Zadnje dni v medijih opažam, da nameravajo nekateri naši
politiki, med drugim tudi predsednik Pahor obeležiti 100
obletnico koroškega plebiscita, po katerem smo Slovenci
izgubili velik del narodnega ozemlja.

Naj spomnim, da so na Dunaju po prvi vojni Habsburžane
odslovili, da je po odhodu Habsburžanov v tedanji republiki
nemški Avstriji skoraj prišlo do komunistične revolucije, kot je
bila v istem obdobju na Ogrskem in da se je predvsem
katoliška cerkev, zaradi grozeče se agrarne reforme izrazito
postavila na slovensko stran oz. na stran novo nastale
kraljevine SHS, medtem ko so tamkajšnji socialisti delavce
nagovarjali, da glasujejo za t.i. nemško Avstrijo.

Vemo tudi, da se je ogromno duhovnikov, pa tudi učiteljev po izidu prebiscita zateklo čez Karavanke, med njimi tudi Franc
Ksaver Meško pa tudi kasnejši ljubljanski škof Gregorij
Rožman, doma sicer iz okolice Pliberka.

Znano je tudi, da je dve leti kasneje v kraju Libeliče, danes občina Dravograd,
tamkajšnji župnik Anton Vogrinec dosegel, da je kraj, kljub neugodnemu rezultatu plebiscita leta 1922 pripadel novo nastali kraljevini.

Po drugi strani me čudi, da letos 4. junija, ko bi lahko obeležili 100 obletnico Trianonske pogodbe, po kateri smo dobili Prekmurje, ni z naše državne strani bilo prav nobenega dogodka, medtem ko bo naš državni vrh sedaj obeležil
narodni poraz, nekaj podobnega kot bi predstavljala obeležitev rapalske meje za slovenske prebivalce, ki so ostali na drugi strani meje.

Verjamem, da v Avstriji ne boste našli politika, ki bi se letos 16.7 udeležil obeležitve stoletnice obletnice senžermenske pogodbe na Južnem Tirolskem po kateri je Italija dobila celotno nemško-govoreče ozemlje južno od prelaza Brenner.

Izgleda da smo poleg Srbov postali še narod, ki slavi svoje
poraze. In to pri menda desni vladi.