Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
GM
AR revija
Eseji

Sobota, 27. junij 2020 ob 08:14

Odpri galerijo

vir: screenshot

 »Novinar je družbeno politični delavec, ki je zavestno podvržen idejam Marksizma in Leninizma«

Jože Smole

 

S smrtjo Josipa Broza -Tita, so se v Jugoslaviji počasi začele odstirati laži sistema, ki so jih komunisti servirali obubožanemu, razvrednotenemu narodu socialistične Jugoslavije. Prvi šok so ljudje doživeli ob novici, da je Jugoslavija pred bankrotom in da je navkljub drugačnim trditvam oblasti, Jugoslavija zadolžena za 20 milijard dolarjev. Leta 1991 je bila zadolžena za 21 milijard USD. Kljub velikemu odpisu dolgov, saj je  v letih 1970-1980 bilo odpisano 6,4 milijarde dolgov, še vedno ogromna številka. Če ta znesek preračunamo v današnje stanje je dolg Jugoslavije znašal 150 milijard dolarjev !!!

Če bi Jugoslavija obstajala še danes, in če bi se zadolževala v istem tempu, bi ta dolg znašal šokantnih 6 tisoč milijard USD.  

Kar je za državo, ki se uradno ni zadolževala šokanten podatek, sploh če vemo, da so vse države, bivše Jugoslavije trenutno dolžne okrog 200 milijard Dolarjev. (podatek 2016) 
LINK (1)

Jugoslavija ni bila zmožna odplačevati niti obresti za kredite, kaj šele poplačevati le te. Zmanjkalo je denarja za plače, pokojnine, socialne transferje. Zato so začeli nenadzorovano tiskati denar brez kritja. Inflacija je bila 45% in ljudje so čez noč ostali brez skoraj polovice že tako mizernih plač in pokojnin. Komunistična elita in tisti posvečenci, ki so bili v stalnem stiku z njimi, oficirji, agenti SDV(službe državne varnosti), prej UDBA, agenti KOS-a (vojaške obveščevalne službe) in ostali uslužbenci komunistične oblasti, so dinarje zamenjali za devize, predvsem nemške marke, in s tem še dodatno zaslužili. Medtem pa državljani niso smeli kupiti deviz uradno, temveč na črnem trgu, kjer je cvetela preprodaja Mark, Šilingov in Grške Drahme. Jugoslovanska valuta Dinar je bila brez vreden papir, kateremu smo čez noč pripisali nekaj ničel. in tako leto za letom. Uradna statistika leta 1981 beleži 17% brezposelnost , kljub temu, da v tujini dela približno 2 milijona Jugoslovanov. Poleg tega je 30 % delovne sile preveč.

Marca leta 1981 na Kosovu izbruhnejo množični protesti delavcev in mladine. Brezposelnost v tej pokrajini znaša kar 52,7%. Zahtevali so službe, stanovanja in avtonomijo Kosova. Komunistična partija razglasi izredne razmere in z vojsko, tanki in milico razžene 15 tisoč glavo množico. S tanki in ostrim strelivom streljajo na neoborožene protestnike. Ubitih je bilo 11 ljudi, 250 jih je bilo ranjenih, od tega 188 huje. 2 tisoč jih je bilo obsojenih in zaprtih zaradi proti državnega delovanja. JLA je akcijo opisovala kot uspešno in bila ponosna na posredovanje, ter se z njim javno hvalila. Oblast jo je nagradila z dodatnimi finančnimi sredstvi, kljub skorajšnjemu bankrotu države. Za proizvodnjo 300 tankov T 72 ( kasneje preimenovan v T84) so porabili 3 milijarde USD. Za razvoj lastnega letala (ORAO 21), je vojska želela dodatnih 15 milijard. Vendar denarja enostavno več ni bilo. Posojila zaradi enormnega dolga Jugoslaviji ni dala nobena država, zato so oblasti privolile v nakup 16-ih letal MIG 29 ruske proizvodnje. Dodatnih 300 milijonov USD je jugoslovanske davkoplačevalce stal ta nepotreben podvig komunistične oblasti. Oficirjem so povečali plače. Poleg brezplačnih stanovanj in hrane, so vsak mesec prejeli še 5 delavskih plač, istočasno pa je oblast delavske plače realno znižala za 34%, pokojnine pa za 40%.

Leta 1983 Jugoslavija bankrotira. Sledi popoln razpad finančnega sistema.

Že tako porazen izvoz, ki je po podatkih leta 1978, znašal ubogih 259 USD na prebivalca, še zniža na 231 USD na prebivalca. Če za primerjavo vzamemo Avstrijo, torej kapitalistično gospodarstvo, ki je leta 1945 bilo razbito in razrušeno ter popolnoma demoralizirano, je leta 1978 izvoz na prebivalca v Avstriji znašal 1,628 USD.

Bedno Jugoslovansko gospodarstvo, z zastarelo opremo, s Kardeljevim samoupravljanjem, ki je bilo samo metanje peska v oči državljanom, dejansko nobena tovarna ni nikoli pripadala delavcem, ni bilo sposobno ponuditi kvalitetnih izdelkov za tuji trg. Zaradi nekonkurenčnosti in slabe kvalitete izdelkov, so tovarne po Jugoslaviji poslovale med sabo, na republiški ravni. Tako je železarna Ravne proizvajala nekvalitetne železne plošče, jih izvažala na Kosovo, kjer so jih zakopavali v zemljo in s tem še dodatno uničevali naravo. Kosovske oblasti so  to železo plačale Slovenskim oblastem z natiskanim denarjem brez kritja. Tako je poslovala večina podjetij in tovarn v Jugoslaviji.  Tovarne so pripadale komunistični partiji, ki je nastavljala direktorje in delavske svete v tovarnah, svoje sindikaliste in zaupnike. Gospodarstvo pa je živelo predvsem od kreditov iz tujine, z devizami delavcev, ki so živeli v tujini in denarja od turizma. LINK(1)

Po bankrotu se je gospodarstvo povsem zrušilo, saj država ni zmogla uvažati materiala za izdelavo izdelkov, ki jih jugoslovanska podjetja proizvajala. Še huje pa je bilo dejstvo, da ni bilo denarja za nafto, meso, moko, pralne praške, plenice, kavo in elektriko. Dolge vrste ljudi pred bednimi socialističnimi trgovinami, ki so bile že prej napol prazne, so se še podaljšale, trgovine pa so bile še bolj prazne. Ljudje so ure in ure čakali v vrstah za kruh, mleko, meso in moko. Kave praktično ni bilo mogoče dobiti, kot tudi večine sadja ne. Prazne so bile tudi ulice, saj se ljudje zaradi pomankanja goriva niso mogli voziti z avtomobili. Poleg že leta 1979 uvedenega sistema par-nepar, so ljudje spoznali bencinske bone, za katere so lahko na mesec dobili 40 litrov bencina.

V socialističnem raju cveti »preprodaja« kave, bencinskih bonov, bencina, mesa živali zaklanih na črno in podobnih proizvodov, ki jih danes jemljemo za samoumevne. Državna UDBA, tajna komunistična policija, v Sloveniji se je imenovala SDV(služba državne varnosti), sodeluje in v tej »preprodaji« služi milijone nemških mark. Poleg vsega naštetega se ukvarja z uvažanjem cigaret in alkohola. Te milijone mark namenja za teroristične podvige po Evropi in Ameriki, kjer agenti SDV pobijajo voditelje emigracije, njihove družine in otroke. Podstavljajo bombe, kjer umirajo nedolžni ljudje in nesposobni agentje. Ropajo banke in zlatarne, prestižne butike in nakradeno prodajajo v Jugoslaviji. Vse to z vednostjo vrha komunistične partije in državnega vrha. LINK (2)

Jugoslavija se je najbolj približala razvitemu svetu v letih 1981 in 1982, ko je dosegla 44,7 % razvitosti Avstrije, 43,7% razvitosti Nemčije in 33,1% razvitosti Švice. Namesto v gospodarstvo in razvoj, je vodstvo komunistične partije vlagalo v terorizem in »preprodajo« dobrin, ki so človeku samoumevne in v »gnilem« kapitalizmu lahko dostopne. Zastarele, tehnološko in miselno, se tovarne v Jugoslaviji, predvsem zaradi volje delavcev trudijo slediti toku časa in izdelujejo izdelke, za katere trdijo , da so »vrhunski izdelki« socialističnega samoupravljanja. Take trditve se v današnjem času zdijo smešne, predvsem če se zavedamo, da se je kot »vrhunski izdelek« socialističnega samoupravljanja prodajal avto imenovan »YUGO«. LINK (3)

Ta tehnološki presežek socialistične industrije, ki se je izvažal celo v ZDA, je bil v teh istih ZDA označen za »najslabši avto, ki je kadarkoli vozil po Ameriških cestah«. Sicer pa so se komunisti zelo radi hvalili z avtomobilsko industrijo in avtomobili, ki so se proizvajali v Jugoslaviji. Čeprav se danes večina ljudi zaveda, da je Jugoslavija bila po vseh parametrih nerazvita država, so v takratnem sistemu državljanom lagali, da je med visoko tehnološko razvitimi državami. Resnica je seveda povsem drugačna . Po današnjih merilih bi bila Jugoslavija »država tretjega sveta«. Ekonomski kazalniki kažejo, da je Jugoslavija leta 91 bila na stopnji razvitosti današnje BIH.( BIH dosega 57% razvitosti Slovenije) Po razvitosti in tehnologiji je prehitela samo in izključno Afriške države. Za ves ostali razviti svet, so bile trditve komunistične partije sprejete s posmehom. V socialističnem samoupravljanju se v Jugoslaviji ni proizvajal niti en proizvod visoke tehnološke vrednosti. Še več, ne samo, da ni sama proizvedla ničesar, vse kar je bilo izdelano, je bilo izdelano po tujih licencah. Vsi avtomobili so bili izdelani po licencah tujih avtomobilskih gigantov, Fiata , Opla, Wolksvagna in Deutza. Tudi proizvodnja vojaških letal, s katero so se v JLA postavljali pred Evropo in svetom, je bila izmišljena. »Vrhunsko bojno letalo« (ORAO J22) je bilo plod tujih načrtovalcev in inženirjev. Jugoslovanskim samoupravnim strokovnjakom ga je uspelo uničiti in še enkrat več dokazati nesposobnost samoupravnega inženirstva.  Šlo je za predelani Francoski Mirage. Licenco je Titu podaril veliki prijatelj Ceausecu , veliki Romunski »domoljub«, ki je prav tako kot Tito Jugoslavijo, Romunijo popeljal med visoko (ne)razvite države . Jugoslovanski »znanstveniki« so imeli nešteto težav pri izdelavi tega letala, zato je postalo poznano kot »leteča krsta« , saj je v preizkusih in testiranjih izgubilo življenje veliko testnih pilotov. Pravzaprav  sledi preprosto dejstvo, da Jugoslavija ni imela niti ene znamke, ki bi imela kak večji pomen  v tujini. Tehnološka raven izdelkov in njihova kvaliteta je bila ničelna. Samohvala socialističnega samoupravljanja je bila samo še ena laž sistema, ki je načrtno in zavedno zavajal ljudstvo. LINK (3)

Po Titovi smrti, ki je Jugoslaviji vladal s trdo roko , diktaturo, kjer je bila vsaka kritika kaznovana s smrtjo ali visoko zaporno kaznijo na komunističnem letovišču »Goli otok« in »Grgur« , kjer so zaporniki v nečloveških razmerah , na visoki vročini prenašali težko kamenje, bili izpostavljeni psihičnemu in fizičnemu nasilju jetniških čuvajev. Šlo je za zapor za nasprotnike sistema, za komuniste, ki niso sledili načelom AVNOJSKE  Jugoslavije in ljudi, ki so bili obtoženi protidržavnega delovanja. Ta koncentracijska taborišča se niso veliko razlikovala od nacističnih taborišč smrti med drugo svetovno vojno. Res je, da ljudi niso sežigali v pečeh, so jih pa pustili umirati na obroke na žgočem soncu na otokih brez sence, so se začeli oglašati tudi intelektualci, večinoma  v Sloveniji in Hrvaškem.

Zahteve po odpravi cenzure, ki je bila v Jugoslaviji prisotna vse do njenega razpada leta 1991, so bile vedno glasnejše. Sprva trdi cenzuri, ki je trajala od leta 1945-1952, in je vključevala več korakov, je leta 1952 sledila »mehka cenzura« in predvsem »samocenzura« . Prvi korak trde cenzure je bil čiščenje kulturnih ustanov , ki so ga komunisti načrtovali še pred koncem druge svetovne vojne in so ga aprila leta 1945 nadgradili z dokumentom »Ureditev poslovanja knjigarn in založništev v prvi dobi po osvoboditvi«.

Tako so se v letu 1945 dale pregledati vse zaloge knjig in se izločile vse tiste knjige, ki so izšle med okupacijo, še posebej pa za vse tuje-jezične knjige , ki so bile bodisi v knjižnicah , bodisi v skladiščih. Samo v prvem letu po »osvoboditvi« so tako iz knjižnic in knjigarn izločili 200 avtorjev, za katere je komunistična komisija ugotovila, da njihovi pisci ne ustrezajo oziroma ne sledijo načelom AVNOJSKE Jugoslavije. Med njimi je bilo tudi nekaj tujih avtorjev, ki so pisali predvsem o boljševističnem nasilju v Sovjetski zvezi. Knjige so uničevali v papirnici VEVČE. LINK (4)

Tako so prepovedali dela nastala med leti 1941-1945, ki osvetljujejo drugo plat delovanja komunistične partije, zločine revolucije in partizanskih zločinov, dela nasprotnikov oblasti, in tistih, ki so po vojni zbežali v tujino. Prepovedali in uničili so dela tistih, ki so padli v protirevolucionarnih enotah ali so bili ubiti med ali po vojni v čistkah komunistične oblasti, vsa strokovna in znanstvena dela, ki so se sveto nazorsko nagibala h katolicizmu in Bogu. S tem so komunisti storili zločin nad Slovenskim jezikom in kulturo. Knjige, ki jih niso uničili, so končale v skrivnostnem »D« bloku narodne univerzitetne knjižnice Ljubljana. Ključ je imel samo direktor, ki je bil imenovan s strani oblasti. Leta 1978 je bilo prepovedanih in zaplenjenih knjig že več kot 700 in več kot 140 naslovov serijskih publikacij. LINK(4)

Sicer uradno cenzura v Jugoslaviji ni nikoli obstajala, kljub temu pa je v uradnih listih Jugoslavije uradna prepoved 11 knjig, od tega v Sloveniji 4 knjig.  (leto 1991). Od leta 1952 nastopi obdobje mehke cenzure, kjer prevzamejo glavno vlogo tiskarji in s samocenzuro tudi avtorji in novinarji. Tako je bilo samo v Sloveniji od leta 1945 do leta 1990 več kot 30 sodnih prepovedi širjenja časopisov in revij. V celotni Jugoslaviji pa več kot 200.

Najbolj znana je zaplemba celotne izdaje revije Mladina leta 1988, kjer so objavili načrt BEDEM, po Slovensko OKOP, do katerega so se dokopali pogumni Slovenski rodoljubi, ki so bili kasneje obtoženi in zaprti v vojaških zaporih JLA.

Dokument je vseboval natančna navodila za armado, kako postopati ob izbruhu množičnih protestov, množičnih aretacijah in množičnih likvidacijah političnih nasprotnikov. Dokumentirani pa so tudi neformalni pritiski na uredništva, in nemalokrat se je zgodilo, da so umaknili, ali spremenili že natiskane strani dnevnega časopisja. Tako so še kako žive besede staroste Slovenskega novinarstva, ki je v televizijski oddaji po RTV Slovenija nekoč dejal: » Še kako pomnim, kako smo kot uredniki nosili prelome strani na cenzurni pregled v poznih nočnih urah v hotel Slon v Ljubljani, kasneje pa na sedež KPS, kjer jih je pregledoval veliki cenzor, ki je bil v zadnjih letih po Titovi smrti sam Stane Dolanc. Vsako noč, neredko do prve zore je trajal pregled člankov in prispevkov. Šele po njegovi odobritvi se je smelo iti v tiskanje časopisja.«  Do leta 1989, ko je bila izdana zadnja prepoved tiskane besede, je bilo uvedeno 43 kazenskih postopkov proti piscem ali urednikom revij in časopisov.

Prepovedani so bili vsi študentski časopisi, glasila z versko vsebino (razen Družine, ki pa je imela strog UDBOVSKI nadzor) in vse publikacije informativno-propagandnega značaja. Med najbolj znane kazenske  postopke vsekakor sodi obtožba Dr. Jožeta Pučnika urednika Revije 57. Zaradi serije člankov je bil obsojen na 9 let strogega zapora. Med najbolj absurdne pa sodi obsodba iz leta 1963, ko je Klub študentov Prekmurja organiziral Brucovanje in ob tem izdalo glasilo Bruc. Javno tožilstvo je takoj zaplenilo 500 izvodov in zaradi več spornih besedil obsodilo pisce le teh na različne zaporne kazni. Urednika na pogojno 2 leti zapora, pisce pa na pogojno 1 leto zapora. Po zgoraj zapisanih dejstvih, v Jugoslaviji navkljub trditvam nekaterih vidnih akterjev komunističnega sistema , o svobodi novinarstva in pisane besede ni bilo ne duha, ne sluha.

Bil je strog nadzor, ki ga najbolje opišejo besede iz začetka tega eseja, in ki jih je izgovoril Jože Smole, novinar, takrat pa ko je izrekel te znamenite besede, je bil predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, vidni komunistični funkcionar.

»Novinar je družbeno politični delavec, ki je zavestno podvržen idejam Marksizma in Leninizma«.

V tem stavku se skriva vsa resnica o svobodi tiska, filma, novinarstva in poročanja v komunistični Jugoslaviji. LINK (4)

Vse glasnejše so bile tudi kritike sistema, ki je kršil temeljne človekove pravice do svobode govora in svobodnega izražanja misli. V kazenskem zakoniku komunistične Jugoslavije je obstajalo več členov, ki so tem trditvam pritrjevali in starejši ljudje se še danes spominjajo zloglasnega člena številka 133, v katerem je govora o »sovražni propagandi«, in je predvideval kazen do 10 let strogega zapora. Kaznivo dejanje si storil že, če si s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače »ščuval« k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi oziroma »kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v Jugoslaviji«. Tu je vključeno tudi razmnoževanje ali tisk, uvažanje knjig iz emigracije, letakov ali ostalega propagandnega materiala, z eno besedo imenovanega »sovražni material«. Člen 114 je predvideval zaporno kazen za »kontrarevolucionarno ogrožanje družbene ureditve« in člen 136 je predvideval zaporno kazen za »žalitev SFRJ«. LINK (5)

Kritike letijo tudi na preganjanje homoseksualcev. Vedno glasnejše so zahteve po svobodnih volitvah, na pravico delavcev do stavke in na vedno višjo stopnjo revščine v državi. V Sloveniji so vedno glasnejše zahteve po rešitvi Slovenskega nacionalnega vprašanja. Pojavijo se tudi kritike JLA, predvsem zaradi njene potratnosti, zahteva se omogočenje civilnega služenja, in predvsem uporaba Slovenskega jezika med služenjem vojaškega roka. Slovenščina je bila v JLA prepovedana in za uporabo Slovenskega jezika, si bil kaznovan z zaporno kaznijo. Kar je še en dokaz, da JLA ni nikoli bila Slovenska vojska, temveč okupatorska armada.

Oblast z represijo zatre tihi odpor intelektualcev, zagrozi z uporabo sile in sankcionira neposlušne novinarje in komuniste. Vse kritike označi za napad na samoupravni socializem, na temelje AVNOJSKE Jugoslavije. Hkrati pa se med narodi Jugoslavije vedno bolj pojavlja zavedanje, da je v socialističnem raju nekaj hudo narobe. Korupcija, neenakost pred zakonom, revščina in gospodarska zaostalost so signali za narode Jugoslavije, da so nujno potrebne spremembe.

Državo pretresa pomankanje osnovnih dobrin, plače so iz meseca v mesec nižje, v več podjetjih plač sploh ne izplačujejo, pokojnine so mizerne. Poleg vsega naštetega so se v državi uvedle še vsakodnevne redukcije elektrike, sprva leta 1984 dve uri dnevno, in kasneje leta 1986 kar štiri ure dnevno. Jugoslavija zaradi plačilne nesposobnosti ni bila zmožna uvažati električne energije. Razvitost države se meri med drugim tudi po infrastrukturi države. Titova komunistična država Jugoslavija je v 45 letih vladavine v Sloveniji uspela zgraditi 45 kilometrov avtoceste in uničiti železniško omrežje, ki ga je zgradila Avstro-ogrska monarhija. Železniških prog je leta 1989 bilo manj, kot leta 1939. Električno omrežje je bilo zastarelo in do več kot 35% prebivalcev  Jugoslavije ni nikoli prišla elektrika, kaj šele voda. Pismenost Jugoslavije je bila 70%, za primerjavo, v Sloveniji je pismenost 99%. 30% ljudi ni imelo možnosti obiskovati » brezplačne šole«, še enega od mitov socialistične Jugoslavije. Vsi podatki kažejo na to, da smo prav tako kupovali delovne zvezke, učbenike, in ostale pripomočke. Tudi malico in kosilo smo plačevali. (6)

Slika DELO (6)

Kritike so letele tudi na vprašljivo kakovost izobraževanja. Če poznamo podatek, da je bilo v Jugoslaviji 9 % visoko izobraženih ljudi, (za srednje razvite države je minimum vsaj 20%) ki so večinoma po šolanju odšli v tujino, je jasna stopnja razvitosti te tretjerazredne države. So pa komunisti na veliko diplomirali v Banja Luki in Mostarju. Tako po domače, kot je bilo njim najljubše. Diploma je prišla po pošti, po sistemu PLAČAJ PO POVZETJU.

Največji problem Jugoslovanskih oblasti pa je vsekakor bila hiper-inflacija, ki jo je doživel Jugoslovanski dinar, občutili pa so jo vsi državljani, najbolj seveda delavski razred. Tako lahko  med dostopnimi podatki zasledimo, da je stopnja inflacije  leta 1960 dosegla 7%, leta 1965 že 30%, leta 1981 kar 45%, leta 1984 62%, leta 1985 76%, leta 1986 89% in leta 1987 rekordnih 135 %. (6). To je najvišje zabeležena inflacija. Še en neslavni rekord, ki ga še danes drži Jugoslovansko socialistično samoupravljanje. Seveda so inflacijo spremljale tudi podražitve osnovnih dobrin za preživetje. Plače so se v letu 1986 realno znižale za 37%, pokojnine pa za 24%. Plače so bile od leta 1982 zajamčene uradno samo v TOZD-ih, ki so poslovali z izgubo, ampak to je bilo 97% vseh TOZD-ov v Sloveniji in 98% vseh TOZD-ov v Jugoslaviji. (6)

V letu 1987 so se samo v dveh poletnih mesecih cene osnovnih dobrin dvignile v povprečju za 40%, samo kruh za 70%. V enem letu, v obdobju 1985-1986 pa realno za 93,1% . Socialistično samoupravljanje je bilo pred neizbežnim zlomom in razpadom. Zunanji dolg se zaradi kreditne nesposobnosti države ni več povečeval, prav tako pa je izvoz zabeležil najnižje številke v zgodovini države. Zaradi nekonkurenčnosti samoupravnih podjetij, izdelki niso dosegali zahtevane kakovosti, posledično je brezposelnost leta 1987 znašala uradno 1,4 milijona brezposelnih ljudi, neuradno pa 3 milijone brezposelnih državljanov SFRJ. (7)

 Slika DELO (7)



				vir: screenshot

 

Viri in povezave :

(1)   https://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja?desktop=1

(2)   https://4d.rtvslo.si/arhiv/dosje/174433662

(3)   www.demokracija.si/fokus/v-jugoslaviji-se-je-zivelo-podobno-kot-sta-zivela-del-boy-in-rodney-iz-druzine-trotter-ali-levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu.html

(4)   https://www.nuk.uni-lj.si/sites/default/files/dokumenti/2019/cenzura-book.pdf

(5)   https://www.casnik.si/svoboda-govora/amp/

(6)   Slika DELO

(7)   Slika DELO

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 27. Mar 2021 at 20:52

431 ogledov

Kako postaneš fašist (ja, seveda se šalim. Šalim se, šalim! A lahko razumeš, da se šalim??)
(pazite, prosim, v tekstu je nekaj sarkastičnih opombic, da ne boste mislili, da vse mislim smrtno resno. Šalim se. Ja, saj razumete. To je takrat, ko ne misliš to, kar rečeš in računaš na to, da bodo ta miselni obrat sogovorci prepoznali.) Ker je prišlo do tako hudega viharja v kozarcu vode, bi tudi sam rad zavaroval svojo papirno barčico, da ne bi potonila na dno vseh lončkov, ki so jih pristavili različni ljudje in mediji v aferi »Fašistični medij NTA«. Najprej bi rad omenil, da sem bil že takoj pri prvem ogledu videa povsem prepričan, da je šlo za sarkazem. Prepričan sem bil tudi zato, ker se Aleš večkrat pošali glede svojega »statusa« v očeh levičarskih progresivnih borcev za socialno pravičnost. In skoraj vedno se pošali podobno sarkastično. In skoraj vedno se najde kdo, ki tega sarkazma ne razume in mu moramo drugi pojasnjevati, da je to le sarkazem. Torej on se pošali!!, bom še enkrat napisal POŠALI !, da je NTA fašistični medij. In ob tem naj dodatno poudarim, da kar nisem mogel verjet, da je ta del nekdo interpretiral na način, da gre za resno predstavitev. In še bolj sem bil šokiran, ko je to interpretiral Aljuš Pertinač na tak način. Zato sem šel gledat video še nekajkrat. Nekajkrat sem si prevrtel ta del in vsakič sem to dojel kot sarkastično opombo. Kajti zavedati se je treba, da so takoj, ko se je pojavila Nacionalna tiskovna agencija,  iz ne-desne strani na Twitterju, FBju in po nekaterih medijih planili po njej (tudi) z besedami, da gre za »fašistični, rasistični, naci« medij, ki da je last »fašistične« stranke SDS ipd. Ne samo to. Že v nekaj dnevih od rojstva tega medija je prišlo tudi do uspešnega kibernetskega napada na ta medij. (Ja, radovednim se poraja vprašanje KDO bi jih napadal? Zakaj? S tem napadom so onemogočili normalno delo NTA za nekaj dni in v tem času tako rekoč povsem cenzurirali vso vsebino NTA. Seveda smo s tem tudi naročniki, ki smo podprli ta novi medij, bili ob vsebino.) In glede Stefana Molyneuxa je dejstvo, da so ga čisto neopravičeno stigmatizirali, da gre za rasista, belega supremacista in podobno. Priporočam ogled njegovih videov in njegovih intervjujev. Aja, ups, ne morete več normalno gledati teh videov. Ker so jih preprosto ukinili. Cenzura pač… No, nekaj jih je še vseeno. Tukaj en pogovor z enim Judom: link. Prepričan rasist Molyneux se kar pogovarja z Judom, hm. (Za vsak slučaj- tole je bil sarkazem). Prepričajte se sami. Pogovarja se z znanstveniki, citira znanstvena dognanja. Ljudem pove, da on ni strokovnjak za to, in da se je zato bolje zanesti na strokovnjake, znanstvenike. In si ustvarjati mnenje glede različnih kontroverznih vprašanj na podlagi dejstev. In tudi Stefana so iste skupine »bojevnikov za socialno pravičnost« (SJW- social justice wariors) stigmatizirale za fašista. Torej je bila sarkastična napoved Aleša Ernecla povsem upravičena in celo logična.   Ampak kaj ima to opraviti z mano?? Mene je Aleš poklical kak mesec pred vzpostavitvijo platforme NTA. Vprašal me je, če bi kdaj občasno napisal kaj.. npr. kakšno kolumno ali kaj takega. Ja, seveda, sem rekel. In potem sem videl, da me je dal v kolofon med sodelavce. Kot podobni mediji dajejo v kolofon ljudi, ki se sicer ne ukvarjajo z medijem samim, pišejo pa zanje kakšne vsebine, po navadi kolumne. In ker ga poznam vem, da je vse,  kar dela v kontekstu svojih zapisanih misli in pogovorov daleč od tega, da bi bilo to na kakršen koli način povezano s fašizmom. Tudi sam sem pisal o napačni rabi imena »fašizem«. Tukaj npr.: link. In kako pride zdaj do takega viharja, da imamo v Sloveniji »fašističen« medij? Zelo preprosta, udbaškim ali stasijevim podobna naloga. Če ste starejši od 50 in vaši sorodniki niso bili nikoli v KPJ, potem veste, o čem govorim. Ali pa, če ste gledali kdaj film »Življenje drugih« o vzhodnonemškem primeru nekega para, boste ravno tako lahko razumeli, o čem govorim.   1. nekomu rečejo, da ob prvi manjši napakici zažene vik in krik. Oziroma ukrepa. 2. Nekdo je zagnal vik in krik ob sarkastični opombi, da gre za »fašističen medij«. To izjavo so potem vzeli iz konteksta malo daljšega uvoda. Na koncu tega daljšega uvoda predstavitve Stefana Molyneuxa Aleš reče: »I'm joking«, toliko v vednost (prevod: »šalim se«. Torej je Aleš dobesedno povedal, da se šali). 2. Takoj, ko nekdo objavi, da je sam urednik »priznal«, da vodi »fašističen medij«, se najprej odločijo za odpoved sodelovanja na kar najbolj glasen način tisti sayanimi, ki so to »spremljali« od blizu. (Se kdo spomni, kako so spremljali ljudi včasih? Kako je ob Kocbeku do konca življenja bilo nekaj njegovih »prijateljev«, ki so ga »spremljali«, in ki so veselo pisali poročila in ga, ko je bilo treba, tudi ovajali, se o njem lagali in podobno… Zelo preprosta naloga, v resnici… samo čakaš na primeren trenutek). Poglejmo, kdo je bil tukaj najbolj hiter. Pertinač. Aljuš. Nekdanji član SD (prebarvani komunisti) in ta isti človek, ki se je podpisal takoj, ko je bil Bernard Brščič ovaden zaradi domnevnega zanikovanja okrogle zemlje pod pismo, ki so ga podpisali tudi drugi »strokovnjaki«, člani stalne delegacije Slovenije za kolaboracijo pri Združenju za mednarodni spomin na holokavst. (https://holocaustremembrance.com/sites/default/files/ihra_-_slovenia_statement.pdf). Aljuš kot en od teh, ki zatoži Bernarda Brščiča. No, sum glede Bernarda Brščiča je bil v tem lovu na čarovnice ovržen. Takoj za Aljušem je hitro pristavil svoj lonček Boštjan M. Turk. Izobraženec, predavatelj, ki tvorno sodeluje in od blizu spremlja (spremlja?) tudi izjemnega misleca Toma Sunića. Kdor ve, kaj dela Sunić, verjetno tudi zna potegnit paralele in videt analogije… Tudi dr. Boštjan M. Turk domnevno ni razumel tega, da gre za sarkazem in nekako je preslišal tisti del na koncu (I'm joking)… Nakar so se ustrašili najbolj neustrašni desni sodelavci NTA. In hitro, da ne bi prišlo do kakšnih neželenih posledic v času, ko JJ hiti podpirati »sestrski Likud« na volitvah v Izraelu in se pripravlja na predsedovanje Slovenije EU, odpovedo sodelovanje z NTA tudi Vinko Gorenak, Edvard Kadić in Alojz Kovšca. OK, Kovšca je Aleša vsaj poklical, razložil razloge in to posebej razložil v dodatnem besedilu (mislim, da na svojem fb profilu)… Kajti zdaj je že povsem jasno, da je laž resnica postala… ker so povsod že to objavili. In ker so povsod objavili, potem je seveda res. To, kar so povsod objavili. Ko je pač povsod v velikih medijih objavljeno, je res. In ljudje verjamejo in zato, ker je to kar naenkrat res, vsi tisti, ki so s to »lažnico« pošpricani, hitro bežijo, saj jih ljudje imajo za fašiste. A si ti res fašist, te vprašajo? Mene so. In ljudje se distancirajo… tudi v strahu, da ne bi bili prepozni in bi bili potem na črni listi pri Kučanu ali Golubiču ali pri kakšni gospodinji, ker ona še najbolj in še predobro pozna zgodovino, saj se je učila o bitkah iz partizanskih in tudi iz holivudskih filmov. (Sem že povedal, da medtem JJ pošlje podporo Likudu, njihovi sestrski stranki, ki jo vodi Netanjahu, v Izraelu?  Saj veste, to je tisti Izrael, kamor je pred kratkim NPU poslal telefon podpredsednika Vlade Republike Slovenije, ki so mu ga zaplenili. In sicer so telefon poslali na odklepanje. Ker pri nas ga, tako zgleda, ne more odkleniti nihče, čeprav je podpredsednik Počivalšek rekel, da jim ga lahko on sam odklene, ker je lastnik in pozna geslo. In bi z veseljem to naredil zastonj za NPU.) Tako se dogaja politična realnost po Evropi, po zahodu. A ste vedeli, da na tedenski bazi Janeza Janšo obtožujejo fašizma, nacizma, rasizma in drugih podobnih kolov, s katerimi tolčejo tiste Slovence, ki niso pridni in ne ubogajo čisto vseh navodil glede migracij, marakešev in glede tega, kdaj bo treba nek narod dokončno izbrisat in napraviti življenjski prostor za kogarkoli, da le ni pripadnik avtohtonega evropskega naroda? Mali narodi so »ful« pripravni za tak eksperiment. Ker so mali in lahko hitro izginejo in nihče od velikih se ne sekira. Nekaj o eksperimentu je enkrat govoril en Harvardski insajder tukaj: Kliknite sem in se prepričajte, kakšni poskusni zajčki smo v EU . Ampak ok, grem malo nazaj. Res je, JJ verjetno res ni zase nikoli v sarkazmu rekel: ja, seveda, fašist sem. Ampak levičarji kljub temu zagotovo in stoodstotno »vedo«, da je fašist… Lepili so celo nalepke na različne trgovine, salone in inštitucije, kjer izrecno piše, da je članom SDS prepovedan vstop. Seveda, če so pa fašisti. (Tukaj opozarjam, da je bil to sarkastični stavek, ker se utegne kdo takoj strinjat z mano in me proglasit za pokončnega podpornika borčevske organizacije…) In ko sem pisal ta tekst, ki ga berete, sem šel pogledat še to, kaj o NTA piše Wikipedija. Enako kot mediji. Brez vsake distance, direktno. Tam brez vsake trohice dvoma piše, da je Stefan Molyneux beli supermacist (očitno pisci teh vrstic niso gledali, kaj šele razumeli nobenega njegovega videa. Opišejo ga, kot bi šlo za nekega idiota s pobrito betico, ki bi se drl na ulici po tekmi, da so belci nadrasa in je treba vse druge pobit…) Za NTA piše, da jo vodi Aleš Ernecl, za katerega mediji pišejo, da je član SDS. In ko sem prvič bral, je pisalo le to, da je član SDS.  Skratka, vidim kup tendencioznih poenostavitev, mnoge mejijo na laži, se prijavim na Wikipedijo in začnem popravljat te laži na tem članku v Wikipediji, najbolj odprti in superduper najbolj nadsvetovno naddemokratični enciklopediji v vesolju. Čez nekaj ur so moji mali popravki bili izbrisani in vrnjeni na prejšnje stanje, čeprav sem samo nekaj besed opremil z »domnevno« ali »sarkastično« in dodal eno kratko pojasnilo. Res kratko… Eno poved. In spet se lahko vrnemo na tisto prvo vprašanje čisto zgoraj: kdo?? Kdo je ta človek, ki vsakih nekaj ur pogleda, kaj se je spremenilo na opisu NTA na Wikipediji in to potem preveri ter »popravi«? Tako, da popravi nazaj v prejšnje stanje in poleg napiše, da bo treba premislit o tem, da bi omejili dostop… Pri tej "ful" demokratični enciklopediji. Bi malo omejili dostop zame, da ne bi jaz pisal? Pokličem Aleša Ernecla in mu povem za to. In ker je zelo hiter pri pisanju, je to opisal tukaj Link na NTA (morda se boste morali naročiti) Pogledam zgodovino popravkov. Ker je vse zabeleženo v tej Wikipediji. In vidim, da je več ljudi tukaj. Ampak en glavnih pri tem je nekdo, ki mu je ime »Hinko Gnito« (inkognito)… Se pravi nek tip, ki pod psevdonimom piše in šari po tej wikipedični strani, se postavlja za arbitra itd. Kdo takega človeka plačuje za to, da visi na wikipediji in popravlja stvari na način, da NE ustrezajo dejanskemu stanju?? In zdaj še zaključek Bom zelo na hitro, ker itak že pišem daljši tekst, v katerem se bom skušal spovedati (zopet to govorim sarkastično). Namreč o tem, da če se zavzameš za slovenstvo in za rod, si vse, le človek ne. Takoj te obsodijo rasizma, fašizma, nacionalizma, zmerjajo te s »slovencljem«, stigmatizirajo te tisti, ki se še sekundo prej najbolj zgražajo nad tem, da se nekoga stigmatizira itd itd itd.. In zato človek, ki se zavzame za slovenstvo, nujno mora ves čas pisat neke vrste spovedi. Ker drugače se ga znanci, sorodniki, prijatelji in (iz posebnih, evolucijskih vzrokov) predvsem ves ženski rod takoj odpove. Četudi cenijo npr. Prešerna, Cankarja ali koga, ki se je ravno tako zavzemal za slovenstvo. Ampak… seveda se ne morejo družiti s fašistom, rasistom, nacionalistom, ki je vse to predvsem zaradi tega, ker ima bogsigavedi kakšne osebne težave s samospoštovanjem in se zato spravlja na uboge črnce, južnjake, LGBTjevce, se vsaja nad komunisti, ki so edini bili zmožni premagat najbolj hudičevega izmed vseh zlobnih mitoloških bitij. Uganite sami, kdo je to. Ker, če bom zapisal, boste rekli:  »Še premalo smo vas«…  

Fri, 19. Mar 2021 at 18:38

762 ogledov

Če sem kot ponosni Slovenec za koga fašist, tudi prav!
Zdi se, da je prostor, ki gradi na narodu in določenih nacionalnih programih, v slovenski politiki že zaseden, a vendar se tudi zdi, da je slovenstvo kot pojem pomensko izpraznjeno. Globalizacija je dosegla svoje, v slovenskih pogojih se je pridružila tudi balkanizacija, ki je premaknila identifikacijska sidra Slovencev drugam. Morda sodobni razvoj človeka poteka na način, ki premika ta sidra iz rodovnega na druga področja, ki so za posameznika bolj temeljna od rodovne pripadnosti, torej iz biologije na vrednostno področje. In pri tem postajajo biološke dispozicije v zavesti modernega človeka manj pomembne oziroma jih nadomeščajo druge, bolj abstraktne, tudi moralne, etične. Tako se lahko vprašamo, ali je slovenstvo danes še temeljna identifikacija osebe, katere predniki so Slovenci oziroma ali je slovenstvo še neka posebna vrednota? Vsakdo se lahko pri sebi vpraša, kje na lestvici njegovih vrednot je to, da je Slovenec. Jaz osebno sem rodovniško Slovenka, spomin mojih prednikov (staršev, starih staršev, njihovih staršev itd) ni segal v nobeno drugo »izvorno« domovino, nihče se torej v družinski rodovni skupnosti ni spomnil, da bi davno nekoč nekdo »naš« prišel od nekje drugod. Zato lahko z gotovostjo rečem, da so, ko se je formirala slovenska nacionalna zavest v 19.stoletju, vsi moji predniki živeli na slovenskem nacionalnem ozemlju. Mislim, da je to tudi edini pravi mejnik v opredeljevanju, kdo je in kdo ni Slovenec. Ko smo Slovenci nastali, se »prebudili« kot narod, se identificirali s to skupnostjo zaradi skupnih navad, kulturnih običajev in, kljub narečnim posebnostim, bolj ali manj podobnega jezika ter se poimenovali za Slovence, so predniki nekaterih, ki danes živimo v Sloveniji, bili tukaj. Bili so prisotni v tistem zgodovinskem času in bili so vključeni v to skupnost ljudi. Zato smo nekateri Slovenci in drugi nekaj drugega. Novodobno marksistično omaloževanje slovenstva, češ da gre za »sociološki konstrukt« ne more izničiti rodovnika. Slovenec se rodiš, ne zato, ker si rojen na teritoriju Slovenije, ampak zato, ker si rojen slovenskim staršem, kjerkoli ti živijo.  Danes smo priča tudi nekakšnemu zapoznelemu poskusu narediti iz slovenstva vsevključujočo nacijo, kar je pri številčno majhnem narodu, kot smo Slovenci, svojevrstni politični debilizem. Nacija (angl. Nation) je širši pojem od naroda. Če je narodov temelj prav ROD (slovenščina je čudovito izjemna glede tega poimenovanja, saj izraža že s samo besedo narod prav njegovo bistvo, torej, rod, predniško linijo pripadnosti), je nacija vezana na pojem države, torej državljanstva. Iz zgodovine so znani nastanki velikih nacij, npr. ameriške nacije, francoske, tudi italijanske, ki so nastale znotraj meja držav, ne glede na etnično in narodno pripadnost državljanov. Pogosto se je vzporedno z nastankov nacije odvijala tudi jezikovna unifikacija, ki je potekala s prevzemom jezika večinskega naroda s strani manjših; veliko jezikov manjših narodov je v tem procesu izginilo. Nekaj podobnega je bila ideja Jugoslavije v času od njenega nastanka do druge svetovne vojne, ko se je sistematično delalo na unifikaciji jezika in naroda, vendar je bilo prav zaradi močne narodne zavesti Slovencev ta jugoslovenizacija takrat neuspešna. Poskusi unifikacije z večinskim jezikom je potekal tudi v »novi« Jugoslaviji. No, zdaj se ta proces jugoslovenizacije Slovencev dogaja kar znotraj Slovenije same. Priča smo paradoksu, ko se Slovenija, država, ki naj bi bila uresničitev tisočletnega sna Slovencev po samostojnosti, spreminja v državo, ki sistematično briše slovenstvo in slovensko nacionalno identiteto. V  vseh svojih operativnih politikah ta država,  uklanjajoč se diktatu globalističnih, posebej EU projektov, izvaja raznorodovanje, ki bo imelo veliko bolj tragične posledice od kakršnih koli poskusov raznorodovanja v preteklosti.  Slovenci postajamo v lastni državi drugorazredni državljani, in to tako drugorazredni, da se državi ne zdi vredno niti to, da nas prešteje, niti toliko nismo vredni, da bi vedeli, koliko nas sploh še je. V Sloveniji se vodijo socialne politike, ki zaradi kriterijev, ki jih postavljajo, favorizirajo priseljence, ne Slovencev. V Sloveniji so socialne transferji namenjeni nizko kvalificirani, uvoženi delovni sili. Slovenec do socialnih transferjev v svoji državi ne pride, njegovi otroci »presegajo cenzus«. Slovenec do državnega stanovanja ne pride, ta so namenjena »socialno ogroženim«, torej priseljeni nizko kvalificirani delovni sili in njihovim družinskih članom. Za Slovenca v tej državi ni zastonj nič! Zastonj privilegiji pripadajo tujcem.  Slovenec je v svoji domovini dober samo za trdo delo in plačevanje davkov, na katerih se bohoti predimezioniran državni aparat, ki, ne glede na  barvo vladajoče koalicije,  že desetletja ne služi več interesom slovenskega naroda. Nasprotno. Slovenska država postaja zgolj administrativna enota bruseljskega centra, ki niti ne skriva svojega prezira do »narodov«, saj pojma »narod« v svojih dokumentih niti ne več uporablja; EU dokumenti, s tem pa tudi njihovi slovenski prevodi, uporabljajo striktno pojem »družba«; tako tudi v Sloveniji ne bomo več našli uradnih dokumentov, kjer bi se uporabljal termin »slovenski narod«; govori se zgolj o »slovenski družbi«. To je globalistična vizija upravnih enot, kjer narodne identifikacije ni več; je samo konglomerat atomiziranih posameznikov znotraj administrativnih meja mikro enot nadržavne tvorbe, v kateri je vseeno, kdo živi. Manj kot je domorodcev, za katere še obstaja bojazen, da se spominjajo nekakšne »narodne zavesti«, bolj kot je identifikacija atomizirana, manj kot je skupinske pripadnosti, šibkejša kot je torej narodna zavest, lažje naddržavne tvorbe unificirano vladajo in manjša je možnost za upor proti njim. Slovenska država s svojim vestnim prevajanjem bruseljskih direktiv in udinjanjem bruseljski eliti tlakuje pot v narodno izkoreninjenje Slovencev. Vodilni politiki se ne zavedajo, da ni dovolj, če si med prepevanjem Zdravljice držijo roko na srcu in da radi tu in tam prisluhnejo harmoniki ali pojedo »slovenski zajtrk«.  Ko taisti politiki obenem sprejemajo ukrepe, ki favorizirajo Neslovence in tujce ter jim radodarno omogočajo brezplačne vrtce za vse njihove od drugega do desetega otroka, je jasno, da tlakujejo pot v konec slovenskega naroda.  Ali je možno spremeniti tok dogajanja? Zgledi iz Vzhodne Evrope kažejo, da lahko. Poljska in Madžarska dosegata velike uspehe, zlasti na področju dviga rodnosti svojega lastnega naroda, torej lastnega rodu, ne nekih imaginarnih »državljanov«. Kajti tudi v Sloveniji ne gre za to, da je potrebno dvigniti rodnost kogar koli, ampak mora slovenska država, torej država, ki smo jo Slovenci ustvarili zase, s stimulativnimi ukrepi poskrbeti za  dvig rodnosti Slovencev. Ker, če se vrnemo na začetek članka, slovenstvo je in bo vedno vrednota vseh nas, ki pripadamo rodu Slovencev! In nihče nam ne more vzeti našega ponosa, da smo Slovenci, potomci naših prednikov, ki so tukaj vztrajali in razvili eno najlepših in samobitnih evropskih kultur. Slovenstvo je in bo vrednota vsem, ki se čutimo z vsem srcem Slovenci, saj so nas starši vzgajali kot Slovence. Zato je čas, da se prebudimo! Slovenstvo ni samoumevno. Zanj se moramo žal tudi v svoji lastni državi še kako boriti,  vsak na svojem področju, brezkompromisno. Predvsem pa se ne smemo pustiti sprovocirati marksističnim izgubljencem, torej ljudem, ki so iz sebe izbrisali svojo narodno pripadnost, zavrgli svoj narod in narodni ponos; ljudem z vsiljeno ideološko identiteto, ki jih pušča prazne in ki dela iz njih potencialno bratomorne lutke v rokah globalističnih elit.  Sem zato, ker sem ponosni Slovenec, ksenofob? Tudi prav. Sem zato, ker sem s ponosom Slovenka, rasistka? Tudi prav. Smo zato, ker smo narodno zavedni in bomo naredili vse, kar je potrebno, da obstanemo na tem ozemlju kot VEČINSKI NAROD, fašisti? TUDI PRAV! Lahko nas zmerjajo, lahko nas preganjajo in kaznujejo za »sovražni govor« - če se mi ne bomo pustili izkoreniniti, nas nihče ne bo mogel. Prva stvar, ki jo slovenski patrioti moramo narediti, je, da se na novo politično organiziramo. Stranke, tudi tiste, ki se umeščajo na desno, so preveč že prepletene z globalistično EU vsebino, morda manj na programsko deklerativni ravni, vendar vsekakor v izvedbi njihove politike. Kot alternativa starim strankam se je pred časom pojavil DOM, ki je vzbudil veliko upanja, da bomo dobili novo stranko slovenskih patriotov. Ali se bo po začetnih neuspehih zmogel na novo organizirati, je v tem trenutku velika neznanka. Prej bi lahko rekli, da je napočil čas za novo, tretjo izbiro.

Tue, 16. Mar 2021 at 13:53

222 ogledov

Čudni časi – čudni sodniki! (odziv na zapis v sobotni prilogi Dela)
Razumem zadrego ustavne sodnice gospe Katje Stubss – vendar po mojem ne  gre za čudne čase, kot je zapisala v naslovu članka, ampak za čudne ljudi, žal tokrat ustavne sodnike. S priimki in imeni. Roka Čeferina, Špelco Mežnar, Mateja Accceta in seveda dr. Rajka Kneza, ki skuša v svoji kneževini - proti vsem pravilom zdrave pameti in poštenosti potegniti voz iz blata v katerega je zabredlo najvišje sodišče v državi - Ustavno sodišče. In se vanj z izmikajočimi odgovori vse bolj pogreza.Zelo me čudi, kako v »čudnih časih« ustavna sodnica – Katja ŠugmanStubbs brani in išče nekaj, kar ne obstaja več - to je svetla podoba Ustavnegasodišča. Njen odziv na ugotovitve prof. dr. Jurija Toplaka kaže že v naslovu,ne le na cehovsko solidarnost, pač pa še bolj na zmedenost in pomanjkanjeelementarnega občutka za nepristranost in pravičnost. To je tudi vzrok sodnih zaostankov US, kajti braniti pristranost  s pristanostjo in jo deklarirati za nekaj kar ni, je res zelo težko intelektualno delo, ki terja veliko časa.  Tudi to je povzročitelj velikih zaostankov.    Ne gre samo za to, da sodniki ne preberejo odločb, pod katere so podpisani in si »sodijo« v lastnih zadevah , pač pa je najhuje to, da serijsko zavračajo - zavržejo zadeve, BREZ OBRAZLOŽITVE. Skratka zadeve ne zavrnejo,ampak zavržejo, zmečejo v koš. Takih sodnikov in takega sodišča nerabimo. In drugič, sploh ne sodijo ampak serijsko zadržujejo zadeve in izdajajozačasne odredbe po tekočem traku. Menda se je nabralo že 12 začasnihzadržanj. To pomeni, da ustavni sodniki ne sodijo, ampak vladajo z dekreti– začasnimi zadržanji. In tretjič: na Ustavnem sodišču prevladuje princip rezultatskega odločanja,ki ukinja status samostojnega in neodvisnega sodnika. Tudi to nas vodi vkonec pravne države.  Če kdo ukinja pravno državo je to v resnici Ustavno sodišče. Tako vse bolj postajamo diktatura nedelujočega in opravilno nesposobnega Ustavnega sodišča. Višek pa je to kar je zatrdil dr. Rajko Knez, da nad njimi ni modronebo, ampak njihova vest. Očitno je njihova vest zelo kosmata, oziroma jenekaj kar ne obstoja.  Če kdo, si inkriminirana sodniška trojka, ki jo je dr. Jurij Toplak ujel s prsti vmarmeladi, s predsednikom vred, zasluži najmanj kazensko ovadbo –zaradi nevestnega dela v službi. Po 257 in 258 členu kazenskega zakonika je zaradi tega lahko obsojen vsak uradnik, in celo minister, le ustavni sodniki, ki ne sodijo, ne ! Res so časi čudni, še bolj pa so čudni ljudje – ustavni sodniki brez vesti. Sodniški novi razred si dovoli prav vse, pri tem paklavrno jadikuje nad svojo iznakaženo podobo.

Mon, 15. Mar 2021 at 22:31

1490 ogledov

Kolumna Jiřija Kočice: Koliko nas je Slovencev po rodu?
Leta 2015 je  profesor za računalništvo in inteligentne sisteme, dr. Matjaž Gams v samozaložbi izdal knjigo Slovence izumirajo, v kateri je kot znanstvenik, zaposlen na IJS, zelo natančno prehodil pot od tega, kako opredeljujemo tujerodne rastline in živali, preko tega, kako take vrste vplivajo na določene avtohtone vrste rastlin in živali pa vse do tega, kako lahko določene vrste izumirajo. Pri njegovih demografskih analizah nam postane prekleto jasno, da smo Slovenci dejansko na robu izumrtja, in da je to povezano tudi z dotokom tujcev ter premalo aktivno politiko dviga natalitete.   Ob vsem tem ni bilo že od leta 2002 nobenega resnega štetja prebivalstva, v katerem bi prešteli Slovence po narodnosti in po veri. To so ukinili. Toda politikom naj, četudi si ne dajo veliko dopovedati, predlagam štetje prebivalstva, v katerem se zabeleži narodnost le tistim, ki se imajo za Slovence. Tako bi se lahko politiki izognili morebitnim strahovom, da se utegnejo nekateri drugi narodi počutiti upravičene še do veliko večjih zahtev in privilegijev, če bi rezultati štetja pokazali, da jih je že več kot 20 ali 30 odstotkov… Zakaj mislite, da se sicer lahko zgodi taka reč kot je ukinitev štetja in ugotavljanja narodnosti prebivalstva? Še Mariji Tereziji je bilo jasno, da je neka taka »inventura« prebivalstva pomembna za vsako državo, ki resno računa na svoje ljudi. In tudi, da je pomembno, koliko ljudi je katere narodnosti. Še posebej takrat, ko živiš v državi, ki se po svoji definiciji imenuje »nacionalna država«, saj smo jo ustanovili Slovenci (torej narod) na podlagi samoodločbe. Ali bi tako štetje utegnilo povzročiti tako šokantno soočenje z resnico o tem, kakšno je stanje, da bi to negativno vplivalo na nadaljnji razvoj Slovenije? Bi tudi navadni ljudje, ki niso nikoli dejansko razmišljali o tem, lahko naenkrat razumeli, zakaj so celo rezultati volitev takšni kot so? Bi se naenkrat lahko soočili s tem, da bodo naši otroci morali živeti v neke vrste posebni vsejugoslovansko- mednarodni- večetnični in večrasni družbi, pri čemer bodo imeli seveda vedno (naj)slabši položaj? Saj bodo kot avtohtoni prebivalci ob takih progresivističnih medijih in marksističnem šolskem sistemu že po »defaultu« grozni »nacionalisti« in morda tudi zlobni »rasisti«. Vsekakor pa najmanj »fašisti«, če ne bodo z vsem srcem podpirali sorosoidno »odprto družbo«, (ki mora biti odprta le v eni smeri: smeri bolj ali manj liberalnega razsutja tradicij, običajev in predvsem genetike evropskih avtohtonih narodov.) Pravzaprav smo vsi, ki opozarjamo na to leta in leta, že zdaj v tem položaju. Že zdaj nas stigmatizirajo tisti, ki se sicer strastno zavzemajo proti stigmatizaciji. Že zdaj nam podtikajo namere za strahotne zločine, na kakršne ne pomislimo niti v sanjah, niti jih nismo zgodovinsko izvajali, kaj šele, da bi bili organizirani v tej smeri. In pri tem podtikanju so večinoma najbolj glasni ponosni nasledniki tistih, ki so take zločine dejansko izvedli takoj po vojni in so jih malo manj grozljivo izvajali vsaj še 50 let po vojni….  Prav tako nam podtikajo nasilni nacionalizem tisti, ki so še pred 25 leti v imenu nacionalnih tendenc bili pripravljeni klati po Bosni, Kosovem, Sarajevu, Srebrenici ipd… Podtikajo nam na vsakem koraku vse, kar nas poriva še bolj v rob izumrtja in še bolj v rob nezmožnosti, da bi se vzpostavili kot zdrav, samozavesten narod in zdravo, ozaveščeno družbo, ki ji je jasno, da smo Slovenci določena skupina ljudi s svojimi značilnimi kulturnimi posebnostmi, da imamo precej enotne genetske značilnosti, ki so vsaj deloma različne od okoliških kultur (pri tem so, zanimivo, v bližnji okolici najbolj različne prav od tistih kultur, s katerimi smo bili v skupni državi), in ki ji je jasno, da brez ozaveščanja teh osnovnih gradnikov naroda kmalu ne bo niti slovenske države niti naše kulture, rod in narod pa se bosta lahko povsem izgubila v ne tako odmaknjeni prihodnosti. Ampak, slišim vprašanja: zakaj bi sploh narod bil neka pomembna kategorija? Vem, da dva tisoč let savlovskega natega zelo močno deluje in ga ne moremo kar zavreči z eno samo potezo in reči: univerzalizem sam po sebi je laž. Nihče nam tega ne bo verjel, ker nas iz vseh možnih strani bombardirajo z »dokazi« o tem, kako smo vsi po celem planetu enaki in kako vsi lahko živimo skupaj v multikulturalistični družbi brez meja in kako vse preplavlja univerzalna ljubezen. Toda vsak dan posebej in vsako leto bolj je jasno vsakemu, ki zmore pogled mimo filtrov, ki nam jih globalisti natikajo na oči v različnih oblikah nevrolingvističnega in nevroikonskega programiranja, da je multikulturalizem velika prevara, v katerem se vsako generacijo zgodi vsaj ena taka vojna kot je to bilo tudi na balkanskem področju. Vsaj eno klanje, v katerem se (včasih pod krinko vere, včasih pod krinko ideoloških vprašanj, včasih pa tudi čisto brez krinke) različne etnične skupine prerazporedijo in med sabo »obračunajo« do hudih, genocidnih razmer. A to se zgodi ob predpostavki, da neka etnična skupina pride do dovolj velike moči za to. Dokler je ta skupina premajhna, prešibka ali nima nobene druge dodatne pomoči za svoj prodor, se bo skušala prilagoditi, se »skriti«, iskati možnost sobivanja na način, da bodo posamezniki sicer čim manj izpostavljeni, hkrati pa bo večina posameznikov v tej manjšini skušala delovati samo-zavarovalno, vsaj delno subverzivno do večinskega naroda, povezano znotraj svoje etnične pripadnosti… (Seveda, vedno se bodo našli ljudje, ki ne bodo ustrezali tem opisom, a Gaussova krivulja je neusmiljena). Ko pride taka manjšina do dovolj velike moči- to je lahko gola številčna premoč nad prej večinskim, avtohtonim narodom, lahko je finančna nadvlada nad njim, lahko je pomoč druge sile od zunaj, lahko je kakšna druga oblika premoči nad večinskim, avtohtonim narodom- se začne proces prerazporejanja oblasti in groženj z nasiljem. In na koncu s prevlado, večinokrat žal povezano z grozljivimi genocidi. Sami smo v svojem življenju lahko bili priče temu procesu tako v Sloveniji, ki je bila manjšinska v okviru SFRJ in se je (vsaj za silo) otresla očitne srbske nadvlade, predvsem smo lahko tak (še bolj izrazit) proces videli v BiH, kjer so skupaj tri etnične skupine sprožile skoraj totalno vojno druga proti drugi. Podobno smo videli proces na Kosovem, kjer so avtohtone Srbe v nekaj desetletjih zamenjali bolj številčni Albanci, podobna zgodba se dogaja ravnokar v Makedoniji…. A take in podobne reči se dogajajo v tem trenutku po celi Evropi… Če bomo še nekaj časa živi, bomo podobne stvari videli v delih Anglije, Francije, Belgije in drugih držav, v katerih se bo vedno manjša populacija avtohtonih narodov morala boriti za obstoj na življenje in smrt. Zato je skrajni čas, da se naša slovenska politična elita (in res mi je vseeno, kateri del teh ljudi ima katere ideološke predznake, če niso ti etnično določeni), zelo radikalno začne pri svojem delu spraševati vedno in vsakič, kako bo katera koli odločitev vplivala na potek očitnega izumiranja Slovencev. Predvsem pa: kako bi tak potek zaustavili in ga spremenili v potek večanja števila Slovencev? Bo Marakeški sporazum pripomogel k temu, da bo Slovencev več in bodo z večjo gotovostjo ohranjali svoj rod, svojo etnično identiteto in svojo državo v prihodnosti? Bo pristajanje na multikulturno življenje liberalnih ali marksističnih odvodov Savlovega natega poboljšal stanje našega rodu in naroda v času, ko bodo naši sinovi, hčere in naši vnuki vodili to državo in imeli aktivno vlogo v oblikovanju političnih, gospodarskih, kulturnih odločitev? Bo izgradnja Tretje razvojne osi, Drugega tira in podobnih projektov pripomogla k temu, da bo Slovenija in njen avtohtoni večinski narod, na katerem je bila zgrajena, dejansko napredoval, imel boljše preživetvene možnosti? Bo sprememba ustavnih določil o tem, kako naj potekajo referendumi dobro vplivala na preživetje Slovencev kot avtohtonega naroda? ITD… Želim reči, da bi se morali vsi politiki in vsak posebej čisto vedno, v vsaki politični situaciji in odločitvi, najprej vprašati o tem, koliko s tem pripomorejo Slovencem v njihovem naporu zgolj preživeti. Kot posamezniki in kot narod. Lahko razumem ljudi, ki mislijo, da to nima nobene veze z njihovimi individualnimi načrti ali, da imajo občutek, da je narod zastarel koncept… Toda vsak med njimi bi si moral živo pred očmi naslikati situacijo, ko nek drug narod, etnična ali rasna skupina začne klat ljudi tvojega rodu in tvojega naroda. Tvoje potomce, tvoje sorodnike, kakor se je dogajalo v zgodovini in kakor se bo dogajalo tudi v prihodnosti, četudi bi še tako radi gledali skozi rožnat filter savlovskih profetov, ki trdijo, da tega ni in da je svet predvsem ena sama lepota različnosti… »Obogatitev«… In četudi se po nekem res čudežnem naključju to ne bi zgodilo (čeprav se je že nekajkrat v zadnjih 100 letih- vsaj v 1.sv. vojni, Leninovih in Stalinovih čistkah, gladomoru, 2. svetovni vojni in v povojnih klanjih), bo vsekakor prišlo do hudih tenzij, v katerih se potem avtohtoni prebivalci množično selijo iz svojih domovin. So preganjani na en ali drugi način. Naj spomnim, da je odliv Slovencev že zdaj, v tem relativno mirnem trenutku ogromen, o čemer se res zelo redko razpravlja. Toda, če že naletimo na tako razpravo, nas bodo vedno prepričevali, da toliko »državljanov« kot jih odide, tudi na drugi strani pride v državo, in pri tem bo v teh analizah vedno videti, kot da je vseeno, kdo so ti ljudje, ki prihajajo in odhajajo. Pri teh »analizah« se nikdar ne bo kakorkoli opredeljevala njihova nacionalna pripadnost, kot bi bilo čisto vseeno, kdo dejansko naseljuje Slovenijo in kot bi to vprašanje bilo povsem nerelevantno. Če si ne znate predstavljati, kako zelo napačen je tak način gledanja, si prosim predstavljajte, da bi se vam rodil otrok in v porodnišnici bi potem žreb določil, katerega otroka boste dobili za domov tisti, ki ste na ta dan postali mamice in očetje…

Sun, 7. Mar 2021 at 21:47

1063 ogledov

Kolumna Johance: Umetnost
Ste opazili razliko med umetnostjo nekoč in danes? Oziroma, kaj vse se kot umetnost definira danes? Kdo vse je lahko umetnik in da je ta novodobna umetnost razumljiva le neki peščici ljudi, izbrancem… eliti pravzaprav. Tisti, ki te »umetnosti« ne razumemo, smo zanje nerazgledana, neizobražena,  polpismena zmeneta, ki si drznemo pod vprašaj dajati njihove veleumetnine. Ko gremo po svetu, občudujemo arhitekturne presežke različnih obdobij, freske, marmorne kipe, slike in vsi jih razumemo. Razumeš pomen umetnine, pove, govori ti, šepeta ti svojo zgodbo in v sebi kar podoživiš vzdušje tistega časa, trenutka, ki je upodobljen. Med sprehodom po grajskih sobanah in hodnikih čutiš glamur in prestiž tistega časa, slišiš smeh in veselje ob družabnih dogodkih, razkošne večerje v soju sveč, svilene obleke in sobe različnih barv za različne dejavnosti… žalost in bolečino, ki jo je Michelangelo predstavil v hladnem in mrtvem marmorju, ko je upodobil Marijo z mrtvim sinom v naročju. Pieta je tako polna čustev in podrobnosti, da je kamen oživel… Pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki ne potrebujejo razlage, da bi jih razumeli, pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki nas vrnejo v tiste njihove čase, pravi umetniki nam pričarajo tudi vonj tistega časa, čustva… žalost, veselje, hrepenenje, ljubezen, bolečino tragedij in izgub, pravi umetniki s svojimi rokami dajo poljub življenja tudi hladnemu in mrtvemu kamnu. In balet, ko plesalci s plesnimi gibi pokažejo vsa čustva od jeze do izjemnega veselja, od sovraštva do ljubezni… umiranja… in mi to čutimo, vidimo sami.  To je zame umetnost. Danes pa se pod pojmom umetnost skriva marsikaj, tudi sovražna in nestrpna sporočila, celo grožnje s smrtjo. Umetniška instalacija, vredna milijon, je po nekih merilih in standardih lahko tudi banana, nalepljena na zid. Potrebujete torej banano, zid in močan selotejp in že ste potencialni milijonar. Prešernovo nagrado v Sloveniji pa dobite, če pse naučite da se pridejo podojit na vašo dojko in nekje malo po poti se z njihovimi celicami daste še oploditi. Namesto prefinjenih fresk, naša mesta »krasijo« takšni in drugačni grafiti, nestrpni zapisi »plemenitijo« zidove cerkva in drugih zgradb. Ker se ne spomni nič izvirnega, da bi opravičil svoj sloves umetnika, bo šel v Strunjan, povil znameniti beli križ in ga požgal. Zame je to skrunitev in vandalizem, za organe pregona pa ne. Zanje je to umetnost in performans. Umetniška instalacija v moji lepi Sloveniji je tudi, da se pisarniško mizo in stol polije z rdečo barvo, ki simbolizira kri in da je učinek večji, na mizo postavijo tablico z imenom. Mene je ta instalacija, ki je nastala kot prikaz nasprotovanja ministru, spomnila na pokol novinarjev iz uredništva Charlie Hebdo v Franciji. Objavili so karikaturo Alaha in tisti, ki jih je to užalilo, so vdrli v uredništvo in pokončali novinarje s  strelnim orožjem. Krvave mize in stoli. Umetniška instalacija s pomenom… no vsaj ta ni potrebovala razlage in podnapisov. Na kulturnih prireditvah pa je plesne vložke nadomestilo neko zvijanje skoraj golih teles z gibi, ki so kot da bi bili vzeti iz kakšnega pornografskega filma. Kaj je globlji pomen te novodobne umetnosti, kaj bodo ta obeležja povedala rodovom za nami? Ali lahko tista banana pove toliko, kot nam povedo umetnine, ki jih je ustvaril in nam zapustil Michelangelo in ostali velikani umetnosti kot da Vinci, Rembrandt… ali lahko neka »umetniška« skulptura, zvarjena iz starega železa, izžareva žalost in bolečino? Koliko je sploh treba truda, razmišljana in spretnosti, da sežgeš križ in koliko, da poslikaš Sikstinsko kapelo? Ali je v tistih gnusnih grafitih toliko truda in znanja kot v svetovno znanih freskah? Koliko je treba vaje in dela za baletno predstavo v primerjavi z nekim perverznim tresenjem riti? Zakaj, od kdaj, je neko kvazi razbijanje in nek približek petju, kjer je izvajalec skoraj brez posluha, petje in glasba? Predvsem pa od kdaj se pod krinko umetniških instalacij lahko grozi s smrtjo in širi nestrpnost do drugače mislečih, predvsem politikov? Sodobni čas in naprednost sta nas pripeljala do točke, ko smo se obrnili nazaj, ko je uničevanje umetnost, ko je vsako skrpucalo nekoga, ki zna uporabljati selotejp, instalacija, ko je umetnost plesa zamenjala vulgarnost, ko je umetnost zlorabljena v politične namene za obračunavanja in grožnje. a je to želja večine? Želja, da te stvari kot kulturno in umetniško dediščino zapustimo našim otrokom? Z grafiti popacane cerkve, namesto mojstrovin, ki jih je ustvaril da Vinci pa bo na steni gnila banana. Namesto sofisticrane baletne predstave bo na odru nekdo našim vnukom pokazal, kako se podoji psa.  Najbolj žalostno je, da nam te vulgarnosti kot normalnost skozi vse pore življenja in telesa vsiljujejo osrednji mediji, znane in vplivne osebe, nek  nov svetovni red, ki pa ne pomeni nič drugega kot degradacija vsega doseženega na nivo popolnega uničenja družbe in moralnih standardov, kot pritičejo kulturnemu človeku. Bomo pristali na to, da je sodobna kultura pod nivojem obnašanja  opic? Tudi opica namreč ve, da je banana hrana in da nek Rog ne more biti simbol umetnosti.  Kašna bo torej naša zapuščina? Če želimo otrokom pustiti človeka dostojno umetnost, moramo najprej ustaviti propadanje in uničevanje te, ki smo jo kot zapuščino dobili mi.

Sat, 6. Mar 2021 at 21:50

418 ogledov

Kolumna Vilija Kovačiča: Zakaj je v Sloveniji odstop prepovedana beseda, razen ko gre za premiera Janeza Janšo !
In zakaj največja televizija POPTV povsem ignorira slovensko nacionalno sramoto, tako da z molkom ščiti vodstvo Ustavnega sodišča. Očitno je POPTV  privatna TV v lasti kneževine Rajka Kneza in družine Čeferin. Sinočnji nastop predsednika US dr. Rajka Kneza je v celoti razkril intelektualno in moralno bedo sedanje zasedbe slovenskega Ustavnega sodišča. Predsednik Knez , ki je ne dolgo nazaj na pogovorih pri predsedniku države moledoval o spoštljivosti do sodne veje oblasti, je sinoči v Odmevih nehote razkril vso bedo sedanje zasedbe Ustavnega sodišča – niti z eno besedo pa ni demantiral navedb dr. Jurija Toplaka. To tudi ni mogel kajti Toplakove navedbe in Knezovi odgovori razkrivajo, da je cesar nag in da je njegovo Knezovo spodnje »premoženje« enako ničli. Je pa tipično da gospoda ni nič sram, kvečjemu mu je nekoliko nerodno.  Bilo pa je prav smešno in tragikomično ko je izrazil zadrego, začudenje in presenečenje nad tem da ljudje mislimo, da je nad US samo še modro nebo. Halo Halo ! Je pa še nekaj zelo pomembnega kar je razkril dr. Jurij Toplak – v slovenskem oddelku EU sodišča v Strasbourgu so tri sodelavke (Ana Vilfan, Katarina Klemenčič & comppany ter še ena uslužbenka) katerih naloga je, da slovenske pritožbe »pravočasno« selekcionirajo in večinoma mečejo v koš. Kljub temu pa je statistika dobljenih sodb za državo Slovenijo in naša sodišča skrajno porazna – komaj 10 % !  Ob tem pa me čudi da slovenski intelektualni pravičniki (Hribarja, Vesna Godina, Boris Vezjak in drugi pol »intelektualci« svetovnega in balkanskega formata) molčijo in ne izrazijo zahteve za ODSTOP ne Čeferina, ne Tomaža Vesela.   Pozivam DZ, da uzakoni postopek odpoklica ustavnega sodnika, saj ustavni sodniki ne morejo biti svete krave nedokončane tranzicije. Posebej še ker morajo ustavni sodniki biti zgled nepristranskosti,  ne pa se sklicevati na to, da to da isto počnejo tudi druga sodišča.    Halo halo !  Kje je Sodni svet, DZ in ministrica za sodstvo? Neodvisnost ni to da  izigravaš pravila in se delaš, da se to dogaja tudi drugim. Kneževina na Beethovnovi 10 ni last Rajka Kneza, pač pa državljanov, ki je ne plačujemo za »NAPAKE«, ampak za pošteno in pravočasno sojenje. Rajko Knez je rekel, da nad njimi ni modro nebo, ampak  njihova vest, ki pa je žal zelo kosmata! Čeferin, Acceto, Špelca Mežnar in Rajko Knez, očistite si jo z ODSTOPOM. Zgledujte se po Marjau Šarcu, ki nas je sam odrešil njegovega nad JAZA! Tudi USODNA DOMIŠLJAVOST vašega nadjaza ima meje ! Ps: za zaključek citiram samega sebe iz včerajšnjega sestavka na PW in Časnik.si. Slovensko washingtonsko močvirje niso samo Murgle, pač pa tudi najvišja sodna institucija v državi sestavljena po priporočilu bivše Cerarjeve poslanke Jasne Murgl. Asociacija, povezava obeh imen to dokazuje. Zato so rezultati takšni kot so, globoko negativni. Ustavno sodišče ni zgled ampak nacionalna sramota. https://drzavljank.si/post/584072/ustavno-sodisce-je-nacionalnasramota
Teme
jugoslavija resnica kruta resnica jože smole Politika totalitarni sistem diktatura proletariat marksizem leninizem stalinizem

Zadnji komentarji

N K :

16.02.2021 09:35

O moj Crom , ker dolg zapis ;) Jiri spet si povrsen , tokrat kr zelo ;) Pozabil si par stvari ustet v svoj izracun o druzbi ;) Kot prvo , " Gre namreč za to, da velik del intelektualcev zagovarja tezo, da se je naša civilizacija razvila v smeri, ko jo danes živimo, ravno iz judovsko- krščanskih korenin. " A ne smes pozabit , kok stvari v svoji veri je judovsko -krscanska skupnost , prilagodila in prevzela od poganske vere , kokr tudi od drugih ;) Torej vprasanje , kdo je bolj zasluzen za razvoj , je kr na mestu ;) Kot drugo ; " Hamiltonov zakon, pri katerem je biolog W. D. Hamilton dokazal »sorodstveno preferenco« (kin selection), po kateri smo statistično vsa bitja pripravljena delovati bolj altruistično do tistih bitij, ki so nam bolj genetsko podobna kot pa do tistih, ki so nam genetsko podobna manj " Ta zakon deluje samo v neglobalnem svetu , v svetu plemen. Pri globalnem svetu pa ne. Ti dam primer ; mi smo blizje arabcem , kot pa kitajcem po genih. Kulturno pa je lih obratno , evropejci se prej povezemo z azijci , kot pa z arabci ! ;) Kot tretje , pozabil si ustet vpliv ateistov v zgodovini. Kdaj bojo verni sprejeli , da obstajamo in da nas vpliv na zgodovino ni majhen ;) Najbrz nikoli ;p Pa se je stvari , prevec za napisat ;) Ps ; Bolj te berem , bolj dobivam obcutek , da sploh nisi desno usmerjen . Ampak te vodi strah !! Strah pred izgubo kulture , strah pred levimi ( ceprav ne vem zakaj , ker desni niso bili nic boljsi v zgodovini ) , strah pred drugo kulturo , strah pred izgubo " jaza" v mnozici mnenj , strah pred spremembami. Ne delujes kot Savel , ampak kot rimljani , ki so zasmehoval spremembe. Ki jih ni mozno ustaviti , ker je to narava cloveka ;) Kokr koli , zanimiv zapis in probaj bit manj povrsen , ter ukljuci vse dejavnike v razmisljane in ne samo une , ki pokrijejo tvojo agendo ;p Pps; Povezovanje kulture in genov , je rahlo zgreseno , ker kultura je bolj povezana z naravnim okoljem v katerem zivis , kokr pa z tem , kake gene imas ;)

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu