»Praktično ničesar ni mogoče napraviti. Nobene spremembe na boljše niso mogoče.«

                                                                                                                Edvard Kardelj

In kako prav je Edvard Kardelj imel takrat, ko je izrekel te besede, še sam ni vedel. Delavci v Jugoslaviji so se začeli čedalje bolj upirati samoupravnem socializmu, čedalje več je bilo zahtev po neodvisnih sindikatih, pozivov po stavkah in po novi »industrijski revoluciji«, ki bi bila nujno potrebna, saj je bila večina Jugoslovanskih podjetij kadrovsko in tehnološko podhranjenih. Finančno so bila podjetja v celoti podrejena državi, vodili pa so jih direktorji brez ustreznih kompetenc in znanja. Vodstva tovarn so bila nastavljana politično, kadri so se izbirali izključno po pripadnosti komunističnemu sistemu. Vedno bolj so se pojavljale govorice, o tem, da je »Jugoslovanska industrijska revolucija« brezsramna laž komunističnega sistema, in da je industrija Jugoslovanske države na isti oziroma nižji točki, kot je bila pred drugo svetovno vojno let 1939. Le redki pogumni posamezniki so se drznili govoriti o stvareh, ki so se dogajale neposredno po drugi svetovni vojni, v letih 1945-1952, ko je komunistična partija utrjevala svojo oblast in v teh sedmih letih uvedla najstrožji boljševiški sistem na svetu.

Čiščenje političnih nasprotnikov, ustanavljanje koncentracijskih taborišč, uničevanje literature, kraja družbenega premoženja in zaplemba tovarn, popolna podreditev šolstva in vseh javnih služb, uničevanje dokazov o povojnih pobojih in prikrivanje zločinov komunističnega sistema, ter ustvarjanje novega človeka-Jugoslovana, na podlagi zgodovinskih neresnic in lažnega »bratstva in enotnosti«.

Tako je bilo prepovedano govoriti o predvojni Jugoslaviji, o medvojnem dogajanju (razen slavospevov komunistični revoluciji in partizanski vojski). Vsako izražanje po nacionalne pripadnosti v javnem življenju je bilo označeno za nacionalizem in posledično za fašizem. O nacizmu je komunistični sistem le nerad govoril, saj so bile povezave med Nacističnim sistemom, ki je vladal v Nemčiji in komunističnim, ki je bil na oblasti v Jugoslaviji tako očitne, da je bilo to jasno vidno vsakemu državljanu Jugoslavije.

Glavni namen vseh teh represivnih ukrepov je bil, da se med ljudi vnese prepričanje, da se je zgodovina začela leta 1945 s prihodom komunistov na oblast. Življenje pred letom  1945 pa se je prikazovalo kot nekaj nazadnjaškega in ne človeka vredno življenje. Dejstva govorijo povsem drugo zgodbo. Če pogledamo samo tako imenovano »industrijsko revolucijo« komunistične partije, nam hitro postane jasno, da (skoraj) niso zgradili ali ustanovili  nobene tovarne ali podjetja. Še več, večina paradnih konjev Slovenskega gospodarstva v času prejšnje države, je izviralo iz časov Avstro ogrske monarhije. Poglejmo samo nekaj primerov:

Paradni konji Jugoslovanskega gospodarstva v Sloveniji, Železarne Ravne, Jesenice in Štore niso nastale v komunizmu, Tam so samo obstale na ravni iz leta 1939, ko se je dejansko industrializacija Jugoslavije končala. Železarna Jesenice je nastala 1869 kot Kranjska industrijska družba. Železarna RAVNE je začela delovati leta 1807, ko so se združile delavnice grofa Thurna in ŽELEZARNA PREVALJE, ŽELEZARNA ŠTORE pa je začela obratovati 1845 leta. TAM-tovarno avtomobilov Maribor so zgradili Nemci v letih 1941-1942 kot proizvodnjo letalskih delov. DELAMARIS je nastala leta 1879, GORENJE je nastalo leta 1919 iz delavnic Špehove domačije. Leta 1950 preimenovano v Okrajno kovinsko podjetje GORENJE. KRKA ali deželna lekarna NOVO MESTO je nastala leta 1570, leta 1954 se podržavi in preimenuje v MESTNO LEKARNO NOVO MESTO. PEKO je ustanovljen leta 1910 . Lastnik Peter Kozina. ALPINA je nastala iz zadrug čevljarskih delavnic, ki so se povezale leta 1932. Ime ALPINA obstaja od leta 1951, po nacionalizaciji. SAVSKE ELEKTRARNE so bile ustanovljene leta 1914, večina Hidroelektrarn je bila zgrajena pred obdobjem komunizma na Slovenskem. HE FALA leta 1913.

PIVOVARNA LAŠKO nastane 1825 leta, PIVOVARNA UNION 1864 leta, RADENSKA 1869 leta, POMURKA-mesna industrija 1922 leta kot Tovarna mesnih izdelkov, ŠUMI 1876 leta, KOLINSKA 1908 leta kot Kolinska tovarna kavnih primesi, MLINOTEST 1804 leta pod imenom FLUCOV mlin. SALONIT ANHOVO 1920 leta, PAPIRNICA VEVČE 1842 leta, TOVARNA CELULOZE 1931 leta, PALOMA 1885 leta , tovarna papirja KOLIČEVO 1920 leta , PAPIRNICA RADEČE 1725 leta, LEPENKA TRŽIČ 1888 leta, INDUS 1933, LTH tovarna hladilnikov 1933 leta, KOPITARNA SEVNICA 1886 leta, TOVARNA USNJA ŠOŠOTANJ 1788 leta, KIK Kamnik 1852 leta, TOBAČNA LJUBLJANA 1871 leta, TOVARNA DUŠIKA RUŠE 1918 leta, LITOSTROJ 1919 leta, EMO CELJE 1894 leta,  LUKA KOPER 1882 leta, JELOVICA 1905 leta, CINKARNA CELJE 1873 leta, ILIRIJA 1908 leta, SAVA KRANJ 1920 leta. BELINKA, TKI HRASTNIK PINUS ARBA so nastale v Avstro ogrski monarhiji, po prvi svetovni vojni pa še HELIOS, AERO,TANIN…

Tudi paradni »konj« gradnje avtocest in socialističnih blokovskih naselij v Sloveniji, podjetje SCT je bil ustanovljeno leta 1873 kot Stavbena družba Ljubljana, METALNA MARIBOR 1920 leta , CEMENTARNA TRBOVLJE 1876 leta, STEKLARNA ROGAŠKA 1921 leta, STEKLARNA HRASTNIK 1860 leta.(1) (2)

Tekstilna podjetja POLZELA 1926 leta, INTEX 1926 leta, KONUS 1894...Predvsem v letih 1920 do 1939 v Sloveniji tekstilna podjetja doživijo nesluten razvoj in razcvet. Kmalu po letu 1945 in prevzemu oblasti s strani komunistične partije, se jih večina prestrukturira in združi. Večina neslavno propade v socialističnem samoupravljanju.

Iz vsega zgoraj naštetega je razvidno, da komunizem ni gradil tovarn in da ni prinesel napredka. Ravno nasprotno, v 45 letih vladavine mu je uspelo večino teh tovarn izropati, uničiti in popeljati v propad.

Tako kot z večino nakradenih stvari, tudi z tovarnami niso znali upravljati, za kar pa je bil glavni razlog neznanje.

Večina šolanih ljudi, gospodarstvenikov in podjetnikov ni podpirala OF niti partizanske vojske. Zato jih je komunistična oblast med vojno in neposredno po njej dala ubiti. Velika večina teh ljudi še vedno leži v neoznačenih grobovih širom nekdanje Jugoslavije. Le manjšemu delu se je uspelo prebiti v tujino. Predvsem v Argentino, kjer je danes tudi veliko teh ljudi uspešnih podjetnikov. Tako se je »industrijska revolucija« izvajala povsem po istem kopitu kot »ljudska revolucija«, ki je bila samo boj za oblast komunistične partije. Na direktorska mesta pokradenih, nacionaliziranih podjetij so bili nastavljeni ljudje brez vsakega znanja in kompetenc. Partijski kadri s tremi leti osnovne šole, lojalni ljudje sistema. Tako gospodarstvo ni moglo preživeti.

To je resnica o  Jugoslovanski industrializaciji. Sicer so v zgornjem sestavku zajeta samo Slovenska podjetja. Je bilo pa po celotnem ozemlju Jugoslavije isto. Dejstvo je, da je gospodarski razcvet Slovenija doživela v Avstro-ogrski monarhiji in predvojni Kraljevini Jugoslaviji. V socialistični, samoupravni Jugoslaviji pa je doživela njegov zlom in zaton.

Res je, da je večina teh podjetij dočakala osamosvojitev Slovenije, in da so nekatera propadla po odcepitvi od Jugoslavije, kar zagovorniki prejšnjega sistema tako vneto in navdušeno ponavljajo.

Vendar je treba vedeti, da se v Sloveniji ni nikoli izpeljala LUSTRACIJA, da so bili direktorji teh podjetij tako v Jugoslaviji kot samostojni Sloveniji isti ljudje, da se v podjetja ni vlagalo, da so bila to tehnološko zaostala, nerazvita podjetja.

V nekaterih podjetjih so imeli stroje še iz 19 stoletja! Zaradi izgube trgov v bivši Jugoslaviji, kjer so divjale krvave »bratske« vojne med narodi, zaradi prej omenjene tehnološke in kadrovske zaostalosti, zaradi korupcije in visoke zadolženosti teh podjetij, je bil njihov propad neizogiben in pričakovan. (1)

Sicer pa se je Jugoslovanska komunistična oblast zelo rada hvalila z Jugoslovansko avtomobilsko industrijo in jo predstavljala kot vrhunsko. Res je, da je bila avtomobilska industrija razširjena in da se je kar nekaj vozil proizvajalo v Jugoslaviji, vendar tukaj ni šlo za vozila namenjena za izvoz v razvite države, temveč bolj za izvoz na trge nerazvitih, socialističnih in zaostalih držav. Tako so se v Kragujevcu(Srbija) proizvajala vozila Zastava. Vsa so bila izdelana po Fiatovih licencah. Leta 1960 so začeli proizvajati Zastavo 600, ljudsko ime FIČO. Izdelan po Italijanski licenci Fiat 600. Leta 1971-Zastava 101 izdelan po Fiatovi licenci Fiat 128, YUGO- leta 1980 so ga začeli izdelovati po licenci Fiata 127, Zastava 128 ista licenca kot zastava 101-fiat 128, Yugo Florida 1988 po licenci Fiat Tipo. Torej v nobenem primeru ne gre za delo Jugoslovanskih inženirjev in strokovnjakov. Še več, »YUGO«  je bil propadli načrt Italijanskega Fiata za naslednika fiata 127. Podarili so ga Zastavi, kjer pa so ga uspeli še bolj uničiti kot po načrtih, saj ni bilo pravega znanja niti denarja za razvoj, zato je bil ta avto prava katastrofa na štirih kolesih.

V Sloveniji je krožila šala , da je najpomembnejša stvar ta, da ima ogrevano zadnje steklo, da te ne zebe v roke, ko ga potiskaš po cesti.

Tudi Slovenija je nosila pomemben delež Jugoslovanske avtomobilske industrije, najprej sta leta 1964 TOMOS in CITROEN ustanovila podjetje CIMOS, kjer so ob Spačku, Amiju, Diani, Visi, GS-u izdelovali tudi popularni AX. V Novem Mestu so celo sestavljali znanega Minija 1000.

Renaulte so sprva sestavljali v Litostroju, kasneje pa so proizvodnjo preselili v Novo Mesto, kjer so kasneje izdelovali tudi popularne Renault 5. Tovarna IMV je tudi edina tovarna avtomobilske industrije v Jugoslaviji, ki je svoje izdelke prodajala na zahodni trg, zahtevnejšim kupcem.

V Sarajevu so leta 1965 začeli proizvajati model Prinz 1300 po licenci NSU. Leta 1972 so po licenci VW izdelovali slavnega Hrošča do leta 1976, nato pa so sestavljali Golfa. Skupaj so izdelali cca 30.000 hroščev in 150.000 vozil Golf. V KIKINDI(Srbija) je Livarna Kikinda konec šestdesetih let pričela sodelovati z Oplom, ki je od vojvodinske tovarne kupoval različne odlitke, leta 1977 pa je sodelovanje preraslo tudi v skupno podjetje IDA (Industrija delova automobila). Želja je bila, da bi sestavljali vozila Kadett,  Ascona, Senator in Omega. Izdelali so skupno 38.700 Oplov. Še dandanes so glasne govorice, da so pravzaprav vozila sestavljali v Nemčiji in jih že sestavljene prepeljali v Srbijo, kjer so samo zamenjali oznake in jih poslali na trg. Tovorna vozila so izdelovali tudi v Mariboru (TAM) in Priboju (FAP), traktorje pa v Novem Beogradu (IMT), Rakovici (IMR), Bjelovarju (Tomo Vinković) in na Reki (Torpedo). Jugoslovanska avtomobilska industrija ni imela svojih idej, niti dovolj inženirjev, da bi lahko izdelala  lastno Jugoslovansko vozilo, pa vendar je ta industrija predstavljala velik del gospodarstva Jugoslavije. Večina vozil se je izvažala v Iran, Turčijo, Irak, Egipt in ostale države članice gibanja neuvrščenih držav. Jugoslovanski državljani so se vozili večinoma v vozilih Zastave, saj so bila cenovno najugodnejša in čakalna doba je bila najkrajša- 6 mesecev. Iz vsega zgoraj zapisanega sledi preprosto dejstvo, da Jugoslavija ni imela niti ene znamke, ki bi imela kak večji pomen v tujini. Tehnološka raven izdelkov in njihova kvaliteta je bila ničelna, izdelava pa podpovprečna. (2)

V agrikulturi je bila prva poteza redistribucija zemlje z zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji iz leta 1945. Imetje Nemcev, Italijanov, "kolaborantov", bank, zasebnih podjetij in cerkve je bilo nacionalizirano. Zgornja meja za zasebno lastništvo zemlje je bila postavljena pri 45 hektarjih.

Za posest cerkve je bil določen zemljiški maksimum 10 hektarjev. Ker pa je že agrikulturna reforma v 20-ih letih 20. stoletja vzpostavila razmeroma egalitarno strukturo v jugoslovanski agrikulturi, se je omenjeni ukrep nanašal samo na enajst odstotkov zemlje v zasebni lasti. Ta zemlja je bila razdeljena približno 70 tisoč družinam, večinoma družinam partizanov.  Leta 1945 je bil razglašen tudi splošni odpust dolgov kmetov. Prvi ukrepi agrarne reforme so se nanašali na razlastitev zemljišč, ki so presegala 45 hektarjev skupne površine, drugi pa na razdeljevanje zemlje tistim, ki naj bi jo sami obdelovali. V ta namen je bil ustanovljen zemljiški sklad agrarne reforme, v katerega so povojne oblasti evidentirale razlaščeno zemljo, ki je postala državna lastnina. Razlastitve so potekale tudi po merilu ali je lastnik obdeloval zemljo sam s svojo družino ali pa z najeto delovno silo.

Temeljni cilj agrarne reforme oziroma njenega prvega zakonskega akta Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji je bil bolj odprava tako imenovanega "izkoriščevalskega značaja" zasebne lastnine kot pa odprava zasebne lastnine nasploh. Ustava iz januarja 1946 formalno zagotavlja zasebno lastnino v gospodarstvu, glede zemljiške lastnine pa je določeno, da lahko zemlja pripada tistim, ki jo obdelujejo, in da velika zemljiška posest ne more biti v zasebnih rokah.

Januarja leta 1949 se komunisti odločijo za kolektivizacijo kmetijstva po sovjetskem vzgledu. To je prineslo prisilno včlanjevanje kmetov v kmetijske zadruge, prisilno izročanje zemlje, živine, orodja in poslopij v družbeno last.

Kot svojo last so lahko obdržali največ 1 hektar zemljišč (ohišnica) in največ eno žival. Kolektivizacija je v procesu socialistične preobrazbe podeželja praktično pomenila odpravo kmeta kot družbenega sloja. Kmet je v komunizmu predmet posmeha, ničvreden človek, in ravno v Jugoslaviji se je tudi uveljavila »žaljivka«, »ti si kmet«. Pa čeravno ta ne pomeni nič slabega. Šele v zadnjih desetih letih se status kmetov v Sloveniji počasi pobira zaradi tega grobega posega komunistične oblasti v temeljne človekove pravice. (3)

Leta 1953 Zvezna skupščina FLRJ uzakoni tako imenovano »drugo agrarno reformo«, ki je pripeljala do popolne nacionalizacije vseh kmetijskih zemljišč v Jugoslaviji.

Z omenjeno agrarno reformo so samo v Sloveniji zaplenili več kot 260.000 hektarjev zemljišč, ki so bili odvzeta nekaj več kot 11.000 pravnim lastnikom. Določen je bil zemljiški minimum 10 hektarjev orne zemlje.

Agrarna reforma je bila še en zločinski odlok komunističnih oblastnikov, ki so na ta način dokazovali, da človeško življenje v komunizmu ni vredno ničesar.  Kot antipod  zasebni lastnini so ustanovili zloglasne kmetijske zadruge, ki so postale osnova socialistične graditve vasi in življenja na vasi. Na urbanističnem področju pa so simbol kolektivizacije  predstavljali zadružni domovi. (V Sloveniji jih je bilo okoli 700).

Veliko število predvojnih veleposestnikov je bilo bodisi ubitih v povojnih procesih, bodisi izgnanih ali popolnoma obubožanih, saj jim je oblast že leta 1945, neposredno po vojni, odpeljala živino in pobrala več letne pridelke zaradi lakote, ki je v Jugoslaviji trajala skozi celotno leto 1945. Agrarna reforma je še danes, v letu 2020, predmet mnogih sporov v denacionalizacijskih postopkih, ki se vlečejo vse od leta 1992. (3)(4)

Kot je razvidno iz zgornjega zapisa, Jugoslavija in komunistični oblastniki, ki so ji vladali, niso gradili tovarn in podjetij, temveč so ta ista podjetja na grob način odvzeli od pravih lastnikov in jih v 45 letih svojega vladanja popolnoma uničili, jih naredili za nekonkurenčne in nezmožne preživeti gospodarsko krizo, ki je v Jugoslaviji trajalo od leta 1945 pa do klavrnega propada leta 1991. Enako velja za kmetijstvo, ki je zaradi vseh mogočih reform doživljalo ponižanje za ponižanjem, vse dokler ni bilo popolnoma izropano in na kolenih.

Viri :

(1) http://www.demokracija.si/fokus/kako-miha-kordis-se-naprej-prodaja-mit-da-je-slovenijo-in-jugoslavijo-industrializiral-socializem-poglejte-dejstva.html

(2) http://www.avtomanija.com/default.asp?rb=4&id=262

(3) https://www.casnik.si/druga-agrarna-reforma-v-jugoslaviji/

(4) https://radiostudent.si/politika/ponudba-in-prevpraševanje/povojna-leta-v-jugoslaviji