Opomba: Tekst je nastal tudi v dialogih z Markom Sketom (@MarkoSket)

Uvod

Za nekoga, ki se nikoli ni potrudil bolj resno preprašati o kulturnih pomenskih sklopih, ki jih je zahodna civilizacija (v nadaljnjem besedilu civilizacija) gradila iz njenih dveh velikih izvirov, je že sintagma »judeo- krščanstvo« nekaj, kar je potrebno vnaprej opredeliti, če se želite prebiti skozi ta tekst. Gre namreč za to, da velik del intelektualcev zagovarja tezo, da se je naša civilizacija razvila v smeri, ko jo danes živimo, ravno iz judovsko- krščanskih korenin. Torej pod vplivom judovskih starih zapovedi in Stare zaveze ter hkratnega vpliva krščanstva Nove zaveze, ki je skozi utelešenje Jezusa reformirala starozavezne postavke in jih postavila na nove temelje.
Seveda se praktično vsak intelektualec zaveda, kakšen je bil grško rimski vpliv, ki je seveda ključen, a ga v sintagmi »judeokrščanstvo« sploh ni. Kako bi lahko razmišljali o naši civilizaciji, ne da bi v njenih čisto bistvenih predpostavkah imeli Arhimedove ugotovitve, Heraklitov logos, Platonovo in Aristotelovo misel, modrost Sokrata, rimsko pravo, perspektivo Vitruvija, geografijo in optiko Ptolomeja, neštete tehnične izume antike, koncept števila nič in arijske številke (popolnoma napačno jih imenujemo arabske)… Verjetno bi lahko naštevali v nedogled… Ko torej govorimo o judeo-krščanstvu, imamo na drugi strani judovski enobožni abrahamski kult.

Ta je v naš prostor prinesel predvsem verska določila. In praktično nobene od zgoraj naštetih inovacij in predpostavk. Ker jih tudi judovska skupnost do srečanja s helensko kulturo ni imela, saj je šlo za pastirska nomadska plemena.
Precej zanimiv tekst o tem srečanju kultur De Benoista (s predgovorom T. Sunića je tukaj: Tekst de Benoista s predgovorom T. Sunića)

Da bi prešel na bistvene točke razlik, moram v nekaj besedah izpostavit tisto, kar se v zadnjih desetletjih v antropologiji in nasploh vedah o skupnostih in ljudeh bistveno spremenilo od vsega, kar smo poznali do leta 1954. Ta izjemen premik je nastal po svoji epohalni menjavi zornega kota, iz katerega zremo in uvidevamo svet(o) in iz katerega gradimo presežno.

Ker so genetski vpliv bolj natančno opredelili šele po odkritju genoma leta 1954 (Crick, Watson), je šele v zadnjih desetletjih, predvsem od dekodiranja zapisov genomov različnih vrst prišlo do spoznanja, da ima celoten spekter živih bitij tako rekoč enako genetsko zasnovo. Prav tako šele v zadnjih desetletjih prihaja do spoznanja, kako pomembno vlogo bo odigrala genetika pri raziskavah o zgodovini, antropologiji, sociologiji, psihologiji in psihometriji, arheologiji in drugje.

Ogromen odstotek genov, ki jih imajo tako ljudje kot živali, namreč kaže na dodatno pomembno vlogo tega znanja, saj je skoraj neverjetno dejstvo, da imajo npr. miši z ljudmi 92% enakih genov… Celo tako zelo oddaljeni organizmi kot so gljive (kvasovke npr.), imajo skoraj eno tretjino enakih genov! Če pa pogledamo iz vidika najbolj osnovnih parov, ki sestavljajo DNK, pa sploh ne obstajajo druge in drugačne oblike življenja, ki ne bi imele svojih baznih parov povsem enako sestavljenih iz štirih osnovnih molekul: adenin, gvanin, citozin in timin.

Ta vidik je toliko bolj pomemben, ko se pogovarjamo o razlikah v človeških kulturah, kajti očitno že male razlike v genotipu (npr. šimpanzi in ljudje si delimo okrog 98% genov!) pripeljejo do ogromnih razlik v zmožnostih in lastnostih. Ne gre le za fizične zmožnosti kot npr. zmožnosti človeka, da bi plezal vsaj približno tako spretno kot šimpanz, temveč tudi druge, ki se izkažejo v procesih socializacije. Šimpanzi imajo npr. veliko boljši kratkoročni spomin od ljudi in lahko brez težav pokažejo po spominu številke, ki so jim jih raziskovalci prikazali na ekranu točno po vrstnem redu, kakršen je bil prikazan.
video (kratkoročni spomin šimpanzov)

Toda, ko pogledamo zmožnosti vrste in jo primerjamo z izjemnostjo človeških dosežkov v kulturi, je še najbolj paleolitski človek pravi genij proti šimpanzu.

Zato je vedno bolj nujno videti različne genetske "koktajle" in njihov vpliv na določene medsebojne razlike med etnijami in rasami, kajti potenciali, ki jih tak koktajl genov prinaša, so lahko zelo različni. Če primerjamo kakšno ljudožersko pleme iz centralne Avstralije (o njih mi je pravil avstralski domorodec, ki je živel nekaj časa v Ljubljani) in se ustavimo v enem od avstralskih mest, vidimo to ogromno razliko, ki je nastala tudi znotraj ene vrste in jo je nemogoče zanikati in zanemariti.

Namreč Indoevropska (bolj natančno gre za izvore Jamna ljudstev) kultura ima, kot vse kulture in civilizacije, izvir v genetskih zasnovah. In kot imajo druge kulture svoj specifičen genetski »koktajl«, tako ima tudi naša Jamna genetska skupina specifične genetske predispozicije, ki so očitno osnova za določene instinktivne mehanizme, sposobnosti, lastnosti in preko tega za določeno kulturo.

Zakaj se sploh pogovarjamo o tem?

Že v 60tih sta Alain de Benoist in Charles Champetier v izjemno pomembni in prebojni knjigi »Manifest za evropski preporod« napovedala stanje, ki ga imamo danes. Opredelila sta glavne težave Evrope in njene civilizacije ter vidike zatona, v katerega se je že takrat pognala civilizacija dedičev Jamna (torej belcev po Evropi, Ameriki, delu Azije in Avstraliji). V knjigi sta razprla kup vzrokov in vezi, začenši z razsvetljenstvom in razsvetljenskimi zmotnimi predpostavkami, ki so kulminirale v stanja erozije rodu in razkroja duhovnih vsebin evropske kulture z vznikom liberalističnih idej ter še posebej s komunističnimi strahotnimi zločini po vsem svetu. V knjigi sta tudi izredno pronicljivo ugotovila, da imata liberalizem in marksizem skupne točke, pri katerih si delita velik del podobnosti:

1. delita si enak individualizem

2. delita si univerzalizem in univerzalni egalitarizem

3. delita si racionalizem

4. prednost ekonomije pred vsem drugim

5. delita si poudarke na emancipatorni vrednosti dela

6. delita si vero v progres (napredek)

7. delita si idejo o koncu zgodovine

8. delita si pospešeno brisanje tradicionalnih skupnosti in njihove kolektivne kulture (pri tem je liberalizem ponekod celo uspešnejši od komunizma)

9. delita si univerzalizacijo sistema produkcije

Toda vse to ima še precej globje temelje, o čemer je najbrž med prvimi bolj natančno pisal Nietzsche, vsekakor pa kasneje, morda manj vpeto v filozofski diskurz, še Solženicin z izrednim tekstom 200 let skupaj in potem še mnogi misleci gibanja disidentske desnice (tudi Benoist, seveda, potem Cesar Tort, Kevin MacDonald, v več segmentih je ta vprašanja načel tudi Tom Sunić in nekaj izrednih mislecev, ki so prepoznali vlogo genetskih predispozicij in kulturnih posebnosti v delovanju, kot npr. Ron Unz, Gilad Azmon, David Cole itd.)
En najbolj natančnih v tej smeri je vsekakor tviteraš Marko Sket, ki navkljub precej hermetičnemu jeziku razpira torišča problematike uklenjenosti Jamna kulture v objemu vseh tistih lastnosti, ki jih Kevin MacDonald opisuje kot »patološki altruizem«. Toda vsak altruizem, ki ni zlorabljen, ni nujno tudi patološki oziroma ne pripelje nujno do slabega izhoda. Za patološki izid neke altruistične poteze mora obstajati zloraba. Tukaj je link na predavanje Kevina Predavanje Kevin MacDonalda o patološkem altruizmu bele rase

Ta daljši tekst je nastal v želji po tem, da se znotraj naše kulture in civilizacije osvobodimo razmer, ki občasno mejijo na suženjstvo, v komunističnih državah pa so bile skoraj celotne države veliki gulagi in skoraj neposredno so ljudje živeli v suženjstvu (Pot v hlapčevstvo, Hayek). Ob tem so se dogajali povsem odprti genocidi avtohtonih narodov.

Podobno raznarodovanje se dogaja tudi danes- Slovenija je le en tak primer, v katerem se niti ne tako počasi in vztrajno delajo vsi koraki k postopnemu izginotju Slovencev (Slovence izumirajo, M. Gams). Pomembno je torej, da se čimbolj natančno soočimo s fenomeni, ki so nam vsem skupaj in vsakemu posebej skriti, hkrati pa so vsi ti triki in norosti tik pred našim nosom. Zato je nujno odpreti debato o globljih vidikih tega, kar se nam dogaja in zato je nujno, da zakopljemo bolj globoko.

Savlov nateg, kaj sploh bi naj bilo to?

Za bolj učinkovit vpogled v to, kar pomeni sintagma »Savlov nateg«, ki jo je sprožil v slovenski prostor Marko Sket (preko Twitterja), sem skušal po najboljših močeh sestaviti seznam strukturnih vezi, ki nam preko te »Pavlinske prevare« (tako jo je potem preimenoval Bernard Brščič, s čimer je žal zanemaril zelo pomemben del prevare, agenturo Savla, ki se je preimenoval zaradi tega, da je lahko nastopil pred vsakim občinstvom na drugačen način, o čemer tudi sam piše v pismu Korinčanom: 1 Kor 9,19-22 Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. 20 Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. 21 ).

Ravni »Savlovega natega« imajo same po sebi pomembno vlogo, saj se v govoru kažejo enkrat kot politika, drugič kot metapolitika ali celo metafizika, tretjič se pojavljajo kot verske, teološke retorične formulacije ali tudi kot razodetje itd. V vsakem primeru pa se sama sintagma »Savlov nateg« veže na zgodovinske okoliščine, ki so bile v času okrog zasedbe Jeruzalema s strani Rimljanov (torej nekaj desetletij po smrti Jezusa, v času porušitve 2. templja) izjemne za ne preveč enotna judovska plemena. Te okoliščine so jih postavile pred hude preizkušnje, v katere so se podali z različnimi preživetvenimi strategijami (o tem Kevin MacDonald govori v trilogiji- link).

Še kratko dodatno pojasnilo: sintagmo »Savlov nateg« ne moremo prevesti v »pavlinsko prevaro«, »potegavščino« ali tudi ne v »Savlovo prevaro«, ker ne gre za enosmerno prevaro, ob kateri se počutimo prevarani, temveč se v »nategu« skriva tudi tisti del, na katerega namiguje seksualna raba te besede. Namreč pri nategu sodelujemo in večinoma celo uživamo, saj gre za igro, v katero smo se spustili hkrati kot žrtev in kot lovec, ob samem aktu »natega« pa smo v vlogi nekoga, ki lahko to doživlja tudi kot nekaj osvobajajočega. Da je to lahko tudi blizu duhovnosti, nam je pokazal preko svoje genialne interpretacije Sv. Tereze italijanski baročni mojster Bernini. (Na naslovnici je detajl tega izjemnega dela).

Skratka, pred nami je več ravni, ki so med sabo pomešane in mnogokrat čisto zanalašč tudi zamegljene ter zvezane z nasprotujočimi si podlagami, ki izhajajo iz različnih virov:

1.      iz biblijskih tekstov (posebej še, če vanje štejemo tudi tiste, ki so jih spreminjali skozi čas in so jih prevajali v različne pomenske smeri in agende). O teh mnogih spremembah in goljufijah glede tekstov piše več piscev, med drugim verjetno najbolj natančno Karlheinz Deschner v zelo obsežni študiji »Kriminalna zgodovina krščanstva«.

2.      iz kasnejših verskih tekstov, sinod in drugih dogodkov, ki se v svojem jedru (bistvu) nanašajo na večinoma zelo različne formulacije biblijskih kompilacij in skupkov tekstov. Pri čemer moramo vedeti, da gre za dogodke in tekste, ki so večinsko bili formulirani precej časa po ključnem (in hkrati zgodovinsko tako rekoč nezaznanem in praktično nedokazljivem, za kristjane pa bistvenem) dogodku križanja Jezusa ter po še manj zgodovinsko zaznanem in povsem nedokazljivem (a  za kristjane še bolj bistvenem) dogodku vstajenja. Ti kasnejši teksti so predvsem interpretacije in teksti, ki so vplivali na neposredne dogodke in razbili tudi samo krščanstvo na množice ločin ter povzročali mnoge dolgoletne vojne po Evropi. / Pri tem je seveda nujno omeniti prvi večji razkol v 5. stoletju (Arianizem), potem v 11.stoletju z veliko shizmo med zahodom in vzhodom, nadalje v 15. stoletju z Luthrom in kasneje še z Anglikansko cerkvijo…/

3.      iz tekstov, ki sami po sebi niso imeli namena biti verski, a so vseeno zadržali strukturo kultnega značaja in mnoge kult(ur)ne vzorce, skozi katere so propagirale določen vidik metapolitike in organizacije družbe, da bi ta ustrezal eliti v odnosu do svojih podanikov. Pri tem mislim predvsem na tekste avtorjev, ki so izhajali iz podmen razsvetljenstva, da je možno svet voditi na racionalen, logičen način, se pri tem sklicevati na znanost, hkrati pa zadržati tiste smeri, ki si delijo enako bazo predpostavk, kakršne imajo biblijski temelji in so torej v jedru in po svoji osnovni intenci verski, religiozni (Explaining Postmodernism, Stephen Hicks).

Po tem uvodu bom naštel še nekaj bistvenih izhodišč, ki so nujna za razumevanje sintagme »Savlov nateg« in orišejo bistvene zgodovinske okoliščine, v katerih so se znašla židovska plemena, ko jih je zasedel rimski imperij in jim (vsaj v času do leta 70 n.š. dal tudi precejšnjo avtonomijo).

-        Očitno so bila židovska plemena v precej hudih medsebojnih nesoglasjih tako glede razmerja do Rima kot tudi do verskih vprašanj (najmanj tri večje ločine in privilegiran sloj, ki je bil zelo povezan z Rimom (oče Heroda Antipe je vojaško pomagal Rimljanom)…

-        Vsaj od Aleksandra Velikega naprej je bilo področje pod nenehnim kulturnim vplivom helenizma in semitska monoteistična plemena so se večkrat uprla politeističnim verskim načelom populacije grških in rimskih zavojevalcev.

-        Dodatno je rimska okupacija in kolonizacija povečala pritisk po uporih in subverzijah v mestih z večjimi židovskimi skupnostmi (npr. leta 41n.š. se na politične akcije židovskega prebivalstva v Aleksandriji odzove cesar Klavdij, ki prepove agitacijo Judov pri političnih odločitvah in pospeševanju imigracije drugih Judov iz Sirije in Egipta (link). Kasneje ob uporu pride do močne vojaške intervence in leta 70 do rušitve judovskega templja ter precej množičnih migracij po rimskem cesarstvu. V tem obdobju Judje tvorijo precejšnji delež populacije v cesarstvu.)

-        Že s tem ko Savel Jezusu pripiše besede, ki nakazujejo domnevno distanco in umik od političnega vpliva (cesarju kar je cesarjevega) pa v istem času Savel skuša svojimi dejavnostmi narediti čimbolj trdno mrežo povezav nekakšnih subverzivnih aktivacijskih "nevladnih organizacij". (Podobnost Savla in Soroša sploh ni tako zelo čudna...) Pri tem gre za nov princip, prenovo religioznih načel, vendar takrat še vedno precej utemeljeno v starih principih.

-        Ob tem, ko se dela mreža subverzivnih skupnosti po rimskem imperiju, se že začenja oblikovati Jeruzalemski Talmud, ki je zbirka zelo strogih in zelo podrobnih navodil v vseh področjih življenja, običajev, prehrane, ritualov in drugih vidikov, temelječih na Tori. Kot nekakšno nadomestilo Templja, ki so ga zrušili leta 70 n.š.

-        Po smrti Jezusa se njegovi sledilci delno razkropijo in v jedru delovanja je neke vrste praznina, saj ni več nikogar, ki bi držal skupaj večjo skupino in jih povezoval miselno in organizacijsko.

-        Hkrati jih pripadniki drugih ločin vidijo kot nadlogo in jih vsaj delno preganjajo (od tod tudi zelo verjetno začetno preseljevanje v druge kraje).

-        Savel, ki je v tem času (okrog leta 33) bil tempeljski stražar, zelo verjetno vodja in agent, ki je služil takrat še dokaj avtonomni judovski ločini Farizejev, (ki so bili vezani na sodelovanje z Rimljani in od zato je verjetno Savel kot rimski državljan bil tudi zelo uporaben, hkrati pa kot Gamalielov učenec tudi zelo izobražen).

-        Savel je bil kot farizej in torej žid, agent, stražar židovskega templja, učenec najvišjega duhovnika Gamaliela, zelo verjetno izredno dobro izobražen in na zelo visoki, če ne kar najvišji poziciji med agenti, ki jih je imela judovska skupnost, takrat vodena s strani štirih naslednikov Heroda Velikega (nastavljeni vladarji, ki so jih kontrolirali rimski guvernerji).

Tako je, hamiltonsko gledano (link- Hamiltonov zakon), Savel bil razpet med mnoge vidike svoje pripadnosti: med svoje sorodnike, med državljanski (civilni) nacionalizem Rimljanov, med versko identiteto farizejev, ki jim je pripadal in med imperialno mnogobožno vero; in ker je bil obrezan, je bil hkrati tudi fizično zaznamovan kot Jud (Benjaminovega plemena). Večina njegovih sodelavcev in ljudi, s katerimi se je srečeval ali jih celo zapiral kot agent, je bila koloniziranih Judov, ki niso imeli državljanstva in so bili torej že v izhodišču v slabšem položaju od njega.

-        Spreobrnjenje Savla je tako podobno drugim »prevzemom« najpomembnejših pozicij, ki se dogajajo skozi ves čas zgodovine, da bi resnično bil popoln čudež, če njegovo delo agenta in stražarja ter njegove pozicije, zveze z vrhom judovske farizejske in sadučejske ločine, z rimsko policijo in drugimi ljudmi, ki jih je kot agent poznal, z njimi sodeloval ali jih preganjal, ne bi bilo niti malo povezano s tem nenavadnim, a ključnim dogodkom v širjenju krščanstva.

In verjetno najbolj bistven podatek: prve tekste o Jezusu in delovanju učencev je napisal Savel, ne pa njegovi bližnji učenci, kar je v Novi zavezi kot v montirani kompilaciji tekstov zavajajoče, saj teksti niso razporejeni časovno: tukaj je link na najverjetnejšo datacijo prvih tekstov današnje kompilacije tekstov, ki sestavlja Novo zavezo: LINK.

Kaj bi imeli od tega, če bi sredi politeističnega imperija spodbudili monoteistično krščanstvo?

Gre za več možnih odgovorov, ki jih bom skušal tukaj obravnavati skozi skicirane osnutke, ki bi seveda potrebovali več študija in predvsem več možnih referenc. Iz vidika judovske skupnosti, ki se je razpadala in je bila napadena iz različnih zornih kotov, je bila nujna neka sprememba, s katero so morda veliko tvegali, vendar moramo na to gledati iz vidikov, ki so zelo tipični za »židovski diskurz«, kakor ga poimenuje razvpit filozof Alain Badiou (ki je tudi judovske krvi) in sicer gre za »diskurz«, v katerem je božje znamenje tisto, ki odloči bistven potek. (Knjiga Alaina Badiouja St. Paul je na voljo na tem LINKU)

Za razliko od grškega diskurza, v katerem modri možje iščejo resnico v najbolj ustrezni zvezi med logosom in bitjo. Tukaj moram nujno dodati tudi to, da je tudi Grčija v svoji arhaični dobi in ob njej VES paleolitski, mezolitski in ves neolitski svet do vznika civilizacije logosa imela podoben »diskurz božjih znamenj«.

To je pomembno za razumevanje tega, kar še pride v nadaljevanju. Ob Badouju mi prav tako na misel pride tudi drugi filozof judovskega rodu, Lev Šestov in njegov zagovor takega »diskurza božjih znamenj«, ki govori o odločitvah, sprejetih na podlagi zaupanja »znamenjem« in ne na podlagi racionalnih preračunavanj o možnosti za uspeh neke namere.

Skratka, vzpostavitev alternativne oblike religiozne organizacije se je od klasičnega »židovskega diskurza«, utemeljenega v Tori, v začetku razlikovala, a vendarle ne toliko, da skupnosti Judov ne bi v emigraciji zmogle teh razlik zanemariti in preseči. In vzpostavljanje »krščanske« (v začetku ni imela tega imena) vere je ob togi strukturi rabinskega judaizma bilo vzpostavljanje neke vrste pomožne, tako rekoč »avantgardne« in hkrati bolj skrite, gverilske verske dejavnosti in gibanja.

Ta skupnost je morala imeti ljudi, ki so bili pripravljeni (kot Sv. Stefan, ki je umrl obsojen na kamenjanje in je ob tem govoril: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha«), brez vsakega pomisleka na popolnoma nora dejanja in skrajne dejavnosti (1 Kor 1, 19: Saj je pisano: Uničil bom modrost modrih /σοφίαν τῶν σοφῶν/, razumnost razumnih bom zavrgel).

Morali so se tako poistovetiti z Jezusom kot tistim, ki je bil žrtvovan s strani Očeta, da so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje kadarkoli in brez racionalnega premisleka. Pri taki nalogi skorajda ni bilo bolj usposobljenega človeka kot je bil Savel, saj je znal voditi mrežo ljudi, jih navdušiti in kot vojak tudi pravilno napotiti v bližino smrti.

Če gledamo iz vidika judovskega boja proti Grkom in Latinom, pa je psihološka taktika (podobna kakšnim Sun Tzujevim taktičnim modrostim), da bi rimskim in grškim zavojevalcem bilo vredno žrtvovati svoje življenje za vero in prednike judovskega rodu, bil še bolj zanimiv cilj kot to, da bi bili pripravljeni žrtvovati življenje za svoje lastne, grške in rimske prednike.

Tudi v tem smislu je bil Savel pravi človek za to nalogo. Bil je dobro šolan, govoril je odlično grško in latinsko, imel je državljanstvo in dobre zveze na rimski strani. Za vojaka je res najbolje, da se njegov sovražnik sam ubije ali vsaj podredi in s tem povsem prepusti prevzem. Tudi glede tega je bil Savel mojster vojaških taktik.

Pri samem prepričevanju se Savel ni ravno trudil iskati racionalne razlage in načine, s katerimi bi ljudi na drugi strani prepričal skozi »grški diskurz«, torej »logos« ali »gnosis«, temveč se je (kot konstatira Badiou, ki je temu posvetil že omenjeno knjigo) povsem odrekel dokazovanju in je nastopil tako rekoč kot nosilec Resnice, o kateri se ne sprašuje, saj je »znamenje« in »razodetje«.

S tem diskurzom je sredi heleniziranega sveta logosa, sofije in gnoze (uma, modrosti in znanja) Savel odprl najstarejši vidik vere, skozi katerega je, evolucijsko gledano, šlo vse človeštvo. Zaradi evolucijskih "ozkih grl" v vzorcih obnašanja plemen so veliko večjo možnost preživetja imela plemena s skupnimi kulti, vero, zaupanjem, ki je vzpodbudilo čimbolj homogeno, tudi »slepo« zaupanje v vodje neke skupine in v vse to, kar so jim izročili skupni predniki ipd.

Namreč slepa vera (slepo zaupanje) v odločitve vodij so prinašale več sodelovanja in hkrati s tem več možnosti za to, da so preživeli. Ali pa obratno: če skupina ni imela takega načina zaupanja, je izumrla. Gre za »slepo vero«, za osnovni princip verjetja tistemu, ki vzpostavi polje skupne moči in nastopi tako iz vidika moči kot tudi iz vidika podrejanja volji, ki je skozi »znamenja« prenešena od mrtvih skupnih prednikov na žive. 

Obstaja kup takih vraž, ki segajo v različna obdobja svojih nastankov. Kdo ne potrka na les? Kdo ne pomisli ne kakšno vražo, ki jo je pobral kot otrok od kakšne stare mamice? Kdo ne opazi kupe člankov o različnih vidikih vraževerja in nuje verovanja v najbolj neverjetne zgodbice po vseh (evolucijsko psihološko zanimivo- predvsem ženskih) revijah - od ZDA do Japonske?

Ta register, ki je odprt pri vsakomur, četudi je še tako velik znanstvenik, pokaže tudi zgodbica, po kateri je Nobelov nagrajenec za fiziko Niels Bohr, ki je imel obešeno podkev v stanovanju, na vprašanje, če je vraževeren, odgovoril: »Nisem vraževeren. Niti veren ne. Toda pravijo, da podkev deluje na srečo tudi v primeru, če NE verjameš v to.«

Naslednji možni odgovor na vprašanje »kaj bi imeli od vzpostavitve krščanstva« je tudi iz vidika rimske države lahko bila to možnost, da se vzpostavi struktura poenotenja zelo raznorodnih kultur, ki so tvorile ta ogromni imperij. Seveda rimski cesarji morda niso o tem razmišljali že za časa Savla, je pa vsekakor tako poenotenje bila opcija, ki je prišla do elite pravzaprav neverjetno hitro, saj so že kmalu po večjih napetostih sprejemali kristjane kot eno od mnogih ver (do 3. stoletja so še vedno večino kristjanov tvorili Judje) in pravzaprav je iz vidika nastanka krščanstva in relativno maloštevilne populacije Judov postala to državna vera na ogromnem ozemlju Rima neverjetno hitro.

Za razliko od prejšnjih verskih ločin in takratne svobode rodobitnih kultov, je krščanska verska skupnost zahtevala povsem poenoteno religiozno obredje in vero v le enega boga. S tipično levantsko neutrudno agresivno in zelotsko izključujočostjo so presenetljivo hitro  dosegli tudi prepoved vseh drugih ver z vnosom v uzakonitve drastičnih kazni (npr. z usmrtitvami ali zaplembami vsega premoženja, če bi odkrili koga, ki še vedno časti rimske ali grške bogove) v do takrat dejansko univerzalno rimsko pravo (nekaj podobnega se dogaja danes, ko vsilijo Jamna narodom nestrpno izključujoče pravo človekovih pravic pod geslom lažne univerzalne vključujočnosti) .

Kaj so bistveni skupki »Savlovega natega«, ki tudi danes onemogočajo suvereno občutenje narodne samobitnosti, svobodno zaupanje instinktu naše Jamna duše in odprto pričakovanje povzdignjenja skupnosti v duhovnem in kulturnem razpiranju, ki ga ljudje kot »bitja biti« tudi dejansko potrebujemo v svojih življenjih?(https://www.eupedia.com/genetics/yamna_culture.shtml#Autosomal_DNA) 

Pri tej zaključni strnitvi teh shem Savlove prevare bom skušal čimbolj natančno opredeliti čim več vidikov tega »natega«, hkrati pa se moramo v tem delu teksta ves čas zavedati, da gre inicialno le za vzorce, ki so se skozi čas in skozi različne vidike interpretacij oblikovali postopoma bolj usmerjeno, a vedno glede na potencialne dobičke, možna prevladovanja, ki so se pokazala kot priložnosti zaradi vrzeli v obrambnih sposobnostih Jamna kultur (večinsko R1b oziroma R1a haploskupin). Sam te inicialne skupke »natega« vidim kot nastavke, iz katerih se potem (podobno kot iz skupnih prednikov) razvijejo različne variacije drugih, a podobno zasnovanih projektov zapeljevanja in »natega«.

1.      Verjetno lahko na prvo mesto postavimo že omenjeno pra-vero, neke vrste vražo, skozi katero so šle vse oblike človeških združb in pri tem starogrški miti in njihove prerokbe, ki so jih brali kot znamenja (torej »diskurz znamenj« po Badiouju) niso bili nikakršna izjema. Toda stari Grki so jih v času povzdignjenja grške kulture začeli opuščati in so jih simbolično kultivirali skozi gledališča, umetnost, v klasičnem obdobju so jih začeli kanalizirati v filozofijo in gnozo- torej skozi vedenje in znanosti, s katerimi so dejansko mnogo bolj natančno lahko oblikovali svet okrog sebe in si podrejali naravne danosti ter napovedovali dogodke z večjo natančnostjo od »branja znamenj« iz prerezanih jeter žrtvenih živali.
Vraža Savlovega »diskurza znamenj« je torej v tem heleniziranem svetu odprla nek globok vir, ki ga vsak od nas instinktivno pozna in ga občuti skozi genetski spomin kot tisto prvobitno versko občutenje, "slepo vero", »nerazumnost«, »zaupanje« v »znamenje« kot »razodetje«, kjer se mešata tako strah (od tod tudi žrtvovanje) kot neskončno zaupanje v dober izhod iz zagat.

2.      In prav ta »izhod iz zagate« enega najbolj kroničnih težav človeške zavesti, torej končnosti življenja, ki je postalo samo po sebi ena prvih postavk vsakega verovanja, je bila razrešena z ponovnim obujanjem prastarih vzorcev obuditev od mrtvih, v katero je Savel neposredno položil »vstajenje Jezusa« kot ključni dogodek, ki ga je domnevno tudi sam doživel na poti v Damask kot srečanje z njim.
Naj tukaj naštejem nekaj mitoloških obuditev od mrtvih, ki jih poznamo iz drugih religij (niso vse obuditve enake, so pa enake po svoji primarni, izvorni želji po nesmrtnosti in želji po obuditvi od mrtvih):
Oziris iz Egipta (star približno 5000 let), Ep o Gilgamešu iz Mezopotamije (star pribl.4000 let), Krišna iz Indije (star približno 3500 let), Dionis (star približno 3300 let- po nekaterih ocenah tudi več kot 5000 let), Dumuzid kot predhodnik Adonisa prav tako iz obdobja samega začenjanja »zgodovine« v smislu začetkov gradnje mest in izumov pisane besede… Seveda ne smemo pozabiti tudi na Jona, (ki ga je pogoltnil kit in je prišel iz kita tako rekoč ponovno rojen). Posebej je ta starožidovski mit zelo pomemben, saj se med najstarejšimi slikarskimi in kiparskimi deli pojavljajo vsi mogoči namigi na večnost, novo rojstvo ali posebno moč boga, da zaščiti ljudi pred smrtjo in preko tega vidimo, da se kristjani v začetnem obdobju niso posebej ukvarjali s specifičnimi teološkimi vprašanji glede razlik med Jezusom in drugimi podobnimi miti, temveč jim je šlo v osnovi za prehod v prijetno rajsko onostranstvo in v novo življenje.
Spočetka je bil mit o veselem prehodu v onostranstvo bistveno sporočilo tudi pri širjenju krščanskega nauka med ne-Judi. In tudi o tem, če neobrezani sploh smejo biti pripadniki te vere, je tekel spor med samimi sledilci Savlovega delovanja. Pri najzgodnejših kipih, ki kažejo Jezusa, je Jezus povsem podoben Apolonu, delno Adonisu (nanj nakazuje tudi večkrat omenjena rastlina Mira), kajti zelo verjetno je bila glavnina naporov prvih kristjanov, ki so skušali pridobiti sledilce, usmerjena v to, da je Jezus tisti, ki jih zdravi s čudeži in jim zagotavlja večno življenje po smrti. Skoraj 1000 let se Jezus pojavlja v obliki brezbradega, skoraj androginega mladeniča, ki dela čudeže. LINK na dokumentarec o upodobitvah prvih kristjanov. 

3.      Spodbujanje enakosti v smislu, ki je bila v katerikoli takratni družbi v katerikoli državni ureditvi nesprejemljiva. Namreč vzpodbujanje posameznikov iz vseh slojev družbe, da prodajo svoje premoženje (Apd 2,45 in 4,34), se pridružijo skupinam »apostolov« in pridigarjev nove vere in živijo »enakost«, je vsekakor prisotna že v najbolj zgodnjih tekstih. »Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeli v stiski. Za enakost gre«, pravi Savel v 2 Kor 8,13. Čeravno je bil Savel v tem času državljan ene najbolj »enakopravnih« ureditev, kar jih je takrat bilo (rimsko pravo), je bila njegova subverzivna poteza zbiranja in združevanja na podlagi verske pripadnosti neke vrste »proto-komunizem«, v kateri se je po začetni akumulaciji kapitala v skupnost organizacijsko vzpostavila izredno močna hierarhija. Ta poteka po dveh poteh: ena je moralizem, vpleten v zadeve, ki se tičejo finančne »politike« skupnosti in druga je sama organizacijska struktura »voditeljev«. Kako močno je to prisotno, lahko vidimo npr. tukaj: »Toda mož po imenu Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo 2 in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. 3 Peter mu je rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? (Apd 5)/ Ker ni nikjer posebej napisano, je treba tu razumeti, da je ta Hananija prodal svoje posestvo in torej je denar v principu bil dejansko njegov…

Vsi, ki ste vsaj malo okusili komunizem, boste takoj našli vzporednice z obsesijo voditeljev začetnih krščanskih skupin glede skupne lastnine, samoupravljanja in vseh podobnih konceptov, v katerih so demonizirali naravni nagib in željo po gospodarjenju s svojo lastnino.

4.      Hkrati pa lahko vidimo, kako so strukturo hierarhične organiziranosti, sicer preimenovano v nazive verskega značaja, začetni kristjani povsem prenesli iz tako organizirane rimske vojske in od tod tudi njihova geostrateška, teritorialna logika poslanih vzpodbujevalcev (misionarjev, apostolov) verskega delovanja. Ta logika, po kateri so v začetku vzpostavljali »cerkve« (ἐκκλησία dejansko pomeni skupnost ali skupino) kasneje pa tudi samostane, je omogočala z množicami najrevnejših (in s podporo nekaterih bogatašev, ki so darovali skupnostim in se sami vključevali v njih) vedno večji vpliv na široko okolje ter posledično prevzem in monopolni status z drakonskimi posledicami za ljudi, ki so si drznili nasprotovati. (Priporočam knjigo Chaterine Nixey The Darkening Age).

5.      Greh kot najbolj osnovna kategorija, pri kateri se Savel nasloni na dvojni vidik psihološkega učinka obtožbe. Najprej na odstopanja od zapovedi, ki so v principu zapovedi Tore (10 božjih zapovedi) in so zelo ohlapne, pravzaprav so neke vrste redundantni moralizirajoč, didaktično oblastni pripomoček. Posebej ga lahko vidimo takega, če ga vidimo v odnosu do Jamna Rimljanov, ki skozi svoj razvoj in svoj, v neolitiku izbrušen pretežno naravni, instinktivni etos, vzpostavijo izredno natančno pravno strukturo, ki nam še danes služi kot osnova za vse civilizirane družbe.

Skratka žuganje z grehom je daleč stran oz. intelektualno, kulturno in civilizacijsko veliko manj kompleksno in urejeno od precej bolj jasnih, visoko civilizacijskih pravnih norm takratnega Rima. Sicer pa o razmerju do greha zelo zanimiv tekst Toma Sunića tukaj: LINK
Ta vidik vidimo v Savlovih pismih kot nenehno opozarjanje na moralne norme, znotraj katerih se potem organizacijsko vodi vzpostavljanje skupnosti in se vzpodbuja drugačna logika religiozne prakse. Božanske norme (pravila, zapovedi, ki so kodificirane skozi zapis) se ponotranjijo do mere, ko so povsem platonsko opredeljene- vidimo jih lahko na način, ki vstopa v Savlove tekste podobno kakor Sokratov primer iz njegove obrambe na sodišču, v kateri se zagovarja in izgovarja na »δαιμόνιον« (kot božanski navdih), ki je nek notranji glas. Torej se Sokrat ogradi od seznama pravil in pravnih norm, sklicuje se na etos. Toda: če je Sokratov »daimonion« nekodificiran, oseben, in je dejansko etos (kot preplet običaja, značaja in samoomejitve, kar besedica ἦθος izvorno pomeni), Savlov moralni kodeks vstopa v človeka preko kodificiranih 10 zapovedi, ki jih mora vernik ponotranjiti in se hkrati naučiti, da se pred tem ponotranjenim božanskim ne da skriti nič, saj je v tebi na podoben način kot npr. vest, četudi prihaja vate skozi kodificiran sistem zapovedi.

Gre za neke vrste surogatno strukturo, ki zamenja vrojeni etos in na njegovo mesto postavi set zapovedi kot z digitalno kodo introjiciranega policijskega AI špiclja. A za to zamenjavo mora biti človek pripravljen sprejeti določeno iniciacijo, neke vrste »nevro programiranje«. Kajti nevrološki procesi so podlaga za to, čemur rečemo »ponotranjenje«. Dejansko bi bil bolj ustrezen izraz konstruiranje, programiranje naših miselnih procesov.

6.      Drugi vidik greha pa je dobesedno pozunanjena moralna shema, ki se kaže v sistemu pravil za zunanjo rabo in je postopoma poenostavljala in zamenjevala kompleksno rimsko pravo ter ga nazadnje sprevrgla v problematično srednjeveško samovoljno interpretacijo. Prve krščanske skupnosti so sicer morale delovati kot neke vrste »alternativa« in napol prikrite uporne skupine, ki so imele po Savlovih tekstih sodeč precej zaznavno nagnjenost anomiji in pozivanju izključno na božansko »razodeto« pravičnost, četudi so živeli v imperiju, katerega ključni del, ki je vse skupaj povezoval v civilnem smislu, je bil prav odličen pravni sistem.
Toda sčasoma je tudi »božansko razodeta pravičnost« postajala vedno bolj jasno podobna svežnju starozaveznih pravil, ki so postopoma opredeljevale vedno večji del življenjskih situacij. Zato ni niti zelo čudno, da se je skoraj v istem času, ko so se iz Jeruzalema podali v svet apostoli in misijonarji nove vere, skoraj hkrati začel oblikovati tudi jeruzalemski Talmud. Skorajšnja sočasnost teh dveh projektov je res zanimiva prav iz vidika, da je Talmud z izredno natančnimi popisi pravil za obrezane Jude tvoril potem očitno osnovni tekst (prepovedan in skrit za vse nejude). Tako so okrog tega osnovnega teksta Judje začeli kljub razseljevanju (ali pa zaradi njega) tvoriti vedno manj razdeljene skupnosti, četudi so bili prej skoraj povsem odkrito sovražno razpoloženi drug do drugega preko skupin sadučejcev, farizejev , zelotov, novo nastalih kristjanov in esenov. In ključno vlogo v izvedbah eksekucij, privedb in drugih podobnih dejanj je imel prav Savel.

Izogibanje greha je bil torej tudi najbolj poudarjen strukturni vzvod v doseganju najbolj želenega cilja: večnega življenja v popolni blaženosti onostranstva, ki ga je lahko dosegel čisto vsak posameznik, ne glede na svoj stan in svoje življenjske razmere.
Morda ni odveč dodati še to, da je ta ponotranjena zveza z bogom imela že v izhodišču seme nihilističnega individualizma brez rodobiti. Individualizma, v kakršnem se nahajamo v sodobnih družbah, kajti na obeh ravneh (torej na ravni navidezne svobode in hkratnega povsem zapovedanega oportunizma v prilagoditvi skupnosti) je moral posameznik delovati kot individuum, hkrati pa se povsem podrediti toku množic.

7.      Kajti individualizem je v svoje presežnem smislu vedno najprej tista iz-vzetost posameznika iz neke družbe, v kateri se posameznik izvzema iz rodu in se postavi sam v odnos do celote presežnega, za kar pa mora odmisliti vse, ki so v tem toku rodú podobni morju, na katerem je on kot posameznik le en val. Toda z individualizmom pridemo do ideje, da je ta individuum od tega morja rodu dobesedno odlepljen.
To izvzetost lahko najdemo tako pri platonističnih idejah kot tudi pri določenih mitoloških prilikah. V mnogih mitih namreč najdemo to drastično nasprotje rodu in popolno zapustitev skupnega, rodovnega. Izvirni mit o Kajnu in Abelu ima sam po sebi tak vzorec.  Podobna bi bila lahko tudi starozavezna prilika o Abrahamu, ki žrtvuje Izaka, saj gre pri obeh prilikah za neposredno nasprotno smer od preživetvenega instinkta:
»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. (35) Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; (36) in človekovi sovražniki bodo njegovi domači. (37) Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. (38) Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. (Mt, 34-38)
Skratka, individualna vez z bogom, ki presega celo najbolj močno čustveno vez, bližino do svojih otrok, staršev, bratov, se naslanja na platonistično shemo, v kateri se kot najbolj pomembno razmerje kaže razmerje do »eidos« (lik kot koncept ali bistvo). Namreč Platonov eidos (lik, koncept, bistvo) je edina prava resničnost in je, v nasprotju s tuzemskimi materialnimi kopijami (»mimesis« kot kopija, posnetek) abstraktnega izvora, neke vrste božanska zasnova, saj se ta osnovni lik ne spreminja, ne nastaja niti ne izgine, se ne množi niti ne propade, ampak je prvo in večno. In četudi se Aristotel ograjuje ravno od prijatelja Platona v svoji postavki o resnici, ko govori o tem, da mora »resnica imeti prednost pred prijateljstvom« (vsaj med filozofi), ima v tem konceptu zopet enak pristop: namreč spet postavlja neko konceptualno izhodišče oziroma koncept »resnice« pred prijateljstvo; torej povsem podobno resničnosti eidos kot pred-postavki vsemu drugemu.
Premoč logosa, resnice ali lika-koncepta na mestu, kjer deluje instinkt vezi rodu, je po svoji logiki proti-naravna, hkrati pa tega proti-naravnega premagovanja ovir instinkta ni zmožen vsak. V biologiji celo obstaja že zgoraj omenjeni Hamiltonov zakon, pri katerem je biolog W. D. Hamilton dokazal »sorodstveno preferenco« (kin selection), po kateri smo statistično vsa bitja pripravljena delovati bolj altruistično do tistih bitij, ki so nam bolj genetsko podobna kot pa do tistih, ki so nam genetsko podobna manj (LINK).
Zgoraj citirana Aristotelova maksima in Platonove ideje so po skoraj polovici tisočletja od  časa delovanja teh filozofov bile neposredno prelite v mitološko okolje, v katerem seveda resnica ni zgolj resnica, temveč »Resnica« /z veliko začetnico/ in v katerem prijatelji niso več prijatelji, temveč apostoli /tisti, ki so poslani in so v misiji za oznanjanje te »Resnice« o prednosti, ki jo moramo dati konceptu namesto, da bi prednost dali svojemu otroku, bratu ali staršem in posameznik se mora postaviti (četudi ni filozof) v pozicijo, v kateri se njegov odnos do koncepta Boga (enega prapočela vsega) dogaja kot nekaj, kar ga izvzame iz morja rodu in ga postavi kot individualno dušo (prav tako platonski koncept) v neposredni odnos do abstraktnega vira vsega, kar je (na mimetičen način) (po)ustvarjeno v tuzemskem.

8.      Vera v napredovanje linearnega časa, ki bo prešla v konec zgodovine je še en vidik Savlove prevare, ki se je v svojih fraktalnih izpeljavah prelila v praktično vse vidike sodobnih oblik teh začetnih principov. Cikličnega dojemanja časa skorajda ni nikjer več. Morda tudi zaradi znanstvenih izpeljav sodobne fizike, v kateri se je z Einsteinovo relativnostno teorijo čas povezal s prostorom in se je začel dojemati kot časovno prostorski kontinuum, hkrati pa se  čas danes jemlje za ireverzibilno kategorijo. (Za razliko od tega je čas v mitološkem svetu skoraj vedno cikličen in se veže na ciklične procese narave).

Pri dojemanju časa kot linearne, ireverzibilne dimenzije se vselej pojavi analogija z idejo začetka in konca, s čimer tako obravnavano mitološko shemo osmišljuje telos, dopolnitev, izpolnitev božanskega načrta. Liberalna inačica teh mitoloških shem je ideja nenehnega napredka in izpolnitve v idealiziranih oblikah bodočih svetov. De Benoist te različica pokaže tudi v odnosu do enako idealističnih, utopičnih komunističnih idej o koncu zgodovine, ki se dopolni z uvedbo »raja na zemlji« oziroma »koncu zgodovine«.

9.      Univerzalizem:
Že v samem izhodišču zgoraj opisanih konceptualnih okvirjev, v katerih se iz globlje realnosti likov, idej, konceptov (eidos) ustvarijo mimetične kopije v obliki posvetnih predmetov, stvari, ljudi, živali, se nahaja notranje prisotni univerzalni princip. Ta princip je tisto, kar se domnevno ne menja nikjer in pri nikomer. Povsod deluje enako in povsod ga lahko tudi vidimo kot jedro vsega. Tudi predpostavka Aristotela, da smo vsi isto sposobni ugledati resnico in se obnašati v skladu s tem kot njegov, grški rod, govori o tem pogledu. Vsekakor pa se je pri tem nujno vprašati, koga je imel v mislih Aristotel? Koga je imel v mislih Platon? Ali sta v obzorju njunih predpostavk o univerzalni modrosti oba aristokrata filozofske misli sploh mislila barbare, katerih civilizacijski dosežki so bili na obrobjih grških kolonij zataknjeni v neolitiku ali celo mezolitiku in paleolitiku?
V prelivanju teh 500 let starejših platonskih izhodišč je savlovski univerzalizem zvezan z nekaterimi neposrednimi posledicami teh filozofskih postavk. Hkrati pa, ker se je Savel v svojem teološkem smislu naslanjal na semitske monoteistične podlage (na kateri slonijo vse semitske abrahamske religije- judaizem, krščanstvo in islam, in vse predvidijo njihovega Boga kot »boga nad vsemi bogovi«), se mu niti ne bi bilo treba v mitologiziranju ene same »Resnice« (brez vsake potrebe po dokazih ali vzrokih) podajati preko meja semitskega mitološkega sveta in mu ni bilo treba neposredno jemati idej iz polja grške filozofije, kadar to ni bilo izrecno potrebno, da bi ga razumeli tudi neobrezani.
Pravzaprav so nasprotni argumenti celo obrnjeni: namreč, da imajo platonistični koncepti vir v enoboštvu semitov, kar pa seveda ne zdrži, kajti še v obdobju, ko je bila Platonova Akademija še delujoča in je krščanstvo bilo že celo sprejeto med uradne vere, so Grki in Latini še vedno jemali to vero kot judovsko vraž(j)everje ter jo v precejšnji meri tudi zasmehovali in zaničevali. Tekst Julijana Apostata, teksti Celsusa, tekst proti kristjanom legendarnega zdravnika Galena in še nekateri drugi kažejo na ta odnos še vsaj 600 ali 700 let po tem, ko sta Platon in Aristotel že umrla.
Univerzalizem je torej izviral od prednikov Jamna ljudstev (Evropejci haplotipa R1) in se je kazal tudi v nenehni želji po razširjanju svojih kolonij na način vpeljave skupne kulture (helenizem, kasnejši rimski imperij in kasnejše oblike imperijev po Evropi in še kasneje v Ameriki). Hkrati pa je v času Savla bil rimski princip tega poenotenja zakonski, pravni red in kultura, izhajajoča iz podobnih, mnogobožnih kultov ter običajev, ki so jih gojili potomci Jamna ljudstev od Perzije, severne Afrike pa vse do severnih predelov Evrope. Zelo podobno je to bilo že v času gradnje helenizma kot poenotenja kulture v času Aristotela (Aristotel je zagotovo imel velik vpliv tudi na Aleksandra Makedonskega, ki je to helensko kulturno poenotenje dejavno zagotavljal s svojim vojaškim in organizacijskim poenotenjem množice malih državic).
Savel, ki je bil rojen v povsem helenizirani rimski provinci in je, četudi preseljen v Jeruzalem, ki je takrat bil prav tako v kulturnem smislu prepojen s helenistično kulturno podlago, svojo semitsko kulturno shemo moral premišljevati podobno kot Filo iz Aleksandrije. Enoboštvo na način, ki ga je nujno vezati na univerzalni princip teo-logosa/eidos, kakršnega srečamo pri Platonu.

a.      univerzalna enakost
Edina univerzalna »enakost«, ki jo je lahko Savel videl v dejavnem, metapolitičnem in inštitucionalnem smislu, je bila v tistem času enakost pred zakonom, saj je rimsko pravo ta princip zagotavljalo na način, ki ga še danes obravnavajo praktično vse pravne šole po svetu kot vrhunski dosežek univerzaliziranega socialnega reda. In ker se je idejna shema te enakosti nanašala zgolj na državljane in svobodne ljudi, večinoma Grke in Latine, ne pa tudi sužnje (večinoma drugih plemen in rodov, med njimi mnogo Judov), je bil kot farizej po veri, Jud po poreklu in Rimljan po državljanstvu, razpet med te ravni svojega bivanja v najbolj kontrastnih in tudi kontroverznih okoliščinah. Namreč hkrati je bil kot obrezan Jud in farizej tudi agent, stražar židovskega Templja, učenec najvišjega duhovnika Gamaliela, zelo verjetno je bil izredno dobro izobražen in na najvišji poziciji med agenti, ki jih je imela židovska skupnost, takrat vodena s strani tetrarhije naslednikov Heroda (nastavljeni so bili kot neke vrste rimski guvernerji z delno avtonomijo).
S spremembo, ki je prišla ob njegovem vstopu med sledilce Kristusa- to je bilo relativno hitro po smrti Jezusa (mnogo namigov na to, da bi naj šlo povsem za izmišljeno zgodbo, ki nima prav nobene zgodovinske podlage), je prišlo tudi do menjave Savlovega imena, pri čemer je identiteto lahko menjaval v skladu z nalogo, kajti lahko je izkoristil vse prednosti državljanstva, hkrati pa se je med židi in Judi lahko gibal kot nekdo, ki je »naš«.
(1 Kor 9,19-22 Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. 20 Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. 21 Tistim, ki so brez postave, kakor bi bil sam brez postave, čeprav nisem brez Božje postave, ampak sem pod Kristusovo postavo, da bi pridobil tiste brez postave. 22 Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil.)

Tudi sam vstop v krščansko skupnost je bil tak, da je bil Savel »poklican« za vodnika, vodjo. On ni prišel mednje kot nekdo, ki počasi »pleza« po lestvici in si prisluži pozicijo voditelja med enakimi. On je prišel takoj kot nekdo, ki ga je poklical sam Bog. Zelo težko je najti podatek o tem, ali je bila kje kakšna priča temu »Dogodku«, ko je Savel padel s konja in ga je nagovoril sam Bog neposredno, in ali obstaja kakršen koli drug »dokaz«. Badiou v svoji knjigi Sv. Pavel tudi zanika kakršno koli potrebo po dokazovanju, ko gre za »Dogodek«, ki je po njegovo »prelom« v zgodovini. Kajti po Badioujevi oceni za sv. Pavla »razprava o vstajenju v njegovih očeh ni več razprava med zgodovinarji in pričami…« pri čemer Badiou nenadoma vpelje povsem nenavadno (ampak niti ne presenetljivo) primerjavo z nepotrebnostjo dokazovanja obstoja plinskih komor in holokavsta. »Ne bomo prosili za dokaze in protidokaze«... »Pride trenutek, ko je tisto, kar res šteje in je res pomembno, izjava v svojem imenu, da se je zgodilo kar se je zgodilo, in da se to izjavi tudi zato, ker se lahko predvidi situacija, zaradi katere je ta izjava nujna in jo situacija zahteva«.
Neki »možje«, ki so bili domnevno s Savlom, niso vredni niti omembe imena, prav tako je v Apostolskih delih napisano, da naj ne bi slišali drugega kot njega, le videli neko svetlobo.. sredi poldneva bi to utegnilo biti sonce, kdo ve? In skromni Ananija (Damaščanski pridigar) ga je sprejel kot takega morda tudi zato, ker je njegov sloves agenta in morilca Jezusovih sledilcev moral priti tudi do njega. Strah je bil zelo verjetno prisoten, saj ni šlo za neko nebogljeno osebico, temveč za treniranega vojaka, policaja, agenta, ki je bil hkrati izredno organizacijsko sposoben ter, zaradi njegovih prejšnjih povezav z rimsko vojaško strukturo, s katero je moral vsaj delno sodelovati, tudi vpet v dvojno vlogo in torej v stiku z rimskimi poveljniki ter marsikaterim vplivnim predstavnikom tako judovske kot tudi rimske družbe. 
Savel je univerzalizem (za razliko od nekaterih drugih apostolov) zagovarjal precej bolj zavzeto od svojih sodobnikov; to se vidi predvsem v njegovi obrambi tega, da lahko k skupnosti pristopijo tudi neobrezani, torej nežidovski novi člani skupnosti.
S takim praktičnim in taktičnim univerzalizmom (Jahve je Bog sprenevedave univerzalnosti, saj je istočasno rodobitno bog Judov in bog vseh "gentilov"; priporočam knjigo Our God Is Your God Too, But We Are His Chosen People, L. Guyenot) se je zato zelo povečal potencialni obseg in moč skupnosti, predvsem pa se je ta taktika specialne vojne, v kateri so lahko židje organizacijsko zajemali in kontrolirali svoje sovražnike Rimljane in Grke, izredno povečala.

Enakost, ki so jo v skupnosti skušali vzdrževati na način, ki je omenjen zgoraj, je torej zelo ambivalentna in povsem podobna tisti enakosti, ki smo jo lahko spoznali skozi zadnji »evangelij« po Marxu, ko je v komunističnih državah večinsko prebivalstvo tolklo revščino, »duhovni« vodje "novega razreda" oziroma avantgarde pa so se okrog dičili z neštetimi privilegiji in skoraj neizmerljivim bogastvom. Ta prednost je seveda večkrat, morda ne čisto eksplicitno, a kljub vsemu, omenjena v različnih delih; vsekakor pa se ohranja kot prvenstvo Judov nad drugimi narodi, saj gre za »izvoljeni narod«.

Ena bolj zanimivih zgodb iz evangelijev, ki govori o tem, je vsekakor pripoved o Sirofeničanki (Grkinji), ki je prišla Jezusa prosit za ozdravljenje njene hčere, v kateri jo Jezus sprva neposredno zavrne, s čimer nakaže prednost Judov: »Pústi, da se najprej nasitijo otroci. Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Mt 15, 27

b. univerzalna koda kulture smrti in kulture življenja
Abrahamske vere imajo v svojem izvornem jedru, ko ga pregledamo iz zornega kota bio-evolucijske smeri, podobno skrb za rod kot druge vere. Toda za razliko od izredno kompleksnih odnosov med ženskimi boginjami in moškimi bogovi Jamna izvornih verskih vzorcev, je enobožna, zgoščena moč v patriarhalnem svetu nomadskih plemen pastirjev omogočala v polpuščavskem okolju večjo kohezivnost in strogo nadzirano seksualnost (od tod tudi obrezovanja, povsem podrejene ženske, ki tako rekoč pripadajo gospodarju in so, da ne bi vzbujale večjih napetosti med moškimi istega plemena, povsem pokrite z blagom, nadalje izredno natančno določena vsakodnevna opravila in obredi v Tori, še bolj v Talmudu in Koranu. Nenazadnje pa izredno visok odstotek porok v ožjem sorodstvu).
Pri Jamna ljudstvih se je, kakor razlaga dr. Kevin MacDonald (link: LINK), zaradi ledenodobnih težkih razmer življenja v zelo krutem okolju, evolucijsko razvila veliko večja toleranca do prišlekov in večja toleranca do ženskih aktivnosti v skupnih prizadevanjih po preživetju. Prav tako je večja genetska raznolikost, mešanje plemen, večja toleranca v sprejemanju novih ljudi med svoje vrste in izredno močan poudarek na sodelovanju ter altruizmu.

Izvor oz. pogoj teh zmožnosti sam vidim v zelo poudarjenem sočutju, kar se lahko vidi pravzaprav po celotni vertikali dejavnosti Evropejcev- od izredno razvite umetnosti in znanosti pa vse do zelo razvitega pravnega reda in do tehničnih perfekcij v vseh nivojih delovanja. (O tem bi bilo mogoče napisati posebno razpravo, saj takega sistematičnega ukvarjanja z likovnim področjem, jezikom, gledališčem, arhitekturo, urbanizmom, znanstvenimi vedami, filozofijo, matematiko, tehnično kulturo itd sploh v drugih predelih sveta ne moremo najti do momenta, ko so prevzeli izvirne Jamna oziroma (indo)evropske nastavke teh dosežkov. Sicer pa obstaja knjiga Human Accomplishment, v kateri Charles Murray komparativno raziskuje in popiše največje dosežke človeštva in skoznjo lahko zgornje trditve tudi utemeljimo… LINK)
Evgenična sila evolucijskega toka rodu skozi različne evolucijske principe (naravna in spolna selekcija, mutacija, genetski zdrs, koevolucija itd) izboljšuje možnosti preživetja neke skupine in sami skupini izboljšuje tudi možnosti prevlade v srečanju z drugimi skupinami. V teh oblikah izbora in preferenc je za skupinsko dinamiko preživetja zelo pomembna tudi skupinska in sorodstvena selekcija (zabaven prikaz sorodstvenih preferenc poda prof. E. Dutton: LINK), pri katerih pa v človeški vrsti prihaja do izjemno zapletene, kompleksne dinamike, kajti poleg vplivov genetike (in epigenetike) so na delu tudi zelo vplivni kulturni vzorci.

Pri človeških rasah in delno tudi pri primatih se oblikujejo vzorci, ki spodbujajo ali zavirajo določene instinkte, jih oblikujejo in urejajo tudi mimo (ali celo delno v nasprotni smeri od) gole nagonske sile, ter s tem zelo vplivajo na dinamiko razvoja določenih družb.
V srečanju večjih kultur in njihovih različnih genetskih »koktajlov« skoraj nujno vedno pride tudi do velikih pobojev ali genocidov, čeprav se seveda občasno zgodi tudi relativno mirno koeksistiranje, ki se pa v večini primerov sčasoma sprevrže v izginotje manj nasilne ali mnogokrat tudi manj številčne kulture.
Primeri genocidov po svetu, ki jih večino krat obravnavamo kot posledico verskih ali ideoloških razlik, skoraj povsod potekajo (tudi ali pa celo izključno) zaradi genetskih razlik. Pri tem ni nujno, da so grupacije napadalcev številčnejše, mnoge genocide so namreč zagrešile manjše grupacije nad večjimi narodi (npr. noro etnično razmerje vladajočih v Sovjetski zvezi glede na število prebivalstva ali npr. malokrat omenjen genocid nad Hindujci s strani muslimanskih plemen kažejo na podoben vzorec) in v luči novih dognanj nam ti primeri povsem ovržejo teorije o možnosti krasnega »multikulti« srečnega sveta, v katerem bi domnevno vse grupacije na svetu sodelovale v skupnem »izboljševanju sveta«.
Zelo pomembno je torej, da se zavedamo tudi tega vidika, ko gre za kulturo in vzdrževanje kategorij, ki znotraj različnih kultov označujejo presežno, znotraj katerih se neka genetska grupacija krepi v vseh pogledih in omogoča svoj obstoj ter svoje mesto pod soncem.

Pomen, ki ga ima kult za določeno kulturo, je v tem pogledu izrednega pomena, saj jedro kulta iz vidika evolucije pomeni predvsem vzdrževanje »metaksi-fizike«*, presežnosti nenehnega toka rodu, ki nima jasnega niti začetka niti konca in se v toku skrbi ter ljubezni za novorojene in naše bližnje, za naš svet in sveto kaže kot zaupanje, ljubezen, skrb in presežni stik človeka s svetostjo biti.

Zaključki

V iskanju logične in smiselne koherentnosti vere, koherentnosti filozofije ter hkrati tudi v iskanju skupne ideološke strukture, ki omogoči večjim imperijem ali večjim multikulturnim državam bolj organizirano skupno osnovo, je enobožje torej na prvi pogled najbolj ugodna pot, po kateri lahko minimaliziramo trditve, zakone ali tudi druge oblike povezanih miselnih orodij, da se "eidetska" predstava o koheziji med vsemi posameznimi enotami čimbolj poveča. Najboljši preprosti način za to je trditev, da obstoja nek predpogoj za intelegibilnost in univerzalnost kategorij in to je en sam bog.

Toda: kaj so kategorije mimo tega, da so pojmi in kaj so njihovi medsebojni odnosi, če ne prav pojem, zvezan v svet(o)? Pojmovanje presežnega izvira iz teh vezi (in mimogrede, v češčini se »vera« imenuje »vira«, in enako tudi pri nas v nekaterih narečjih); ko torej pojmujemo in mislimo v jeziku, ki nam je bil izročen v rodu, smo v posebnem polju pri viru, v viru, v kolikor je bilo izročilo predano od prednikov (predanost, ki vsebuje odprto in čisto vest pred zavestjo).

Zlagana ali preprosto kopirana in mehanično predana izročila so uročila, ki nas peljejo v hipnozo, uročenost. Tu nekje se nahajajo pojmovanja, ki so zapustila rod-o-bitnost in razbila bitno v rodu, da bi ga lahko, tako razbitega, (kot tisto najbolj globinsko »svoje«, kar spada med najbolj bistveno, saj je res dostopno presežno, je tubit skozi rod. Rodobit.), predala in izdala nečemu ne-rodnemu. Iz prostosti svobode in srečanj, ki so hvalnica svet(em)u, se tak način mišljenja obrne v podreditev, prošnje ter strah. Ko torej mislimo pojme in čvrste temelje za pojmovanje, je (Heidegger je to posebej razvijal) ključnega pomena tudi to, da imamo pred sabo notranjo modrost jezikovne strukture, v kateri so naložena stoletja izkušenj posameznikov, preverjena skozi široko jezikovno souporabo teh istih pojmov.

Gre torej za "logos" v najbolj temeljnem smislu pojmovanja, v katerem se prežema vse to, kar izkušamo kot bitja biti. Od golega preživetja, preko mišljenja do umetnosti. In smo pri tem v povsem posebnem, presežnem stiku s temi, ki so nam to izročili in temi, ki jim izročamo presežno, ljubezen, razmerja in globino pomena praspomina, vir, vira…

*Pojem metaxi-fizika je prav tako skozi tviteraško sceno uvedel Marko Sket, kot neke vrste presežno v biološkem smislu (digitalna reka Dawkinsa), kajti skozi reko genetskih povezav rodu imamo v lastnih telesih, v vsaki celici, stik s celotnim časovno prostorskim kontinuumom (kar nakaže tudi Burke, četudi nedosledno, ker v to reko časa vstopa tudi moralistično, znotraj platonske oz. savlovske metafizike Krščanstva)
https://theimaginativeconservative.org/2016/12/edmund-burke-eternal-society-stephen-wolfe.html