Zdi se, da je prostor, ki gradi na narodu in določenih nacionalnih programih, v slovenski politiki že zaseden, a vendar se tudi zdi, da je slovenstvo kot pojem pomensko izpraznjeno. Globalizacija je dosegla svoje, v slovenskih pogojih se je pridružila tudi balkanizacija, ki je premaknila identifikacijska sidra Slovencev drugam.

Morda sodobni razvoj človeka poteka na način, ki premika ta sidra iz rodovnega na druga področja, ki so za posameznika bolj temeljna od rodovne pripadnosti, torej iz biologije na vrednostno področje. In pri tem postajajo biološke dispozicije v zavesti modernega človeka manj pomembne oziroma jih nadomeščajo druge, bolj abstraktne, tudi moralne, etične.

Tako se lahko vprašamo, ali je slovenstvo danes še temeljna identifikacija osebe, katere predniki so Slovenci oziroma ali je slovenstvo še neka posebna vrednota?

Vsakdo se lahko pri sebi vpraša, kje na lestvici njegovih vrednot je to, da je Slovenec. Jaz osebno sem rodovniško Slovenka, spomin mojih prednikov (staršev, starih staršev, njihovih staršev itd) ni segal v nobeno drugo »izvorno« domovino, nihče se torej v družinski rodovni skupnosti ni spomnil, da bi davno nekoč nekdo »naš« prišel od nekje drugod. Zato lahko z gotovostjo rečem, da so, ko se je formirala slovenska nacionalna zavest v 19.stoletju, vsi moji predniki živeli na slovenskem nacionalnem ozemlju. Mislim, da je to tudi edini pravi mejnik v opredeljevanju, kdo je in kdo ni Slovenec. Ko smo Slovenci nastali, se »prebudili« kot narod, se identificirali s to skupnostjo zaradi skupnih navad, kulturnih običajev in, kljub narečnim posebnostim, bolj ali manj podobnega jezika ter se poimenovali za Slovence, so predniki nekaterih, ki danes živimo v Sloveniji, bili tukaj. Bili so prisotni v tistem zgodovinskem času in bili so vključeni v to skupnost ljudi.

Zato smo nekateri Slovenci in drugi nekaj drugega.

Novodobno marksistično omaloževanje slovenstva, češ da gre za »sociološki konstrukt« ne more izničiti rodovnika. Slovenec se rodiš, ne zato, ker si rojen na teritoriju Slovenije, ampak zato, ker si rojen slovenskim staršem, kjerkoli ti živijo. 

Danes smo priča tudi nekakšnemu zapoznelemu poskusu narediti iz slovenstva vsevključujočo nacijo, kar je pri številčno majhnem narodu, kot smo Slovenci, svojevrstni politični debilizem. Nacija (angl. Nation) je širši pojem od naroda. Če je narodov temelj prav ROD (slovenščina je čudovito izjemna glede tega poimenovanja, saj izraža že s samo besedo narod prav njegovo bistvo, torej, rod, predniško linijo pripadnosti), je nacija vezana na pojem države, torej državljanstva. Iz zgodovine so znani nastanki velikih nacij, npr. ameriške nacije, francoske, tudi italijanske, ki so nastale znotraj meja držav, ne glede na etnično in narodno pripadnost državljanov.

Pogosto se je vzporedno z nastankov nacije odvijala tudi jezikovna unifikacija, ki je potekala s prevzemom jezika večinskega naroda s strani manjših; veliko jezikov manjših narodov je v tem procesu izginilo. Nekaj podobnega je bila ideja Jugoslavije v času od njenega nastanka do druge svetovne vojne, ko se je sistematično delalo na unifikaciji jezika in naroda, vendar je bilo prav zaradi močne narodne zavesti Slovencev ta jugoslovenizacija takrat neuspešna.

Poskusi unifikacije z večinskim jezikom je potekal tudi v »novi« Jugoslaviji. No, zdaj se ta proces jugoslovenizacije Slovencev dogaja kar znotraj Slovenije same.

Priča smo paradoksu, ko se Slovenija, država, ki naj bi bila uresničitev tisočletnega sna Slovencev po samostojnosti, spreminja v državo, ki sistematično briše slovenstvo in slovensko nacionalno identiteto.

V  vseh svojih operativnih politikah ta država,  uklanjajoč se diktatu globalističnih, posebej EU projektov, izvaja raznorodovanje, ki bo imelo veliko bolj tragične posledice od kakršnih koli poskusov raznorodovanja v preteklosti.  Slovenci postajamo v lastni državi drugorazredni državljani, in to tako drugorazredni, da se državi ne zdi vredno niti to, da nas prešteje, niti toliko nismo vredni, da bi vedeli, koliko nas sploh še je.

V Sloveniji se vodijo socialne politike, ki zaradi kriterijev, ki jih postavljajo, favorizirajo priseljence, ne Slovencev. V Sloveniji so socialne transferji namenjeni nizko kvalificirani, uvoženi delovni sili. Slovenec do socialnih transferjev v svoji državi ne pride, njegovi otroci »presegajo cenzus«. Slovenec do državnega stanovanja ne pride, ta so namenjena »socialno ogroženim«, torej priseljeni nizko kvalificirani delovni sili in njihovim družinskih članom.

Za Slovenca v tej državi ni zastonj nič! Zastonj privilegiji pripadajo tujcem.

 Slovenec je v svoji domovini dober samo za trdo delo in plačevanje davkov, na katerih se bohoti predimezioniran državni aparat, ki, ne glede na  barvo vladajoče koalicije,  že desetletja ne služi več interesom slovenskega naroda. Nasprotno.

Slovenska država postaja zgolj administrativna enota bruseljskega centra, ki niti ne skriva svojega prezira do »narodov«, saj pojma »narod« v svojih dokumentih niti ne več uporablja; EU dokumenti, s tem pa tudi njihovi slovenski prevodi, uporabljajo striktno pojem »družba«; tako tudi v Sloveniji ne bomo več našli uradnih dokumentov, kjer bi se uporabljal termin »slovenski narod«; govori se zgolj o »slovenski družbi«.

To je globalistična vizija upravnih enot, kjer narodne identifikacije ni več; je samo konglomerat atomiziranih posameznikov znotraj administrativnih meja mikro enot nadržavne tvorbe, v kateri je vseeno, kdo živi. Manj kot je domorodcev, za katere še obstaja bojazen, da se spominjajo nekakšne »narodne zavesti«, bolj kot je identifikacija atomizirana, manj kot je skupinske pripadnosti, šibkejša kot je torej narodna zavest, lažje naddržavne tvorbe unificirano vladajo in manjša je možnost za upor proti njim.

Slovenska država s svojim vestnim prevajanjem bruseljskih direktiv in udinjanjem bruseljski eliti tlakuje pot v narodno izkoreninjenje Slovencev.

Vodilni politiki se ne zavedajo, da ni dovolj, če si med prepevanjem Zdravljice držijo roko na srcu in da radi tu in tam prisluhnejo harmoniki ali pojedo »slovenski zajtrk«.  Ko taisti politiki obenem sprejemajo ukrepe, ki favorizirajo Neslovence in tujce ter jim radodarno omogočajo brezplačne vrtce za vse njihove od drugega do desetega otroka, je jasno, da tlakujejo pot v konec slovenskega naroda. 

Ali je možno spremeniti tok dogajanja? Zgledi iz Vzhodne Evrope kažejo, da lahko. Poljska in Madžarska dosegata velike uspehe, zlasti na področju dviga rodnosti svojega lastnega naroda, torej lastnega rodu, ne nekih imaginarnih »državljanov«. Kajti tudi v Sloveniji ne gre za to, da je potrebno dvigniti rodnost kogar koli, ampak mora slovenska država, torej država, ki smo jo Slovenci ustvarili zase, s stimulativnimi ukrepi poskrbeti za  dvig rodnosti Slovencev.

Ker, če se vrnemo na začetek članka, slovenstvo je in bo vedno vrednota vseh nas, ki pripadamo rodu Slovencev! In nihče nam ne more vzeti našega ponosa, da smo Slovenci, potomci naših prednikov, ki so tukaj vztrajali in razvili eno najlepših in samobitnih evropskih kultur.

Slovenstvo je in bo vrednota vsem, ki se čutimo z vsem srcem Slovenci, saj so nas starši vzgajali kot Slovence. Zato je čas, da se prebudimo! Slovenstvo ni samoumevno. Zanj se moramo žal tudi v svoji lastni državi še kako boriti,  vsak na svojem področju, brezkompromisno.

Predvsem pa se ne smemo pustiti sprovocirati marksističnim izgubljencem, torej ljudem, ki so iz sebe izbrisali svojo narodno pripadnost, zavrgli svoj narod in narodni ponos; ljudem z vsiljeno ideološko identiteto, ki jih pušča prazne in ki dela iz njih potencialno bratomorne lutke v rokah globalističnih elit. 

Sem zato, ker sem ponosni Slovenec, ksenofob? Tudi prav. Sem zato, ker sem s ponosom Slovenka, rasistka? Tudi prav. Smo zato, ker smo narodno zavedni in bomo naredili vse, kar je potrebno, da obstanemo na tem ozemlju kot VEČINSKI NAROD, fašisti? TUDI PRAV!

Lahko nas zmerjajo, lahko nas preganjajo in kaznujejo za »sovražni govor« - če se mi ne bomo pustili izkoreniniti, nas nihče ne bo mogel. Prva stvar, ki jo slovenski patrioti moramo narediti, je, da se na novo politično organiziramo.

Stranke, tudi tiste, ki se umeščajo na desno, so preveč že prepletene z globalistično EU vsebino, morda manj na programsko deklerativni ravni, vendar vsekakor v izvedbi njihove politike. Kot alternativa starim strankam se je pred časom pojavil DOM, ki je vzbudil veliko upanja, da bomo dobili novo stranko slovenskih patriotov. Ali se bo po začetnih neuspehih zmogel na novo organizirati, je v tem trenutku velika neznanka. Prej bi lahko rekli, da je napočil čas za novo, tretjo izbiro.