Zdaj se predvaja
arrevija
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Narodnoosvobodilni boj? Felix Kjellberg

Pri opazovanju kaotične protestniške scene, ki se zadnje časa odvija v prestolnici, delno pa tudi po drugih slovenskih mestih, lahko pridemo do enega ključnega ideološkega spoznanja. In sicer, da je Titova daleč največja, trajna politična zmaga bila v ustvarjanju blagovne znamke »osvoboditelja«. Gre za opis oz. kategorizacijo, ki mu jo večina obstoječih medijev, institucij in kulture v Sloveniji še vedno pripisujejo. Pogosto brez kakršnihkoli interpretativnih opomb ali dodatnih pojasnil. To pač preprosto je tako.

»Jugoslovani bomo zmeraj imeli naš NOB, pa tudi če se svet jutri konča« je ljudska mentaliteta znatnega dela sodobnega slovenskega prebivalstva.

Opravka imamo z neverjetno vplivnim izvornim mitom, ki ni bil podlaga zgolj za zgodovinsko legitimizacijo SFRJ v preteklosti, temveč igra ta kulturni fenomen podobno (ali celo enako) vlogo še danes. Gre za nevidno roko Josipa Broza, ki tudi po več desetletjih samostojne Slovenije, še zmeraj diktira sprejemljive moralne okvirje, v katerih se lahko sprejemajo politične odločitve današnjega dne.     

Morda bo to marsikoga šokiralo, ampak Josip Broz Tito je bil komunist.

Od dneva, ko je bil kot ruski vojni ujetnik v WW1 spuščen na prostost iz strani oktobrskih revolucionarjev in postal predan »rdeči agent« v Rusiji, do njegovega aresta v 1928 zaradi komunističnega terorizma v takratni kraljevini Jugoslaviji, vse do vojne in naprej do smrti. Da, verjetno niso bili vsi Partizani zagriženi revolucionarji. Čeprav je edini del njihove uniforme, ki je dejansko bil razmeroma standardiziran, le kapa, katero je krasila rdeča zvezda. Včasih skupaj s srpom in kladivom, včasih brez. Kot tudi niso vsi Domobranci bili fanatični nacionalsocialisti, verjetno, drugače bi se kot prostovoljci pridružili v Waffen-SS.

Vendar je partizansko vodstvo definitivno bilo boljševistično. Delovali so pod sovjetskimi navodili moskovskega Kominterna že pred vojno in kot takšni sodelovali v akcijah Proti-imperialistične fronte, ki se je ustvarila pod okriljem 1939-Pakta o nenapadanju med Sovjetsko Zvezo in Tretjim Reichom.

Šele po nemški invaziji v boljševistične teritorije leta 1941, se je pričela pod sovjetsko vojno propagando na novo izoblikovati t.i. »Proti-fašistična fronta«, katero razvajeni buržujski »Antifa« aktivisti iz današnjih filofaksov tako vneto ideološko romantizirajo.

Torej, kdo je dejansko kriv, da so jugoslovanski komunisti postali krvavi zmagovalci WW2 na območju Balkana? Večinoma Angleži.

Ti so po italijanski kapitulaciji 1943. leta iskali ustrezno paravojaško organizacijo, ki bi jo lahko podprli in integrirali v svojo proti-nemško strategijo na Balkanu. V tem času so namreč obstajale tri dovolj močne skupine, ki so imele zadostne uporniške kapacitete. V bistvu samo dve, ker so Pavelićevi Ustaši že bili v tesnem zavezništvu s Silami osi. Tako torej ostanejo Mihajlovićevi četniki in Titovi partizani. Ta prvi so bili večinoma Srbi, večinoma bivši vojaki Kraljevine. Ta drugi so bili, bog-si-ga-vedi-kako, komunisti.

Britanci so dejansko prezirali komunizem, vendar je Churchill jasno pojasnil, da vojna ne napreduje najbolj rožnato. Ravno so se znebili Italijanov in tehtnica se počasi premika njim v prid, vendar je na obzorju še ogromno peklenskega bojevanja, ki pa se bo zgolj stopnjevalo, še posebej ko se bodo pričeli približevati očetnjavi, katero bodo Nemci branili za vsako ceno. Manj kot bo Nemcev, ki bodo takrat varovali Nemčijo, hitreje se bo vojna končala. V ta namen so bili pripravljeni podpreti kogarkoli, ki bi se učinkovito zoperstavil nemškim oboroženim silam – četudi je to komunist.

 

Mihajloviću je bil podan ultimat: uničiti morajo specifičen most do določenega datuma, ali pa bodo Angleži svojo podporo preusmerili brezobzirnim partizanom. Če malo pospešimo zgodbo, tega mosta niso nikoli uničili. Razlogov za to je kopico in poglavitnega verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Problem je bil, da tudi, če bi Četniki šli v polno ofenzivo in bi žrtvovali svoje enote in razstrelili most, bi ga Nemci preprosto ponovno osvojili in popravili, medtem pa bi nastradalo njihovo civilno prebivalstvo. Prav tako ni bilo jasno, če bodo Angleži dejansko podprli komuniste, še posebej ker je kralj Jugoslavije bil ves čas lojalen Angliji in je tudi po radijskih kanalih nagovarjal ljudstvo iz Britanije.

Potrebno je tudi poudariti, da je Hitlerjeva Nemčija bila tista, ki je vodila proti-boljševiški upor v Evropi in ne Zahodne sile, ki so podpirale Sovjetsko Zvezo že dolga leta prej. Četniki so bili pravoslavni monarhisti in goreči proti-komunisti. Nekatere četniške skupine so sodelovale z Nemci proti komunizmu na Balkanu, če je Mihajlović to sam vedel/podpiral, pa je druga zgodba. Kljub temu je po vojni končal kot ena izmed mnogih umorjenih žrtev revolucije. Kot zanimivo zgodovinsko dejstvo – Četniki so bili prvi, ki so od Sil osi osvobodili evropsko mesto (Loznica, 1941).

Tako se prične Titova igra prestolov, kjer postane mednarodni igralec ter se poveže z Zavezniki, katere pa pozneje precej komično izigra. Churchill kasneje to odločitev obžaluje do konca življenja. Ko se vojna prične bližati koncu in se Nemci začnejo iz vseh zasedenih dežel umikati nazaj v "Vaterland", napoči tudi čas, da Tito z vso zahodno podporo zadrži čim več Nemcev na Balkanu. V realnosti so se partizani izrazito zadržano lotevali borbe z Nemci. Roko na srce, verjetno noben človek ne bi ravno skakal od sreče, če bi izvedel, da je dobil novo nalogo, da mora ustaviti nemški vojni stroj. Ampak kljub vsem zavezniškim dogovorom, je vedno bolj izgledalo, kot da je Titova dejanska prioriteta konsolidirati politično oblast in konservirati čim več svojih čet za obračun z drugimi, in sicer bolj lokalnimi ter rivalskimi političnimi nasprotniki v takratni Jugoslaviji.

Sedaj je namesto gozdov končno imel tudi svojo lastno prestolnico (Beograd) in palačo, iz katere je lahko dal videz legitimnega državnika pri planiranju bodočih akcij. Britancem je obljubil restavracijo ustavne monarhije in volitve. Vendar so volitve bile zgolj trik, da zadrži angleško podporo. V resnici je končni družbeni cilj za Titovo Jugoslavijo zmeraj bila vzpostavitev komunizma, kar je postalo kristalno jasno tudi zahodu, ko jim je pokazal svojo novo častno stražo, katera pa je bila odeta v uniforme po vzoru Sovjetov. Tito je namreč istočasno paktiral s Stalinom, tako da je omogočil prihod sovjetskih vojakov v Jugoslavijo, kjer so potem ti opravili večino preostalega fizičnega dela vojne.

O sovjetski avtoriteti nad partizani bi tudi lahko napisali ogromno člankov. Razvidno je, da so jim bili naklonjeni ter poslušni in jih skušali kopirat v svojem terorističnem delovanju in političnih likvidacijah. Gotovo bi Stalin v tistem momentu v vsakem primeru vkorakal v Jugoslavijo, tudi če se ne bi mogel dogovoriti s Titom o detajlih. Na drugi strani pa sta realno življenje in politika kar kompleksni zadevi. Na primer, večina zgodovinarjev hrvaške Ustaše preprosto opredeli kot fašistično gibanje in kot takšno marionetno državo Italije. Sicer povsem drži, da so kot politična skupina imeli specifične nagnjenosti in se očitno bolje razumeli z eno stranjo kot kakšno drugo, ampak nič v zgodovini ni tako samoumevno in v kamen zapisano. V kakšni alternativni dimenziji, kjer so okoliščine in geopolitična strateštva malce spremenjena, bi lahko bili zavezniki s kom drugim. To ni izven potencialnih možnosti tega vesolja. Glede Tita lahko trdimo, da čeprav je vedno imel ambicijo nasilno in boljševistično vzpostaviti komunistično jugoslovansko strukturo, je ali že od samega začetka ali nekje kasneje želel določeno avtonomijo in suverenost ter ni hotel, da se Balkan preprosto aneksira kot dodatni sovjetski teritorij. Njegov spor s Stalinom v prihodnjih letih in politično manevriranje na mednarodni sceni to v neki meri tudi potrdita.

V skladu z nemškim umikanjem, hkratno podporo tako izigranih Angležev kot Sovjetov, se Tito zmagoslavno razglasi za narodnega osvoboditelja, svoje komunistične čete pa prične mobilizirati za »pravo vojno«, to je vzpostavitev komunizma in pregon ali poboj vseh nasprotnikov revolucije.

V končni fazi pomorijo več Slovencev kot vsi okupatorji skupaj, in to več ljudi po vojni kot med vojno.

Zasežejo vso zasebno premoženje ljudi in v uspešne bivše avstro-ogrske tovarne po politični poti nastavijo partijce, ki so lojalni režimu. Prevzamejo šolstvo in medije po stilu Sovjetov in začnejo proces stroge ideološke cenzure ter raznarodovanja. V ustanove uvedejo obvezno srbohrvaščino in v Slovenijo ter Hrvaško pričnejo množično naseljevati tujce iz celega Balkana. Da bi preprečili masovno emigriranje iz novo nastalega bratskega delavskega raja, tesno zaprejo meje in tretirajo vsakega potencialnega emigranta kot »narodnega izdajalca«.

Nekatere stvari se pozneje spremenijo, pogostokrat na boljše. Nekatere ostanejo enake, ali pa se celo poslabšajo. To ni predstavitev vloge Jugoslavije v hladni vojni ali Gibanja uvrščenih. Ampak tako je pri nas izgledal »narodnoosvobodilni boj«. Pred, med in takoj po vojni. To je zapuščina krvavo-rdeče zvezde, s katero lahko v Sloveniji legitimno protestiraš ali celo ponosno vkorakaš v nacionalni parlament z njo.

Slike članka
Zadnje objave
Pismo Slovencem
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Najbolj obiskano
1
Kaj se dogaja, ko so »volitve« v Sloveniji?
2
Pismo Slovencem
3
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
4
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
5
Savlov nateg