Jugoslavija 1945-1980 RAJ NA ZEMLJI-za naivne- 1. del
GM
AR revija
Eseji

Ponedeljek, 22. junij 2020 ob 20:19

Odpri galerijo

 » Ob smrti Josipa Broza Tita, voditelja in heroja našega narodnoosvobodilnega boja, socialistične revolucije in izgradnje, stratega vseh naših zmag v vojni in miru, velikana boja za uresničitev zgodovinskih ciljev delavskega razreda, borca za enakopravnost in nezlomljivo bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti, za socialno samoupravljanje, za človekovo srečo in blaginjo, je zvezni izvršni svet sprejel sklep o sedem  dnevnem splošnem ljudskem žalovanju. «

   Jure Pengov, 4. maj 1980

 

Tako je televizijski voditelj Jure Pengov 4. maja na RTV LJUBLJANA oznanil smrt največjega sina Jugoslovanske domovine, dosmrtnega voditelja Jugoslavije, maršala Tita.

Države Jugoslavije, države ki je nastala leta 1918 kot država Slovencev, Hrvatov in Srbov, se še istega leta  preimenovala v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 se preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo, ko kralj Aleksander I. Karađorđević razveljavi ustavo, ki so jo sprejeli leta 1921, razpusti parlament in prevzame popolno oblast.

Leta 1941 je prišla vojna tudi v kraljevino Jugoslavijo in Nemške enote so v 14 dneh zavzele celotno ozemlje kraljevine. Demoralizirana, ne-heterogena kraljeva vojska je kapitulirala in bila razpuščena. V najbolj krvavem obdobju novejše zgodovine, pod okupacijo, so komunisti, ki so bili od leta 1920 prepovedani z OBZNANO, začeli krvavo bratomorno vojno na področju cele Jugoslavije. Pod pretvezo narodnoosvobodilnega boja so se borili izključno za oblast. Leta 1945 so ob pomoči zaveznikov na zahodni fronti in Sovjetov na vzhodni »osvobodili Jugoslavijo«, uvedli komunistično diktaturo, sicer izvedli volitve, predvsem, da bi zadovoljili demokratične države, vendar so z goljufijo na volitvah zmagali, in prevzeli popoln nadzor nad državo.

Leta 1945 je tako nastala  Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ), se še istega leta preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in nato leta 1963 dokončno v socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ).

Mlajši bralci verjetno velikokrat slišijo starejše, kako z nostalgijo govorijo o časih v Jugoslaviji, jim govorijo, da takrat ni bilo brezposelnih ljudi, da so vsi imeli hrano, stanovanja in da smo živeli bolje, kot živimo sedaj. Seveda so takšne trditve smešne, najprej zato, ker takratnih časov ni mogoče primerjati s sedanjimi, in drugič zato, ker niso resnične. Jugoslavija je res bila obljubljena dežela za najvišje partijske kadre, vojaške oficirje in njihove družinske člane.

Za »običajne« ljudi je bila Jugoslavija ječa.

Ječa iz katere se do leta 1966 ni moglo oditi niti v socialistične države v okolici. Za to si potreboval vizum in potni list, ki pa ga nisi mogel dobiti, če nisi bil »politično korekten« , torej vzoren državljan , komunist, vreden tega privilegija. Meje so bile močno zastražene z »graničarji«, to je oboroženimi vojaki Jugoslovanske ljudske armade, ki je bila poleg Maršala Tita drugi steber komunistične Jugoslavije. Številni ljudje v Jugoslaviji niso videli prihodnosti. Zaradi tega so bežali čez zahodno mejo. Veliko so jih pri tem ujeli, ranili in ubili. Natančnih podatkov o tem ni, saj je komunistična oblast v letih 1989-1991 dodobra prečistila arhive, jih uničila ali pa jih je JLA odpeljala v Beograd.

Vseeno pa obstaja nekaj podatkov.

Tako lahko vidimo, da je za leto 1946 zabeleženo, da je od 2075 prebežnikov zajetih 60%, za leto 1947 od 1087 prebežnikov zajetih 40%, leta 1948 v prvih treh mesecih od 549 prebežnikov zajetih kar 92%. Leta 1948 so zaradi velikega števila prebežnikov mejo skoraj hermetično zaprli… Po letu 1966, ko je bilo nekoliko lažje priti do potnega lista, je število prebegov drastično upadlo. (1.)

Tudi trditev, da v Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti ni resnična. Uradni podatki za leto  1967 kažejo na 10 % brezposelnost v Sloveniji, v celi Jugoslaviji pa 14 %,  kar pomeni, da je v Jugoslaviji, ki je takrat štela približno 18.000.000 (osemnajst milijonov prebivalcev), od tega cca. 9.500.000 (devet milijonov in pol) delovno aktivnega prebivalstva, da je bilo brezposelnih vsaj 1.500.000 (en milijon in petsto tisoč ) ljudi. (2).

Od tega 338.400 (tristo osemintrideset tisoč in štiristo) v Sloveniji. Po odprtju meje, ki  so jo bile Jugoslovanske oblasti  prisiljene odpreti leta 1968  je v tujino, večinoma v Nemčijo, odšlo na delo 700.000 (sedemsto tisoč ljudi).

V naslednjih petih letih je v tujini delalo več kot 1,5 milijona Jugoslovanov, vendar je brezposelnost v domovini po uradnih podatkih v 80 letih še vedno znašala 15% brezposelnih.

Že po teh številkah vsakemu bralcu postane jasno, da podatki, ki vam jih servirajo komunisti in njihovi nasledniki nimajo realne osnove. Zgodba se tukaj še ne zaključi . Od vseh zaposlenih, je bilo 30 % »navidezno zaposlenih«, to pomeni, da so delali, vendar niso nič delali, samo da so zvišali videz zaposlenosti.

Ekonomistka Susan Woodvard iz univerze Princeton je v knjigi z naslovom SOCIALISTIČNA BREZPOSELNOST: POLITIČNA EKONOMIJA JUGOSLAVIJE 1945-1990 popolnoma razbila mit »Jugoslovanskega raja«: poleg teh navidezno zaposlenih so se med zaposlene štele tudi vse družine (vsi družinski člani), ki so živeli na kmetijah. V celotni Jugoslaviji je bilo takih približno 1,4 milijona v letu 1981! Ni težko izračunati, da je na področju Jugoslavije v letu 1981 bilo realno brezposelnih oseb vsaj 3.000.000 (tri milijone)! To pomeni  30% delovno sposobnega prebivalstva. Leta 1989, pred razpadom, je bila uradna brezposelnost 19,8%. (3)(4)

V letu 1971 je po državi, kljub temu, da so bile stavke prepovedane,  izbruhnilo več kot 2000 stavk, od tega več kot 500 v Sloveniji . Plače so bile mizerne, polovica plače je šla samo za hrano. Pokojnine so bile bolj miloščina kot plačilo za opravljeno delo. Socialna pomoč ni zadoščala niti za preživetje. Mediji, ki so bili vsi državni, o stavkah niso smeli poročati, kjer pa so obstali večji obrati pa so poročali zgolj in samo o »začasni ustavitvi dela«. Ljudstvo je živelo bedo socializma. Po merilih zahodnega sveta je 95% prebivalcev Jugoslavije živelo pod pragom revščine. Uradni podatki statističnega urada SFRJ za leto 1985 prikazujejo, da je bilo v tem letu brezposelnih med mladimi do 25 let kar 57%. Službo je bilo zelo težko dobiti, brez partijske knjižice ali zvez skoraj nemogoče. Tudi po korupciji, je Jugoslavija kotirala v sam svetovni vrh.

Ostalih 5% so bili člani komunistične elite in njihovi družinski člani. Oni s preostankom naroda niso delili bede socializma, temveč so živeli razkošno. Sploh ožji krog maršala Tita. Tovarišija se je prevažala v blindiranem vlaku z enajstimi vagoni (MODRI VLAK), narejenim po naročilu za Tita osebno v vrednosti 11 milijonov USD (dolarjev), skupaj z  njim so se prevažali v vozilih, ki so bila narejena izključno za maršala. Zbirka je štela 85 vozil, luksuzno opremljenih, nekatera so bila celo unikat. To je bila najbogatejša zbirka vozil na svetu. Ogromne vsote denarja so šle za Titove obiske Afrike in Azije. Za obiske v državah »gibanja neuvrščenih«. Na potovanjih po svetu so ga spremljale celo vojaške ladje.

Milijarde in milijarde dolarjev so šle v drugi steber države Jugoslavije. V Jugoslovansko narodno Armijo (JLA). Šlo je za tipično komunistično vojsko, katere vrhovni poveljnik je bil Maršal Tito. »Slavna naslednica Jugoslovanske partizanske vojske« je bila jama brez dna. Za JLA je šla kar petina nacionalnega dohodka države Jugoslavije. Revolucionarne korenine je prva leta po vojni kazala z vsakoletno parado, na kateri je obubožanemu narodu pokazala svojo tehniko, pripravljenost in voljo branjenja neodvisnosti in socializma. Propaganda je prikazovala JLA kot eno najmočnejših vojska v svetu. Kot četrto (4) najmočnejšo vojsko Evrope in sedmo (7) na svetu. Resnica je bila  povsem drugačna. Do leta 1950 so bile »udarne« enote JLA konjenica. (Fotografija: screenshot oddaje Dosje JLA- link na dnu članka).

Njena strategija pa je temeljila na množičnih juriših na sovražnikove položaje, značilnih za Sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni. Njena osnovna naloga je bila varovanje pred notranjim in zunanjim sovražnikom. Tesna povezanost s komunistično partijo pa je bila očitna, saj je 99% oficirjev bilo v komunistični partiji in prav tako kar 65% civilnih oseb zaposlenih v vojski. V času urjenja, ki je sprva trajalo dve leti, kasneje pa eno leto, je bil vsak pripadnik deležen političnih predavanj, s katerimi so jih skušali izobraziti in preobraziti v aktivne podpornike komunizma in Jugoslovanskega domoljubja.

Javna občila so JLA prikazovala kot strah in trepet Evrope in sveta, vrhovnega poveljnika pa kot nezmotljivega, vrhunskega stratega, ki pozna delovanje vojske do potankosti. Številke o moči vojske so bile vojaška skrivnost, zato so ocene za leto 1980  približne. V tem letu je armada štela 200 tisoč mož, 2000 tankov, 1500 oklepnih vozil, 100 čolnov in ladij, 500 letal in helikopterjev ter več tisoč topov. Tito je nekaj let prej celo trdil, da lahko pod orožje postavi 8 milijonov ljudi. Do te številke je prišel preprosto tako, da je seštel vse moške stare med 15 in 65 let na področju Jugoslavije.

V resnici je bila JLA po izurjenosti, bojni moči in zastarelosti opreme daleč na repu. Po ocenah mednarodnih strokovnjakov je bila šele 10 v Evropi, primerljiva z Romunsko in Bolgarsko vojsko. Od 2000 tankov, jih je bilo samo 73 modernih Sovjetskih tankov, 800 tankov T34 Sovjetske proizvodnje je bilo ostanek druge svetovne vojne. Po drugi strani pa so  oficirji  imeli visoke plače in  milijarde so se namenjale za podzemne bunkerje in letališča. (5)

Medtem, ko so elite in vojska zapravljale milijarde za svoja potovanja, nepotrebno opremo in luksuz, pa se je v Jugoslaviji kazala vsa beda socialističnega, »samoupravnega« socializma, kjer so delavci, tisti srečneži, ki so imeli delo, s svojimi plačami životarili in se s težavo prebijali skozi mesec.

Jugoslovanske narode je pestilo tudi hudo pomankanje stanovanj. Stanovanja v mestih so bila premajhna in posledično prenatrpana, večina brez ogrevanja in tople vode.

Socialistična oblast je ta problem sklenila rešiti z izgradnjo delavskih-državnih stanovanj. Z dodatnim davkom delavcem in krediti iz tujine, so v nekaj letih zgradili 3 milijone novih stanovanj, stanovanja so gradili po vzoru ZDA, in so bila kopija črnskih naselij v ZDA. 50 kvadratnih metrov velike kletke v blokih in stolpnicah sive barve, brez življenja in veselja. Pravi odraz življenja v Jugoslaviji. Projekt izgradnje »delavskih stanovanj« je v svetovnem merilu postal sinonim za korupcijo vladajoče elite, to je bil eden najdražjih projektov v novejši zgodovini. Partijska elita si je na račun tega projekta zgradila vikende, hiše, vile…

Ko zaradi korupcije kreditov iz tujine ni bilo več, se je gradnja stanovanj popolnoma ustavila. Čeprav so v ta projekt vložili milijarde dolarjev tujih kreditov, nepovratnih sredstev in mnogo ur udarnega dela delavskega razreda, to ni rešilo stanovanjskega problema v Jugoslaviji. Stanovanja se niso delila delavcem, temveč so prvo prišli na vrsto oficirji JLA, člani KP, pripadniki ljudske milice in državni uradniki. Čeprav so bila stanovanja grajena za delavce, je v resnici bilo med dobitniki stanovanj samo 22% delavcev. V številkah to pomeni 660 tisoč stanovanj za delavce, 2 milijona in 300 tisoč za elito. Delila so se prek poznanstev in zvez, podkupnine so bile povsem običajna stvar.

Ker je bilo nezadovoljstvo med ljudmi veliko, se je bil prisiljen oglasiti tudi sam Tito, ki je v nagovoru narodom Jugoslavije priznal, da obstajajo težave v državi.

Drugi fenomen izgradnje delavskih stanovanj se je pokazal šele po osamosvojitvi, saj je bila večina naselij zgrajena na zemljiščih, ki jih je komunistična oblast z nacionalizacijo odvzela lastnikom teh zemljišč, ki jih je po vojni oklicala in označila za »narodne izdajalce«, »kolaborante« ali »sodelavce okupatorja«. Velika večina lastnikov zemljišč je svoje življenje končala v jamah, rudniških jaških, tankovskih jarkih in gozdovih širom Jugoslavije. Nekateri srečneži so uspeli zbežati v tujino, bodisi med vojno ali takoj po njej. Z osamosvojitvijo Slovenije, se je odprlo tudi vprašanje lastništva teh zemljišč, ki pa so bila seveda uničena, poseljena ali razkosana. Te težave Slovenija rešuje z denacionalizacijo. Včasih uspešno, včasih manj uspešno. Dejstvo pa je, da so ljudje imeli težave z vpisom v zemljiško knjigo , saj lastništvo zemljišč ni bilo urejeno.

V letih 1966 in 1967 so predvsem v Sloveniji in hrvaškem  posamezni intelektualci začeli opozarjati na stanje v državi, vendar jih je oblast s pomočjo UDBE-komunistične tajne policije po vzoru ČEKE (kasneje NKVD, tajne policije v SZ), in s pomočjo cenzure utišala.

Oblast se je bala nezadovoljne mladine. Čeprav se je režim trudil vzgajati brezpogojno poslušne državljane, in s tem začel že v rani mladosti, mu nikoli ni uspelo povsem podrediti volje ljudstva. S tem namenom so spremenili šolski sistem, ki je temeljil na »socialistični vzgoji mladine«. Tako za veliko večino obdobja šolstva v bivši Jugoslaviji velja dejstvo, da je temeljilo na »duhu marksistično-leninistične ideologije«.  

Cilji vzgoje predšolskih otrok, pionirjev in mladine so tako bili »čuvanje, utrjevanje in razvijanje demokratičnih, socialnih in nacionalnih pridobitev narodnoosvobodilne borbe«, največja pozornost pa je bila namenjena izobraževanju mladine v duhu KOMUNIZMA in ohranjanju vrednot narodnoosvobodilnega boja v različnih oblikah, v šoli in v prostem času.

Množične organizacije, recimo Pionirska in mladinska v osnovnih šolah, so bile nadgrajene s sindikalnimi organizacijami, delovnimi brigadami, kjer so mladino učili temeljev socializma, kjer so pod krinko družbeno koristnega dela preko politkomisarjev s pranjem možganov izvajali psihološki teror  nad narodi bivše Jugoslavije. Cilj je bil vzgojiti Jugoslovansko domoljubje in ustvariti novo  nacijo imenovano Jugoslovanska nacija. Poizkus se jim je izjalovil do te mere, da so ti isti narodi svojo skupno pot zaključili na krvav način. Z vojnami, kjer se je izkazalo, da v Jugoslaviji ni nikoli obstajalo bratstvo in enakost, temveč je to bila ječa narodov, ki so zaradi okupacije Jugoslovanske ljudske armade, bili okupirani in razvrednoteni kot narodi.

Po prevzemu oblasti, leta 1945 , so komunisti sprejeli zakon, po katerem je vsak otrok v Sloveniji, ki dopolni 16 let avtomatsko vpisan v SLOVENSKO ZVEZO KOMUNISTIČNE MLADINE.

V programu je imela zapisano zavezanost mladine k ŠIRJENJU in OHRANJANJU idej MARKSIZMA, KOMUNIZMA, REVOLUCIJE in NARODNOOSVOBODILNEGA boja. Leta 1948 se je organizacija preimenovala v LJUDSKO MLADINO SLOVENIJE, 1963 pa v ZVEZO MLADINE SLOVENIJE.

Mladinska organizacija je bila čista transmisija komunistične partije in političnih organov takratne države. Njen cilj ni bil zastopanje interesov mladine, kot bi nekdo lahko pomislil, temveč je to bila množična politična šola, kjer so izbirali, identificirali in kasneje mobilizirali najbolj goreče pripadnike komunizma. Tako je ta Mladina korakala pod parolami tipa »ZVEZA MLADINE KORAKA POD VODSTVOM KOMUNISTIČNE PARTIJE« in »MLADA PARTIZANSKA VOJSKA JUGOSLAVIJE«.

Kot že zapisano, je ta organizacija služila za iskanje najbolj gorečih pripadnikov komunistične ideologije. Iz nje so izhajali kasnejši kadri KP v Sloveniji (Kučan, Smole, Kocijančič…) Še pred vstopom v mladinsko organizacijo pa je po zgledu KOMSOMOLa (organizacije mladine v SZ od leta 1922), sistem uvedel še eno anomalijo. In sicer že leta 1942 v Bihaču , na prvem kongresu ZDRUŽENE ZVEZE PROTIFAŠISTIČNE MLADINE JUGOSLAVIJE.

Vsak otrok je v prvem razredu, na dan republike postal član pionirske organizacije, kjer je z ritualnim polaganjem prisege in dobivanjem rdeče knjižice, imenovane pionirska knjižica, prisegel zvestobo poveljniku vseh partizanskih čet, največjemu sinu Jugoslovanske domovine TITU. To pomeni, da je bil praktično vsak 7 letni otrok neprostovoljno vpisan v mladinski odbor komunistične partije in s tem prisegel, da bo dobri »Titov pionir«, ki se bo pridno in marljivo učil, da bo, ko odraste, koristil socialistični domovini Jugoslaviji, branil vrednote revolucije, socializma in komunistične ideologije.

(Foto:  Prvomajski sprevod v Ljubljani leta 1961. Foto: Jože Gal, objavljeno na Wikipedia.)

V vsaki učilnici, na hodniku, v jedilnici je steno krasil Titov portret, v šolah se je pozdravljalo vse do leta 1980 z pozdravom :« Za domovino s Titom naprej«. Po Titovi smrti je obveljal pozdrav »ZDRAVO«. Simboli , kot so partizani, Tito, partija in revolucija so bili prisotni povsod. Na ulicah, imenih šol, ulic , trgov, učbenikov, literature , pravzaprav je bilo vse povezano z partizanskim bojem za domovino. Enoumje, strah, in malodušje je bilo prisotno med narodom.

Kult diktatorja Tita se je zrcalil skozi vse javno življenje, na televiziji, radiju, časopisih , knjigah. Povsod je bil Tito. Če je v učbenikih črka M simbolizirala mater, je črka T simbolizirala TITA, ne očeta. Prav tako so bile ekskurzije, izleti in športni dnevi ideološkega značaja. Na športni dan se je šlo na partizanske grobove, na izlete v Kumrovec, na ekskurzije v partizanske bolnišnice ali v bazo 20. Obvezen je bil tudi obisk spominskih svečanosti, komemoracij, mitingov in podobnih prireditev. Vlak bratstva in enotnosti, pohodi po poteh partizanov, ki jih je oblast izvajala za krepitev socializma, so bili stalnica in neločljiv del vsakdana Jugoslovana.

Tistega Jugoslovana, ki ga sedaj nekateri prikazujejo kot svobodnega, demokratično usmerjenega in srečnega človeka.

Tudi v pionirskih organizacija je bilo vse podrejeno kultu diktatorja TITA. PIL -pionirski list, Ciciban, in podobne revije. Vse je bilo v znamenju NOB in Tita. Vsak upor, vsako razmišljanje s svojo glavo je bilo deležno zgražanja in neodobravanja. Vsak dvom je pomenil nezvestobo režimu in z lahkoto si bil oklican za »nelojalnega sistemu«.

Obstajali so spiski, po katerih se je določalo, kdo lahko nadaljuje šolanje, kdo pa bo navadni delavec. Pri tem so učitelji, ki so bili skoraj obvezno člani komunistične partije, tudi klicalo se jih je »tovariš« in »tovarišica«, vodili evidence obnašanja otroka, obnašanja staršev in njihova pripadnost komunistični ideologiji.

Prestrašeno ljudstvo je nemo kimalo, saj je bilo globoko prestrašeno. To traja še danes. Starejši ljudje nad 70 let, se še vedno, po 30  letih padca komunizma in režima, bojijo na glas povedati nekatere stvari. Strah, ki ga jim je partijski režim skozi šolanje in odraščanje, ter kasneje skozi vojaško vzgojo (enkrat letno so je bile deležne tudi ženske-obrambni dan), vcepil v podzavest je še vedno kako živ.

Pesem »Druže Tito, mi ti se kunemo« (tovariš Tito, mi ti prisegamo) in parole tipa » ZA KOGA- ZA NAROD«, »ZA KOGA- ZA PARTIJO«, »ZA KOGA- ZA TITA« so bile sestavni dela vsake proslave v šolah, javnih prireditvah, delavskih zborih in manifestacijah. Mitingi, kjer je na tisoče ljudi sestavljalo koreografije, predvsem v simbolih komunizma, rdeče zvezde, kladiva in srpa, imena TITO in SFRJ, so bile na sporedu vsako leto na 25.maj, na rojstni dan maršala Tita. Štafeta mladosti, ki so jo v čast maršalovega rojstnega dne vsako leto preko cele Jugoslavije nosili delavci, športniki in kulturniki, je skupaj z mitingi služila za utrjevanje zavesti o Jugoslovanih kot narodu. Šlo je za psihološko utrjevanje zavesti pripadnosti državi Jugoslaviji, po domače povedano »za načrtno pranje možganov« in ustvarjanje lažnega mita o bratstvu in enotnosti narodov Jugoslavije.

Februarja leta 1980 Tita odpeljejo v bolnišnico Ljubljana. Zaradi gangrene mu odrežejo nogo, maršal pa pade v komo zaradi infekcije ledvic. Čeprav je jasno, da se zaradi starosti in hude bolezni iz kome ne bo več prebudil, ga partijsko vodstvo še dva meseca pusti priklopljenega na aparate, saj obstaja strah, da bi njegovo smrt lahko izkoristile protikomunistične sile in s pomočjo zunanjih sovražnikov napadle Jugoslavijo.

Zato partijsko vodstvo dvigne bojno pripravljenost JLA na najvišjo možno, hkrati potekajo tajni sestanki generalov in veljakov komunistične partije. Odločijo, da bodo, če bo potrebno, tudi s silo zavarovali socialistično oblast in vrednote revolucije.

4.maja 1980 uradno razglasijo smrt »največjega sina Jugoslovanske domovine«, maršala Josipa Broza-TITA. V državi je uvedeno sedemdnevno vseljudsko žalovanje. Državne televizijske in radijske postaje so predvajale državotvorne pesmi, prebirali eseje o delu in življenju heroja, prikazovali njegove govore . Po šolah, tovarnah , celo rudnikih so odmevale pesmi revolucije v znak žalovanja za mrtvim maršalom.

Pogreb je bil pravi spektakel. Udeležilo se ga je kar 128 državnih delegacij, kar s pridom izkoriščajo zagovorniki prejšnjega sistema; tudi s trditvijo, da so se prišli poklonit velikemu državniku, še dodatno zavajajo javnost in širijo neresnice o sistemu in delovanju države Jugoslavije.

Če se zavedamo, da je leta 1980 bila hladna vojna na vrhuncu, potem je jasno, zakaj je bilo toliko tujih delegacij prisotnih na pogrebu. Prizadevali so si pridobiti Jugoslavijo na svojo  stran, saj bi v primeru spopada zahoda z SSSR, Jugoslavija bila pomembno območje.

Pogreb je potekal pod strogim nadzorom vojske, milice in UDBE. Nasprotnike oblasti so preventivno zaprli. V strahu pred sabotažo so skozi celo ceremonijo pogreba nosili krsto napolnjeno s peskom, krste so zamenjali neposredno pred pogrebom. Tudi to kaže, da niti sam partijski vrh ni nikoli verjel v »bratstvo in enotnost«, katerega so nenehno reklamirali kot osnovo razumevanja in obstoja Jugoslovanske države.

Na tisoče ljudi iz cele Jugoslavije se je udeležilo pogreba. Nekateri so resnično žalovali, večina ljudi pa je  izkoristila plačan dopust v službi, se udeležila brezplačnega izleta v Beograd in za druženje.

Komunisti so še enkrat prevarali Jugoslovanski narod, saj so pogreb izvedli dvakrat. Prvič je pogreb potekal pred kamerami in ljudstvom, drugič pa ponoči, v zasebnosti družine in najbližjih prijateljev. Njegovo krsto so pokopali globoko v zemljo in jo na vrhu prekrili s cementom in 9 tonskim sarkofagom. Oblasti so se bale, da bi kdo ukradel truplo, kot so truplo Chaplina.

Tako se je 8.maja 1980 zaključilo obdobje vladavine Josipa Broza-Tita. Obdobje rdečega terorja, vladavina diktatorja z človeškim obrazom. Jugoslovansko ljudstvo je kaj kmalu čakal šok in resnica o njihovem ljubljenem maršalu.

 

viri in povezave :

(1) Intervju z generalom Marjanom Krajncem o mejni problematiki v SFRJ

 (2) Slika 2. Delo

 (3)SUSAN WOODVARD: SOCIALISTIČNA BREZPOSELNOST : POLITIČNA EKONOMIJA JUGOSLAVIJE 1945-1990

( 4.) www.demokracija.si/fokus/v-jugoslaviji-se-je-zivelo-podobno-kot-sta-zivela-del-boy-in-rodney-iz-druzine-trotter-ali-levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu.html

 (5) DOSJE-JLA JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA LINK NA ARHIV RTV-SLO Dosje JLA

  (6) https://zgodovinanadlani.si/socialisticna-vzgoja-v-jugoslaviji/

 

 

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 24. Oct 2020 at 23:36

2611 ogledov

Grožnja NI umetnost
Včeraj, 23. 10. 2020 so pred Ministrstvo za kulturo nekakšni »umetniki« postavili nekakšno »inštalacijo« (na sliki). Češ, da gre za protest proti temu, da Ministrstvo za kulturo zahteva prenovo stavbe na Metelkovi 6, ker je ta v precej problematičnem stanju. Jedro spora je v tem, da bi se morale nevladne organizacije, ki delujejo na Metelkovi 6 začasno odseliti. Nekatere od teh nevladnih organizacij niso plačevale najemnino… in to kljub temu, da so od davkoplačevalcev dobile dobesedno milijone. (Namreč nevladne organizacije na Metelkovi 6 so od leta 2003 do danes dobile okrog 60 milijonov evrov!) Ampak, najprej o sami »umetniški inštalaciji«. Gre za nekaj skupaj zbitih belih desk, ki dajejo videz pisarniških miz, za njimi so pravi pisarniški stoli, na mizah so imena ljudi, ki so po vzpostavitvi vlade pod vodstvom Janeza Janše prevzeli posamezna področja in delo na Ministrstvu za kulturo republike Slovenije. Preko miz in preko stolov je bila polita rdeča barva, s katero so »umetniki« skušali čimbolj realistično prikazati krvave madeže, kakršni nastanejo po tem, ko bi neko osebo v takem okolju zaklali. Kako lahko pride do take interpretacije, kakršno je podala novinarka v kratkem prispevku o tem dogodku? Namreč, da gre za »umetniško inštalacijo«? Do tega lahko pride le, če lahko za umetnost vzamemo neke najdene predmete, ki jim delno spremenimo okolje in kontekst, predmete, ki z določenimi intervencami pridobijo politično oziroma metapolitično vsebino. Do tega lahko pride, če se pri tem ne sprašujemo o tem, zakaj je umetnost zapustila praktično vse, kar je v preteklosti predstavljala v zahodni civilizaciji. Zapustila je mojstrstvo, filozofsko zaledje, zapustila je povzdig svoje kulture, v kateri je nastajala, zapustila je transcendenco in poseg po tem, da v nas prebudi in nas poveže z bitjo. Vsega tega ne najdemo več, odkar so umetniki, kritiki, filozofi skozi nenehne in vztrajne modifikacije, ki so prihajale v valovih ter se zaključile v radikalnem odmiku od vsega tradicionalnega skozi moderne avantgarde, vse to razgradili. In danes večina sodobnih umetnikov, večina sodobnih kustosov, kritikov, umetnostnih zgodovinarjev, pedagogov, filozofov, ki se ukvarjajo z umetnostjo, jemlje za umetnost prav to, kar se pojavlja pred nami kot povsem spačen, spolitiziran agitprop. Vsake toliko časa se ta, mnogokrat vsaj delno skrita neposredna politična agitacija skozi ves umetnostni sistem, prikaže v tisti obliki, ki je dejansko oropana vsega, kar umetnost sploh še lahko povezuje z imenom tega, kar je umetnost po svojem bistvu bila (torej oropana tako mojstrstva, filozofskega zaledja, povzdiga specifične kulture, transcendence in seveda oropana kakršne koli zmožnosti, da bi v nas prebudila povezavo z bitjo).. Taka je instalacija na priloženi fotografiji. Gre torej izključno le še za plitko simbolizacijo, ki jo razume tudi vsak, še najbolj neizobražen član kakšne mafijske združbe, ki mu nek šef naroči, da mora z brutalno simbolizacijo doseči, da bo določena oseba »sodelovala« v kakšnem nelegalnem poslu. Grožnja skratka, ki naj vliva strah. Grožnja, postavljena pred Ministrstvo za kulturo RS Obešen hišni maček, mrtev ali iznakažen pes pred vrati, fotografije, na kateri ima ta oseba odrezano glavo, odrezana glava kakšnega hišnega ljubljenčka pred vhodnimi vrati ipd… Pri tem konkretnem primeru je v posebej neljubem položaju Miro Petek, ki je kot novinar bil sam že žrtev takega mafijskega opozarjanja in predvsem tega, da so ga pretepli skoraj do smrti. Sam res ne vem vseh detajlov te grozljive izkušnje, vendar se spomnim, da je policija skupaj z javnim tožilcem naredila kar nekaj napak, na sodišču pa zadeva ni nikoli prišla v zaključno fazo, še huje, osumljenim napadalcem so izplačali mastno odškodnino, ker jim niso dokazali krivde in ravno tako niso nikoli našli pravih krivcev… (https://siol.net/novice/slovenija/miro-petek-sramota-je-da-so-v-sloveniji-kaznovane-zrtve-ne-pa-zlocinci-325949) Toliko huje torej, ko vidimo ime Mira Petka na eni od »krvavih« miz. Kar bi še dodatno izpostavil je (ob povsem neprofesionalnem in skrajnje zavajajočem poročanju RTV Slo o tem dogodku) še povsem neprimerna, necivilizirana oblika protestiranja, ki skuša z vsemi silami navadno mafijsko grožnjo skriti za umetnost. Vsak umetnik, ki premore vsaj nekaj strokovne poštenosti, bi se moral ograditi od tega, da se take oblike groženj kakorkoli povezujejo s plemenito dejavnostjo in poklicem umetnosti. V Sloveniji smo v preteklih desetletjih, posebej še v zadnjih tridesetih letih bili  soočeni z grozljivimi razkritji o povojnih krvavih pobojih. Na podlagi katerih se je skozi generacije ustvarjala strahovlada teh, ki so bili glavni in dejanski odgovorni za ta iracionalna maščevanja, ki presegajo praktično vse povojne povračilne ukrepe zmagovalcev nad poraženimi vojskami po Evropi. Predvsem pa so ta odkritja zelo jasno razkrila strukturo oblasti, ki je bila utemeljena v tem pobijanju in se je v tem zločinu tudi ohranjala na povsem podoben način kot mafijska zaveza k molku in hierarhiji. Navadni ljudje, soočeni s tem zahrbnim in za slovenski narod grozljivim dejstvom, so v strahu za svoja lastna življenja, za življenja svojih dragih, seveda raje molčali in sklanjali glave kot pa se izpostavili in zahtevali.  Ko torej "beremo" tako "umetnost", jo moramo brati dosledno preko teh navez in preko tega, da se s tako plitko simbolizacijo zahteva predvsem ta isti strah, ta isti molk. In ta molk ter strah zahteva tista oblast, ki drži roko nad sodišči, nad mediji, mnogimi organizacijami, ki so navidezno neodvisne.. predvsem pa drži roko nad velikim delom molčečih, prestrašenih ljudi.

Fri, 23. Oct 2020 at 12:42

994 ogledov

Ostanimo mirni, strpni, solidarni in povezani!
Medijski prostor v Sloveniji je namenjen glasu vseh državljanov Republike Slovenije. Levim, desnim in neopredeljenim. Na žalost to ni realnost, ki je povsem drugačna. Zato smo lahko hvaležni alternativnim medijem, kot je ARrevija, da se sliši glas razuma. Slovenija se je znašla v neljubi situaciji, ko so zaradi virusa Covid 19 okoliščine, v katerih živimo, že drugič v letu 2020 niso takšne, kot smo jih vajeni v našem vsakdanu. Ukrepi, ki jih sprejema vlada posegajo v naše pravice in nam krojijo naše dneve. Toda podobna situacija je zajela celoten svet, saj se virus neusmiljeno širi ne glede na meje držav. Če smo prvi val premagali precej hitro in brez večjih in daljših omejitev vsaj na prvi pogled in z izredno malo smrtnimi primeri ter relativno hitro zaživeli v neki normalnosti, je tokrat situacija drugačna. Smo na pragu dolgotrajne epidemije, ki bo resno posegla v življenja nas in nam bližnjih ljudi in tako krojila naš vsakdan. Tak razplet je bilo pričakovati, saj nas izkušnje iz ostalih držav učijo, da virus še zdaleč ni premagan, ter da nam še vedno grozi, pri tem pa pušča odprta številna vprašanja, o možnostih omejevanja širjenja, o tem, kdaj bo na voljo cepivo in ali bo učinkovito, o smiselnosti ukrepov in sankcij, nošenju mask.... Tukaj pa žal Slovenija izstopi iz povprečja mnogih držav. Države so namreč za omejevanje širjenja bolezni izbirale različne ukrepe ter jih tudi različno ostro zastavljale. Nekatere zgolj kot priporočila državljanom, druge kot obvezne ukrepe, skupaj s sankcijami za neupoštevanje le teh. In tudi ljudje so jih sprejemali različno resno. V skandinavskih državah so že na priporočila reagirali z vso resnostjo in odgovornostjo do sebe in drugih. Težko je razumeti številna nasprotovanja in upor zopet zastavljene ukrepe, nerazumne namerne kršitve in pozive na upor, ki se odražajo vsak teden na protestih v Ljubljani. Še težje je razumeti številne javne znane osebnosti slovenskega medijskega prostora, ki se pridružujejo protestom in pozivajo na nespoštovanje ukrepov, ki jih stroka predlaga in velika večina državljanov tudi upošteva. Popolnoma nepotrebno in nesprejemljivo je tovrstno vplivanje oziroma izraba javne prepoznavnosti, da se poslužujejo takih načinov vpliva na ljudi ter s tem večanja ogroženosti njihovega lastnega zdravja in zdravja širše javnosti, s tem pa tudi sistema javnega zdravstva, ogrožanja gospodarstva, delovnih mest, javnega življenja in še bi lahko naštevala. Lahko se seveda razume, da se ljudje zelo težko privadijo na takšne spremembe in omejitve, ki vplivajo, ne samo na način življenja, ampak tudi na njihovo ekonomsko možnost preživetja... Seveda pa je potrebno na te omejitve pogledati iz pozitivnega vidika in jih tako skušati tudi sprejeti. Prvič: gre za zdravje nas osebno, za zdravje nam bližnjih in dragih ljudi in nenazadnje za zaščito javnega zdravja vseh! Drugič: sprejmimo zavedanje, da lahko z upoštevanjem nasvetov in predpisanih ukrepov, s skupnimi močmi veliko doprinesemo k čim hitrejši zajezitvi širjenja virusa in s tem seveda vnovični normalizaciji življenj vseh. Tretjič: Pomislimo ob tem na vse tiste, ki so osebno ali pa v krogu svojcev prestali to izkušnjo in težko preboleli virus in nosijo številne posledice. Četrtič: Prisluhnite kakšni od izpovedi medicinskega zdravstvenega osebja, ki v najtežjih trenutkih požrtvovalno in predano dela 24 ur v dnevu, da pomaga obolelim in se trudi virus zadržati v čim ožjih mejah za možnost širjenja. Petič: Skušajmo to nujo po umirjanju naših življenj sprejeti, kot pozitivno. Svet in mi z njim že dalj časa drvi v neobvladljive situacije stresa, neuravnoteženih življenjskih okoliščin, ko imata boj za višji položaj v družbi in s tem dostop do več materialnih sredstev, absolutno in brezmejno prednost pred kakovostjo naših življenj, pred časom zase in za nam bližje ljudi... Morda je ta čas omejitev ravno pravi za to, da ga izkoristimo za dobro "inventuro" lastnih življenj, ustavimo korak, se pogovorimo sami s seboj in znova začnemo s tempom, ki bo dal prednost nam samim in odnosom med ljudmi... več empatije zanje, pred neusmiljenim divjanjem in bojem za čast, denar in oblast! Šestič: Ni čas za politične obračune in boje. V teh trenutkih je skrajno neprimerno izkoriščati čas, ko ljudi zanima več ali manj samo obvladovanje epidemiološke situacije, zdravje njih in njim bližnjih in njihovo ekonomsko preživetje ter seveda preživetje vseh sistemov (od javnega do gospodarskega) v državi. Bolj kot kadar koli sedaj obstaja nuja po politični strpnosti, povezanem in usklajenem delovanju vseh političnih sil, kajti le tako nam bo uspelo obvladati težko situacijo, v kateri smo v tem trenutku pristali.   Zato je potrebno ohraniti mirno kri, se prilagoditi razmeram in dosledno upoštevati in izvajati priporočila strokovnih služb. Razumljivo je tudi, da se marsikomu ukrepi zdijo nečloveški in prestrogi. Pa vendar so vsi ti ukrepi namenjeni naši varnosti, našemu zdravju in zdravju naših najbližjih. V času, ko so ogrožena mnoga delovna mesta in posledično tudi gmotno stanje teh ljudi, ko je ogroženo dostojanstvo in čast teh ljudi, ki zaradi epidemije izgubljajo službe, ko narašča bes in jeza pri marsikomu od nas, je potrebno ohraniti zavedanje o tem, da lahko z mirnostjo in sodelovanjem uspemo premagati virus in se usmeriti v prihodnost, ko bomo lahko znova postavljali standarde za naša življenja in oživljali gospodarstvo ter javno življenje vračali v normalo. Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še hujše, pravi znani pregovor. In dane situacije je vedno potrebno pogledati iz pozitivne strani in skušati iz njih dobiti pozitivna sporočila. In prav takšna nam gotovo nosi tudi dana situacija.  Zato vam želiva, da ostanete vi in vaši bližnji zdravi. Zato dosledno upoštevajte priporočila stroke v duhu skrbi za lastno zdravje in zdravje vseh v vaši okolici. Ostanimo strpni, empatični in solidarni. V teh za vse težkih časih stopimo skupaj. Gre za nas, naše ljudi, naša življenja, našo domovino in našo prihodnost.

Wed, 21. Oct 2020 at 18:09

304 ogledov

Idiotlandija
Zadnje čase imam občutek, da se okolje okoli mene spreminja in da živim v nekem prostoru, kjer nihče ne razmišlja in ne uporablja svoje glave. Logično razmišljanje je znanstvena fantastika. Koncentracija  shizofrenega  obnašanja pa  je v obdobju korona virusa izjemna. V bistvu mi obnašanje nekaterih sploh ni jasno; kaj želijo? Ob prvem valu, pri manj okuženih, smo zaradi nepripravljenosti res imeli strožje ukrepe v primerjavi s sedanjimi, tudi to je namreč eden izmed očitkov vladi. Vladi so  očitali diktaturo, fašizem, represijo, nedemokratično držo, vračanje v mračnjaštvo… marsičesa so bili deležni, ko so državo dali v tako imenovani »lock down« in ponovno so deležni teh težkih besed. Mnogim, ki so nasprotovali navkljub smo se za kratek čas izkopali iz primeža korone. Ljudje so postali ležerni, morje, počitnice, toplice, izleti, zabave, poroke, verski obredi, predvsem pa ne smemo pozabiti na proteste, ki so, določenim omejitvam navkljub, potekali v polnem zamahu… vse to in še več nas je znova pripeljalo do visokih številk okuženih na dan. Da so ljudje postali tako lahkomiselni, so veliko prispevali osrednji mediji s propagando vsega in vsakogar, ki je proti aktualni vladi! In degutantno je dejstvo, da za politični boj rušenja vlade, nasprotovanje Janši, antijanšizem, da se borijo proti njemu, jadrajo na krilih bolezni. Ja, prav nagnusnemu obnašanju smo priča zadnje mesece. Raznim vplivnežem iz socialnih omrežij, pevcem in pevkam je bila na MSM  dana maksimalna  pozornost, promovirali so antimaska gibanje, niso mogli dihati, maske so strupene, nekateri so celo omedlevali, imeli napade panike. Njihov vpliv na ljudi ni majhen, saj imajo svoje baze oboževalcev, ki gredo v več deset tisoč glav. Skratka, bolj je vlada in predvsem stroka, zaradi naraščanja števila okužb pozivala k osnovam proti širjenju, bolj so oni nasprotovali. Številke so letele v nebo, oni pa so začeli obračati ploščo, zdaj je vsega kriva vlada. Ljudje smo imeli priporočila, odredbe, nekateri smo se jih držali, drugi spet ne, tretji so potrebovali navodila, niso bila dovolj jasna, dobili so podrobna navodila, potem so rekli diktatura in represija. Domovi za ostarele so se zapirali, jokanje, ne morem k staršem, domove odprejo, porast okužb, vlada kriva, kaj delajo?! Stroka pa je vsakodnevno opozarjala na ene in iste stvari, distanca, maska, razkužujte roke, ne se družit. Bolj enostavno in hkrati učinkovito ne gre, ampak ne dovolj za vse; želijo stroko, saj vam govori stroka, oni želijo stroko, ki jim svetuje kihanje v rokav in pritrjuje, da je maska brezpredmetna. Pravijo, da stroke ne sme izbirat in nastavljati politika in se vprašam kdo je pa prejšnjo »stroko« nastavil. Ja, seveda je bila politika, ampak tista, ki je njim po volji. Kajne, da vam je že jasno zakaj imam občutek, da živim v mentalni ustanovi? Nazaj želijo življenje pred korono, jaz tudi. Ampak jaz ravnam odgovorno, vi pozivate proti ukrepom, k nespoštovanju le teh.  Kako bomo ustavili virus, če ravnate v nasprotju s priporočili? Bolnišnice so polne, korona bedaki pa ponavljajo "vlada je kriva, ni zagotovila dodatnih postelj". A postelje niso problem, problem je kader, ki za bolnika v postelji skrbi. Kadrov ni, to je rezultat zgrešene politike preteklih let vladavine levih vlad in tega se ne da odpraviti v pol leta. Opozicija pa… dragi moji, jaz bolj podlega obnašanja v politiki še nisem videla, hujskali so proti ukrepom, zdaj pihajo ljudem na dušo, kako je vlada grda, kako niso poskrbeli zanje in kako so pustili virusu, da se razpase. Je res kriva vlada? Ja, je! Kriva je, ker kršiteljev niso striktno in strogo kaznovali, ker ni bilo karantene za dopustnike in ker so otroke s počitnic poslali naravnost v šolske klopi, krivi so, ker tem norem času igrajo starša permisivno vzgajanemu frocu in se gredo demokracijo z idioti in manipulatorji. Šole so se delno zaprle, gostinski lokali, lepotni saloni, fitnesi tudi… in komu bomo izstavili račun? Kdo bo povrnil gospodarsko škodo? Podjetniki že pravijo, da upajo na državno pomoč, jaz pravim pošljite račun korona bedakom, politikom, ki so hujskali in medijem, ki so medijski pokrovitelj te blaznosti, medijem, ki so prvih pet minut levi politični aktivisti, drugih pet minut medijski pokrovitelj korona bedakov, tretjih pet minut pa zaskrbljeni nad porastom okužb. Moja lepa dežela se je nekje med potjo  spremenila v idiotenlandijo, danes želijo bombone, jutri težijo, ker imajo karies in piškave zobe. Želijo navodila, navodila za navodila, navodila za navodila k navodilom… potem pa jokajo, da živimo v represiji. "Maske dol, škodujejo otrokom", virus se razpase, "zakaj ne varujete otrok in učiteljev?". "Vlada ni dala navodil, niso ukrepali"... Stroka in vlada pa že pol leta in več opozarjata in govorita eno in isto, kot lajna ampak… ne slišijo? Ne želijo slišati? Slišijo, razumejo, ampak so stvari, ki so vredne več kot zdravje, življenja… vladanje je najslajše in producenti igre so pametni, sledilci pa, tako tako, eni so oportunisti, drugi sovražijo Janšo do te mere, da bodo šli preko razuma, tretji pa…hja eni so res hudo neumni. In ti producenti in njih podporniki so predvčerajšnjim želeli ukrepe, včeraj so ukrepe dobili, danes protestirajo, ker je fašizem. Ljudje, ki mi s svojim obnašanjem dajejo občutek življenja v blaznici, bi s svojimi podporniki radi vladali. Občutek, primerljiv z nočno moro, iz katere se ne zbudiš. Pazite nase, norci so povsod ;)         Johanca

Mon, 19. Oct 2020 at 14:28

169 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Najdražja bližnjica v Ljubljano
To niso domine, to je cesta, ki bo padla kot domine, tako na pleča davkoplačevalcev kot v Škalsko jezero, če se graditelji ne bodo ustrašili lastne lopate, ki ponovno, po Magni, koplje v prst, a tu v Velenju v črni pepel, na mestu, kjer bi z lopato lahko zasadili drevo za naše bodoče dni.                 Dejstva, kot npr. da javnost ni soočena s strokovnimi podlagami o posedkih na območju pridobivalnega prostora Rudnika Velenje (odgovorni na rudniku postrežejo z odgovorom, da to niso javno dostopni podatki) ali pa, da DPN VE-SG nima pridobljenega v sklepu navedenega soglasja rudniškega sektorja, nas opozarjajo na nevarnost.                                                             Slika:  Pridobivalno območje Premogovnika Velenje označeno s črno črto, modro obarvano trasa hitre ceste VE jug_SG.  Morda lahko izdelovalci DPN VE-SG  priskočijo na pomoč ZCISSD in prebivalcem Šoštanja ter predajo omenjeno dokumentacijo. Tako bi ublažili strah in dvome ter ljudem obrazložili, koliko časa se bo smelo nasipati več milijonov kubikov na območju 3RO izkopanega materiala na »brano« med Velenjskim in Družmirskim jezerom, da pri tem ne bi prišlo do porušitve.          Tega se žal nihče ne sprašuje. Tudi tega ne, kaj za Slovence in njihov denar, za Vlado in graditelje DARS d. d. pomeni zapis na strani 57 v sklepu dokumenta Novelacija prometnega modela podjetja PNZ d.o.o., Lj., april  2016, da povezava HC Koroška AC A1 ni prometno upravičena takšna, kot se jo namerava graditi.      In res je, perspektive naraščanja prometa do 2040 ne izpolnjujejo prometnih normativov za več kot sodobno dvopasovnico. Zakaj se na Dolenjskem za enako prometno obremenitev gradi dvopasovnica, na Koroškem pa štiripasovnica? Če štiripasovnica ni potrebna in je prometno neupravičena, potem tudi 3R0 ni in ne bo ekonomsko upravičena gradnja v Sloveniji! To izjavljajo vodilni z DARS-a in z Ministrstva za infrastrukturo. Dobili bomo več kilometrov avtocest na prebivalca, znatno pa se bodo povečali stroški  vzdrževanja na F2-2 zaradi izredno zahtevnih konstrukcij 11 dvojnih viaduktov,  dvonivojske ceste v 5 %  klancu ter treh dvocevnih tunelov.  Dejstva, da ni strokovnih podlag o posedkih na pridobivalnem rudniškem območju niti ni izračunov  o stabilnosti tal na vpogled, ni soglasja rudniškega sektorja in da Rudnik Velenje v svojih mnenjih soglaša s hitro cesto,  kažejo, da na manjšem delu rudnika, kjer leži cesta, ni pričakovati večjih nestabilnosti. A istočasno se že navajajo ugotovljeni premiki tal 1 do 3 mm/leto. S tem je lahko ogrožena varnost ljudi in tovora na trasi oziroma viaduktu preko rudnika.  Naslednje javno pomembno in škodljivo dejstvo je, da se hitra cesta gradi na najboljši slovenski zemlji, kljub temu da je bilo izdano negativno mnenje kmetijskega sektorja h gradnji v Spodnji Savinjski dolini.                              Na Vladi in DARS-u vedo, da bo to najdražja investicija v cesto v Sloveniji, in sicer govorimo o več kot 45 mio/km. Do sedaj je bila najdražja  AC A1 preko Trojan, in sicer 25 mio. Ključno je vprašanje, kakšno in čigavo poslanstvo uresničuje ta investicija. Čemu in za koga se gradi še ena štiripasovna cestna povezava, če smo in bomo vsi ostali znotraj lastnih regij ter bivali in delali na  lastnem domu? Ta hitra cesta tudi ne bo služila vsem Korošcem, saj območje Mislinja nima dostopa do nje. Štiripasovna cesta in številne obvoznice na območju Slovenj Gradca bodo jemala najboljšo zemljo, to je hrano. Cesta tudi na Velenjčane in na njihovo zdravje ne bo blagodejno vplivala. Gradnja viadukta se namesto sedaj še vkopa mimo Stare vasi in Škalskega jezera močno približa Velenjski plaži, že uveljavljeni zeleni oazi, ki je postalo novo zatočišče tako za ljudi iz Šoštanja kot iz Velenja in okolice.  Po besedah ministra Vrtovca  in mnenju večine v  Sloveniji bi v Teš 6 po gospodarski cesti z  viaduktom na  sosežig odpadkov vozili tovornjaki iz Avstrije prek Škalskega jezera. To pa bo za slovensko prihodnost pomenilo res veliko stvar!?                                                                           Po ministrovih besedah naj bi tako v Avstriji kot Sloveniji obstajale resne namere, da se državi na nivoju tranzitnega prometa povežeta. Študije, narejene v Avstriji, navajajo nasprotna dejstva – da cestnih povezav ne bo. S knjigo Velenje, mesto na vodi, bomo lažje dojeli, kam tone prva lopata v Gaberkah. Že danes, ko je tam potekala le predstava, se podlaga poseda za 1 do 3 mm v letu 2020! Smo ali pa nismo verjeli v znanstveno-fantastične filme, a danes živimo v času korone. Upoštevati moramo, da smo ljudje s to epidemijo opozorjeni, da naj delamo in živimo le to, kar še zmore narava in ne mi sami mimo nje.

Thu, 15. Oct 2020 at 20:13

2202 ogledov

Kolumna Grega Medveška in Aleksandre Pivec: Medijski linč
V preteklih dveh mesecih smo bili na političnem prizorišču v Sloveniji priča mnogim anomalijam in poizkusom diskreditacije posameznikov iz vlade in vladne ekipe. Najbolj v nebo vpijoča pa je bila osebna, profesionalna in politična diskreditacija ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandre Pivec. Dogajanje, kateremu smo bili priča vsi državljani Republike Slovenije, in ki je tipičen poizkus globoke države, ki si na vse kriplje trudi zrušiti eno najbolj uspešnih vlad v naši kratki zgodovini, je bilo za veliko večino državljanov nesprejemljivo in sodelovanje glavnih medijev v državi kaže na njihovo  hudo okuženost z udbaško miselnostjo. Očitki, ki so leteli na ministrico so bili minorni v primerjavi s tistim, kar si prvorazredna elita privošči. »Nedotakljiva elita«, si odpisuje milijonske dolgove, si podreja sodstvo, policijo, usmerja preiskave NPU in ob vsakem poizkusu normalizacije organizira proteste, podpisuje peticije in v medijih, ki so popolnoma v njihovi lasti, blati poštene ljudi. S tem tudi žali vse državljane Republike Slovenije, ki se vsaj malo spoznajo na politiko in dogajanje v državi. Na vse tole zgoraj je v svojem nagovoru v parlamentu opozorila tudi ministrica sama, saj je iskreno in odkrito povedala resnico o dogajanju v ozadju njenega rušenja. »V današnji razpravi je bilo slišati številne očitke na račun moje politične integritete in domnevne koruptivnosti. Ob tem je zanimivo, da je največ očitkov iz razprave bilo slišati iz strani Liste Marjana Šarca, bivšega predsednika Vlade RS. Številni očitki so leteli na moja pretekla dejanja, ki so bila predmet medijskih diskreditacij že v času njegovega vodenja vlade. Od takrat do danes se na očitanih zgodbah, ni zgodilo nič novega. Pa vendar mi danes, ob nespremenjenih dejstvih, ki ste jih poznali že takrat, očitate ista dejanja. Takratni predsednik vlade Marjan Šarec se na vse navedene očitke takrat ni odzval, oziroma je poudaril dejstvo, da nima na razpolago dovolj dokazov, da bi mi lahko kar koli očital, kljub temu, da do danes vsaj meni ni znanih nobenih novih dejstev, mi ta ista dejanja očita danes. Pa naj razume, kdor more. Ob tem naj še dodam, da je bivši predsednik vlade Marjan Šarec presodil, da na kmetijskem ministrstvu dobro delam in da nima razlogov, da bi me iz te funkcije zaradi očitkov razrešil. Danes pa zahteva točno to! Glede očitkov o vprašanju moje integritete in koruptivnosti pa želim povedati sledeča. Nisem in ne zanikam, da so me gostitelji na mojih službenih obiskih kdaj tudi pogostili. Ob dejstvu, da je predsednik KPK ob najavi začetka preiskave po mojih primerih izpostavil, da je lahko koruptivno dejanje že pogostitev s kavo pa se poraja veliko vprašanje. Ali se mnogi od vas tukaj prisotnih in številni drugi, ne čutite odgovorne, da ste se tudi sami že kdaj znašli na meji koruptivnosti in gre za vprašanje vaše integritete? In tukaj bi lahko ravnali pa principu: Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Ali se vam zdi prav, da se ta država in KPK v prvi vrsti ukvarja s korupcijo s kavami, sendviči, kosili in nočitvami, po drugi strani pa popolnoma prezre sistemsko korupcijo, ki gre že pri posameznikih v desetine milijonov, na ravni države pa v milijarde. Ne vem ali sem samo v zadnjem mesecu spregledala ali pa dejansko ni bilo odziva te iste komisije na odpisovanje milijonskih dolgov in na opozarjanje na problem sistemske korupcije, povezne s krajami državnega premoženja. Če so se ti primeri odprli, pa prav gotovo niso bili tako pompozno medijsko najavljeni, kot preiskave mojega primera. Težko je razumeti, da so velike napore za mojo razrešitev oziroma interpelacijo, izvajali tudi v stranki Socialnih demokratov. To je stranka, katere minister in hkrati predsednik stranke, je sedem let, v treh vladah vodil resor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Upam si trditi, da je med bivšim ministrom Židanom in mano kar nekaj pomembnih razlik, kar se kaže tudi v rezultatih dela.« Nedvomno gre pri njenem rušenju za anomalijo. Še bolj žalostno je, da so pri njenem rušenju uporabili vse podle metode dela in pri tem diskreditirali celo njene otroke, ki pri vsem skupaj nimajo nič. Štirinajstdnevno prikazovanje otrok v vseh glavnih medijih in televizijah kaže na to, da je bil cilj vsega skupaj tudi njen popolni umik iz javnega življenja, ki pa več kot očitno ni bil dosežen. Del državljanov, ki je mirno gledal petkove kolesarje in zdraharje iz vrst levega političnega pola, in ki je mirno gledal poizkuse vseh vojakov globoke države ter plačancev mafijskih kartelov iz ostankov udbo-mafijskih struktur je tokrat spoznal, da gredo zadeve odločno predaleč in v napačno smer. Odločno in glasno se je precejšnji del ljudi uprl takšnim poizkusom medijskega linča in se postavil v bran kmetijski ministrici. Še več, kmetijska društva, zveze in organizacije so glasno izražale negodovanje nad pogromom , ki so ga ob izdatni pomoči opozicijskih strank izvajali glavni mediji v državi. Seveda je mafijsko kolesje mlelo dalje po začrtani poti in se pri svojem delu ni pustilo motiti. Ne glede na vse laži in poizkuse glavnih medijev in opozicijskih strank je jasno, da je ministrica dregnila na področje prvorazrednih, opozorila na domnevno vpletenost vidnih članov Desusa v kriminalna dejanja, na huda kriminalna dejanja v državni službi SIDG in Državni Gozdovi in domnevno vpletenost članov Desusa v kraje družbenega premoženja in s tem oškodovanja vseh državljanov Republike Slovenije. Po zadnjih podatkih, ki krožijo v javnosti, anonimkah in dejstvih, ki jih vpleteni sicer zanikajo, pa vendar velja pregovor , da kjer je dim, je tudi ogenj, gre resnično za velike denarne vsote in le malo ljudi ima dovolj poguma, da se zoperstavi tako močnim mafijskim združbam. Tudi zanikanje domnevno vpletenih družb in podjetij je pričakovano, saj je logično, da ne bo nihče priznal kriminalnih dejanj in okoriščanja z javnim denarjem. Podatki s terena, izjave prič in slikovni material, ter dokumentacija pričajo o nasprotnem. Vse le ni iz trte izvito. In na organih pregona je, da vso stvar raziščejo. Tudi povezanost medijev z strukturami Foruma 21 je jasna. Štipendistke Foruma 21 in podjetja Riko, krojijo del informativnega programa obeh največjih televizij. Vse to zgoraj našteto kaže, da je ministrica udarila v samo srce financiranja globoke države, in ga po svojih najboljših močeh poizkuša zaustaviti. Na žalost mnogih je z izsiljevanjem in podlo igro Desusovim poslancem uspelo ministrico spraviti iz vlade in nastaviti na ministrsko mesto pajaca, vojaka globoke države, ki ga podatki že bremenijo sodelovanja s temi istimi lobiji.   Zato niti ni presenetljivo, da je ministrica pogumno naredila tudi zadnji korak v tem boju in v svojem suverenem nastopu v parlamentu odstopila s položaja ministrice in tudi izstopila iz stranke Desus, ki je s tem postal politični mrlič. Jasno je tudi, da je stranka razpadla na dva dela, na tisti zdravi del stranke, ki zavrača korupcijo, kriminal in si želi bolj poštene Slovenije in na tisti stari, s kadri globoke države in mafijskimi plačanci prestreljen del stranke, ki dela izključno v korist lastnih interesov. Karel Erjavec, pro-sovjetsko usmerjeni komunist, našemljen v demokrata, je tipičen predstavnik tega dela stranke, ki bo dejansko na naslednjih volitvah in po njih nepomemben člen v političnem življenju. »Spoštovane poslanke in poslanci, vem, da ste med vami mnogi tudi objektivni in znate ceniti rezultate našega dela, in vem, da ste se danes znašli pred zahtevno odločitvijo, ko se boste morali zaradi političnih kalkulacij odločiti drugače, kot vam narekuje vaša vest. Ker vas na očeh javnosti ne želim postaviti v takšen položaj, sem se odločila, da podam svojo nepreklicno odstopno izjavo z mesta ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Hkrati se vsem kmetom, ribičem in gozdarjem opravičujem, da na takšen način zapuščam njih in resor, za katerega sem delala s spoštovanjem, predano in odgovorno ter hkrati naslavljam prošnjo na vse prihodnje odločevalce in kreatorje politik, da po poti, ki smo jo začeli in utirili, tako pomembnemu resorju ponovno vrnejo ugled, veljavo in zasluženo mesto, ki mu v političnem prostoru pripada.   Iskreno se zahvaljujem predsedniku vlade in ministrski ekipi za vso podporo in tvorno sodelovanje v teh zahtevnih trenutkih, ne le Slovenije ampak celotnega sveta. To je bilo moje delo v tretji vladi in mirno lahko povem, da je bilo delo te vlade najbolj učinkovito in uspešno.   Očitno PS DESUS ni bil zadosten moj odstop iz funkcije predsednice stranke, zato so iskali nadaljnje možnosti za mojo odstranitev in političnega prostora z današnjim predlogom razrešitve. Kljub temu, da smo v vladi uspešno izpolnjevali koalicijske zaveze, ki izhajajo iz programa stranke in v manj kot pol leta med drugim dosegli: 1. Ustanovitev Urada za demografijo 2. Po večletnih prizadevanjih stranke smo v zaključno fazo sprejema pripeljali Zakon o demografskem skladu 3. Zagotovili izredno uskladitev pokojnin za 2% brez upoštevanja gospodarske rasti,   Tudi to ni dovolj dober rezultat, ki ga je vredno ceniti. In kljub temu, da sem odstopila kot predsednica stranke in sedaj kot ministrica, se v stranki še naprej ukvarjajo z onemogočanjem moje kandidature za predsednico na prihodnjem kongresu stranke. Išče se možnosti za mojo izključitev iz stranke DESUS. Zato vam želim prihraniti ta trud in vam izročam svojo izstopno izjavo iz stranke DeSUS z današnjim dnem.« Na tak način je dr. Aleksandra Pivec zabila še zadnje žeblje v krsto stranke, ki je nastala izključno in samo zato, da so se drobili glasovi volivcev, katere idejni vodja in ustanovitelj je Milan Kučan in stranke, ki trdo sledi politiki komunistične partije Slovenije. Ljudje odprtega razmišljanja, ljudje z dostojanstvom, iskreni domoljubi in  načelni ljudje  v taki stranki nimajo kaj početi. To je spoznala tudi Aleksandar Pivec in zapustila kačje gnezdo. Na koncu svojega govora pa je dejala še nekaj: nekaj, kar daje upanje mnogim ljudem v Sloveniji.  »V politiko sem vstopila z iskrenimi in poštenimi nameni delati dobro za ljudi, ki si zaradi njihovega sedanjega in preteklega dela, zaslužijo spoštovanje in dostojno življenje, za ljudi, ki imajo pogum in jim ni vseeno za prihodnost naše države Slovenije. Zato vam obljubljam, da se z današnjim dnem moja politična pot ne zaključuje, ampak odpira nova vrata, skozi katera stopam na nove poti. Slovenke in Slovenci – prihodnost je vedno na strani pogumnih, torej je na naši strani!« Te besede, ki nakazujejo, da razmišlja o ustanovitvi svoje, sredinske stranke so mnogo ljudem dale upanje , da se bodo stvari obrnile na bolje. Da bomo dobili načelno politično stranko, širokega spektra in za vse generacije, ki bo sposobna preseči delitve na leve in desne, na rdeče in črne, katerim smo v vsakodnevnem življenju doživeli že prevečkrat. Dr. Aleksandra Pivec svojih načrtov še ni razkrila, in jih deli samo z najbližjimi sodelavci. Vendar obstaja močno upanje. In upanje prinaša novo moč in željo, da bomo kot narod znali in obstali na najlepšem koščku zemlje, ki nam pripada kot dediščina naših prednikov.

Sat, 10. Oct 2020 at 17:29

1426 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Še kri jim ni dovolj
Jasno je, da ne gre za boj za človekove pravice in boj proti omejevanju svoboščin. Še vedno velja, da se ljudje na varni razdalji in zaščiteni z maskami lahko shajajo na prostem. Površen ozir na situacijo pokaže, da gre za denar, kot vedno. Nimamo statistično-antropološke analize protestnikov, ki jih nagovarjajo stranke levega pola. Iz izjav, ki jih slišimo v medijih, pa lahko z uporabo kvalitativne metode rečemo, da protestniško jedro tvorijo ljudje, ki so odvisni od državnega proračuna in jih je strah, da bodo viri presahnili. Takšna situacija zanje seveda ni enostavna, zato je upiranje pričakovano. Vprašanje je le, kako daleč bo šlo. Že leta opazujem število vpisanih mladih na suficitne študijske programe in si mislim – kaj, za boga, mislijo ti mladi ljudje? Ko bodo v najlepšem življenjskem obdobju, v prehodu v odraslost, ko se bodo zaljubljali, ko bi radi kam potovali, ko bi si radi ustvarili družine, ko bi radi zadihali s polnimi pljuči – bodo za sendvič prosili svoje starše!? Mladost si včasih ne dela takšnih skrbi. A sem je posegla država! Da, s financiranjem suficitnih programov! Ker se ji je učiteljski kader preveč namnožil, ti kar rastejo in rastejo in se ponujajo dijakom kot zrelo, sladko, skoraj zastonjsko sadje. Gotovo je vanje namreč treba vložiti veliko manj truda kot v študij fizike, medicine, strojništva ali elektronike, na primer. In zato imamo sedaj na trgih proteste. Sindikat mladih, NVO-ji, proračunski kulturniki, … ne glede na smrtonosni virus, ki kroži med nami. To so protivladni protesti. Demokracija predvideva tudi takšno obliko državljanskega izražanja. Mislim pa, da morajo biti protesti po zakonu mirni. Sama to razširjeno razumem tako, da nikogar ne ogrožajo in da ne ogrožajo na noben način. Zaenkrat nimamo uličnih spopadov. Po moje protestniki tudi niso oboroženi, ne s hladnim orožjem ne s čim drugim, vsaj večinoma ne. So pa morda oboroženi z virusom. Situacija, ki smo jo gledali samo v znanstveno fantastičnih filmih. (Jaz jih nikoli nisem gledala. Želodec mi je povedal, da je stvar preblizu.) Zato pravim, da so protesti v tej situaciji nevarni, da lahko porodijo bolezen in smrt. Potem je tu druga skupina ljudi, Covid zanikovalci. Prav tako nimamo podatkov, koliko jih je. Vidimo pa, da so izjemno glasni. Ker imam slab želodec za človeško neumnost in zlobo (nikoli pa za pomoč ranjenim), ne morem več brati komentarjev na FB. Toliko agresije, kot se kopiči v teh ljudeh, me zmrazi do kosti. Sodobna tehnologija in družbena omrežja jim omogočajo, da se njihova bedasta sporočila tudi nesorazmerno širijo. Ko sem prištejemo še tistih nekaj čudakov z medicinskimi titulami (ki bi jih obvezno morala pod drobnogled vzeti Zdravniška zbornica!) pa še vse tujejezične Covid zanikovalce in pripadnike teorij spola in kar je še takih „teorij“, in potem še vse polpismene „zvezdnike“, smo pa tam! ,, Je že kdo videl virus? … poznate koga, ki je umrl zaradi virusa? … vse je prevara! ...več jih umre zaradi gripe! … virus vlada uporablja za represijo nad ljudmi! … pod maskami se bomo zastrupili! … naše otroke hočejo zastrupiti! … virus je nevaren samo za stare, ki bodo itak umrli! … mi smo mladi, imamo pravico do zabave! … protestiram proti nošnji mask! … hodim pred zdravstvene ustanove provocirat! ... testi niso zanesljivi! … lažejo, da je umrl zaradi virusa! … ne delajo obdukcij!“ Tudi smrt jim ni zadosten dokaz. Tudi kri jim ni dovolj!  Zato, dragi bralec, izogibaj se ljudi, ki se nezaščiteno zbirajo, izogibaj se ljudi, ki ne nosijo mask, ki se ne vedejo samozaščitno in obzirno do tebe in tvojih. V širokem loku se izogibaj zdravnikov, ki nosijo titule, a so zanikovalci virusa. Titule imajo le še zaradi inercije sistemov, sicer bi jim jih morali vzeti. Ker ti ljudje so za vas in vaše zdaj nevarni!            
Teme
jugoslavija sfrj navini raj socializem komunizem zgodovinska dejstva zamolčana zgodovina zgodovina Jure Pengov Tito ČEKA komsomol

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Jugoslavija 1945-1980 RAJ NA ZEMLJI-za naivne- 1. del