“V lasti ne boš imel ničesar, in srečen boš”

“You’ll own nothing, and you’ll be happy”, promocijski posnetek Svetovnega ekonomskega foruma:

https://www.facebook.com/worldeconomicforum/videos/10153920524981479/

Ironično sem se ob prevodu najbolj zloglasne fraze zgornjega videa spomnil na ljudsko pravljico o srajci srečnega človeka. Pripovedka govori o bolnem kralju, ki mu je zdravnik naročil, da naj poišče srečnega človeka in obleče njegovo srajco. Ko je kraljev odposlanec po dolgem in napornem iskanju tega srečnega človeka našel, je ugotovil, da je brez srajce in brez lastnine.

Toda od pripovedi same je še bolj pomembno, kdo jo pripoveduje.

Ni isto, če ti o prednostih življenja brez lastnine govori ljudska pravljica ali pa društvo svetovnih bogatašev, kot tudi ni isto, če o neuspehu multikulturalizma tarna Angela, načelnica povojne upravne enote bivše nemške države, ali pa če o tem razpravljajo ljudje, ki v tem multikulturalizmu živijo. Ni uspel v čem? Česa multikulturalizem po mnenju načelnice Angele ni dosegel? Odgovor na to vprašanje lahko slutimo v njenih dejanjih leta 2015, pet let po tej njeni izjavi.

Na isti način se tudi zgornja izjava v slovenščini sliši romantično, v izvirniku, podana v videoposnetku televizijskega nasmeha amerikaniziranega kodrolasca pa ima popolnoma drugačen ton. Nadaljevanje videa razloži podrobnosti: vse kar bomo potrebovali, bomo najeli.

Najem ima svoje prednosti: lastnine nam ni potrebno vzdrževati, ni nam je potrebno po uporabi prodajati, ni nam je potrebno podrobno poznati. Kot nalašč za današnjo dobo, kjer imamo malo časa.

Lastnina pomeni moč in lastnina produkcijskih sredstev je določala, kdo ima v družbi oblast. Oblast se tako lahko menja na dva načina: ali se nasilno ali kako drugače spremeni lastništvo produkcijskih srednstev ali pa se proizvodnja seli iz enega tipa produkcijskih sredstev na drugega, novejšega, kar najpogosteje povroči sprememba tehnologije.

Niso fevdalci izgubili oblasti zaradi naprednih družbenih silnic in avantgarde, temveč so izgubili oblast, ker se je zaradi tehnologije zamenjal tip produkcijskih sredstev, ki ni bila več prvobitno zemlja, ampak stroji, tovarne in tehnologija. Ni se odpravilo sužnjelastnišvo zaradi nenadnega napada moralnosti abolicionistov, temveč ker je tehnologija človeškega suženjstva bila manj učinkovita od novejše tehnologije strojev in izrabe energije premoga in nafte.

Tako sedaj vidimo, da se nova revolucija, ki se izvaja pod pretvezo svetovne epidemije različic, testov in dnevnih novih primerov spet vrti okrog lastnine. Prepakirana v liberalno-oglaševalsko leporečje, ko se oblast prodaja kot upor proti oblasti oziroma vzemanje lastnine prodaja kot odvzemanje bremena posamezniku in skrb za njegovo srečo tako odkrito promovira t. I. ekonomijo najema (subscription economy).

Uvajanje gospodarstva na najem je že dolgo v teku: pomislite samo na primerjavo življenjske dobe žarnic, akumulatorjev, avtomobilov, delovnih strojev in podobnih izdelkov narejenih izpred desetletji in danes. Ali pa na novice o načrtovani izrabi elektronskih naprav, telefonskih baterij in podobno. Zakaj se to dogaja? Zakaj bi želela visokotehnološka družba izdelovati vedno manj kvalitetne izdelke? Očitno več ni pomembno znanje in sposobnost izdelati vzdržljivo napravo, temveč v trenutnih družbenih razmerjih več moči prinašajo ugodni finančni rezultati.

Nevidno so se torej družbena produkcijska sredstva spremenila iz tehnologije v finančni svet. Zgodila se je financializacija gospodarstva. Dejansko naših izdelkov več ne kupimo, temveč jih najamemo. Če je vrtalni stroj načrtno narejen na življenjsko dobo 5 let, sposobni pa smo izdelati stroj z večjo življenjsko dobo, ali smo potem vrtalni stroj kupili ali najeli? Najemizacija lastnine se spodubja tudi s strani države. Če kupimo zemljišče in smo za njega obvezani plačevati davek z imenom “nadomestilo za uporabo”, ali smo zemljišče kupili ali v resnici najeli za nekoliko nižjo najemnino?

Naslednja stopnja financializacije gospodarstva in družbe je uvedba najemodajalskega razmerja v medčloveške odnose in človeka samega. Individualizacija, atomizacija in razbijanje družin in odnosov vodi v odnose na podlagi plačilnih razmerij. Namesto dvorjenja in zmenkov imamo računalniško spoznavanje prek plačljivih portalov.

Namesto “neplačanega varstva”, o katerem govorijo cilji Združenih narodov za trajnostni razvoj, bodo mame plačane za varstvo tujih otrok, lastne pa bodo dale v plačano varstvo tretji ženski. Osebnih potreb ne bo več zadovoljevala družina, temveč plačan psiholog, itd.

Vse kar je plačano z denarjem, pa je lahko nadzirati, slediti, knjižiti in voditi. Zaključni nivo tega podviga in gospodarske preobrazbe pa je veliki “reset” svetovnega ekonomskega kongresa, ki bo združil digitalno in biološko identiteto. Dostop do družbe bo v prihodnje pogojen z digitalnim cepilnim potnim listom, ki bo imel rok trajanja. Ta rok se bo podaljševal s “poživitvenimi odmerki” novih variant in različic. Prav v temelju življenja bo človek postal odvisen od nove doze proizvodov oddaljenih mega korporacij, ki bodo posameznika lahko po potrebi “ugasnile”. Vzpostavitev življenja na najem bo zaključena.

Najemali bomo lastno življenje.

Trije veliki zgodovinski tokovi delujejo proti ohranitvi in svobodi rodu, za katerega se borimo: genetski in družbeni interesi globalistične elite, standardizacija človeštva s strani financializacije družbe in standardizacija človeštva s strani tehnologije. Ti vzvodi so medsebojno odvisni in vzročno-posledično podprti. Toda današnje stopnje liberalizma, nadzora, genetskega in psihološkega uničevanja narodov ne bi bilo brez današnje stopnje tehnologije.