Jugoslavija 1945-1980 RAJ NA ZEMLJI-za naivne- 1. del
GM
AR revija
Eseji

Ponedeljek, 22. junij 2020 ob 20:19

Odpri galerijo

 » Ob smrti Josipa Broza Tita, voditelja in heroja našega narodnoosvobodilnega boja, socialistične revolucije in izgradnje, stratega vseh naših zmag v vojni in miru, velikana boja za uresničitev zgodovinskih ciljev delavskega razreda, borca za enakopravnost in nezlomljivo bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti, za socialno samoupravljanje, za človekovo srečo in blaginjo, je zvezni izvršni svet sprejel sklep o sedem  dnevnem splošnem ljudskem žalovanju. «

   Jure Pengov, 4. maj 1980

 

Tako je televizijski voditelj Jure Pengov 4. maja na RTV LJUBLJANA oznanil smrt največjega sina Jugoslovanske domovine, dosmrtnega voditelja Jugoslavije, maršala Tita.

Države Jugoslavije, države ki je nastala leta 1918 kot država Slovencev, Hrvatov in Srbov, se še istega leta  preimenovala v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 se preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo, ko kralj Aleksander I. Karađorđević razveljavi ustavo, ki so jo sprejeli leta 1921, razpusti parlament in prevzame popolno oblast.

Leta 1941 je prišla vojna tudi v kraljevino Jugoslavijo in Nemške enote so v 14 dneh zavzele celotno ozemlje kraljevine. Demoralizirana, ne-heterogena kraljeva vojska je kapitulirala in bila razpuščena. V najbolj krvavem obdobju novejše zgodovine, pod okupacijo, so komunisti, ki so bili od leta 1920 prepovedani z OBZNANO, začeli krvavo bratomorno vojno na področju cele Jugoslavije. Pod pretvezo narodnoosvobodilnega boja so se borili izključno za oblast. Leta 1945 so ob pomoči zaveznikov na zahodni fronti in Sovjetov na vzhodni »osvobodili Jugoslavijo«, uvedli komunistično diktaturo, sicer izvedli volitve, predvsem, da bi zadovoljili demokratične države, vendar so z goljufijo na volitvah zmagali, in prevzeli popoln nadzor nad državo.

Leta 1945 je tako nastala  Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ), se še istega leta preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in nato leta 1963 dokončno v socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ).

Mlajši bralci verjetno velikokrat slišijo starejše, kako z nostalgijo govorijo o časih v Jugoslaviji, jim govorijo, da takrat ni bilo brezposelnih ljudi, da so vsi imeli hrano, stanovanja in da smo živeli bolje, kot živimo sedaj. Seveda so takšne trditve smešne, najprej zato, ker takratnih časov ni mogoče primerjati s sedanjimi, in drugič zato, ker niso resnične. Jugoslavija je res bila obljubljena dežela za najvišje partijske kadre, vojaške oficirje in njihove družinske člane.

Za »običajne« ljudi je bila Jugoslavija ječa.

Ječa iz katere se do leta 1966 ni moglo oditi niti v socialistične države v okolici. Za to si potreboval vizum in potni list, ki pa ga nisi mogel dobiti, če nisi bil »politično korekten« , torej vzoren državljan , komunist, vreden tega privilegija. Meje so bile močno zastražene z »graničarji«, to je oboroženimi vojaki Jugoslovanske ljudske armade, ki je bila poleg Maršala Tita drugi steber komunistične Jugoslavije. Številni ljudje v Jugoslaviji niso videli prihodnosti. Zaradi tega so bežali čez zahodno mejo. Veliko so jih pri tem ujeli, ranili in ubili. Natančnih podatkov o tem ni, saj je komunistična oblast v letih 1989-1991 dodobra prečistila arhive, jih uničila ali pa jih je JLA odpeljala v Beograd.

Vseeno pa obstaja nekaj podatkov.

Tako lahko vidimo, da je za leto 1946 zabeleženo, da je od 2075 prebežnikov zajetih 60%, za leto 1947 od 1087 prebežnikov zajetih 40%, leta 1948 v prvih treh mesecih od 549 prebežnikov zajetih kar 92%. Leta 1948 so zaradi velikega števila prebežnikov mejo skoraj hermetično zaprli… Po letu 1966, ko je bilo nekoliko lažje priti do potnega lista, je število prebegov drastično upadlo. (1.)

Tudi trditev, da v Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti ni resnična. Uradni podatki za leto  1967 kažejo na 10 % brezposelnost v Sloveniji, v celi Jugoslaviji pa 14 %,  kar pomeni, da je v Jugoslaviji, ki je takrat štela približno 18.000.000 (osemnajst milijonov prebivalcev), od tega cca. 9.500.000 (devet milijonov in pol) delovno aktivnega prebivalstva, da je bilo brezposelnih vsaj 1.500.000 (en milijon in petsto tisoč ) ljudi. (2).

Od tega 338.400 (tristo osemintrideset tisoč in štiristo) v Sloveniji. Po odprtju meje, ki  so jo bile Jugoslovanske oblasti  prisiljene odpreti leta 1968  je v tujino, večinoma v Nemčijo, odšlo na delo 700.000 (sedemsto tisoč ljudi).

V naslednjih petih letih je v tujini delalo več kot 1,5 milijona Jugoslovanov, vendar je brezposelnost v domovini po uradnih podatkih v 80 letih še vedno znašala 15% brezposelnih.

Že po teh številkah vsakemu bralcu postane jasno, da podatki, ki vam jih servirajo komunisti in njihovi nasledniki nimajo realne osnove. Zgodba se tukaj še ne zaključi . Od vseh zaposlenih, je bilo 30 % »navidezno zaposlenih«, to pomeni, da so delali, vendar niso nič delali, samo da so zvišali videz zaposlenosti.

Ekonomistka Susan Woodvard iz univerze Princeton je v knjigi z naslovom SOCIALISTIČNA BREZPOSELNOST: POLITIČNA EKONOMIJA JUGOSLAVIJE 1945-1990 popolnoma razbila mit »Jugoslovanskega raja«: poleg teh navidezno zaposlenih so se med zaposlene štele tudi vse družine (vsi družinski člani), ki so živeli na kmetijah. V celotni Jugoslaviji je bilo takih približno 1,4 milijona v letu 1981! Ni težko izračunati, da je na področju Jugoslavije v letu 1981 bilo realno brezposelnih oseb vsaj 3.000.000 (tri milijone)! To pomeni  30% delovno sposobnega prebivalstva. Leta 1989, pred razpadom, je bila uradna brezposelnost 19,8%. (3)(4)

V letu 1971 je po državi, kljub temu, da so bile stavke prepovedane,  izbruhnilo več kot 2000 stavk, od tega več kot 500 v Sloveniji . Plače so bile mizerne, polovica plače je šla samo za hrano. Pokojnine so bile bolj miloščina kot plačilo za opravljeno delo. Socialna pomoč ni zadoščala niti za preživetje. Mediji, ki so bili vsi državni, o stavkah niso smeli poročati, kjer pa so obstali večji obrati pa so poročali zgolj in samo o »začasni ustavitvi dela«. Ljudstvo je živelo bedo socializma. Po merilih zahodnega sveta je 95% prebivalcev Jugoslavije živelo pod pragom revščine. Uradni podatki statističnega urada SFRJ za leto 1985 prikazujejo, da je bilo v tem letu brezposelnih med mladimi do 25 let kar 57%. Službo je bilo zelo težko dobiti, brez partijske knjižice ali zvez skoraj nemogoče. Tudi po korupciji, je Jugoslavija kotirala v sam svetovni vrh.

Ostalih 5% so bili člani komunistične elite in njihovi družinski člani. Oni s preostankom naroda niso delili bede socializma, temveč so živeli razkošno. Sploh ožji krog maršala Tita. Tovarišija se je prevažala v blindiranem vlaku z enajstimi vagoni (MODRI VLAK), narejenim po naročilu za Tita osebno v vrednosti 11 milijonov USD (dolarjev), skupaj z  njim so se prevažali v vozilih, ki so bila narejena izključno za maršala. Zbirka je štela 85 vozil, luksuzno opremljenih, nekatera so bila celo unikat. To je bila najbogatejša zbirka vozil na svetu. Ogromne vsote denarja so šle za Titove obiske Afrike in Azije. Za obiske v državah »gibanja neuvrščenih«. Na potovanjih po svetu so ga spremljale celo vojaške ladje.

Milijarde in milijarde dolarjev so šle v drugi steber države Jugoslavije. V Jugoslovansko narodno Armijo (JLA). Šlo je za tipično komunistično vojsko, katere vrhovni poveljnik je bil Maršal Tito. »Slavna naslednica Jugoslovanske partizanske vojske« je bila jama brez dna. Za JLA je šla kar petina nacionalnega dohodka države Jugoslavije. Revolucionarne korenine je prva leta po vojni kazala z vsakoletno parado, na kateri je obubožanemu narodu pokazala svojo tehniko, pripravljenost in voljo branjenja neodvisnosti in socializma. Propaganda je prikazovala JLA kot eno najmočnejših vojska v svetu. Kot četrto (4) najmočnejšo vojsko Evrope in sedmo (7) na svetu. Resnica je bila  povsem drugačna. Do leta 1950 so bile »udarne« enote JLA konjenica. (Fotografija: screenshot oddaje Dosje JLA- link na dnu članka).

Njena strategija pa je temeljila na množičnih juriših na sovražnikove položaje, značilnih za Sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni. Njena osnovna naloga je bila varovanje pred notranjim in zunanjim sovražnikom. Tesna povezanost s komunistično partijo pa je bila očitna, saj je 99% oficirjev bilo v komunistični partiji in prav tako kar 65% civilnih oseb zaposlenih v vojski. V času urjenja, ki je sprva trajalo dve leti, kasneje pa eno leto, je bil vsak pripadnik deležen političnih predavanj, s katerimi so jih skušali izobraziti in preobraziti v aktivne podpornike komunizma in Jugoslovanskega domoljubja.

Javna občila so JLA prikazovala kot strah in trepet Evrope in sveta, vrhovnega poveljnika pa kot nezmotljivega, vrhunskega stratega, ki pozna delovanje vojske do potankosti. Številke o moči vojske so bile vojaška skrivnost, zato so ocene za leto 1980  približne. V tem letu je armada štela 200 tisoč mož, 2000 tankov, 1500 oklepnih vozil, 100 čolnov in ladij, 500 letal in helikopterjev ter več tisoč topov. Tito je nekaj let prej celo trdil, da lahko pod orožje postavi 8 milijonov ljudi. Do te številke je prišel preprosto tako, da je seštel vse moške stare med 15 in 65 let na področju Jugoslavije.

V resnici je bila JLA po izurjenosti, bojni moči in zastarelosti opreme daleč na repu. Po ocenah mednarodnih strokovnjakov je bila šele 10 v Evropi, primerljiva z Romunsko in Bolgarsko vojsko. Od 2000 tankov, jih je bilo samo 73 modernih Sovjetskih tankov, 800 tankov T34 Sovjetske proizvodnje je bilo ostanek druge svetovne vojne. Po drugi strani pa so  oficirji  imeli visoke plače in  milijarde so se namenjale za podzemne bunkerje in letališča. (5)

Medtem, ko so elite in vojska zapravljale milijarde za svoja potovanja, nepotrebno opremo in luksuz, pa se je v Jugoslaviji kazala vsa beda socialističnega, »samoupravnega« socializma, kjer so delavci, tisti srečneži, ki so imeli delo, s svojimi plačami životarili in se s težavo prebijali skozi mesec.

Jugoslovanske narode je pestilo tudi hudo pomankanje stanovanj. Stanovanja v mestih so bila premajhna in posledično prenatrpana, večina brez ogrevanja in tople vode.

Socialistična oblast je ta problem sklenila rešiti z izgradnjo delavskih-državnih stanovanj. Z dodatnim davkom delavcem in krediti iz tujine, so v nekaj letih zgradili 3 milijone novih stanovanj, stanovanja so gradili po vzoru ZDA, in so bila kopija črnskih naselij v ZDA. 50 kvadratnih metrov velike kletke v blokih in stolpnicah sive barve, brez življenja in veselja. Pravi odraz življenja v Jugoslaviji. Projekt izgradnje »delavskih stanovanj« je v svetovnem merilu postal sinonim za korupcijo vladajoče elite, to je bil eden najdražjih projektov v novejši zgodovini. Partijska elita si je na račun tega projekta zgradila vikende, hiše, vile…

Ko zaradi korupcije kreditov iz tujine ni bilo več, se je gradnja stanovanj popolnoma ustavila. Čeprav so v ta projekt vložili milijarde dolarjev tujih kreditov, nepovratnih sredstev in mnogo ur udarnega dela delavskega razreda, to ni rešilo stanovanjskega problema v Jugoslaviji. Stanovanja se niso delila delavcem, temveč so prvo prišli na vrsto oficirji JLA, člani KP, pripadniki ljudske milice in državni uradniki. Čeprav so bila stanovanja grajena za delavce, je v resnici bilo med dobitniki stanovanj samo 22% delavcev. V številkah to pomeni 660 tisoč stanovanj za delavce, 2 milijona in 300 tisoč za elito. Delila so se prek poznanstev in zvez, podkupnine so bile povsem običajna stvar.

Ker je bilo nezadovoljstvo med ljudmi veliko, se je bil prisiljen oglasiti tudi sam Tito, ki je v nagovoru narodom Jugoslavije priznal, da obstajajo težave v državi.

Drugi fenomen izgradnje delavskih stanovanj se je pokazal šele po osamosvojitvi, saj je bila večina naselij zgrajena na zemljiščih, ki jih je komunistična oblast z nacionalizacijo odvzela lastnikom teh zemljišč, ki jih je po vojni oklicala in označila za »narodne izdajalce«, »kolaborante« ali »sodelavce okupatorja«. Velika večina lastnikov zemljišč je svoje življenje končala v jamah, rudniških jaških, tankovskih jarkih in gozdovih širom Jugoslavije. Nekateri srečneži so uspeli zbežati v tujino, bodisi med vojno ali takoj po njej. Z osamosvojitvijo Slovenije, se je odprlo tudi vprašanje lastništva teh zemljišč, ki pa so bila seveda uničena, poseljena ali razkosana. Te težave Slovenija rešuje z denacionalizacijo. Včasih uspešno, včasih manj uspešno. Dejstvo pa je, da so ljudje imeli težave z vpisom v zemljiško knjigo , saj lastništvo zemljišč ni bilo urejeno.

V letih 1966 in 1967 so predvsem v Sloveniji in hrvaškem  posamezni intelektualci začeli opozarjati na stanje v državi, vendar jih je oblast s pomočjo UDBE-komunistične tajne policije po vzoru ČEKE (kasneje NKVD, tajne policije v SZ), in s pomočjo cenzure utišala.

Oblast se je bala nezadovoljne mladine. Čeprav se je režim trudil vzgajati brezpogojno poslušne državljane, in s tem začel že v rani mladosti, mu nikoli ni uspelo povsem podrediti volje ljudstva. S tem namenom so spremenili šolski sistem, ki je temeljil na »socialistični vzgoji mladine«. Tako za veliko večino obdobja šolstva v bivši Jugoslaviji velja dejstvo, da je temeljilo na »duhu marksistično-leninistične ideologije«.  

Cilji vzgoje predšolskih otrok, pionirjev in mladine so tako bili »čuvanje, utrjevanje in razvijanje demokratičnih, socialnih in nacionalnih pridobitev narodnoosvobodilne borbe«, največja pozornost pa je bila namenjena izobraževanju mladine v duhu KOMUNIZMA in ohranjanju vrednot narodnoosvobodilnega boja v različnih oblikah, v šoli in v prostem času.

Množične organizacije, recimo Pionirska in mladinska v osnovnih šolah, so bile nadgrajene s sindikalnimi organizacijami, delovnimi brigadami, kjer so mladino učili temeljev socializma, kjer so pod krinko družbeno koristnega dela preko politkomisarjev s pranjem možganov izvajali psihološki teror  nad narodi bivše Jugoslavije. Cilj je bil vzgojiti Jugoslovansko domoljubje in ustvariti novo  nacijo imenovano Jugoslovanska nacija. Poizkus se jim je izjalovil do te mere, da so ti isti narodi svojo skupno pot zaključili na krvav način. Z vojnami, kjer se je izkazalo, da v Jugoslaviji ni nikoli obstajalo bratstvo in enakost, temveč je to bila ječa narodov, ki so zaradi okupacije Jugoslovanske ljudske armade, bili okupirani in razvrednoteni kot narodi.

Po prevzemu oblasti, leta 1945 , so komunisti sprejeli zakon, po katerem je vsak otrok v Sloveniji, ki dopolni 16 let avtomatsko vpisan v SLOVENSKO ZVEZO KOMUNISTIČNE MLADINE.

V programu je imela zapisano zavezanost mladine k ŠIRJENJU in OHRANJANJU idej MARKSIZMA, KOMUNIZMA, REVOLUCIJE in NARODNOOSVOBODILNEGA boja. Leta 1948 se je organizacija preimenovala v LJUDSKO MLADINO SLOVENIJE, 1963 pa v ZVEZO MLADINE SLOVENIJE.

Mladinska organizacija je bila čista transmisija komunistične partije in političnih organov takratne države. Njen cilj ni bil zastopanje interesov mladine, kot bi nekdo lahko pomislil, temveč je to bila množična politična šola, kjer so izbirali, identificirali in kasneje mobilizirali najbolj goreče pripadnike komunizma. Tako je ta Mladina korakala pod parolami tipa »ZVEZA MLADINE KORAKA POD VODSTVOM KOMUNISTIČNE PARTIJE« in »MLADA PARTIZANSKA VOJSKA JUGOSLAVIJE«.

Kot že zapisano, je ta organizacija služila za iskanje najbolj gorečih pripadnikov komunistične ideologije. Iz nje so izhajali kasnejši kadri KP v Sloveniji (Kučan, Smole, Kocijančič…) Še pred vstopom v mladinsko organizacijo pa je po zgledu KOMSOMOLa (organizacije mladine v SZ od leta 1922), sistem uvedel še eno anomalijo. In sicer že leta 1942 v Bihaču , na prvem kongresu ZDRUŽENE ZVEZE PROTIFAŠISTIČNE MLADINE JUGOSLAVIJE.

Vsak otrok je v prvem razredu, na dan republike postal član pionirske organizacije, kjer je z ritualnim polaganjem prisege in dobivanjem rdeče knjižice, imenovane pionirska knjižica, prisegel zvestobo poveljniku vseh partizanskih čet, največjemu sinu Jugoslovanske domovine TITU. To pomeni, da je bil praktično vsak 7 letni otrok neprostovoljno vpisan v mladinski odbor komunistične partije in s tem prisegel, da bo dobri »Titov pionir«, ki se bo pridno in marljivo učil, da bo, ko odraste, koristil socialistični domovini Jugoslaviji, branil vrednote revolucije, socializma in komunistične ideologije.

(Foto:  Prvomajski sprevod v Ljubljani leta 1961. Foto: Jože Gal, objavljeno na Wikipedia.)

V vsaki učilnici, na hodniku, v jedilnici je steno krasil Titov portret, v šolah se je pozdravljalo vse do leta 1980 z pozdravom :« Za domovino s Titom naprej«. Po Titovi smrti je obveljal pozdrav »ZDRAVO«. Simboli , kot so partizani, Tito, partija in revolucija so bili prisotni povsod. Na ulicah, imenih šol, ulic , trgov, učbenikov, literature , pravzaprav je bilo vse povezano z partizanskim bojem za domovino. Enoumje, strah, in malodušje je bilo prisotno med narodom.

Kult diktatorja Tita se je zrcalil skozi vse javno življenje, na televiziji, radiju, časopisih , knjigah. Povsod je bil Tito. Če je v učbenikih črka M simbolizirala mater, je črka T simbolizirala TITA, ne očeta. Prav tako so bile ekskurzije, izleti in športni dnevi ideološkega značaja. Na športni dan se je šlo na partizanske grobove, na izlete v Kumrovec, na ekskurzije v partizanske bolnišnice ali v bazo 20. Obvezen je bil tudi obisk spominskih svečanosti, komemoracij, mitingov in podobnih prireditev. Vlak bratstva in enotnosti, pohodi po poteh partizanov, ki jih je oblast izvajala za krepitev socializma, so bili stalnica in neločljiv del vsakdana Jugoslovana.

Tistega Jugoslovana, ki ga sedaj nekateri prikazujejo kot svobodnega, demokratično usmerjenega in srečnega človeka.

Tudi v pionirskih organizacija je bilo vse podrejeno kultu diktatorja TITA. PIL -pionirski list, Ciciban, in podobne revije. Vse je bilo v znamenju NOB in Tita. Vsak upor, vsako razmišljanje s svojo glavo je bilo deležno zgražanja in neodobravanja. Vsak dvom je pomenil nezvestobo režimu in z lahkoto si bil oklican za »nelojalnega sistemu«.

Obstajali so spiski, po katerih se je določalo, kdo lahko nadaljuje šolanje, kdo pa bo navadni delavec. Pri tem so učitelji, ki so bili skoraj obvezno člani komunistične partije, tudi klicalo se jih je »tovariš« in »tovarišica«, vodili evidence obnašanja otroka, obnašanja staršev in njihova pripadnost komunistični ideologiji.

Prestrašeno ljudstvo je nemo kimalo, saj je bilo globoko prestrašeno. To traja še danes. Starejši ljudje nad 70 let, se še vedno, po 30  letih padca komunizma in režima, bojijo na glas povedati nekatere stvari. Strah, ki ga jim je partijski režim skozi šolanje in odraščanje, ter kasneje skozi vojaško vzgojo (enkrat letno so je bile deležne tudi ženske-obrambni dan), vcepil v podzavest je še vedno kako živ.

Pesem »Druže Tito, mi ti se kunemo« (tovariš Tito, mi ti prisegamo) in parole tipa » ZA KOGA- ZA NAROD«, »ZA KOGA- ZA PARTIJO«, »ZA KOGA- ZA TITA« so bile sestavni dela vsake proslave v šolah, javnih prireditvah, delavskih zborih in manifestacijah. Mitingi, kjer je na tisoče ljudi sestavljalo koreografije, predvsem v simbolih komunizma, rdeče zvezde, kladiva in srpa, imena TITO in SFRJ, so bile na sporedu vsako leto na 25.maj, na rojstni dan maršala Tita. Štafeta mladosti, ki so jo v čast maršalovega rojstnega dne vsako leto preko cele Jugoslavije nosili delavci, športniki in kulturniki, je skupaj z mitingi služila za utrjevanje zavesti o Jugoslovanih kot narodu. Šlo je za psihološko utrjevanje zavesti pripadnosti državi Jugoslaviji, po domače povedano »za načrtno pranje možganov« in ustvarjanje lažnega mita o bratstvu in enotnosti narodov Jugoslavije.

Februarja leta 1980 Tita odpeljejo v bolnišnico Ljubljana. Zaradi gangrene mu odrežejo nogo, maršal pa pade v komo zaradi infekcije ledvic. Čeprav je jasno, da se zaradi starosti in hude bolezni iz kome ne bo več prebudil, ga partijsko vodstvo še dva meseca pusti priklopljenega na aparate, saj obstaja strah, da bi njegovo smrt lahko izkoristile protikomunistične sile in s pomočjo zunanjih sovražnikov napadle Jugoslavijo.

Zato partijsko vodstvo dvigne bojno pripravljenost JLA na najvišjo možno, hkrati potekajo tajni sestanki generalov in veljakov komunistične partije. Odločijo, da bodo, če bo potrebno, tudi s silo zavarovali socialistično oblast in vrednote revolucije.

4.maja 1980 uradno razglasijo smrt »največjega sina Jugoslovanske domovine«, maršala Josipa Broza-TITA. V državi je uvedeno sedemdnevno vseljudsko žalovanje. Državne televizijske in radijske postaje so predvajale državotvorne pesmi, prebirali eseje o delu in življenju heroja, prikazovali njegove govore . Po šolah, tovarnah , celo rudnikih so odmevale pesmi revolucije v znak žalovanja za mrtvim maršalom.

Pogreb je bil pravi spektakel. Udeležilo se ga je kar 128 državnih delegacij, kar s pridom izkoriščajo zagovorniki prejšnjega sistema; tudi s trditvijo, da so se prišli poklonit velikemu državniku, še dodatno zavajajo javnost in širijo neresnice o sistemu in delovanju države Jugoslavije.

Če se zavedamo, da je leta 1980 bila hladna vojna na vrhuncu, potem je jasno, zakaj je bilo toliko tujih delegacij prisotnih na pogrebu. Prizadevali so si pridobiti Jugoslavijo na svojo  stran, saj bi v primeru spopada zahoda z SSSR, Jugoslavija bila pomembno območje.

Pogreb je potekal pod strogim nadzorom vojske, milice in UDBE. Nasprotnike oblasti so preventivno zaprli. V strahu pred sabotažo so skozi celo ceremonijo pogreba nosili krsto napolnjeno s peskom, krste so zamenjali neposredno pred pogrebom. Tudi to kaže, da niti sam partijski vrh ni nikoli verjel v »bratstvo in enotnost«, katerega so nenehno reklamirali kot osnovo razumevanja in obstoja Jugoslovanske države.

Na tisoče ljudi iz cele Jugoslavije se je udeležilo pogreba. Nekateri so resnično žalovali, večina ljudi pa je  izkoristila plačan dopust v službi, se udeležila brezplačnega izleta v Beograd in za druženje.

Komunisti so še enkrat prevarali Jugoslovanski narod, saj so pogreb izvedli dvakrat. Prvič je pogreb potekal pred kamerami in ljudstvom, drugič pa ponoči, v zasebnosti družine in najbližjih prijateljev. Njegovo krsto so pokopali globoko v zemljo in jo na vrhu prekrili s cementom in 9 tonskim sarkofagom. Oblasti so se bale, da bi kdo ukradel truplo, kot so truplo Chaplina.

Tako se je 8.maja 1980 zaključilo obdobje vladavine Josipa Broza-Tita. Obdobje rdečega terorja, vladavina diktatorja z človeškim obrazom. Jugoslovansko ljudstvo je kaj kmalu čakal šok in resnica o njihovem ljubljenem maršalu.

 

viri in povezave :

(1) Intervju z generalom Marjanom Krajncem o mejni problematiki v SFRJ

 (2) Slika 2. Delo

 (3)SUSAN WOODVARD: SOCIALISTIČNA BREZPOSELNOST : POLITIČNA EKONOMIJA JUGOSLAVIJE 1945-1990

( 4.) www.demokracija.si/fokus/v-jugoslaviji-se-je-zivelo-podobno-kot-sta-zivela-del-boy-in-rodney-iz-druzine-trotter-ali-levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu.html

 (5) DOSJE-JLA JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA LINK NA ARHIV RTV-SLO Dosje JLA

  (6) https://zgodovinanadlani.si/socialisticna-vzgoja-v-jugoslaviji/

 

 

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 21. Jul 2021 at 08:51

708 ogledov

Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Pred kratkim je na Twitterju nekdo pod imenom @LicenMitja napisal »kratek slovar leve terminologije« kot nekaj, kar bi vsekakor morali premisliti. Kajti gre za memetske besede, s katerimi operira množica pristašev revolucije, Jugoslavije, komunizma, novih oblik marksizma. In njihovo dojemanje teh delno prikritih, pervertiranih pomenov besed, se v tem »slovarčku« na preprost način razkrinka. Slovarček zelo ilustrativno pokaže, na kak način se dogaja v nekem okolju memetska kulturna hegemonija in kako se v takem okolju vzpostavlja specifična hierarhija dojemanja sveta. Tukaj je ta čivk: Kratek slovar leve terminologije: Fašist = antikomunist Neonacist = Slovenec Vladavina prava = vladavina LGBT Avtonomija univerz = Frankfurtska šola Človekove pravice = judeoglobalizem Multikulturna družba = etnocid avtohtonih narodov Svoboda medijev = »New world order« agitrop (NWO pomeni nov svetovni red, opomba avtorja kolumne) EU = SZ Ne bom se ustavljal pri vsakem pojmu, kajti gre za premislek o celotnem območju pomenskih sklopov teh besed, ki so hkrati tudi na desni strani enačajev podobno memetski kot na levi. Tisto, kar odlikuje ta »slovarček«, je predvsem to, kako z lahkoto lahko sopostavitev inverznih pomenskih dvojic razkrinka tak memetski okvir, v katerem živimo Evropejci in morda še posebej Slovenci. Izrazi skozi določen čas in določeno uporabo, če je ta vedno znova usmerjena in namenoma nevro-lingvistično kodirana, pridobijo izredno čustveno nabit pomen. Živimo v času memetske kulture, v kateri zaradi strahotne preobilice informacije prihaja do neznosnega poenostavljanja čisto vsega. In ne gre samo za to, da bi to poenostavljanje bilo le posledica te preobilice informacij, ne, gre za načrtno spodbujanje takega načina razmišljanja. Dvodimenzionalnega… Ko človek gre prebrat časopis, preleti spletne strani informativnih portalov, ko pogleda televizijske oddaje ipd, mu je jasno, da mediji sami spodbujajo hitro tlačenje vseh informacij v preproste modele, obsodbe, moraliziranja med skrajnostmi, včasih tudi sarkazem, cinizem. Taki modeli, memetske poenostavljene opredelitve, omogočajo nekemu mediju, da lahkotno sprevrača obilico pomislekov, pričevanj, vpogledov in drugih možnih interpretacij v zelo enostavno odločitev, ki naj bo čimbolj črno- bela, hkrati pa dovolj čustveno nabita, da pritegne bralca, gledalca, potrošnika. »To je super« proti »to je grozno«. »Ta dejavnost je obsojanja vredna« proti »ta dejavnost je odlična«… Črno-belo dojemanje razmerij ni le stvar poenostavitev, temveč tudi tega, da se besedam daje nek določen pomen, ki nima več tiste običajne, večplastne, čustveno pomenske širine, temveč preprosto skuša pridobiti ozko usmerjenost v eno samo ost, eno samo, zelo površno in zelo čustveno zgoščeno smer dojemanja. Podobno kot bi primerjali zgodbo, polno različnih nivojev, različnih čustvenih stanj nekih junakov z enim samim znakom. Na eni strani torej na primer drama Beneški trgovec Williama Shakespearja, polna globinske simbolike, tragičnih in zmagovalnih trenutkov, vzvišenih občutkov in močnih čustev, na drugi strani pa oznaka »ta drama je antisemitizem«… Meme, kakor ga je opredelil Richard Dawkins, tvorec izraza »meme« in avtor znane knjige »Sebični gen«, je po definiciji »kulturni gen«, to pomeni, da je v svojem tekstu Dawkins meme-om namenil veliko globino, veliko pomensko vrednost. Toda današnji meme, ali kodiran izraz, s katerimi operira današnja medijska mašinerija, je daleč od tiste globinske pomenskosti, kakršno je verjetno imel v mislih Dawkins. Seveda, še vedno nosi s sabo pomensko jedro, ki tvori tudi možne pomenske konotacije in celo humorne obrate, toda v svojem bistvu je sodobni medijski meme enoplasten. Pravzaprav je res podoben šali- namreč šali se ne smejimo drugič, tretjič ali petič, saj smo se prvič smejali ravno zaradi tega, ker smo to enoplastno povezavo s svetom že našli. Tako bi dejansko namesto pojma »meme« bil bolj natančen pojem »sprožilec čustvenih reakcij«, ali v angleški kulturi večkrat uporabljena sintagma »code word«, kajti s tem sprožilcem, s to »kodo«, ki je nabita s čustvenim nabojem, dejansko operira vsa mašinerija nekega utečenega medijskega/šolskega (u)stroja. Da bi stvar bila še malo bolj bizarna, se memetske zamenjave za pomene dogajajo še na nivoju metaforičnih skrivalnic, s katerimi se npr. v politični kulturi Slovenije (in Evrope) dogaja velika shizma med tako imenovanimi »levimi« in »desnimi«. Celo samo poimenovanje »levi« in »desni« je memetska zanka, skrivalnica, neke vrste »partizansko ime« za veliko bolj problematično metapolitično podstat, ki bistveno zaznamuje naš čas. (O tem sem sicer že pisal, vendar naj na hitro obnovim, da gre za dva rezila istega meča, s katerim globalisti režejo korenine avtohtonim narodom in jih spreminjajo v priložnostne predstavniške kolonije ali hlapčevske državne strukture, v katerih se internacionalna, neavtohtona elita nenehno obnavlja in raste na račun avtohtone populacije. Hkrati pa se avtohtone evropske narode poriva v izumrtje. Pri tem smo Slovenci med najbolj ranljivimi, saj nas je že v izhodišču malo in nas velike finančne korporacije pokrijejo veliko bolj hitro kot druge, večje avtohtone narode)… Zanimiv je sam postopek ustvarjanja memetske vseprisotnosti in čustvene nabitosti določenih pojmov. Namreč ta postopek nikakor ni preprost, še manj pa ga je možno zelo hitro vzpostaviti. Gramscijevi zapisi, ki sem jih že v tekstu "Vklenjeni v svobodo" (LINK) povezal z Bernaysovim in Lippmannovim mojstrskim obvladovanjem propagande, kažejo na strukturo delovanja takega »pranja možgan« oziroma na načine vzpostavljanja take kulturne hegemonije, v kateri se določeni vidiki privzamejo za same po sebi umevne. Seveda, če neki skupini ljudi uspe povsem prevzeti največje inštitucije države ali naddržavnih tvorb, je tako delo lažje, kajti bistven del tega vzpostavljanja kulturne hegemonije je implantacija ene okvirne zgodbe, mita, s katerim se vzpostavi razmerje med tistimi, ki so nadrejeni in torej upravičeni do vsega in tistimi, ki so zaradi različnih razlogov podrejeni in se jih lahko na različne načine diskreditira, zapira, včasih celo muči ali pobija, če je to nujno za vzdrževanje tega najbolj temeljnega mita, zgodbe, ali kakor pravita Gramsci in tudi Bernays, ene »podobe« sveta, kakršno dobimo večinoma skozi šolski sistem, kombiniran z najbolj široko prisotnimi mediji. O podobnih rečeh govori na nivoju izvedbenih, praktičnih izkušenj tudi Juri Bezmenov, nekdanji član KGB, ki je prebegnil v ZDA in imel o tem zelo zanimiva predavanja ter mnoge youtube posnetke (https://www.youtube.com/watch?v=GwDdJsdYM3g). Torej v tej memetski kulturi »sprožilcev čustvenih reakcij« skozi šolski sistem in skozi medijsko mašinerijo vzpostavimo osnovne slike. Nekaj, kar je skupno vsem, ki so bili deležni enakega šolskega sistema, enake medijske krajine. Vsi približno vemo, kaj pomeni beseda »revolucija«, toda dejansko ima v Sloveniji večina ljudi to besedo »vkodirano« na način, ki tej besedi daje pozitiven pomen. Prav tako po večini zahodnega sveta »revolucionarnost« enačijo z nečim pozitivnim, novim, nečim, kar spreminja svet na bolje. Zelo redki lahko vsakič, ko slišijo besedo »revolucija«, dejansko premislijo njen pomen v kontekstu največjih pobojev v zgodovini človeštva, zelo redki lahko ob omembi »revolucije« pomislijo na neskončno sivo krajino vzhodnega bloka, Kitajske, norenje revolucionarjev po drugi svetovni vojni pri nas, polja smrti rdečih Kmerov ipd… Skratka, memetska kultura s svojo dvodimenzionalno kulturno pomenskostjo prehiteva možgane in razmislek. In v njej je dejansko edini način, kako se prebijemo mimo teh mrež površnega obsojanja, moraliziranja, vreščanja, globinsko premišljevanje situacije in samih pojmov.          

Sun, 18. Jul 2021 at 23:42

390 ogledov

Delni prevod teksta »Smrt interneta«
  Vsakemu, ki je želel pred leti priti do določenih informacij po internetu, in ki želi danes priti do podobnih informacij, zelo hitro postane jasno, da danes mnogih stvari, ki so pred nekaj leti še bile na voljo, preprosto ni več. Podobno temu, kar se je zgodilo s Trumpovimi računi na Twitterju, Facebooku… Ali podobno temu, kar se je zgodilo knjigam, ki so jih vrgli ven iz prodaje na Amazonu. Ali podobno neštetim posnetkom, v katerih se je pojavljala kakšna alternativna razlaga glede prve ali druge svetovne vojne in glede mitologij, povezanih s tem. Spodaj je delni prevod teksta »Smrt interneta«, v katerem se mlad uporabnik in hkrati tudi ponudnik internetnih storitev Joshua ozira na razpad nekdanje svobode internetnega prostora in pokaže nekaj osnovnih korakov, potrebnih za gradnjo vsaj delno neodvisne mreže.   "Internet postaja vse manjši, drobi se po državnih mejah in podlega predpisom, ki jih nalagajo vlade, podjetja in sami stroji (z umetno inteligenco, ki zna prepoznavati ogorčenost ob sovražnem govoru). Internet je omrežje, sestavljeno iz manjših omrežij. Internet je edino mednarodno omrežje, ki ga trenutno uporabljate. Internet je ogromen, se razteza preko sveta in sega v vesolje, internet je tudi to, kar pišem zdajle v Evropi za spletno mesto v ZDA, ki pa je dostopno v skoraj vseh državah sveta brez vsakega vpletanja njihovih vlad v moje sporočilo. Toda internet je hkrati zelo krhek. Ima veliko gibljivih delov in vodi politiko današnjega sveta. Iz tega razloga bo umrl in umrl bo kmalu. Naš »big-I« internet se lomi in kmalu bo postal kupček razdrobljenih malih i internetov. Vsaka država ali sindikat bo imel svoj lokalni in strogo urejeni internet. Povezave med internetnimi mrežami se bodo pojavile na ostankih velikega velikega Interneta, za dostop do tega pa bodo potrebna posebna poslovna dovoljenja. Kitajska to že izvaja. Severna Koreja prav tako. Rusija se je pred kratkim že preizkusila izolirati od interneta (https://www.themoscowtimes.com/2019/12/24/russias-interent-ready-isolation-officials-say-after-partial-shutdown-a68728). Evropska unija še naprej izvaja agresivne cenzurne ukrepe, kot je TERREG (https://edri.org/our-work/european-parliament-confirms-new-online-censorship-powers/), ki kateri koli državi članici EU omogoča, da gostitelj v kateri koli drugi državi članici EU v eni uri odstrani vsebino ali pa se kaznuje z globo do 4% njihovega bruto prometa v tekočem poslovnem letu. Internet bo težko dolgoročno preživel tovrstno vmešavanje. Medtem ko so si bolj centralizirane vlade vzele pristojnosti oblikovati internet, kakor se jim zdi primerno, so naši zahodni politiki postavili ovire kot je npr. ustavna zaščita in sodni postopek, s katerimi internet obtežijo do skrajnosti in ga naredijo za okorno orodje. Dokler teh ni mogoče zavreči, lahko vlada preprosto zaobide sodišča in naloži podjetjem, da to opravijo zanje. Podjetja ustava ne omejuje na enak način kot vlade, tako da se megakorporacije in vladni interesi še naprej prepletajo v eno ogromno nelagodje, v katerem lahko druge drugim pomagajo pri teh omejitvah. "Zgradite svoj internet" Če vam naštejem gibljive dele, ki so potrebni, da lahko pride vsebina na vaš zaslon, boste videli, kako zelo občutljiv je internet. Upoštevajte, da če se kateri od teh delov pokvari ali umanjka, ste brez interneta, dokler tega dela ne dobite ali zamenjate. Spletno mesto lahko deluje samo s privolitvijo in sodelovanjem desetin drugih podjetij. Najprej potrebujete strežnik. Večina ljudi, ki poskušajo postaviti spletno mesto, si ne more privoščiti strežnika ali pa najti mesta, kjer bi ga postavila, zato najamejo virtualni strežnik (VPS) pri podjetju, kot sta DigitalOcean ali Linode. Ta bodo verjetno cenzurirala žaljivo vsebino in vas prisilila, da zamenjate podjetje, če želite objavljati necenzurirano vsebino. Seveda, če imate srečo, da ne bodo samo izbrisali vašega VPS brez opozorila. Drugič, potrebujete IP naslov in ASN (številka avtonomnega sistema). Te dodeljujejo RIR-ji (regionalni spletni registri). ARIN je RIR za ZDA. Če ARIN reče, da ne dobite podomrežja (skupine IP-jev), ga ne dobite. A nujno ga potrebujete za delovanje. Ko kupite VPS, je IP in omrežje urejeno in lahko ga začnete uporabljati. Če vam ne pustijo uporabljati VPS, morate to storiti sami in to je precej drago. Tretjič, potrebujete ponudnika internetnih storitev. To je podjetje, ki se neposredno priključi na vaše omrežje in vas poveže z internetom. Ta del je zelo pomemben, saj morate fizične naprave priključiti tja. A tudi to ni nujno brez težav: ColoCrossing v Buffalu je moje strežnike dobesedno odklopil in jih leta 2019 dal čez noč za gostovanje drugim. Četrtič, potrebujete »vrstnike« (to so računalniki kot vaš, ki delujejo kot vozlišča za sprejemanje in oddajanje podatkov). Ko podatki prečkajo internet, se večina njegove poti opravi prek omrežij tretjih oseb, ne neposredno prek vašega omrežja. Če je vaša vsebina žaljiva, »vrstniki« zavračajo dostavo vsebine na vaše IP-je ali iz njih, s čimer ste v bistvu lahko izločeni iz svetovnega spleta. NTT noče sodelovati z nobenim podjetjem, ki na primer sodeluje z mojim podomrežjem. Petič, potrebovali boste ime domene. Vse zgoraj zgolj usmerja promet na IP. Čeprav lahko spletno mesto zaženete samo z IP-jem (glejte 1.1.1.1), večina ljudi raje vpiše »zerohedge.com«. To zahteva blagoslov še dveh podjetij: registrarja, ki domeno odda v najem stranki, in omrežnega informacijskega centra (NIC), ki je lastnik najvišje domene. Kot primer: ZeroHedge za registracijo uporablja EasyDNS, vse domene .COM pa nadzoruje Verisign. Da pridobiš od Verisigna dovoljenje za prodajo naslovov .COM, je treba plačati 3500 USD in dodatnih 4000 USD letno. Brez tega dovoljenja se morate zanašati na neodvisnega registrarja za svojo domeno. Ko DreamHost (podjetje, od katerega sem aprila 2009 kupil prvo domeno, ko mi je bilo 16. let), reče: »kiwifarms.net pri nas ne morete več gostiti in vaš račun pri nas zapiramo v 14 dneh«. To me je postavilo v težko situacijo. Če bi samo prestavil domeno Kiwi Farms na drugo podjetje, bi bili morda manj prijazni in bi jo preprosto zasegli! Pri tem jih nič ne ustavi. Domeno Kiwi Farms sem preselil v registrar domen Cloudflare. To je zelo tvegana odločitev. Namreč v preteklosti bi »haterje« usmerjala tako na Dreamhost kot na Cloudflare. Zdaj obstaja bolj centralizirana točka. Zato se zdaj bojim celo izgovoriti ime Cloudflare, ker bi jih s samim izgovarjanjem imena lahko opomnil, da obstajam, in jih pritegnil k temu, da bi me pohodili. Zakaj je Cloudflare poseben? Če povzamem: imam lastne strežnike (približno 20.000 USD opreme). V lasti imam tudi lastne IP-je in ASN (2.000 USD letno). Imam svoj »upstream« (500 USD na mesec). Lahko bi postal lastni registrator domen .NET (3.500 USD + 4.000 USD na leto). Po svojih močeh sem v okviru proračuna 28-letnika "zgradil svoj internet". Kljub vsemu ima internet še eno šibko točko: zavrnitve pri napadih na storitve. Taki napadi uporabljajo kompromitirane računalnike za pošiljanje ogromnih količin neželenih podatkov na eno samo točko, s čimer izbrišejo zakonit promet. Napadi DoS so poceni. Preprodajalce botnetov je enostavno najti. So enostavni za uporabo. Vendar jih ni poceni ustaviti. Napad 10 Gbps stane manj kot 100 USD na mesec, linija 10 Gbps pa stane 750 USD na mesec. Usmerjevalniki z zmogljivostjo 10 Gbps stanejo na tisoče. Napadi so pogosto nad 100 Gbps ali celo 1000 Gbps. Le malo podjetij se lahko spoprime s tem. Ta podjetja so pod močnim političnim nadzorom. Cloudflare je največji in ga uporabljam. Nadaljnji obstoj številnih spletnih mest, ki bi jih ljudje raje ustavili, je odvisen od muhavosti enega človeka. Nikoli ga nisem srečal in nisem nikoli govoril z njim. Prepričan sem pa, da ve, da obstajam samo zaradi velike količine sovražne pošte, ki jo prejemam. Matthew Prince, izvršni direktor Cloudflareja, je nekdo, ki izstopa iz elite Silicijeve doline. On je tista oseba, ki pri cenzuri na internetu po defaultu reče "ne". Cloudflare je odstranil le dve spletni strani, ki sta bili odprto neonacistični. Hkrati pa se navadno nočejo lotiti podobnih tviterašev. Zakaj? Nevem. Mogoče je Matthew samo libertarec. Mogoče si želi, da bi bil internet tak, kot je bil nekoč. Mogoče pa je vladni informator; obstaja priljubljena teorija zarote, ki špekulira, da je Cloudflare en velikanski spyware aparat v sredini. Tudi če je, mi je vseeno. Moja spletna stran je zakonita in na njej ni ničesar, kar ni javno. Prince pa je le en človek in ne dvomim, da ga bo ob upokojitvi zamenjal nekdo, ki bo slabši. Nekateri politični aktivisti, ki si prizadevajo cenzurirati internet, preprosto čakajo dan, ko ga ne bo več. Obstajajo tudi druge storitve za ublažitev DDoS, vendar so veliko manjše, pogosto ne tako sposobne in niso v tako močnem položaju reči "ne". Ko bo brez moči, bo povzročil vakuum, ki bo negativno vplival na zdravje interneta in ga ne bo takoj nadomestilo prav nič. Nekaj ​​alternativ Cloudflareju je politično dejavnih. Voxility, Path, X4B in drugi so konkurenti. Voxility je ena najslabših v smislu politične aktivnosti. X4B je v Avstraliji in spoštuje nenavadne tuje zakone o svobodi govora, ki so nezdružljivi z ZDA. Path je enaka z NTT in mi ni na voljo zaradi embarga NTT na moje podomrežje.   "Zgraditi svoj internet nekje drugje?" Zaradi vse bolj politizirane vloge peeringa (ponudniki internetnih storitev se dogovarjajo o medsebojnih povezavah) internet razvija lastno čredno imuniteto do vsakršne polemike. Ko določeno število ponudnikov internetnih storitev reče, da vas ne bodo spremljali, ste nasrkali. Ta podjetja se ves čas konsolidirajo in možnosti so vsako leto manjše. Nobeno podjetje nima upravljanja s hrbtenico. Ljudje želijo samo zaslužiti čim več denarja s čim manj hrupa. Le malo podjetij bo načeloma finančno uspešnih. Mafija to izkoristi za cenzuro interneta z velikim učinkom. To je napoved tega, kar prihaja. Kaj če bi vse preselil iz ZDA v "svobodno" državo, kot je Rusija? Zdaj imam rusko strojno opremo, ruske IP-je, ruski upstream, ruske vrstnike, rusko ublažitev DDoS-a in lepo domeno .RU za zaokrožitev. Kaj se zgodi potem?   Ob predpostavki, da ni nobenih težav z lokalnimi zakoni in vlado, in da bi bila Putinu osebno všeč spletna stran, bi to dejstvo le preložilo  reševanje problema t.i. peeringa (vozlišč internetne dejavnosti). Tako kot bi selitev podjetij VPS preložilo reševanje problemov glede VPS. In tako naprej po vsej prej opisani piramidi vseh stvari, ki so potrebne za vzpostavljanje lastnega interneta. Vse do prihajajočega internetnega razkola, kjer bo moje spletno mesto nenadoma na ruski strani dveh novih internetnih mrež. Po posvetovanju z odvetniki, odvetniki in zagovorniki po vsem svetu sem porabil na tisoče dolarjev glede pravne zaščite internetnih storitev v njihovih državah. Karkoli je tam zunaj, ni boljše od tistega, kar je doma. Moramo se odločiti odpraviti težave tu, v ZDA, namesto da poskušamo odgovornosti za internet in naše svoboščine preložiti na naključno državo. "Karkoli Amerika upa, da bo uresničila na svetu, se mora najprej uresničiti v središču Amerike." - Dwight D. Eisenhower Širši vpliv Leta 2007 se je na tisoče spletnih mest potegovalo za promet na internetu. Do leta 2014 je bilo to število 35 (https://www.ncta.com/whats-new/the-expanding-consolidation-of-the-consumer-internet-2). Leta 2021 Google in YouTube (hčerinska podjetja Alphabet LLC) sama ustvarita dovolj prometa, da premagata naslednjih 30 najboljših spletnih mest skupaj. Tudi ponudniki internetnih storitev se konsolidirajo in v telekomunikacije kot panogo je težje prodreti. Za poslovanje boste morali položiti kable, večina področij pa ima za te kable vladna dovoljenja enega podjetja. Medtem sta Google in Amazon vzpostavila lastno infrastrukturo in dobila tisto, kar potrebujeta. Googlov oblak in Amazonov AWS sta sama po sebi internetna omrežja v velikosti države in nadzorujeta ogromno globalnega prometa. Imamo konkurenčno krizo. Pomislite na vse poskuse neodvisne konkurence Googlu, YouTubu in Twitterju, ki so prišli in odšli v zadnjih nekaj letih. Nihče se ne more postaviti proti tej plimi in nekaj redkih, ki so pripravljeni poskusiti, je uničenih zaradi muhavosti teh mega korporacij (obogatenih z vladnimi pogodbami), ki nimajo interesa, da bi navadni ljudje izpodbijali njihov absolutni, totalitarni nadzor nad vsemi spletnimi mediji.   Za vsakim spletnim mestom kot je Kiwi Farms, Gab, 8chan in Bitchute, ki so se poskušali soočiti s temi težavami, je sto drugih, ki so (pametno) že na prvi oviri spoznali, da je to izziv izven možnosti njihovih proračunov in daleč preko zmožnosti navadne osebe. Naš internet bi bil lahko tako živahen in zdrav, če bi odstranili umetne omejitve, ki jih nalagajo različni posredniki in država. Torej, kaj je mogoče storiti?   Zakonodajni popravek Člen 230 ščiti vse te ponudnike storitev pred civilno odgovornostjo za gostovanje mojega spletnega mesta. Le malo jih je pripravljenih ščititi moje spletno mesto, da bi se uprli cenzuri. Kvečjemu obratno, raje delujejo kot meč, ki nekaznovano seka moje vsebine. 230 (c) (1) jim daje imuniteto pred civilnimi tožbami od tistih, ki jih gostijo, medtem ko jim člen 230 (c) (2) daje imuniteto pred civilnimi tožbami ljudi, ki so jih oni cenzurirali. Zakonodajna rešitev (spreminjanje 230. člena zaradi odvračanja od cenzure) zahteva urejanje odstavka (2), ne da bi se odstavek (1) v postopku ukinil. Zaradi natančnosti bi se tudi kirurg znojil. Čeprav je veliko predlogov za spremembo člena 230, so vsi slabi. Zelo oklevam, da bi kdaj predlagal spremembo člena 230. Vendar bi že samo črtanje ali spreminjanje enega samega odstavka - 230 (c) (2) - zadostovalo za tožbo podjetij, ki posegajo v naše poslovanje. Finančni popravek Tudi tukaj je prisotna problematika finančne cenzure, o kateri sem v preteklosti že pisal v članku z naslovom Člen 230 ni problem, plačilne mreže so. Skratka: MasterCard, Visa, Discover in Amex nadzorujejo skoraj vso potrošniško porabo v ZDA in pogosto te plačilne mreže ustavijo poslovanje določenim spletnim mestom, podjetjem in posameznikom, da bi jih finančno uničili iz političnih razlogov (primer v Sloveniji je bil NTA, ki so jim nenadoma odvzeli možnost poslovanja s strani njihove takratne banke). Veliko majhnim podjetjim se ni treba odločiti, da rečejo "ne" tej mafiji, ker bodo plačilna omrežja zanje odgovorila "da". Urejanje teh plačilnih omrežij, vzpostavitev alternative (Federal Reserve poskuša vzpostaviti takojšnjo storitev prenosa med bankami, imenovane FedNow) in vključevanje alternativnih plačil v valuti (kriptovaluta ali celo plemenite kovine) so načini, kako to finančno cenzuro rešiti. Popravek »čebule« Nekateri predlagajo prehod na domeno .ONION v omrežju Tor, ki za dostop potrebuje poseben brskalnik. Menim pa, da bi morala biti vsa ameriška legalna vsebina dostopna običajni osebi z običajnim spletnim brskalnikom. Tor je odličen za zaščito ljudi, ki dostopajo do spletnih mest. S skrivanjem poti, ki jo vodi promet, lahko ljudje v nesvobodnih državah skozi Tor varno najdejo cenzurirano gradivo. Spletna mesta lahko nastavijo tako imenovano "skrito storitev". Skrita storitev obide zahteve za registracijo domenskih imen in skrije izvor prometa, tako da dejansko onemogoča, da bi kdorkoli storil kaj glede vsebine, ki gostuje na Toru. V tem je nekaj modrosti, a skrivanje zmanjšuje dostopnost teh storitev in preprosto daje več prostora mafiji. Pri tej težavi pomagajo običajni brskalniki, kot je Brave, ki izvirno podpira dostop do omrežja Tor. Obstajajo storitve, podobne Toru, ki skušajo s koncepti kriptovalut ustvariti močno zasebno omrežje, ki ima vse prednosti Tora, in ima vgrajena orodja za izogibanje finančni cenzuri. Pravi popravek Najmočnejši in lahko dostopen popravek cenzure je prav tako popolnoma brezplačen in na voljo vsem. Bolj kot karkoli naš brezplačni internet potrebuje svobodne ljudi s pogumom, da se uprejo mafiji in zavzamejo svoj položaj ter se zavzamejo za spremembo, ki jo želijo videti v svetu. Če želimo obdržati svoj »I-big internet«, potrebujemo več kot enega Matthewa Princea. Vse, kar mora vsakdo storiti, je, da tem ljudem reče "ne": Ne, ničesar ne bom spremenil brez sodne odredbe."  

Fri, 9. Jul 2021 at 18:19

941 ogledov

Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
“V lasti ne boš imel ničesar, in srečen boš” “You’ll own nothing, and you’ll be happy”, promocijski posnetek Svetovnega ekonomskega foruma: https://www.facebook.com/worldeconomicforum/videos/10153920524981479/ Ironično sem se ob prevodu najbolj zloglasne fraze zgornjega videa spomnil na ljudsko pravljico o srajci srečnega človeka. Pripovedka govori o bolnem kralju, ki mu je zdravnik naročil, da naj poišče srečnega človeka in obleče njegovo srajco. Ko je kraljev odposlanec po dolgem in napornem iskanju tega srečnega človeka našel, je ugotovil, da je brez srajce in brez lastnine. Toda od pripovedi same je še bolj pomembno, kdo jo pripoveduje. Ni isto, če ti o prednostih življenja brez lastnine govori ljudska pravljica ali pa društvo svetovnih bogatašev, kot tudi ni isto, če o neuspehu multikulturalizma tarna Angela, načelnica povojne upravne enote bivše nemške države, ali pa če o tem razpravljajo ljudje, ki v tem multikulturalizmu živijo. Ni uspel v čem? Česa multikulturalizem po mnenju načelnice Angele ni dosegel? Odgovor na to vprašanje lahko slutimo v njenih dejanjih leta 2015, pet let po tej njeni izjavi. Na isti način se tudi zgornja izjava v slovenščini sliši romantično, v izvirniku, podana v videoposnetku televizijskega nasmeha amerikaniziranega kodrolasca pa ima popolnoma drugačen ton. Nadaljevanje videa razloži podrobnosti: vse kar bomo potrebovali, bomo najeli. Najem ima svoje prednosti: lastnine nam ni potrebno vzdrževati, ni nam je potrebno po uporabi prodajati, ni nam je potrebno podrobno poznati. Kot nalašč za današnjo dobo, kjer imamo malo časa. Lastnina pomeni moč in lastnina produkcijskih sredstev je določala, kdo ima v družbi oblast. Oblast se tako lahko menja na dva načina: ali se nasilno ali kako drugače spremeni lastništvo produkcijskih srednstev ali pa se proizvodnja seli iz enega tipa produkcijskih sredstev na drugega, novejšega, kar najpogosteje povroči sprememba tehnologije. Niso fevdalci izgubili oblasti zaradi naprednih družbenih silnic in avantgarde, temveč so izgubili oblast, ker se je zaradi tehnologije zamenjal tip produkcijskih sredstev, ki ni bila več prvobitno zemlja, ampak stroji, tovarne in tehnologija. Ni se odpravilo sužnjelastnišvo zaradi nenadnega napada moralnosti abolicionistov, temveč ker je tehnologija človeškega suženjstva bila manj učinkovita od novejše tehnologije strojev in izrabe energije premoga in nafte. Tako sedaj vidimo, da se nova revolucija, ki se izvaja pod pretvezo svetovne epidemije različic, testov in dnevnih novih primerov spet vrti okrog lastnine. Prepakirana v liberalno-oglaševalsko leporečje, ko se oblast prodaja kot upor proti oblasti oziroma vzemanje lastnine prodaja kot odvzemanje bremena posamezniku in skrb za njegovo srečo tako odkrito promovira t. I. ekonomijo najema (subscription economy). Uvajanje gospodarstva na najem je že dolgo v teku: pomislite samo na primerjavo življenjske dobe žarnic, akumulatorjev, avtomobilov, delovnih strojev in podobnih izdelkov narejenih izpred desetletji in danes. Ali pa na novice o načrtovani izrabi elektronskih naprav, telefonskih baterij in podobno. Zakaj se to dogaja? Zakaj bi želela visokotehnološka družba izdelovati vedno manj kvalitetne izdelke? Očitno več ni pomembno znanje in sposobnost izdelati vzdržljivo napravo, temveč v trenutnih družbenih razmerjih več moči prinašajo ugodni finančni rezultati. Nevidno so se torej družbena produkcijska sredstva spremenila iz tehnologije v finančni svet. Zgodila se je financializacija gospodarstva. Dejansko naših izdelkov več ne kupimo, temveč jih najamemo. Če je vrtalni stroj načrtno narejen na življenjsko dobo 5 let, sposobni pa smo izdelati stroj z večjo življenjsko dobo, ali smo potem vrtalni stroj kupili ali najeli? Najemizacija lastnine se spodubja tudi s strani države. Če kupimo zemljišče in smo za njega obvezani plačevati davek z imenom “nadomestilo za uporabo”, ali smo zemljišče kupili ali v resnici najeli za nekoliko nižjo najemnino? Naslednja stopnja financializacije gospodarstva in družbe je uvedba najemodajalskega razmerja v medčloveške odnose in človeka samega. Individualizacija, atomizacija in razbijanje družin in odnosov vodi v odnose na podlagi plačilnih razmerij. Namesto dvorjenja in zmenkov imamo računalniško spoznavanje prek plačljivih portalov. Namesto “neplačanega varstva”, o katerem govorijo cilji Združenih narodov za trajnostni razvoj, bodo mame plačane za varstvo tujih otrok, lastne pa bodo dale v plačano varstvo tretji ženski. Osebnih potreb ne bo več zadovoljevala družina, temveč plačan psiholog, itd. Vse kar je plačano z denarjem, pa je lahko nadzirati, slediti, knjižiti in voditi. Zaključni nivo tega podviga in gospodarske preobrazbe pa je veliki “reset” svetovnega ekonomskega kongresa, ki bo združil digitalno in biološko identiteto. Dostop do družbe bo v prihodnje pogojen z digitalnim cepilnim potnim listom, ki bo imel rok trajanja. Ta rok se bo podaljševal s “poživitvenimi odmerki” novih variant in različic. Prav v temelju življenja bo človek postal odvisen od nove doze proizvodov oddaljenih mega korporacij, ki bodo posameznika lahko po potrebi “ugasnile”. Vzpostavitev življenja na najem bo zaključena. Najemali bomo lastno življenje. Trije veliki zgodovinski tokovi delujejo proti ohranitvi in svobodi rodu, za katerega se borimo: genetski in družbeni interesi globalistične elite, standardizacija človeštva s strani financializacije družbe in standardizacija človeštva s strani tehnologije. Ti vzvodi so medsebojno odvisni in vzročno-posledično podprti. Toda današnje stopnje liberalizma, nadzora, genetskega in psihološkega uničevanja narodov ne bi bilo brez današnje stopnje tehnologije.    

Sun, 13. Jun 2021 at 19:18

926 ogledov

V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
 Zakaj nekatere sodnice in sodniki slepo izpoljnjujejo naloge in v sodnih dvoranah ubijajo- obsojajo nedolžne ljudi ? Poziv poslancem DZ naj ne potrdijo lažno kvalificirane in skorumpirane svišje odnice Stanke Živič za sodnico Vrhovnega sodišča. Sodna veja oblasti je vedno ljubila vodljive - z grehi obremenjene ljudi. Nikoli pa pokončne in poštene sodnike. Velikanska sramota pa je že sam SODNI SVET, ki take ljudi predlaga v izvolitev DZ.   Za največje zločine, ki se v SLO dogajajo v sodnih dvoranah in katerih avtorji so SODNIKI, mora sodnik ali sodnica biti ne samo politično pripaden/na ideologiji bivšega režima, ampak mora imeti nad sabo tak greh, da bo brez najmanjšega pomisleka izpolnil ukaz. Taka je kandidatka Stanka Živič o kateri v priponki pišeta  raziskovalni novinar Mitja Lomovšek in aktivna državljanka Iva Žurman Pavlin.   Stanka Živič aktualna kandidatka DZ za izvolitev na mesto vrhovne sodnice RS, na mesto okrožne sodnice (trenutno je sodnica višjega sodišča v Ljubljani) namreč ni prišla zakonito, saj ni opravila obveznega 2 letnega pripravniškega staža. Ta staž je opravila samo za dobo 10 mesecev namesto 24 mesecev, ki so pogoj za pripravniški izpit. Raziskovalni novinar Mitja Lomovšek to dokazuje z dokumenti. Iva Žurman Pavlin pa z opisom njenega zločinskega ravnanja v funkciji višje sodnice v primeru dr. Milka Noviča. Predvsem je sodnica Stanka Živič znana po tem, da ni hotela zaslišati staršev umorjenega dr. Janka Jamnika in je v pritožbenem postopku sodila ponovno, čeprav bi se morala izločiti. https://dosjemilkonovic.si/ post/537868/so-sodniki- nedotakljivi-koliko-casa-se- nezakonito-sojenje-na-visjem- sodiscu-v-ljubljani Zato pozivamo vse poslance DZ, da v torek 15.06.2021 Stanke Živič na mesto vrhovne sodnice ne izvolijo! Da naše sodstvo odgovarja izključno le samemu sebi pa je vzrok tudi v tem, da nekateri sodniki nimajo državnega pravosodnega izpita (DPI) in to sodna veja oblasti razglaša kot normalno. http://24kul.si/sodnica-petra- stanonik-bosnjak-pravosodni- izpit-nima-neposredne-veze-z- opravljanjem-sodniske-funkcije Sicer pa je DPI le ena od svinjarij, ki se dogajajo v sodstvu. Za razliko od pokojne Zdenke Cerar poudarjam, da gre za povsem nezakonite svinjarije. Mimogrede: Stanka Živič je tudi sodnica v moji, še vedno nedokončani, v tako imenovani zadevi PRASICA.         

Fri, 4. Jun 2021 at 22:00

1098 ogledov

Telebani za telebane
Po spletu se širi tak spletni »letakec« z naslovom, ki pa (in to je treba priznati), dejansko ustreza namenu in funkciji letaka »za telebane«. Ko bi človek lahko vsaj razpravljal z Umbertom Ecom, ki je 1995 obudil slabo stoletje stari trend opletanja z besedo »fašist« in »fašizem«, ki ga je začel Trocki z namenom, da se na vse narodno, na vse tradicionalno in na vse, kar ni v funkciji komunistično zastavljene avantgarde delavstva, nalepi etiketa "fašist", s čimer naj bi se hkrati izognili besedi socialistično, hkrati pa bi vse, kar ni v funkciji sovjetske revolucije, enačili z italijansko obliko upora proti internacionalizmu. Trocki, ki je v tridesetih populariziral tako vrsto stigmatizacije enega od političnih sistemov, je to delal izredno usmerjeno, saj mu je bilo jasno, da so prav v Italiji z Mussolinijem čisto nedvomno izgubili bitko za širjenje sovjetizacije. Izredno močne frakcije komunističnih gibanj, vse vključene v Kominterno, vodene s strani propulzivnih političnih imen kot je npr. Gramsci, Togliati, Bombacci, Bordiga, so od 1918 v rdečem dvoletju (biennio rosso) s podporo Lenina imele načrte, podobne usklajenim načrtom po vsej Evropi: rušiti vlade in vzpostaviti sovjetske republike. (Takšne so skušali narediti po mnogih državah tik ob koncu 1. svetovne vojne, uspelo pa jim je z Bavarsko sovjetsko republiko, na Madžarskem, norenje se je dogajalo tudi v Berlinu, v pokrajini Alzaciji itd)...  A tudi Umberto Eco s svojo razpravo iz 1995 le razširi nabor očitkov in nadalje pomaga Trockiju zakodirati besedo "fašizem", da le ta postane "meme", namenjen le čustvenim reakcijam. Da se čimbolj izognemo možnosti racionalne razprave o tem, kaj dejansko je fašizem v zgodovinskem kontekstu, da večini ljudi s to besedo le dvignemo pritisk strahu in prekinemo vsako možnost racionalne debate. Tako tudi Eco skuša potolči tradicijo, ljubezen do svojih sonarodnjakov, do domovine s to razliko, da Eco to že dela preko liberal-progresivistične vloge razkrajanja narodnostnih teženj in že lahko straši ljudi z "nedemokratičnostjo"…   Ko bi se človek lahko lotil razčlenitve Ecovih 14. točk, pri katerih skorajda ni nobene razlike med fašimom in komunističnimi izpeljankami marksizma. In tudi ni skoraj nobene razlike v tem, kar se dogaja v času današnjega, liberal-progresivizma in njegovih orodij, ki prav tako obujajo vse vidike tega, kar Eco označi za najhujši problem… Ja, to bi bil morda izziv. Ampak pred sabo imamo nek mentalno osiromašen nabor stavkov, nek ubogi pamfletek, ki nam kot termometer kaže stanje današnje levice. Je kot lakmusov papir, iz katerega lahko razberemo uboštvo levičarskega intelektualnega potenciala... Da gre za pamflet, v katerem skušajo intelektualci levice razložiti na preprost način, kako je potrebno misliti politični moment, je jasno tudi po tem, ker je vsaka enostavna poved (npr. »podredi si državni aparat«) pospremljena s primerom, ki bi naj dodatno ilustriral to osnovno trditev. Kot bi šlo za zapleteno abstraktno misel, ki nujno potrebuje dodaten primer, saj drugače tega preprost človek ne zmore razumeti… Pri vseh teh trditvah (primerih) so poleg celo ikonice, ki še enkrat ilustrirajo vse uboštvo misli, uperjeno proti enemu protagonistu na politični sceni. Tarča tega remek dela politične inteligence levice je seveda človek, ki je pač s svojo stranko zmagal na volitvah in je zato po ustavi in zakonih naše države upravičen do tega, da lahko sestavi vlado. In to mu je dejansko uspelo šele z odstopom Šarca, torej ni bilo niti blagega poskusa, da bi se izognil zakonom in vzpostavil kakršno koli obliko oblasti mimo ustave. In kljub temu, da so ga daleč najbolj vplivni mediji vsaj že zadnjih dvajset let skozi vse svoje spretno vzpostavljene oblike nevro-programiranja diskreditirali, ostaja presenetljivo zavezan svobodi govora. In vsakemu normalnemu je jasno, da so mediji, kakršen je RTV Slo s svojimi stomilijonskimi proračuni in vzpostavljenimi mrežami neprimerljivo bolj vpliven od mikro-medijskih poskusov, kakšni so strankarsko opredeljeni mediji kot je npr. Nova24TV ali Demokracija...  Napadali so ga (in ga še napadajo) z povsem abotnimi insinuacijami kot predsednika stranke, predsednika vlade, napadali so njegovo stranko, sodelovali pri komplotu obtožb o korupciji, napadali so ga osebno (npr. več deset naslovnic Mladine kaže na to demonizacijo), širili neresne govorice o njegovih otrocih, o »avstralski kliniki«… človek se niti ne spomni vseh norosti, ki so jih proizvedli v tem času, da ne govorimo o tem, koliko je bilo v tem času sproženih postopkov na sodiščih!  Takoj po vzpostavitvi vlade pa so vehementno napadli tudi vse stranke, ki so se vključile v to koalicijo. In pri vsem tem ta levičarska scena ni zmogla niti enega resnega očitka vladi, ki bi dejansko imel neko težo. Mnogo bolj utemeljene kritike te vlade in premiera so ves čas prihajali iz desnega pola. Skratka, ta letakec je še en v neskončnem mozaiku slaboumnih (in seveda tudi zlonamernih) namigovanj, klevet, ki so pa s svojo pogostostjo in neumnostjo dovolj nazorni, da preprosto ne »primejo več«. Namreč za tem pamfletkom ni nobene pozicije, nobene vizije, nobene avtentičnosti, nobene sveže razlage in nobene metapolitične vsebine. Samo še želja po tem, da se pridobi moč. Tu, na tem dnu je pristala levica po svoji zmožnosti razlage sveta. Gre torej le še za najbolj pritlehno obrekovanje, ki ga danes razumejo vsi, ki dosegajo povprečen IQ. Le še kakšni študenti, ki so se izmuznili skozi poklicne šole s šestimi popravci in so potem zaradi pomanjkanja študentov in sistema financiranja po »glavi« prišli na kakšne družboslovne fakse za proizvodnjo pol-intelektualcev, morda verjamejo takim letakom in se čudijo vrhunskemu humorju, ki je vpleten v tako remek delo oblikovanja in konceptualnega političnega aktivizma… (Za njih naj tukaj povem, da je drugi del stavka sarkazem)… Torej, da počasi zaključim: več kot očitno gre za telebansko delo, namenjeno telebanom, kar lahko hitro vidimo že po tem, da so pri tem letakcu pomešani pojmi- tako po svojih področjih kot tudi po ravneh; (od socioloških, preko religioznih, psevdo- zgodovinskih pa vse do populistično parafraziranih rekov kakršen je npr. »deli in vladaj«). No, ob taki mentalni revščini človek, če želi pokritizirati take oblike agitpropa, ostane brez vsakega intelektualnega izziva. Na pomoč mora poklicati Umberta Eca, Trockega, Gramscija, da sploh lahko (čeprav namišljeno) vzpostavlja komunikacijo preko črte levo- desne politične sheme...  

Sat, 22. May 2021 at 20:12

1831 ogledov

Nesmisli levega sveta
 Opazujem svet levo razmišljajočega dela slovenske populacije. Ta svet je poln nesmislov in zavzemanja za stvari, ki mi niso všeč zato, ker so tako ali drugače sporne. Borijo se za dodatne pravice in svoboščine, mi pa živimo v sodobnem svetu, svetu, ki je demokratičen, v katerem imamo vsi temeljne človekove pravice. Zakaj neke manjšine potrebujejo posebne pravice? Tako jih dvigneš nad druge, na nek način postanejo vredni več. Na drugi strani ta svet teži k enakosti in enakopravnosti. Podobno delajo »borke za ženske pravice«; za kakšne ženske pravice sploh gre, če živimo v letu 2021 in smo povsem enakopravne z moškimi? In veste kaj je največji absurd teh sodobnih bork za ženske pravice? Da jih vse večji odstotek islama v Evropi ne moti. Kar ne bi bilo nič takšnega, če ne bi bil islam znan po tem, da so ženske izredno nespoštovane, da so zgolj potrošni material, stroji za rojevanje, vredne manj kot žival. Ob grozotah, ki se ženskam dogajajo v tem delu sveta, te borke molčijo- točno vedo kje jim je prostor, če želijo obdržat glavo na ramenih. Večina levičarjev v Sloveniji je izredno naklonjena režimu bivše države komunizmu, ki je bil krivični režim, označuje ga krvava preteklost, morija, diktatorsko vodenje, pomanjkanje… to častijo. Dobesedno klanjajo se ljudem, ki so dokazano krivi za zverinske poboje več sto tisoč nedolžnih ljudi, pravijo si ponosni nasledniki komunistov in pravijo si demokrati. Pravijo, da se borijo za demokratično, pravno državo. Pravijo, da se borijo za vladavino prava, za pravice otrok, žensk…  Kako? Njihovi predniki, na katere so tako ponosni, so pobijali brez sojenja, pobijali so otroke, na zverinske načine posiljevali in pobijali ženske, plenili premoženje, lastnike pa pobili, oni pa si pravijo "ponosni nasledniki", njihovih dejanj niso nikoli obsodili ali obžalovali, komunizma ne obravnavajo kot morilsko diktatorski režim, hkrati pa se prodajajo kot neki veliki borci za pravice in svoboščine, za vladavino prava… pravijo si demokrati. Lažejo! Živijo v nekem pravljičnem svetu, kjer je dolžnost države, da skrbi za njihove razvajene riti. Živijo z miselnostjo, da je vsak hobi umetnost ali kulturno udejstvovanje. Hm… ne! Ni vsaka pobarvanka umetnost kot ni umetnost vulgarno tresenje riti, kruljenje z odra pa ni glasba. Največji absurd pri vsem pa je to, da mislijo, da mora država kupiti njihovo sranje, da ne propadejo, ker trg teh zmazkov pač ne kupi. Država naj skrbi zanje, ker niso sposobni živet od dela svojih rok. Bravo. In kje država dobi denar? Ja od ljudi, ki delajo in plačujejo davke! Povejte mi, kako bi pa delovala država, če bi vsi mislili, da je državna dolžnost, da skrbi za nas in pač ne bi nihče delal?  Na neki točki pravijo, da jim je mar za Slovenijo. Na čuden način kažejo to skrb. Slovenija je pod levimi vladami vedno izgubljala ozemlje, zaveznike, prijatelje, ugled… izgubili so kranjsko klobaso, teran, Piranski zaliv. Zgodovine slovenstva niti ne poznajo, poznana jim je le lažna jugoslovanska zgodovina, lažna herojstva, lažni boji, lažni zmagovalci, lažni demokrati in domoljubi, domoljubi, ki ne spoštujejo osamosvojitve Slovenije. Za življenja tistih, ki so padli za samostojno Slovenijo jim ni mar, raje se klanjajo pred  obeležji lažnih bitk in bojev, krvolokom, ki so po drugi svetovni vojni pobili tisoče Slovencev.  Pravijo, da so strpni, da želijo živeti v multikulturnem svetu… Zaničujejo ljudi, ki so simpatizerji ali člani te velike slovenske stranke, proti njim pa izvajajo pravo gonjo s sovražnimi in nestrpnimi zapisi s pozivi k njihovim pobojem. Zelo "strpno" se obnašajo tudi do cerkve, vernikov… zanimivo obnašanje glede na to, da so zagovorniki multikulturnega okolja. Zakaj so si torej izmislili "ideologijo janšizma", ideologijo, proti kateri se borijo kar s pozivi "smrt janšizmu"?  Kako si lahko zagovornik multikulture, hkrati pa zavračaš temeljno in osnovno kulturo Evrope? Pravzaprav jih moti vse, kar je avtohtonega in slovenskega, slavijo in poveličujejo pa vse, kar je tujega… Levi politiki se posmehujejo ponosni Slovenki v narodni noši, taisti politiki pa v eni drugi sapi prepričujejo, da jim je mar za Slovenijo. Nehajmo se slepiti, njim je mar le za uničevanje Slovenije in na koncu mi kak tak zmeden moralni pofukl napiše, da smo Slovenci hlapci… nismo hlapci, le potrpežljivi smo, nekateri pa zaradi strahu pred maščevalnostjo ponosnih naslednikov komunistov raje molčijo. Sodobni komunisti so znani po medijskem ubijanju, ki nasprotnike ubije tudi eksistenčno. Njihov neumoren boj za "neodvisne medije", za "svobodo govora", kaj to sploh pomeni? Mediji, ki so naklonjeni njim, morajo imeti neomejen vir dohodka iz državne blagajne. To je ta njihova famozna neodvisnost. Svoboda govora… Kako lahko trdjo, da novinar, ki evidentno manipulira, laže ali tolče preko vlade in vladajoče politike, nima svobode govora? Vsako reakcijo na te laži in natolcevanja pa označijo kot "nedopustne pritiske na novinarje in medije". Zaskrbljeni so. Ljudje, ki smo usmerjeni bolj desno, imamo svoje medije, ki so ustvarjeni z zasebnim kapitalom, delajo in živijo od svojih rok in dela. Trg jih kupi. Njihove medije pa plačujemo vsi, plačujemo medije, ki zadnje leto ne delajo drugega kot oponirajo vladi, jo pomagajo rušiti in kar je najbolj degutantno, osrednji mediji so medijski sponzor za vse, ki tako ali drugače nasprotujejo ukrepom vlade proti širjenju epidemije in jo tako podaljšujejo, hkrati pa vladi očitajo dolgost epidemije in neuspešno spopadanje z njo. Kdo so, kaj so, za kaj se zavzemajo s temi nesmisli, in koga sploh prepričajo s temi nelogičnimi trditvami? Isto misleče in zavedene, vse tiste ljudi, ki ne znajo logično razmišljati, ljudi, ki niso informirani… vse to jih s prihodom novih in novih medijev, ki jim niso podrejeni, ogroža. Ogroža jih tudi aktivnost desnih domoljubov na družabnih omrežjih, zato nas želijo utišati z blokadami in ukinitvami naših profilov. Ne bo jim uspelo, laž še nikoli ni zmagala in destruktivno obnašanje ni še nikoli obrodilo sadov, kot ga tudi njihova hinavska politika razdvajanja, sovraštva, nestrpnosti in razdvajanja ne bo. Ljudje smo našli alternativne vire obveščanja in informiranja, ne samo nas samih, s svojimi aktivnostmi ozaveščamo tudi druge.  Sprijaznite se, konec je. 
Teme
jugoslavija sfrj navini raj socializem komunizem zgodovinska dejstva zamolčana zgodovina zgodovina Jure Pengov Tito ČEKA komsomol

Zadnji komentarji

haapy yack :

1.05.2021 11:18

hoj Kdor se ni nič naučil iz zgodovine se zadeve ponovijo. Gospodarji senc obvladajo. Planirani raspad Jugoslavije. Že davnga leta 1969 so načrtoval raspad JUgoslavije. Obstajajo dve knjigi o teh načrtih iz tistih časov. V njih se govori kako bo Jugoslavija razkosana in razdeljena med tajnimi združbami. Govoril se je kako bodo oni (gospodarji iz senc) stopili na sceno in bodo povzročil veliko zmešnjavo in kaos in s tem namenoma sesul status quo, in bo vse to v povezavi prihajajoče Nove svetovne ureditve. Torej ničesar se ne zgodi kar tja v tri dni, tudi trenutna plandemija ne. In kaj se najbolj bojijo, da se človeštvo prebudi. Za to bo še veliko poizkusov z njihove strani, da nam uturijo čipe, vsadke, GMO hrano in kot pravjo za naše dobro razne olajševa, ki bodo uvajanje tega prinesle. Planirajo, da banke ne bodo delale kak mesec ali več in bodo plačilne kartice aut. Kao iskal bodo rešitev, ki jo že imajo na mizi. Uvajanje čipov... s temi čipi v telesu ljudi bodo lahko z raznimi frekvencami vplivali na raspoloženje ljudi, na zavest, postal bodo depresivni, bolani dobival bodo srčne napade, ki bodo smrtnonostni. Cilj jim je popolna kontrola in prevzem oblasti nad celim planetom. Torej preko teh vsadkov in določenih frekvenc bo mogoče povzročati, srčne kapi, možganske kapi, kot tudi vse druge vrste motenj v telesu in umu. Potem izvajanje določenih nalog, ki jih oseba prepozna kot svoje in jih izvršuje. Eksperimenti so že opravljeni, Recimo kot masovni samomori pod vplivom določenih programov. Bodočnost, ki se je že začela.To jim ne bo uspelo, če se človeštvo prebudi. boditevcvetju

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Jugoslavija 1945-1980 RAJ NA ZEMLJI-za naivne- 1. del