Galerija slik
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu GM

 »Novinar je družbeno politični delavec, ki je zavestno podvržen idejam Marksizma in Leninizma«

Jože Smole

 

S smrtjo Josipa Broza -Tita, so se v Jugoslaviji počasi začele odstirati laži sistema, ki so jih komunisti servirali obubožanemu, razvrednotenemu narodu socialistične Jugoslavije. Prvi šok so ljudje doživeli ob novici, da je Jugoslavija pred bankrotom in da je navkljub drugačnim trditvam oblasti, Jugoslavija zadolžena za 20 milijard dolarjev. Leta 1991 je bila zadolžena za 21 milijard USD. Kljub velikemu odpisu dolgov, saj je  v letih 1970-1980 bilo odpisano 6,4 milijarde dolgov, še vedno ogromna številka. Če ta znesek preračunamo v današnje stanje je dolg Jugoslavije znašal 150 milijard dolarjev !!!

Če bi Jugoslavija obstajala še danes, in če bi se zadolževala v istem tempu, bi ta dolg znašal šokantnih 6 tisoč milijard USD.  

Kar je za državo, ki se uradno ni zadolževala šokanten podatek, sploh če vemo, da so vse države, bivše Jugoslavije trenutno dolžne okrog 200 milijard Dolarjev. (podatek 2016) 
LINK (1)

Jugoslavija ni bila zmožna odplačevati niti obresti za kredite, kaj šele poplačevati le te. Zmanjkalo je denarja za plače, pokojnine, socialne transferje. Zato so začeli nenadzorovano tiskati denar brez kritja. Inflacija je bila 45% in ljudje so čez noč ostali brez skoraj polovice že tako mizernih plač in pokojnin. Komunistična elita in tisti posvečenci, ki so bili v stalnem stiku z njimi, oficirji, agenti SDV(službe državne varnosti), prej UDBA, agenti KOS-a (vojaške obveščevalne službe) in ostali uslužbenci komunistične oblasti, so dinarje zamenjali za devize, predvsem nemške marke, in s tem še dodatno zaslužili. Medtem pa državljani niso smeli kupiti deviz uradno, temveč na črnem trgu, kjer je cvetela preprodaja Mark, Šilingov in Grške Drahme. Jugoslovanska valuta Dinar je bila brez vreden papir, kateremu smo čez noč pripisali nekaj ničel. in tako leto za letom. Uradna statistika leta 1981 beleži 17% brezposelnost , kljub temu, da v tujini dela približno 2 milijona Jugoslovanov. Poleg tega je 30 % delovne sile preveč.

Marca leta 1981 na Kosovu izbruhnejo množični protesti delavcev in mladine. Brezposelnost v tej pokrajini znaša kar 52,7%. Zahtevali so službe, stanovanja in avtonomijo Kosova. Komunistična partija razglasi izredne razmere in z vojsko, tanki in milico razžene 15 tisoč glavo množico. S tanki in ostrim strelivom streljajo na neoborožene protestnike. Ubitih je bilo 11 ljudi, 250 jih je bilo ranjenih, od tega 188 huje. 2 tisoč jih je bilo obsojenih in zaprtih zaradi proti državnega delovanja. JLA je akcijo opisovala kot uspešno in bila ponosna na posredovanje, ter se z njim javno hvalila. Oblast jo je nagradila z dodatnimi finančnimi sredstvi, kljub skorajšnjemu bankrotu države. Za proizvodnjo 300 tankov T 72 ( kasneje preimenovan v T84) so porabili 3 milijarde USD. Za razvoj lastnega letala (ORAO 21), je vojska želela dodatnih 15 milijard. Vendar denarja enostavno več ni bilo. Posojila zaradi enormnega dolga Jugoslaviji ni dala nobena država, zato so oblasti privolile v nakup 16-ih letal MIG 29 ruske proizvodnje. Dodatnih 300 milijonov USD je jugoslovanske davkoplačevalce stal ta nepotreben podvig komunistične oblasti. Oficirjem so povečali plače. Poleg brezplačnih stanovanj in hrane, so vsak mesec prejeli še 5 delavskih plač, istočasno pa je oblast delavske plače realno znižala za 34%, pokojnine pa za 40%.

Leta 1983 Jugoslavija bankrotira. Sledi popoln razpad finančnega sistema.

Že tako porazen izvoz, ki je po podatkih leta 1978, znašal ubogih 259 USD na prebivalca, še zniža na 231 USD na prebivalca. Če za primerjavo vzamemo Avstrijo, torej kapitalistično gospodarstvo, ki je leta 1945 bilo razbito in razrušeno ter popolnoma demoralizirano, je leta 1978 izvoz na prebivalca v Avstriji znašal 1,628 USD.

Bedno Jugoslovansko gospodarstvo, z zastarelo opremo, s Kardeljevim samoupravljanjem, ki je bilo samo metanje peska v oči državljanom, dejansko nobena tovarna ni nikoli pripadala delavcem, ni bilo sposobno ponuditi kvalitetnih izdelkov za tuji trg. Zaradi nekonkurenčnosti in slabe kvalitete izdelkov, so tovarne po Jugoslaviji poslovale med sabo, na republiški ravni. Tako je železarna Ravne proizvajala nekvalitetne železne plošče, jih izvažala na Kosovo, kjer so jih zakopavali v zemljo in s tem še dodatno uničevali naravo. Kosovske oblasti so  to železo plačale Slovenskim oblastem z natiskanim denarjem brez kritja. Tako je poslovala večina podjetij in tovarn v Jugoslaviji.  Tovarne so pripadale komunistični partiji, ki je nastavljala direktorje in delavske svete v tovarnah, svoje sindikaliste in zaupnike. Gospodarstvo pa je živelo predvsem od kreditov iz tujine, z devizami delavcev, ki so živeli v tujini in denarja od turizma. LINK(1)

Po bankrotu se je gospodarstvo povsem zrušilo, saj država ni zmogla uvažati materiala za izdelavo izdelkov, ki jih jugoslovanska podjetja proizvajala. Še huje pa je bilo dejstvo, da ni bilo denarja za nafto, meso, moko, pralne praške, plenice, kavo in elektriko. Dolge vrste ljudi pred bednimi socialističnimi trgovinami, ki so bile že prej napol prazne, so se še podaljšale, trgovine pa so bile še bolj prazne. Ljudje so ure in ure čakali v vrstah za kruh, mleko, meso in moko. Kave praktično ni bilo mogoče dobiti, kot tudi večine sadja ne. Prazne so bile tudi ulice, saj se ljudje zaradi pomankanja goriva niso mogli voziti z avtomobili. Poleg že leta 1979 uvedenega sistema par-nepar, so ljudje spoznali bencinske bone, za katere so lahko na mesec dobili 40 litrov bencina.

V socialističnem raju cveti »preprodaja« kave, bencinskih bonov, bencina, mesa živali zaklanih na črno in podobnih proizvodov, ki jih danes jemljemo za samoumevne. Državna UDBA, tajna komunistična policija, v Sloveniji se je imenovala SDV(služba državne varnosti), sodeluje in v tej »preprodaji« služi milijone nemških mark. Poleg vsega naštetega se ukvarja z uvažanjem cigaret in alkohola. Te milijone mark namenja za teroristične podvige po Evropi in Ameriki, kjer agenti SDV pobijajo voditelje emigracije, njihove družine in otroke. Podstavljajo bombe, kjer umirajo nedolžni ljudje in nesposobni agentje. Ropajo banke in zlatarne, prestižne butike in nakradeno prodajajo v Jugoslaviji. Vse to z vednostjo vrha komunistične partije in državnega vrha. LINK (2)

Jugoslavija se je najbolj približala razvitemu svetu v letih 1981 in 1982, ko je dosegla 44,7 % razvitosti Avstrije, 43,7% razvitosti Nemčije in 33,1% razvitosti Švice. Namesto v gospodarstvo in razvoj, je vodstvo komunistične partije vlagalo v terorizem in »preprodajo« dobrin, ki so človeku samoumevne in v »gnilem« kapitalizmu lahko dostopne. Zastarele, tehnološko in miselno, se tovarne v Jugoslaviji, predvsem zaradi volje delavcev trudijo slediti toku časa in izdelujejo izdelke, za katere trdijo , da so »vrhunski izdelki« socialističnega samoupravljanja. Take trditve se v današnjem času zdijo smešne, predvsem če se zavedamo, da se je kot »vrhunski izdelek« socialističnega samoupravljanja prodajal avto imenovan »YUGO«. LINK (3)

Ta tehnološki presežek socialistične industrije, ki se je izvažal celo v ZDA, je bil v teh istih ZDA označen za »najslabši avto, ki je kadarkoli vozil po Ameriških cestah«. Sicer pa so se komunisti zelo radi hvalili z avtomobilsko industrijo in avtomobili, ki so se proizvajali v Jugoslaviji. Čeprav se danes večina ljudi zaveda, da je Jugoslavija bila po vseh parametrih nerazvita država, so v takratnem sistemu državljanom lagali, da je med visoko tehnološko razvitimi državami. Resnica je seveda povsem drugačna . Po današnjih merilih bi bila Jugoslavija »država tretjega sveta«. Ekonomski kazalniki kažejo, da je Jugoslavija leta 91 bila na stopnji razvitosti današnje BIH.( BIH dosega 57% razvitosti Slovenije) Po razvitosti in tehnologiji je prehitela samo in izključno Afriške države. Za ves ostali razviti svet, so bile trditve komunistične partije sprejete s posmehom. V socialističnem samoupravljanju se v Jugoslaviji ni proizvajal niti en proizvod visoke tehnološke vrednosti. Še več, ne samo, da ni sama proizvedla ničesar, vse kar je bilo izdelano, je bilo izdelano po tujih licencah. Vsi avtomobili so bili izdelani po licencah tujih avtomobilskih gigantov, Fiata , Opla, Wolksvagna in Deutza. Tudi proizvodnja vojaških letal, s katero so se v JLA postavljali pred Evropo in svetom, je bila izmišljena. »Vrhunsko bojno letalo« (ORAO J22) je bilo plod tujih načrtovalcev in inženirjev. Jugoslovanskim samoupravnim strokovnjakom ga je uspelo uničiti in še enkrat več dokazati nesposobnost samoupravnega inženirstva.  Šlo je za predelani Francoski Mirage. Licenco je Titu podaril veliki prijatelj Ceausecu , veliki Romunski »domoljub«, ki je prav tako kot Tito Jugoslavijo, Romunijo popeljal med visoko (ne)razvite države . Jugoslovanski »znanstveniki« so imeli nešteto težav pri izdelavi tega letala, zato je postalo poznano kot »leteča krsta« , saj je v preizkusih in testiranjih izgubilo življenje veliko testnih pilotov. Pravzaprav  sledi preprosto dejstvo, da Jugoslavija ni imela niti ene znamke, ki bi imela kak večji pomen  v tujini. Tehnološka raven izdelkov in njihova kvaliteta je bila ničelna. Samohvala socialističnega samoupravljanja je bila samo še ena laž sistema, ki je načrtno in zavedno zavajal ljudstvo. LINK (3)

Po Titovi smrti, ki je Jugoslaviji vladal s trdo roko , diktaturo, kjer je bila vsaka kritika kaznovana s smrtjo ali visoko zaporno kaznijo na komunističnem letovišču »Goli otok« in »Grgur« , kjer so zaporniki v nečloveških razmerah , na visoki vročini prenašali težko kamenje, bili izpostavljeni psihičnemu in fizičnemu nasilju jetniških čuvajev. Šlo je za zapor za nasprotnike sistema, za komuniste, ki niso sledili načelom AVNOJSKE  Jugoslavije in ljudi, ki so bili obtoženi protidržavnega delovanja. Ta koncentracijska taborišča se niso veliko razlikovala od nacističnih taborišč smrti med drugo svetovno vojno. Res je, da ljudi niso sežigali v pečeh, so jih pa pustili umirati na obroke na žgočem soncu na otokih brez sence, so se začeli oglašati tudi intelektualci, večinoma  v Sloveniji in Hrvaškem.

Zahteve po odpravi cenzure, ki je bila v Jugoslaviji prisotna vse do njenega razpada leta 1991, so bile vedno glasnejše. Sprva trdi cenzuri, ki je trajala od leta 1945-1952, in je vključevala več korakov, je leta 1952 sledila »mehka cenzura« in predvsem »samocenzura« . Prvi korak trde cenzure je bil čiščenje kulturnih ustanov , ki so ga komunisti načrtovali še pred koncem druge svetovne vojne in so ga aprila leta 1945 nadgradili z dokumentom »Ureditev poslovanja knjigarn in založništev v prvi dobi po osvoboditvi«.

Tako so se v letu 1945 dale pregledati vse zaloge knjig in se izločile vse tiste knjige, ki so izšle med okupacijo, še posebej pa za vse tuje-jezične knjige , ki so bile bodisi v knjižnicah , bodisi v skladiščih. Samo v prvem letu po »osvoboditvi« so tako iz knjižnic in knjigarn izločili 200 avtorjev, za katere je komunistična komisija ugotovila, da njihovi pisci ne ustrezajo oziroma ne sledijo načelom AVNOJSKE Jugoslavije. Med njimi je bilo tudi nekaj tujih avtorjev, ki so pisali predvsem o boljševističnem nasilju v Sovjetski zvezi. Knjige so uničevali v papirnici VEVČE. LINK (4)

Tako so prepovedali dela nastala med leti 1941-1945, ki osvetljujejo drugo plat delovanja komunistične partije, zločine revolucije in partizanskih zločinov, dela nasprotnikov oblasti, in tistih, ki so po vojni zbežali v tujino. Prepovedali in uničili so dela tistih, ki so padli v protirevolucionarnih enotah ali so bili ubiti med ali po vojni v čistkah komunistične oblasti, vsa strokovna in znanstvena dela, ki so se sveto nazorsko nagibala h katolicizmu in Bogu. S tem so komunisti storili zločin nad Slovenskim jezikom in kulturo. Knjige, ki jih niso uničili, so končale v skrivnostnem »D« bloku narodne univerzitetne knjižnice Ljubljana. Ključ je imel samo direktor, ki je bil imenovan s strani oblasti. Leta 1978 je bilo prepovedanih in zaplenjenih knjig že več kot 700 in več kot 140 naslovov serijskih publikacij. LINK(4)

Sicer uradno cenzura v Jugoslaviji ni nikoli obstajala, kljub temu pa je v uradnih listih Jugoslavije uradna prepoved 11 knjig, od tega v Sloveniji 4 knjig.  (leto 1991). Od leta 1952 nastopi obdobje mehke cenzure, kjer prevzamejo glavno vlogo tiskarji in s samocenzuro tudi avtorji in novinarji. Tako je bilo samo v Sloveniji od leta 1945 do leta 1990 več kot 30 sodnih prepovedi širjenja časopisov in revij. V celotni Jugoslaviji pa več kot 200.

Najbolj znana je zaplemba celotne izdaje revije Mladina leta 1988, kjer so objavili načrt BEDEM, po Slovensko OKOP, do katerega so se dokopali pogumni Slovenski rodoljubi, ki so bili kasneje obtoženi in zaprti v vojaških zaporih JLA.

Dokument je vseboval natančna navodila za armado, kako postopati ob izbruhu množičnih protestov, množičnih aretacijah in množičnih likvidacijah političnih nasprotnikov. Dokumentirani pa so tudi neformalni pritiski na uredništva, in nemalokrat se je zgodilo, da so umaknili, ali spremenili že natiskane strani dnevnega časopisja. Tako so še kako žive besede staroste Slovenskega novinarstva, ki je v televizijski oddaji po RTV Slovenija nekoč dejal: » Še kako pomnim, kako smo kot uredniki nosili prelome strani na cenzurni pregled v poznih nočnih urah v hotel Slon v Ljubljani, kasneje pa na sedež KPS, kjer jih je pregledoval veliki cenzor, ki je bil v zadnjih letih po Titovi smrti sam Stane Dolanc. Vsako noč, neredko do prve zore je trajal pregled člankov in prispevkov. Šele po njegovi odobritvi se je smelo iti v tiskanje časopisja.«  Do leta 1989, ko je bila izdana zadnja prepoved tiskane besede, je bilo uvedeno 43 kazenskih postopkov proti piscem ali urednikom revij in časopisov.

Prepovedani so bili vsi študentski časopisi, glasila z versko vsebino (razen Družine, ki pa je imela strog UDBOVSKI nadzor) in vse publikacije informativno-propagandnega značaja. Med najbolj znane kazenske  postopke vsekakor sodi obtožba Dr. Jožeta Pučnika urednika Revije 57. Zaradi serije člankov je bil obsojen na 9 let strogega zapora. Med najbolj absurdne pa sodi obsodba iz leta 1963, ko je Klub študentov Prekmurja organiziral Brucovanje in ob tem izdalo glasilo Bruc. Javno tožilstvo je takoj zaplenilo 500 izvodov in zaradi več spornih besedil obsodilo pisce le teh na različne zaporne kazni. Urednika na pogojno 2 leti zapora, pisce pa na pogojno 1 leto zapora. Po zgoraj zapisanih dejstvih, v Jugoslaviji navkljub trditvam nekaterih vidnih akterjev komunističnega sistema , o svobodi novinarstva in pisane besede ni bilo ne duha, ne sluha.

Bil je strog nadzor, ki ga najbolje opišejo besede iz začetka tega eseja, in ki jih je izgovoril Jože Smole, novinar, takrat pa ko je izrekel te znamenite besede, je bil predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, vidni komunistični funkcionar.

»Novinar je družbeno politični delavec, ki je zavestno podvržen idejam Marksizma in Leninizma«.

V tem stavku se skriva vsa resnica o svobodi tiska, filma, novinarstva in poročanja v komunistični Jugoslaviji. LINK (4)

Vse glasnejše so bile tudi kritike sistema, ki je kršil temeljne človekove pravice do svobode govora in svobodnega izražanja misli. V kazenskem zakoniku komunistične Jugoslavije je obstajalo več členov, ki so tem trditvam pritrjevali in starejši ljudje se še danes spominjajo zloglasnega člena številka 133, v katerem je govora o »sovražni propagandi«, in je predvideval kazen do 10 let strogega zapora. Kaznivo dejanje si storil že, če si s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače »ščuval« k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi oziroma »kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v Jugoslaviji«. Tu je vključeno tudi razmnoževanje ali tisk, uvažanje knjig iz emigracije, letakov ali ostalega propagandnega materiala, z eno besedo imenovanega »sovražni material«. Člen 114 je predvideval zaporno kazen za »kontrarevolucionarno ogrožanje družbene ureditve« in člen 136 je predvideval zaporno kazen za »žalitev SFRJ«. LINK (5)

Kritike letijo tudi na preganjanje homoseksualcev. Vedno glasnejše so zahteve po svobodnih volitvah, na pravico delavcev do stavke in na vedno višjo stopnjo revščine v državi. V Sloveniji so vedno glasnejše zahteve po rešitvi Slovenskega nacionalnega vprašanja. Pojavijo se tudi kritike JLA, predvsem zaradi njene potratnosti, zahteva se omogočenje civilnega služenja, in predvsem uporaba Slovenskega jezika med služenjem vojaškega roka. Slovenščina je bila v JLA prepovedana in za uporabo Slovenskega jezika, si bil kaznovan z zaporno kaznijo. Kar je še en dokaz, da JLA ni nikoli bila Slovenska vojska, temveč okupatorska armada.

Oblast z represijo zatre tihi odpor intelektualcev, zagrozi z uporabo sile in sankcionira neposlušne novinarje in komuniste. Vse kritike označi za napad na samoupravni socializem, na temelje AVNOJSKE Jugoslavije. Hkrati pa se med narodi Jugoslavije vedno bolj pojavlja zavedanje, da je v socialističnem raju nekaj hudo narobe. Korupcija, neenakost pred zakonom, revščina in gospodarska zaostalost so signali za narode Jugoslavije, da so nujno potrebne spremembe.

Državo pretresa pomankanje osnovnih dobrin, plače so iz meseca v mesec nižje, v več podjetjih plač sploh ne izplačujejo, pokojnine so mizerne. Poleg vsega naštetega so se v državi uvedle še vsakodnevne redukcije elektrike, sprva leta 1984 dve uri dnevno, in kasneje leta 1986 kar štiri ure dnevno. Jugoslavija zaradi plačilne nesposobnosti ni bila zmožna uvažati električne energije. Razvitost države se meri med drugim tudi po infrastrukturi države. Titova komunistična država Jugoslavija je v 45 letih vladavine v Sloveniji uspela zgraditi 45 kilometrov avtoceste in uničiti železniško omrežje, ki ga je zgradila Avstro-ogrska monarhija. Železniških prog je leta 1989 bilo manj, kot leta 1939. Električno omrežje je bilo zastarelo in do več kot 35% prebivalcev  Jugoslavije ni nikoli prišla elektrika, kaj šele voda. Pismenost Jugoslavije je bila 70%, za primerjavo, v Sloveniji je pismenost 99%. 30% ljudi ni imelo možnosti obiskovati » brezplačne šole«, še enega od mitov socialistične Jugoslavije. Vsi podatki kažejo na to, da smo prav tako kupovali delovne zvezke, učbenike, in ostale pripomočke. Tudi malico in kosilo smo plačevali. (6)

Slika DELO (6)

Kritike so letele tudi na vprašljivo kakovost izobraževanja. Če poznamo podatek, da je bilo v Jugoslaviji 9 % visoko izobraženih ljudi, (za srednje razvite države je minimum vsaj 20%) ki so večinoma po šolanju odšli v tujino, je jasna stopnja razvitosti te tretjerazredne države. So pa komunisti na veliko diplomirali v Banja Luki in Mostarju. Tako po domače, kot je bilo njim najljubše. Diploma je prišla po pošti, po sistemu PLAČAJ PO POVZETJU.

Največji problem Jugoslovanskih oblasti pa je vsekakor bila hiper-inflacija, ki jo je doživel Jugoslovanski dinar, občutili pa so jo vsi državljani, najbolj seveda delavski razred. Tako lahko  med dostopnimi podatki zasledimo, da je stopnja inflacije  leta 1960 dosegla 7%, leta 1965 že 30%, leta 1981 kar 45%, leta 1984 62%, leta 1985 76%, leta 1986 89% in leta 1987 rekordnih 135 %. (6). To je najvišje zabeležena inflacija. Še en neslavni rekord, ki ga še danes drži Jugoslovansko socialistično samoupravljanje. Seveda so inflacijo spremljale tudi podražitve osnovnih dobrin za preživetje. Plače so se v letu 1986 realno znižale za 37%, pokojnine pa za 24%. Plače so bile od leta 1982 zajamčene uradno samo v TOZD-ih, ki so poslovali z izgubo, ampak to je bilo 97% vseh TOZD-ov v Sloveniji in 98% vseh TOZD-ov v Jugoslaviji. (6)

V letu 1987 so se samo v dveh poletnih mesecih cene osnovnih dobrin dvignile v povprečju za 40%, samo kruh za 70%. V enem letu, v obdobju 1985-1986 pa realno za 93,1% . Socialistično samoupravljanje je bilo pred neizbežnim zlomom in razpadom. Zunanji dolg se zaradi kreditne nesposobnosti države ni več povečeval, prav tako pa je izvoz zabeležil najnižje številke v zgodovini države. Zaradi nekonkurenčnosti samoupravnih podjetij, izdelki niso dosegali zahtevane kakovosti, posledično je brezposelnost leta 1987 znašala uradno 1,4 milijona brezposelnih ljudi, neuradno pa 3 milijone brezposelnih državljanov SFRJ. (7)

 Slika DELO (7)



				vir: screenshot

 

Viri in povezave :

(1)   https://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja?desktop=1

(2)   https://4d.rtvslo.si/arhiv/dosje/174433662

(3)   www.demokracija.si/fokus/v-jugoslaviji-se-je-zivelo-podobno-kot-sta-zivela-del-boy-in-rodney-iz-druzine-trotter-ali-levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu.html

(4)   https://www.nuk.uni-lj.si/sites/default/files/dokumenti/2019/cenzura-book.pdf

(5)   https://www.casnik.si/svoboda-govora/amp/

(6)   Slika DELO

(7)   Slika DELO

 

 

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
3
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
4
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
5
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
Sorodne vsebine
Jugoslavija 1945-1980 RAJ NA ZEMLJI-za naivne- 1. del
Jugoslavija, 3.del:  »Industrijska revolucija« in obubožano kmetijstvo po socialistično.
Jugoslovanska zabloda
Tempirana jugo bomba