Pred kratkim se je na Twitterju pojavil izredno zanimiv skupek tvitov (thread), ki je kot celota pritegnil našo pozornost in smo ga zato prevedli. 
Gre za opis sprememb, ki zelo spominjajo na to, kako v Sloveniji nekdo, ki pride iz določenega tradicionalnega okolja, hitro podleže različnim pritiskom okolja, v katerem se na novo znajde. Kar je zanimivo: pritisk okolja ni nujno zelo velik. Gre za to, da so ljudje, ki nimajo zelo močne verske ali ideološke zavezanosti, zaradi konformizma, oportunizma ali le zato, da obdržijo (si pridobijo) nove prijatelje v novem okolju, zelo hitro pripravljeni menjat svoja prepričanja. 
Čeprav v tem tekstu Mencius Moldbugman opisuje gibanje "woke" (gre za novo levičarsko gibanje antirasistov, antifašistov in oboževalcev politične korektnosti, socialne pravičnosti ipd), ta proces primerja z začetki krščanstva in tudi z drugimi podobnimi procesi v spreminjanju ideoloških izhodišč v pogledu na svet.
Ob objavi je tudi sarkastični video iz youtube-a, ki smo ga dodali kot spremljavo k temu tekstu, saj z ironijo kaže na glavne principe in vrednostne kategorije "woke" gibanja.

ARrevija

Eden od vzrokov, zakaj woke-izem (levičarsko gibanje »prebujenih«) ali intersekcionalnost ali karkoli že želite označiti trenutno novo religijo, ki trga zahod, uživa toliko uspeha, je ta, da mnogi vidiki naše sodobne družbe spodbujajo spreobrnjenje v tej smeri in za ta namen.

Liberalizem je na zahodu že dolgo prevladujoča ideologija do te mere, da se je utrdil. To je današnji establišment ali katedrala, kot bi rekel moj soimenjak (namig na njegov drugi avatar na Twitterju). Toda pospešek, ki ga vidimo zdaj, je oblikovanje nove sekte v verskem smislu.

Niti za trenutek ne verjamem, da v novo ideologijo preidejo milijoni ljudi le zato, ker verjamejo v resničnost te ideologije. To ni držalo nikoli, ko je šlo za množična spreobrnjenja in zagotovo ne drži zdaj. Privrženci prihajajo v novo cerkev zaradi socialno-ekonomskih koristi.

Prav tako ne verjamem, da se preusmeritve uvedejo od zgoraj navzdol, torej skozi oblastno vsiljeno vero. Konstantin ni bil bistven za to, da se je Rim spreobrnil v krščanstvo; Konstantin je bil le neizogibna odskočna deska v širjenju krščanstva. Obstoječa moč krščanstva je ustvarila Konstantina.

Brez Konstantina bi uvedba krščanstva padla na nekoga drugega. Morda bi trajalo še nekaj desetletij, a prej ali slej bi se morala rimska država prilagoditi naraščajoči moči nove Cerkve.

Evsebij je zapisal, da so se zgodnji kristjani množično spreobrnili in "množice v telesu z žarom sprejele" novo religijo, četudi se zdi, da je za to bolj malo dokazov. Bolj verjetno je, da je stopnja rasti števila zgodnjih kristjanov takšna, kot bi upravičeno pričakovali brez večje množične sreobrnitve.

Ta zgodnja krščanska propaganda množičnega spreobrnjenja se naslanja na domnevo, da so množice videle resnico nove religije in se spreobrnile zaradi privlačnosti same doktrine. Študije nasprotno kažejo, da je to zelo malo verjetno, spreobrnjeni kristjani so novo teologijo sprejeli šele PO spreobrnitvi.

Kaj je torej te ljudi sprva pripeljalo do nove vere? V glavnem so odgovor družbena omrežja. Velika večina spreobrnjenj je potekala prek povezav znotraj družine in prijateljev. Če uporabimo jezik prodaje: potreben je bil "topli klic", kajti redko se ljudje spreobrnejo s »hladnim klicem«.

Spreobrnjenci se pridružijo določeni »stvari«, ko so njihovi odnosi z verniki mnogo številčnejši od njihovih odnosov z neverniki. Gre za usklajevanje njihovih mnenj in nazorov s prijatelji in družino. To je pri nekaterih lahko zavestna izbira, pri oportunistih pa je to lahko dokaj nezavedno (se le prepustijo toku).

Prehod na nov način razmišljanja je verjetno precej manj odklon od stare ideologije kot pa preprosto prilagoditev novemu načinu.

Kdo je v naši družbi najbolj sposoben zavrniti vso tradicijo in namesto tega sprejeti vse, kar se jim ponudi?

Obstajata dva momenta, ko se mladi na zahodu znajdejo v novih okoljih, kjer število novih poznanstev preseže število starih povezav: ko se preselijo v novo okolje, ker gredo študirat na fakulteto in potem, ko se zaradi službe preselijo v novo mesto.

V obeh scenarijih so mladi v veliki večini umeščeni v nova družbena omrežja, ki so številčnejša in zaradi bližine tudi učinkovitejša od povezav, ki so jih pustili za seboj. Oba scenarija prihajata tudi z intenzivnimi propagandnimi kampanjami, ki jih vodijo profesorji na univerzah in kasneje politično korektni delovni kolektivi.

V 80. letih je bila večina spreobrnjencev v »Unification Church« (Združitvena cerkev) v ZDA novincev, ki so se preselili v San Francisco. Njihove družine in druge prijateljske vezi so bile daleč stran. Ko so sklepali nova prijateljstva, se je njihovo razmišljanje spremenilo in sčasoma so verjeli v nekaj, kar bi se jim prej verjetno zdelo smešno.

Taka spreobrnjenja bi se zdela kot neke vrste upor za zunanje opazovalce, toda dejansko je šlo za povsem oportuno in konformistično prilagajanje novih prišlekov, ki so se s tem dejanjem prilagodili neki skupini ljudi. Popolnoma enako se zgodi vsakič, ko nek mladi Američan vstopi v novo mesto, šolo ali podjetje. Za sabo pusti ideologijo svojih domov in staršev in se prilagodi nečemu novemu.

Temeljni proces, pod katerim mladi postanejo »woke« uporniki, je urbanizacija. Zapuščajo svoja majhna mesta in podeželje, da bi si pridobili izobraževanje in delo, vendar novo socialno omrežje prevlada nad starim, kar pomeni, da je neke vrste spreobrnjenje neizogibno.

Kot vedno, ima tudi to svoj vzor (in izvor) v antičnem svetu. Beseda "pogan" izhaja iz besede "paganus", kar pomeni nekaj takega kot "kmetavz". Tradicionalni Rimljani tega izraza niso nikoli uporabljali, šlo je za neologizem, ki so ga kristjani, ki so se priseljevali kot današnji migranti v urbana naselja, ustvarili v posmeh »zaostalim« podeželskim prebivalcem, katerih tradicionalna vera ni bila enaka krščanski.

Biti »pogan« ni bilo kul (če je že takrat obstajal tak koncept), vendar so zgodnji kristjani s tem izrazom uspešno diskreditirali svoje nasprotnike in s tem še bolj okrepili privlačnost nove vere. Danes se za enak učinek uporabljajo podobni izrazi, kot so "rasist", "kmetavz", »fašist« in podobno za ljudi, ki jim njihova tradicija, njihov rod in njihova domovina nekaj pomenijo.

Spreobrnjenci so na splošno pretežno nereligiozni. Mormoni so se pri svojem delu misijonarjenja naučili, da se sploh ne trudijo zapravljati časa z verniki drugih cerkev, ampak se ukvarjajo izključno z ljudmi, ki ne pripadajo nobeni verski skupnosti. Verjetno je večina ljudi do nedavnega itak spadala v to kategorijo, kajti leni liberalizem je že dolgo uveljavljena najbolj vplivna ideologija.

Zdaj poteka boj za duše (lenih) liberalnih nereligioznih mladičev. Predstavljam si, da je prepričanja naše družbe v liberalizem in demokracijo kot »Cerkev« (z veliko začetnico), woke-izem pa je kot ustvarjanje nove »sekte«. Kakšna je razlika?

Cerkev in sekta se razlikujeta po stopnji napetosti do okolja. Sekte so verske skupine, ki so v visoki napetosti s svetom, cerkve pa so skupine ljudi, ki živijo v nizki napetosti v odnosu do okolice. Liberalizem, ki ima oblast že desetletja, sedi udobno in ne kaže popolnoma nobene napetosti.

Stari liberalizem je lahko sprejel manjše herezije kot je na primer krščanstvo, ker je bil močan in utrjen v svoji poziciji. Ob stagnaciji širšega sistema liberalne demokracije so njene življenske sile zamirale, s tem pa je zamirala tudi socialna mobilnost (v smislu pretočnosti med posameznimi sloji ljudi).

Tu pride do argumenta o »bioleninizmu« (LINK na prevod članka bloggerja @Spandrell-a). Tisti, ki želijo napredovati navzgor znotraj utrjenih liberalnih baz moči in doseči to, kar so samozadovoljni stari boomerji pridobili, morajo za to napredovanje ustvariti razkol. Wokeizem zagotavlja potrebno napetost in versko vnemo.

Ta nova sekta raste, ko naš sistem visokega šolstva in urbane anomije spodbuja zgodnjo navezanost na zavrnitev starega reda in čimprejšnjo uskladitev z novo vero. Šole in oddelki za kadre zagotavljajo nova verska načela, mediji pa pospešujejo proces po vsem svetu.

Ubogi in nevedni niso tisti, ki se pridružujejo novim verskim gibanjem. In tudi v prvih dneh krščanstva ni bilo tako, čeprav nekateri marksistični zgodovinarji govorijo, da so se v začetku krščanstva temu pridružili samo ubogi in nevedni. Številni zgodnji kristjani v 2. in 3. stoletju so bili iz dobro stoječih rimskih družin in nikakor ne ... zaostali "pogani".

Pretežna večina ljudi, ki se tradicionalno preusmerijo v nove kulte, kot so scientologija, Moonies, Hare Krišna itd., so tisti z visoko izobrazbo, ki pa niso zavezani nobeni tradiciji. So klasično "duhovni, a ne religiozni", in verjamejo precej bolj neumnim novim ponudbam kot pa njihovi manj izobraženi vrstniki.

Ta skupina novih vernikov je motor za vneto delovanje nove sekte. Ne revni, ampak izobraženi privilegirani, ki menijo, da ne dobijo dovolj nagrad, ki jim jih je obljubila visoka cerkev, in ki želijo VEČ privilegijev.

Trend kultov od šestdesetih do devetdesetih let je bil neposreden predhodnik rasti wokeizma. Izgubljene duše s srednješolsko izobrazbo in nizko družbeno navezanostjo zaradi osamljenosti v novih mestih, kamor so prišle, so bile plen iskalcev novih duš, ki so prodrli v njihova družabna omrežja, v njihovo družbo.

Enako se dogaja danes, vendar v neverjetno večjem obsegu. V sedemdesetih letih so Hare Krišna mladim popotnikom na letališčih delili cvetje, ker so letališča prehodna mesta, kjer se izgubljeni počutijo negotovo in brez korenin.

Hare Krišnovce so danes zamenjali profesorji svobodnih umetnosti, sociologije, filozofije ipd, ki uživajo obkroženi z občinstvom ujetih svežih mladih duš, dostavljenih v njihove urbane predavalnice in na odre. Gre za mlade duše naivnih, pripravljenih sprejeti vsa prepričanja, ki so potrebna, da bi se le nekako ujeli z njihovimi novimi vrstniki.

Nato se postopek okrepi in ponovi na prvem novem delovnem mestu v Fortune 500, ki zahteva lojalnost v zameno za življenje. V prostem času se novi ministrant prijavi na Facebook, Instagram, Snapchat ipd, in vidi, da so tudi vsi bleščeči uspešni ljudje na svetu enakega mnenja kot vsi, ki jih ta novi ministrant pozna iz faksa in službe...

Če si boste prebrali esej o bioleninizmu (LINK), boste videli, kako poteka preostanek boja; tukaj sem se poskušal osredotočiti na to, kako se na začetku zgodi proces spreobrnenja.

Veliko tega, kar sem napisal, izhaja iz teksta Rise of Christianity Rodneyja Starka, ki s sociološkega vidika preučuje padec tradicionalnega rimskega verovanja. Zelo priporočam.

Bolj ko berem o preobrazbi Rima iz njegovih tradicionalnih verskih prepričanj v krščanski imperij, bolj vidim današnje vzporednice ... in bolj se bojim, da je to, kar se dogaja, neizogiben proces, ki se mora zgoditi v vseh starih, izčrpanih civilizacijah.

Železni zakon zmanjševanja donosnosti pomeni, da se bodo vedno pojavljale nove sekte, da bodo lahko srednje privilegirani poskusili izpodriniti elito. To je pravilo, staro toliko kot čas sam. Razlika pa je v tem, da je naslednica krščanstva imela pozitivne civilizacijske elemente, česar pa ne vidim v nadaljevanju ideologije wokeizma (ali kakorkoli že temu novemu univerzalizmu rečemo). Vse, kar vidim, je propad in kaos. Za to ni elementov, ki bi lahko ustvarili boljšo prihodnost - ponuja se le neskončen boj, napetost in dopamin za svoje privržence.

Vsak velik človek, ki želi preprečiti spreminjanje sveta, se mora zavedati, da ne more ustaviti te plime zgodovine, kvečjemu lahko poskuša zaustaviti poplavo v drugo smer. Ta vnema se ne bo razblinila. Ali je to mogoče doseči? Nisem povsem optimističen.