo kaže na glavne principe in vrednostne kategorije "woke" gibanja. ARrevija Eden od vzrokov, zakaj woke-izem (levičarsko gibanje »prebujenih«) ali intersekcionalnost ali karkoli že želite označiti trenutno novo religijo, ki trga zahod, uživa toliko uspeha, je ta, da mnogi vidiki naše sodobne družbe spodbujajo spreobrnjenje v tej smeri in za ta namen. Liberalizem je na zahodu že dolgo prevladujoča ideologija do te mere, da se je utrdil. To je današnji establišment ali katedrala, kot bi rekel moj soimenjak (namig na njegov drugi avatar na Twitterju). Toda pospešek, ki ga vidimo zdaj, je oblikovanje nove sekte v verskem smislu. Niti za trenutek ne verjamem, da v novo ideologijo preidejo milijoni ljudi le zato, ker verjamejo v resničnost te ideologije. To ni držalo nikoli, ko je šlo za množična spreobrnjenja in zagotovo ne drži zdaj. Privrženci prihajajo v novo cerkev zaradi socialno-ekonomskih koristi. Prav tako ne verjamem, da se preusmeritve uvedejo od zgoraj navzdol, torej skozi oblastno vsiljeno vero. Konstantin ni bil bistven za to, da se je Rim spreobrnil v krščanstvo; Konstantin je bil le neizogibna odskočna deska v širjenju krščanstva. Obstoječa moč krščanstva je ustvarila Konstantina. Brez Konstantina bi uvedba krščanstva padla na nekoga drugega. Morda bi trajalo še nekaj desetletij, a prej ali slej bi se morala rimska država prilagoditi naraščajoči moči nove Cerkve. Evsebij je zapisal, da so se zgodnji kristjani množično spreobrnili in "množice v telesu z žarom sprejele" novo religijo, četudi se zdi, da je za to bolj malo dokazov. Bolj verjetno je, da je stopnja rasti števila zgodnjih kristjanov takšna, kot bi upravičeno pričakovali brez večje množične sreobrnitve. Ta zgodnja krščanska propaganda množičnega spreobrnjenja se naslanja na domnevo, da so množice videle resnico nove religije in se spreobrnile zaradi privlačnosti same doktrine. Študije nasprotno kažejo, da je to zelo malo verjetno, spreobrnjeni kristjani so novo teologijo sprejeli šele PO spreobrnitvi. Kaj je torej te ljudi sprva pripeljalo do nove vere? V glavnem so odgovor družbena omrežja. Velika večina spreobrnjenj je potekala prek povezav znotraj družine in prijateljev. Če uporabimo jezik prodaje: potreben je bil "topli klic", kajti redko se ljudje spreobrnejo s »hladnim klicem«. Spreobrnjenci se pridružijo določeni »stvari«, ko so njihovi odnosi z verniki mnogo številčnejši od njihovih odnosov z neverniki. Gre za usklajevanje njihovih mnenj in nazorov s prijatelji in družino. To je pri nekaterih lahko zavestna izbira, pri oportunistih pa je to lahko dokaj nezavedno (se le prepustijo toku). Prehod na nov način razmišljanja je verjetno precej manj odklon od stare ideologije kot pa preprosto prilagoditev novemu načinu. Kdo je v naši družbi najbolj sposoben zavrniti vso tradicijo in namesto tega sprejeti vse, kar se jim ponudi? Obstajata dva momenta, ko se mladi na zahodu znajdejo v novih okoljih, kjer število novih poznanstev preseže število starih povezav: ko se preselijo v novo okolje, ker gredo študirat na fakulteto in potem, ko se zaradi službe preselijo v novo mesto. V obeh scenarijih so mladi v veliki večini umeščeni v nova družbena omrežja, ki so številčnejša in zaradi bližine tudi učinkovitejša od povezav, ki so jih pustili za seboj. Oba scenarija prihajata tudi z intenzivnimi propagandnimi kampanjami, ki jih vodijo profesorji na univerzah in kasneje politično korektni delovni kolektivi. V 80. letih je bila večina spreobrnjencev v »Unification Church« (Združitvena cerkev) v ZDA novincev, ki so se preselili v San Francisco. Njihove družine in druge prijateljske vezi so bile daleč stran. Ko so sklepali nova prijateljstva, se je njihovo razmišljanje spremenilo in sčasoma so verjeli v nekaj, kar bi se jim prej verjetno zdelo smešno. Taka spreobrnjenja bi se zdela kot neke vrste upor za zunanje opazovalce, toda dejansko je šlo za povsem oportuno in konformistično prilagajanje novih prišlekov, ki so se s tem dejanjem prilagodili neki skupini ljudi. Popolnoma enako se zgodi vsakič, ko nek mladi Američan vstopi v novo mesto, šolo ali podjetje. Za sabo pusti ideologijo svojih domov in staršev in se prilagodi nečemu novemu. Temeljni proces, pod katerim mladi postanejo »woke« uporniki, je urbanizacija. Zapuščajo svoja majhna mesta in podeželje, da bi si pridobili izobraževanje in delo, vendar novo socialno omrežje prevlada nad starim, kar pomeni, da je neke vrste spreobrnjenje neizogibno. Kot vedno, ima tudi to svoj vzor (in izvor) v antičnem svetu. Beseda "pogan" izhaja iz besede "paganus", kar pomeni nekaj takega kot "kmetavz". Tradicionalni Rimljani tega izraza niso nikoli uporabljali, šlo je za neologizem, ki so ga kristjani, ki so se priseljevali kot današnji migranti v urbana naselja, ustvarili v posmeh »zaostalim« podeželskim prebivalcem, katerih tradicionalna vera ni bila enaka krščanski. Biti »pogan« ni bilo kul (če je že takrat obstajal tak koncept), vendar so zgodnji kristjani s tem izrazom uspešno diskreditirali svoje nasprotnike in s tem še bolj okrepili privlačnost nove vere. Danes se za enak učinek uporabljajo podobni izrazi, kot so "rasist", "kmetavz", »fašist« in podobno za ljudi, ki jim njihova tradicija, njihov rod in njihova domovina nekaj pomenijo. Spreobrnjenci so na splošno pretežno nereligiozni. Mormoni so se pri svojem delu misijonarjenja naučili, da se sploh ne trudijo zapravljati časa z verniki drugih cerkev, ampak se ukvarjajo izključno z ljudmi, ki ne pripadajo nobeni verski skupnosti. Verjetno je večina ljudi do nedavnega itak spadala v to kategorijo, kajti leni liberalizem je že dolgo uveljavljena najbolj vplivna ideologija. Zdaj poteka boj za duše (lenih) liberalnih nereligioznih mladičev. Predstavljam si, da je prepričanja naše družbe v liberalizem in demokracijo kot »Cerkev« (z veliko začetnico), woke-izem pa je kot ustvarjanje nove »sekte«. Kakšna je razlika? Cerkev in sekta se razlikujeta po stopnji napetosti do okolja. Sekte so verske skupine, ki so v visoki napetosti s svetom, cerkve pa so skupine ljudi, ki živijo v nizki napetosti v odnosu do okolice. Liberalizem, ki ima oblast že desetletja, sedi udobno in ne kaže popolnoma nobene napetosti. Stari liberalizem je lahko sprejel manjše herezije kot je na primer krščanstvo, ker je bil močan in utrjen v svoji poziciji. Ob stagnaciji širšega sistema liberalne demokracije so njene življenske sile zamirale, s tem pa je zamirala tudi socialna mobilnost (v smislu pretočnosti med posameznimi sloji ljudi). Tu pride do argumenta o »bioleninizmu« (LINK na prevod članka bloggerja @Spandrell-a). Tisti, ki želijo napredovati navzgor znotraj utrjenih liberalnih baz moči in doseči to, kar so samozadovoljni stari boomerji pridobili, morajo za to napredovanje ustvariti razkol. Wokeizem zagotavlja potrebno napetost in versko vnemo. Ta nova sekta raste, ko naš sistem visokega šolstva in urbane anomije spodbuja zgodnjo navezanost na zavrnitev starega reda in čimprejšnjo uskladitev z novo vero. Šole in oddelki za kadre zagotavljajo nova verska načela, mediji pa pospešujejo proces po vsem svetu. Ubogi in nevedni niso tisti, ki se pridružujejo novim verskim gibanjem. In tudi v prvih dneh krščanstva ni bilo tako, čeprav nekateri marksistični zgodovinarji govorijo, da so se v začetku krščanstva temu pridružili samo ubogi in nevedni. Številni zgodnji kristjani v 2. in 3. stoletju so bili iz dobro stoječih rimskih družin in nikakor ne ... zaostali "pogani". Pretežna večina ljudi, ki se tradicionalno preusmerijo v nove kulte, kot so scientologija, Moonies, Hare Krišna itd., so tisti z visoko izobrazbo, ki pa niso zavezani nobeni tradiciji. So klasično "duhovni, a ne religiozni", in verjamejo precej bolj neumnim novim ponudbam kot pa njihovi manj izobraženi vrstniki. Ta skupina novih vernikov je motor za vneto delovanje nove sekte. Ne revni, ampak izobraženi privilegirani, ki menijo, da ne dobijo dovolj nagrad, ki jim jih je obljubila visoka cerkev, in ki želijo VEČ privilegijev. Trend kultov od šestdesetih do devetdesetih let je bil neposreden predhodnik rasti wokeizma. Izgubljene duše s srednješolsko izobrazbo in nizko družbeno navezanostjo zaradi osamljenosti v novih mestih, kamor so prišle, so bile plen iskalcev novih duš, ki so prodrli v njihova družabna omrežja, v njihovo družbo. Enako se dogaja danes, vendar v neverjetno večjem obsegu. V sedemdesetih letih so Hare Krišna mladim popotnikom na letališčih delili cvetje, ker so letališča prehodna mesta, kjer se izgubljeni počutijo negotovo in brez korenin. Hare Krišnovce so danes zamenjali profesorji svobodnih umetnosti, sociologije, filozofije ipd, ki uživajo obkroženi z občinstvom ujetih svežih mladih duš, dostavljenih v njihove urbane predavalnice in na odre. Gre za mlade duše naivnih, pripravljenih sprejeti vsa prepričanja, ki so potrebna, da bi se le nekako ujeli z njihovimi novimi vrstniki. Nato se postopek okrepi in ponovi na prvem novem delovnem mestu v Fortune 500, ki zahteva lojalnost v zameno za življenje. V prostem času se novi ministrant prijavi na Facebook, Instagram, Snapchat ipd, in vidi, da so tudi vsi bleščeči uspešni ljudje na svetu enakega mnenja kot vsi, ki jih ta novi ministrant pozna iz faksa in službe... Če si boste prebrali esej o bioleninizmu (LINK), boste videli, kako poteka preostanek boja; tukaj sem se poskušal osredotočiti na to, kako se na začetku zgodi proces spreobrnenja. Veliko tega, kar sem napisal, izhaja iz teksta Rise of Christianity Rodneyja Starka, ki s sociološkega vidika preučuje padec tradicionalnega rimskega verovanja. Zelo priporočam. Bolj ko berem o preobrazbi Rima iz njegovih tradicionalnih verskih prepričanj v krščanski imperij, bolj vidim današnje vzporednice ... in bolj se bojim, da je to, kar se dogaja, neizogiben proces, ki se mora zgoditi v vseh starih, izčrpanih civilizacijah. Železni zakon zmanjševanja donosnosti pomeni, da se bodo vedno pojavljale nove sekte, da bodo lahko srednje privilegirani poskusili izpodriniti elito. To je pravilo, staro toliko kot čas sam. Razlika pa je v tem, da je naslednica krščanstva imela pozitivne civilizacijske elemente, česar pa ne vidim v nadaljevanju ideologije wokeizma (ali kakorkoli že temu novemu univerzalizmu rečemo). Vse, kar vidim, je propad in kaos. Za to ni elementov, ki bi lahko ustvarili boljšo prihodnost - ponuja se le neskončen boj, napetost in dopamin za svoje privržence. Vsak velik človek, ki želi preprečiti spreminjanje sveta, se mora zavedati, da ne more ustaviti te plime zgodovine, kvečjemu lahko poskuša zaustaviti poplavo v drugo smer. Ta vnema se ne bo razblinila. Ali je to mogoče doseči? Nisem povsem optimističen.
Teme
jugoslavija sfrj navini raj socializem komunizem zgodovinska dejstva zamolčana zgodovina zgodovina Jure Pengov Tito ČEKA komsomol

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Jugoslavija 1945-1980 RAJ NA ZEMLJI-za naivne- 1. del