Vsakemu, ki je želel pred leti priti do določenih informacij po internetu, in ki želi danes priti do podobnih informacij, zelo hitro postane jasno, da danes mnogih stvari, ki so pred nekaj leti še bile na voljo, preprosto ni več.

Podobno temu, kar se je zgodilo s Trumpovimi računi na Twitterju, Facebooku… Ali podobno temu, kar se je zgodilo knjigam, ki so jih vrgli ven iz prodaje na Amazonu.

Ali podobno neštetim posnetkom, v katerih se je pojavljala kakšna alternativna razlaga glede prve ali druge svetovne vojne in glede mitologij, povezanih s tem.

Spodaj je delni prevod teksta »Smrt interneta«, v katerem se mlad uporabnik in hkrati tudi ponudnik internetnih storitev Joshua ozira na razpad nekdanje svobode internetnega prostora in pokaže nekaj osnovnih korakov, potrebnih za gradnjo vsaj delno neodvisne mreže.

"Internet postaja vse manjši, drobi se po državnih mejah in podlega predpisom, ki jih nalagajo vlade, podjetja in sami stroji (z umetno inteligenco, ki zna prepoznavati ogorčenost ob sovražnem govoru).

Internet je omrežje, sestavljeno iz manjših omrežij. Internet je edino mednarodno omrežje, ki ga trenutno uporabljate. Internet je ogromen, se razteza preko sveta in sega v vesolje, internet je tudi to, kar pišem zdajle v Evropi za spletno mesto v ZDA, ki pa je dostopno v skoraj vseh državah sveta brez vsakega vpletanja njihovih vlad v moje sporočilo.

Toda internet je hkrati zelo krhek. Ima veliko gibljivih delov in vodi politiko današnjega sveta. Iz tega razloga bo umrl in umrl bo kmalu. Naš »big-I« internet se lomi in kmalu bo postal kupček razdrobljenih malih i internetov. Vsaka država ali sindikat bo imel svoj lokalni in strogo urejeni internet. Povezave med internetnimi mrežami se bodo pojavile na ostankih velikega velikega Interneta, za dostop do tega pa bodo potrebna posebna poslovna dovoljenja.

Kitajska to že izvaja. Severna Koreja prav tako. Rusija se je pred kratkim že preizkusila izolirati od interneta (https://www.themoscowtimes.com/2019/12/24/russias-interent-ready-isolation-officials-say-after-partial-shutdown-a68728). Evropska unija še naprej izvaja agresivne cenzurne ukrepe, kot je TERREG (https://edri.org/our-work/european-parliament-confirms-new-online-censorship-powers/), ki kateri koli državi članici EU omogoča, da gostitelj v kateri koli drugi državi članici EU v eni uri odstrani vsebino ali pa se kaznuje z globo do 4% njihovega bruto prometa v tekočem poslovnem letu. Internet bo težko dolgoročno preživel tovrstno vmešavanje.

Medtem ko so si bolj centralizirane vlade vzele pristojnosti oblikovati internet, kakor se jim zdi primerno, so naši zahodni politiki postavili ovire kot je npr. ustavna zaščita in sodni postopek, s katerimi internet obtežijo do skrajnosti in ga naredijo za okorno orodje. Dokler teh ni mogoče zavreči, lahko vlada preprosto zaobide sodišča in naloži podjetjem, da to opravijo zanje. Podjetja ustava ne omejuje na enak način kot vlade, tako da se megakorporacije in vladni interesi še naprej prepletajo v eno ogromno nelagodje, v katerem lahko druge drugim pomagajo pri teh omejitvah.

"Zgradite svoj internet"

Če vam naštejem gibljive dele, ki so potrebni, da lahko pride vsebina na vaš zaslon, boste videli, kako zelo občutljiv je internet. Upoštevajte, da če se kateri od teh delov pokvari ali umanjka, ste brez interneta, dokler tega dela ne dobite ali zamenjate. Spletno mesto lahko deluje samo s privolitvijo in sodelovanjem desetin drugih podjetij.

Najprej potrebujete strežnik. Večina ljudi, ki poskušajo postaviti spletno mesto, si ne more privoščiti strežnika ali pa najti mesta, kjer bi ga postavila, zato najamejo virtualni strežnik (VPS) pri podjetju, kot sta DigitalOcean ali Linode. Ta bodo verjetno cenzurirala žaljivo vsebino in vas prisilila, da zamenjate podjetje, če želite objavljati necenzurirano vsebino. Seveda, če imate srečo, da ne bodo samo izbrisali vašega VPS brez opozorila.

Drugič, potrebujete IP naslov in ASN (številka avtonomnega sistema). Te dodeljujejo RIR-ji (regionalni spletni registri). ARIN je RIR za ZDA. Če ARIN reče, da ne dobite podomrežja (skupine IP-jev), ga ne dobite. A nujno ga potrebujete za delovanje. Ko kupite VPS, je IP in omrežje urejeno in lahko ga začnete uporabljati. Če vam ne pustijo uporabljati VPS, morate to storiti sami in to je precej drago.

Tretjič, potrebujete ponudnika internetnih storitev. To je podjetje, ki se neposredno priključi na vaše omrežje in vas poveže z internetom. Ta del je zelo pomemben, saj morate fizične naprave priključiti tja. A tudi to ni nujno brez težav: ColoCrossing v Buffalu je moje strežnike dobesedno odklopil in jih leta 2019 dal čez noč za gostovanje drugim.

Četrtič, potrebujete »vrstnike« (to so računalniki kot vaš, ki delujejo kot vozlišča za sprejemanje in oddajanje podatkov). Ko podatki prečkajo internet, se večina njegove poti opravi prek omrežij tretjih oseb, ne neposredno prek vašega omrežja. Če je vaša vsebina žaljiva, »vrstniki« zavračajo dostavo vsebine na vaše IP-je ali iz njih, s čimer ste v bistvu lahko izločeni iz svetovnega spleta. NTT noče sodelovati z nobenim podjetjem, ki na primer sodeluje z mojim podomrežjem.

Petič, potrebovali boste ime domene. Vse zgoraj zgolj usmerja promet na IP. Čeprav lahko spletno mesto zaženete samo z IP-jem (glejte 1.1.1.1), večina ljudi raje vpiše »zerohedge.com«. To zahteva blagoslov še dveh podjetij: registrarja, ki domeno odda v najem stranki, in omrežnega informacijskega centra (NIC), ki je lastnik najvišje domene. Kot primer: ZeroHedge za registracijo uporablja EasyDNS, vse domene .COM pa nadzoruje Verisign. Da pridobiš od Verisigna dovoljenje za prodajo naslovov .COM, je treba plačati 3500 USD in dodatnih 4000 USD letno. Brez tega dovoljenja se morate zanašati na neodvisnega registrarja za svojo domeno.

Ko DreamHost (podjetje, od katerega sem aprila 2009 kupil prvo domeno, ko mi je bilo 16. let), reče: »kiwifarms.net pri nas ne morete več gostiti in vaš račun pri nas zapiramo v 14 dneh«. To me je postavilo v težko situacijo. Če bi samo prestavil domeno Kiwi Farms na drugo podjetje, bi bili morda manj prijazni in bi jo preprosto zasegli! Pri tem jih nič ne ustavi.

Domeno Kiwi Farms sem preselil v registrar domen Cloudflare. To je zelo tvegana odločitev. Namreč v preteklosti bi »haterje« usmerjala tako na Dreamhost kot na Cloudflare. Zdaj obstaja bolj centralizirana točka. Zato se zdaj bojim celo izgovoriti ime Cloudflare, ker bi jih s samim izgovarjanjem imena lahko opomnil, da obstajam, in jih pritegnil k temu, da bi me pohodili.

Zakaj je Cloudflare poseben?

Če povzamem: imam lastne strežnike (približno 20.000 USD opreme). V lasti imam tudi lastne IP-je in ASN (2.000 USD letno). Imam svoj »upstream« (500 USD na mesec). Lahko bi postal lastni registrator domen .NET (3.500 USD + 4.000 USD na leto). Po svojih močeh sem v okviru proračuna 28-letnika "zgradil svoj internet".

Kljub vsemu ima internet še eno šibko točko: zavrnitve pri napadih na storitve. Taki napadi uporabljajo kompromitirane računalnike za pošiljanje ogromnih količin neželenih podatkov na eno samo točko, s čimer izbrišejo zakonit promet.

Napadi DoS so poceni. Preprodajalce botnetov je enostavno najti. So enostavni za uporabo. Vendar jih ni poceni ustaviti. Napad 10 Gbps stane manj kot 100 USD na mesec, linija 10 Gbps pa stane 750 USD na mesec. Usmerjevalniki z zmogljivostjo 10 Gbps stanejo na tisoče. Napadi so pogosto nad 100 Gbps ali celo 1000 Gbps. Le malo podjetij se lahko spoprime s tem. Ta podjetja so pod močnim političnim nadzorom. Cloudflare je največji in ga uporabljam.

Nadaljnji obstoj številnih spletnih mest, ki bi jih ljudje raje ustavili, je odvisen od muhavosti enega človeka. Nikoli ga nisem srečal in nisem nikoli govoril z njim. Prepričan sem pa, da ve, da obstajam samo zaradi velike količine sovražne pošte, ki jo prejemam.

Matthew Prince, izvršni direktor Cloudflareja, je nekdo, ki izstopa iz elite Silicijeve doline. On je tista oseba, ki pri cenzuri na internetu po defaultu reče "ne". Cloudflare je odstranil le dve spletni strani, ki sta bili odprto neonacistični. Hkrati pa se navadno nočejo lotiti podobnih tviterašev. Zakaj? Nevem. Mogoče je Matthew samo libertarec. Mogoče si želi, da bi bil internet tak, kot je bil nekoč. Mogoče pa je vladni informator; obstaja priljubljena teorija zarote, ki špekulira, da je Cloudflare en velikanski spyware aparat v sredini. Tudi če je, mi je vseeno. Moja spletna stran je zakonita in na njej ni ničesar, kar ni javno.

Prince pa je le en človek in ne dvomim, da ga bo ob upokojitvi zamenjal nekdo, ki bo slabši. Nekateri politični aktivisti, ki si prizadevajo cenzurirati internet, preprosto čakajo dan, ko ga ne bo več. Obstajajo tudi druge storitve za ublažitev DDoS, vendar so veliko manjše, pogosto ne tako sposobne in niso v tako močnem položaju reči "ne". Ko bo brez moči, bo povzročil vakuum, ki bo negativno vplival na zdravje interneta in ga ne bo takoj nadomestilo prav nič.

Nekaj ​​alternativ Cloudflareju je politično dejavnih. Voxility, Path, X4B in drugi so konkurenti. Voxility je ena najslabših v smislu politične aktivnosti. X4B je v Avstraliji in spoštuje nenavadne tuje zakone o svobodi govora, ki so nezdružljivi z ZDA. Path je enaka z NTT in mi ni na voljo zaradi embarga NTT na moje podomrežje.

"Zgraditi svoj internet nekje drugje?"

Zaradi vse bolj politizirane vloge peeringa (ponudniki internetnih storitev se dogovarjajo o medsebojnih povezavah) internet razvija lastno čredno imuniteto do vsakršne polemike. Ko določeno število ponudnikov internetnih storitev reče, da vas ne bodo spremljali, ste nasrkali. Ta podjetja se ves čas konsolidirajo in možnosti so vsako leto manjše.

Nobeno podjetje nima upravljanja s hrbtenico. Ljudje želijo samo zaslužiti čim več denarja s čim manj hrupa. Le malo podjetij bo načeloma finančno uspešnih. Mafija to izkoristi za cenzuro interneta z velikim učinkom. To je napoved tega, kar prihaja.

Kaj če bi vse preselil iz ZDA v "svobodno" državo, kot je Rusija? Zdaj imam rusko strojno opremo, ruske IP-je, ruski upstream, ruske vrstnike, rusko ublažitev DDoS-a in lepo domeno .RU za zaokrožitev. Kaj se zgodi potem?

Ob predpostavki, da ni nobenih težav z lokalnimi zakoni in vlado, in da bi bila Putinu osebno všeč spletna stran, bi to dejstvo le preložilo  reševanje problema t.i. peeringa (vozlišč internetne dejavnosti). Tako kot bi selitev podjetij VPS preložilo reševanje problemov glede VPS. In tako naprej po vsej prej opisani piramidi vseh stvari, ki so potrebne za vzpostavljanje lastnega interneta. Vse do prihajajočega internetnega razkola, kjer bo moje spletno mesto nenadoma na ruski strani dveh novih internetnih mrež.

Po posvetovanju z odvetniki, odvetniki in zagovorniki po vsem svetu sem porabil na tisoče dolarjev glede pravne zaščite internetnih storitev v njihovih državah. Karkoli je tam zunaj, ni boljše od tistega, kar je doma. Moramo se odločiti odpraviti težave tu, v ZDA, namesto da poskušamo odgovornosti za internet in naše svoboščine preložiti na naključno državo.

"Karkoli Amerika upa, da bo uresničila na svetu, se mora najprej uresničiti v središču Amerike." - Dwight D. Eisenhower

Širši vpliv

Leta 2007 se je na tisoče spletnih mest potegovalo za promet na internetu. Do leta 2014 je bilo to število 35 (https://www.ncta.com/whats-new/the-expanding-consolidation-of-the-consumer-internet-2).

Leta 2021 Google in YouTube (hčerinska podjetja Alphabet LLC) sama ustvarita dovolj prometa, da premagata naslednjih 30 najboljših spletnih mest skupaj.

Tudi ponudniki internetnih storitev se konsolidirajo in v telekomunikacije kot panogo je težje prodreti. Za poslovanje boste morali položiti kable, večina področij pa ima za te kable vladna dovoljenja enega podjetja. Medtem sta Google in Amazon vzpostavila lastno infrastrukturo in dobila tisto, kar potrebujeta. Googlov oblak in Amazonov AWS sta sama po sebi internetna omrežja v velikosti države in nadzorujeta ogromno globalnega prometa.

Imamo konkurenčno krizo. Pomislite na vse poskuse neodvisne konkurence Googlu, YouTubu in Twitterju, ki so prišli in odšli v zadnjih nekaj letih. Nihče se ne more postaviti proti tej plimi in nekaj redkih, ki so pripravljeni poskusiti, je uničenih zaradi muhavosti teh mega korporacij (obogatenih z vladnimi pogodbami), ki nimajo interesa, da bi navadni ljudje izpodbijali njihov absolutni, totalitarni nadzor nad vsemi spletnimi mediji.

Za vsakim spletnim mestom kot je Kiwi Farms, Gab, 8chan in Bitchute, ki so se poskušali soočiti s temi težavami, je sto drugih, ki so (pametno) že na prvi oviri spoznali, da je to izziv izven možnosti njihovih proračunov in daleč preko zmožnosti navadne osebe. Naš internet bi bil lahko tako živahen in zdrav, če bi odstranili umetne omejitve, ki jih nalagajo različni posredniki in država.

Torej, kaj je mogoče storiti?

Zakonodajni popravek

Člen 230 ščiti vse te ponudnike storitev pred civilno odgovornostjo za gostovanje mojega spletnega mesta. Le malo jih je pripravljenih ščititi moje spletno mesto, da bi se uprli cenzuri. Kvečjemu obratno, raje delujejo kot meč, ki nekaznovano seka moje vsebine. 230 (c) (1) jim daje imuniteto pred civilnimi tožbami od tistih, ki jih gostijo, medtem ko jim člen 230 (c) (2) daje imuniteto pred civilnimi tožbami ljudi, ki so jih oni cenzurirali.

Zakonodajna rešitev (spreminjanje 230. člena zaradi odvračanja od cenzure) zahteva urejanje odstavka (2), ne da bi se odstavek (1) v postopku ukinil. Zaradi natančnosti bi se tudi kirurg znojil. Čeprav je veliko predlogov za spremembo člena 230, so vsi slabi.

Zelo oklevam, da bi kdaj predlagal spremembo člena 230. Vendar bi že samo črtanje ali spreminjanje enega samega odstavka - 230 (c) (2) - zadostovalo za tožbo podjetij, ki posegajo v naše poslovanje.

Finančni popravek

Tudi tukaj je prisotna problematika finančne cenzure, o kateri sem v preteklosti že pisal v članku z naslovom Člen 230 ni problem, plačilne mreže so.
Skratka: MasterCard, Visa, Discover in Amex nadzorujejo skoraj vso potrošniško porabo v ZDA in pogosto te plačilne mreže ustavijo poslovanje določenim spletnim mestom, podjetjem in posameznikom, da bi jih finančno uničili iz političnih razlogov (primer v Sloveniji je bil NTA, ki so jim nenadoma odvzeli možnost poslovanja s strani njihove takratne banke).

Veliko majhnim podjetjim se ni treba odločiti, da rečejo "ne" tej mafiji, ker bodo plačilna omrežja zanje odgovorila "da". Urejanje teh plačilnih omrežij, vzpostavitev alternative (Federal Reserve poskuša vzpostaviti takojšnjo storitev prenosa med bankami, imenovane FedNow) in vključevanje alternativnih plačil v valuti (kriptovaluta ali celo plemenite kovine) so načini, kako to finančno cenzuro rešiti.

Popravek »čebule«

Nekateri predlagajo prehod na domeno .ONION v omrežju Tor, ki za dostop potrebuje poseben brskalnik. Menim pa, da bi morala biti vsa ameriška legalna vsebina dostopna običajni osebi z običajnim spletnim brskalnikom.

Tor je odličen za zaščito ljudi, ki dostopajo do spletnih mest. S skrivanjem poti, ki jo vodi promet, lahko ljudje v nesvobodnih državah skozi Tor varno najdejo cenzurirano gradivo.

Spletna mesta lahko nastavijo tako imenovano "skrito storitev". Skrita storitev obide zahteve za registracijo domenskih imen in skrije izvor prometa, tako da dejansko onemogoča, da bi kdorkoli storil kaj glede vsebine, ki gostuje na Toru. V tem je nekaj modrosti, a skrivanje zmanjšuje dostopnost teh storitev in preprosto daje več prostora mafiji. Pri tej težavi pomagajo običajni brskalniki, kot je Brave, ki izvirno podpira dostop do omrežja Tor.

Obstajajo storitve, podobne Toru, ki skušajo s koncepti kriptovalut ustvariti močno zasebno omrežje, ki ima vse prednosti Tora, in ima vgrajena orodja za izogibanje finančni cenzuri.

Pravi popravek

Najmočnejši in lahko dostopen popravek cenzure je prav tako popolnoma brezplačen in na voljo vsem. Bolj kot karkoli naš brezplačni internet potrebuje svobodne ljudi s pogumom, da se uprejo mafiji in zavzamejo svoj položaj ter se zavzamejo za spremembo, ki jo želijo videti v svetu.

Če želimo obdržati svoj »I-big internet«, potrebujemo več kot enega Matthewa Princea. Vse, kar mora vsakdo storiti, je, da tem ljudem reče "ne": Ne, ničesar ne bom spremenil brez sodne odredbe."