Leta 2015 je  profesor za računalništvo in inteligentne sisteme, dr. Matjaž Gams v samozaložbi izdal knjigo Slovence izumirajo, v kateri je kot znanstvenik, zaposlen na IJS, zelo natančno prehodil pot od tega, kako opredeljujemo tujerodne rastline in živali, preko tega, kako take vrste vplivajo na določene avtohtone vrste rastlin in živali pa vse do tega, kako lahko določene vrste izumirajo. Pri njegovih demografskih analizah nam postane prekleto jasno, da smo Slovenci dejansko na robu izumrtja, in da je to povezano tudi z dotokom tujcev ter premalo aktivno politiko dviga natalitete.  

Ob vsem tem ni bilo že od leta 2002 nobenega resnega štetja prebivalstva, v katerem bi prešteli Slovence po narodnosti in po veri. To so ukinili.

Toda politikom naj, četudi si ne dajo veliko dopovedati, predlagam štetje prebivalstva, v katerem se zabeleži narodnost le tistim, ki se imajo za Slovence. Tako bi se lahko politiki izognili morebitnim strahovom, da se utegnejo nekateri drugi narodi počutiti upravičene še do veliko večjih zahtev in privilegijev, če bi rezultati štetja pokazali, da jih je že več kot 20 ali 30 odstotkov…

Zakaj mislite, da se sicer lahko zgodi taka reč kot je ukinitev štetja in ugotavljanja narodnosti prebivalstva? Še Mariji Tereziji je bilo jasno, da je neka taka »inventura« prebivalstva pomembna za vsako državo, ki resno računa na svoje ljudi. In tudi, da je pomembno, koliko ljudi je katere narodnosti. Še posebej takrat, ko živiš v državi, ki se po svoji definiciji imenuje »nacionalna država«, saj smo jo ustanovili Slovenci (torej narod) na podlagi samoodločbe.

Ali bi tako štetje utegnilo povzročiti tako šokantno soočenje z resnico o tem, kakšno je stanje, da bi to negativno vplivalo na nadaljnji razvoj Slovenije? Bi tudi navadni ljudje, ki niso nikoli dejansko razmišljali o tem, lahko naenkrat razumeli, zakaj so celo rezultati volitev takšni kot so?

Bi se naenkrat lahko soočili s tem, da bodo naši otroci morali živeti v neke vrste posebni vsejugoslovansko- mednarodni- večetnični in večrasni družbi, pri čemer bodo imeli seveda vedno (naj)slabši položaj? Saj bodo kot avtohtoni prebivalci ob takih progresivističnih medijih in marksističnem šolskem sistemu že po »defaultu« grozni »nacionalisti« in morda tudi zlobni »rasisti«. Vsekakor pa najmanj »fašisti«, če ne bodo z vsem srcem podpirali sorosoidno »odprto družbo«, (ki mora biti odprta le v eni smeri: smeri bolj ali manj liberalnega razsutja tradicij, običajev in predvsem genetike evropskih avtohtonih narodov.)

Pravzaprav smo vsi, ki opozarjamo na to leta in leta, že zdaj v tem položaju. Že zdaj nas stigmatizirajo tisti, ki se sicer strastno zavzemajo proti stigmatizaciji.

Že zdaj nam podtikajo namere za strahotne zločine, na kakršne ne pomislimo niti v sanjah, niti jih nismo zgodovinsko izvajali, kaj šele, da bi bili organizirani v tej smeri. In pri tem podtikanju so večinoma najbolj glasni ponosni nasledniki tistih, ki so take zločine dejansko izvedli takoj po vojni in so jih malo manj grozljivo izvajali vsaj še 50 let po vojni….  Prav tako nam podtikajo nasilni nacionalizem tisti, ki so še pred 25 leti v imenu nacionalnih tendenc bili pripravljeni klati po Bosni, Kosovem, Sarajevu, Srebrenici ipd… Podtikajo nam na vsakem koraku vse, kar nas poriva še bolj v rob izumrtja in še bolj v rob nezmožnosti, da bi se vzpostavili kot zdrav, samozavesten narod in zdravo, ozaveščeno družbo, ki ji je jasno, da smo Slovenci določena skupina ljudi s svojimi značilnimi kulturnimi posebnostmi, da imamo precej enotne genetske značilnosti, ki so vsaj deloma različne od okoliških kultur (pri tem so, zanimivo, v bližnji okolici najbolj različne prav od tistih kultur, s katerimi smo bili v skupni državi), in ki ji je jasno, da brez ozaveščanja teh osnovnih gradnikov naroda kmalu ne bo niti slovenske države niti naše kulture, rod in narod pa se bosta lahko povsem izgubila v ne tako odmaknjeni prihodnosti.

Ampak, slišim vprašanja: zakaj bi sploh narod bil neka pomembna kategorija? Vem, da dva tisoč let savlovskega natega zelo močno deluje in ga ne moremo kar zavreči z eno samo potezo in reči: univerzalizem sam po sebi je laž. Nihče nam tega ne bo verjel, ker nas iz vseh možnih strani bombardirajo z »dokazi« o tem, kako smo vsi po celem planetu enaki in kako vsi lahko živimo skupaj v multikulturalistični družbi brez meja in kako vse preplavlja univerzalna ljubezen.

Toda vsak dan posebej in vsako leto bolj je jasno vsakemu, ki zmore pogled mimo filtrov, ki nam jih globalisti natikajo na oči v različnih oblikah nevrolingvističnega in nevroikonskega programiranja, da je multikulturalizem velika prevara, v katerem se vsako generacijo zgodi vsaj ena taka vojna kot je to bilo tudi na balkanskem področju. Vsaj eno klanje, v katerem se (včasih pod krinko vere, včasih pod krinko ideoloških vprašanj, včasih pa tudi čisto brez krinke) različne etnične skupine prerazporedijo in med sabo »obračunajo« do hudih, genocidnih razmer.

A to se zgodi ob predpostavki, da neka etnična skupina pride do dovolj velike moči za to. Dokler je ta skupina premajhna, prešibka ali nima nobene druge dodatne pomoči za svoj prodor, se bo skušala prilagoditi, se »skriti«, iskati možnost sobivanja na način, da bodo posamezniki sicer čim manj izpostavljeni, hkrati pa bo večina posameznikov v tej manjšini skušala delovati samo-zavarovalno, vsaj delno subverzivno do večinskega naroda, povezano znotraj svoje etnične pripadnosti… (Seveda, vedno se bodo našli ljudje, ki ne bodo ustrezali tem opisom, a Gaussova krivulja je neusmiljena). Ko pride taka manjšina do dovolj velike moči- to je lahko gola številčna premoč nad prej večinskim, avtohtonim narodom, lahko je finančna nadvlada nad njim, lahko je pomoč druge sile od zunaj, lahko je kakšna druga oblika premoči nad večinskim, avtohtonim narodom- se začne proces prerazporejanja oblasti in groženj z nasiljem. In na koncu s prevlado, večinokrat žal povezano z grozljivimi genocidi.

Sami smo v svojem življenju lahko bili priče temu procesu tako v Sloveniji, ki je bila manjšinska v okviru SFRJ in se je (vsaj za silo) otresla očitne srbske nadvlade, predvsem smo lahko tak (še bolj izrazit) proces videli v BiH, kjer so skupaj tri etnične skupine sprožile skoraj totalno vojno druga proti drugi. Podobno smo videli proces na Kosovem, kjer so avtohtone Srbe v nekaj desetletjih zamenjali bolj številčni Albanci, podobna zgodba se dogaja ravnokar v Makedoniji…. A take in podobne reči se dogajajo v tem trenutku po celi Evropi…

Če bomo še nekaj časa živi, bomo podobne stvari videli v delih Anglije, Francije, Belgije in drugih držav, v katerih se bo vedno manjša populacija avtohtonih narodov morala boriti za obstoj na življenje in smrt.

Zato je skrajni čas, da se naša slovenska politična elita (in res mi je vseeno, kateri del teh ljudi ima katere ideološke predznake, če niso ti etnično določeni), zelo radikalno začne pri svojem delu spraševati vedno in vsakič, kako bo katera koli odločitev vplivala na potek očitnega izumiranja Slovencev. Predvsem pa: kako bi tak potek zaustavili in ga spremenili v potek večanja števila Slovencev?

Bo Marakeški sporazum pripomogel k temu, da bo Slovencev več in bodo z večjo gotovostjo ohranjali svoj rod, svojo etnično identiteto in svojo državo v prihodnosti?
Bo pristajanje na multikulturno življenje liberalnih ali marksističnih odvodov Savlovega natega poboljšal stanje našega rodu in naroda v času, ko bodo naši sinovi, hčere in naši vnuki vodili to državo in imeli aktivno vlogo v oblikovanju političnih, gospodarskih, kulturnih odločitev?

Bo izgradnja Tretje razvojne osi, Drugega tira in podobnih projektov pripomogla k temu, da bo Slovenija in njen avtohtoni večinski narod, na katerem je bila zgrajena, dejansko napredoval, imel boljše preživetvene možnosti?

Bo sprememba ustavnih določil o tem, kako naj potekajo referendumi dobro vplivala na preživetje Slovencev kot avtohtonega naroda?

ITD…

Želim reči, da bi se morali vsi politiki in vsak posebej čisto vedno, v vsaki politični situaciji in odločitvi, najprej vprašati o tem, koliko s tem pripomorejo Slovencem v njihovem naporu zgolj preživeti. Kot posamezniki in kot narod.

Lahko razumem ljudi, ki mislijo, da to nima nobene veze z njihovimi individualnimi načrti ali, da imajo občutek, da je narod zastarel koncept… Toda vsak med njimi bi si moral živo pred očmi naslikati situacijo, ko nek drug narod, etnična ali rasna skupina začne klat ljudi tvojega rodu in tvojega naroda. Tvoje potomce, tvoje sorodnike, kakor se je dogajalo v zgodovini in kakor se bo dogajalo tudi v prihodnosti, četudi bi še tako radi gledali skozi rožnat filter savlovskih profetov, ki trdijo, da tega ni in da je svet predvsem ena sama lepota različnosti… »Obogatitev«…

In četudi se po nekem res čudežnem naključju to ne bi zgodilo (čeprav se je že nekajkrat v zadnjih 100 letih- vsaj v 1.sv. vojni, Leninovih in Stalinovih čistkah, gladomoru, 2. svetovni vojni in v povojnih klanjih), bo vsekakor prišlo do hudih tenzij, v katerih se potem avtohtoni prebivalci množično selijo iz svojih domovin. So preganjani na en ali drugi način.

Naj spomnim, da je odliv Slovencev že zdaj, v tem relativno mirnem trenutku ogromen, o čemer se res zelo redko razpravlja. Toda, če že naletimo na tako razpravo, nas bodo vedno prepričevali, da toliko »državljanov« kot jih odide, tudi na drugi strani pride v državo, in pri tem bo v teh analizah vedno videti, kot da je vseeno, kdo so ti ljudje, ki prihajajo in odhajajo. Pri teh »analizah« se nikdar ne bo kakorkoli opredeljevala njihova nacionalna pripadnost, kot bi bilo čisto vseeno, kdo dejansko naseljuje Slovenijo in kot bi to vprašanje bilo povsem nerelevantno.

Če si ne znate predstavljati, kako zelo napačen je tak način gledanja, si prosim predstavljajte, da bi se vam rodil otrok in v porodnišnici bi potem žreb določil, katerega otroka boste dobili za domov tisti, ki ste na ta dan postali mamice in očetje…