Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
GM
AR revija
Eseji

Sobota, 27. junij 2020 ob 08:14

Odpri galerijo

vir: screenshot

 »Novinar je družbeno politični delavec, ki je zavestno podvržen idejam Marksizma in Leninizma«

Jože Smole

 

S smrtjo Josipa Broza -Tita, so se v Jugoslaviji počasi začele odstirati laži sistema, ki so jih komunisti servirali obubožanemu, razvrednotenemu narodu socialistične Jugoslavije. Prvi šok so ljudje doživeli ob novici, da je Jugoslavija pred bankrotom in da je navkljub drugačnim trditvam oblasti, Jugoslavija zadolžena za 20 milijard dolarjev. Leta 1991 je bila zadolžena za 21 milijard USD. Kljub velikemu odpisu dolgov, saj je  v letih 1970-1980 bilo odpisano 6,4 milijarde dolgov, še vedno ogromna številka. Če ta znesek preračunamo v današnje stanje je dolg Jugoslavije znašal 150 milijard dolarjev !!!

Če bi Jugoslavija obstajala še danes, in če bi se zadolževala v istem tempu, bi ta dolg znašal šokantnih 6 tisoč milijard USD.  

Kar je za državo, ki se uradno ni zadolževala šokanten podatek, sploh če vemo, da so vse države, bivše Jugoslavije trenutno dolžne okrog 200 milijard Dolarjev. (podatek 2016) 
LINK (1)

Jugoslavija ni bila zmožna odplačevati niti obresti za kredite, kaj šele poplačevati le te. Zmanjkalo je denarja za plače, pokojnine, socialne transferje. Zato so začeli nenadzorovano tiskati denar brez kritja. Inflacija je bila 45% in ljudje so čez noč ostali brez skoraj polovice že tako mizernih plač in pokojnin. Komunistična elita in tisti posvečenci, ki so bili v stalnem stiku z njimi, oficirji, agenti SDV(službe državne varnosti), prej UDBA, agenti KOS-a (vojaške obveščevalne službe) in ostali uslužbenci komunistične oblasti, so dinarje zamenjali za devize, predvsem nemške marke, in s tem še dodatno zaslužili. Medtem pa državljani niso smeli kupiti deviz uradno, temveč na črnem trgu, kjer je cvetela preprodaja Mark, Šilingov in Grške Drahme. Jugoslovanska valuta Dinar je bila brez vreden papir, kateremu smo čez noč pripisali nekaj ničel. in tako leto za letom. Uradna statistika leta 1981 beleži 17% brezposelnost , kljub temu, da v tujini dela približno 2 milijona Jugoslovanov. Poleg tega je 30 % delovne sile preveč.

Marca leta 1981 na Kosovu izbruhnejo množični protesti delavcev in mladine. Brezposelnost v tej pokrajini znaša kar 52,7%. Zahtevali so službe, stanovanja in avtonomijo Kosova. Komunistična partija razglasi izredne razmere in z vojsko, tanki in milico razžene 15 tisoč glavo množico. S tanki in ostrim strelivom streljajo na neoborožene protestnike. Ubitih je bilo 11 ljudi, 250 jih je bilo ranjenih, od tega 188 huje. 2 tisoč jih je bilo obsojenih in zaprtih zaradi proti državnega delovanja. JLA je akcijo opisovala kot uspešno in bila ponosna na posredovanje, ter se z njim javno hvalila. Oblast jo je nagradila z dodatnimi finančnimi sredstvi, kljub skorajšnjemu bankrotu države. Za proizvodnjo 300 tankov T 72 ( kasneje preimenovan v T84) so porabili 3 milijarde USD. Za razvoj lastnega letala (ORAO 21), je vojska želela dodatnih 15 milijard. Vendar denarja enostavno več ni bilo. Posojila zaradi enormnega dolga Jugoslaviji ni dala nobena država, zato so oblasti privolile v nakup 16-ih letal MIG 29 ruske proizvodnje. Dodatnih 300 milijonov USD je jugoslovanske davkoplačevalce stal ta nepotreben podvig komunistične oblasti. Oficirjem so povečali plače. Poleg brezplačnih stanovanj in hrane, so vsak mesec prejeli še 5 delavskih plač, istočasno pa je oblast delavske plače realno znižala za 34%, pokojnine pa za 40%.

Leta 1983 Jugoslavija bankrotira. Sledi popoln razpad finančnega sistema.

Že tako porazen izvoz, ki je po podatkih leta 1978, znašal ubogih 259 USD na prebivalca, še zniža na 231 USD na prebivalca. Če za primerjavo vzamemo Avstrijo, torej kapitalistično gospodarstvo, ki je leta 1945 bilo razbito in razrušeno ter popolnoma demoralizirano, je leta 1978 izvoz na prebivalca v Avstriji znašal 1,628 USD.

Bedno Jugoslovansko gospodarstvo, z zastarelo opremo, s Kardeljevim samoupravljanjem, ki je bilo samo metanje peska v oči državljanom, dejansko nobena tovarna ni nikoli pripadala delavcem, ni bilo sposobno ponuditi kvalitetnih izdelkov za tuji trg. Zaradi nekonkurenčnosti in slabe kvalitete izdelkov, so tovarne po Jugoslaviji poslovale med sabo, na republiški ravni. Tako je železarna Ravne proizvajala nekvalitetne železne plošče, jih izvažala na Kosovo, kjer so jih zakopavali v zemljo in s tem še dodatno uničevali naravo. Kosovske oblasti so  to železo plačale Slovenskim oblastem z natiskanim denarjem brez kritja. Tako je poslovala večina podjetij in tovarn v Jugoslaviji.  Tovarne so pripadale komunistični partiji, ki je nastavljala direktorje in delavske svete v tovarnah, svoje sindikaliste in zaupnike. Gospodarstvo pa je živelo predvsem od kreditov iz tujine, z devizami delavcev, ki so živeli v tujini in denarja od turizma. LINK(1)

Po bankrotu se je gospodarstvo povsem zrušilo, saj država ni zmogla uvažati materiala za izdelavo izdelkov, ki jih jugoslovanska podjetja proizvajala. Še huje pa je bilo dejstvo, da ni bilo denarja za nafto, meso, moko, pralne praške, plenice, kavo in elektriko. Dolge vrste ljudi pred bednimi socialističnimi trgovinami, ki so bile že prej napol prazne, so se še podaljšale, trgovine pa so bile še bolj prazne. Ljudje so ure in ure čakali v vrstah za kruh, mleko, meso in moko. Kave praktično ni bilo mogoče dobiti, kot tudi večine sadja ne. Prazne so bile tudi ulice, saj se ljudje zaradi pomankanja goriva niso mogli voziti z avtomobili. Poleg že leta 1979 uvedenega sistema par-nepar, so ljudje spoznali bencinske bone, za katere so lahko na mesec dobili 40 litrov bencina.

V socialističnem raju cveti »preprodaja« kave, bencinskih bonov, bencina, mesa živali zaklanih na črno in podobnih proizvodov, ki jih danes jemljemo za samoumevne. Državna UDBA, tajna komunistična policija, v Sloveniji se je imenovala SDV(služba državne varnosti), sodeluje in v tej »preprodaji« služi milijone nemških mark. Poleg vsega naštetega se ukvarja z uvažanjem cigaret in alkohola. Te milijone mark namenja za teroristične podvige po Evropi in Ameriki, kjer agenti SDV pobijajo voditelje emigracije, njihove družine in otroke. Podstavljajo bombe, kjer umirajo nedolžni ljudje in nesposobni agentje. Ropajo banke in zlatarne, prestižne butike in nakradeno prodajajo v Jugoslaviji. Vse to z vednostjo vrha komunistične partije in državnega vrha. LINK (2)

Jugoslavija se je najbolj približala razvitemu svetu v letih 1981 in 1982, ko je dosegla 44,7 % razvitosti Avstrije, 43,7% razvitosti Nemčije in 33,1% razvitosti Švice. Namesto v gospodarstvo in razvoj, je vodstvo komunistične partije vlagalo v terorizem in »preprodajo« dobrin, ki so človeku samoumevne in v »gnilem« kapitalizmu lahko dostopne. Zastarele, tehnološko in miselno, se tovarne v Jugoslaviji, predvsem zaradi volje delavcev trudijo slediti toku časa in izdelujejo izdelke, za katere trdijo , da so »vrhunski izdelki« socialističnega samoupravljanja. Take trditve se v današnjem času zdijo smešne, predvsem če se zavedamo, da se je kot »vrhunski izdelek« socialističnega samoupravljanja prodajal avto imenovan »YUGO«. LINK (3)

Ta tehnološki presežek socialistične industrije, ki se je izvažal celo v ZDA, je bil v teh istih ZDA označen za »najslabši avto, ki je kadarkoli vozil po Ameriških cestah«. Sicer pa so se komunisti zelo radi hvalili z avtomobilsko industrijo in avtomobili, ki so se proizvajali v Jugoslaviji. Čeprav se danes večina ljudi zaveda, da je Jugoslavija bila po vseh parametrih nerazvita država, so v takratnem sistemu državljanom lagali, da je med visoko tehnološko razvitimi državami. Resnica je seveda povsem drugačna . Po današnjih merilih bi bila Jugoslavija »država tretjega sveta«. Ekonomski kazalniki kažejo, da je Jugoslavija leta 91 bila na stopnji razvitosti današnje BIH.( BIH dosega 57% razvitosti Slovenije) Po razvitosti in tehnologiji je prehitela samo in izključno Afriške države. Za ves ostali razviti svet, so bile trditve komunistične partije sprejete s posmehom. V socialističnem samoupravljanju se v Jugoslaviji ni proizvajal niti en proizvod visoke tehnološke vrednosti. Še več, ne samo, da ni sama proizvedla ničesar, vse kar je bilo izdelano, je bilo izdelano po tujih licencah. Vsi avtomobili so bili izdelani po licencah tujih avtomobilskih gigantov, Fiata , Opla, Wolksvagna in Deutza. Tudi proizvodnja vojaških letal, s katero so se v JLA postavljali pred Evropo in svetom, je bila izmišljena. »Vrhunsko bojno letalo« (ORAO J22) je bilo plod tujih načrtovalcev in inženirjev. Jugoslovanskim samoupravnim strokovnjakom ga je uspelo uničiti in še enkrat več dokazati nesposobnost samoupravnega inženirstva.  Šlo je za predelani Francoski Mirage. Licenco je Titu podaril veliki prijatelj Ceausecu , veliki Romunski »domoljub«, ki je prav tako kot Tito Jugoslavijo, Romunijo popeljal med visoko (ne)razvite države . Jugoslovanski »znanstveniki« so imeli nešteto težav pri izdelavi tega letala, zato je postalo poznano kot »leteča krsta« , saj je v preizkusih in testiranjih izgubilo življenje veliko testnih pilotov. Pravzaprav  sledi preprosto dejstvo, da Jugoslavija ni imela niti ene znamke, ki bi imela kak večji pomen  v tujini. Tehnološka raven izdelkov in njihova kvaliteta je bila ničelna. Samohvala socialističnega samoupravljanja je bila samo še ena laž sistema, ki je načrtno in zavedno zavajal ljudstvo. LINK (3)

Po Titovi smrti, ki je Jugoslaviji vladal s trdo roko , diktaturo, kjer je bila vsaka kritika kaznovana s smrtjo ali visoko zaporno kaznijo na komunističnem letovišču »Goli otok« in »Grgur« , kjer so zaporniki v nečloveških razmerah , na visoki vročini prenašali težko kamenje, bili izpostavljeni psihičnemu in fizičnemu nasilju jetniških čuvajev. Šlo je za zapor za nasprotnike sistema, za komuniste, ki niso sledili načelom AVNOJSKE  Jugoslavije in ljudi, ki so bili obtoženi protidržavnega delovanja. Ta koncentracijska taborišča se niso veliko razlikovala od nacističnih taborišč smrti med drugo svetovno vojno. Res je, da ljudi niso sežigali v pečeh, so jih pa pustili umirati na obroke na žgočem soncu na otokih brez sence, so se začeli oglašati tudi intelektualci, večinoma  v Sloveniji in Hrvaškem.

Zahteve po odpravi cenzure, ki je bila v Jugoslaviji prisotna vse do njenega razpada leta 1991, so bile vedno glasnejše. Sprva trdi cenzuri, ki je trajala od leta 1945-1952, in je vključevala več korakov, je leta 1952 sledila »mehka cenzura« in predvsem »samocenzura« . Prvi korak trde cenzure je bil čiščenje kulturnih ustanov , ki so ga komunisti načrtovali še pred koncem druge svetovne vojne in so ga aprila leta 1945 nadgradili z dokumentom »Ureditev poslovanja knjigarn in založništev v prvi dobi po osvoboditvi«.

Tako so se v letu 1945 dale pregledati vse zaloge knjig in se izločile vse tiste knjige, ki so izšle med okupacijo, še posebej pa za vse tuje-jezične knjige , ki so bile bodisi v knjižnicah , bodisi v skladiščih. Samo v prvem letu po »osvoboditvi« so tako iz knjižnic in knjigarn izločili 200 avtorjev, za katere je komunistična komisija ugotovila, da njihovi pisci ne ustrezajo oziroma ne sledijo načelom AVNOJSKE Jugoslavije. Med njimi je bilo tudi nekaj tujih avtorjev, ki so pisali predvsem o boljševističnem nasilju v Sovjetski zvezi. Knjige so uničevali v papirnici VEVČE. LINK (4)

Tako so prepovedali dela nastala med leti 1941-1945, ki osvetljujejo drugo plat delovanja komunistične partije, zločine revolucije in partizanskih zločinov, dela nasprotnikov oblasti, in tistih, ki so po vojni zbežali v tujino. Prepovedali in uničili so dela tistih, ki so padli v protirevolucionarnih enotah ali so bili ubiti med ali po vojni v čistkah komunistične oblasti, vsa strokovna in znanstvena dela, ki so se sveto nazorsko nagibala h katolicizmu in Bogu. S tem so komunisti storili zločin nad Slovenskim jezikom in kulturo. Knjige, ki jih niso uničili, so končale v skrivnostnem »D« bloku narodne univerzitetne knjižnice Ljubljana. Ključ je imel samo direktor, ki je bil imenovan s strani oblasti. Leta 1978 je bilo prepovedanih in zaplenjenih knjig že več kot 700 in več kot 140 naslovov serijskih publikacij. LINK(4)

Sicer uradno cenzura v Jugoslaviji ni nikoli obstajala, kljub temu pa je v uradnih listih Jugoslavije uradna prepoved 11 knjig, od tega v Sloveniji 4 knjig.  (leto 1991). Od leta 1952 nastopi obdobje mehke cenzure, kjer prevzamejo glavno vlogo tiskarji in s samocenzuro tudi avtorji in novinarji. Tako je bilo samo v Sloveniji od leta 1945 do leta 1990 več kot 30 sodnih prepovedi širjenja časopisov in revij. V celotni Jugoslaviji pa več kot 200.

Najbolj znana je zaplemba celotne izdaje revije Mladina leta 1988, kjer so objavili načrt BEDEM, po Slovensko OKOP, do katerega so se dokopali pogumni Slovenski rodoljubi, ki so bili kasneje obtoženi in zaprti v vojaških zaporih JLA.

Dokument je vseboval natančna navodila za armado, kako postopati ob izbruhu množičnih protestov, množičnih aretacijah in množičnih likvidacijah političnih nasprotnikov. Dokumentirani pa so tudi neformalni pritiski na uredništva, in nemalokrat se je zgodilo, da so umaknili, ali spremenili že natiskane strani dnevnega časopisja. Tako so še kako žive besede staroste Slovenskega novinarstva, ki je v televizijski oddaji po RTV Slovenija nekoč dejal: » Še kako pomnim, kako smo kot uredniki nosili prelome strani na cenzurni pregled v poznih nočnih urah v hotel Slon v Ljubljani, kasneje pa na sedež KPS, kjer jih je pregledoval veliki cenzor, ki je bil v zadnjih letih po Titovi smrti sam Stane Dolanc. Vsako noč, neredko do prve zore je trajal pregled člankov in prispevkov. Šele po njegovi odobritvi se je smelo iti v tiskanje časopisja.«  Do leta 1989, ko je bila izdana zadnja prepoved tiskane besede, je bilo uvedeno 43 kazenskih postopkov proti piscem ali urednikom revij in časopisov.

Prepovedani so bili vsi študentski časopisi, glasila z versko vsebino (razen Družine, ki pa je imela strog UDBOVSKI nadzor) in vse publikacije informativno-propagandnega značaja. Med najbolj znane kazenske  postopke vsekakor sodi obtožba Dr. Jožeta Pučnika urednika Revije 57. Zaradi serije člankov je bil obsojen na 9 let strogega zapora. Med najbolj absurdne pa sodi obsodba iz leta 1963, ko je Klub študentov Prekmurja organiziral Brucovanje in ob tem izdalo glasilo Bruc. Javno tožilstvo je takoj zaplenilo 500 izvodov in zaradi več spornih besedil obsodilo pisce le teh na različne zaporne kazni. Urednika na pogojno 2 leti zapora, pisce pa na pogojno 1 leto zapora. Po zgoraj zapisanih dejstvih, v Jugoslaviji navkljub trditvam nekaterih vidnih akterjev komunističnega sistema , o svobodi novinarstva in pisane besede ni bilo ne duha, ne sluha.

Bil je strog nadzor, ki ga najbolje opišejo besede iz začetka tega eseja, in ki jih je izgovoril Jože Smole, novinar, takrat pa ko je izrekel te znamenite besede, je bil predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, vidni komunistični funkcionar.

»Novinar je družbeno politični delavec, ki je zavestno podvržen idejam Marksizma in Leninizma«.

V tem stavku se skriva vsa resnica o svobodi tiska, filma, novinarstva in poročanja v komunistični Jugoslaviji. LINK (4)

Vse glasnejše so bile tudi kritike sistema, ki je kršil temeljne človekove pravice do svobode govora in svobodnega izražanja misli. V kazenskem zakoniku komunistične Jugoslavije je obstajalo več členov, ki so tem trditvam pritrjevali in starejši ljudje se še danes spominjajo zloglasnega člena številka 133, v katerem je govora o »sovražni propagandi«, in je predvideval kazen do 10 let strogega zapora. Kaznivo dejanje si storil že, če si s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače »ščuval« k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi oziroma »kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v Jugoslaviji«. Tu je vključeno tudi razmnoževanje ali tisk, uvažanje knjig iz emigracije, letakov ali ostalega propagandnega materiala, z eno besedo imenovanega »sovražni material«. Člen 114 je predvideval zaporno kazen za »kontrarevolucionarno ogrožanje družbene ureditve« in člen 136 je predvideval zaporno kazen za »žalitev SFRJ«. LINK (5)

Kritike letijo tudi na preganjanje homoseksualcev. Vedno glasnejše so zahteve po svobodnih volitvah, na pravico delavcev do stavke in na vedno višjo stopnjo revščine v državi. V Sloveniji so vedno glasnejše zahteve po rešitvi Slovenskega nacionalnega vprašanja. Pojavijo se tudi kritike JLA, predvsem zaradi njene potratnosti, zahteva se omogočenje civilnega služenja, in predvsem uporaba Slovenskega jezika med služenjem vojaškega roka. Slovenščina je bila v JLA prepovedana in za uporabo Slovenskega jezika, si bil kaznovan z zaporno kaznijo. Kar je še en dokaz, da JLA ni nikoli bila Slovenska vojska, temveč okupatorska armada.

Oblast z represijo zatre tihi odpor intelektualcev, zagrozi z uporabo sile in sankcionira neposlušne novinarje in komuniste. Vse kritike označi za napad na samoupravni socializem, na temelje AVNOJSKE Jugoslavije. Hkrati pa se med narodi Jugoslavije vedno bolj pojavlja zavedanje, da je v socialističnem raju nekaj hudo narobe. Korupcija, neenakost pred zakonom, revščina in gospodarska zaostalost so signali za narode Jugoslavije, da so nujno potrebne spremembe.

Državo pretresa pomankanje osnovnih dobrin, plače so iz meseca v mesec nižje, v več podjetjih plač sploh ne izplačujejo, pokojnine so mizerne. Poleg vsega naštetega so se v državi uvedle še vsakodnevne redukcije elektrike, sprva leta 1984 dve uri dnevno, in kasneje leta 1986 kar štiri ure dnevno. Jugoslavija zaradi plačilne nesposobnosti ni bila zmožna uvažati električne energije. Razvitost države se meri med drugim tudi po infrastrukturi države. Titova komunistična država Jugoslavija je v 45 letih vladavine v Sloveniji uspela zgraditi 45 kilometrov avtoceste in uničiti železniško omrežje, ki ga je zgradila Avstro-ogrska monarhija. Železniških prog je leta 1989 bilo manj, kot leta 1939. Električno omrežje je bilo zastarelo in do več kot 35% prebivalcev  Jugoslavije ni nikoli prišla elektrika, kaj šele voda. Pismenost Jugoslavije je bila 70%, za primerjavo, v Sloveniji je pismenost 99%. 30% ljudi ni imelo možnosti obiskovati » brezplačne šole«, še enega od mitov socialistične Jugoslavije. Vsi podatki kažejo na to, da smo prav tako kupovali delovne zvezke, učbenike, in ostale pripomočke. Tudi malico in kosilo smo plačevali. (6)

Slika DELO (6)

Kritike so letele tudi na vprašljivo kakovost izobraževanja. Če poznamo podatek, da je bilo v Jugoslaviji 9 % visoko izobraženih ljudi, (za srednje razvite države je minimum vsaj 20%) ki so večinoma po šolanju odšli v tujino, je jasna stopnja razvitosti te tretjerazredne države. So pa komunisti na veliko diplomirali v Banja Luki in Mostarju. Tako po domače, kot je bilo njim najljubše. Diploma je prišla po pošti, po sistemu PLAČAJ PO POVZETJU.

Največji problem Jugoslovanskih oblasti pa je vsekakor bila hiper-inflacija, ki jo je doživel Jugoslovanski dinar, občutili pa so jo vsi državljani, najbolj seveda delavski razred. Tako lahko  med dostopnimi podatki zasledimo, da je stopnja inflacije  leta 1960 dosegla 7%, leta 1965 že 30%, leta 1981 kar 45%, leta 1984 62%, leta 1985 76%, leta 1986 89% in leta 1987 rekordnih 135 %. (6). To je najvišje zabeležena inflacija. Še en neslavni rekord, ki ga še danes drži Jugoslovansko socialistično samoupravljanje. Seveda so inflacijo spremljale tudi podražitve osnovnih dobrin za preživetje. Plače so se v letu 1986 realno znižale za 37%, pokojnine pa za 24%. Plače so bile od leta 1982 zajamčene uradno samo v TOZD-ih, ki so poslovali z izgubo, ampak to je bilo 97% vseh TOZD-ov v Sloveniji in 98% vseh TOZD-ov v Jugoslaviji. (6)

V letu 1987 so se samo v dveh poletnih mesecih cene osnovnih dobrin dvignile v povprečju za 40%, samo kruh za 70%. V enem letu, v obdobju 1985-1986 pa realno za 93,1% . Socialistično samoupravljanje je bilo pred neizbežnim zlomom in razpadom. Zunanji dolg se zaradi kreditne nesposobnosti države ni več povečeval, prav tako pa je izvoz zabeležil najnižje številke v zgodovini države. Zaradi nekonkurenčnosti samoupravnih podjetij, izdelki niso dosegali zahtevane kakovosti, posledično je brezposelnost leta 1987 znašala uradno 1,4 milijona brezposelnih ljudi, neuradno pa 3 milijone brezposelnih državljanov SFRJ. (7)

 Slika DELO (7)



				vir: screenshot

 

Viri in povezave :

(1)   https://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja?desktop=1

(2)   https://4d.rtvslo.si/arhiv/dosje/174433662

(3)   www.demokracija.si/fokus/v-jugoslaviji-se-je-zivelo-podobno-kot-sta-zivela-del-boy-in-rodney-iz-druzine-trotter-ali-levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu.html

(4)   https://www.nuk.uni-lj.si/sites/default/files/dokumenti/2019/cenzura-book.pdf

(5)   https://www.casnik.si/svoboda-govora/amp/

(6)   Slika DELO

(7)   Slika DELO

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 24. Oct 2020 at 23:36

2611 ogledov

Grožnja NI umetnost
Včeraj, 23. 10. 2020 so pred Ministrstvo za kulturo nekakšni »umetniki« postavili nekakšno »inštalacijo« (na sliki). Češ, da gre za protest proti temu, da Ministrstvo za kulturo zahteva prenovo stavbe na Metelkovi 6, ker je ta v precej problematičnem stanju. Jedro spora je v tem, da bi se morale nevladne organizacije, ki delujejo na Metelkovi 6 začasno odseliti. Nekatere od teh nevladnih organizacij niso plačevale najemnino… in to kljub temu, da so od davkoplačevalcev dobile dobesedno milijone. (Namreč nevladne organizacije na Metelkovi 6 so od leta 2003 do danes dobile okrog 60 milijonov evrov!) Ampak, najprej o sami »umetniški inštalaciji«. Gre za nekaj skupaj zbitih belih desk, ki dajejo videz pisarniških miz, za njimi so pravi pisarniški stoli, na mizah so imena ljudi, ki so po vzpostavitvi vlade pod vodstvom Janeza Janše prevzeli posamezna področja in delo na Ministrstvu za kulturo republike Slovenije. Preko miz in preko stolov je bila polita rdeča barva, s katero so »umetniki« skušali čimbolj realistično prikazati krvave madeže, kakršni nastanejo po tem, ko bi neko osebo v takem okolju zaklali. Kako lahko pride do take interpretacije, kakršno je podala novinarka v kratkem prispevku o tem dogodku? Namreč, da gre za »umetniško inštalacijo«? Do tega lahko pride le, če lahko za umetnost vzamemo neke najdene predmete, ki jim delno spremenimo okolje in kontekst, predmete, ki z določenimi intervencami pridobijo politično oziroma metapolitično vsebino. Do tega lahko pride, če se pri tem ne sprašujemo o tem, zakaj je umetnost zapustila praktično vse, kar je v preteklosti predstavljala v zahodni civilizaciji. Zapustila je mojstrstvo, filozofsko zaledje, zapustila je povzdig svoje kulture, v kateri je nastajala, zapustila je transcendenco in poseg po tem, da v nas prebudi in nas poveže z bitjo. Vsega tega ne najdemo več, odkar so umetniki, kritiki, filozofi skozi nenehne in vztrajne modifikacije, ki so prihajale v valovih ter se zaključile v radikalnem odmiku od vsega tradicionalnega skozi moderne avantgarde, vse to razgradili. In danes večina sodobnih umetnikov, večina sodobnih kustosov, kritikov, umetnostnih zgodovinarjev, pedagogov, filozofov, ki se ukvarjajo z umetnostjo, jemlje za umetnost prav to, kar se pojavlja pred nami kot povsem spačen, spolitiziran agitprop. Vsake toliko časa se ta, mnogokrat vsaj delno skrita neposredna politična agitacija skozi ves umetnostni sistem, prikaže v tisti obliki, ki je dejansko oropana vsega, kar umetnost sploh še lahko povezuje z imenom tega, kar je umetnost po svojem bistvu bila (torej oropana tako mojstrstva, filozofskega zaledja, povzdiga specifične kulture, transcendence in seveda oropana kakršne koli zmožnosti, da bi v nas prebudila povezavo z bitjo).. Taka je instalacija na priloženi fotografiji. Gre torej izključno le še za plitko simbolizacijo, ki jo razume tudi vsak, še najbolj neizobražen član kakšne mafijske združbe, ki mu nek šef naroči, da mora z brutalno simbolizacijo doseči, da bo določena oseba »sodelovala« v kakšnem nelegalnem poslu. Grožnja skratka, ki naj vliva strah. Grožnja, postavljena pred Ministrstvo za kulturo RS Obešen hišni maček, mrtev ali iznakažen pes pred vrati, fotografije, na kateri ima ta oseba odrezano glavo, odrezana glava kakšnega hišnega ljubljenčka pred vhodnimi vrati ipd… Pri tem konkretnem primeru je v posebej neljubem položaju Miro Petek, ki je kot novinar bil sam že žrtev takega mafijskega opozarjanja in predvsem tega, da so ga pretepli skoraj do smrti. Sam res ne vem vseh detajlov te grozljive izkušnje, vendar se spomnim, da je policija skupaj z javnim tožilcem naredila kar nekaj napak, na sodišču pa zadeva ni nikoli prišla v zaključno fazo, še huje, osumljenim napadalcem so izplačali mastno odškodnino, ker jim niso dokazali krivde in ravno tako niso nikoli našli pravih krivcev… (https://siol.net/novice/slovenija/miro-petek-sramota-je-da-so-v-sloveniji-kaznovane-zrtve-ne-pa-zlocinci-325949) Toliko huje torej, ko vidimo ime Mira Petka na eni od »krvavih« miz. Kar bi še dodatno izpostavil je (ob povsem neprofesionalnem in skrajnje zavajajočem poročanju RTV Slo o tem dogodku) še povsem neprimerna, necivilizirana oblika protestiranja, ki skuša z vsemi silami navadno mafijsko grožnjo skriti za umetnost. Vsak umetnik, ki premore vsaj nekaj strokovne poštenosti, bi se moral ograditi od tega, da se take oblike groženj kakorkoli povezujejo s plemenito dejavnostjo in poklicem umetnosti. V Sloveniji smo v preteklih desetletjih, posebej še v zadnjih tridesetih letih bili  soočeni z grozljivimi razkritji o povojnih krvavih pobojih. Na podlagi katerih se je skozi generacije ustvarjala strahovlada teh, ki so bili glavni in dejanski odgovorni za ta iracionalna maščevanja, ki presegajo praktično vse povojne povračilne ukrepe zmagovalcev nad poraženimi vojskami po Evropi. Predvsem pa so ta odkritja zelo jasno razkrila strukturo oblasti, ki je bila utemeljena v tem pobijanju in se je v tem zločinu tudi ohranjala na povsem podoben način kot mafijska zaveza k molku in hierarhiji. Navadni ljudje, soočeni s tem zahrbnim in za slovenski narod grozljivim dejstvom, so v strahu za svoja lastna življenja, za življenja svojih dragih, seveda raje molčali in sklanjali glave kot pa se izpostavili in zahtevali.  Ko torej "beremo" tako "umetnost", jo moramo brati dosledno preko teh navez in preko tega, da se s tako plitko simbolizacijo zahteva predvsem ta isti strah, ta isti molk. In ta molk ter strah zahteva tista oblast, ki drži roko nad sodišči, nad mediji, mnogimi organizacijami, ki so navidezno neodvisne.. predvsem pa drži roko nad velikim delom molčečih, prestrašenih ljudi.

Fri, 23. Oct 2020 at 12:42

994 ogledov

Ostanimo mirni, strpni, solidarni in povezani!
Medijski prostor v Sloveniji je namenjen glasu vseh državljanov Republike Slovenije. Levim, desnim in neopredeljenim. Na žalost to ni realnost, ki je povsem drugačna. Zato smo lahko hvaležni alternativnim medijem, kot je ARrevija, da se sliši glas razuma. Slovenija se je znašla v neljubi situaciji, ko so zaradi virusa Covid 19 okoliščine, v katerih živimo, že drugič v letu 2020 niso takšne, kot smo jih vajeni v našem vsakdanu. Ukrepi, ki jih sprejema vlada posegajo v naše pravice in nam krojijo naše dneve. Toda podobna situacija je zajela celoten svet, saj se virus neusmiljeno širi ne glede na meje držav. Če smo prvi val premagali precej hitro in brez večjih in daljših omejitev vsaj na prvi pogled in z izredno malo smrtnimi primeri ter relativno hitro zaživeli v neki normalnosti, je tokrat situacija drugačna. Smo na pragu dolgotrajne epidemije, ki bo resno posegla v življenja nas in nam bližnjih ljudi in tako krojila naš vsakdan. Tak razplet je bilo pričakovati, saj nas izkušnje iz ostalih držav učijo, da virus še zdaleč ni premagan, ter da nam še vedno grozi, pri tem pa pušča odprta številna vprašanja, o možnostih omejevanja širjenja, o tem, kdaj bo na voljo cepivo in ali bo učinkovito, o smiselnosti ukrepov in sankcij, nošenju mask.... Tukaj pa žal Slovenija izstopi iz povprečja mnogih držav. Države so namreč za omejevanje širjenja bolezni izbirale različne ukrepe ter jih tudi različno ostro zastavljale. Nekatere zgolj kot priporočila državljanom, druge kot obvezne ukrepe, skupaj s sankcijami za neupoštevanje le teh. In tudi ljudje so jih sprejemali različno resno. V skandinavskih državah so že na priporočila reagirali z vso resnostjo in odgovornostjo do sebe in drugih. Težko je razumeti številna nasprotovanja in upor zopet zastavljene ukrepe, nerazumne namerne kršitve in pozive na upor, ki se odražajo vsak teden na protestih v Ljubljani. Še težje je razumeti številne javne znane osebnosti slovenskega medijskega prostora, ki se pridružujejo protestom in pozivajo na nespoštovanje ukrepov, ki jih stroka predlaga in velika večina državljanov tudi upošteva. Popolnoma nepotrebno in nesprejemljivo je tovrstno vplivanje oziroma izraba javne prepoznavnosti, da se poslužujejo takih načinov vpliva na ljudi ter s tem večanja ogroženosti njihovega lastnega zdravja in zdravja širše javnosti, s tem pa tudi sistema javnega zdravstva, ogrožanja gospodarstva, delovnih mest, javnega življenja in še bi lahko naštevala. Lahko se seveda razume, da se ljudje zelo težko privadijo na takšne spremembe in omejitve, ki vplivajo, ne samo na način življenja, ampak tudi na njihovo ekonomsko možnost preživetja... Seveda pa je potrebno na te omejitve pogledati iz pozitivnega vidika in jih tako skušati tudi sprejeti. Prvič: gre za zdravje nas osebno, za zdravje nam bližnjih in dragih ljudi in nenazadnje za zaščito javnega zdravja vseh! Drugič: sprejmimo zavedanje, da lahko z upoštevanjem nasvetov in predpisanih ukrepov, s skupnimi močmi veliko doprinesemo k čim hitrejši zajezitvi širjenja virusa in s tem seveda vnovični normalizaciji življenj vseh. Tretjič: Pomislimo ob tem na vse tiste, ki so osebno ali pa v krogu svojcev prestali to izkušnjo in težko preboleli virus in nosijo številne posledice. Četrtič: Prisluhnite kakšni od izpovedi medicinskega zdravstvenega osebja, ki v najtežjih trenutkih požrtvovalno in predano dela 24 ur v dnevu, da pomaga obolelim in se trudi virus zadržati v čim ožjih mejah za možnost širjenja. Petič: Skušajmo to nujo po umirjanju naših življenj sprejeti, kot pozitivno. Svet in mi z njim že dalj časa drvi v neobvladljive situacije stresa, neuravnoteženih življenjskih okoliščin, ko imata boj za višji položaj v družbi in s tem dostop do več materialnih sredstev, absolutno in brezmejno prednost pred kakovostjo naših življenj, pred časom zase in za nam bližje ljudi... Morda je ta čas omejitev ravno pravi za to, da ga izkoristimo za dobro "inventuro" lastnih življenj, ustavimo korak, se pogovorimo sami s seboj in znova začnemo s tempom, ki bo dal prednost nam samim in odnosom med ljudmi... več empatije zanje, pred neusmiljenim divjanjem in bojem za čast, denar in oblast! Šestič: Ni čas za politične obračune in boje. V teh trenutkih je skrajno neprimerno izkoriščati čas, ko ljudi zanima več ali manj samo obvladovanje epidemiološke situacije, zdravje njih in njim bližnjih in njihovo ekonomsko preživetje ter seveda preživetje vseh sistemov (od javnega do gospodarskega) v državi. Bolj kot kadar koli sedaj obstaja nuja po politični strpnosti, povezanem in usklajenem delovanju vseh političnih sil, kajti le tako nam bo uspelo obvladati težko situacijo, v kateri smo v tem trenutku pristali.   Zato je potrebno ohraniti mirno kri, se prilagoditi razmeram in dosledno upoštevati in izvajati priporočila strokovnih služb. Razumljivo je tudi, da se marsikomu ukrepi zdijo nečloveški in prestrogi. Pa vendar so vsi ti ukrepi namenjeni naši varnosti, našemu zdravju in zdravju naših najbližjih. V času, ko so ogrožena mnoga delovna mesta in posledično tudi gmotno stanje teh ljudi, ko je ogroženo dostojanstvo in čast teh ljudi, ki zaradi epidemije izgubljajo službe, ko narašča bes in jeza pri marsikomu od nas, je potrebno ohraniti zavedanje o tem, da lahko z mirnostjo in sodelovanjem uspemo premagati virus in se usmeriti v prihodnost, ko bomo lahko znova postavljali standarde za naša življenja in oživljali gospodarstvo ter javno življenje vračali v normalo. Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še hujše, pravi znani pregovor. In dane situacije je vedno potrebno pogledati iz pozitivne strani in skušati iz njih dobiti pozitivna sporočila. In prav takšna nam gotovo nosi tudi dana situacija.  Zato vam želiva, da ostanete vi in vaši bližnji zdravi. Zato dosledno upoštevajte priporočila stroke v duhu skrbi za lastno zdravje in zdravje vseh v vaši okolici. Ostanimo strpni, empatični in solidarni. V teh za vse težkih časih stopimo skupaj. Gre za nas, naše ljudi, naša življenja, našo domovino in našo prihodnost.

Wed, 21. Oct 2020 at 18:09

304 ogledov

Idiotlandija
Zadnje čase imam občutek, da se okolje okoli mene spreminja in da živim v nekem prostoru, kjer nihče ne razmišlja in ne uporablja svoje glave. Logično razmišljanje je znanstvena fantastika. Koncentracija  shizofrenega  obnašanja pa  je v obdobju korona virusa izjemna. V bistvu mi obnašanje nekaterih sploh ni jasno; kaj želijo? Ob prvem valu, pri manj okuženih, smo zaradi nepripravljenosti res imeli strožje ukrepe v primerjavi s sedanjimi, tudi to je namreč eden izmed očitkov vladi. Vladi so  očitali diktaturo, fašizem, represijo, nedemokratično držo, vračanje v mračnjaštvo… marsičesa so bili deležni, ko so državo dali v tako imenovani »lock down« in ponovno so deležni teh težkih besed. Mnogim, ki so nasprotovali navkljub smo se za kratek čas izkopali iz primeža korone. Ljudje so postali ležerni, morje, počitnice, toplice, izleti, zabave, poroke, verski obredi, predvsem pa ne smemo pozabiti na proteste, ki so, določenim omejitvam navkljub, potekali v polnem zamahu… vse to in še več nas je znova pripeljalo do visokih številk okuženih na dan. Da so ljudje postali tako lahkomiselni, so veliko prispevali osrednji mediji s propagando vsega in vsakogar, ki je proti aktualni vladi! In degutantno je dejstvo, da za politični boj rušenja vlade, nasprotovanje Janši, antijanšizem, da se borijo proti njemu, jadrajo na krilih bolezni. Ja, prav nagnusnemu obnašanju smo priča zadnje mesece. Raznim vplivnežem iz socialnih omrežij, pevcem in pevkam je bila na MSM  dana maksimalna  pozornost, promovirali so antimaska gibanje, niso mogli dihati, maske so strupene, nekateri so celo omedlevali, imeli napade panike. Njihov vpliv na ljudi ni majhen, saj imajo svoje baze oboževalcev, ki gredo v več deset tisoč glav. Skratka, bolj je vlada in predvsem stroka, zaradi naraščanja števila okužb pozivala k osnovam proti širjenju, bolj so oni nasprotovali. Številke so letele v nebo, oni pa so začeli obračati ploščo, zdaj je vsega kriva vlada. Ljudje smo imeli priporočila, odredbe, nekateri smo se jih držali, drugi spet ne, tretji so potrebovali navodila, niso bila dovolj jasna, dobili so podrobna navodila, potem so rekli diktatura in represija. Domovi za ostarele so se zapirali, jokanje, ne morem k staršem, domove odprejo, porast okužb, vlada kriva, kaj delajo?! Stroka pa je vsakodnevno opozarjala na ene in iste stvari, distanca, maska, razkužujte roke, ne se družit. Bolj enostavno in hkrati učinkovito ne gre, ampak ne dovolj za vse; želijo stroko, saj vam govori stroka, oni želijo stroko, ki jim svetuje kihanje v rokav in pritrjuje, da je maska brezpredmetna. Pravijo, da stroke ne sme izbirat in nastavljati politika in se vprašam kdo je pa prejšnjo »stroko« nastavil. Ja, seveda je bila politika, ampak tista, ki je njim po volji. Kajne, da vam je že jasno zakaj imam občutek, da živim v mentalni ustanovi? Nazaj želijo življenje pred korono, jaz tudi. Ampak jaz ravnam odgovorno, vi pozivate proti ukrepom, k nespoštovanju le teh.  Kako bomo ustavili virus, če ravnate v nasprotju s priporočili? Bolnišnice so polne, korona bedaki pa ponavljajo "vlada je kriva, ni zagotovila dodatnih postelj". A postelje niso problem, problem je kader, ki za bolnika v postelji skrbi. Kadrov ni, to je rezultat zgrešene politike preteklih let vladavine levih vlad in tega se ne da odpraviti v pol leta. Opozicija pa… dragi moji, jaz bolj podlega obnašanja v politiki še nisem videla, hujskali so proti ukrepom, zdaj pihajo ljudem na dušo, kako je vlada grda, kako niso poskrbeli zanje in kako so pustili virusu, da se razpase. Je res kriva vlada? Ja, je! Kriva je, ker kršiteljev niso striktno in strogo kaznovali, ker ni bilo karantene za dopustnike in ker so otroke s počitnic poslali naravnost v šolske klopi, krivi so, ker tem norem času igrajo starša permisivno vzgajanemu frocu in se gredo demokracijo z idioti in manipulatorji. Šole so se delno zaprle, gostinski lokali, lepotni saloni, fitnesi tudi… in komu bomo izstavili račun? Kdo bo povrnil gospodarsko škodo? Podjetniki že pravijo, da upajo na državno pomoč, jaz pravim pošljite račun korona bedakom, politikom, ki so hujskali in medijem, ki so medijski pokrovitelj te blaznosti, medijem, ki so prvih pet minut levi politični aktivisti, drugih pet minut medijski pokrovitelj korona bedakov, tretjih pet minut pa zaskrbljeni nad porastom okužb. Moja lepa dežela se je nekje med potjo  spremenila v idiotenlandijo, danes želijo bombone, jutri težijo, ker imajo karies in piškave zobe. Želijo navodila, navodila za navodila, navodila za navodila k navodilom… potem pa jokajo, da živimo v represiji. "Maske dol, škodujejo otrokom", virus se razpase, "zakaj ne varujete otrok in učiteljev?". "Vlada ni dala navodil, niso ukrepali"... Stroka in vlada pa že pol leta in več opozarjata in govorita eno in isto, kot lajna ampak… ne slišijo? Ne želijo slišati? Slišijo, razumejo, ampak so stvari, ki so vredne več kot zdravje, življenja… vladanje je najslajše in producenti igre so pametni, sledilci pa, tako tako, eni so oportunisti, drugi sovražijo Janšo do te mere, da bodo šli preko razuma, tretji pa…hja eni so res hudo neumni. In ti producenti in njih podporniki so predvčerajšnjim želeli ukrepe, včeraj so ukrepe dobili, danes protestirajo, ker je fašizem. Ljudje, ki mi s svojim obnašanjem dajejo občutek življenja v blaznici, bi s svojimi podporniki radi vladali. Občutek, primerljiv z nočno moro, iz katere se ne zbudiš. Pazite nase, norci so povsod ;)         Johanca

Mon, 19. Oct 2020 at 14:28

169 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Najdražja bližnjica v Ljubljano
To niso domine, to je cesta, ki bo padla kot domine, tako na pleča davkoplačevalcev kot v Škalsko jezero, če se graditelji ne bodo ustrašili lastne lopate, ki ponovno, po Magni, koplje v prst, a tu v Velenju v črni pepel, na mestu, kjer bi z lopato lahko zasadili drevo za naše bodoče dni.                 Dejstva, kot npr. da javnost ni soočena s strokovnimi podlagami o posedkih na območju pridobivalnega prostora Rudnika Velenje (odgovorni na rudniku postrežejo z odgovorom, da to niso javno dostopni podatki) ali pa, da DPN VE-SG nima pridobljenega v sklepu navedenega soglasja rudniškega sektorja, nas opozarjajo na nevarnost.                                                             Slika:  Pridobivalno območje Premogovnika Velenje označeno s črno črto, modro obarvano trasa hitre ceste VE jug_SG.  Morda lahko izdelovalci DPN VE-SG  priskočijo na pomoč ZCISSD in prebivalcem Šoštanja ter predajo omenjeno dokumentacijo. Tako bi ublažili strah in dvome ter ljudem obrazložili, koliko časa se bo smelo nasipati več milijonov kubikov na območju 3RO izkopanega materiala na »brano« med Velenjskim in Družmirskim jezerom, da pri tem ne bi prišlo do porušitve.          Tega se žal nihče ne sprašuje. Tudi tega ne, kaj za Slovence in njihov denar, za Vlado in graditelje DARS d. d. pomeni zapis na strani 57 v sklepu dokumenta Novelacija prometnega modela podjetja PNZ d.o.o., Lj., april  2016, da povezava HC Koroška AC A1 ni prometno upravičena takšna, kot se jo namerava graditi.      In res je, perspektive naraščanja prometa do 2040 ne izpolnjujejo prometnih normativov za več kot sodobno dvopasovnico. Zakaj se na Dolenjskem za enako prometno obremenitev gradi dvopasovnica, na Koroškem pa štiripasovnica? Če štiripasovnica ni potrebna in je prometno neupravičena, potem tudi 3R0 ni in ne bo ekonomsko upravičena gradnja v Sloveniji! To izjavljajo vodilni z DARS-a in z Ministrstva za infrastrukturo. Dobili bomo več kilometrov avtocest na prebivalca, znatno pa se bodo povečali stroški  vzdrževanja na F2-2 zaradi izredno zahtevnih konstrukcij 11 dvojnih viaduktov,  dvonivojske ceste v 5 %  klancu ter treh dvocevnih tunelov.  Dejstva, da ni strokovnih podlag o posedkih na pridobivalnem rudniškem območju niti ni izračunov  o stabilnosti tal na vpogled, ni soglasja rudniškega sektorja in da Rudnik Velenje v svojih mnenjih soglaša s hitro cesto,  kažejo, da na manjšem delu rudnika, kjer leži cesta, ni pričakovati večjih nestabilnosti. A istočasno se že navajajo ugotovljeni premiki tal 1 do 3 mm/leto. S tem je lahko ogrožena varnost ljudi in tovora na trasi oziroma viaduktu preko rudnika.  Naslednje javno pomembno in škodljivo dejstvo je, da se hitra cesta gradi na najboljši slovenski zemlji, kljub temu da je bilo izdano negativno mnenje kmetijskega sektorja h gradnji v Spodnji Savinjski dolini.                              Na Vladi in DARS-u vedo, da bo to najdražja investicija v cesto v Sloveniji, in sicer govorimo o več kot 45 mio/km. Do sedaj je bila najdražja  AC A1 preko Trojan, in sicer 25 mio. Ključno je vprašanje, kakšno in čigavo poslanstvo uresničuje ta investicija. Čemu in za koga se gradi še ena štiripasovna cestna povezava, če smo in bomo vsi ostali znotraj lastnih regij ter bivali in delali na  lastnem domu? Ta hitra cesta tudi ne bo služila vsem Korošcem, saj območje Mislinja nima dostopa do nje. Štiripasovna cesta in številne obvoznice na območju Slovenj Gradca bodo jemala najboljšo zemljo, to je hrano. Cesta tudi na Velenjčane in na njihovo zdravje ne bo blagodejno vplivala. Gradnja viadukta se namesto sedaj še vkopa mimo Stare vasi in Škalskega jezera močno približa Velenjski plaži, že uveljavljeni zeleni oazi, ki je postalo novo zatočišče tako za ljudi iz Šoštanja kot iz Velenja in okolice.  Po besedah ministra Vrtovca  in mnenju večine v  Sloveniji bi v Teš 6 po gospodarski cesti z  viaduktom na  sosežig odpadkov vozili tovornjaki iz Avstrije prek Škalskega jezera. To pa bo za slovensko prihodnost pomenilo res veliko stvar!?                                                                           Po ministrovih besedah naj bi tako v Avstriji kot Sloveniji obstajale resne namere, da se državi na nivoju tranzitnega prometa povežeta. Študije, narejene v Avstriji, navajajo nasprotna dejstva – da cestnih povezav ne bo. S knjigo Velenje, mesto na vodi, bomo lažje dojeli, kam tone prva lopata v Gaberkah. Že danes, ko je tam potekala le predstava, se podlaga poseda za 1 do 3 mm v letu 2020! Smo ali pa nismo verjeli v znanstveno-fantastične filme, a danes živimo v času korone. Upoštevati moramo, da smo ljudje s to epidemijo opozorjeni, da naj delamo in živimo le to, kar še zmore narava in ne mi sami mimo nje.

Thu, 15. Oct 2020 at 20:13

2202 ogledov

Kolumna Grega Medveška in Aleksandre Pivec: Medijski linč
V preteklih dveh mesecih smo bili na političnem prizorišču v Sloveniji priča mnogim anomalijam in poizkusom diskreditacije posameznikov iz vlade in vladne ekipe. Najbolj v nebo vpijoča pa je bila osebna, profesionalna in politična diskreditacija ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandre Pivec. Dogajanje, kateremu smo bili priča vsi državljani Republike Slovenije, in ki je tipičen poizkus globoke države, ki si na vse kriplje trudi zrušiti eno najbolj uspešnih vlad v naši kratki zgodovini, je bilo za veliko večino državljanov nesprejemljivo in sodelovanje glavnih medijev v državi kaže na njihovo  hudo okuženost z udbaško miselnostjo. Očitki, ki so leteli na ministrico so bili minorni v primerjavi s tistim, kar si prvorazredna elita privošči. »Nedotakljiva elita«, si odpisuje milijonske dolgove, si podreja sodstvo, policijo, usmerja preiskave NPU in ob vsakem poizkusu normalizacije organizira proteste, podpisuje peticije in v medijih, ki so popolnoma v njihovi lasti, blati poštene ljudi. S tem tudi žali vse državljane Republike Slovenije, ki se vsaj malo spoznajo na politiko in dogajanje v državi. Na vse tole zgoraj je v svojem nagovoru v parlamentu opozorila tudi ministrica sama, saj je iskreno in odkrito povedala resnico o dogajanju v ozadju njenega rušenja. »V današnji razpravi je bilo slišati številne očitke na račun moje politične integritete in domnevne koruptivnosti. Ob tem je zanimivo, da je največ očitkov iz razprave bilo slišati iz strani Liste Marjana Šarca, bivšega predsednika Vlade RS. Številni očitki so leteli na moja pretekla dejanja, ki so bila predmet medijskih diskreditacij že v času njegovega vodenja vlade. Od takrat do danes se na očitanih zgodbah, ni zgodilo nič novega. Pa vendar mi danes, ob nespremenjenih dejstvih, ki ste jih poznali že takrat, očitate ista dejanja. Takratni predsednik vlade Marjan Šarec se na vse navedene očitke takrat ni odzval, oziroma je poudaril dejstvo, da nima na razpolago dovolj dokazov, da bi mi lahko kar koli očital, kljub temu, da do danes vsaj meni ni znanih nobenih novih dejstev, mi ta ista dejanja očita danes. Pa naj razume, kdor more. Ob tem naj še dodam, da je bivši predsednik vlade Marjan Šarec presodil, da na kmetijskem ministrstvu dobro delam in da nima razlogov, da bi me iz te funkcije zaradi očitkov razrešil. Danes pa zahteva točno to! Glede očitkov o vprašanju moje integritete in koruptivnosti pa želim povedati sledeča. Nisem in ne zanikam, da so me gostitelji na mojih službenih obiskih kdaj tudi pogostili. Ob dejstvu, da je predsednik KPK ob najavi začetka preiskave po mojih primerih izpostavil, da je lahko koruptivno dejanje že pogostitev s kavo pa se poraja veliko vprašanje. Ali se mnogi od vas tukaj prisotnih in številni drugi, ne čutite odgovorne, da ste se tudi sami že kdaj znašli na meji koruptivnosti in gre za vprašanje vaše integritete? In tukaj bi lahko ravnali pa principu: Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Ali se vam zdi prav, da se ta država in KPK v prvi vrsti ukvarja s korupcijo s kavami, sendviči, kosili in nočitvami, po drugi strani pa popolnoma prezre sistemsko korupcijo, ki gre že pri posameznikih v desetine milijonov, na ravni države pa v milijarde. Ne vem ali sem samo v zadnjem mesecu spregledala ali pa dejansko ni bilo odziva te iste komisije na odpisovanje milijonskih dolgov in na opozarjanje na problem sistemske korupcije, povezne s krajami državnega premoženja. Če so se ti primeri odprli, pa prav gotovo niso bili tako pompozno medijsko najavljeni, kot preiskave mojega primera. Težko je razumeti, da so velike napore za mojo razrešitev oziroma interpelacijo, izvajali tudi v stranki Socialnih demokratov. To je stranka, katere minister in hkrati predsednik stranke, je sedem let, v treh vladah vodil resor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Upam si trditi, da je med bivšim ministrom Židanom in mano kar nekaj pomembnih razlik, kar se kaže tudi v rezultatih dela.« Nedvomno gre pri njenem rušenju za anomalijo. Še bolj žalostno je, da so pri njenem rušenju uporabili vse podle metode dela in pri tem diskreditirali celo njene otroke, ki pri vsem skupaj nimajo nič. Štirinajstdnevno prikazovanje otrok v vseh glavnih medijih in televizijah kaže na to, da je bil cilj vsega skupaj tudi njen popolni umik iz javnega življenja, ki pa več kot očitno ni bil dosežen. Del državljanov, ki je mirno gledal petkove kolesarje in zdraharje iz vrst levega političnega pola, in ki je mirno gledal poizkuse vseh vojakov globoke države ter plačancev mafijskih kartelov iz ostankov udbo-mafijskih struktur je tokrat spoznal, da gredo zadeve odločno predaleč in v napačno smer. Odločno in glasno se je precejšnji del ljudi uprl takšnim poizkusom medijskega linča in se postavil v bran kmetijski ministrici. Še več, kmetijska društva, zveze in organizacije so glasno izražale negodovanje nad pogromom , ki so ga ob izdatni pomoči opozicijskih strank izvajali glavni mediji v državi. Seveda je mafijsko kolesje mlelo dalje po začrtani poti in se pri svojem delu ni pustilo motiti. Ne glede na vse laži in poizkuse glavnih medijev in opozicijskih strank je jasno, da je ministrica dregnila na področje prvorazrednih, opozorila na domnevno vpletenost vidnih članov Desusa v kriminalna dejanja, na huda kriminalna dejanja v državni službi SIDG in Državni Gozdovi in domnevno vpletenost članov Desusa v kraje družbenega premoženja in s tem oškodovanja vseh državljanov Republike Slovenije. Po zadnjih podatkih, ki krožijo v javnosti, anonimkah in dejstvih, ki jih vpleteni sicer zanikajo, pa vendar velja pregovor , da kjer je dim, je tudi ogenj, gre resnično za velike denarne vsote in le malo ljudi ima dovolj poguma, da se zoperstavi tako močnim mafijskim združbam. Tudi zanikanje domnevno vpletenih družb in podjetij je pričakovano, saj je logično, da ne bo nihče priznal kriminalnih dejanj in okoriščanja z javnim denarjem. Podatki s terena, izjave prič in slikovni material, ter dokumentacija pričajo o nasprotnem. Vse le ni iz trte izvito. In na organih pregona je, da vso stvar raziščejo. Tudi povezanost medijev z strukturami Foruma 21 je jasna. Štipendistke Foruma 21 in podjetja Riko, krojijo del informativnega programa obeh največjih televizij. Vse to zgoraj našteto kaže, da je ministrica udarila v samo srce financiranja globoke države, in ga po svojih najboljših močeh poizkuša zaustaviti. Na žalost mnogih je z izsiljevanjem in podlo igro Desusovim poslancem uspelo ministrico spraviti iz vlade in nastaviti na ministrsko mesto pajaca, vojaka globoke države, ki ga podatki že bremenijo sodelovanja s temi istimi lobiji.   Zato niti ni presenetljivo, da je ministrica pogumno naredila tudi zadnji korak v tem boju in v svojem suverenem nastopu v parlamentu odstopila s položaja ministrice in tudi izstopila iz stranke Desus, ki je s tem postal politični mrlič. Jasno je tudi, da je stranka razpadla na dva dela, na tisti zdravi del stranke, ki zavrača korupcijo, kriminal in si želi bolj poštene Slovenije in na tisti stari, s kadri globoke države in mafijskimi plačanci prestreljen del stranke, ki dela izključno v korist lastnih interesov. Karel Erjavec, pro-sovjetsko usmerjeni komunist, našemljen v demokrata, je tipičen predstavnik tega dela stranke, ki bo dejansko na naslednjih volitvah in po njih nepomemben člen v političnem življenju. »Spoštovane poslanke in poslanci, vem, da ste med vami mnogi tudi objektivni in znate ceniti rezultate našega dela, in vem, da ste se danes znašli pred zahtevno odločitvijo, ko se boste morali zaradi političnih kalkulacij odločiti drugače, kot vam narekuje vaša vest. Ker vas na očeh javnosti ne želim postaviti v takšen položaj, sem se odločila, da podam svojo nepreklicno odstopno izjavo z mesta ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Hkrati se vsem kmetom, ribičem in gozdarjem opravičujem, da na takšen način zapuščam njih in resor, za katerega sem delala s spoštovanjem, predano in odgovorno ter hkrati naslavljam prošnjo na vse prihodnje odločevalce in kreatorje politik, da po poti, ki smo jo začeli in utirili, tako pomembnemu resorju ponovno vrnejo ugled, veljavo in zasluženo mesto, ki mu v političnem prostoru pripada.   Iskreno se zahvaljujem predsedniku vlade in ministrski ekipi za vso podporo in tvorno sodelovanje v teh zahtevnih trenutkih, ne le Slovenije ampak celotnega sveta. To je bilo moje delo v tretji vladi in mirno lahko povem, da je bilo delo te vlade najbolj učinkovito in uspešno.   Očitno PS DESUS ni bil zadosten moj odstop iz funkcije predsednice stranke, zato so iskali nadaljnje možnosti za mojo odstranitev in političnega prostora z današnjim predlogom razrešitve. Kljub temu, da smo v vladi uspešno izpolnjevali koalicijske zaveze, ki izhajajo iz programa stranke in v manj kot pol leta med drugim dosegli: 1. Ustanovitev Urada za demografijo 2. Po večletnih prizadevanjih stranke smo v zaključno fazo sprejema pripeljali Zakon o demografskem skladu 3. Zagotovili izredno uskladitev pokojnin za 2% brez upoštevanja gospodarske rasti,   Tudi to ni dovolj dober rezultat, ki ga je vredno ceniti. In kljub temu, da sem odstopila kot predsednica stranke in sedaj kot ministrica, se v stranki še naprej ukvarjajo z onemogočanjem moje kandidature za predsednico na prihodnjem kongresu stranke. Išče se možnosti za mojo izključitev iz stranke DESUS. Zato vam želim prihraniti ta trud in vam izročam svojo izstopno izjavo iz stranke DeSUS z današnjim dnem.« Na tak način je dr. Aleksandra Pivec zabila še zadnje žeblje v krsto stranke, ki je nastala izključno in samo zato, da so se drobili glasovi volivcev, katere idejni vodja in ustanovitelj je Milan Kučan in stranke, ki trdo sledi politiki komunistične partije Slovenije. Ljudje odprtega razmišljanja, ljudje z dostojanstvom, iskreni domoljubi in  načelni ljudje  v taki stranki nimajo kaj početi. To je spoznala tudi Aleksandar Pivec in zapustila kačje gnezdo. Na koncu svojega govora pa je dejala še nekaj: nekaj, kar daje upanje mnogim ljudem v Sloveniji.  »V politiko sem vstopila z iskrenimi in poštenimi nameni delati dobro za ljudi, ki si zaradi njihovega sedanjega in preteklega dela, zaslužijo spoštovanje in dostojno življenje, za ljudi, ki imajo pogum in jim ni vseeno za prihodnost naše države Slovenije. Zato vam obljubljam, da se z današnjim dnem moja politična pot ne zaključuje, ampak odpira nova vrata, skozi katera stopam na nove poti. Slovenke in Slovenci – prihodnost je vedno na strani pogumnih, torej je na naši strani!« Te besede, ki nakazujejo, da razmišlja o ustanovitvi svoje, sredinske stranke so mnogo ljudem dale upanje , da se bodo stvari obrnile na bolje. Da bomo dobili načelno politično stranko, širokega spektra in za vse generacije, ki bo sposobna preseči delitve na leve in desne, na rdeče in črne, katerim smo v vsakodnevnem življenju doživeli že prevečkrat. Dr. Aleksandra Pivec svojih načrtov še ni razkrila, in jih deli samo z najbližjimi sodelavci. Vendar obstaja močno upanje. In upanje prinaša novo moč in željo, da bomo kot narod znali in obstali na najlepšem koščku zemlje, ki nam pripada kot dediščina naših prednikov.

Sat, 10. Oct 2020 at 17:29

1426 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Še kri jim ni dovolj
Jasno je, da ne gre za boj za človekove pravice in boj proti omejevanju svoboščin. Še vedno velja, da se ljudje na varni razdalji in zaščiteni z maskami lahko shajajo na prostem. Površen ozir na situacijo pokaže, da gre za denar, kot vedno. Nimamo statistično-antropološke analize protestnikov, ki jih nagovarjajo stranke levega pola. Iz izjav, ki jih slišimo v medijih, pa lahko z uporabo kvalitativne metode rečemo, da protestniško jedro tvorijo ljudje, ki so odvisni od državnega proračuna in jih je strah, da bodo viri presahnili. Takšna situacija zanje seveda ni enostavna, zato je upiranje pričakovano. Vprašanje je le, kako daleč bo šlo. Že leta opazujem število vpisanih mladih na suficitne študijske programe in si mislim – kaj, za boga, mislijo ti mladi ljudje? Ko bodo v najlepšem življenjskem obdobju, v prehodu v odraslost, ko se bodo zaljubljali, ko bi radi kam potovali, ko bi si radi ustvarili družine, ko bi radi zadihali s polnimi pljuči – bodo za sendvič prosili svoje starše!? Mladost si včasih ne dela takšnih skrbi. A sem je posegla država! Da, s financiranjem suficitnih programov! Ker se ji je učiteljski kader preveč namnožil, ti kar rastejo in rastejo in se ponujajo dijakom kot zrelo, sladko, skoraj zastonjsko sadje. Gotovo je vanje namreč treba vložiti veliko manj truda kot v študij fizike, medicine, strojništva ali elektronike, na primer. In zato imamo sedaj na trgih proteste. Sindikat mladih, NVO-ji, proračunski kulturniki, … ne glede na smrtonosni virus, ki kroži med nami. To so protivladni protesti. Demokracija predvideva tudi takšno obliko državljanskega izražanja. Mislim pa, da morajo biti protesti po zakonu mirni. Sama to razširjeno razumem tako, da nikogar ne ogrožajo in da ne ogrožajo na noben način. Zaenkrat nimamo uličnih spopadov. Po moje protestniki tudi niso oboroženi, ne s hladnim orožjem ne s čim drugim, vsaj večinoma ne. So pa morda oboroženi z virusom. Situacija, ki smo jo gledali samo v znanstveno fantastičnih filmih. (Jaz jih nikoli nisem gledala. Želodec mi je povedal, da je stvar preblizu.) Zato pravim, da so protesti v tej situaciji nevarni, da lahko porodijo bolezen in smrt. Potem je tu druga skupina ljudi, Covid zanikovalci. Prav tako nimamo podatkov, koliko jih je. Vidimo pa, da so izjemno glasni. Ker imam slab želodec za človeško neumnost in zlobo (nikoli pa za pomoč ranjenim), ne morem več brati komentarjev na FB. Toliko agresije, kot se kopiči v teh ljudeh, me zmrazi do kosti. Sodobna tehnologija in družbena omrežja jim omogočajo, da se njihova bedasta sporočila tudi nesorazmerno širijo. Ko sem prištejemo še tistih nekaj čudakov z medicinskimi titulami (ki bi jih obvezno morala pod drobnogled vzeti Zdravniška zbornica!) pa še vse tujejezične Covid zanikovalce in pripadnike teorij spola in kar je še takih „teorij“, in potem še vse polpismene „zvezdnike“, smo pa tam! ,, Je že kdo videl virus? … poznate koga, ki je umrl zaradi virusa? … vse je prevara! ...več jih umre zaradi gripe! … virus vlada uporablja za represijo nad ljudmi! … pod maskami se bomo zastrupili! … naše otroke hočejo zastrupiti! … virus je nevaren samo za stare, ki bodo itak umrli! … mi smo mladi, imamo pravico do zabave! … protestiram proti nošnji mask! … hodim pred zdravstvene ustanove provocirat! ... testi niso zanesljivi! … lažejo, da je umrl zaradi virusa! … ne delajo obdukcij!“ Tudi smrt jim ni zadosten dokaz. Tudi kri jim ni dovolj!  Zato, dragi bralec, izogibaj se ljudi, ki se nezaščiteno zbirajo, izogibaj se ljudi, ki ne nosijo mask, ki se ne vedejo samozaščitno in obzirno do tebe in tvojih. V širokem loku se izogibaj zdravnikov, ki nosijo titule, a so zanikovalci virusa. Titule imajo le še zaradi inercije sistemov, sicer bi jim jih morali vzeti. Ker ti ljudje so za vas in vaše zdaj nevarni!            
Teme
jugoslavija resnica kruta resnica jože smole Politika totalitarni sistem diktatura proletariat marksizem leninizem stalinizem

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu