Savlov nateg
Jiri Kočica
AR revija
Eseji

Ponedeljek, 15. februar 2021 ob 15:54

Odpri galerijo

vir: wikipedia creative commons Bernini, ekstaza Sv. Tereze

Opomba: Tekst je nastal tudi v dialogih z Markom Sketom (@MarkoSket)

 

Uvod

Za nekoga, ki se nikoli ni potrudil bolj resno preprašati o kulturnih pomenskih sklopih, ki jih je zahodna civilizacija (v nadaljnjem besedilu civilizacija) gradila iz njenih dveh velikih izvirov, je že sintagma »judeo- krščanstvo« nekaj, kar je potrebno vnaprej opredeliti, če se želite prebiti skozi ta tekst. Gre namreč za to, da velik del intelektualcev zagovarja tezo, da se je naša civilizacija razvila v smeri, ko jo danes živimo, ravno iz judovsko- krščanskih korenin. Torej pod vplivom judovskih starih zapovedi in Stare zaveze ter hkratnega vpliva krščanstva Nove zaveze, ki je skozi utelešenje Jezusa reformirala starozavezne postavke in jih postavila na nove temelje.
Seveda se praktično vsak intelektualec zaveda, kakšen je bil grško rimski vpliv, ki je seveda ključen, a ga v sintagmi »judeokrščanstvo« sploh ni. Kako bi lahko razmišljali o naši civilizaciji, ne da bi v njenih čisto bistvenih predpostavkah imeli Arhimedove ugotovitve, Heraklitov logos, Platonovo in Aristotelovo misel, modrost Sokrata, rimsko pravo, perspektivo Vitruvija, geografijo in optiko Ptolomeja, neštete tehnične izume antike, koncept števila nič in arijske številke (popolnoma napačno jih imenujemo arabske)… Verjetno bi lahko naštevali v nedogled… Ko torej govorimo o judeo-krščanstvu, imamo na drugi strani judovski enobožni abrahamski kult.

Ta je v naš prostor prinesel predvsem verska določila. In praktično nobene od zgoraj naštetih inovacij in predpostavk. Ker jih tudi judovska skupnost do srečanja s helensko kulturo ni imela, saj je šlo za pastirska nomadska plemena.
Precej zanimiv tekst o tem srečanju kultur De Benoista (s predgovorom T. Sunića je tukaj: Tekst de Benoista s predgovorom T. Sunića)

Da bi prešel na bistvene točke razlik, moram v nekaj besedah izpostavit tisto, kar se v zadnjih desetletjih v antropologiji in nasploh vedah o skupnostih in ljudeh bistveno spremenilo od vsega, kar smo poznali do leta 1954. Ta izjemen premik je nastal po svoji epohalni menjavi zornega kota, iz katerega zremo in uvidevamo svet(o) in iz katerega gradimo presežno.

Ker so genetski vpliv bolj natančno opredelili šele po odkritju genoma leta 1954 (Crick, Watson), je šele v zadnjih desetletjih, predvsem od dekodiranja zapisov genomov različnih vrst prišlo do spoznanja, da ima celoten spekter živih bitij tako rekoč enako genetsko zasnovo. Prav tako šele v zadnjih desetletjih prihaja do spoznanja, kako pomembno vlogo bo odigrala genetika pri raziskavah o zgodovini, antropologiji, sociologiji, psihologiji in psihometriji, arheologiji in drugje.

Ogromen odstotek genov, ki jih imajo tako ljudje kot živali, namreč kaže na dodatno pomembno vlogo tega znanja, saj je skoraj neverjetno dejstvo, da imajo npr. miši z ljudmi 92% enakih genov… Celo tako zelo oddaljeni organizmi kot so gljive (kvasovke npr.), imajo skoraj eno tretjino enakih genov! Če pa pogledamo iz vidika najbolj osnovnih parov, ki sestavljajo DNK, pa sploh ne obstajajo druge in drugačne oblike življenja, ki ne bi imele svojih baznih parov povsem enako sestavljenih iz štirih osnovnih molekul: adenin, gvanin, citozin in timin.

Ta vidik je toliko bolj pomemben, ko se pogovarjamo o razlikah v človeških kulturah, kajti očitno že male razlike v genotipu (npr. šimpanzi in ljudje si delimo okrog 98% genov!) pripeljejo do ogromnih razlik v zmožnostih in lastnostih. Ne gre le za fizične zmožnosti kot npr. zmožnosti človeka, da bi plezal vsaj približno tako spretno kot šimpanz, temveč tudi druge, ki se izkažejo v procesih socializacije. Šimpanzi imajo npr. veliko boljši kratkoročni spomin od ljudi in lahko brez težav pokažejo po spominu številke, ki so jim jih raziskovalci prikazali na ekranu točno po vrstnem redu, kakršen je bil prikazan.
video (kratkoročni spomin šimpanzov)

Toda, ko pogledamo zmožnosti vrste in jo primerjamo z izjemnostjo človeških dosežkov v kulturi, je še najbolj paleolitski človek pravi genij proti šimpanzu.

Zato je vedno bolj nujno videti različne genetske "koktajle" in njihov vpliv na določene medsebojne razlike med etnijami in rasami, kajti potenciali, ki jih tak koktajl genov prinaša, so lahko zelo različni. Če primerjamo kakšno ljudožersko pleme iz centralne Avstralije (o njih mi je pravil avstralski domorodec, ki je živel nekaj časa v Ljubljani) in se ustavimo v enem od avstralskih mest, vidimo to ogromno razliko, ki je nastala tudi znotraj ene vrste in jo je nemogoče zanikati in zanemariti.

Namreč Indoevropska (bolj natančno gre za izvore Jamna ljudstev) kultura ima, kot vse kulture in civilizacije, izvir v genetskih zasnovah. In kot imajo druge kulture svoj specifičen genetski »koktajl«, tako ima tudi naša Jamna genetska skupina specifične genetske predispozicije, ki so očitno osnova za določene instinktivne mehanizme, sposobnosti, lastnosti in preko tega za določeno kulturo.

Zakaj se sploh pogovarjamo o tem?

Že v 60tih sta Alain de Benoist in Charles Champetier v izjemno pomembni in prebojni knjigi »Manifest za evropski preporod« napovedala stanje, ki ga imamo danes. Opredelila sta glavne težave Evrope in njene civilizacije ter vidike zatona, v katerega se je že takrat pognala civilizacija dedičev Jamna (torej belcev po Evropi, Ameriki, delu Azije in Avstraliji). V knjigi sta razprla kup vzrokov in vezi, začenši z razsvetljenstvom in razsvetljenskimi zmotnimi predpostavkami, ki so kulminirale v stanja erozije rodu in razkroja duhovnih vsebin evropske kulture z vznikom liberalističnih idej ter še posebej s komunističnimi strahotnimi zločini po vsem svetu. V knjigi sta tudi izredno pronicljivo ugotovila, da imata liberalizem in marksizem skupne točke, pri katerih si delita velik del podobnosti:

1. delita si enak individualizem

2. delita si univerzalizem in univerzalni egalitarizem

3. delita si racionalizem

4. prednost ekonomije pred vsem drugim

5. delita si poudarke na emancipatorni vrednosti dela

6. delita si vero v progres (napredek)

7. delita si idejo o koncu zgodovine

8. delita si pospešeno brisanje tradicionalnih skupnosti in njihove kolektivne kulture (pri tem je liberalizem ponekod celo uspešnejši od komunizma)

9. delita si univerzalizacijo sistema produkcije

Toda vse to ima še precej globje temelje, o čemer je najbrž med prvimi bolj natančno pisal Nietzsche, vsekakor pa kasneje, morda manj vpeto v filozofski diskurz, še Solženicin z izrednim tekstom 200 let skupaj in potem še mnogi misleci gibanja disidentske desnice (tudi Benoist, seveda, potem Cesar Tort, Kevin MacDonald, v več segmentih je ta vprašanja načel tudi Tom Sunić in nekaj izrednih mislecev, ki so prepoznali vlogo genetskih predispozicij in kulturnih posebnosti v delovanju, kot npr. Ron Unz, Gilad Azmon, David Cole itd.)
En najbolj natančnih v tej smeri je vsekakor tviteraš Marko Sket, ki navkljub precej hermetičnemu jeziku razpira torišča problematike uklenjenosti Jamna kulture v objemu vseh tistih lastnosti, ki jih Kevin MacDonald opisuje kot »patološki altruizem«. Toda vsak altruizem, ki ni zlorabljen, ni nujno tudi patološki oziroma ne pripelje nujno do slabega izhoda. Za patološki izid neke altruistične poteze mora obstajati zloraba. Tukaj je link na predavanje Kevina Predavanje Kevin MacDonalda o patološkem altruizmu bele rase

Ta daljši tekst je nastal v želji po tem, da se znotraj naše kulture in civilizacije osvobodimo razmer, ki občasno mejijo na suženjstvo, v komunističnih državah pa so bile skoraj celotne države veliki gulagi in skoraj neposredno so ljudje živeli v suženjstvu (Pot v hlapčevstvo, Hayek). Ob tem so se dogajali povsem odprti genocidi avtohtonih narodov.

Podobno raznarodovanje se dogaja tudi danes- Slovenija je le en tak primer, v katerem se niti ne tako počasi in vztrajno delajo vsi koraki k postopnemu izginotju Slovencev (Slovence izumirajo, M. Gams). Pomembno je torej, da se čimbolj natančno soočimo s fenomeni, ki so nam vsem skupaj in vsakemu posebej skriti, hkrati pa so vsi ti triki in norosti tik pred našim nosom. Zato je nujno odpreti debato o globljih vidikih tega, kar se nam dogaja in zato je nujno, da zakopljemo bolj globoko.

Savlov nateg, kaj sploh bi naj bilo to?

Za bolj učinkovit vpogled v to, kar pomeni sintagma »Savlov nateg«, ki jo je sprožil v slovenski prostor Marko Sket (preko Twitterja), sem skušal po najboljših močeh sestaviti seznam strukturnih vezi, ki nam preko te »Pavlinske prevare« (tako jo je potem preimenoval Bernard Brščič, s čimer je žal zanemaril zelo pomemben del prevare, agenturo Savla, ki se je preimenoval zaradi tega, da je lahko nastopil pred vsakim občinstvom na drugačen način, o čemer tudi sam piše v pismu Korinčanom: 1 Kor 9,19-22 Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. 20 Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. 21 ).

Ravni »Savlovega natega« imajo same po sebi pomembno vlogo, saj se v govoru kažejo enkrat kot politika, drugič kot metapolitika ali celo metafizika, tretjič se pojavljajo kot verske, teološke retorične formulacije ali tudi kot razodetje itd. V vsakem primeru pa se sama sintagma »Savlov nateg« veže na zgodovinske okoliščine, ki so bile v času okrog zasedbe Jeruzalema s strani Rimljanov (torej nekaj desetletij po smrti Jezusa, v času porušitve 2. templja) izjemne za ne preveč enotna judovska plemena. Te okoliščine so jih postavile pred hude preizkušnje, v katere so se podali z različnimi preživetvenimi strategijami (o tem Kevin MacDonald govori v trilogiji- link).

Še kratko dodatno pojasnilo: sintagmo »Savlov nateg« ne moremo prevesti v »pavlinsko prevaro«, »potegavščino« ali tudi ne v »Savlovo prevaro«, ker ne gre za enosmerno prevaro, ob kateri se počutimo prevarani, temveč se v »nategu« skriva tudi tisti del, na katerega namiguje seksualna raba te besede. Namreč pri nategu sodelujemo in večinoma celo uživamo, saj gre za igro, v katero smo se spustili hkrati kot žrtev in kot lovec, ob samem aktu »natega« pa smo v vlogi nekoga, ki lahko to doživlja tudi kot nekaj osvobajajočega. Da je to lahko tudi blizu duhovnosti, nam je pokazal preko svoje genialne interpretacije Sv. Tereze italijanski baročni mojster Bernini. (Na naslovnici je detajl tega izjemnega dela).

Skratka, pred nami je več ravni, ki so med sabo pomešane in mnogokrat čisto zanalašč tudi zamegljene ter zvezane z nasprotujočimi si podlagami, ki izhajajo iz različnih virov:

1.      iz biblijskih tekstov (posebej še, če vanje štejemo tudi tiste, ki so jih spreminjali skozi čas in so jih prevajali v različne pomenske smeri in agende). O teh mnogih spremembah in goljufijah glede tekstov piše več piscev, med drugim verjetno najbolj natančno Karlheinz Deschner v zelo obsežni študiji »Kriminalna zgodovina krščanstva«.

2.      iz kasnejših verskih tekstov, sinod in drugih dogodkov, ki se v svojem jedru (bistvu) nanašajo na večinoma zelo različne formulacije biblijskih kompilacij in skupkov tekstov. Pri čemer moramo vedeti, da gre za dogodke in tekste, ki so večinsko bili formulirani precej časa po ključnem (in hkrati zgodovinsko tako rekoč nezaznanem in praktično nedokazljivem, za kristjane pa bistvenem) dogodku križanja Jezusa ter po še manj zgodovinsko zaznanem in povsem nedokazljivem (a  za kristjane še bolj bistvenem) dogodku vstajenja. Ti kasnejši teksti so predvsem interpretacije in teksti, ki so vplivali na neposredne dogodke in razbili tudi samo krščanstvo na množice ločin ter povzročali mnoge dolgoletne vojne po Evropi. / Pri tem je seveda nujno omeniti prvi večji razkol v 5. stoletju (Arianizem), potem v 11.stoletju z veliko shizmo med zahodom in vzhodom, nadalje v 15. stoletju z Luthrom in kasneje še z Anglikansko cerkvijo…/

3.      iz tekstov, ki sami po sebi niso imeli namena biti verski, a so vseeno zadržali strukturo kultnega značaja in mnoge kult(ur)ne vzorce, skozi katere so propagirale določen vidik metapolitike in organizacije družbe, da bi ta ustrezal eliti v odnosu do svojih podanikov. Pri tem mislim predvsem na tekste avtorjev, ki so izhajali iz podmen razsvetljenstva, da je možno svet voditi na racionalen, logičen način, se pri tem sklicevati na znanost, hkrati pa zadržati tiste smeri, ki si delijo enako bazo predpostavk, kakršne imajo biblijski temelji in so torej v jedru in po svoji osnovni intenci verski, religiozni (Explaining Postmodernism, Stephen Hicks).

Po tem uvodu bom naštel še nekaj bistvenih izhodišč, ki so nujna za razumevanje sintagme »Savlov nateg« in orišejo bistvene zgodovinske okoliščine, v katerih so se znašla židovska plemena, ko jih je zasedel rimski imperij in jim (vsaj v času do leta 70 n.š. dal tudi precejšnjo avtonomijo).

-        Očitno so bila židovska plemena v precej hudih medsebojnih nesoglasjih tako glede razmerja do Rima kot tudi do verskih vprašanj (najmanj tri večje ločine in privilegiran sloj, ki je bil zelo povezan z Rimom (oče Heroda Antipe je vojaško pomagal Rimljanom)…

-        Vsaj od Aleksandra Velikega naprej je bilo področje pod nenehnim kulturnim vplivom helenizma in semitska monoteistična plemena so se večkrat uprla politeističnim verskim načelom populacije grških in rimskih zavojevalcev.

-        Dodatno je rimska okupacija in kolonizacija povečala pritisk po uporih in subverzijah v mestih z večjimi židovskimi skupnostmi (npr. leta 41n.š. se na politične akcije židovskega prebivalstva v Aleksandriji odzove cesar Klavdij, ki prepove agitacijo Judov pri političnih odločitvah in pospeševanju imigracije drugih Judov iz Sirije in Egipta (link). Kasneje ob uporu pride do močne vojaške intervence in leta 70 do rušitve judovskega templja ter precej množičnih migracij po rimskem cesarstvu. V tem obdobju Judje tvorijo precejšnji delež populacije v cesarstvu.)

-        Že s tem ko Savel Jezusu pripiše besede, ki nakazujejo domnevno distanco in umik od političnega vpliva (cesarju kar je cesarjevega) pa v istem času Savel skuša svojimi dejavnostmi narediti čimbolj trdno mrežo povezav nekakšnih subverzivnih aktivacijskih "nevladnih organizacij". (Podobnost Savla in Soroša sploh ni tako zelo čudna...) Pri tem gre za nov princip, prenovo religioznih načel, vendar takrat še vedno precej utemeljeno v starih principih.

-        Ob tem, ko se dela mreža subverzivnih skupnosti po rimskem imperiju, se že začenja oblikovati Jeruzalemski Talmud, ki je zbirka zelo strogih in zelo podrobnih navodil v vseh področjih življenja, običajev, prehrane, ritualov in drugih vidikov, temelječih na Tori. Kot nekakšno nadomestilo Templja, ki so ga zrušili leta 70 n.š.

-        Po smrti Jezusa se njegovi sledilci delno razkropijo in v jedru delovanja je neke vrste praznina, saj ni več nikogar, ki bi držal skupaj večjo skupino in jih povezoval miselno in organizacijsko.

-        Hkrati jih pripadniki drugih ločin vidijo kot nadlogo in jih vsaj delno preganjajo (od tod tudi zelo verjetno začetno preseljevanje v druge kraje).

-        Savel, ki je v tem času (okrog leta 33) bil tempeljski stražar, zelo verjetno vodja in agent, ki je služil takrat še dokaj avtonomni judovski ločini Farizejev, (ki so bili vezani na sodelovanje z Rimljani in od zato je verjetno Savel kot rimski državljan bil tudi zelo uporaben, hkrati pa kot Gamalielov učenec tudi zelo izobražen).

-        Savel je bil kot farizej in torej žid, agent, stražar židovskega templja, učenec najvišjega duhovnika Gamaliela, zelo verjetno izredno dobro izobražen in na zelo visoki, če ne kar najvišji poziciji med agenti, ki jih je imela judovska skupnost, takrat vodena s strani štirih naslednikov Heroda Velikega (nastavljeni vladarji, ki so jih kontrolirali rimski guvernerji).

Tako je, hamiltonsko gledano (link- Hamiltonov zakon), Savel bil razpet med mnoge vidike svoje pripadnosti: med svoje sorodnike, med državljanski (civilni) nacionalizem Rimljanov, med versko identiteto farizejev, ki jim je pripadal in med imperialno mnogobožno vero; in ker je bil obrezan, je bil hkrati tudi fizično zaznamovan kot Jud (Benjaminovega plemena). Večina njegovih sodelavcev in ljudi, s katerimi se je srečeval ali jih celo zapiral kot agent, je bila koloniziranih Judov, ki niso imeli državljanstva in so bili torej že v izhodišču v slabšem položaju od njega.

-        Spreobrnjenje Savla je tako podobno drugim »prevzemom« najpomembnejših pozicij, ki se dogajajo skozi ves čas zgodovine, da bi resnično bil popoln čudež, če njegovo delo agenta in stražarja ter njegove pozicije, zveze z vrhom judovske farizejske in sadučejske ločine, z rimsko policijo in drugimi ljudmi, ki jih je kot agent poznal, z njimi sodeloval ali jih preganjal, ne bi bilo niti malo povezano s tem nenavadnim, a ključnim dogodkom v širjenju krščanstva.

In verjetno najbolj bistven podatek: prve tekste o Jezusu in delovanju učencev je napisal Savel, ne pa njegovi bližnji učenci, kar je v Novi zavezi kot v montirani kompilaciji tekstov zavajajoče, saj teksti niso razporejeni časovno: tukaj je link na najverjetnejšo datacijo prvih tekstov današnje kompilacije tekstov, ki sestavlja Novo zavezo: LINK.

Kaj bi imeli od tega, če bi sredi politeističnega imperija spodbudili monoteistično krščanstvo?

Gre za več možnih odgovorov, ki jih bom skušal tukaj obravnavati skozi skicirane osnutke, ki bi seveda potrebovali več študija in predvsem več možnih referenc. Iz vidika judovske skupnosti, ki se je razpadala in je bila napadena iz različnih zornih kotov, je bila nujna neka sprememba, s katero so morda veliko tvegali, vendar moramo na to gledati iz vidikov, ki so zelo tipični za »židovski diskurz«, kakor ga poimenuje razvpit filozof Alain Badiou (ki je tudi judovske krvi) in sicer gre za »diskurz«, v katerem je božje znamenje tisto, ki odloči bistven potek. (Knjiga Alaina Badiouja St. Paul je na voljo na tem LINKU)

Za razliko od grškega diskurza, v katerem modri možje iščejo resnico v najbolj ustrezni zvezi med logosom in bitjo. Tukaj moram nujno dodati tudi to, da je tudi Grčija v svoji arhaični dobi in ob njej VES paleolitski, mezolitski in ves neolitski svet do vznika civilizacije logosa imela podoben »diskurz božjih znamenj«.

To je pomembno za razumevanje tega, kar še pride v nadaljevanju. Ob Badouju mi prav tako na misel pride tudi drugi filozof judovskega rodu, Lev Šestov in njegov zagovor takega »diskurza božjih znamenj«, ki govori o odločitvah, sprejetih na podlagi zaupanja »znamenjem« in ne na podlagi racionalnih preračunavanj o možnosti za uspeh neke namere.

Skratka, vzpostavitev alternativne oblike religiozne organizacije se je od klasičnega »židovskega diskurza«, utemeljenega v Tori, v začetku razlikovala, a vendarle ne toliko, da skupnosti Judov ne bi v emigraciji zmogle teh razlik zanemariti in preseči. In vzpostavljanje »krščanske« (v začetku ni imela tega imena) vere je ob togi strukturi rabinskega judaizma bilo vzpostavljanje neke vrste pomožne, tako rekoč »avantgardne« in hkrati bolj skrite, gverilske verske dejavnosti in gibanja.

Ta skupnost je morala imeti ljudi, ki so bili pripravljeni (kot Sv. Stefan, ki je umrl obsojen na kamenjanje in je ob tem govoril: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha«), brez vsakega pomisleka na popolnoma nora dejanja in skrajne dejavnosti (1 Kor 1, 19: Saj je pisano: Uničil bom modrost modrih /σοφίαν τῶν σοφῶν/, razumnost razumnih bom zavrgel).

Morali so se tako poistovetiti z Jezusom kot tistim, ki je bil žrtvovan s strani Očeta, da so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje kadarkoli in brez racionalnega premisleka. Pri taki nalogi skorajda ni bilo bolj usposobljenega človeka kot je bil Savel, saj je znal voditi mrežo ljudi, jih navdušiti in kot vojak tudi pravilno napotiti v bližino smrti.

Če gledamo iz vidika judovskega boja proti Grkom in Latinom, pa je psihološka taktika (podobna kakšnim Sun Tzujevim taktičnim modrostim), da bi rimskim in grškim zavojevalcem bilo vredno žrtvovati svoje življenje za vero in prednike judovskega rodu, bil še bolj zanimiv cilj kot to, da bi bili pripravljeni žrtvovati življenje za svoje lastne, grške in rimske prednike.

Tudi v tem smislu je bil Savel pravi človek za to nalogo. Bil je dobro šolan, govoril je odlično grško in latinsko, imel je državljanstvo in dobre zveze na rimski strani. Za vojaka je res najbolje, da se njegov sovražnik sam ubije ali vsaj podredi in s tem povsem prepusti prevzem. Tudi glede tega je bil Savel mojster vojaških taktik.

Pri samem prepričevanju se Savel ni ravno trudil iskati racionalne razlage in načine, s katerimi bi ljudi na drugi strani prepričal skozi »grški diskurz«, torej »logos« ali »gnosis«, temveč se je (kot konstatira Badiou, ki je temu posvetil že omenjeno knjigo) povsem odrekel dokazovanju in je nastopil tako rekoč kot nosilec Resnice, o kateri se ne sprašuje, saj je »znamenje« in »razodetje«.

S tem diskurzom je sredi heleniziranega sveta logosa, sofije in gnoze (uma, modrosti in znanja) Savel odprl najstarejši vidik vere, skozi katerega je, evolucijsko gledano, šlo vse človeštvo. Zaradi evolucijskih "ozkih grl" v vzorcih obnašanja plemen so veliko večjo možnost preživetja imela plemena s skupnimi kulti, vero, zaupanjem, ki je vzpodbudilo čimbolj homogeno, tudi »slepo« zaupanje v vodje neke skupine in v vse to, kar so jim izročili skupni predniki ipd.

Namreč slepa vera (slepo zaupanje) v odločitve vodij so prinašale več sodelovanja in hkrati s tem več možnosti za to, da so preživeli. Ali pa obratno: če skupina ni imela takega načina zaupanja, je izumrla. Gre za »slepo vero«, za osnovni princip verjetja tistemu, ki vzpostavi polje skupne moči in nastopi tako iz vidika moči kot tudi iz vidika podrejanja volji, ki je skozi »znamenja« prenešena od mrtvih skupnih prednikov na žive. 

Obstaja kup takih vraž, ki segajo v različna obdobja svojih nastankov. Kdo ne potrka na les? Kdo ne pomisli ne kakšno vražo, ki jo je pobral kot otrok od kakšne stare mamice? Kdo ne opazi kupe člankov o različnih vidikih vraževerja in nuje verovanja v najbolj neverjetne zgodbice po vseh (evolucijsko psihološko zanimivo- predvsem ženskih) revijah - od ZDA do Japonske?

Ta register, ki je odprt pri vsakomur, četudi je še tako velik znanstvenik, pokaže tudi zgodbica, po kateri je Nobelov nagrajenec za fiziko Niels Bohr, ki je imel obešeno podkev v stanovanju, na vprašanje, če je vraževeren, odgovoril: »Nisem vraževeren. Niti veren ne. Toda pravijo, da podkev deluje na srečo tudi v primeru, če NE verjameš v to.«

Naslednji možni odgovor na vprašanje »kaj bi imeli od vzpostavitve krščanstva« je tudi iz vidika rimske države lahko bila to možnost, da se vzpostavi struktura poenotenja zelo raznorodnih kultur, ki so tvorile ta ogromni imperij. Seveda rimski cesarji morda niso o tem razmišljali že za časa Savla, je pa vsekakor tako poenotenje bila opcija, ki je prišla do elite pravzaprav neverjetno hitro, saj so že kmalu po večjih napetostih sprejemali kristjane kot eno od mnogih ver (do 3. stoletja so še vedno večino kristjanov tvorili Judje) in pravzaprav je iz vidika nastanka krščanstva in relativno maloštevilne populacije Judov postala to državna vera na ogromnem ozemlju Rima neverjetno hitro.

Za razliko od prejšnjih verskih ločin in takratne svobode rodobitnih kultov, je krščanska verska skupnost zahtevala povsem poenoteno religiozno obredje in vero v le enega boga. S tipično levantsko neutrudno agresivno in zelotsko izključujočostjo so presenetljivo hitro  dosegli tudi prepoved vseh drugih ver z vnosom v uzakonitve drastičnih kazni (npr. z usmrtitvami ali zaplembami vsega premoženja, če bi odkrili koga, ki še vedno časti rimske ali grške bogove) v do takrat dejansko univerzalno rimsko pravo (nekaj podobnega se dogaja danes, ko vsilijo Jamna narodom nestrpno izključujoče pravo človekovih pravic pod geslom lažne univerzalne vključujočnosti) .

Kaj so bistveni skupki »Savlovega natega«, ki tudi danes onemogočajo suvereno občutenje narodne samobitnosti, svobodno zaupanje instinktu naše Jamna duše in odprto pričakovanje povzdignjenja skupnosti v duhovnem in kulturnem razpiranju, ki ga ljudje kot »bitja biti« tudi dejansko potrebujemo v svojih življenjih?(https://www.eupedia.com/genetics/yamna_culture.shtml#Autosomal_DNA) 

Pri tej zaključni strnitvi teh shem Savlove prevare bom skušal čimbolj natančno opredeliti čim več vidikov tega »natega«, hkrati pa se moramo v tem delu teksta ves čas zavedati, da gre inicialno le za vzorce, ki so se skozi čas in skozi različne vidike interpretacij oblikovali postopoma bolj usmerjeno, a vedno glede na potencialne dobičke, možna prevladovanja, ki so se pokazala kot priložnosti zaradi vrzeli v obrambnih sposobnostih Jamna kultur (večinsko R1b oziroma R1a haploskupin). Sam te inicialne skupke »natega« vidim kot nastavke, iz katerih se potem (podobno kot iz skupnih prednikov) razvijejo različne variacije drugih, a podobno zasnovanih projektov zapeljevanja in »natega«.

1.      Verjetno lahko na prvo mesto postavimo že omenjeno pra-vero, neke vrste vražo, skozi katero so šle vse oblike človeških združb in pri tem starogrški miti in njihove prerokbe, ki so jih brali kot znamenja (torej »diskurz znamenj« po Badiouju) niso bili nikakršna izjema. Toda stari Grki so jih v času povzdignjenja grške kulture začeli opuščati in so jih simbolično kultivirali skozi gledališča, umetnost, v klasičnem obdobju so jih začeli kanalizirati v filozofijo in gnozo- torej skozi vedenje in znanosti, s katerimi so dejansko mnogo bolj natančno lahko oblikovali svet okrog sebe in si podrejali naravne danosti ter napovedovali dogodke z večjo natančnostjo od »branja znamenj« iz prerezanih jeter žrtvenih živali.
Vraža Savlovega »diskurza znamenj« je torej v tem heleniziranem svetu odprla nek globok vir, ki ga vsak od nas instinktivno pozna in ga občuti skozi genetski spomin kot tisto prvobitno versko občutenje, "slepo vero", »nerazumnost«, »zaupanje« v »znamenje« kot »razodetje«, kjer se mešata tako strah (od tod tudi žrtvovanje) kot neskončno zaupanje v dober izhod iz zagat.

2.      In prav ta »izhod iz zagate« enega najbolj kroničnih težav človeške zavesti, torej končnosti življenja, ki je postalo samo po sebi ena prvih postavk vsakega verovanja, je bila razrešena z ponovnim obujanjem prastarih vzorcev obuditev od mrtvih, v katero je Savel neposredno položil »vstajenje Jezusa« kot ključni dogodek, ki ga je domnevno tudi sam doživel na poti v Damask kot srečanje z njim.
Naj tukaj naštejem nekaj mitoloških obuditev od mrtvih, ki jih poznamo iz drugih religij (niso vse obuditve enake, so pa enake po svoji primarni, izvorni želji po nesmrtnosti in želji po obuditvi od mrtvih):
Oziris iz Egipta (star približno 5000 let), Ep o Gilgamešu iz Mezopotamije (star pribl.4000 let), Krišna iz Indije (star približno 3500 let), Dionis (star približno 3300 let- po nekaterih ocenah tudi več kot 5000 let), Dumuzid kot predhodnik Adonisa prav tako iz obdobja samega začenjanja »zgodovine« v smislu začetkov gradnje mest in izumov pisane besede… Seveda ne smemo pozabiti tudi na Jona, (ki ga je pogoltnil kit in je prišel iz kita tako rekoč ponovno rojen). Posebej je ta starožidovski mit zelo pomemben, saj se med najstarejšimi slikarskimi in kiparskimi deli pojavljajo vsi mogoči namigi na večnost, novo rojstvo ali posebno moč boga, da zaščiti ljudi pred smrtjo in preko tega vidimo, da se kristjani v začetnem obdobju niso posebej ukvarjali s specifičnimi teološkimi vprašanji glede razlik med Jezusom in drugimi podobnimi miti, temveč jim je šlo v osnovi za prehod v prijetno rajsko onostranstvo in v novo življenje.
Spočetka je bil mit o veselem prehodu v onostranstvo bistveno sporočilo tudi pri širjenju krščanskega nauka med ne-Judi. In tudi o tem, če neobrezani sploh smejo biti pripadniki te vere, je tekel spor med samimi sledilci Savlovega delovanja. Pri najzgodnejših kipih, ki kažejo Jezusa, je Jezus povsem podoben Apolonu, delno Adonisu (nanj nakazuje tudi večkrat omenjena rastlina Mira), kajti zelo verjetno je bila glavnina naporov prvih kristjanov, ki so skušali pridobiti sledilce, usmerjena v to, da je Jezus tisti, ki jih zdravi s čudeži in jim zagotavlja večno življenje po smrti. Skoraj 1000 let se Jezus pojavlja v obliki brezbradega, skoraj androginega mladeniča, ki dela čudeže. LINK na dokumentarec o upodobitvah prvih kristjanov

3.      Spodbujanje enakosti v smislu, ki je bila v katerikoli takratni družbi v katerikoli državni ureditvi nesprejemljiva. Namreč vzpodbujanje posameznikov iz vseh slojev družbe, da prodajo svoje premoženje (Apd 2,45 in 4,34), se pridružijo skupinam »apostolov« in pridigarjev nove vere in živijo »enakost«, je vsekakor prisotna že v najbolj zgodnjih tekstih. »Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeli v stiski. Za enakost gre«, pravi Savel v 2 Kor 8,13. Čeravno je bil Savel v tem času državljan ene najbolj »enakopravnih« ureditev, kar jih je takrat bilo (rimsko pravo), je bila njegova subverzivna poteza zbiranja in združevanja na podlagi verske pripadnosti neke vrste »proto-komunizem«, v kateri se je po začetni akumulaciji kapitala v skupnost organizacijsko vzpostavila izredno močna hierarhija. Ta poteka po dveh poteh: ena je moralizem, vpleten v zadeve, ki se tičejo finančne »politike« skupnosti in druga je sama organizacijska struktura »voditeljev«. Kako močno je to prisotno, lahko vidimo npr. tukaj: »Toda mož po imenu Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo 2 in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. 3 Peter mu je rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? (Apd 5)/ Ker ni nikjer posebej napisano, je treba tu razumeti, da je ta Hananija prodal svoje posestvo in torej je denar v principu bil dejansko njegov…

Vsi, ki ste vsaj malo okusili komunizem, boste takoj našli vzporednice z obsesijo voditeljev začetnih krščanskih skupin glede skupne lastnine, samoupravljanja in vseh podobnih konceptov, v katerih so demonizirali naravni nagib in željo po gospodarjenju s svojo lastnino.

4.      Hkrati pa lahko vidimo, kako so strukturo hierarhične organiziranosti, sicer preimenovano v nazive verskega značaja, začetni kristjani povsem prenesli iz tako organizirane rimske vojske in od tod tudi njihova geostrateška, teritorialna logika poslanih vzpodbujevalcev (misionarjev, apostolov) verskega delovanja. Ta logika, po kateri so v začetku vzpostavljali »cerkve« (ἐκκλησία dejansko pomeni skupnost ali skupino) kasneje pa tudi samostane, je omogočala z množicami najrevnejših (in s podporo nekaterih bogatašev, ki so darovali skupnostim in se sami vključevali v njih) vedno večji vpliv na široko okolje ter posledično prevzem in monopolni status z drakonskimi posledicami za ljudi, ki so si drznili nasprotovati. (Priporočam knjigo Chaterine Nixey The Darkening Age).

5.      Greh kot najbolj osnovna kategorija, pri kateri se Savel nasloni na dvojni vidik psihološkega učinka obtožbe. Najprej na odstopanja od zapovedi, ki so v principu zapovedi Tore (10 božjih zapovedi) in so zelo ohlapne, pravzaprav so neke vrste redundantni moralizirajoč, didaktično oblastni pripomoček. Posebej ga lahko vidimo takega, če ga vidimo v odnosu do Jamna Rimljanov, ki skozi svoj razvoj in svoj, v neolitiku izbrušen pretežno naravni, instinktivni etos, vzpostavijo izredno natančno pravno strukturo, ki nam še danes služi kot osnova za vse civilizirane družbe.

Skratka žuganje z grehom je daleč stran oz. intelektualno, kulturno in civilizacijsko veliko manj kompleksno in urejeno od precej bolj jasnih, visoko civilizacijskih pravnih norm takratnega Rima. Sicer pa o razmerju do greha zelo zanimiv tekst Toma Sunića tukaj: LINK
Ta vidik vidimo v Savlovih pismih kot nenehno opozarjanje na moralne norme, znotraj katerih se potem organizacijsko vodi vzpostavljanje skupnosti in se vzpodbuja drugačna logika religiozne prakse. Božanske norme (pravila, zapovedi, ki so kodificirane skozi zapis) se ponotranjijo do mere, ko so povsem platonsko opredeljene- vidimo jih lahko na način, ki vstopa v Savlove tekste podobno kakor Sokratov primer iz njegove obrambe na sodišču, v kateri se zagovarja in izgovarja na »δαιμόνιον« (kot božanski navdih), ki je nek notranji glas. Torej se Sokrat ogradi od seznama pravil in pravnih norm, sklicuje se na etos. Toda: če je Sokratov »daimonion« nekodificiran, oseben, in je dejansko etos (kot preplet običaja, značaja in samoomejitve, kar besedica ἦθος izvorno pomeni), Savlov moralni kodeks vstopa v človeka preko kodificiranih 10 zapovedi, ki jih mora vernik ponotranjiti in se hkrati naučiti, da se pred tem ponotranjenim božanskim ne da skriti nič, saj je v tebi na podoben način kot npr. vest, četudi prihaja vate skozi kodificiran sistem zapovedi.

Gre za neke vrste surogatno strukturo, ki zamenja vrojeni etos in na njegovo mesto postavi set zapovedi kot z digitalno kodo introjiciranega policijskega AI špiclja. A za to zamenjavo mora biti človek pripravljen sprejeti določeno iniciacijo, neke vrste »nevro programiranje«. Kajti nevrološki procesi so podlaga za to, čemur rečemo »ponotranjenje«. Dejansko bi bil bolj ustrezen izraz konstruiranje, programiranje naših miselnih procesov.

6.      Drugi vidik greha pa je dobesedno pozunanjena moralna shema, ki se kaže v sistemu pravil za zunanjo rabo in je postopoma poenostavljala in zamenjevala kompleksno rimsko pravo ter ga nazadnje sprevrgla v problematično srednjeveško samovoljno interpretacijo. Prve krščanske skupnosti so sicer morale delovati kot neke vrste »alternativa« in napol prikrite uporne skupine, ki so imele po Savlovih tekstih sodeč precej zaznavno nagnjenost anomiji in pozivanju izključno na božansko »razodeto« pravičnost, četudi so živeli v imperiju, katerega ključni del, ki je vse skupaj povezoval v civilnem smislu, je bil prav odličen pravni sistem.
Toda sčasoma je tudi »božansko razodeta pravičnost« postajala vedno bolj jasno podobna svežnju starozaveznih pravil, ki so postopoma opredeljevale vedno večji del življenjskih situacij. Zato ni niti zelo čudno, da se je skoraj v istem času, ko so se iz Jeruzalema podali v svet apostoli in misijonarji nove vere, skoraj hkrati začel oblikovati tudi jeruzalemski Talmud. Skorajšnja sočasnost teh dveh projektov je res zanimiva prav iz vidika, da je Talmud z izredno natančnimi popisi pravil za obrezane Jude tvoril potem očitno osnovni tekst (prepovedan in skrit za vse nejude). Tako so okrog tega osnovnega teksta Judje začeli kljub razseljevanju (ali pa zaradi njega) tvoriti vedno manj razdeljene skupnosti, četudi so bili prej skoraj povsem odkrito sovražno razpoloženi drug do drugega preko skupin sadučejcev, farizejev , zelotov, novo nastalih kristjanov in esenov. In ključno vlogo v izvedbah eksekucij, privedb in drugih podobnih dejanj je imel prav Savel.

Izogibanje greha je bil torej tudi najbolj poudarjen strukturni vzvod v doseganju najbolj želenega cilja: večnega življenja v popolni blaženosti onostranstva, ki ga je lahko dosegel čisto vsak posameznik, ne glede na svoj stan in svoje življenjske razmere.
Morda ni odveč dodati še to, da je ta ponotranjena zveza z bogom imela že v izhodišču seme nihilističnega individualizma brez rodobiti. Individualizma, v kakršnem se nahajamo v sodobnih družbah, kajti na obeh ravneh (torej na ravni navidezne svobode in hkratnega povsem zapovedanega oportunizma v prilagoditvi skupnosti) je moral posameznik delovati kot individuum, hkrati pa se povsem podrediti toku množic.

7.      Kajti individualizem je v svoje presežnem smislu vedno najprej tista iz-vzetost posameznika iz neke družbe, v kateri se posameznik izvzema iz rodu in se postavi sam v odnos do celote presežnega, za kar pa mora odmisliti vse, ki so v tem toku rodú podobni morju, na katerem je on kot posameznik le en val. Toda z individualizmom pridemo do ideje, da je ta individuum od tega morja rodu dobesedno odlepljen.
To izvzetost lahko najdemo tako pri platonističnih idejah kot tudi pri določenih mitoloških prilikah. V mnogih mitih namreč najdemo to drastično nasprotje rodu in popolno zapustitev skupnega, rodovnega. Izvirni mit o Kajnu in Abelu ima sam po sebi tak vzorec.  Podobna bi bila lahko tudi starozavezna prilika o Abrahamu, ki žrtvuje Izaka, saj gre pri obeh prilikah za neposredno nasprotno smer od preživetvenega instinkta:
»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. (35) Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; (36) in človekovi sovražniki bodo njegovi domači. (37) Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. (38) Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. (Mt, 34-38)
Skratka, individualna vez z bogom, ki presega celo najbolj močno čustveno vez, bližino do svojih otrok, staršev, bratov, se naslanja na platonistično shemo, v kateri se kot najbolj pomembno razmerje kaže razmerje do »eidos« (lik kot koncept ali bistvo). Namreč Platonov eidos (lik, koncept, bistvo) je edina prava resničnost in je, v nasprotju s tuzemskimi materialnimi kopijami (»mimesis« kot kopija, posnetek) abstraktnega izvora, neke vrste božanska zasnova, saj se ta osnovni lik ne spreminja, ne nastaja niti ne izgine, se ne množi niti ne propade, ampak je prvo in večno. In četudi se Aristotel ograjuje ravno od prijatelja Platona v svoji postavki o resnici, ko govori o tem, da mora »resnica imeti prednost pred prijateljstvom« (vsaj med filozofi), ima v tem konceptu zopet enak pristop: namreč spet postavlja neko konceptualno izhodišče oziroma koncept »resnice« pred prijateljstvo; torej povsem podobno resničnosti eidos kot pred-postavki vsemu drugemu.
Premoč logosa, resnice ali lika-koncepta na mestu, kjer deluje instinkt vezi rodu, je po svoji logiki proti-naravna, hkrati pa tega proti-naravnega premagovanja ovir instinkta ni zmožen vsak. V biologiji celo obstaja že zgoraj omenjeni Hamiltonov zakon, pri katerem je biolog W. D. Hamilton dokazal »sorodstveno preferenco« (kin selection), po kateri smo statistično vsa bitja pripravljena delovati bolj altruistično do tistih bitij, ki so nam bolj genetsko podobna kot pa do tistih, ki so nam genetsko podobna manj (LINK).
Zgoraj citirana Aristotelova maksima in Platonove ideje so po skoraj polovici tisočletja od  časa delovanja teh filozofov bile neposredno prelite v mitološko okolje, v katerem seveda resnica ni zgolj resnica, temveč »Resnica« /z veliko začetnico/ in v katerem prijatelji niso več prijatelji, temveč apostoli /tisti, ki so poslani in so v misiji za oznanjanje te »Resnice« o prednosti, ki jo moramo dati konceptu namesto, da bi prednost dali svojemu otroku, bratu ali staršem in posameznik se mora postaviti (četudi ni filozof) v pozicijo, v kateri se njegov odnos do koncepta Boga (enega prapočela vsega) dogaja kot nekaj, kar ga izvzame iz morja rodu in ga postavi kot individualno dušo (prav tako platonski koncept) v neposredni odnos do abstraktnega vira vsega, kar je (na mimetičen način) (po)ustvarjeno v tuzemskem.

8.      Vera v napredovanje linearnega časa, ki bo prešla v konec zgodovine je še en vidik Savlove prevare, ki se je v svojih fraktalnih izpeljavah prelila v praktično vse vidike sodobnih oblik teh začetnih principov. Cikličnega dojemanja časa skorajda ni nikjer več. Morda tudi zaradi znanstvenih izpeljav sodobne fizike, v kateri se je z Einsteinovo relativnostno teorijo čas povezal s prostorom in se je začel dojemati kot časovno prostorski kontinuum, hkrati pa se  čas danes jemlje za ireverzibilno kategorijo. (Za razliko od tega je čas v mitološkem svetu skoraj vedno cikličen in se veže na ciklične procese narave).

Pri dojemanju časa kot linearne, ireverzibilne dimenzije se vselej pojavi analogija z idejo začetka in konca, s čimer tako obravnavano mitološko shemo osmišljuje telos, dopolnitev, izpolnitev božanskega načrta. Liberalna inačica teh mitoloških shem je ideja nenehnega napredka in izpolnitve v idealiziranih oblikah bodočih svetov. De Benoist te različica pokaže tudi v odnosu do enako idealističnih, utopičnih komunističnih idej o koncu zgodovine, ki se dopolni z uvedbo »raja na zemlji« oziroma »koncu zgodovine«.

9.      Univerzalizem:
Že v samem izhodišču zgoraj opisanih konceptualnih okvirjev, v katerih se iz globlje realnosti likov, idej, konceptov (eidos) ustvarijo mimetične kopije v obliki posvetnih predmetov, stvari, ljudi, živali, se nahaja notranje prisotni univerzalni princip. Ta princip je tisto, kar se domnevno ne menja nikjer in pri nikomer. Povsod deluje enako in povsod ga lahko tudi vidimo kot jedro vsega. Tudi predpostavka Aristotela, da smo vsi isto sposobni ugledati resnico in se obnašati v skladu s tem kot njegov, grški rod, govori o tem pogledu. Vsekakor pa se je pri tem nujno vprašati, koga je imel v mislih Aristotel? Koga je imel v mislih Platon? Ali sta v obzorju njunih predpostavk o univerzalni modrosti oba aristokrata filozofske misli sploh mislila barbare, katerih civilizacijski dosežki so bili na obrobjih grških kolonij zataknjeni v neolitiku ali celo mezolitiku in paleolitiku?
V prelivanju teh 500 let starejših platonskih izhodišč je savlovski univerzalizem zvezan z nekaterimi neposrednimi posledicami teh filozofskih postavk. Hkrati pa, ker se je Savel v svojem teološkem smislu naslanjal na semitske monoteistične podlage (na kateri slonijo vse semitske abrahamske religije- judaizem, krščanstvo in islam, in vse predvidijo njihovega Boga kot »boga nad vsemi bogovi«), se mu niti ne bi bilo treba v mitologiziranju ene same »Resnice« (brez vsake potrebe po dokazih ali vzrokih) podajati preko meja semitskega mitološkega sveta in mu ni bilo treba neposredno jemati idej iz polja grške filozofije, kadar to ni bilo izrecno potrebno, da bi ga razumeli tudi neobrezani.
Pravzaprav so nasprotni argumenti celo obrnjeni: namreč, da imajo platonistični koncepti vir v enoboštvu semitov, kar pa seveda ne zdrži, kajti še v obdobju, ko je bila Platonova Akademija še delujoča in je krščanstvo bilo že celo sprejeto med uradne vere, so Grki in Latini še vedno jemali to vero kot judovsko vraž(j)everje ter jo v precejšnji meri tudi zasmehovali in zaničevali. Tekst Julijana Apostata, teksti Celsusa, tekst proti kristjanom legendarnega zdravnika Galena in še nekateri drugi kažejo na ta odnos še vsaj 600 ali 700 let po tem, ko sta Platon in Aristotel že umrla.
Univerzalizem je torej izviral od prednikov Jamna ljudstev (Evropejci haplotipa R1) in se je kazal tudi v nenehni želji po razširjanju svojih kolonij na način vpeljave skupne kulture (helenizem, kasnejši rimski imperij in kasnejše oblike imperijev po Evropi in še kasneje v Ameriki). Hkrati pa je v času Savla bil rimski princip tega poenotenja zakonski, pravni red in kultura, izhajajoča iz podobnih, mnogobožnih kultov ter običajev, ki so jih gojili potomci Jamna ljudstev od Perzije, severne Afrike pa vse do severnih predelov Evrope. Zelo podobno je to bilo že v času gradnje helenizma kot poenotenja kulture v času Aristotela (Aristotel je zagotovo imel velik vpliv tudi na Aleksandra Makedonskega, ki je to helensko kulturno poenotenje dejavno zagotavljal s svojim vojaškim in organizacijskim poenotenjem množice malih državic).
Savel, ki je bil rojen v povsem helenizirani rimski provinci in je, četudi preseljen v Jeruzalem, ki je takrat bil prav tako v kulturnem smislu prepojen s helenistično kulturno podlago, svojo semitsko kulturno shemo moral premišljevati podobno kot Filo iz Aleksandrije. Enoboštvo na način, ki ga je nujno vezati na univerzalni princip teo-logosa/eidos, kakršnega srečamo pri Platonu.

a.      univerzalna enakost
Edina univerzalna »enakost«, ki jo je lahko Savel videl v dejavnem, metapolitičnem in inštitucionalnem smislu, je bila v tistem času enakost pred zakonom, saj je rimsko pravo ta princip zagotavljalo na način, ki ga še danes obravnavajo praktično vse pravne šole po svetu kot vrhunski dosežek univerzaliziranega socialnega reda. In ker se je idejna shema te enakosti nanašala zgolj na državljane in svobodne ljudi, večinoma Grke in Latine, ne pa tudi sužnje (večinoma drugih plemen in rodov, med njimi mnogo Judov), je bil kot farizej po veri, Jud po poreklu in Rimljan po državljanstvu, razpet med te ravni svojega bivanja v najbolj kontrastnih in tudi kontroverznih okoliščinah. Namreč hkrati je bil kot obrezan Jud in farizej tudi agent, stražar židovskega Templja, učenec najvišjega duhovnika Gamaliela, zelo verjetno je bil izredno dobro izobražen in na najvišji poziciji med agenti, ki jih je imela židovska skupnost, takrat vodena s strani tetrarhije naslednikov Heroda (nastavljeni so bili kot neke vrste rimski guvernerji z delno avtonomijo).
S spremembo, ki je prišla ob njegovem vstopu med sledilce Kristusa- to je bilo relativno hitro po smrti Jezusa (mnogo namigov na to, da bi naj šlo povsem za izmišljeno zgodbo, ki nima prav nobene zgodovinske podlage), je prišlo tudi do menjave Savlovega imena, pri čemer je identiteto lahko menjaval v skladu z nalogo, kajti lahko je izkoristil vse prednosti državljanstva, hkrati pa se je med židi in Judi lahko gibal kot nekdo, ki je »naš«.
(1 Kor 9,19-22 Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. 20 Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. 21 Tistim, ki so brez postave, kakor bi bil sam brez postave, čeprav nisem brez Božje postave, ampak sem pod Kristusovo postavo, da bi pridobil tiste brez postave. 22 Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil.)

Tudi sam vstop v krščansko skupnost je bil tak, da je bil Savel »poklican« za vodnika, vodjo. On ni prišel mednje kot nekdo, ki počasi »pleza« po lestvici in si prisluži pozicijo voditelja med enakimi. On je prišel takoj kot nekdo, ki ga je poklical sam Bog. Zelo težko je najti podatek o tem, ali je bila kje kakšna priča temu »Dogodku«, ko je Savel padel s konja in ga je nagovoril sam Bog neposredno, in ali obstaja kakršen koli drug »dokaz«. Badiou v svoji knjigi Sv. Pavel tudi zanika kakršno koli potrebo po dokazovanju, ko gre za »Dogodek«, ki je po njegovo »prelom« v zgodovini. Kajti po Badioujevi oceni za sv. Pavla »razprava o vstajenju v njegovih očeh ni več razprava med zgodovinarji in pričami…« pri čemer Badiou nenadoma vpelje povsem nenavadno (ampak niti ne presenetljivo) primerjavo z nepotrebnostjo dokazovanja obstoja plinskih komor in holokavsta. »Ne bomo prosili za dokaze in protidokaze«... »Pride trenutek, ko je tisto, kar res šteje in je res pomembno, izjava v svojem imenu, da se je zgodilo kar se je zgodilo, in da se to izjavi tudi zato, ker se lahko predvidi situacija, zaradi katere je ta izjava nujna in jo situacija zahteva«.
Neki »možje«, ki so bili domnevno s Savlom, niso vredni niti omembe imena, prav tako je v Apostolskih delih napisano, da naj ne bi slišali drugega kot njega, le videli neko svetlobo.. sredi poldneva bi to utegnilo biti sonce, kdo ve? In skromni Ananija (Damaščanski pridigar) ga je sprejel kot takega morda tudi zato, ker je njegov sloves agenta in morilca Jezusovih sledilcev moral priti tudi do njega. Strah je bil zelo verjetno prisoten, saj ni šlo za neko nebogljeno osebico, temveč za treniranega vojaka, policaja, agenta, ki je bil hkrati izredno organizacijsko sposoben ter, zaradi njegovih prejšnjih povezav z rimsko vojaško strukturo, s katero je moral vsaj delno sodelovati, tudi vpet v dvojno vlogo in torej v stiku z rimskimi poveljniki ter marsikaterim vplivnim predstavnikom tako judovske kot tudi rimske družbe. 
Savel je univerzalizem (za razliko od nekaterih drugih apostolov) zagovarjal precej bolj zavzeto od svojih sodobnikov; to se vidi predvsem v njegovi obrambi tega, da lahko k skupnosti pristopijo tudi neobrezani, torej nežidovski novi člani skupnosti.
S takim praktičnim in taktičnim univerzalizmom (Jahve je Bog sprenevedave univerzalnosti, saj je istočasno rodobitno bog Judov in bog vseh "gentilov"; priporočam knjigo Our God Is Your God Too, But We Are His Chosen People, L. Guyenot) se je zato zelo povečal potencialni obseg in moč skupnosti, predvsem pa se je ta taktika specialne vojne, v kateri so lahko židje organizacijsko zajemali in kontrolirali svoje sovražnike Rimljane in Grke, izredno povečala.

Enakost, ki so jo v skupnosti skušali vzdrževati na način, ki je omenjen zgoraj, je torej zelo ambivalentna in povsem podobna tisti enakosti, ki smo jo lahko spoznali skozi zadnji »evangelij« po Marxu, ko je v komunističnih državah večinsko prebivalstvo tolklo revščino, »duhovni« vodje "novega razreda" oziroma avantgarde pa so se okrog dičili z neštetimi privilegiji in skoraj neizmerljivim bogastvom. Ta prednost je seveda večkrat, morda ne čisto eksplicitno, a kljub vsemu, omenjena v različnih delih; vsekakor pa se ohranja kot prvenstvo Judov nad drugimi narodi, saj gre za »izvoljeni narod«.

Ena bolj zanimivih zgodb iz evangelijev, ki govori o tem, je vsekakor pripoved o Sirofeničanki (Grkinji), ki je prišla Jezusa prosit za ozdravljenje njene hčere, v kateri jo Jezus sprva neposredno zavrne, s čimer nakaže prednost Judov: »Pústi, da se najprej nasitijo otroci. Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Mt 15, 27

b. univerzalna koda kulture smrti in kulture življenja
Abrahamske vere imajo v svojem izvornem jedru, ko ga pregledamo iz zornega kota bio-evolucijske smeri, podobno skrb za rod kot druge vere. Toda za razliko od izredno kompleksnih odnosov med ženskimi boginjami in moškimi bogovi Jamna izvornih verskih vzorcev, je enobožna, zgoščena moč v patriarhalnem svetu nomadskih plemen pastirjev omogočala v polpuščavskem okolju večjo kohezivnost in strogo nadzirano seksualnost (od tod tudi obrezovanja, povsem podrejene ženske, ki tako rekoč pripadajo gospodarju in so, da ne bi vzbujale večjih napetosti med moškimi istega plemena, povsem pokrite z blagom, nadalje izredno natančno določena vsakodnevna opravila in obredi v Tori, še bolj v Talmudu in Koranu. Nenazadnje pa izredno visok odstotek porok v ožjem sorodstvu).
Pri Jamna ljudstvih se je, kakor razlaga dr. Kevin MacDonald (link: LINK), zaradi ledenodobnih težkih razmer življenja v zelo krutem okolju, evolucijsko razvila veliko večja toleranca do prišlekov in večja toleranca do ženskih aktivnosti v skupnih prizadevanjih po preživetju. Prav tako je večja genetska raznolikost, mešanje plemen, večja toleranca v sprejemanju novih ljudi med svoje vrste in izredno močan poudarek na sodelovanju ter altruizmu.

Izvor oz. pogoj teh zmožnosti sam vidim v zelo poudarjenem sočutju, kar se lahko vidi pravzaprav po celotni vertikali dejavnosti Evropejcev- od izredno razvite umetnosti in znanosti pa vse do zelo razvitega pravnega reda in do tehničnih perfekcij v vseh nivojih delovanja. (O tem bi bilo mogoče napisati posebno razpravo, saj takega sistematičnega ukvarjanja z likovnim področjem, jezikom, gledališčem, arhitekturo, urbanizmom, znanstvenimi vedami, filozofijo, matematiko, tehnično kulturo itd sploh v drugih predelih sveta ne moremo najti do momenta, ko so prevzeli izvirne Jamna oziroma (indo)evropske nastavke teh dosežkov. Sicer pa obstaja knjiga Human Accomplishment, v kateri Charles Murray komparativno raziskuje in popiše največje dosežke človeštva in skoznjo lahko zgornje trditve tudi utemeljimo… LINK)
Evgenična sila evolucijskega toka rodu skozi različne evolucijske principe (naravna in spolna selekcija, mutacija, genetski zdrs, koevolucija itd) izboljšuje možnosti preživetja neke skupine in sami skupini izboljšuje tudi možnosti prevlade v srečanju z drugimi skupinami. V teh oblikah izbora in preferenc je za skupinsko dinamiko preživetja zelo pomembna tudi skupinska in sorodstvena selekcija (zabaven prikaz sorodstvenih preferenc poda prof. E. Dutton: LINK), pri katerih pa v človeški vrsti prihaja do izjemno zapletene, kompleksne dinamike, kajti poleg vplivov genetike (in epigenetike) so na delu tudi zelo vplivni kulturni vzorci.

Pri človeških rasah in delno tudi pri primatih se oblikujejo vzorci, ki spodbujajo ali zavirajo določene instinkte, jih oblikujejo in urejajo tudi mimo (ali celo delno v nasprotni smeri od) gole nagonske sile, ter s tem zelo vplivajo na dinamiko razvoja določenih družb.
V srečanju večjih kultur in njihovih različnih genetskih »koktajlov« skoraj nujno vedno pride tudi do velikih pobojev ali genocidov, čeprav se seveda občasno zgodi tudi relativno mirno koeksistiranje, ki se pa v večini primerov sčasoma sprevrže v izginotje manj nasilne ali mnogokrat tudi manj številčne kulture.
Primeri genocidov po svetu, ki jih večino krat obravnavamo kot posledico verskih ali ideoloških razlik, skoraj povsod potekajo (tudi ali pa celo izključno) zaradi genetskih razlik. Pri tem ni nujno, da so grupacije napadalcev številčnejše, mnoge genocide so namreč zagrešile manjše grupacije nad večjimi narodi (npr. noro etnično razmerje vladajočih v Sovjetski zvezi glede na število prebivalstva ali npr. malokrat omenjen genocid nad Hindujci s strani muslimanskih plemen kažejo na podoben vzorec) in v luči novih dognanj nam ti primeri povsem ovržejo teorije o možnosti krasnega »multikulti« srečnega sveta, v katerem bi domnevno vse grupacije na svetu sodelovale v skupnem »izboljševanju sveta«.
Zelo pomembno je torej, da se zavedamo tudi tega vidika, ko gre za kulturo in vzdrževanje kategorij, ki znotraj različnih kultov označujejo presežno, znotraj katerih se neka genetska grupacija krepi v vseh pogledih in omogoča svoj obstoj ter svoje mesto pod soncem.

Pomen, ki ga ima kult za določeno kulturo, je v tem pogledu izrednega pomena, saj jedro kulta iz vidika evolucije pomeni predvsem vzdrževanje »metaksi-fizike«*, presežnosti nenehnega toka rodu, ki nima jasnega niti začetka niti konca in se v toku skrbi ter ljubezni za novorojene in naše bližnje, za naš svet in sveto kaže kot zaupanje, ljubezen, skrb in presežni stik človeka s svetostjo biti.

Zaključki

V iskanju logične in smiselne koherentnosti vere, koherentnosti filozofije ter hkrati tudi v iskanju skupne ideološke strukture, ki omogoči večjim imperijem ali večjim multikulturnim državam bolj organizirano skupno osnovo, je enobožje torej na prvi pogled najbolj ugodna pot, po kateri lahko minimaliziramo trditve, zakone ali tudi druge oblike povezanih miselnih orodij, da se "eidetska" predstava o koheziji med vsemi posameznimi enotami čimbolj poveča. Najboljši preprosti način za to je trditev, da obstoja nek predpogoj za intelegibilnost in univerzalnost kategorij in to je en sam bog.

Toda: kaj so kategorije mimo tega, da so pojmi in kaj so njihovi medsebojni odnosi, če ne prav pojem, zvezan v svet(o)? Pojmovanje presežnega izvira iz teh vezi (in mimogrede, v češčini se »vera« imenuje »vira«, in enako tudi pri nas v nekaterih narečjih); ko torej pojmujemo in mislimo v jeziku, ki nam je bil izročen v rodu, smo v posebnem polju pri viru, v viru, v kolikor je bilo izročilo predano od prednikov (predanost, ki vsebuje odprto in čisto vest pred zavestjo).

Zlagana ali preprosto kopirana in mehanično predana izročila so uročila, ki nas peljejo v hipnozo, uročenost. Tu nekje se nahajajo pojmovanja, ki so zapustila rod-o-bitnost in razbila bitno v rodu, da bi ga lahko, tako razbitega, (kot tisto najbolj globinsko »svoje«, kar spada med najbolj bistveno, saj je res dostopno presežno, je tubit skozi rod. Rodobit.), predala in izdala nečemu ne-rodnemu. Iz prostosti svobode in srečanj, ki so hvalnica svet(em)u, se tak način mišljenja obrne v podreditev, prošnje ter strah. Ko torej mislimo pojme in čvrste temelje za pojmovanje, je (Heidegger je to posebej razvijal) ključnega pomena tudi to, da imamo pred sabo notranjo modrost jezikovne strukture, v kateri so naložena stoletja izkušenj posameznikov, preverjena skozi široko jezikovno souporabo teh istih pojmov.

Gre torej za "logos" v najbolj temeljnem smislu pojmovanja, v katerem se prežema vse to, kar izkušamo kot bitja biti. Od golega preživetja, preko mišljenja do umetnosti. In smo pri tem v povsem posebnem, presežnem stiku s temi, ki so nam to izročili in temi, ki jim izročamo presežno, ljubezen, razmerja in globino pomena praspomina, vir, vira…

 

 

 

*Pojem metaxi-fizika je prav tako skozi tviteraško sceno uvedel Marko Sket, kot neke vrste presežno v biološkem smislu (digitalna reka Dawkinsa), kajti skozi reko genetskih povezav rodu imamo v lastnih telesih, v vsaki celici, stik s celotnim časovno prostorskim kontinuumom (kar nakaže tudi Burke, četudi nedosledno, ker v to reko časa vstopa tudi moralistično, znotraj platonske oz. savlovske metafizike Krščanstva)
https://theimaginativeconservative.org/2016/12/edmund-burke-eternal-society-stephen-wolfe.html

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 21. Jul 2021 at 08:51

708 ogledov

Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Pred kratkim je na Twitterju nekdo pod imenom @LicenMitja napisal »kratek slovar leve terminologije« kot nekaj, kar bi vsekakor morali premisliti. Kajti gre za memetske besede, s katerimi operira množica pristašev revolucije, Jugoslavije, komunizma, novih oblik marksizma. In njihovo dojemanje teh delno prikritih, pervertiranih pomenov besed, se v tem »slovarčku« na preprost način razkrinka. Slovarček zelo ilustrativno pokaže, na kak način se dogaja v nekem okolju memetska kulturna hegemonija in kako se v takem okolju vzpostavlja specifična hierarhija dojemanja sveta. Tukaj je ta čivk: Kratek slovar leve terminologije: Fašist = antikomunist Neonacist = Slovenec Vladavina prava = vladavina LGBT Avtonomija univerz = Frankfurtska šola Človekove pravice = judeoglobalizem Multikulturna družba = etnocid avtohtonih narodov Svoboda medijev = »New world order« agitrop (NWO pomeni nov svetovni red, opomba avtorja kolumne) EU = SZ Ne bom se ustavljal pri vsakem pojmu, kajti gre za premislek o celotnem območju pomenskih sklopov teh besed, ki so hkrati tudi na desni strani enačajev podobno memetski kot na levi. Tisto, kar odlikuje ta »slovarček«, je predvsem to, kako z lahkoto lahko sopostavitev inverznih pomenskih dvojic razkrinka tak memetski okvir, v katerem živimo Evropejci in morda še posebej Slovenci. Izrazi skozi določen čas in določeno uporabo, če je ta vedno znova usmerjena in namenoma nevro-lingvistično kodirana, pridobijo izredno čustveno nabit pomen. Živimo v času memetske kulture, v kateri zaradi strahotne preobilice informacije prihaja do neznosnega poenostavljanja čisto vsega. In ne gre samo za to, da bi to poenostavljanje bilo le posledica te preobilice informacij, ne, gre za načrtno spodbujanje takega načina razmišljanja. Dvodimenzionalnega… Ko človek gre prebrat časopis, preleti spletne strani informativnih portalov, ko pogleda televizijske oddaje ipd, mu je jasno, da mediji sami spodbujajo hitro tlačenje vseh informacij v preproste modele, obsodbe, moraliziranja med skrajnostmi, včasih tudi sarkazem, cinizem. Taki modeli, memetske poenostavljene opredelitve, omogočajo nekemu mediju, da lahkotno sprevrača obilico pomislekov, pričevanj, vpogledov in drugih možnih interpretacij v zelo enostavno odločitev, ki naj bo čimbolj črno- bela, hkrati pa dovolj čustveno nabita, da pritegne bralca, gledalca, potrošnika. »To je super« proti »to je grozno«. »Ta dejavnost je obsojanja vredna« proti »ta dejavnost je odlična«… Črno-belo dojemanje razmerij ni le stvar poenostavitev, temveč tudi tega, da se besedam daje nek določen pomen, ki nima več tiste običajne, večplastne, čustveno pomenske širine, temveč preprosto skuša pridobiti ozko usmerjenost v eno samo ost, eno samo, zelo površno in zelo čustveno zgoščeno smer dojemanja. Podobno kot bi primerjali zgodbo, polno različnih nivojev, različnih čustvenih stanj nekih junakov z enim samim znakom. Na eni strani torej na primer drama Beneški trgovec Williama Shakespearja, polna globinske simbolike, tragičnih in zmagovalnih trenutkov, vzvišenih občutkov in močnih čustev, na drugi strani pa oznaka »ta drama je antisemitizem«… Meme, kakor ga je opredelil Richard Dawkins, tvorec izraza »meme« in avtor znane knjige »Sebični gen«, je po definiciji »kulturni gen«, to pomeni, da je v svojem tekstu Dawkins meme-om namenil veliko globino, veliko pomensko vrednost. Toda današnji meme, ali kodiran izraz, s katerimi operira današnja medijska mašinerija, je daleč od tiste globinske pomenskosti, kakršno je verjetno imel v mislih Dawkins. Seveda, še vedno nosi s sabo pomensko jedro, ki tvori tudi možne pomenske konotacije in celo humorne obrate, toda v svojem bistvu je sodobni medijski meme enoplasten. Pravzaprav je res podoben šali- namreč šali se ne smejimo drugič, tretjič ali petič, saj smo se prvič smejali ravno zaradi tega, ker smo to enoplastno povezavo s svetom že našli. Tako bi dejansko namesto pojma »meme« bil bolj natančen pojem »sprožilec čustvenih reakcij«, ali v angleški kulturi večkrat uporabljena sintagma »code word«, kajti s tem sprožilcem, s to »kodo«, ki je nabita s čustvenim nabojem, dejansko operira vsa mašinerija nekega utečenega medijskega/šolskega (u)stroja. Da bi stvar bila še malo bolj bizarna, se memetske zamenjave za pomene dogajajo še na nivoju metaforičnih skrivalnic, s katerimi se npr. v politični kulturi Slovenije (in Evrope) dogaja velika shizma med tako imenovanimi »levimi« in »desnimi«. Celo samo poimenovanje »levi« in »desni« je memetska zanka, skrivalnica, neke vrste »partizansko ime« za veliko bolj problematično metapolitično podstat, ki bistveno zaznamuje naš čas. (O tem sem sicer že pisal, vendar naj na hitro obnovim, da gre za dva rezila istega meča, s katerim globalisti režejo korenine avtohtonim narodom in jih spreminjajo v priložnostne predstavniške kolonije ali hlapčevske državne strukture, v katerih se internacionalna, neavtohtona elita nenehno obnavlja in raste na račun avtohtone populacije. Hkrati pa se avtohtone evropske narode poriva v izumrtje. Pri tem smo Slovenci med najbolj ranljivimi, saj nas je že v izhodišču malo in nas velike finančne korporacije pokrijejo veliko bolj hitro kot druge, večje avtohtone narode)… Zanimiv je sam postopek ustvarjanja memetske vseprisotnosti in čustvene nabitosti določenih pojmov. Namreč ta postopek nikakor ni preprost, še manj pa ga je možno zelo hitro vzpostaviti. Gramscijevi zapisi, ki sem jih že v tekstu "Vklenjeni v svobodo" (LINK) povezal z Bernaysovim in Lippmannovim mojstrskim obvladovanjem propagande, kažejo na strukturo delovanja takega »pranja možgan« oziroma na načine vzpostavljanja take kulturne hegemonije, v kateri se določeni vidiki privzamejo za same po sebi umevne. Seveda, če neki skupini ljudi uspe povsem prevzeti največje inštitucije države ali naddržavnih tvorb, je tako delo lažje, kajti bistven del tega vzpostavljanja kulturne hegemonije je implantacija ene okvirne zgodbe, mita, s katerim se vzpostavi razmerje med tistimi, ki so nadrejeni in torej upravičeni do vsega in tistimi, ki so zaradi različnih razlogov podrejeni in se jih lahko na različne načine diskreditira, zapira, včasih celo muči ali pobija, če je to nujno za vzdrževanje tega najbolj temeljnega mita, zgodbe, ali kakor pravita Gramsci in tudi Bernays, ene »podobe« sveta, kakršno dobimo večinoma skozi šolski sistem, kombiniran z najbolj široko prisotnimi mediji. O podobnih rečeh govori na nivoju izvedbenih, praktičnih izkušenj tudi Juri Bezmenov, nekdanji član KGB, ki je prebegnil v ZDA in imel o tem zelo zanimiva predavanja ter mnoge youtube posnetke (https://www.youtube.com/watch?v=GwDdJsdYM3g). Torej v tej memetski kulturi »sprožilcev čustvenih reakcij« skozi šolski sistem in skozi medijsko mašinerijo vzpostavimo osnovne slike. Nekaj, kar je skupno vsem, ki so bili deležni enakega šolskega sistema, enake medijske krajine. Vsi približno vemo, kaj pomeni beseda »revolucija«, toda dejansko ima v Sloveniji večina ljudi to besedo »vkodirano« na način, ki tej besedi daje pozitiven pomen. Prav tako po večini zahodnega sveta »revolucionarnost« enačijo z nečim pozitivnim, novim, nečim, kar spreminja svet na bolje. Zelo redki lahko vsakič, ko slišijo besedo »revolucija«, dejansko premislijo njen pomen v kontekstu največjih pobojev v zgodovini človeštva, zelo redki lahko ob omembi »revolucije« pomislijo na neskončno sivo krajino vzhodnega bloka, Kitajske, norenje revolucionarjev po drugi svetovni vojni pri nas, polja smrti rdečih Kmerov ipd… Skratka, memetska kultura s svojo dvodimenzionalno kulturno pomenskostjo prehiteva možgane in razmislek. In v njej je dejansko edini način, kako se prebijemo mimo teh mrež površnega obsojanja, moraliziranja, vreščanja, globinsko premišljevanje situacije in samih pojmov.          

Sun, 18. Jul 2021 at 23:42

390 ogledov

Delni prevod teksta »Smrt interneta«
  Vsakemu, ki je želel pred leti priti do določenih informacij po internetu, in ki želi danes priti do podobnih informacij, zelo hitro postane jasno, da danes mnogih stvari, ki so pred nekaj leti še bile na voljo, preprosto ni več. Podobno temu, kar se je zgodilo s Trumpovimi računi na Twitterju, Facebooku… Ali podobno temu, kar se je zgodilo knjigam, ki so jih vrgli ven iz prodaje na Amazonu. Ali podobno neštetim posnetkom, v katerih se je pojavljala kakšna alternativna razlaga glede prve ali druge svetovne vojne in glede mitologij, povezanih s tem. Spodaj je delni prevod teksta »Smrt interneta«, v katerem se mlad uporabnik in hkrati tudi ponudnik internetnih storitev Joshua ozira na razpad nekdanje svobode internetnega prostora in pokaže nekaj osnovnih korakov, potrebnih za gradnjo vsaj delno neodvisne mreže.   "Internet postaja vse manjši, drobi se po državnih mejah in podlega predpisom, ki jih nalagajo vlade, podjetja in sami stroji (z umetno inteligenco, ki zna prepoznavati ogorčenost ob sovražnem govoru). Internet je omrežje, sestavljeno iz manjših omrežij. Internet je edino mednarodno omrežje, ki ga trenutno uporabljate. Internet je ogromen, se razteza preko sveta in sega v vesolje, internet je tudi to, kar pišem zdajle v Evropi za spletno mesto v ZDA, ki pa je dostopno v skoraj vseh državah sveta brez vsakega vpletanja njihovih vlad v moje sporočilo. Toda internet je hkrati zelo krhek. Ima veliko gibljivih delov in vodi politiko današnjega sveta. Iz tega razloga bo umrl in umrl bo kmalu. Naš »big-I« internet se lomi in kmalu bo postal kupček razdrobljenih malih i internetov. Vsaka država ali sindikat bo imel svoj lokalni in strogo urejeni internet. Povezave med internetnimi mrežami se bodo pojavile na ostankih velikega velikega Interneta, za dostop do tega pa bodo potrebna posebna poslovna dovoljenja. Kitajska to že izvaja. Severna Koreja prav tako. Rusija se je pred kratkim že preizkusila izolirati od interneta (https://www.themoscowtimes.com/2019/12/24/russias-interent-ready-isolation-officials-say-after-partial-shutdown-a68728). Evropska unija še naprej izvaja agresivne cenzurne ukrepe, kot je TERREG (https://edri.org/our-work/european-parliament-confirms-new-online-censorship-powers/), ki kateri koli državi članici EU omogoča, da gostitelj v kateri koli drugi državi članici EU v eni uri odstrani vsebino ali pa se kaznuje z globo do 4% njihovega bruto prometa v tekočem poslovnem letu. Internet bo težko dolgoročno preživel tovrstno vmešavanje. Medtem ko so si bolj centralizirane vlade vzele pristojnosti oblikovati internet, kakor se jim zdi primerno, so naši zahodni politiki postavili ovire kot je npr. ustavna zaščita in sodni postopek, s katerimi internet obtežijo do skrajnosti in ga naredijo za okorno orodje. Dokler teh ni mogoče zavreči, lahko vlada preprosto zaobide sodišča in naloži podjetjem, da to opravijo zanje. Podjetja ustava ne omejuje na enak način kot vlade, tako da se megakorporacije in vladni interesi še naprej prepletajo v eno ogromno nelagodje, v katerem lahko druge drugim pomagajo pri teh omejitvah. "Zgradite svoj internet" Če vam naštejem gibljive dele, ki so potrebni, da lahko pride vsebina na vaš zaslon, boste videli, kako zelo občutljiv je internet. Upoštevajte, da če se kateri od teh delov pokvari ali umanjka, ste brez interneta, dokler tega dela ne dobite ali zamenjate. Spletno mesto lahko deluje samo s privolitvijo in sodelovanjem desetin drugih podjetij. Najprej potrebujete strežnik. Večina ljudi, ki poskušajo postaviti spletno mesto, si ne more privoščiti strežnika ali pa najti mesta, kjer bi ga postavila, zato najamejo virtualni strežnik (VPS) pri podjetju, kot sta DigitalOcean ali Linode. Ta bodo verjetno cenzurirala žaljivo vsebino in vas prisilila, da zamenjate podjetje, če želite objavljati necenzurirano vsebino. Seveda, če imate srečo, da ne bodo samo izbrisali vašega VPS brez opozorila. Drugič, potrebujete IP naslov in ASN (številka avtonomnega sistema). Te dodeljujejo RIR-ji (regionalni spletni registri). ARIN je RIR za ZDA. Če ARIN reče, da ne dobite podomrežja (skupine IP-jev), ga ne dobite. A nujno ga potrebujete za delovanje. Ko kupite VPS, je IP in omrežje urejeno in lahko ga začnete uporabljati. Če vam ne pustijo uporabljati VPS, morate to storiti sami in to je precej drago. Tretjič, potrebujete ponudnika internetnih storitev. To je podjetje, ki se neposredno priključi na vaše omrežje in vas poveže z internetom. Ta del je zelo pomemben, saj morate fizične naprave priključiti tja. A tudi to ni nujno brez težav: ColoCrossing v Buffalu je moje strežnike dobesedno odklopil in jih leta 2019 dal čez noč za gostovanje drugim. Četrtič, potrebujete »vrstnike« (to so računalniki kot vaš, ki delujejo kot vozlišča za sprejemanje in oddajanje podatkov). Ko podatki prečkajo internet, se večina njegove poti opravi prek omrežij tretjih oseb, ne neposredno prek vašega omrežja. Če je vaša vsebina žaljiva, »vrstniki« zavračajo dostavo vsebine na vaše IP-je ali iz njih, s čimer ste v bistvu lahko izločeni iz svetovnega spleta. NTT noče sodelovati z nobenim podjetjem, ki na primer sodeluje z mojim podomrežjem. Petič, potrebovali boste ime domene. Vse zgoraj zgolj usmerja promet na IP. Čeprav lahko spletno mesto zaženete samo z IP-jem (glejte 1.1.1.1), večina ljudi raje vpiše »zerohedge.com«. To zahteva blagoslov še dveh podjetij: registrarja, ki domeno odda v najem stranki, in omrežnega informacijskega centra (NIC), ki je lastnik najvišje domene. Kot primer: ZeroHedge za registracijo uporablja EasyDNS, vse domene .COM pa nadzoruje Verisign. Da pridobiš od Verisigna dovoljenje za prodajo naslovov .COM, je treba plačati 3500 USD in dodatnih 4000 USD letno. Brez tega dovoljenja se morate zanašati na neodvisnega registrarja za svojo domeno. Ko DreamHost (podjetje, od katerega sem aprila 2009 kupil prvo domeno, ko mi je bilo 16. let), reče: »kiwifarms.net pri nas ne morete več gostiti in vaš račun pri nas zapiramo v 14 dneh«. To me je postavilo v težko situacijo. Če bi samo prestavil domeno Kiwi Farms na drugo podjetje, bi bili morda manj prijazni in bi jo preprosto zasegli! Pri tem jih nič ne ustavi. Domeno Kiwi Farms sem preselil v registrar domen Cloudflare. To je zelo tvegana odločitev. Namreč v preteklosti bi »haterje« usmerjala tako na Dreamhost kot na Cloudflare. Zdaj obstaja bolj centralizirana točka. Zato se zdaj bojim celo izgovoriti ime Cloudflare, ker bi jih s samim izgovarjanjem imena lahko opomnil, da obstajam, in jih pritegnil k temu, da bi me pohodili. Zakaj je Cloudflare poseben? Če povzamem: imam lastne strežnike (približno 20.000 USD opreme). V lasti imam tudi lastne IP-je in ASN (2.000 USD letno). Imam svoj »upstream« (500 USD na mesec). Lahko bi postal lastni registrator domen .NET (3.500 USD + 4.000 USD na leto). Po svojih močeh sem v okviru proračuna 28-letnika "zgradil svoj internet". Kljub vsemu ima internet še eno šibko točko: zavrnitve pri napadih na storitve. Taki napadi uporabljajo kompromitirane računalnike za pošiljanje ogromnih količin neželenih podatkov na eno samo točko, s čimer izbrišejo zakonit promet. Napadi DoS so poceni. Preprodajalce botnetov je enostavno najti. So enostavni za uporabo. Vendar jih ni poceni ustaviti. Napad 10 Gbps stane manj kot 100 USD na mesec, linija 10 Gbps pa stane 750 USD na mesec. Usmerjevalniki z zmogljivostjo 10 Gbps stanejo na tisoče. Napadi so pogosto nad 100 Gbps ali celo 1000 Gbps. Le malo podjetij se lahko spoprime s tem. Ta podjetja so pod močnim političnim nadzorom. Cloudflare je največji in ga uporabljam. Nadaljnji obstoj številnih spletnih mest, ki bi jih ljudje raje ustavili, je odvisen od muhavosti enega človeka. Nikoli ga nisem srečal in nisem nikoli govoril z njim. Prepričan sem pa, da ve, da obstajam samo zaradi velike količine sovražne pošte, ki jo prejemam. Matthew Prince, izvršni direktor Cloudflareja, je nekdo, ki izstopa iz elite Silicijeve doline. On je tista oseba, ki pri cenzuri na internetu po defaultu reče "ne". Cloudflare je odstranil le dve spletni strani, ki sta bili odprto neonacistični. Hkrati pa se navadno nočejo lotiti podobnih tviterašev. Zakaj? Nevem. Mogoče je Matthew samo libertarec. Mogoče si želi, da bi bil internet tak, kot je bil nekoč. Mogoče pa je vladni informator; obstaja priljubljena teorija zarote, ki špekulira, da je Cloudflare en velikanski spyware aparat v sredini. Tudi če je, mi je vseeno. Moja spletna stran je zakonita in na njej ni ničesar, kar ni javno. Prince pa je le en človek in ne dvomim, da ga bo ob upokojitvi zamenjal nekdo, ki bo slabši. Nekateri politični aktivisti, ki si prizadevajo cenzurirati internet, preprosto čakajo dan, ko ga ne bo več. Obstajajo tudi druge storitve za ublažitev DDoS, vendar so veliko manjše, pogosto ne tako sposobne in niso v tako močnem položaju reči "ne". Ko bo brez moči, bo povzročil vakuum, ki bo negativno vplival na zdravje interneta in ga ne bo takoj nadomestilo prav nič. Nekaj ​​alternativ Cloudflareju je politično dejavnih. Voxility, Path, X4B in drugi so konkurenti. Voxility je ena najslabših v smislu politične aktivnosti. X4B je v Avstraliji in spoštuje nenavadne tuje zakone o svobodi govora, ki so nezdružljivi z ZDA. Path je enaka z NTT in mi ni na voljo zaradi embarga NTT na moje podomrežje.   "Zgraditi svoj internet nekje drugje?" Zaradi vse bolj politizirane vloge peeringa (ponudniki internetnih storitev se dogovarjajo o medsebojnih povezavah) internet razvija lastno čredno imuniteto do vsakršne polemike. Ko določeno število ponudnikov internetnih storitev reče, da vas ne bodo spremljali, ste nasrkali. Ta podjetja se ves čas konsolidirajo in možnosti so vsako leto manjše. Nobeno podjetje nima upravljanja s hrbtenico. Ljudje želijo samo zaslužiti čim več denarja s čim manj hrupa. Le malo podjetij bo načeloma finančno uspešnih. Mafija to izkoristi za cenzuro interneta z velikim učinkom. To je napoved tega, kar prihaja. Kaj če bi vse preselil iz ZDA v "svobodno" državo, kot je Rusija? Zdaj imam rusko strojno opremo, ruske IP-je, ruski upstream, ruske vrstnike, rusko ublažitev DDoS-a in lepo domeno .RU za zaokrožitev. Kaj se zgodi potem?   Ob predpostavki, da ni nobenih težav z lokalnimi zakoni in vlado, in da bi bila Putinu osebno všeč spletna stran, bi to dejstvo le preložilo  reševanje problema t.i. peeringa (vozlišč internetne dejavnosti). Tako kot bi selitev podjetij VPS preložilo reševanje problemov glede VPS. In tako naprej po vsej prej opisani piramidi vseh stvari, ki so potrebne za vzpostavljanje lastnega interneta. Vse do prihajajočega internetnega razkola, kjer bo moje spletno mesto nenadoma na ruski strani dveh novih internetnih mrež. Po posvetovanju z odvetniki, odvetniki in zagovorniki po vsem svetu sem porabil na tisoče dolarjev glede pravne zaščite internetnih storitev v njihovih državah. Karkoli je tam zunaj, ni boljše od tistega, kar je doma. Moramo se odločiti odpraviti težave tu, v ZDA, namesto da poskušamo odgovornosti za internet in naše svoboščine preložiti na naključno državo. "Karkoli Amerika upa, da bo uresničila na svetu, se mora najprej uresničiti v središču Amerike." - Dwight D. Eisenhower Širši vpliv Leta 2007 se je na tisoče spletnih mest potegovalo za promet na internetu. Do leta 2014 je bilo to število 35 (https://www.ncta.com/whats-new/the-expanding-consolidation-of-the-consumer-internet-2). Leta 2021 Google in YouTube (hčerinska podjetja Alphabet LLC) sama ustvarita dovolj prometa, da premagata naslednjih 30 najboljših spletnih mest skupaj. Tudi ponudniki internetnih storitev se konsolidirajo in v telekomunikacije kot panogo je težje prodreti. Za poslovanje boste morali položiti kable, večina področij pa ima za te kable vladna dovoljenja enega podjetja. Medtem sta Google in Amazon vzpostavila lastno infrastrukturo in dobila tisto, kar potrebujeta. Googlov oblak in Amazonov AWS sta sama po sebi internetna omrežja v velikosti države in nadzorujeta ogromno globalnega prometa. Imamo konkurenčno krizo. Pomislite na vse poskuse neodvisne konkurence Googlu, YouTubu in Twitterju, ki so prišli in odšli v zadnjih nekaj letih. Nihče se ne more postaviti proti tej plimi in nekaj redkih, ki so pripravljeni poskusiti, je uničenih zaradi muhavosti teh mega korporacij (obogatenih z vladnimi pogodbami), ki nimajo interesa, da bi navadni ljudje izpodbijali njihov absolutni, totalitarni nadzor nad vsemi spletnimi mediji.   Za vsakim spletnim mestom kot je Kiwi Farms, Gab, 8chan in Bitchute, ki so se poskušali soočiti s temi težavami, je sto drugih, ki so (pametno) že na prvi oviri spoznali, da je to izziv izven možnosti njihovih proračunov in daleč preko zmožnosti navadne osebe. Naš internet bi bil lahko tako živahen in zdrav, če bi odstranili umetne omejitve, ki jih nalagajo različni posredniki in država. Torej, kaj je mogoče storiti?   Zakonodajni popravek Člen 230 ščiti vse te ponudnike storitev pred civilno odgovornostjo za gostovanje mojega spletnega mesta. Le malo jih je pripravljenih ščititi moje spletno mesto, da bi se uprli cenzuri. Kvečjemu obratno, raje delujejo kot meč, ki nekaznovano seka moje vsebine. 230 (c) (1) jim daje imuniteto pred civilnimi tožbami od tistih, ki jih gostijo, medtem ko jim člen 230 (c) (2) daje imuniteto pred civilnimi tožbami ljudi, ki so jih oni cenzurirali. Zakonodajna rešitev (spreminjanje 230. člena zaradi odvračanja od cenzure) zahteva urejanje odstavka (2), ne da bi se odstavek (1) v postopku ukinil. Zaradi natančnosti bi se tudi kirurg znojil. Čeprav je veliko predlogov za spremembo člena 230, so vsi slabi. Zelo oklevam, da bi kdaj predlagal spremembo člena 230. Vendar bi že samo črtanje ali spreminjanje enega samega odstavka - 230 (c) (2) - zadostovalo za tožbo podjetij, ki posegajo v naše poslovanje. Finančni popravek Tudi tukaj je prisotna problematika finančne cenzure, o kateri sem v preteklosti že pisal v članku z naslovom Člen 230 ni problem, plačilne mreže so. Skratka: MasterCard, Visa, Discover in Amex nadzorujejo skoraj vso potrošniško porabo v ZDA in pogosto te plačilne mreže ustavijo poslovanje določenim spletnim mestom, podjetjem in posameznikom, da bi jih finančno uničili iz političnih razlogov (primer v Sloveniji je bil NTA, ki so jim nenadoma odvzeli možnost poslovanja s strani njihove takratne banke). Veliko majhnim podjetjim se ni treba odločiti, da rečejo "ne" tej mafiji, ker bodo plačilna omrežja zanje odgovorila "da". Urejanje teh plačilnih omrežij, vzpostavitev alternative (Federal Reserve poskuša vzpostaviti takojšnjo storitev prenosa med bankami, imenovane FedNow) in vključevanje alternativnih plačil v valuti (kriptovaluta ali celo plemenite kovine) so načini, kako to finančno cenzuro rešiti. Popravek »čebule« Nekateri predlagajo prehod na domeno .ONION v omrežju Tor, ki za dostop potrebuje poseben brskalnik. Menim pa, da bi morala biti vsa ameriška legalna vsebina dostopna običajni osebi z običajnim spletnim brskalnikom. Tor je odličen za zaščito ljudi, ki dostopajo do spletnih mest. S skrivanjem poti, ki jo vodi promet, lahko ljudje v nesvobodnih državah skozi Tor varno najdejo cenzurirano gradivo. Spletna mesta lahko nastavijo tako imenovano "skrito storitev". Skrita storitev obide zahteve za registracijo domenskih imen in skrije izvor prometa, tako da dejansko onemogoča, da bi kdorkoli storil kaj glede vsebine, ki gostuje na Toru. V tem je nekaj modrosti, a skrivanje zmanjšuje dostopnost teh storitev in preprosto daje več prostora mafiji. Pri tej težavi pomagajo običajni brskalniki, kot je Brave, ki izvirno podpira dostop do omrežja Tor. Obstajajo storitve, podobne Toru, ki skušajo s koncepti kriptovalut ustvariti močno zasebno omrežje, ki ima vse prednosti Tora, in ima vgrajena orodja za izogibanje finančni cenzuri. Pravi popravek Najmočnejši in lahko dostopen popravek cenzure je prav tako popolnoma brezplačen in na voljo vsem. Bolj kot karkoli naš brezplačni internet potrebuje svobodne ljudi s pogumom, da se uprejo mafiji in zavzamejo svoj položaj ter se zavzamejo za spremembo, ki jo želijo videti v svetu. Če želimo obdržati svoj »I-big internet«, potrebujemo več kot enega Matthewa Princea. Vse, kar mora vsakdo storiti, je, da tem ljudem reče "ne": Ne, ničesar ne bom spremenil brez sodne odredbe."  

Fri, 9. Jul 2021 at 18:19

941 ogledov

Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
“V lasti ne boš imel ničesar, in srečen boš” “You’ll own nothing, and you’ll be happy”, promocijski posnetek Svetovnega ekonomskega foruma: https://www.facebook.com/worldeconomicforum/videos/10153920524981479/ Ironično sem se ob prevodu najbolj zloglasne fraze zgornjega videa spomnil na ljudsko pravljico o srajci srečnega človeka. Pripovedka govori o bolnem kralju, ki mu je zdravnik naročil, da naj poišče srečnega človeka in obleče njegovo srajco. Ko je kraljev odposlanec po dolgem in napornem iskanju tega srečnega človeka našel, je ugotovil, da je brez srajce in brez lastnine. Toda od pripovedi same je še bolj pomembno, kdo jo pripoveduje. Ni isto, če ti o prednostih življenja brez lastnine govori ljudska pravljica ali pa društvo svetovnih bogatašev, kot tudi ni isto, če o neuspehu multikulturalizma tarna Angela, načelnica povojne upravne enote bivše nemške države, ali pa če o tem razpravljajo ljudje, ki v tem multikulturalizmu živijo. Ni uspel v čem? Česa multikulturalizem po mnenju načelnice Angele ni dosegel? Odgovor na to vprašanje lahko slutimo v njenih dejanjih leta 2015, pet let po tej njeni izjavi. Na isti način se tudi zgornja izjava v slovenščini sliši romantično, v izvirniku, podana v videoposnetku televizijskega nasmeha amerikaniziranega kodrolasca pa ima popolnoma drugačen ton. Nadaljevanje videa razloži podrobnosti: vse kar bomo potrebovali, bomo najeli. Najem ima svoje prednosti: lastnine nam ni potrebno vzdrževati, ni nam je potrebno po uporabi prodajati, ni nam je potrebno podrobno poznati. Kot nalašč za današnjo dobo, kjer imamo malo časa. Lastnina pomeni moč in lastnina produkcijskih sredstev je določala, kdo ima v družbi oblast. Oblast se tako lahko menja na dva načina: ali se nasilno ali kako drugače spremeni lastništvo produkcijskih srednstev ali pa se proizvodnja seli iz enega tipa produkcijskih sredstev na drugega, novejšega, kar najpogosteje povroči sprememba tehnologije. Niso fevdalci izgubili oblasti zaradi naprednih družbenih silnic in avantgarde, temveč so izgubili oblast, ker se je zaradi tehnologije zamenjal tip produkcijskih sredstev, ki ni bila več prvobitno zemlja, ampak stroji, tovarne in tehnologija. Ni se odpravilo sužnjelastnišvo zaradi nenadnega napada moralnosti abolicionistov, temveč ker je tehnologija človeškega suženjstva bila manj učinkovita od novejše tehnologije strojev in izrabe energije premoga in nafte. Tako sedaj vidimo, da se nova revolucija, ki se izvaja pod pretvezo svetovne epidemije različic, testov in dnevnih novih primerov spet vrti okrog lastnine. Prepakirana v liberalno-oglaševalsko leporečje, ko se oblast prodaja kot upor proti oblasti oziroma vzemanje lastnine prodaja kot odvzemanje bremena posamezniku in skrb za njegovo srečo tako odkrito promovira t. I. ekonomijo najema (subscription economy). Uvajanje gospodarstva na najem je že dolgo v teku: pomislite samo na primerjavo življenjske dobe žarnic, akumulatorjev, avtomobilov, delovnih strojev in podobnih izdelkov narejenih izpred desetletji in danes. Ali pa na novice o načrtovani izrabi elektronskih naprav, telefonskih baterij in podobno. Zakaj se to dogaja? Zakaj bi želela visokotehnološka družba izdelovati vedno manj kvalitetne izdelke? Očitno več ni pomembno znanje in sposobnost izdelati vzdržljivo napravo, temveč v trenutnih družbenih razmerjih več moči prinašajo ugodni finančni rezultati. Nevidno so se torej družbena produkcijska sredstva spremenila iz tehnologije v finančni svet. Zgodila se je financializacija gospodarstva. Dejansko naših izdelkov več ne kupimo, temveč jih najamemo. Če je vrtalni stroj načrtno narejen na življenjsko dobo 5 let, sposobni pa smo izdelati stroj z večjo življenjsko dobo, ali smo potem vrtalni stroj kupili ali najeli? Najemizacija lastnine se spodubja tudi s strani države. Če kupimo zemljišče in smo za njega obvezani plačevati davek z imenom “nadomestilo za uporabo”, ali smo zemljišče kupili ali v resnici najeli za nekoliko nižjo najemnino? Naslednja stopnja financializacije gospodarstva in družbe je uvedba najemodajalskega razmerja v medčloveške odnose in človeka samega. Individualizacija, atomizacija in razbijanje družin in odnosov vodi v odnose na podlagi plačilnih razmerij. Namesto dvorjenja in zmenkov imamo računalniško spoznavanje prek plačljivih portalov. Namesto “neplačanega varstva”, o katerem govorijo cilji Združenih narodov za trajnostni razvoj, bodo mame plačane za varstvo tujih otrok, lastne pa bodo dale v plačano varstvo tretji ženski. Osebnih potreb ne bo več zadovoljevala družina, temveč plačan psiholog, itd. Vse kar je plačano z denarjem, pa je lahko nadzirati, slediti, knjižiti in voditi. Zaključni nivo tega podviga in gospodarske preobrazbe pa je veliki “reset” svetovnega ekonomskega kongresa, ki bo združil digitalno in biološko identiteto. Dostop do družbe bo v prihodnje pogojen z digitalnim cepilnim potnim listom, ki bo imel rok trajanja. Ta rok se bo podaljševal s “poživitvenimi odmerki” novih variant in različic. Prav v temelju življenja bo človek postal odvisen od nove doze proizvodov oddaljenih mega korporacij, ki bodo posameznika lahko po potrebi “ugasnile”. Vzpostavitev življenja na najem bo zaključena. Najemali bomo lastno življenje. Trije veliki zgodovinski tokovi delujejo proti ohranitvi in svobodi rodu, za katerega se borimo: genetski in družbeni interesi globalistične elite, standardizacija človeštva s strani financializacije družbe in standardizacija človeštva s strani tehnologije. Ti vzvodi so medsebojno odvisni in vzročno-posledično podprti. Toda današnje stopnje liberalizma, nadzora, genetskega in psihološkega uničevanja narodov ne bi bilo brez današnje stopnje tehnologije.    

Sun, 13. Jun 2021 at 19:18

926 ogledov

V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
 Zakaj nekatere sodnice in sodniki slepo izpoljnjujejo naloge in v sodnih dvoranah ubijajo- obsojajo nedolžne ljudi ? Poziv poslancem DZ naj ne potrdijo lažno kvalificirane in skorumpirane svišje odnice Stanke Živič za sodnico Vrhovnega sodišča. Sodna veja oblasti je vedno ljubila vodljive - z grehi obremenjene ljudi. Nikoli pa pokončne in poštene sodnike. Velikanska sramota pa je že sam SODNI SVET, ki take ljudi predlaga v izvolitev DZ.   Za največje zločine, ki se v SLO dogajajo v sodnih dvoranah in katerih avtorji so SODNIKI, mora sodnik ali sodnica biti ne samo politično pripaden/na ideologiji bivšega režima, ampak mora imeti nad sabo tak greh, da bo brez najmanjšega pomisleka izpolnil ukaz. Taka je kandidatka Stanka Živič o kateri v priponki pišeta  raziskovalni novinar Mitja Lomovšek in aktivna državljanka Iva Žurman Pavlin.   Stanka Živič aktualna kandidatka DZ za izvolitev na mesto vrhovne sodnice RS, na mesto okrožne sodnice (trenutno je sodnica višjega sodišča v Ljubljani) namreč ni prišla zakonito, saj ni opravila obveznega 2 letnega pripravniškega staža. Ta staž je opravila samo za dobo 10 mesecev namesto 24 mesecev, ki so pogoj za pripravniški izpit. Raziskovalni novinar Mitja Lomovšek to dokazuje z dokumenti. Iva Žurman Pavlin pa z opisom njenega zločinskega ravnanja v funkciji višje sodnice v primeru dr. Milka Noviča. Predvsem je sodnica Stanka Živič znana po tem, da ni hotela zaslišati staršev umorjenega dr. Janka Jamnika in je v pritožbenem postopku sodila ponovno, čeprav bi se morala izločiti. https://dosjemilkonovic.si/ post/537868/so-sodniki- nedotakljivi-koliko-casa-se- nezakonito-sojenje-na-visjem- sodiscu-v-ljubljani Zato pozivamo vse poslance DZ, da v torek 15.06.2021 Stanke Živič na mesto vrhovne sodnice ne izvolijo! Da naše sodstvo odgovarja izključno le samemu sebi pa je vzrok tudi v tem, da nekateri sodniki nimajo državnega pravosodnega izpita (DPI) in to sodna veja oblasti razglaša kot normalno. http://24kul.si/sodnica-petra- stanonik-bosnjak-pravosodni- izpit-nima-neposredne-veze-z- opravljanjem-sodniske-funkcije Sicer pa je DPI le ena od svinjarij, ki se dogajajo v sodstvu. Za razliko od pokojne Zdenke Cerar poudarjam, da gre za povsem nezakonite svinjarije. Mimogrede: Stanka Živič je tudi sodnica v moji, še vedno nedokončani, v tako imenovani zadevi PRASICA.         

Fri, 4. Jun 2021 at 22:00

1098 ogledov

Telebani za telebane
Po spletu se širi tak spletni »letakec« z naslovom, ki pa (in to je treba priznati), dejansko ustreza namenu in funkciji letaka »za telebane«. Ko bi človek lahko vsaj razpravljal z Umbertom Ecom, ki je 1995 obudil slabo stoletje stari trend opletanja z besedo »fašist« in »fašizem«, ki ga je začel Trocki z namenom, da se na vse narodno, na vse tradicionalno in na vse, kar ni v funkciji komunistično zastavljene avantgarde delavstva, nalepi etiketa "fašist", s čimer naj bi se hkrati izognili besedi socialistično, hkrati pa bi vse, kar ni v funkciji sovjetske revolucije, enačili z italijansko obliko upora proti internacionalizmu. Trocki, ki je v tridesetih populariziral tako vrsto stigmatizacije enega od političnih sistemov, je to delal izredno usmerjeno, saj mu je bilo jasno, da so prav v Italiji z Mussolinijem čisto nedvomno izgubili bitko za širjenje sovjetizacije. Izredno močne frakcije komunističnih gibanj, vse vključene v Kominterno, vodene s strani propulzivnih političnih imen kot je npr. Gramsci, Togliati, Bombacci, Bordiga, so od 1918 v rdečem dvoletju (biennio rosso) s podporo Lenina imele načrte, podobne usklajenim načrtom po vsej Evropi: rušiti vlade in vzpostaviti sovjetske republike. (Takšne so skušali narediti po mnogih državah tik ob koncu 1. svetovne vojne, uspelo pa jim je z Bavarsko sovjetsko republiko, na Madžarskem, norenje se je dogajalo tudi v Berlinu, v pokrajini Alzaciji itd)...  A tudi Umberto Eco s svojo razpravo iz 1995 le razširi nabor očitkov in nadalje pomaga Trockiju zakodirati besedo "fašizem", da le ta postane "meme", namenjen le čustvenim reakcijam. Da se čimbolj izognemo možnosti racionalne razprave o tem, kaj dejansko je fašizem v zgodovinskem kontekstu, da večini ljudi s to besedo le dvignemo pritisk strahu in prekinemo vsako možnost racionalne debate. Tako tudi Eco skuša potolči tradicijo, ljubezen do svojih sonarodnjakov, do domovine s to razliko, da Eco to že dela preko liberal-progresivistične vloge razkrajanja narodnostnih teženj in že lahko straši ljudi z "nedemokratičnostjo"…   Ko bi se človek lahko lotil razčlenitve Ecovih 14. točk, pri katerih skorajda ni nobene razlike med fašimom in komunističnimi izpeljankami marksizma. In tudi ni skoraj nobene razlike v tem, kar se dogaja v času današnjega, liberal-progresivizma in njegovih orodij, ki prav tako obujajo vse vidike tega, kar Eco označi za najhujši problem… Ja, to bi bil morda izziv. Ampak pred sabo imamo nek mentalno osiromašen nabor stavkov, nek ubogi pamfletek, ki nam kot termometer kaže stanje današnje levice. Je kot lakmusov papir, iz katerega lahko razberemo uboštvo levičarskega intelektualnega potenciala... Da gre za pamflet, v katerem skušajo intelektualci levice razložiti na preprost način, kako je potrebno misliti politični moment, je jasno tudi po tem, ker je vsaka enostavna poved (npr. »podredi si državni aparat«) pospremljena s primerom, ki bi naj dodatno ilustriral to osnovno trditev. Kot bi šlo za zapleteno abstraktno misel, ki nujno potrebuje dodaten primer, saj drugače tega preprost človek ne zmore razumeti… Pri vseh teh trditvah (primerih) so poleg celo ikonice, ki še enkrat ilustrirajo vse uboštvo misli, uperjeno proti enemu protagonistu na politični sceni. Tarča tega remek dela politične inteligence levice je seveda človek, ki je pač s svojo stranko zmagal na volitvah in je zato po ustavi in zakonih naše države upravičen do tega, da lahko sestavi vlado. In to mu je dejansko uspelo šele z odstopom Šarca, torej ni bilo niti blagega poskusa, da bi se izognil zakonom in vzpostavil kakršno koli obliko oblasti mimo ustave. In kljub temu, da so ga daleč najbolj vplivni mediji vsaj že zadnjih dvajset let skozi vse svoje spretno vzpostavljene oblike nevro-programiranja diskreditirali, ostaja presenetljivo zavezan svobodi govora. In vsakemu normalnemu je jasno, da so mediji, kakršen je RTV Slo s svojimi stomilijonskimi proračuni in vzpostavljenimi mrežami neprimerljivo bolj vpliven od mikro-medijskih poskusov, kakšni so strankarsko opredeljeni mediji kot je npr. Nova24TV ali Demokracija...  Napadali so ga (in ga še napadajo) z povsem abotnimi insinuacijami kot predsednika stranke, predsednika vlade, napadali so njegovo stranko, sodelovali pri komplotu obtožb o korupciji, napadali so ga osebno (npr. več deset naslovnic Mladine kaže na to demonizacijo), širili neresne govorice o njegovih otrocih, o »avstralski kliniki«… človek se niti ne spomni vseh norosti, ki so jih proizvedli v tem času, da ne govorimo o tem, koliko je bilo v tem času sproženih postopkov na sodiščih!  Takoj po vzpostavitvi vlade pa so vehementno napadli tudi vse stranke, ki so se vključile v to koalicijo. In pri vsem tem ta levičarska scena ni zmogla niti enega resnega očitka vladi, ki bi dejansko imel neko težo. Mnogo bolj utemeljene kritike te vlade in premiera so ves čas prihajali iz desnega pola. Skratka, ta letakec je še en v neskončnem mozaiku slaboumnih (in seveda tudi zlonamernih) namigovanj, klevet, ki so pa s svojo pogostostjo in neumnostjo dovolj nazorni, da preprosto ne »primejo več«. Namreč za tem pamfletkom ni nobene pozicije, nobene vizije, nobene avtentičnosti, nobene sveže razlage in nobene metapolitične vsebine. Samo še želja po tem, da se pridobi moč. Tu, na tem dnu je pristala levica po svoji zmožnosti razlage sveta. Gre torej le še za najbolj pritlehno obrekovanje, ki ga danes razumejo vsi, ki dosegajo povprečen IQ. Le še kakšni študenti, ki so se izmuznili skozi poklicne šole s šestimi popravci in so potem zaradi pomanjkanja študentov in sistema financiranja po »glavi« prišli na kakšne družboslovne fakse za proizvodnjo pol-intelektualcev, morda verjamejo takim letakom in se čudijo vrhunskemu humorju, ki je vpleten v tako remek delo oblikovanja in konceptualnega političnega aktivizma… (Za njih naj tukaj povem, da je drugi del stavka sarkazem)… Torej, da počasi zaključim: več kot očitno gre za telebansko delo, namenjeno telebanom, kar lahko hitro vidimo že po tem, da so pri tem letakcu pomešani pojmi- tako po svojih področjih kot tudi po ravneh; (od socioloških, preko religioznih, psevdo- zgodovinskih pa vse do populistično parafraziranih rekov kakršen je npr. »deli in vladaj«). No, ob taki mentalni revščini človek, če želi pokritizirati take oblike agitpropa, ostane brez vsakega intelektualnega izziva. Na pomoč mora poklicati Umberta Eca, Trockega, Gramscija, da sploh lahko (čeprav namišljeno) vzpostavlja komunikacijo preko črte levo- desne politične sheme...  

Sat, 22. May 2021 at 20:12

1831 ogledov

Nesmisli levega sveta
 Opazujem svet levo razmišljajočega dela slovenske populacije. Ta svet je poln nesmislov in zavzemanja za stvari, ki mi niso všeč zato, ker so tako ali drugače sporne. Borijo se za dodatne pravice in svoboščine, mi pa živimo v sodobnem svetu, svetu, ki je demokratičen, v katerem imamo vsi temeljne človekove pravice. Zakaj neke manjšine potrebujejo posebne pravice? Tako jih dvigneš nad druge, na nek način postanejo vredni več. Na drugi strani ta svet teži k enakosti in enakopravnosti. Podobno delajo »borke za ženske pravice«; za kakšne ženske pravice sploh gre, če živimo v letu 2021 in smo povsem enakopravne z moškimi? In veste kaj je največji absurd teh sodobnih bork za ženske pravice? Da jih vse večji odstotek islama v Evropi ne moti. Kar ne bi bilo nič takšnega, če ne bi bil islam znan po tem, da so ženske izredno nespoštovane, da so zgolj potrošni material, stroji za rojevanje, vredne manj kot žival. Ob grozotah, ki se ženskam dogajajo v tem delu sveta, te borke molčijo- točno vedo kje jim je prostor, če želijo obdržat glavo na ramenih. Večina levičarjev v Sloveniji je izredno naklonjena režimu bivše države komunizmu, ki je bil krivični režim, označuje ga krvava preteklost, morija, diktatorsko vodenje, pomanjkanje… to častijo. Dobesedno klanjajo se ljudem, ki so dokazano krivi za zverinske poboje več sto tisoč nedolžnih ljudi, pravijo si ponosni nasledniki komunistov in pravijo si demokrati. Pravijo, da se borijo za demokratično, pravno državo. Pravijo, da se borijo za vladavino prava, za pravice otrok, žensk…  Kako? Njihovi predniki, na katere so tako ponosni, so pobijali brez sojenja, pobijali so otroke, na zverinske načine posiljevali in pobijali ženske, plenili premoženje, lastnike pa pobili, oni pa si pravijo "ponosni nasledniki", njihovih dejanj niso nikoli obsodili ali obžalovali, komunizma ne obravnavajo kot morilsko diktatorski režim, hkrati pa se prodajajo kot neki veliki borci za pravice in svoboščine, za vladavino prava… pravijo si demokrati. Lažejo! Živijo v nekem pravljičnem svetu, kjer je dolžnost države, da skrbi za njihove razvajene riti. Živijo z miselnostjo, da je vsak hobi umetnost ali kulturno udejstvovanje. Hm… ne! Ni vsaka pobarvanka umetnost kot ni umetnost vulgarno tresenje riti, kruljenje z odra pa ni glasba. Največji absurd pri vsem pa je to, da mislijo, da mora država kupiti njihovo sranje, da ne propadejo, ker trg teh zmazkov pač ne kupi. Država naj skrbi zanje, ker niso sposobni živet od dela svojih rok. Bravo. In kje država dobi denar? Ja od ljudi, ki delajo in plačujejo davke! Povejte mi, kako bi pa delovala država, če bi vsi mislili, da je državna dolžnost, da skrbi za nas in pač ne bi nihče delal?  Na neki točki pravijo, da jim je mar za Slovenijo. Na čuden način kažejo to skrb. Slovenija je pod levimi vladami vedno izgubljala ozemlje, zaveznike, prijatelje, ugled… izgubili so kranjsko klobaso, teran, Piranski zaliv. Zgodovine slovenstva niti ne poznajo, poznana jim je le lažna jugoslovanska zgodovina, lažna herojstva, lažni boji, lažni zmagovalci, lažni demokrati in domoljubi, domoljubi, ki ne spoštujejo osamosvojitve Slovenije. Za življenja tistih, ki so padli za samostojno Slovenijo jim ni mar, raje se klanjajo pred  obeležji lažnih bitk in bojev, krvolokom, ki so po drugi svetovni vojni pobili tisoče Slovencev.  Pravijo, da so strpni, da želijo živeti v multikulturnem svetu… Zaničujejo ljudi, ki so simpatizerji ali člani te velike slovenske stranke, proti njim pa izvajajo pravo gonjo s sovražnimi in nestrpnimi zapisi s pozivi k njihovim pobojem. Zelo "strpno" se obnašajo tudi do cerkve, vernikov… zanimivo obnašanje glede na to, da so zagovorniki multikulturnega okolja. Zakaj so si torej izmislili "ideologijo janšizma", ideologijo, proti kateri se borijo kar s pozivi "smrt janšizmu"?  Kako si lahko zagovornik multikulture, hkrati pa zavračaš temeljno in osnovno kulturo Evrope? Pravzaprav jih moti vse, kar je avtohtonega in slovenskega, slavijo in poveličujejo pa vse, kar je tujega… Levi politiki se posmehujejo ponosni Slovenki v narodni noši, taisti politiki pa v eni drugi sapi prepričujejo, da jim je mar za Slovenijo. Nehajmo se slepiti, njim je mar le za uničevanje Slovenije in na koncu mi kak tak zmeden moralni pofukl napiše, da smo Slovenci hlapci… nismo hlapci, le potrpežljivi smo, nekateri pa zaradi strahu pred maščevalnostjo ponosnih naslednikov komunistov raje molčijo. Sodobni komunisti so znani po medijskem ubijanju, ki nasprotnike ubije tudi eksistenčno. Njihov neumoren boj za "neodvisne medije", za "svobodo govora", kaj to sploh pomeni? Mediji, ki so naklonjeni njim, morajo imeti neomejen vir dohodka iz državne blagajne. To je ta njihova famozna neodvisnost. Svoboda govora… Kako lahko trdjo, da novinar, ki evidentno manipulira, laže ali tolče preko vlade in vladajoče politike, nima svobode govora? Vsako reakcijo na te laži in natolcevanja pa označijo kot "nedopustne pritiske na novinarje in medije". Zaskrbljeni so. Ljudje, ki smo usmerjeni bolj desno, imamo svoje medije, ki so ustvarjeni z zasebnim kapitalom, delajo in živijo od svojih rok in dela. Trg jih kupi. Njihove medije pa plačujemo vsi, plačujemo medije, ki zadnje leto ne delajo drugega kot oponirajo vladi, jo pomagajo rušiti in kar je najbolj degutantno, osrednji mediji so medijski sponzor za vse, ki tako ali drugače nasprotujejo ukrepom vlade proti širjenju epidemije in jo tako podaljšujejo, hkrati pa vladi očitajo dolgost epidemije in neuspešno spopadanje z njo. Kdo so, kaj so, za kaj se zavzemajo s temi nesmisli, in koga sploh prepričajo s temi nelogičnimi trditvami? Isto misleče in zavedene, vse tiste ljudi, ki ne znajo logično razmišljati, ljudi, ki niso informirani… vse to jih s prihodom novih in novih medijev, ki jim niso podrejeni, ogroža. Ogroža jih tudi aktivnost desnih domoljubov na družabnih omrežjih, zato nas želijo utišati z blokadami in ukinitvami naših profilov. Ne bo jim uspelo, laž še nikoli ni zmagala in destruktivno obnašanje ni še nikoli obrodilo sadov, kot ga tudi njihova hinavska politika razdvajanja, sovraštva, nestrpnosti in razdvajanja ne bo. Ljudje smo našli alternativne vire obveščanja in informiranja, ne samo nas samih, s svojimi aktivnostmi ozaveščamo tudi druge.  Sprijaznite se, konec je. 

Zadnji komentarji

haapy yack :

1.05.2021 11:18

hoj Kdor se ni nič naučil iz zgodovine se zadeve ponovijo. Gospodarji senc obvladajo. Planirani raspad Jugoslavije. Že davnga leta 1969 so načrtoval raspad JUgoslavije. Obstajajo dve knjigi o teh načrtih iz tistih časov. V njih se govori kako bo Jugoslavija razkosana in razdeljena med tajnimi združbami. Govoril se je kako bodo oni (gospodarji iz senc) stopili na sceno in bodo povzročil veliko zmešnjavo in kaos in s tem namenoma sesul status quo, in bo vse to v povezavi prihajajoče Nove svetovne ureditve. Torej ničesar se ne zgodi kar tja v tri dni, tudi trenutna plandemija ne. In kaj se najbolj bojijo, da se človeštvo prebudi. Za to bo še veliko poizkusov z njihove strani, da nam uturijo čipe, vsadke, GMO hrano in kot pravjo za naše dobro razne olajševa, ki bodo uvajanje tega prinesle. Planirajo, da banke ne bodo delale kak mesec ali več in bodo plačilne kartice aut. Kao iskal bodo rešitev, ki jo že imajo na mizi. Uvajanje čipov... s temi čipi v telesu ljudi bodo lahko z raznimi frekvencami vplivali na raspoloženje ljudi, na zavest, postal bodo depresivni, bolani dobival bodo srčne napade, ki bodo smrtnonostni. Cilj jim je popolna kontrola in prevzem oblasti nad celim planetom. Torej preko teh vsadkov in določenih frekvenc bo mogoče povzročati, srčne kapi, možganske kapi, kot tudi vse druge vrste motenj v telesu in umu. Potem izvajanje določenih nalog, ki jih oseba prepozna kot svoje in jih izvršuje. Eksperimenti so že opravljeni, Recimo kot masovni samomori pod vplivom določenih programov. Bodočnost, ki se je že začela.To jim ne bo uspelo, če se človeštvo prebudi. boditevcvetju

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Savlov nateg