Zdaj se predvaja
arrevija
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Kolumna Jirija Kočice: Šola v službi ideologije Zakaj je šola idealno orodje za pranje možgan in kako prekiniti ta krog?


Kmalu bomo svoje prvošolčke in druge naše otročke poslali zopet v šolo v dobri veri, da bodo v nadaljnjem življenju s pridobljenimi znanji imeli boljše možnosti pri tem, kako se bodo zaposlovali, kako bodo razumeli stvari okrog sebe, kako se bodo izgradili v zdrave, srečne osebe in bodo pri tem zasledovali ne zgolj zunanje motive kot so denar in nagrade, temveč tudi notranje zadovoljstvo in občutke osebne izpolnjenosti, veselja, notranjega miru ipd.

 

Obvezna šola je načeloma povezana s funkcionalnostjo velikih in tehnološko bolj razvitih družb, saj skozi "trening" naredimo ljudi specializirane za določeno vlogo v življenju. A pred to specializacijo mora imeti večina nek osnovni standard znanj, da je ta večina ljudi sploh funkcionalna v določenem tehnološko razvitem okolju.

Pismenost ali npr. osnovno znanje računstva, razumevanje določenih znanosti do mere, ki je nujna za to, da lahko funkcioniramo v sodobni družbi, saj sodobna družba postavlja pred posameznika nešteto zahtev, ki jih moramo vsakodnevno reševati, ko se srečujemo tudi z najbolj navadnimi stvarmi. Npr. kako uporabljati računalnik, avto, uporaba interneta, knjižnice, računalniških programov, pravzaprav vsako delo s stroji že zahteva osnovna znanja programiranja in tako naprej.

Če pogledamo neko pleme, ki ni imelo stika s sodobnim svetom (npr. v brazilskem pragozdu), bomo videli podobno »šolanje« mladih, ki pa ne poteka skozi specializirane inštitucije, temveč se dogaja v krogu plemena kot delno družinska tradicija ali kot postopki iniciacij. Po navadi so postavljeni standardi znanja povsem drugačni in so povezani s temi spretnostmi, ki jim omogočajo preživetje v preprosti družbeni strukturi in v stiku z naravo.

Normalno: za hiške iz listja, blata in vej je potrebno veliko manj znanja kot za stolpnice.

Za lov in nabiralništvo je potrebno veliko manj znanj kot za sodobno kmetijsko pridelovanje hrane na specializiranih kmetijskih površinah. Za urejanje poti in »prometa« po pragozdu je seveda potrebno precej manj znanj kot za urejanje prometnih struktur v urbanistično zahtevnem mestnem okolju ali celo v na videz preprostem vaškem okolju in vse to tako v oblikovalskem- znakovnem kot tudi v gradbenem, geometrskem kot tudi vseh drugih smislih..

In čeprav je res, da se določena znanja, ki jih imamo v sodobni družbi, izkažejo za povsem neuporabna, če se slučajno znajdemo v pragozdu, je vseeno velika razlika med količinami sprejetih znanj in obvladovanjem neštetih spretnosti v sodobni družbi v nasprotju s plemenskim šolanjem nekje v pragozdu.

Druga funkcija šole je duhovno vzgojna- namreč vsaka družba funkcionira šele, ko je vzpostavljena neka skupna kohezivna sila- tej lahko rečemo s skupno besedo kultura. In ta kultura je nekaj, kar dobimo v znatnimi meri tudi skozi šolo v bodisi formalni obliki izobraževalnega procesa- ali pa morda še bolj- v neformalni obliki, skozi kupe vzorcev obnašanja, namigov, razlag, povezav, in drugih primerov, preko katerih učenec sam začne konstruirati svoj miselni, kulturni in ideološki svet.

Današnje šole v razvitem zahodnem svetu so posledica krščanske in razsvetljenske ideološke podstati.

Pri tem je treba razumeti, da se je razumskemu delu uklonil dobršen del tradicionalnih vrednot in duhovno-kulturnih vzorcev, kar je  vzpodbudilo možnost, da se skozi ta odprta vrata zmuzne v šolstvo tudi to, kar sicer NI temeljilo na tradiciji, je pa imelo vsaj na videz razumske interpretacije sveta. 

Zavedati se je namreč potrebno, da so najbolj organizirane in sploh prve šolske inštitucije skoraj v vseh kulturah imele primarno duhovni značaj. Najbolj natančno šolanje je potekalo za tiste (večinoma dečke), ki so imeli potencial močne duhovne koordinacije, močno voljo in značaj ter visoko stopnjo inteligence in potrpežljivosti, da so zdržali šolanje (ali iniciacijske obrede) v pripravah za duhovno vodstvo nekega plemena ali dela večjih družb.

Ta vidik je bil vedno v vseh šolskih strukturah pomemben in se je ohranil skozi različne vidike tudi v sodobni šoli kot nekaj, kar omogoča, (četudi neformalno), izredno močno vpeljavo vrednostnih usmeritev in kulturnih, včasih tudi religioznih ključev: torej splošno gledano tistih ključev, ki so povezani z vero v določene predpostavke- v tem smislu tukaj štejem vse kulturne kohezivne sile družbe. Ne delam razlik med tem, da smo namočeni v kulturno predispozicijo krščanskega sveta, ki verjame v enakovrednost vseh ljudi, ki ima neke standarde za razlikovanje dobrega in zla, ki ima željo po tem, da bi se pomagalo, ki ima časovno perspektivo vezano na linearni čas, ki ima kupe drugih krščanskih zasnov, na katerih je svoje pozicije utrdilo tudi razsvetljenstvo, ki je to prignalo še do bolj radikalne želje po enakosti (ne samo pred bogom), ki je pomoč razširilo preko meja krščanskega sveta, ki je linearnost časa zabetonirala z zahtevo po vedno novih oblikah in zavračanjem ponavljanja v skoraj vseh smislih…

Med prvimi razsvetljenskimi projekti je bila šola, ki je zagotavljala miselno sidranje enakih oblik in enakih medsebojnih povezav, zagotavljala je kupe za vse enakih metafor, ki so se oblikovale po nekem modelu in zagotovile podobno videnje sveta za večje populacije v državi ali celo širše, v celotnem kulturno podobnem področju nekega imperija.
Šola je namreč idealna tvorba za ideološko indoktrinacijo: 

1. jemlje v svoj trening mlade, katerih možgani funkcionirajo kot goba, ki »vpija« praktično vse informacije ravno v tem življenjskem obdobju otroške in adolescentne dobe, in ki jemlje zunanjega "strica" ali "teto" učiteljico za eno najvišjih avtoritet, katerih beseda postane skoraj zakon vsaj v prvih letih šolanja (to je nekako do časa adolescence- med 13 in 16 letom, ko se šolarji že bolj jasno vprašajo o tem, kdo in zakaj bi morali biti avtoritete v njihovih življenjih- v tem obdobju se zgodi premik, ki pa ne jemlje pomena avtoritete, le premakne avtoritete v smeri, ki niso več nujno enake kot so do adolescence). 

2. skozi aparat šolstva lahko vladajoči razred (pleme, narod, elita) določi meje in usmeritve, ki jih bo izvajal tak velikanski aparat (pri tem računamo na statistično vedno veliko večjo premoč naučenega znanja od tega, ki so si ga učenci, dijaki in študentje pridobili sami mimo aparata šolstva).

3. stari kurikuli se komajda spreminjajo ali ostanejo več desetletij enaki. Primeri iz držav nekdanje Sovjetske zveze in Jugoslavije (ali tudi drugje po nekdanjih komunističnih državah) govorijo o tem, kako se celo nova znanstvena dognanja težko vnašajo v kurikule, ker so stara (ideološko določena) bila vpeljana v šolski sistem in se jih učitelji tudi po več desetletjih ne morejo "rešiti"- jih ponavljajo ne glede na to, da so napačna in neznanstvena (tu najbolj prednjači zgodovina, psihologija, sociologija, antropologija in druge družbene vede, manj pa so temu podvržene naravoslovne vede). 

4. šolski aparat je lahko centraliziran (večinoma je) in s tem elita, vodstvo države omogoča zajem res kar največjega možnega števila ljudi v eno območje indoktrinacije, ki jo prej določijo s predispozicijami- torej kurikuli, ki jih pripravijo centralizirane inštitucije (npr. pri nas je to Zavod za šolstvo ali Center za poklicno izobraževanje ali pa za visoke šole različni inštituti, ki so pod neposrednim vplivom izbranih »znanstvenih« delavcev).

5. skozi aparat izbiramo pridne in marljive, ki nimajo "težave z avtoriteto" in se torej podredijo avtoriteti. Taki lahko potem tudi pridejo v izbor za nove učitelje na vseh ravneh. V času komunizma je bila velika prednost, če si bil vključen v Komunistično partijo, pritisk za vključitev pa je potekal tudi, če si slučajno dobil službo brez te pomembne prednosti.

V času, ko pišem ta kratek tekst glede šolstva in njegovih pasti, je slovensko šolstvo v veliki meri podvrženo vsem tem rečem, ki jih zgoraj navajam kot ostanke post-socialističnih šolskih sistemov.

Ne glede na to, da so se kurikuli delno prenovili, da so določeni predmeti odpadli (npr. ni več »Samoupravljanja s temelji marksizma«), so učitelji, ki so učili te predmete, spremenili ali delno dopolnili svoja znanja in še naprej učijo predmete, ki so podobni- npr. učitelji »samoupravljanja s temelji marksizma« danes poučujejo sociologijo, psihologijo, včasih kakšen predmet, ki se nahaja v delu strokovnih predmetov poklicnih ali strokovnih šol. Pri tem seveda v svoj nabor interpretacij vsebin pri nekem takem predmetu umeščajo povsem podobne ali morda tudi enaka interpretativna orodja kot so jih v času, ko so učili »marksizem«.

Seveda, gre za naravni proces, v katerem so oni kot mladi dijaki in študentje dobivali take informacije, hkrati so bili kurikuli pripravljeni na tak način, te kurikule je država preko svojih strokovnjakov (ki so bili seveda včasih dijaki istih šol) spremenila le do neke mere in ne korenito, kot bi morda morala, zato je rezultat tega seveda tak kot je.

Kot profesor in starš, ki se vsakodnevno izobražujem morda vsaj eno ali dve uri tako v mojih strokovnih predmetnih smereh, a tudi v smereh, ki so povezane z mojim umetniškim, pedagoškim in oblikovalskim delovanjem, priznam, da imam sam občutek, da res komaj sledim noremu ritmu odkritij z vseh možnih področij, ki me zanimajo po strokovni plati. In predstavljam si, da večina, ki ima službe, ki imajo male otročke, in ki so zaposleni več ur na dan- torej več kot sem sam, temu preprosto ne morejo slediti.

In zato so njihovi otroci prepuščeni sistemu, ki se dejansko »stara«, leze nazaj namesto naprej, ne zmore dejansko slediti vsemu, kar odpirajo znanstvene raziskave in nova spoznanja.

Otroke pošiljamo v šole, a hkrati nekateri že vemo, da bodo tam pridobili tudi kup zastarelih, neustreznih znanj, a nimamo ne volje ne možnosti, da bi to ustavili. Niti nimamo energije, da bi to dopolnili doma, jih naučili kaj dejansko so nove reči…

 

Človek bi si mislil, da bodo v svobodni in samostojni Sloveniji rastle tudi privatne šole, ki bodo organizirane drugače, ki bodo vsebinsko nadgrajene, ki bodo omogočale nekaj več kot javno šolstvo, a tudi tega ni ravno veliko. In celo sedanja vlada, ki je tako kritizirala krivično financiranje privatnih šol z javnim programom, ni bistveno posegla v to reč. Prepušča zadeve, da se vrtijo po več desetletja trajajoči inerciji.

Celoten krogotok energije, ki je v rokah dejansko vladajoče elite, seveda v skladu s svojimi interesi ne dopušča, da bi sploh prišlo do možnosti kakršne koli spremembe. Zadeve se vrtijo v krogu, zadeve se ne spreminjajo v smeri izboljšav, kvečjemu v smeri razkroja, zadeve zastajajo in s tem omogočajo tako naši, slovenski eliti kot tudi evropskim elitam, da se počasi in brez velikih nevarnosti zanje, energija sprošča zelo počasi, v zelo napačnih smereh za bodočnost naših otrok.

Zato bi vseeno morda bilo dobro, da se vsaj tisti, ki imate toliko energije, da sploh lahko še preberete v svojem življenju en tak članek kot je ta tukaj, potrudite in namenite 10 minut dnevno otrokom in vsaj 20 minut dnevno samoizobraževanju.

Morda bi začeli z zgodovino. Že na ARreviji je en kup člankov, ki dodobra razbijejo mitološke pravljice, ki smo se jih kot 12 letniki morali učiti v OŠ narodniheroj iz res zvito zlaganih učbenikov.

Slike članka
Zadnje objave
Pismo Slovencem
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Kraja ameriških volitev
3
Jugoslavija-Dokončni zlom ječe narodov.
4
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
5
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel