Savlov nateg
Jiri Kočica
AR revija
Eseji

Ponedeljek, 15. februar 2021 ob 15:54

Odpri galerijo

vir: wikipedia creative commons Bernini, ekstaza Sv. Tereze

Opomba: Tekst je nastal tudi v dialogih z Markom Sketom (@MarkoSket)

 

Uvod

Za nekoga, ki se nikoli ni potrudil bolj resno preprašati o kulturnih pomenskih sklopih, ki jih je zahodna civilizacija (v nadaljnjem besedilu civilizacija) gradila iz njenih dveh velikih izvirov, je že sintagma »judeo- krščanstvo« nekaj, kar je potrebno vnaprej opredeliti, če se želite prebiti skozi ta tekst. Gre namreč za to, da velik del intelektualcev zagovarja tezo, da se je naša civilizacija razvila v smeri, ko jo danes živimo, ravno iz judovsko- krščanskih korenin. Torej pod vplivom judovskih starih zapovedi in Stare zaveze ter hkratnega vpliva krščanstva Nove zaveze, ki je skozi utelešenje Jezusa reformirala starozavezne postavke in jih postavila na nove temelje.
Seveda se praktično vsak intelektualec zaveda, kakšen je bil grško rimski vpliv, ki je seveda ključen, a ga v sintagmi »judeokrščanstvo« sploh ni. Kako bi lahko razmišljali o naši civilizaciji, ne da bi v njenih čisto bistvenih predpostavkah imeli Arhimedove ugotovitve, Heraklitov logos, Platonovo in Aristotelovo misel, modrost Sokrata, rimsko pravo, perspektivo Vitruvija, geografijo in optiko Ptolomeja, neštete tehnične izume antike, koncept števila nič in arijske številke (popolnoma napačno jih imenujemo arabske)… Verjetno bi lahko naštevali v nedogled… Ko torej govorimo o judeo-krščanstvu, imamo na drugi strani judovski enobožni abrahamski kult.

Ta je v naš prostor prinesel predvsem verska določila. In praktično nobene od zgoraj naštetih inovacij in predpostavk. Ker jih tudi judovska skupnost do srečanja s helensko kulturo ni imela, saj je šlo za pastirska nomadska plemena.
Precej zanimiv tekst o tem srečanju kultur De Benoista (s predgovorom T. Sunića je tukaj: Tekst de Benoista s predgovorom T. Sunića)

Da bi prešel na bistvene točke razlik, moram v nekaj besedah izpostavit tisto, kar se v zadnjih desetletjih v antropologiji in nasploh vedah o skupnostih in ljudeh bistveno spremenilo od vsega, kar smo poznali do leta 1954. Ta izjemen premik je nastal po svoji epohalni menjavi zornega kota, iz katerega zremo in uvidevamo svet(o) in iz katerega gradimo presežno.

Ker so genetski vpliv bolj natančno opredelili šele po odkritju genoma leta 1954 (Crick, Watson), je šele v zadnjih desetletjih, predvsem od dekodiranja zapisov genomov različnih vrst prišlo do spoznanja, da ima celoten spekter živih bitij tako rekoč enako genetsko zasnovo. Prav tako šele v zadnjih desetletjih prihaja do spoznanja, kako pomembno vlogo bo odigrala genetika pri raziskavah o zgodovini, antropologiji, sociologiji, psihologiji in psihometriji, arheologiji in drugje.

Ogromen odstotek genov, ki jih imajo tako ljudje kot živali, namreč kaže na dodatno pomembno vlogo tega znanja, saj je skoraj neverjetno dejstvo, da imajo npr. miši z ljudmi 92% enakih genov… Celo tako zelo oddaljeni organizmi kot so gljive (kvasovke npr.), imajo skoraj eno tretjino enakih genov! Če pa pogledamo iz vidika najbolj osnovnih parov, ki sestavljajo DNK, pa sploh ne obstajajo druge in drugačne oblike življenja, ki ne bi imele svojih baznih parov povsem enako sestavljenih iz štirih osnovnih molekul: adenin, gvanin, citozin in timin.

Ta vidik je toliko bolj pomemben, ko se pogovarjamo o razlikah v človeških kulturah, kajti očitno že male razlike v genotipu (npr. šimpanzi in ljudje si delimo okrog 98% genov!) pripeljejo do ogromnih razlik v zmožnostih in lastnostih. Ne gre le za fizične zmožnosti kot npr. zmožnosti človeka, da bi plezal vsaj približno tako spretno kot šimpanz, temveč tudi druge, ki se izkažejo v procesih socializacije. Šimpanzi imajo npr. veliko boljši kratkoročni spomin od ljudi in lahko brez težav pokažejo po spominu številke, ki so jim jih raziskovalci prikazali na ekranu točno po vrstnem redu, kakršen je bil prikazan.
video (kratkoročni spomin šimpanzov)

Toda, ko pogledamo zmožnosti vrste in jo primerjamo z izjemnostjo človeških dosežkov v kulturi, je še najbolj paleolitski človek pravi genij proti šimpanzu.

Zato je vedno bolj nujno videti različne genetske "koktajle" in njihov vpliv na določene medsebojne razlike med etnijami in rasami, kajti potenciali, ki jih tak koktajl genov prinaša, so lahko zelo različni. Če primerjamo kakšno ljudožersko pleme iz centralne Avstralije (o njih mi je pravil avstralski domorodec, ki je živel nekaj časa v Ljubljani) in se ustavimo v enem od avstralskih mest, vidimo to ogromno razliko, ki je nastala tudi znotraj ene vrste in jo je nemogoče zanikati in zanemariti.

Namreč Indoevropska (bolj natančno gre za izvore Jamna ljudstev) kultura ima, kot vse kulture in civilizacije, izvir v genetskih zasnovah. In kot imajo druge kulture svoj specifičen genetski »koktajl«, tako ima tudi naša Jamna genetska skupina specifične genetske predispozicije, ki so očitno osnova za določene instinktivne mehanizme, sposobnosti, lastnosti in preko tega za določeno kulturo.

Zakaj se sploh pogovarjamo o tem?

Že v 60tih sta Alain de Benoist in Charles Champetier v izjemno pomembni in prebojni knjigi »Manifest za evropski preporod« napovedala stanje, ki ga imamo danes. Opredelila sta glavne težave Evrope in njene civilizacije ter vidike zatona, v katerega se je že takrat pognala civilizacija dedičev Jamna (torej belcev po Evropi, Ameriki, delu Azije in Avstraliji). V knjigi sta razprla kup vzrokov in vezi, začenši z razsvetljenstvom in razsvetljenskimi zmotnimi predpostavkami, ki so kulminirale v stanja erozije rodu in razkroja duhovnih vsebin evropske kulture z vznikom liberalističnih idej ter še posebej s komunističnimi strahotnimi zločini po vsem svetu. V knjigi sta tudi izredno pronicljivo ugotovila, da imata liberalizem in marksizem skupne točke, pri katerih si delita velik del podobnosti:

1. delita si enak individualizem

2. delita si univerzalizem in univerzalni egalitarizem

3. delita si racionalizem

4. prednost ekonomije pred vsem drugim

5. delita si poudarke na emancipatorni vrednosti dela

6. delita si vero v progres (napredek)

7. delita si idejo o koncu zgodovine

8. delita si pospešeno brisanje tradicionalnih skupnosti in njihove kolektivne kulture (pri tem je liberalizem ponekod celo uspešnejši od komunizma)

9. delita si univerzalizacijo sistema produkcije

Toda vse to ima še precej globje temelje, o čemer je najbrž med prvimi bolj natančno pisal Nietzsche, vsekakor pa kasneje, morda manj vpeto v filozofski diskurz, še Solženicin z izrednim tekstom 200 let skupaj in potem še mnogi misleci gibanja disidentske desnice (tudi Benoist, seveda, potem Cesar Tort, Kevin MacDonald, v več segmentih je ta vprašanja načel tudi Tom Sunić in nekaj izrednih mislecev, ki so prepoznali vlogo genetskih predispozicij in kulturnih posebnosti v delovanju, kot npr. Ron Unz, Gilad Azmon, David Cole itd.)
En najbolj natančnih v tej smeri je vsekakor tviteraš Marko Sket, ki navkljub precej hermetičnemu jeziku razpira torišča problematike uklenjenosti Jamna kulture v objemu vseh tistih lastnosti, ki jih Kevin MacDonald opisuje kot »patološki altruizem«. Toda vsak altruizem, ki ni zlorabljen, ni nujno tudi patološki oziroma ne pripelje nujno do slabega izhoda. Za patološki izid neke altruistične poteze mora obstajati zloraba. Tukaj je link na predavanje Kevina Predavanje Kevin MacDonalda o patološkem altruizmu bele rase

Ta daljši tekst je nastal v želji po tem, da se znotraj naše kulture in civilizacije osvobodimo razmer, ki občasno mejijo na suženjstvo, v komunističnih državah pa so bile skoraj celotne države veliki gulagi in skoraj neposredno so ljudje živeli v suženjstvu (Pot v hlapčevstvo, Hayek). Ob tem so se dogajali povsem odprti genocidi avtohtonih narodov.

Podobno raznarodovanje se dogaja tudi danes- Slovenija je le en tak primer, v katerem se niti ne tako počasi in vztrajno delajo vsi koraki k postopnemu izginotju Slovencev (Slovence izumirajo, M. Gams). Pomembno je torej, da se čimbolj natančno soočimo s fenomeni, ki so nam vsem skupaj in vsakemu posebej skriti, hkrati pa so vsi ti triki in norosti tik pred našim nosom. Zato je nujno odpreti debato o globljih vidikih tega, kar se nam dogaja in zato je nujno, da zakopljemo bolj globoko.

Savlov nateg, kaj sploh bi naj bilo to?

Za bolj učinkovit vpogled v to, kar pomeni sintagma »Savlov nateg«, ki jo je sprožil v slovenski prostor Marko Sket (preko Twitterja), sem skušal po najboljših močeh sestaviti seznam strukturnih vezi, ki nam preko te »Pavlinske prevare« (tako jo je potem preimenoval Bernard Brščič, s čimer je žal zanemaril zelo pomemben del prevare, agenturo Savla, ki se je preimenoval zaradi tega, da je lahko nastopil pred vsakim občinstvom na drugačen način, o čemer tudi sam piše v pismu Korinčanom: 1 Kor 9,19-22 Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. 20 Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. 21 ).

Ravni »Savlovega natega« imajo same po sebi pomembno vlogo, saj se v govoru kažejo enkrat kot politika, drugič kot metapolitika ali celo metafizika, tretjič se pojavljajo kot verske, teološke retorične formulacije ali tudi kot razodetje itd. V vsakem primeru pa se sama sintagma »Savlov nateg« veže na zgodovinske okoliščine, ki so bile v času okrog zasedbe Jeruzalema s strani Rimljanov (torej nekaj desetletij po smrti Jezusa, v času porušitve 2. templja) izjemne za ne preveč enotna judovska plemena. Te okoliščine so jih postavile pred hude preizkušnje, v katere so se podali z različnimi preživetvenimi strategijami (o tem Kevin MacDonald govori v trilogiji- link).

Še kratko dodatno pojasnilo: sintagmo »Savlov nateg« ne moremo prevesti v »pavlinsko prevaro«, »potegavščino« ali tudi ne v »Savlovo prevaro«, ker ne gre za enosmerno prevaro, ob kateri se počutimo prevarani, temveč se v »nategu« skriva tudi tisti del, na katerega namiguje seksualna raba te besede. Namreč pri nategu sodelujemo in večinoma celo uživamo, saj gre za igro, v katero smo se spustili hkrati kot žrtev in kot lovec, ob samem aktu »natega« pa smo v vlogi nekoga, ki lahko to doživlja tudi kot nekaj osvobajajočega. Da je to lahko tudi blizu duhovnosti, nam je pokazal preko svoje genialne interpretacije Sv. Tereze italijanski baročni mojster Bernini. (Na naslovnici je detajl tega izjemnega dela).

Skratka, pred nami je več ravni, ki so med sabo pomešane in mnogokrat čisto zanalašč tudi zamegljene ter zvezane z nasprotujočimi si podlagami, ki izhajajo iz različnih virov:

1.      iz biblijskih tekstov (posebej še, če vanje štejemo tudi tiste, ki so jih spreminjali skozi čas in so jih prevajali v različne pomenske smeri in agende). O teh mnogih spremembah in goljufijah glede tekstov piše več piscev, med drugim verjetno najbolj natančno Karlheinz Deschner v zelo obsežni študiji »Kriminalna zgodovina krščanstva«.

2.      iz kasnejših verskih tekstov, sinod in drugih dogodkov, ki se v svojem jedru (bistvu) nanašajo na večinoma zelo različne formulacije biblijskih kompilacij in skupkov tekstov. Pri čemer moramo vedeti, da gre za dogodke in tekste, ki so večinsko bili formulirani precej časa po ključnem (in hkrati zgodovinsko tako rekoč nezaznanem in praktično nedokazljivem, za kristjane pa bistvenem) dogodku križanja Jezusa ter po še manj zgodovinsko zaznanem in povsem nedokazljivem (a  za kristjane še bolj bistvenem) dogodku vstajenja. Ti kasnejši teksti so predvsem interpretacije in teksti, ki so vplivali na neposredne dogodke in razbili tudi samo krščanstvo na množice ločin ter povzročali mnoge dolgoletne vojne po Evropi. / Pri tem je seveda nujno omeniti prvi večji razkol v 5. stoletju (Arianizem), potem v 11.stoletju z veliko shizmo med zahodom in vzhodom, nadalje v 15. stoletju z Luthrom in kasneje še z Anglikansko cerkvijo…/

3.      iz tekstov, ki sami po sebi niso imeli namena biti verski, a so vseeno zadržali strukturo kultnega značaja in mnoge kult(ur)ne vzorce, skozi katere so propagirale določen vidik metapolitike in organizacije družbe, da bi ta ustrezal eliti v odnosu do svojih podanikov. Pri tem mislim predvsem na tekste avtorjev, ki so izhajali iz podmen razsvetljenstva, da je možno svet voditi na racionalen, logičen način, se pri tem sklicevati na znanost, hkrati pa zadržati tiste smeri, ki si delijo enako bazo predpostavk, kakršne imajo biblijski temelji in so torej v jedru in po svoji osnovni intenci verski, religiozni (Explaining Postmodernism, Stephen Hicks).

Po tem uvodu bom naštel še nekaj bistvenih izhodišč, ki so nujna za razumevanje sintagme »Savlov nateg« in orišejo bistvene zgodovinske okoliščine, v katerih so se znašla židovska plemena, ko jih je zasedel rimski imperij in jim (vsaj v času do leta 70 n.š. dal tudi precejšnjo avtonomijo).

-        Očitno so bila židovska plemena v precej hudih medsebojnih nesoglasjih tako glede razmerja do Rima kot tudi do verskih vprašanj (najmanj tri večje ločine in privilegiran sloj, ki je bil zelo povezan z Rimom (oče Heroda Antipe je vojaško pomagal Rimljanom)…

-        Vsaj od Aleksandra Velikega naprej je bilo področje pod nenehnim kulturnim vplivom helenizma in semitska monoteistična plemena so se večkrat uprla politeističnim verskim načelom populacije grških in rimskih zavojevalcev.

-        Dodatno je rimska okupacija in kolonizacija povečala pritisk po uporih in subverzijah v mestih z večjimi židovskimi skupnostmi (npr. leta 41n.š. se na politične akcije židovskega prebivalstva v Aleksandriji odzove cesar Klavdij, ki prepove agitacijo Judov pri političnih odločitvah in pospeševanju imigracije drugih Judov iz Sirije in Egipta (link). Kasneje ob uporu pride do močne vojaške intervence in leta 70 do rušitve judovskega templja ter precej množičnih migracij po rimskem cesarstvu. V tem obdobju Judje tvorijo precejšnji delež populacije v cesarstvu.)

-        Že s tem ko Savel Jezusu pripiše besede, ki nakazujejo domnevno distanco in umik od političnega vpliva (cesarju kar je cesarjevega) pa v istem času Savel skuša svojimi dejavnostmi narediti čimbolj trdno mrežo povezav nekakšnih subverzivnih aktivacijskih "nevladnih organizacij". (Podobnost Savla in Soroša sploh ni tako zelo čudna...) Pri tem gre za nov princip, prenovo religioznih načel, vendar takrat še vedno precej utemeljeno v starih principih.

-        Ob tem, ko se dela mreža subverzivnih skupnosti po rimskem imperiju, se že začenja oblikovati Jeruzalemski Talmud, ki je zbirka zelo strogih in zelo podrobnih navodil v vseh področjih življenja, običajev, prehrane, ritualov in drugih vidikov, temelječih na Tori. Kot nekakšno nadomestilo Templja, ki so ga zrušili leta 70 n.š.

-        Po smrti Jezusa se njegovi sledilci delno razkropijo in v jedru delovanja je neke vrste praznina, saj ni več nikogar, ki bi držal skupaj večjo skupino in jih povezoval miselno in organizacijsko.

-        Hkrati jih pripadniki drugih ločin vidijo kot nadlogo in jih vsaj delno preganjajo (od tod tudi zelo verjetno začetno preseljevanje v druge kraje).

-        Savel, ki je v tem času (okrog leta 33) bil tempeljski stražar, zelo verjetno vodja in agent, ki je služil takrat še dokaj avtonomni judovski ločini Farizejev, (ki so bili vezani na sodelovanje z Rimljani in od zato je verjetno Savel kot rimski državljan bil tudi zelo uporaben, hkrati pa kot Gamalielov učenec tudi zelo izobražen).

-        Savel je bil kot farizej in torej žid, agent, stražar židovskega templja, učenec najvišjega duhovnika Gamaliela, zelo verjetno izredno dobro izobražen in na zelo visoki, če ne kar najvišji poziciji med agenti, ki jih je imela judovska skupnost, takrat vodena s strani štirih naslednikov Heroda Velikega (nastavljeni vladarji, ki so jih kontrolirali rimski guvernerji).

Tako je, hamiltonsko gledano (link- Hamiltonov zakon), Savel bil razpet med mnoge vidike svoje pripadnosti: med svoje sorodnike, med državljanski (civilni) nacionalizem Rimljanov, med versko identiteto farizejev, ki jim je pripadal in med imperialno mnogobožno vero; in ker je bil obrezan, je bil hkrati tudi fizično zaznamovan kot Jud (Benjaminovega plemena). Večina njegovih sodelavcev in ljudi, s katerimi se je srečeval ali jih celo zapiral kot agent, je bila koloniziranih Judov, ki niso imeli državljanstva in so bili torej že v izhodišču v slabšem položaju od njega.

-        Spreobrnjenje Savla je tako podobno drugim »prevzemom« najpomembnejših pozicij, ki se dogajajo skozi ves čas zgodovine, da bi resnično bil popoln čudež, če njegovo delo agenta in stražarja ter njegove pozicije, zveze z vrhom judovske farizejske in sadučejske ločine, z rimsko policijo in drugimi ljudmi, ki jih je kot agent poznal, z njimi sodeloval ali jih preganjal, ne bi bilo niti malo povezano s tem nenavadnim, a ključnim dogodkom v širjenju krščanstva.

In verjetno najbolj bistven podatek: prve tekste o Jezusu in delovanju učencev je napisal Savel, ne pa njegovi bližnji učenci, kar je v Novi zavezi kot v montirani kompilaciji tekstov zavajajoče, saj teksti niso razporejeni časovno: tukaj je link na najverjetnejšo datacijo prvih tekstov današnje kompilacije tekstov, ki sestavlja Novo zavezo: LINK.

Kaj bi imeli od tega, če bi sredi politeističnega imperija spodbudili monoteistično krščanstvo?

Gre za več možnih odgovorov, ki jih bom skušal tukaj obravnavati skozi skicirane osnutke, ki bi seveda potrebovali več študija in predvsem več možnih referenc. Iz vidika judovske skupnosti, ki se je razpadala in je bila napadena iz različnih zornih kotov, je bila nujna neka sprememba, s katero so morda veliko tvegali, vendar moramo na to gledati iz vidikov, ki so zelo tipični za »židovski diskurz«, kakor ga poimenuje razvpit filozof Alain Badiou (ki je tudi judovske krvi) in sicer gre za »diskurz«, v katerem je božje znamenje tisto, ki odloči bistven potek. (Knjiga Alaina Badiouja St. Paul je na voljo na tem LINKU)

Za razliko od grškega diskurza, v katerem modri možje iščejo resnico v najbolj ustrezni zvezi med logosom in bitjo. Tukaj moram nujno dodati tudi to, da je tudi Grčija v svoji arhaični dobi in ob njej VES paleolitski, mezolitski in ves neolitski svet do vznika civilizacije logosa imela podoben »diskurz božjih znamenj«.

To je pomembno za razumevanje tega, kar še pride v nadaljevanju. Ob Badouju mi prav tako na misel pride tudi drugi filozof judovskega rodu, Lev Šestov in njegov zagovor takega »diskurza božjih znamenj«, ki govori o odločitvah, sprejetih na podlagi zaupanja »znamenjem« in ne na podlagi racionalnih preračunavanj o možnosti za uspeh neke namere.

Skratka, vzpostavitev alternativne oblike religiozne organizacije se je od klasičnega »židovskega diskurza«, utemeljenega v Tori, v začetku razlikovala, a vendarle ne toliko, da skupnosti Judov ne bi v emigraciji zmogle teh razlik zanemariti in preseči. In vzpostavljanje »krščanske« (v začetku ni imela tega imena) vere je ob togi strukturi rabinskega judaizma bilo vzpostavljanje neke vrste pomožne, tako rekoč »avantgardne« in hkrati bolj skrite, gverilske verske dejavnosti in gibanja.

Ta skupnost je morala imeti ljudi, ki so bili pripravljeni (kot Sv. Stefan, ki je umrl obsojen na kamenjanje in je ob tem govoril: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha«), brez vsakega pomisleka na popolnoma nora dejanja in skrajne dejavnosti (1 Kor 1, 19: Saj je pisano: Uničil bom modrost modrih /σοφίαν τῶν σοφῶν/, razumnost razumnih bom zavrgel).

Morali so se tako poistovetiti z Jezusom kot tistim, ki je bil žrtvovan s strani Očeta, da so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje kadarkoli in brez racionalnega premisleka. Pri taki nalogi skorajda ni bilo bolj usposobljenega človeka kot je bil Savel, saj je znal voditi mrežo ljudi, jih navdušiti in kot vojak tudi pravilno napotiti v bližino smrti.

Če gledamo iz vidika judovskega boja proti Grkom in Latinom, pa je psihološka taktika (podobna kakšnim Sun Tzujevim taktičnim modrostim), da bi rimskim in grškim zavojevalcem bilo vredno žrtvovati svoje življenje za vero in prednike judovskega rodu, bil še bolj zanimiv cilj kot to, da bi bili pripravljeni žrtvovati življenje za svoje lastne, grške in rimske prednike.

Tudi v tem smislu je bil Savel pravi človek za to nalogo. Bil je dobro šolan, govoril je odlično grško in latinsko, imel je državljanstvo in dobre zveze na rimski strani. Za vojaka je res najbolje, da se njegov sovražnik sam ubije ali vsaj podredi in s tem povsem prepusti prevzem. Tudi glede tega je bil Savel mojster vojaških taktik.

Pri samem prepričevanju se Savel ni ravno trudil iskati racionalne razlage in načine, s katerimi bi ljudi na drugi strani prepričal skozi »grški diskurz«, torej »logos« ali »gnosis«, temveč se je (kot konstatira Badiou, ki je temu posvetil že omenjeno knjigo) povsem odrekel dokazovanju in je nastopil tako rekoč kot nosilec Resnice, o kateri se ne sprašuje, saj je »znamenje« in »razodetje«.

S tem diskurzom je sredi heleniziranega sveta logosa, sofije in gnoze (uma, modrosti in znanja) Savel odprl najstarejši vidik vere, skozi katerega je, evolucijsko gledano, šlo vse človeštvo. Zaradi evolucijskih "ozkih grl" v vzorcih obnašanja plemen so veliko večjo možnost preživetja imela plemena s skupnimi kulti, vero, zaupanjem, ki je vzpodbudilo čimbolj homogeno, tudi »slepo« zaupanje v vodje neke skupine in v vse to, kar so jim izročili skupni predniki ipd.

Namreč slepa vera (slepo zaupanje) v odločitve vodij so prinašale več sodelovanja in hkrati s tem več možnosti za to, da so preživeli. Ali pa obratno: če skupina ni imela takega načina zaupanja, je izumrla. Gre za »slepo vero«, za osnovni princip verjetja tistemu, ki vzpostavi polje skupne moči in nastopi tako iz vidika moči kot tudi iz vidika podrejanja volji, ki je skozi »znamenja« prenešena od mrtvih skupnih prednikov na žive. 

Obstaja kup takih vraž, ki segajo v različna obdobja svojih nastankov. Kdo ne potrka na les? Kdo ne pomisli ne kakšno vražo, ki jo je pobral kot otrok od kakšne stare mamice? Kdo ne opazi kupe člankov o različnih vidikih vraževerja in nuje verovanja v najbolj neverjetne zgodbice po vseh (evolucijsko psihološko zanimivo- predvsem ženskih) revijah - od ZDA do Japonske?

Ta register, ki je odprt pri vsakomur, četudi je še tako velik znanstvenik, pokaže tudi zgodbica, po kateri je Nobelov nagrajenec za fiziko Niels Bohr, ki je imel obešeno podkev v stanovanju, na vprašanje, če je vraževeren, odgovoril: »Nisem vraževeren. Niti veren ne. Toda pravijo, da podkev deluje na srečo tudi v primeru, če NE verjameš v to.«

Naslednji možni odgovor na vprašanje »kaj bi imeli od vzpostavitve krščanstva« je tudi iz vidika rimske države lahko bila to možnost, da se vzpostavi struktura poenotenja zelo raznorodnih kultur, ki so tvorile ta ogromni imperij. Seveda rimski cesarji morda niso o tem razmišljali že za časa Savla, je pa vsekakor tako poenotenje bila opcija, ki je prišla do elite pravzaprav neverjetno hitro, saj so že kmalu po večjih napetostih sprejemali kristjane kot eno od mnogih ver (do 3. stoletja so še vedno večino kristjanov tvorili Judje) in pravzaprav je iz vidika nastanka krščanstva in relativno maloštevilne populacije Judov postala to državna vera na ogromnem ozemlju Rima neverjetno hitro.

Za razliko od prejšnjih verskih ločin in takratne svobode rodobitnih kultov, je krščanska verska skupnost zahtevala povsem poenoteno religiozno obredje in vero v le enega boga. S tipično levantsko neutrudno agresivno in zelotsko izključujočostjo so presenetljivo hitro  dosegli tudi prepoved vseh drugih ver z vnosom v uzakonitve drastičnih kazni (npr. z usmrtitvami ali zaplembami vsega premoženja, če bi odkrili koga, ki še vedno časti rimske ali grške bogove) v do takrat dejansko univerzalno rimsko pravo (nekaj podobnega se dogaja danes, ko vsilijo Jamna narodom nestrpno izključujoče pravo človekovih pravic pod geslom lažne univerzalne vključujočnosti) .

Kaj so bistveni skupki »Savlovega natega«, ki tudi danes onemogočajo suvereno občutenje narodne samobitnosti, svobodno zaupanje instinktu naše Jamna duše in odprto pričakovanje povzdignjenja skupnosti v duhovnem in kulturnem razpiranju, ki ga ljudje kot »bitja biti« tudi dejansko potrebujemo v svojih življenjih?(https://www.eupedia.com/genetics/yamna_culture.shtml#Autosomal_DNA) 

Pri tej zaključni strnitvi teh shem Savlove prevare bom skušal čimbolj natančno opredeliti čim več vidikov tega »natega«, hkrati pa se moramo v tem delu teksta ves čas zavedati, da gre inicialno le za vzorce, ki so se skozi čas in skozi različne vidike interpretacij oblikovali postopoma bolj usmerjeno, a vedno glede na potencialne dobičke, možna prevladovanja, ki so se pokazala kot priložnosti zaradi vrzeli v obrambnih sposobnostih Jamna kultur (večinsko R1b oziroma R1a haploskupin). Sam te inicialne skupke »natega« vidim kot nastavke, iz katerih se potem (podobno kot iz skupnih prednikov) razvijejo različne variacije drugih, a podobno zasnovanih projektov zapeljevanja in »natega«.

1.      Verjetno lahko na prvo mesto postavimo že omenjeno pra-vero, neke vrste vražo, skozi katero so šle vse oblike človeških združb in pri tem starogrški miti in njihove prerokbe, ki so jih brali kot znamenja (torej »diskurz znamenj« po Badiouju) niso bili nikakršna izjema. Toda stari Grki so jih v času povzdignjenja grške kulture začeli opuščati in so jih simbolično kultivirali skozi gledališča, umetnost, v klasičnem obdobju so jih začeli kanalizirati v filozofijo in gnozo- torej skozi vedenje in znanosti, s katerimi so dejansko mnogo bolj natančno lahko oblikovali svet okrog sebe in si podrejali naravne danosti ter napovedovali dogodke z večjo natančnostjo od »branja znamenj« iz prerezanih jeter žrtvenih živali.
Vraža Savlovega »diskurza znamenj« je torej v tem heleniziranem svetu odprla nek globok vir, ki ga vsak od nas instinktivno pozna in ga občuti skozi genetski spomin kot tisto prvobitno versko občutenje, "slepo vero", »nerazumnost«, »zaupanje« v »znamenje« kot »razodetje«, kjer se mešata tako strah (od tod tudi žrtvovanje) kot neskončno zaupanje v dober izhod iz zagat.

2.      In prav ta »izhod iz zagate« enega najbolj kroničnih težav človeške zavesti, torej končnosti življenja, ki je postalo samo po sebi ena prvih postavk vsakega verovanja, je bila razrešena z ponovnim obujanjem prastarih vzorcev obuditev od mrtvih, v katero je Savel neposredno položil »vstajenje Jezusa« kot ključni dogodek, ki ga je domnevno tudi sam doživel na poti v Damask kot srečanje z njim.
Naj tukaj naštejem nekaj mitoloških obuditev od mrtvih, ki jih poznamo iz drugih religij (niso vse obuditve enake, so pa enake po svoji primarni, izvorni želji po nesmrtnosti in želji po obuditvi od mrtvih):
Oziris iz Egipta (star približno 5000 let), Ep o Gilgamešu iz Mezopotamije (star pribl.4000 let), Krišna iz Indije (star približno 3500 let), Dionis (star približno 3300 let- po nekaterih ocenah tudi več kot 5000 let), Dumuzid kot predhodnik Adonisa prav tako iz obdobja samega začenjanja »zgodovine« v smislu začetkov gradnje mest in izumov pisane besede… Seveda ne smemo pozabiti tudi na Jona, (ki ga je pogoltnil kit in je prišel iz kita tako rekoč ponovno rojen). Posebej je ta starožidovski mit zelo pomemben, saj se med najstarejšimi slikarskimi in kiparskimi deli pojavljajo vsi mogoči namigi na večnost, novo rojstvo ali posebno moč boga, da zaščiti ljudi pred smrtjo in preko tega vidimo, da se kristjani v začetnem obdobju niso posebej ukvarjali s specifičnimi teološkimi vprašanji glede razlik med Jezusom in drugimi podobnimi miti, temveč jim je šlo v osnovi za prehod v prijetno rajsko onostranstvo in v novo življenje.
Spočetka je bil mit o veselem prehodu v onostranstvo bistveno sporočilo tudi pri širjenju krščanskega nauka med ne-Judi. In tudi o tem, če neobrezani sploh smejo biti pripadniki te vere, je tekel spor med samimi sledilci Savlovega delovanja. Pri najzgodnejših kipih, ki kažejo Jezusa, je Jezus povsem podoben Apolonu, delno Adonisu (nanj nakazuje tudi večkrat omenjena rastlina Mira), kajti zelo verjetno je bila glavnina naporov prvih kristjanov, ki so skušali pridobiti sledilce, usmerjena v to, da je Jezus tisti, ki jih zdravi s čudeži in jim zagotavlja večno življenje po smrti. Skoraj 1000 let se Jezus pojavlja v obliki brezbradega, skoraj androginega mladeniča, ki dela čudeže. LINK na dokumentarec o upodobitvah prvih kristjanov

3.      Spodbujanje enakosti v smislu, ki je bila v katerikoli takratni družbi v katerikoli državni ureditvi nesprejemljiva. Namreč vzpodbujanje posameznikov iz vseh slojev družbe, da prodajo svoje premoženje (Apd 2,45 in 4,34), se pridružijo skupinam »apostolov« in pridigarjev nove vere in živijo »enakost«, je vsekakor prisotna že v najbolj zgodnjih tekstih. »Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeli v stiski. Za enakost gre«, pravi Savel v 2 Kor 8,13. Čeravno je bil Savel v tem času državljan ene najbolj »enakopravnih« ureditev, kar jih je takrat bilo (rimsko pravo), je bila njegova subverzivna poteza zbiranja in združevanja na podlagi verske pripadnosti neke vrste »proto-komunizem«, v kateri se je po začetni akumulaciji kapitala v skupnost organizacijsko vzpostavila izredno močna hierarhija. Ta poteka po dveh poteh: ena je moralizem, vpleten v zadeve, ki se tičejo finančne »politike« skupnosti in druga je sama organizacijska struktura »voditeljev«. Kako močno je to prisotno, lahko vidimo npr. tukaj: »Toda mož po imenu Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo 2 in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. 3 Peter mu je rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? (Apd 5)/ Ker ni nikjer posebej napisano, je treba tu razumeti, da je ta Hananija prodal svoje posestvo in torej je denar v principu bil dejansko njegov…

Vsi, ki ste vsaj malo okusili komunizem, boste takoj našli vzporednice z obsesijo voditeljev začetnih krščanskih skupin glede skupne lastnine, samoupravljanja in vseh podobnih konceptov, v katerih so demonizirali naravni nagib in željo po gospodarjenju s svojo lastnino.

4.      Hkrati pa lahko vidimo, kako so strukturo hierarhične organiziranosti, sicer preimenovano v nazive verskega značaja, začetni kristjani povsem prenesli iz tako organizirane rimske vojske in od tod tudi njihova geostrateška, teritorialna logika poslanih vzpodbujevalcev (misionarjev, apostolov) verskega delovanja. Ta logika, po kateri so v začetku vzpostavljali »cerkve« (ἐκκλησία dejansko pomeni skupnost ali skupino) kasneje pa tudi samostane, je omogočala z množicami najrevnejših (in s podporo nekaterih bogatašev, ki so darovali skupnostim in se sami vključevali v njih) vedno večji vpliv na široko okolje ter posledično prevzem in monopolni status z drakonskimi posledicami za ljudi, ki so si drznili nasprotovati. (Priporočam knjigo Chaterine Nixey The Darkening Age).

5.      Greh kot najbolj osnovna kategorija, pri kateri se Savel nasloni na dvojni vidik psihološkega učinka obtožbe. Najprej na odstopanja od zapovedi, ki so v principu zapovedi Tore (10 božjih zapovedi) in so zelo ohlapne, pravzaprav so neke vrste redundantni moralizirajoč, didaktično oblastni pripomoček. Posebej ga lahko vidimo takega, če ga vidimo v odnosu do Jamna Rimljanov, ki skozi svoj razvoj in svoj, v neolitiku izbrušen pretežno naravni, instinktivni etos, vzpostavijo izredno natančno pravno strukturo, ki nam še danes služi kot osnova za vse civilizirane družbe.

Skratka žuganje z grehom je daleč stran oz. intelektualno, kulturno in civilizacijsko veliko manj kompleksno in urejeno od precej bolj jasnih, visoko civilizacijskih pravnih norm takratnega Rima. Sicer pa o razmerju do greha zelo zanimiv tekst Toma Sunića tukaj: LINK
Ta vidik vidimo v Savlovih pismih kot nenehno opozarjanje na moralne norme, znotraj katerih se potem organizacijsko vodi vzpostavljanje skupnosti in se vzpodbuja drugačna logika religiozne prakse. Božanske norme (pravila, zapovedi, ki so kodificirane skozi zapis) se ponotranjijo do mere, ko so povsem platonsko opredeljene- vidimo jih lahko na način, ki vstopa v Savlove tekste podobno kakor Sokratov primer iz njegove obrambe na sodišču, v kateri se zagovarja in izgovarja na »δαιμόνιον« (kot božanski navdih), ki je nek notranji glas. Torej se Sokrat ogradi od seznama pravil in pravnih norm, sklicuje se na etos. Toda: če je Sokratov »daimonion« nekodificiran, oseben, in je dejansko etos (kot preplet običaja, značaja in samoomejitve, kar besedica ἦθος izvorno pomeni), Savlov moralni kodeks vstopa v človeka preko kodificiranih 10 zapovedi, ki jih mora vernik ponotranjiti in se hkrati naučiti, da se pred tem ponotranjenim božanskim ne da skriti nič, saj je v tebi na podoben način kot npr. vest, četudi prihaja vate skozi kodificiran sistem zapovedi.

Gre za neke vrste surogatno strukturo, ki zamenja vrojeni etos in na njegovo mesto postavi set zapovedi kot z digitalno kodo introjiciranega policijskega AI špiclja. A za to zamenjavo mora biti človek pripravljen sprejeti določeno iniciacijo, neke vrste »nevro programiranje«. Kajti nevrološki procesi so podlaga za to, čemur rečemo »ponotranjenje«. Dejansko bi bil bolj ustrezen izraz konstruiranje, programiranje naših miselnih procesov.

6.      Drugi vidik greha pa je dobesedno pozunanjena moralna shema, ki se kaže v sistemu pravil za zunanjo rabo in je postopoma poenostavljala in zamenjevala kompleksno rimsko pravo ter ga nazadnje sprevrgla v problematično srednjeveško samovoljno interpretacijo. Prve krščanske skupnosti so sicer morale delovati kot neke vrste »alternativa« in napol prikrite uporne skupine, ki so imele po Savlovih tekstih sodeč precej zaznavno nagnjenost anomiji in pozivanju izključno na božansko »razodeto« pravičnost, četudi so živeli v imperiju, katerega ključni del, ki je vse skupaj povezoval v civilnem smislu, je bil prav odličen pravni sistem.
Toda sčasoma je tudi »božansko razodeta pravičnost« postajala vedno bolj jasno podobna svežnju starozaveznih pravil, ki so postopoma opredeljevale vedno večji del življenjskih situacij. Zato ni niti zelo čudno, da se je skoraj v istem času, ko so se iz Jeruzalema podali v svet apostoli in misijonarji nove vere, skoraj hkrati začel oblikovati tudi jeruzalemski Talmud. Skorajšnja sočasnost teh dveh projektov je res zanimiva prav iz vidika, da je Talmud z izredno natančnimi popisi pravil za obrezane Jude tvoril potem očitno osnovni tekst (prepovedan in skrit za vse nejude). Tako so okrog tega osnovnega teksta Judje začeli kljub razseljevanju (ali pa zaradi njega) tvoriti vedno manj razdeljene skupnosti, četudi so bili prej skoraj povsem odkrito sovražno razpoloženi drug do drugega preko skupin sadučejcev, farizejev , zelotov, novo nastalih kristjanov in esenov. In ključno vlogo v izvedbah eksekucij, privedb in drugih podobnih dejanj je imel prav Savel.

Izogibanje greha je bil torej tudi najbolj poudarjen strukturni vzvod v doseganju najbolj želenega cilja: večnega življenja v popolni blaženosti onostranstva, ki ga je lahko dosegel čisto vsak posameznik, ne glede na svoj stan in svoje življenjske razmere.
Morda ni odveč dodati še to, da je ta ponotranjena zveza z bogom imela že v izhodišču seme nihilističnega individualizma brez rodobiti. Individualizma, v kakršnem se nahajamo v sodobnih družbah, kajti na obeh ravneh (torej na ravni navidezne svobode in hkratnega povsem zapovedanega oportunizma v prilagoditvi skupnosti) je moral posameznik delovati kot individuum, hkrati pa se povsem podrediti toku množic.

7.      Kajti individualizem je v svoje presežnem smislu vedno najprej tista iz-vzetost posameznika iz neke družbe, v kateri se posameznik izvzema iz rodu in se postavi sam v odnos do celote presežnega, za kar pa mora odmisliti vse, ki so v tem toku rodú podobni morju, na katerem je on kot posameznik le en val. Toda z individualizmom pridemo do ideje, da je ta individuum od tega morja rodu dobesedno odlepljen.
To izvzetost lahko najdemo tako pri platonističnih idejah kot tudi pri določenih mitoloških prilikah. V mnogih mitih namreč najdemo to drastično nasprotje rodu in popolno zapustitev skupnega, rodovnega. Izvirni mit o Kajnu in Abelu ima sam po sebi tak vzorec.  Podobna bi bila lahko tudi starozavezna prilika o Abrahamu, ki žrtvuje Izaka, saj gre pri obeh prilikah za neposredno nasprotno smer od preživetvenega instinkta:
»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. (35) Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; (36) in človekovi sovražniki bodo njegovi domači. (37) Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. (38) Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. (Mt, 34-38)
Skratka, individualna vez z bogom, ki presega celo najbolj močno čustveno vez, bližino do svojih otrok, staršev, bratov, se naslanja na platonistično shemo, v kateri se kot najbolj pomembno razmerje kaže razmerje do »eidos« (lik kot koncept ali bistvo). Namreč Platonov eidos (lik, koncept, bistvo) je edina prava resničnost in je, v nasprotju s tuzemskimi materialnimi kopijami (»mimesis« kot kopija, posnetek) abstraktnega izvora, neke vrste božanska zasnova, saj se ta osnovni lik ne spreminja, ne nastaja niti ne izgine, se ne množi niti ne propade, ampak je prvo in večno. In četudi se Aristotel ograjuje ravno od prijatelja Platona v svoji postavki o resnici, ko govori o tem, da mora »resnica imeti prednost pred prijateljstvom« (vsaj med filozofi), ima v tem konceptu zopet enak pristop: namreč spet postavlja neko konceptualno izhodišče oziroma koncept »resnice« pred prijateljstvo; torej povsem podobno resničnosti eidos kot pred-postavki vsemu drugemu.
Premoč logosa, resnice ali lika-koncepta na mestu, kjer deluje instinkt vezi rodu, je po svoji logiki proti-naravna, hkrati pa tega proti-naravnega premagovanja ovir instinkta ni zmožen vsak. V biologiji celo obstaja že zgoraj omenjeni Hamiltonov zakon, pri katerem je biolog W. D. Hamilton dokazal »sorodstveno preferenco« (kin selection), po kateri smo statistično vsa bitja pripravljena delovati bolj altruistično do tistih bitij, ki so nam bolj genetsko podobna kot pa do tistih, ki so nam genetsko podobna manj (LINK).
Zgoraj citirana Aristotelova maksima in Platonove ideje so po skoraj polovici tisočletja od  časa delovanja teh filozofov bile neposredno prelite v mitološko okolje, v katerem seveda resnica ni zgolj resnica, temveč »Resnica« /z veliko začetnico/ in v katerem prijatelji niso več prijatelji, temveč apostoli /tisti, ki so poslani in so v misiji za oznanjanje te »Resnice« o prednosti, ki jo moramo dati konceptu namesto, da bi prednost dali svojemu otroku, bratu ali staršem in posameznik se mora postaviti (četudi ni filozof) v pozicijo, v kateri se njegov odnos do koncepta Boga (enega prapočela vsega) dogaja kot nekaj, kar ga izvzame iz morja rodu in ga postavi kot individualno dušo (prav tako platonski koncept) v neposredni odnos do abstraktnega vira vsega, kar je (na mimetičen način) (po)ustvarjeno v tuzemskem.

8.      Vera v napredovanje linearnega časa, ki bo prešla v konec zgodovine je še en vidik Savlove prevare, ki se je v svojih fraktalnih izpeljavah prelila v praktično vse vidike sodobnih oblik teh začetnih principov. Cikličnega dojemanja časa skorajda ni nikjer več. Morda tudi zaradi znanstvenih izpeljav sodobne fizike, v kateri se je z Einsteinovo relativnostno teorijo čas povezal s prostorom in se je začel dojemati kot časovno prostorski kontinuum, hkrati pa se  čas danes jemlje za ireverzibilno kategorijo. (Za razliko od tega je čas v mitološkem svetu skoraj vedno cikličen in se veže na ciklične procese narave).

Pri dojemanju časa kot linearne, ireverzibilne dimenzije se vselej pojavi analogija z idejo začetka in konca, s čimer tako obravnavano mitološko shemo osmišljuje telos, dopolnitev, izpolnitev božanskega načrta. Liberalna inačica teh mitoloških shem je ideja nenehnega napredka in izpolnitve v idealiziranih oblikah bodočih svetov. De Benoist te različica pokaže tudi v odnosu do enako idealističnih, utopičnih komunističnih idej o koncu zgodovine, ki se dopolni z uvedbo »raja na zemlji« oziroma »koncu zgodovine«.

9.      Univerzalizem:
Že v samem izhodišču zgoraj opisanih konceptualnih okvirjev, v katerih se iz globlje realnosti likov, idej, konceptov (eidos) ustvarijo mimetične kopije v obliki posvetnih predmetov, stvari, ljudi, živali, se nahaja notranje prisotni univerzalni princip. Ta princip je tisto, kar se domnevno ne menja nikjer in pri nikomer. Povsod deluje enako in povsod ga lahko tudi vidimo kot jedro vsega. Tudi predpostavka Aristotela, da smo vsi isto sposobni ugledati resnico in se obnašati v skladu s tem kot njegov, grški rod, govori o tem pogledu. Vsekakor pa se je pri tem nujno vprašati, koga je imel v mislih Aristotel? Koga je imel v mislih Platon? Ali sta v obzorju njunih predpostavk o univerzalni modrosti oba aristokrata filozofske misli sploh mislila barbare, katerih civilizacijski dosežki so bili na obrobjih grških kolonij zataknjeni v neolitiku ali celo mezolitiku in paleolitiku?
V prelivanju teh 500 let starejših platonskih izhodišč je savlovski univerzalizem zvezan z nekaterimi neposrednimi posledicami teh filozofskih postavk. Hkrati pa, ker se je Savel v svojem teološkem smislu naslanjal na semitske monoteistične podlage (na kateri slonijo vse semitske abrahamske religije- judaizem, krščanstvo in islam, in vse predvidijo njihovega Boga kot »boga nad vsemi bogovi«), se mu niti ne bi bilo treba v mitologiziranju ene same »Resnice« (brez vsake potrebe po dokazih ali vzrokih) podajati preko meja semitskega mitološkega sveta in mu ni bilo treba neposredno jemati idej iz polja grške filozofije, kadar to ni bilo izrecno potrebno, da bi ga razumeli tudi neobrezani.
Pravzaprav so nasprotni argumenti celo obrnjeni: namreč, da imajo platonistični koncepti vir v enoboštvu semitov, kar pa seveda ne zdrži, kajti še v obdobju, ko je bila Platonova Akademija še delujoča in je krščanstvo bilo že celo sprejeto med uradne vere, so Grki in Latini še vedno jemali to vero kot judovsko vraž(j)everje ter jo v precejšnji meri tudi zasmehovali in zaničevali. Tekst Julijana Apostata, teksti Celsusa, tekst proti kristjanom legendarnega zdravnika Galena in še nekateri drugi kažejo na ta odnos še vsaj 600 ali 700 let po tem, ko sta Platon in Aristotel že umrla.
Univerzalizem je torej izviral od prednikov Jamna ljudstev (Evropejci haplotipa R1) in se je kazal tudi v nenehni želji po razširjanju svojih kolonij na način vpeljave skupne kulture (helenizem, kasnejši rimski imperij in kasnejše oblike imperijev po Evropi in še kasneje v Ameriki). Hkrati pa je v času Savla bil rimski princip tega poenotenja zakonski, pravni red in kultura, izhajajoča iz podobnih, mnogobožnih kultov ter običajev, ki so jih gojili potomci Jamna ljudstev od Perzije, severne Afrike pa vse do severnih predelov Evrope. Zelo podobno je to bilo že v času gradnje helenizma kot poenotenja kulture v času Aristotela (Aristotel je zagotovo imel velik vpliv tudi na Aleksandra Makedonskega, ki je to helensko kulturno poenotenje dejavno zagotavljal s svojim vojaškim in organizacijskim poenotenjem množice malih državic).
Savel, ki je bil rojen v povsem helenizirani rimski provinci in je, četudi preseljen v Jeruzalem, ki je takrat bil prav tako v kulturnem smislu prepojen s helenistično kulturno podlago, svojo semitsko kulturno shemo moral premišljevati podobno kot Filo iz Aleksandrije. Enoboštvo na način, ki ga je nujno vezati na univerzalni princip teo-logosa/eidos, kakršnega srečamo pri Platonu.

a.      univerzalna enakost
Edina univerzalna »enakost«, ki jo je lahko Savel videl v dejavnem, metapolitičnem in inštitucionalnem smislu, je bila v tistem času enakost pred zakonom, saj je rimsko pravo ta princip zagotavljalo na način, ki ga še danes obravnavajo praktično vse pravne šole po svetu kot vrhunski dosežek univerzaliziranega socialnega reda. In ker se je idejna shema te enakosti nanašala zgolj na državljane in svobodne ljudi, večinoma Grke in Latine, ne pa tudi sužnje (večinoma drugih plemen in rodov, med njimi mnogo Judov), je bil kot farizej po veri, Jud po poreklu in Rimljan po državljanstvu, razpet med te ravni svojega bivanja v najbolj kontrastnih in tudi kontroverznih okoliščinah. Namreč hkrati je bil kot obrezan Jud in farizej tudi agent, stražar židovskega Templja, učenec najvišjega duhovnika Gamaliela, zelo verjetno je bil izredno dobro izobražen in na najvišji poziciji med agenti, ki jih je imela židovska skupnost, takrat vodena s strani tetrarhije naslednikov Heroda (nastavljeni so bili kot neke vrste rimski guvernerji z delno avtonomijo).
S spremembo, ki je prišla ob njegovem vstopu med sledilce Kristusa- to je bilo relativno hitro po smrti Jezusa (mnogo namigov na to, da bi naj šlo povsem za izmišljeno zgodbo, ki nima prav nobene zgodovinske podlage), je prišlo tudi do menjave Savlovega imena, pri čemer je identiteto lahko menjaval v skladu z nalogo, kajti lahko je izkoristil vse prednosti državljanstva, hkrati pa se je med židi in Judi lahko gibal kot nekdo, ki je »naš«.
(1 Kor 9,19-22 Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. 20 Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. 21 Tistim, ki so brez postave, kakor bi bil sam brez postave, čeprav nisem brez Božje postave, ampak sem pod Kristusovo postavo, da bi pridobil tiste brez postave. 22 Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil.)

Tudi sam vstop v krščansko skupnost je bil tak, da je bil Savel »poklican« za vodnika, vodjo. On ni prišel mednje kot nekdo, ki počasi »pleza« po lestvici in si prisluži pozicijo voditelja med enakimi. On je prišel takoj kot nekdo, ki ga je poklical sam Bog. Zelo težko je najti podatek o tem, ali je bila kje kakšna priča temu »Dogodku«, ko je Savel padel s konja in ga je nagovoril sam Bog neposredno, in ali obstaja kakršen koli drug »dokaz«. Badiou v svoji knjigi Sv. Pavel tudi zanika kakršno koli potrebo po dokazovanju, ko gre za »Dogodek«, ki je po njegovo »prelom« v zgodovini. Kajti po Badioujevi oceni za sv. Pavla »razprava o vstajenju v njegovih očeh ni več razprava med zgodovinarji in pričami…« pri čemer Badiou nenadoma vpelje povsem nenavadno (ampak niti ne presenetljivo) primerjavo z nepotrebnostjo dokazovanja obstoja plinskih komor in holokavsta. »Ne bomo prosili za dokaze in protidokaze«... »Pride trenutek, ko je tisto, kar res šteje in je res pomembno, izjava v svojem imenu, da se je zgodilo kar se je zgodilo, in da se to izjavi tudi zato, ker se lahko predvidi situacija, zaradi katere je ta izjava nujna in jo situacija zahteva«.
Neki »možje«, ki so bili domnevno s Savlom, niso vredni niti omembe imena, prav tako je v Apostolskih delih napisano, da naj ne bi slišali drugega kot njega, le videli neko svetlobo.. sredi poldneva bi to utegnilo biti sonce, kdo ve? In skromni Ananija (Damaščanski pridigar) ga je sprejel kot takega morda tudi zato, ker je njegov sloves agenta in morilca Jezusovih sledilcev moral priti tudi do njega. Strah je bil zelo verjetno prisoten, saj ni šlo za neko nebogljeno osebico, temveč za treniranega vojaka, policaja, agenta, ki je bil hkrati izredno organizacijsko sposoben ter, zaradi njegovih prejšnjih povezav z rimsko vojaško strukturo, s katero je moral vsaj delno sodelovati, tudi vpet v dvojno vlogo in torej v stiku z rimskimi poveljniki ter marsikaterim vplivnim predstavnikom tako judovske kot tudi rimske družbe. 
Savel je univerzalizem (za razliko od nekaterih drugih apostolov) zagovarjal precej bolj zavzeto od svojih sodobnikov; to se vidi predvsem v njegovi obrambi tega, da lahko k skupnosti pristopijo tudi neobrezani, torej nežidovski novi člani skupnosti.
S takim praktičnim in taktičnim univerzalizmom (Jahve je Bog sprenevedave univerzalnosti, saj je istočasno rodobitno bog Judov in bog vseh "gentilov"; priporočam knjigo Our God Is Your God Too, But We Are His Chosen People, L. Guyenot) se je zato zelo povečal potencialni obseg in moč skupnosti, predvsem pa se je ta taktika specialne vojne, v kateri so lahko židje organizacijsko zajemali in kontrolirali svoje sovražnike Rimljane in Grke, izredno povečala.

Enakost, ki so jo v skupnosti skušali vzdrževati na način, ki je omenjen zgoraj, je torej zelo ambivalentna in povsem podobna tisti enakosti, ki smo jo lahko spoznali skozi zadnji »evangelij« po Marxu, ko je v komunističnih državah večinsko prebivalstvo tolklo revščino, »duhovni« vodje "novega razreda" oziroma avantgarde pa so se okrog dičili z neštetimi privilegiji in skoraj neizmerljivim bogastvom. Ta prednost je seveda večkrat, morda ne čisto eksplicitno, a kljub vsemu, omenjena v različnih delih; vsekakor pa se ohranja kot prvenstvo Judov nad drugimi narodi, saj gre za »izvoljeni narod«.

Ena bolj zanimivih zgodb iz evangelijev, ki govori o tem, je vsekakor pripoved o Sirofeničanki (Grkinji), ki je prišla Jezusa prosit za ozdravljenje njene hčere, v kateri jo Jezus sprva neposredno zavrne, s čimer nakaže prednost Judov: »Pústi, da se najprej nasitijo otroci. Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Mt 15, 27

b. univerzalna koda kulture smrti in kulture življenja
Abrahamske vere imajo v svojem izvornem jedru, ko ga pregledamo iz zornega kota bio-evolucijske smeri, podobno skrb za rod kot druge vere. Toda za razliko od izredno kompleksnih odnosov med ženskimi boginjami in moškimi bogovi Jamna izvornih verskih vzorcev, je enobožna, zgoščena moč v patriarhalnem svetu nomadskih plemen pastirjev omogočala v polpuščavskem okolju večjo kohezivnost in strogo nadzirano seksualnost (od tod tudi obrezovanja, povsem podrejene ženske, ki tako rekoč pripadajo gospodarju in so, da ne bi vzbujale večjih napetosti med moškimi istega plemena, povsem pokrite z blagom, nadalje izredno natančno določena vsakodnevna opravila in obredi v Tori, še bolj v Talmudu in Koranu. Nenazadnje pa izredno visok odstotek porok v ožjem sorodstvu).
Pri Jamna ljudstvih se je, kakor razlaga dr. Kevin MacDonald (link: LINK), zaradi ledenodobnih težkih razmer življenja v zelo krutem okolju, evolucijsko razvila veliko večja toleranca do prišlekov in večja toleranca do ženskih aktivnosti v skupnih prizadevanjih po preživetju. Prav tako je večja genetska raznolikost, mešanje plemen, večja toleranca v sprejemanju novih ljudi med svoje vrste in izredno močan poudarek na sodelovanju ter altruizmu.

Izvor oz. pogoj teh zmožnosti sam vidim v zelo poudarjenem sočutju, kar se lahko vidi pravzaprav po celotni vertikali dejavnosti Evropejcev- od izredno razvite umetnosti in znanosti pa vse do zelo razvitega pravnega reda in do tehničnih perfekcij v vseh nivojih delovanja. (O tem bi bilo mogoče napisati posebno razpravo, saj takega sistematičnega ukvarjanja z likovnim področjem, jezikom, gledališčem, arhitekturo, urbanizmom, znanstvenimi vedami, filozofijo, matematiko, tehnično kulturo itd sploh v drugih predelih sveta ne moremo najti do momenta, ko so prevzeli izvirne Jamna oziroma (indo)evropske nastavke teh dosežkov. Sicer pa obstaja knjiga Human Accomplishment, v kateri Charles Murray komparativno raziskuje in popiše največje dosežke človeštva in skoznjo lahko zgornje trditve tudi utemeljimo… LINK)
Evgenična sila evolucijskega toka rodu skozi različne evolucijske principe (naravna in spolna selekcija, mutacija, genetski zdrs, koevolucija itd) izboljšuje možnosti preživetja neke skupine in sami skupini izboljšuje tudi možnosti prevlade v srečanju z drugimi skupinami. V teh oblikah izbora in preferenc je za skupinsko dinamiko preživetja zelo pomembna tudi skupinska in sorodstvena selekcija (zabaven prikaz sorodstvenih preferenc poda prof. E. Dutton: LINK), pri katerih pa v človeški vrsti prihaja do izjemno zapletene, kompleksne dinamike, kajti poleg vplivov genetike (in epigenetike) so na delu tudi zelo vplivni kulturni vzorci.

Pri človeških rasah in delno tudi pri primatih se oblikujejo vzorci, ki spodbujajo ali zavirajo določene instinkte, jih oblikujejo in urejajo tudi mimo (ali celo delno v nasprotni smeri od) gole nagonske sile, ter s tem zelo vplivajo na dinamiko razvoja določenih družb.
V srečanju večjih kultur in njihovih različnih genetskih »koktajlov« skoraj nujno vedno pride tudi do velikih pobojev ali genocidov, čeprav se seveda občasno zgodi tudi relativno mirno koeksistiranje, ki se pa v večini primerov sčasoma sprevrže v izginotje manj nasilne ali mnogokrat tudi manj številčne kulture.
Primeri genocidov po svetu, ki jih večino krat obravnavamo kot posledico verskih ali ideoloških razlik, skoraj povsod potekajo (tudi ali pa celo izključno) zaradi genetskih razlik. Pri tem ni nujno, da so grupacije napadalcev številčnejše, mnoge genocide so namreč zagrešile manjše grupacije nad večjimi narodi (npr. noro etnično razmerje vladajočih v Sovjetski zvezi glede na število prebivalstva ali npr. malokrat omenjen genocid nad Hindujci s strani muslimanskih plemen kažejo na podoben vzorec) in v luči novih dognanj nam ti primeri povsem ovržejo teorije o možnosti krasnega »multikulti« srečnega sveta, v katerem bi domnevno vse grupacije na svetu sodelovale v skupnem »izboljševanju sveta«.
Zelo pomembno je torej, da se zavedamo tudi tega vidika, ko gre za kulturo in vzdrževanje kategorij, ki znotraj različnih kultov označujejo presežno, znotraj katerih se neka genetska grupacija krepi v vseh pogledih in omogoča svoj obstoj ter svoje mesto pod soncem.

Pomen, ki ga ima kult za določeno kulturo, je v tem pogledu izrednega pomena, saj jedro kulta iz vidika evolucije pomeni predvsem vzdrževanje »metaksi-fizike«*, presežnosti nenehnega toka rodu, ki nima jasnega niti začetka niti konca in se v toku skrbi ter ljubezni za novorojene in naše bližnje, za naš svet in sveto kaže kot zaupanje, ljubezen, skrb in presežni stik človeka s svetostjo biti.

Zaključki

V iskanju logične in smiselne koherentnosti vere, koherentnosti filozofije ter hkrati tudi v iskanju skupne ideološke strukture, ki omogoči večjim imperijem ali večjim multikulturnim državam bolj organizirano skupno osnovo, je enobožje torej na prvi pogled najbolj ugodna pot, po kateri lahko minimaliziramo trditve, zakone ali tudi druge oblike povezanih miselnih orodij, da se "eidetska" predstava o koheziji med vsemi posameznimi enotami čimbolj poveča. Najboljši preprosti način za to je trditev, da obstoja nek predpogoj za intelegibilnost in univerzalnost kategorij in to je en sam bog.

Toda: kaj so kategorije mimo tega, da so pojmi in kaj so njihovi medsebojni odnosi, če ne prav pojem, zvezan v svet(o)? Pojmovanje presežnega izvira iz teh vezi (in mimogrede, v češčini se »vera« imenuje »vira«, in enako tudi pri nas v nekaterih narečjih); ko torej pojmujemo in mislimo v jeziku, ki nam je bil izročen v rodu, smo v posebnem polju pri viru, v viru, v kolikor je bilo izročilo predano od prednikov (predanost, ki vsebuje odprto in čisto vest pred zavestjo).

Zlagana ali preprosto kopirana in mehanično predana izročila so uročila, ki nas peljejo v hipnozo, uročenost. Tu nekje se nahajajo pojmovanja, ki so zapustila rod-o-bitnost in razbila bitno v rodu, da bi ga lahko, tako razbitega, (kot tisto najbolj globinsko »svoje«, kar spada med najbolj bistveno, saj je res dostopno presežno, je tubit skozi rod. Rodobit.), predala in izdala nečemu ne-rodnemu. Iz prostosti svobode in srečanj, ki so hvalnica svet(em)u, se tak način mišljenja obrne v podreditev, prošnje ter strah. Ko torej mislimo pojme in čvrste temelje za pojmovanje, je (Heidegger je to posebej razvijal) ključnega pomena tudi to, da imamo pred sabo notranjo modrost jezikovne strukture, v kateri so naložena stoletja izkušenj posameznikov, preverjena skozi široko jezikovno souporabo teh istih pojmov.

Gre torej za "logos" v najbolj temeljnem smislu pojmovanja, v katerem se prežema vse to, kar izkušamo kot bitja biti. Od golega preživetja, preko mišljenja do umetnosti. In smo pri tem v povsem posebnem, presežnem stiku s temi, ki so nam to izročili in temi, ki jim izročamo presežno, ljubezen, razmerja in globino pomena praspomina, vir, vira…

 

 

 

*Pojem metaxi-fizika je prav tako skozi tviteraško sceno uvedel Marko Sket, kot neke vrste presežno v biološkem smislu (digitalna reka Dawkinsa), kajti skozi reko genetskih povezav rodu imamo v lastnih telesih, v vsaki celici, stik s celotnim časovno prostorskim kontinuumom (kar nakaže tudi Burke, četudi nedosledno, ker v to reko časa vstopa tudi moralistično, znotraj platonske oz. savlovske metafizike Krščanstva)
https://theimaginativeconservative.org/2016/12/edmund-burke-eternal-society-stephen-wolfe.html

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 27. Mar 2021 at 20:52

431 ogledov

Kako postaneš fašist (ja, seveda se šalim. Šalim se, šalim! A lahko razumeš, da se šalim??)
(pazite, prosim, v tekstu je nekaj sarkastičnih opombic, da ne boste mislili, da vse mislim smrtno resno. Šalim se. Ja, saj razumete. To je takrat, ko ne misliš to, kar rečeš in računaš na to, da bodo ta miselni obrat sogovorci prepoznali.) Ker je prišlo do tako hudega viharja v kozarcu vode, bi tudi sam rad zavaroval svojo papirno barčico, da ne bi potonila na dno vseh lončkov, ki so jih pristavili različni ljudje in mediji v aferi »Fašistični medij NTA«. Najprej bi rad omenil, da sem bil že takoj pri prvem ogledu videa povsem prepričan, da je šlo za sarkazem. Prepričan sem bil tudi zato, ker se Aleš večkrat pošali glede svojega »statusa« v očeh levičarskih progresivnih borcev za socialno pravičnost. In skoraj vedno se pošali podobno sarkastično. In skoraj vedno se najde kdo, ki tega sarkazma ne razume in mu moramo drugi pojasnjevati, da je to le sarkazem. Torej on se pošali!!, bom še enkrat napisal POŠALI !, da je NTA fašistični medij. In ob tem naj dodatno poudarim, da kar nisem mogel verjet, da je ta del nekdo interpretiral na način, da gre za resno predstavitev. In še bolj sem bil šokiran, ko je to interpretiral Aljuš Pertinač na tak način. Zato sem šel gledat video še nekajkrat. Nekajkrat sem si prevrtel ta del in vsakič sem to dojel kot sarkastično opombo. Kajti zavedati se je treba, da so takoj, ko se je pojavila Nacionalna tiskovna agencija,  iz ne-desne strani na Twitterju, FBju in po nekaterih medijih planili po njej (tudi) z besedami, da gre za »fašistični, rasistični, naci« medij, ki da je last »fašistične« stranke SDS ipd. Ne samo to. Že v nekaj dnevih od rojstva tega medija je prišlo tudi do uspešnega kibernetskega napada na ta medij. (Ja, radovednim se poraja vprašanje KDO bi jih napadal? Zakaj? S tem napadom so onemogočili normalno delo NTA za nekaj dni in v tem času tako rekoč povsem cenzurirali vso vsebino NTA. Seveda smo s tem tudi naročniki, ki smo podprli ta novi medij, bili ob vsebino.) In glede Stefana Molyneuxa je dejstvo, da so ga čisto neopravičeno stigmatizirali, da gre za rasista, belega supremacista in podobno. Priporočam ogled njegovih videov in njegovih intervjujev. Aja, ups, ne morete več normalno gledati teh videov. Ker so jih preprosto ukinili. Cenzura pač… No, nekaj jih je še vseeno. Tukaj en pogovor z enim Judom: link. Prepričan rasist Molyneux se kar pogovarja z Judom, hm. (Za vsak slučaj- tole je bil sarkazem). Prepričajte se sami. Pogovarja se z znanstveniki, citira znanstvena dognanja. Ljudem pove, da on ni strokovnjak za to, in da se je zato bolje zanesti na strokovnjake, znanstvenike. In si ustvarjati mnenje glede različnih kontroverznih vprašanj na podlagi dejstev. In tudi Stefana so iste skupine »bojevnikov za socialno pravičnost« (SJW- social justice wariors) stigmatizirale za fašista. Torej je bila sarkastična napoved Aleša Ernecla povsem upravičena in celo logična.   Ampak kaj ima to opraviti z mano?? Mene je Aleš poklical kak mesec pred vzpostavitvijo platforme NTA. Vprašal me je, če bi kdaj občasno napisal kaj.. npr. kakšno kolumno ali kaj takega. Ja, seveda, sem rekel. In potem sem videl, da me je dal v kolofon med sodelavce. Kot podobni mediji dajejo v kolofon ljudi, ki se sicer ne ukvarjajo z medijem samim, pišejo pa zanje kakšne vsebine, po navadi kolumne. In ker ga poznam vem, da je vse,  kar dela v kontekstu svojih zapisanih misli in pogovorov daleč od tega, da bi bilo to na kakršen koli način povezano s fašizmom. Tudi sam sem pisal o napačni rabi imena »fašizem«. Tukaj npr.: link. In kako pride zdaj do takega viharja, da imamo v Sloveniji »fašističen« medij? Zelo preprosta, udbaškim ali stasijevim podobna naloga. Če ste starejši od 50 in vaši sorodniki niso bili nikoli v KPJ, potem veste, o čem govorim. Ali pa, če ste gledali kdaj film »Življenje drugih« o vzhodnonemškem primeru nekega para, boste ravno tako lahko razumeli, o čem govorim.   1. nekomu rečejo, da ob prvi manjši napakici zažene vik in krik. Oziroma ukrepa. 2. Nekdo je zagnal vik in krik ob sarkastični opombi, da gre za »fašističen medij«. To izjavo so potem vzeli iz konteksta malo daljšega uvoda. Na koncu tega daljšega uvoda predstavitve Stefana Molyneuxa Aleš reče: »I'm joking«, toliko v vednost (prevod: »šalim se«. Torej je Aleš dobesedno povedal, da se šali). 2. Takoj, ko nekdo objavi, da je sam urednik »priznal«, da vodi »fašističen medij«, se najprej odločijo za odpoved sodelovanja na kar najbolj glasen način tisti sayanimi, ki so to »spremljali« od blizu. (Se kdo spomni, kako so spremljali ljudi včasih? Kako je ob Kocbeku do konca življenja bilo nekaj njegovih »prijateljev«, ki so ga »spremljali«, in ki so veselo pisali poročila in ga, ko je bilo treba, tudi ovajali, se o njem lagali in podobno… Zelo preprosta naloga, v resnici… samo čakaš na primeren trenutek). Poglejmo, kdo je bil tukaj najbolj hiter. Pertinač. Aljuš. Nekdanji član SD (prebarvani komunisti) in ta isti človek, ki se je podpisal takoj, ko je bil Bernard Brščič ovaden zaradi domnevnega zanikovanja okrogle zemlje pod pismo, ki so ga podpisali tudi drugi »strokovnjaki«, člani stalne delegacije Slovenije za kolaboracijo pri Združenju za mednarodni spomin na holokavst. (https://holocaustremembrance.com/sites/default/files/ihra_-_slovenia_statement.pdf). Aljuš kot en od teh, ki zatoži Bernarda Brščiča. No, sum glede Bernarda Brščiča je bil v tem lovu na čarovnice ovržen. Takoj za Aljušem je hitro pristavil svoj lonček Boštjan M. Turk. Izobraženec, predavatelj, ki tvorno sodeluje in od blizu spremlja (spremlja?) tudi izjemnega misleca Toma Sunića. Kdor ve, kaj dela Sunić, verjetno tudi zna potegnit paralele in videt analogije… Tudi dr. Boštjan M. Turk domnevno ni razumel tega, da gre za sarkazem in nekako je preslišal tisti del na koncu (I'm joking)… Nakar so se ustrašili najbolj neustrašni desni sodelavci NTA. In hitro, da ne bi prišlo do kakšnih neželenih posledic v času, ko JJ hiti podpirati »sestrski Likud« na volitvah v Izraelu in se pripravlja na predsedovanje Slovenije EU, odpovedo sodelovanje z NTA tudi Vinko Gorenak, Edvard Kadić in Alojz Kovšca. OK, Kovšca je Aleša vsaj poklical, razložil razloge in to posebej razložil v dodatnem besedilu (mislim, da na svojem fb profilu)… Kajti zdaj je že povsem jasno, da je laž resnica postala… ker so povsod že to objavili. In ker so povsod objavili, potem je seveda res. To, kar so povsod objavili. Ko je pač povsod v velikih medijih objavljeno, je res. In ljudje verjamejo in zato, ker je to kar naenkrat res, vsi tisti, ki so s to »lažnico« pošpricani, hitro bežijo, saj jih ljudje imajo za fašiste. A si ti res fašist, te vprašajo? Mene so. In ljudje se distancirajo… tudi v strahu, da ne bi bili prepozni in bi bili potem na črni listi pri Kučanu ali Golubiču ali pri kakšni gospodinji, ker ona še najbolj in še predobro pozna zgodovino, saj se je učila o bitkah iz partizanskih in tudi iz holivudskih filmov. (Sem že povedal, da medtem JJ pošlje podporo Likudu, njihovi sestrski stranki, ki jo vodi Netanjahu, v Izraelu?  Saj veste, to je tisti Izrael, kamor je pred kratkim NPU poslal telefon podpredsednika Vlade Republike Slovenije, ki so mu ga zaplenili. In sicer so telefon poslali na odklepanje. Ker pri nas ga, tako zgleda, ne more odkleniti nihče, čeprav je podpredsednik Počivalšek rekel, da jim ga lahko on sam odklene, ker je lastnik in pozna geslo. In bi z veseljem to naredil zastonj za NPU.) Tako se dogaja politična realnost po Evropi, po zahodu. A ste vedeli, da na tedenski bazi Janeza Janšo obtožujejo fašizma, nacizma, rasizma in drugih podobnih kolov, s katerimi tolčejo tiste Slovence, ki niso pridni in ne ubogajo čisto vseh navodil glede migracij, marakešev in glede tega, kdaj bo treba nek narod dokončno izbrisat in napraviti življenjski prostor za kogarkoli, da le ni pripadnik avtohtonega evropskega naroda? Mali narodi so »ful« pripravni za tak eksperiment. Ker so mali in lahko hitro izginejo in nihče od velikih se ne sekira. Nekaj o eksperimentu je enkrat govoril en Harvardski insajder tukaj: Kliknite sem in se prepričajte, kakšni poskusni zajčki smo v EU . Ampak ok, grem malo nazaj. Res je, JJ verjetno res ni zase nikoli v sarkazmu rekel: ja, seveda, fašist sem. Ampak levičarji kljub temu zagotovo in stoodstotno »vedo«, da je fašist… Lepili so celo nalepke na različne trgovine, salone in inštitucije, kjer izrecno piše, da je članom SDS prepovedan vstop. Seveda, če so pa fašisti. (Tukaj opozarjam, da je bil to sarkastični stavek, ker se utegne kdo takoj strinjat z mano in me proglasit za pokončnega podpornika borčevske organizacije…) In ko sem pisal ta tekst, ki ga berete, sem šel pogledat še to, kaj o NTA piše Wikipedija. Enako kot mediji. Brez vsake distance, direktno. Tam brez vsake trohice dvoma piše, da je Stefan Molyneux beli supermacist (očitno pisci teh vrstic niso gledali, kaj šele razumeli nobenega njegovega videa. Opišejo ga, kot bi šlo za nekega idiota s pobrito betico, ki bi se drl na ulici po tekmi, da so belci nadrasa in je treba vse druge pobit…) Za NTA piše, da jo vodi Aleš Ernecl, za katerega mediji pišejo, da je član SDS. In ko sem prvič bral, je pisalo le to, da je član SDS.  Skratka, vidim kup tendencioznih poenostavitev, mnoge mejijo na laži, se prijavim na Wikipedijo in začnem popravljat te laži na tem članku v Wikipediji, najbolj odprti in superduper najbolj nadsvetovno naddemokratični enciklopediji v vesolju. Čez nekaj ur so moji mali popravki bili izbrisani in vrnjeni na prejšnje stanje, čeprav sem samo nekaj besed opremil z »domnevno« ali »sarkastično« in dodal eno kratko pojasnilo. Res kratko… Eno poved. In spet se lahko vrnemo na tisto prvo vprašanje čisto zgoraj: kdo?? Kdo je ta človek, ki vsakih nekaj ur pogleda, kaj se je spremenilo na opisu NTA na Wikipediji in to potem preveri ter »popravi«? Tako, da popravi nazaj v prejšnje stanje in poleg napiše, da bo treba premislit o tem, da bi omejili dostop… Pri tej "ful" demokratični enciklopediji. Bi malo omejili dostop zame, da ne bi jaz pisal? Pokličem Aleša Ernecla in mu povem za to. In ker je zelo hiter pri pisanju, je to opisal tukaj Link na NTA (morda se boste morali naročiti) Pogledam zgodovino popravkov. Ker je vse zabeleženo v tej Wikipediji. In vidim, da je več ljudi tukaj. Ampak en glavnih pri tem je nekdo, ki mu je ime »Hinko Gnito« (inkognito)… Se pravi nek tip, ki pod psevdonimom piše in šari po tej wikipedični strani, se postavlja za arbitra itd. Kdo takega človeka plačuje za to, da visi na wikipediji in popravlja stvari na način, da NE ustrezajo dejanskemu stanju?? In zdaj še zaključek Bom zelo na hitro, ker itak že pišem daljši tekst, v katerem se bom skušal spovedati (zopet to govorim sarkastično). Namreč o tem, da če se zavzameš za slovenstvo in za rod, si vse, le človek ne. Takoj te obsodijo rasizma, fašizma, nacionalizma, zmerjajo te s »slovencljem«, stigmatizirajo te tisti, ki se še sekundo prej najbolj zgražajo nad tem, da se nekoga stigmatizira itd itd itd.. In zato človek, ki se zavzame za slovenstvo, nujno mora ves čas pisat neke vrste spovedi. Ker drugače se ga znanci, sorodniki, prijatelji in (iz posebnih, evolucijskih vzrokov) predvsem ves ženski rod takoj odpove. Četudi cenijo npr. Prešerna, Cankarja ali koga, ki se je ravno tako zavzemal za slovenstvo. Ampak… seveda se ne morejo družiti s fašistom, rasistom, nacionalistom, ki je vse to predvsem zaradi tega, ker ima bogsigavedi kakšne osebne težave s samospoštovanjem in se zato spravlja na uboge črnce, južnjake, LGBTjevce, se vsaja nad komunisti, ki so edini bili zmožni premagat najbolj hudičevega izmed vseh zlobnih mitoloških bitij. Uganite sami, kdo je to. Ker, če bom zapisal, boste rekli:  »Še premalo smo vas«…  

Fri, 19. Mar 2021 at 18:38

762 ogledov

Če sem kot ponosni Slovenec za koga fašist, tudi prav!
Zdi se, da je prostor, ki gradi na narodu in določenih nacionalnih programih, v slovenski politiki že zaseden, a vendar se tudi zdi, da je slovenstvo kot pojem pomensko izpraznjeno. Globalizacija je dosegla svoje, v slovenskih pogojih se je pridružila tudi balkanizacija, ki je premaknila identifikacijska sidra Slovencev drugam. Morda sodobni razvoj človeka poteka na način, ki premika ta sidra iz rodovnega na druga področja, ki so za posameznika bolj temeljna od rodovne pripadnosti, torej iz biologije na vrednostno področje. In pri tem postajajo biološke dispozicije v zavesti modernega človeka manj pomembne oziroma jih nadomeščajo druge, bolj abstraktne, tudi moralne, etične. Tako se lahko vprašamo, ali je slovenstvo danes še temeljna identifikacija osebe, katere predniki so Slovenci oziroma ali je slovenstvo še neka posebna vrednota? Vsakdo se lahko pri sebi vpraša, kje na lestvici njegovih vrednot je to, da je Slovenec. Jaz osebno sem rodovniško Slovenka, spomin mojih prednikov (staršev, starih staršev, njihovih staršev itd) ni segal v nobeno drugo »izvorno« domovino, nihče se torej v družinski rodovni skupnosti ni spomnil, da bi davno nekoč nekdo »naš« prišel od nekje drugod. Zato lahko z gotovostjo rečem, da so, ko se je formirala slovenska nacionalna zavest v 19.stoletju, vsi moji predniki živeli na slovenskem nacionalnem ozemlju. Mislim, da je to tudi edini pravi mejnik v opredeljevanju, kdo je in kdo ni Slovenec. Ko smo Slovenci nastali, se »prebudili« kot narod, se identificirali s to skupnostjo zaradi skupnih navad, kulturnih običajev in, kljub narečnim posebnostim, bolj ali manj podobnega jezika ter se poimenovali za Slovence, so predniki nekaterih, ki danes živimo v Sloveniji, bili tukaj. Bili so prisotni v tistem zgodovinskem času in bili so vključeni v to skupnost ljudi. Zato smo nekateri Slovenci in drugi nekaj drugega. Novodobno marksistično omaloževanje slovenstva, češ da gre za »sociološki konstrukt« ne more izničiti rodovnika. Slovenec se rodiš, ne zato, ker si rojen na teritoriju Slovenije, ampak zato, ker si rojen slovenskim staršem, kjerkoli ti živijo.  Danes smo priča tudi nekakšnemu zapoznelemu poskusu narediti iz slovenstva vsevključujočo nacijo, kar je pri številčno majhnem narodu, kot smo Slovenci, svojevrstni politični debilizem. Nacija (angl. Nation) je širši pojem od naroda. Če je narodov temelj prav ROD (slovenščina je čudovito izjemna glede tega poimenovanja, saj izraža že s samo besedo narod prav njegovo bistvo, torej, rod, predniško linijo pripadnosti), je nacija vezana na pojem države, torej državljanstva. Iz zgodovine so znani nastanki velikih nacij, npr. ameriške nacije, francoske, tudi italijanske, ki so nastale znotraj meja držav, ne glede na etnično in narodno pripadnost državljanov. Pogosto se je vzporedno z nastankov nacije odvijala tudi jezikovna unifikacija, ki je potekala s prevzemom jezika večinskega naroda s strani manjših; veliko jezikov manjših narodov je v tem procesu izginilo. Nekaj podobnega je bila ideja Jugoslavije v času od njenega nastanka do druge svetovne vojne, ko se je sistematično delalo na unifikaciji jezika in naroda, vendar je bilo prav zaradi močne narodne zavesti Slovencev ta jugoslovenizacija takrat neuspešna. Poskusi unifikacije z večinskim jezikom je potekal tudi v »novi« Jugoslaviji. No, zdaj se ta proces jugoslovenizacije Slovencev dogaja kar znotraj Slovenije same. Priča smo paradoksu, ko se Slovenija, država, ki naj bi bila uresničitev tisočletnega sna Slovencev po samostojnosti, spreminja v državo, ki sistematično briše slovenstvo in slovensko nacionalno identiteto. V  vseh svojih operativnih politikah ta država,  uklanjajoč se diktatu globalističnih, posebej EU projektov, izvaja raznorodovanje, ki bo imelo veliko bolj tragične posledice od kakršnih koli poskusov raznorodovanja v preteklosti.  Slovenci postajamo v lastni državi drugorazredni državljani, in to tako drugorazredni, da se državi ne zdi vredno niti to, da nas prešteje, niti toliko nismo vredni, da bi vedeli, koliko nas sploh še je. V Sloveniji se vodijo socialne politike, ki zaradi kriterijev, ki jih postavljajo, favorizirajo priseljence, ne Slovencev. V Sloveniji so socialne transferji namenjeni nizko kvalificirani, uvoženi delovni sili. Slovenec do socialnih transferjev v svoji državi ne pride, njegovi otroci »presegajo cenzus«. Slovenec do državnega stanovanja ne pride, ta so namenjena »socialno ogroženim«, torej priseljeni nizko kvalificirani delovni sili in njihovim družinskih članom. Za Slovenca v tej državi ni zastonj nič! Zastonj privilegiji pripadajo tujcem.  Slovenec je v svoji domovini dober samo za trdo delo in plačevanje davkov, na katerih se bohoti predimezioniran državni aparat, ki, ne glede na  barvo vladajoče koalicije,  že desetletja ne služi več interesom slovenskega naroda. Nasprotno. Slovenska država postaja zgolj administrativna enota bruseljskega centra, ki niti ne skriva svojega prezira do »narodov«, saj pojma »narod« v svojih dokumentih niti ne več uporablja; EU dokumenti, s tem pa tudi njihovi slovenski prevodi, uporabljajo striktno pojem »družba«; tako tudi v Sloveniji ne bomo več našli uradnih dokumentov, kjer bi se uporabljal termin »slovenski narod«; govori se zgolj o »slovenski družbi«. To je globalistična vizija upravnih enot, kjer narodne identifikacije ni več; je samo konglomerat atomiziranih posameznikov znotraj administrativnih meja mikro enot nadržavne tvorbe, v kateri je vseeno, kdo živi. Manj kot je domorodcev, za katere še obstaja bojazen, da se spominjajo nekakšne »narodne zavesti«, bolj kot je identifikacija atomizirana, manj kot je skupinske pripadnosti, šibkejša kot je torej narodna zavest, lažje naddržavne tvorbe unificirano vladajo in manjša je možnost za upor proti njim. Slovenska država s svojim vestnim prevajanjem bruseljskih direktiv in udinjanjem bruseljski eliti tlakuje pot v narodno izkoreninjenje Slovencev. Vodilni politiki se ne zavedajo, da ni dovolj, če si med prepevanjem Zdravljice držijo roko na srcu in da radi tu in tam prisluhnejo harmoniki ali pojedo »slovenski zajtrk«.  Ko taisti politiki obenem sprejemajo ukrepe, ki favorizirajo Neslovence in tujce ter jim radodarno omogočajo brezplačne vrtce za vse njihove od drugega do desetega otroka, je jasno, da tlakujejo pot v konec slovenskega naroda.  Ali je možno spremeniti tok dogajanja? Zgledi iz Vzhodne Evrope kažejo, da lahko. Poljska in Madžarska dosegata velike uspehe, zlasti na področju dviga rodnosti svojega lastnega naroda, torej lastnega rodu, ne nekih imaginarnih »državljanov«. Kajti tudi v Sloveniji ne gre za to, da je potrebno dvigniti rodnost kogar koli, ampak mora slovenska država, torej država, ki smo jo Slovenci ustvarili zase, s stimulativnimi ukrepi poskrbeti za  dvig rodnosti Slovencev. Ker, če se vrnemo na začetek članka, slovenstvo je in bo vedno vrednota vseh nas, ki pripadamo rodu Slovencev! In nihče nam ne more vzeti našega ponosa, da smo Slovenci, potomci naših prednikov, ki so tukaj vztrajali in razvili eno najlepših in samobitnih evropskih kultur. Slovenstvo je in bo vrednota vsem, ki se čutimo z vsem srcem Slovenci, saj so nas starši vzgajali kot Slovence. Zato je čas, da se prebudimo! Slovenstvo ni samoumevno. Zanj se moramo žal tudi v svoji lastni državi še kako boriti,  vsak na svojem področju, brezkompromisno. Predvsem pa se ne smemo pustiti sprovocirati marksističnim izgubljencem, torej ljudem, ki so iz sebe izbrisali svojo narodno pripadnost, zavrgli svoj narod in narodni ponos; ljudem z vsiljeno ideološko identiteto, ki jih pušča prazne in ki dela iz njih potencialno bratomorne lutke v rokah globalističnih elit.  Sem zato, ker sem ponosni Slovenec, ksenofob? Tudi prav. Sem zato, ker sem s ponosom Slovenka, rasistka? Tudi prav. Smo zato, ker smo narodno zavedni in bomo naredili vse, kar je potrebno, da obstanemo na tem ozemlju kot VEČINSKI NAROD, fašisti? TUDI PRAV! Lahko nas zmerjajo, lahko nas preganjajo in kaznujejo za »sovražni govor« - če se mi ne bomo pustili izkoreniniti, nas nihče ne bo mogel. Prva stvar, ki jo slovenski patrioti moramo narediti, je, da se na novo politično organiziramo. Stranke, tudi tiste, ki se umeščajo na desno, so preveč že prepletene z globalistično EU vsebino, morda manj na programsko deklerativni ravni, vendar vsekakor v izvedbi njihove politike. Kot alternativa starim strankam se je pred časom pojavil DOM, ki je vzbudil veliko upanja, da bomo dobili novo stranko slovenskih patriotov. Ali se bo po začetnih neuspehih zmogel na novo organizirati, je v tem trenutku velika neznanka. Prej bi lahko rekli, da je napočil čas za novo, tretjo izbiro.

Tue, 16. Mar 2021 at 13:53

222 ogledov

Čudni časi – čudni sodniki! (odziv na zapis v sobotni prilogi Dela)
Razumem zadrego ustavne sodnice gospe Katje Stubss – vendar po mojem ne  gre za čudne čase, kot je zapisala v naslovu članka, ampak za čudne ljudi, žal tokrat ustavne sodnike. S priimki in imeni. Roka Čeferina, Špelco Mežnar, Mateja Accceta in seveda dr. Rajka Kneza, ki skuša v svoji kneževini - proti vsem pravilom zdrave pameti in poštenosti potegniti voz iz blata v katerega je zabredlo najvišje sodišče v državi - Ustavno sodišče. In se vanj z izmikajočimi odgovori vse bolj pogreza.Zelo me čudi, kako v »čudnih časih« ustavna sodnica – Katja ŠugmanStubbs brani in išče nekaj, kar ne obstaja več - to je svetla podoba Ustavnegasodišča. Njen odziv na ugotovitve prof. dr. Jurija Toplaka kaže že v naslovu,ne le na cehovsko solidarnost, pač pa še bolj na zmedenost in pomanjkanjeelementarnega občutka za nepristranost in pravičnost. To je tudi vzrok sodnih zaostankov US, kajti braniti pristranost  s pristanostjo in jo deklarirati za nekaj kar ni, je res zelo težko intelektualno delo, ki terja veliko časa.  Tudi to je povzročitelj velikih zaostankov.    Ne gre samo za to, da sodniki ne preberejo odločb, pod katere so podpisani in si »sodijo« v lastnih zadevah , pač pa je najhuje to, da serijsko zavračajo - zavržejo zadeve, BREZ OBRAZLOŽITVE. Skratka zadeve ne zavrnejo,ampak zavržejo, zmečejo v koš. Takih sodnikov in takega sodišča nerabimo. In drugič, sploh ne sodijo ampak serijsko zadržujejo zadeve in izdajajozačasne odredbe po tekočem traku. Menda se je nabralo že 12 začasnihzadržanj. To pomeni, da ustavni sodniki ne sodijo, ampak vladajo z dekreti– začasnimi zadržanji. In tretjič: na Ustavnem sodišču prevladuje princip rezultatskega odločanja,ki ukinja status samostojnega in neodvisnega sodnika. Tudi to nas vodi vkonec pravne države.  Če kdo ukinja pravno državo je to v resnici Ustavno sodišče. Tako vse bolj postajamo diktatura nedelujočega in opravilno nesposobnega Ustavnega sodišča. Višek pa je to kar je zatrdil dr. Rajko Knez, da nad njimi ni modronebo, ampak njihova vest. Očitno je njihova vest zelo kosmata, oziroma jenekaj kar ne obstoja.  Če kdo, si inkriminirana sodniška trojka, ki jo je dr. Jurij Toplak ujel s prsti vmarmeladi, s predsednikom vred, zasluži najmanj kazensko ovadbo –zaradi nevestnega dela v službi. Po 257 in 258 členu kazenskega zakonika je zaradi tega lahko obsojen vsak uradnik, in celo minister, le ustavni sodniki, ki ne sodijo, ne ! Res so časi čudni, še bolj pa so čudni ljudje – ustavni sodniki brez vesti. Sodniški novi razred si dovoli prav vse, pri tem paklavrno jadikuje nad svojo iznakaženo podobo.

Mon, 15. Mar 2021 at 22:31

1490 ogledov

Kolumna Jiřija Kočice: Koliko nas je Slovencev po rodu?
Leta 2015 je  profesor za računalništvo in inteligentne sisteme, dr. Matjaž Gams v samozaložbi izdal knjigo Slovence izumirajo, v kateri je kot znanstvenik, zaposlen na IJS, zelo natančno prehodil pot od tega, kako opredeljujemo tujerodne rastline in živali, preko tega, kako take vrste vplivajo na določene avtohtone vrste rastlin in živali pa vse do tega, kako lahko določene vrste izumirajo. Pri njegovih demografskih analizah nam postane prekleto jasno, da smo Slovenci dejansko na robu izumrtja, in da je to povezano tudi z dotokom tujcev ter premalo aktivno politiko dviga natalitete.   Ob vsem tem ni bilo že od leta 2002 nobenega resnega štetja prebivalstva, v katerem bi prešteli Slovence po narodnosti in po veri. To so ukinili. Toda politikom naj, četudi si ne dajo veliko dopovedati, predlagam štetje prebivalstva, v katerem se zabeleži narodnost le tistim, ki se imajo za Slovence. Tako bi se lahko politiki izognili morebitnim strahovom, da se utegnejo nekateri drugi narodi počutiti upravičene še do veliko večjih zahtev in privilegijev, če bi rezultati štetja pokazali, da jih je že več kot 20 ali 30 odstotkov… Zakaj mislite, da se sicer lahko zgodi taka reč kot je ukinitev štetja in ugotavljanja narodnosti prebivalstva? Še Mariji Tereziji je bilo jasno, da je neka taka »inventura« prebivalstva pomembna za vsako državo, ki resno računa na svoje ljudi. In tudi, da je pomembno, koliko ljudi je katere narodnosti. Še posebej takrat, ko živiš v državi, ki se po svoji definiciji imenuje »nacionalna država«, saj smo jo ustanovili Slovenci (torej narod) na podlagi samoodločbe. Ali bi tako štetje utegnilo povzročiti tako šokantno soočenje z resnico o tem, kakšno je stanje, da bi to negativno vplivalo na nadaljnji razvoj Slovenije? Bi tudi navadni ljudje, ki niso nikoli dejansko razmišljali o tem, lahko naenkrat razumeli, zakaj so celo rezultati volitev takšni kot so? Bi se naenkrat lahko soočili s tem, da bodo naši otroci morali živeti v neke vrste posebni vsejugoslovansko- mednarodni- večetnični in večrasni družbi, pri čemer bodo imeli seveda vedno (naj)slabši položaj? Saj bodo kot avtohtoni prebivalci ob takih progresivističnih medijih in marksističnem šolskem sistemu že po »defaultu« grozni »nacionalisti« in morda tudi zlobni »rasisti«. Vsekakor pa najmanj »fašisti«, če ne bodo z vsem srcem podpirali sorosoidno »odprto družbo«, (ki mora biti odprta le v eni smeri: smeri bolj ali manj liberalnega razsutja tradicij, običajev in predvsem genetike evropskih avtohtonih narodov.) Pravzaprav smo vsi, ki opozarjamo na to leta in leta, že zdaj v tem položaju. Že zdaj nas stigmatizirajo tisti, ki se sicer strastno zavzemajo proti stigmatizaciji. Že zdaj nam podtikajo namere za strahotne zločine, na kakršne ne pomislimo niti v sanjah, niti jih nismo zgodovinsko izvajali, kaj šele, da bi bili organizirani v tej smeri. In pri tem podtikanju so večinoma najbolj glasni ponosni nasledniki tistih, ki so take zločine dejansko izvedli takoj po vojni in so jih malo manj grozljivo izvajali vsaj še 50 let po vojni….  Prav tako nam podtikajo nasilni nacionalizem tisti, ki so še pred 25 leti v imenu nacionalnih tendenc bili pripravljeni klati po Bosni, Kosovem, Sarajevu, Srebrenici ipd… Podtikajo nam na vsakem koraku vse, kar nas poriva še bolj v rob izumrtja in še bolj v rob nezmožnosti, da bi se vzpostavili kot zdrav, samozavesten narod in zdravo, ozaveščeno družbo, ki ji je jasno, da smo Slovenci določena skupina ljudi s svojimi značilnimi kulturnimi posebnostmi, da imamo precej enotne genetske značilnosti, ki so vsaj deloma različne od okoliških kultur (pri tem so, zanimivo, v bližnji okolici najbolj različne prav od tistih kultur, s katerimi smo bili v skupni državi), in ki ji je jasno, da brez ozaveščanja teh osnovnih gradnikov naroda kmalu ne bo niti slovenske države niti naše kulture, rod in narod pa se bosta lahko povsem izgubila v ne tako odmaknjeni prihodnosti. Ampak, slišim vprašanja: zakaj bi sploh narod bil neka pomembna kategorija? Vem, da dva tisoč let savlovskega natega zelo močno deluje in ga ne moremo kar zavreči z eno samo potezo in reči: univerzalizem sam po sebi je laž. Nihče nam tega ne bo verjel, ker nas iz vseh možnih strani bombardirajo z »dokazi« o tem, kako smo vsi po celem planetu enaki in kako vsi lahko živimo skupaj v multikulturalistični družbi brez meja in kako vse preplavlja univerzalna ljubezen. Toda vsak dan posebej in vsako leto bolj je jasno vsakemu, ki zmore pogled mimo filtrov, ki nam jih globalisti natikajo na oči v različnih oblikah nevrolingvističnega in nevroikonskega programiranja, da je multikulturalizem velika prevara, v katerem se vsako generacijo zgodi vsaj ena taka vojna kot je to bilo tudi na balkanskem področju. Vsaj eno klanje, v katerem se (včasih pod krinko vere, včasih pod krinko ideoloških vprašanj, včasih pa tudi čisto brez krinke) različne etnične skupine prerazporedijo in med sabo »obračunajo« do hudih, genocidnih razmer. A to se zgodi ob predpostavki, da neka etnična skupina pride do dovolj velike moči za to. Dokler je ta skupina premajhna, prešibka ali nima nobene druge dodatne pomoči za svoj prodor, se bo skušala prilagoditi, se »skriti«, iskati možnost sobivanja na način, da bodo posamezniki sicer čim manj izpostavljeni, hkrati pa bo večina posameznikov v tej manjšini skušala delovati samo-zavarovalno, vsaj delno subverzivno do večinskega naroda, povezano znotraj svoje etnične pripadnosti… (Seveda, vedno se bodo našli ljudje, ki ne bodo ustrezali tem opisom, a Gaussova krivulja je neusmiljena). Ko pride taka manjšina do dovolj velike moči- to je lahko gola številčna premoč nad prej večinskim, avtohtonim narodom, lahko je finančna nadvlada nad njim, lahko je pomoč druge sile od zunaj, lahko je kakšna druga oblika premoči nad večinskim, avtohtonim narodom- se začne proces prerazporejanja oblasti in groženj z nasiljem. In na koncu s prevlado, večinokrat žal povezano z grozljivimi genocidi. Sami smo v svojem življenju lahko bili priče temu procesu tako v Sloveniji, ki je bila manjšinska v okviru SFRJ in se je (vsaj za silo) otresla očitne srbske nadvlade, predvsem smo lahko tak (še bolj izrazit) proces videli v BiH, kjer so skupaj tri etnične skupine sprožile skoraj totalno vojno druga proti drugi. Podobno smo videli proces na Kosovem, kjer so avtohtone Srbe v nekaj desetletjih zamenjali bolj številčni Albanci, podobna zgodba se dogaja ravnokar v Makedoniji…. A take in podobne reči se dogajajo v tem trenutku po celi Evropi… Če bomo še nekaj časa živi, bomo podobne stvari videli v delih Anglije, Francije, Belgije in drugih držav, v katerih se bo vedno manjša populacija avtohtonih narodov morala boriti za obstoj na življenje in smrt. Zato je skrajni čas, da se naša slovenska politična elita (in res mi je vseeno, kateri del teh ljudi ima katere ideološke predznake, če niso ti etnično določeni), zelo radikalno začne pri svojem delu spraševati vedno in vsakič, kako bo katera koli odločitev vplivala na potek očitnega izumiranja Slovencev. Predvsem pa: kako bi tak potek zaustavili in ga spremenili v potek večanja števila Slovencev? Bo Marakeški sporazum pripomogel k temu, da bo Slovencev več in bodo z večjo gotovostjo ohranjali svoj rod, svojo etnično identiteto in svojo državo v prihodnosti? Bo pristajanje na multikulturno življenje liberalnih ali marksističnih odvodov Savlovega natega poboljšal stanje našega rodu in naroda v času, ko bodo naši sinovi, hčere in naši vnuki vodili to državo in imeli aktivno vlogo v oblikovanju političnih, gospodarskih, kulturnih odločitev? Bo izgradnja Tretje razvojne osi, Drugega tira in podobnih projektov pripomogla k temu, da bo Slovenija in njen avtohtoni večinski narod, na katerem je bila zgrajena, dejansko napredoval, imel boljše preživetvene možnosti? Bo sprememba ustavnih določil o tem, kako naj potekajo referendumi dobro vplivala na preživetje Slovencev kot avtohtonega naroda? ITD… Želim reči, da bi se morali vsi politiki in vsak posebej čisto vedno, v vsaki politični situaciji in odločitvi, najprej vprašati o tem, koliko s tem pripomorejo Slovencem v njihovem naporu zgolj preživeti. Kot posamezniki in kot narod. Lahko razumem ljudi, ki mislijo, da to nima nobene veze z njihovimi individualnimi načrti ali, da imajo občutek, da je narod zastarel koncept… Toda vsak med njimi bi si moral živo pred očmi naslikati situacijo, ko nek drug narod, etnična ali rasna skupina začne klat ljudi tvojega rodu in tvojega naroda. Tvoje potomce, tvoje sorodnike, kakor se je dogajalo v zgodovini in kakor se bo dogajalo tudi v prihodnosti, četudi bi še tako radi gledali skozi rožnat filter savlovskih profetov, ki trdijo, da tega ni in da je svet predvsem ena sama lepota različnosti… »Obogatitev«… In četudi se po nekem res čudežnem naključju to ne bi zgodilo (čeprav se je že nekajkrat v zadnjih 100 letih- vsaj v 1.sv. vojni, Leninovih in Stalinovih čistkah, gladomoru, 2. svetovni vojni in v povojnih klanjih), bo vsekakor prišlo do hudih tenzij, v katerih se potem avtohtoni prebivalci množično selijo iz svojih domovin. So preganjani na en ali drugi način. Naj spomnim, da je odliv Slovencev že zdaj, v tem relativno mirnem trenutku ogromen, o čemer se res zelo redko razpravlja. Toda, če že naletimo na tako razpravo, nas bodo vedno prepričevali, da toliko »državljanov« kot jih odide, tudi na drugi strani pride v državo, in pri tem bo v teh analizah vedno videti, kot da je vseeno, kdo so ti ljudje, ki prihajajo in odhajajo. Pri teh »analizah« se nikdar ne bo kakorkoli opredeljevala njihova nacionalna pripadnost, kot bi bilo čisto vseeno, kdo dejansko naseljuje Slovenijo in kot bi to vprašanje bilo povsem nerelevantno. Če si ne znate predstavljati, kako zelo napačen je tak način gledanja, si prosim predstavljajte, da bi se vam rodil otrok in v porodnišnici bi potem žreb določil, katerega otroka boste dobili za domov tisti, ki ste na ta dan postali mamice in očetje…

Sun, 7. Mar 2021 at 21:47

1063 ogledov

Kolumna Johance: Umetnost
Ste opazili razliko med umetnostjo nekoč in danes? Oziroma, kaj vse se kot umetnost definira danes? Kdo vse je lahko umetnik in da je ta novodobna umetnost razumljiva le neki peščici ljudi, izbrancem… eliti pravzaprav. Tisti, ki te »umetnosti« ne razumemo, smo zanje nerazgledana, neizobražena,  polpismena zmeneta, ki si drznemo pod vprašaj dajati njihove veleumetnine. Ko gremo po svetu, občudujemo arhitekturne presežke različnih obdobij, freske, marmorne kipe, slike in vsi jih razumemo. Razumeš pomen umetnine, pove, govori ti, šepeta ti svojo zgodbo in v sebi kar podoživiš vzdušje tistega časa, trenutka, ki je upodobljen. Med sprehodom po grajskih sobanah in hodnikih čutiš glamur in prestiž tistega časa, slišiš smeh in veselje ob družabnih dogodkih, razkošne večerje v soju sveč, svilene obleke in sobe različnih barv za različne dejavnosti… žalost in bolečino, ki jo je Michelangelo predstavil v hladnem in mrtvem marmorju, ko je upodobil Marijo z mrtvim sinom v naročju. Pieta je tako polna čustev in podrobnosti, da je kamen oživel… Pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki ne potrebujejo razlage, da bi jih razumeli, pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki nas vrnejo v tiste njihove čase, pravi umetniki nam pričarajo tudi vonj tistega časa, čustva… žalost, veselje, hrepenenje, ljubezen, bolečino tragedij in izgub, pravi umetniki s svojimi rokami dajo poljub življenja tudi hladnemu in mrtvemu kamnu. In balet, ko plesalci s plesnimi gibi pokažejo vsa čustva od jeze do izjemnega veselja, od sovraštva do ljubezni… umiranja… in mi to čutimo, vidimo sami.  To je zame umetnost. Danes pa se pod pojmom umetnost skriva marsikaj, tudi sovražna in nestrpna sporočila, celo grožnje s smrtjo. Umetniška instalacija, vredna milijon, je po nekih merilih in standardih lahko tudi banana, nalepljena na zid. Potrebujete torej banano, zid in močan selotejp in že ste potencialni milijonar. Prešernovo nagrado v Sloveniji pa dobite, če pse naučite da se pridejo podojit na vašo dojko in nekje malo po poti se z njihovimi celicami daste še oploditi. Namesto prefinjenih fresk, naša mesta »krasijo« takšni in drugačni grafiti, nestrpni zapisi »plemenitijo« zidove cerkva in drugih zgradb. Ker se ne spomni nič izvirnega, da bi opravičil svoj sloves umetnika, bo šel v Strunjan, povil znameniti beli križ in ga požgal. Zame je to skrunitev in vandalizem, za organe pregona pa ne. Zanje je to umetnost in performans. Umetniška instalacija v moji lepi Sloveniji je tudi, da se pisarniško mizo in stol polije z rdečo barvo, ki simbolizira kri in da je učinek večji, na mizo postavijo tablico z imenom. Mene je ta instalacija, ki je nastala kot prikaz nasprotovanja ministru, spomnila na pokol novinarjev iz uredništva Charlie Hebdo v Franciji. Objavili so karikaturo Alaha in tisti, ki jih je to užalilo, so vdrli v uredništvo in pokončali novinarje s  strelnim orožjem. Krvave mize in stoli. Umetniška instalacija s pomenom… no vsaj ta ni potrebovala razlage in podnapisov. Na kulturnih prireditvah pa je plesne vložke nadomestilo neko zvijanje skoraj golih teles z gibi, ki so kot da bi bili vzeti iz kakšnega pornografskega filma. Kaj je globlji pomen te novodobne umetnosti, kaj bodo ta obeležja povedala rodovom za nami? Ali lahko tista banana pove toliko, kot nam povedo umetnine, ki jih je ustvaril in nam zapustil Michelangelo in ostali velikani umetnosti kot da Vinci, Rembrandt… ali lahko neka »umetniška« skulptura, zvarjena iz starega železa, izžareva žalost in bolečino? Koliko je sploh treba truda, razmišljana in spretnosti, da sežgeš križ in koliko, da poslikaš Sikstinsko kapelo? Ali je v tistih gnusnih grafitih toliko truda in znanja kot v svetovno znanih freskah? Koliko je treba vaje in dela za baletno predstavo v primerjavi z nekim perverznim tresenjem riti? Zakaj, od kdaj, je neko kvazi razbijanje in nek približek petju, kjer je izvajalec skoraj brez posluha, petje in glasba? Predvsem pa od kdaj se pod krinko umetniških instalacij lahko grozi s smrtjo in širi nestrpnost do drugače mislečih, predvsem politikov? Sodobni čas in naprednost sta nas pripeljala do točke, ko smo se obrnili nazaj, ko je uničevanje umetnost, ko je vsako skrpucalo nekoga, ki zna uporabljati selotejp, instalacija, ko je umetnost plesa zamenjala vulgarnost, ko je umetnost zlorabljena v politične namene za obračunavanja in grožnje. a je to želja večine? Želja, da te stvari kot kulturno in umetniško dediščino zapustimo našim otrokom? Z grafiti popacane cerkve, namesto mojstrovin, ki jih je ustvaril da Vinci pa bo na steni gnila banana. Namesto sofisticrane baletne predstave bo na odru nekdo našim vnukom pokazal, kako se podoji psa.  Najbolj žalostno je, da nam te vulgarnosti kot normalnost skozi vse pore življenja in telesa vsiljujejo osrednji mediji, znane in vplivne osebe, nek  nov svetovni red, ki pa ne pomeni nič drugega kot degradacija vsega doseženega na nivo popolnega uničenja družbe in moralnih standardov, kot pritičejo kulturnemu človeku. Bomo pristali na to, da je sodobna kultura pod nivojem obnašanja  opic? Tudi opica namreč ve, da je banana hrana in da nek Rog ne more biti simbol umetnosti.  Kašna bo torej naša zapuščina? Če želimo otrokom pustiti človeka dostojno umetnost, moramo najprej ustaviti propadanje in uničevanje te, ki smo jo kot zapuščino dobili mi.

Sat, 6. Mar 2021 at 21:50

418 ogledov

Kolumna Vilija Kovačiča: Zakaj je v Sloveniji odstop prepovedana beseda, razen ko gre za premiera Janeza Janšo !
In zakaj največja televizija POPTV povsem ignorira slovensko nacionalno sramoto, tako da z molkom ščiti vodstvo Ustavnega sodišča. Očitno je POPTV  privatna TV v lasti kneževine Rajka Kneza in družine Čeferin. Sinočnji nastop predsednika US dr. Rajka Kneza je v celoti razkril intelektualno in moralno bedo sedanje zasedbe slovenskega Ustavnega sodišča. Predsednik Knez , ki je ne dolgo nazaj na pogovorih pri predsedniku države moledoval o spoštljivosti do sodne veje oblasti, je sinoči v Odmevih nehote razkril vso bedo sedanje zasedbe Ustavnega sodišča – niti z eno besedo pa ni demantiral navedb dr. Jurija Toplaka. To tudi ni mogel kajti Toplakove navedbe in Knezovi odgovori razkrivajo, da je cesar nag in da je njegovo Knezovo spodnje »premoženje« enako ničli. Je pa tipično da gospoda ni nič sram, kvečjemu mu je nekoliko nerodno.  Bilo pa je prav smešno in tragikomično ko je izrazil zadrego, začudenje in presenečenje nad tem da ljudje mislimo, da je nad US samo še modro nebo. Halo Halo ! Je pa še nekaj zelo pomembnega kar je razkril dr. Jurij Toplak – v slovenskem oddelku EU sodišča v Strasbourgu so tri sodelavke (Ana Vilfan, Katarina Klemenčič & comppany ter še ena uslužbenka) katerih naloga je, da slovenske pritožbe »pravočasno« selekcionirajo in večinoma mečejo v koš. Kljub temu pa je statistika dobljenih sodb za državo Slovenijo in naša sodišča skrajno porazna – komaj 10 % !  Ob tem pa me čudi da slovenski intelektualni pravičniki (Hribarja, Vesna Godina, Boris Vezjak in drugi pol »intelektualci« svetovnega in balkanskega formata) molčijo in ne izrazijo zahteve za ODSTOP ne Čeferina, ne Tomaža Vesela.   Pozivam DZ, da uzakoni postopek odpoklica ustavnega sodnika, saj ustavni sodniki ne morejo biti svete krave nedokončane tranzicije. Posebej še ker morajo ustavni sodniki biti zgled nepristranskosti,  ne pa se sklicevati na to, da to da isto počnejo tudi druga sodišča.    Halo halo !  Kje je Sodni svet, DZ in ministrica za sodstvo? Neodvisnost ni to da  izigravaš pravila in se delaš, da se to dogaja tudi drugim. Kneževina na Beethovnovi 10 ni last Rajka Kneza, pač pa državljanov, ki je ne plačujemo za »NAPAKE«, ampak za pošteno in pravočasno sojenje. Rajko Knez je rekel, da nad njimi ni modro nebo, ampak  njihova vest, ki pa je žal zelo kosmata! Čeferin, Acceto, Špelca Mežnar in Rajko Knez, očistite si jo z ODSTOPOM. Zgledujte se po Marjau Šarcu, ki nas je sam odrešil njegovega nad JAZA! Tudi USODNA DOMIŠLJAVOST vašega nadjaza ima meje ! Ps: za zaključek citiram samega sebe iz včerajšnjega sestavka na PW in Časnik.si. Slovensko washingtonsko močvirje niso samo Murgle, pač pa tudi najvišja sodna institucija v državi sestavljena po priporočilu bivše Cerarjeve poslanke Jasne Murgl. Asociacija, povezava obeh imen to dokazuje. Zato so rezultati takšni kot so, globoko negativni. Ustavno sodišče ni zgled ampak nacionalna sramota. https://drzavljank.si/post/584072/ustavno-sodisce-je-nacionalnasramota

Zadnji komentarji

N K :

16.02.2021 09:35

O moj Crom , ker dolg zapis ;) Jiri spet si povrsen , tokrat kr zelo ;) Pozabil si par stvari ustet v svoj izracun o druzbi ;) Kot prvo , " Gre namreč za to, da velik del intelektualcev zagovarja tezo, da se je naša civilizacija razvila v smeri, ko jo danes živimo, ravno iz judovsko- krščanskih korenin. " A ne smes pozabit , kok stvari v svoji veri je judovsko -krscanska skupnost , prilagodila in prevzela od poganske vere , kokr tudi od drugih ;) Torej vprasanje , kdo je bolj zasluzen za razvoj , je kr na mestu ;) Kot drugo ; " Hamiltonov zakon, pri katerem je biolog W. D. Hamilton dokazal »sorodstveno preferenco« (kin selection), po kateri smo statistično vsa bitja pripravljena delovati bolj altruistično do tistih bitij, ki so nam bolj genetsko podobna kot pa do tistih, ki so nam genetsko podobna manj " Ta zakon deluje samo v neglobalnem svetu , v svetu plemen. Pri globalnem svetu pa ne. Ti dam primer ; mi smo blizje arabcem , kot pa kitajcem po genih. Kulturno pa je lih obratno , evropejci se prej povezemo z azijci , kot pa z arabci ! ;) Kot tretje , pozabil si ustet vpliv ateistov v zgodovini. Kdaj bojo verni sprejeli , da obstajamo in da nas vpliv na zgodovino ni majhen ;) Najbrz nikoli ;p Pa se je stvari , prevec za napisat ;) Ps ; Bolj te berem , bolj dobivam obcutek , da sploh nisi desno usmerjen . Ampak te vodi strah !! Strah pred izgubo kulture , strah pred levimi ( ceprav ne vem zakaj , ker desni niso bili nic boljsi v zgodovini ) , strah pred drugo kulturo , strah pred izgubo " jaza" v mnozici mnenj , strah pred spremembami. Ne delujes kot Savel , ampak kot rimljani , ki so zasmehoval spremembe. Ki jih ni mozno ustaviti , ker je to narava cloveka ;) Kokr koli , zanimiv zapis in probaj bit manj povrsen , ter ukljuci vse dejavnike v razmisljane in ne samo une , ki pokrijejo tvojo agendo ;p Pps; Povezovanje kulture in genov , je rahlo zgreseno , ker kultura je bolj povezana z naravnim okoljem v katerem zivis , kokr pa z tem , kake gene imas ;)

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Savlov nateg