Jugoslovanska zabloda
GM
AR revija
Eseji

Ponedeljek, 15. junij 2020 ob 23:29

Odpri galerijo

vir: avtor eseja

Nekdanji britanski premier Winston Churchill je nekoč izjavil, da brez poznavanja preteklosti ni mogoče pravilno načrtovati prihodnosti. Obstaja pa tudi pregovor, ki pravi, da je tistemu, ki ne pozna svojih preteklih napak, usojeno, da jih bo ponavljal.

Za majhne narode, kot smo Slovenci, je ta resnica še toliko pomembnejša, kajti napačne nacionalne odločitve proizvedejo pri majhnih narodih hujše posledice kot pri velikih. Vendar pa se, na žalost, večina Slovencev ne zaveda največje politične napake, ki so jo storili naši predniki in je prinesla številne negativne posledice, ki jih še danes čutimo. To ni najboljši obet za našo prihodnost.

Najbolj katastrofalne posledice je slovenskemu narodu prinesla jugoslovanska ideja, ki se je pojavila (najprej pod imenom ilirizma) približno hkrati z narodnim prebujanjem v prvi polovici 19. stoletja, in je bila podlaga za jugoslovansko državo, v katero je Slovenija vstopila leta 1918.


Kot je znano, sta v prvem obdobju političnega pluralizma, ki se je na Slovenskem pojavil leta 1848 in dokončno zaživel po uvedbi ustavne vladavine leta 1860, na Slovenskem nastopali dve glavni politični smeri – slovenska in nemška, v katero je bilo vključeno tudi precej etničnih Slovencev, zlasti meščanov.  Na začetku enoten slovenski tabor se je v normalnem procesu zorenja političnega pluralizma postopoma diferenciral, najprej na neformalni skupini tako imenovanih staroslovencev in mladoslovencev, ki pa sta, soočeni z nemškim pritiskom, nastopali bolj ali manj složno vse do tako imenovane ločitve duhov konec 19. stoletja, ko so se v slovenskih deželah oblikovale jasno profilirane katoliška, liberalna in pozneje še socialistična stranka.

Poleg prizadevanja za zaščito slovenske identitete je bilo predstavnikom slovenskega tabora, iz vseh idejnih smeri, skupno poudarjanje, v večji ali manjši meri, pripadnost Slovencev širšemu slovanskemu svetu in slovanstvu. To pa je bila usodna napaka, ki je bistveno zaznamovala nadaljnji potek naše zgodovine, in to v negativnem smislu. V času Avstro-Ogrske je to poudarjanje in iskanje povezanosti z drugimi Slovani odtujilo del etničnih Slovencev od slovenskega narodnega gibanja in jih porinilo v naročje najprej nemškega političnega tabora in na koncu k odpovedi slovenske in privzetju nemške etnične identitete.


Del Slovencev je v naslonitvi na slovanstvo, ki ga je tedaj poosebljala zaostala in avtokratska carska Rusija, oziroma južnoslovanstvo z Balkana, videl nevarnost kulturne, politične in gospodarske degradacije slovenskega prostora.

Ti Slovenci so imeli razloge za takšno prepričanje, kajti nemški svet, kateremu je tedaj že stoletja državno pripadal večji del slovenskega prostora, je bil takrat dejansko otipljivo gospodarsko razvitejši, politično odprtejši in demokratičnejši, pravno urejenejši in kulturno-civilizacijsko naprednejši od slovanskega vzhoda in jugovzhoda, ki sta bila že tedaj mnogo bolj zaostala tudi od slovenskih dežel, ki od povezave s slovanskim orientom niso imele kaj pridobiti in so, kot je pokazala prihodnost, dejansko veliko izgubile.

Grobo povedano so ti Slovenci, ki so postali kasneje znani kot nemčurji oziroma nemškutarji(ponemčeni Slovenci), imeli te objektivne civilizacijske prednosti nemškega sveta za pomembnejše od slovenskega jezika in slovenske narodnosti, medtem ko so predstavniki političnega slovenstva slovensko etnično (v prvi vrsti jezikovno) identiteto cenili bolj od te relativne gospodarsko-civilizacijske naprednosti nemškega sveta.

Število teh Slovencev, ki so zatajili svojo narodnost v korist nemške, ni bilo zanemarljivo in dejansko je praktično ves proces germanizacije slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem in Štajerskem potekal na tak način – s prehajanjem Slovencev v nemški narod in ne z doseljevanjem avtohtonih Nemcev na slovensko ozemlje. (Južno)slovanska usmeritev nosilcev političnega slovenstva še zdaleč ni bila edini razlog za ta proces, toda vsekakor je bila dejavnik, ki ga je pospeševal.

Toda dejansko ni bilo razloga za navidezno nasprotje med evropskostjo in slovensko samobitnostjo, neobremenjeno z navezanostjo na slovanstvo.

Edini pravilni usmeritvi, ki sta bili na žalost odsotni, sta bili  ohranjanje slovenske istovetnosti in privzetje vseh naprednih elementov zahodne civilizacije (osebna svoboda, vladavina prava, predstavniška demokracija, svobodno podjetništvo, temelječe na primatu zasebne lastnine) ob hkratnem zavračanju panslovanskih fantazij in utopij.

Glavni razlog za slovansko oziroma, natančneje povedano, južnoslovansko (širše slovanstvo ni bilo realistično zaradi geografske ločenosti slovanske poselitve) usmerjenost predstavnikov političnega
slovenstva je bilo zmotno prepričanje, da bo slovenski narod z vključitvijo v širši (južno)slovanski svet presegel svojo številčno majhnost in se tako lažje uprl germanizacijskemu pritisku, ki je tedaj resnično ogrožal slovenski narod v obrobnih slovenskih deželah.

Toda ta nadslovenska (južno)slovanska usmeritev je bila že tedaj utopična, kajti o neki panslovanski identiteti in enotnosti ni bilo nikoli ne duha ne sluha in razni slovanski narodi so že tedaj živeli v konfliktih in sovraštvu.

Že v 19. stoletju so bili v Evropi odmevni konflikti, kot so zatiranje Poljakov s strani njihovih slovanskih »bratov« Rusov, nacionalni spori med Poljaki in Ukrajinci ter med Hrvati in Srbi v Avstro-Ogrski, v 20. stoletju pa so se konflikti med slovanskimi narodi samo še pomnožili.
Po drugi strani pa je tudi zgolj jezikovna sorodnost kot podlaga za oblikovanje narodne zavesti nezadostna in so zato potrebni še drugi elementi, kot je zavest o skupni zgodovinski usodi in kulturi, zlasti religiji (na primer etnična ločnica med Srbi, Hrvati in Bošnjaki ter med Poljaki in Ukrajinci je izpeljana iz različne verske pripadnosti teh narodov).

Kombinacija jezika in zgodovine je na začetku moderne dobe tudi izoblikovala slovenski narod kot samosvoj subjekt z lastno identiteto. In ko smo se Slovenci narodno »prebudili« oziroma zavedli pripadnosti skupnemu (na)rodu in začeli osebi govoriti v prvi osebi, smo se hkrati tudi zavedli razlike od drugih narodov, ki smo jih začeli naslavljati v drugi in tretji osebi.
Tudi jemanje (relativne) jezikovne sorodnosti kot razloga za politično povezovanje je zmotno. Če naj bi jezikovna sorodnost določala intenzivnost političnih povezav, potem bi morala imeti Slovenija tesnejše vezi z Bangladešom kot z Madžarsko, kajti bengalski jezik, ki se govori v Bangladešu, je sorodnejši slovenskemu od madžarskega, ker spada v isto - indoevropsko - jezikovno družino. Nič ne pomaga, če so ruski, češki ali srbski jezik uvrščeni v isto jezikovno skupino kot slovenski jezik, zaradi tega ne bo Slovenec, ki se teh jezikov ni naučil, govorcev teh jezikov razumel praktično nič bolje kot govorcev sosednjega nemškega jezika, ki ne spada v slovansko jezikovno skupino. Tudi hrvaški jezik, ki je slovenskemu še najsorodnejši, nam ne pomaga pri premagovanju aktualnih sporov s Hrvaško. Odgovorna politika določa razmerje do drugih narodov in držav na temelju skladnih ali konfliktnih interesov, ne pa na temelju raznih sentimentalnih elementov, kot so jezikovna sorodnost, skupna veroizpoved, namišljen ali dejanski skupni izvor in podobno.

(Jugo)slovanska usmeritev kot obrambno sredstvo pred nemško ekspanzijo je bila smiselna le, če je izražala pripravljenost na odpoved slovenski identiteti v korist neke druge slovanske identitete, ki naj bi bila zaradi večje številčnosti lažje branljiva pred germanizacijo.  Nekateri so bili na to tudi pripravljeni, toda z narodnoobrambnega vidika je bilo to nesmiselno. Hrvati kot Slovencem jezikovno, kulturno in versko najbližji narod niso zaradi tega nič Slovencem manj tuj narod kot Nemci, Italjani ali katerikoli drug narod in z narodnega vidika ni nobene razlike med ponemčenjem in pohrvatenjem, posrbljenjem ali nekim splošnim »pojužno(jugo)slovanjenjem«. Lahko se celo reče, da bi bila prva od teh dveh opcij manjše zlo od druge, prav zaradi relativne civilizacijske naprednosti nemškega sveta glede na balkansko-slovanski svet.
Večina predstavnikov političnega slovenstva se sicer ni bila pripravljena odpovedati slovenski narodnosti v korist neke jugoslovanske nacije in odnos med njihovim slovenstvom in (jugo)slovanstvom ni bil jasno definiran, a je ta njihova idejna zmeda in politična dezorientiranost vseeno imela hude posledice za slovenski narod, ki so se pokazale leta 1918.

Kot je znano, je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska in slovenski narod se je moral odločiti za novo državo, v kateri bo živel. Ker so bili nosilci političnega slovenstva okuženi z južnoslovansko miselnostjo, se slovenski narod tedaj ni odločil za državno neodvisnost, temveč je vstopil v jugoslovansko državo – Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in s tem prestopil iz srednjeevropskega kulturno-civilizacijskega kroga v nam tuje orientalsko-balkansko okolje.

Pogosto se govori, da je pomenila neodvisnost Slovenije leta 1991 uresničitev sanj mnogih generacij Slovencev, toda to ni res. Dejstvo je, da so leta 1918 obstajale mednarodne okoliščine za nastanek neodvisne slovenske države in bi jo Slovenci lahko tedaj tudi ustanovili, če se ji ne bi pod vplivom svojih voditeljev odpovedali v korist Jugoslavije. Narodnoobrambni razlogi za jugoslovansko usmeritev so se tedaj izkazali kot iluzorni. Ne le da jugoslovanstvo ni pomagalo Slovencem zavarovati svojega etničnega ozemlja, Slovenci smo prav zaradi jugoslovanskih blodenj izgubili pomemben del našega etničnega ozemlja. Vključitev v Jugoslavijo ni pomagala Slovencem, da bi povrnili ozemlje na Primorskem, ki ga je ob sklenitvi premirja novembra 1918 zasedla italijanska vojska in je z rapalsko pogodbo novembra 1920 tudi formalno pripadlo Italiji. Še več, zaradi vključitve v Kraljevino SHS smo Slovenci v korist Italije tedaj izgubili še več ozemlja, kot so ga Italiji dodelile sile Antante z Londonskim paktom leta 1915.  Italija je dobila tudi del nekdanje dežele Kranjske, kar ni bilo predvideno v Londonskem paktu, ker ni dobila Dalmacije, ki ji jo je dodelil ta pakt. Na Štajerskem smo Slovenci zavarovali svoje ozemlje po zaslugi generala Maistra sami brez kakršnekoli pomoči »južnih bratov«.


				vir: avtor eseja

vir: avtor eseja

Na Koroškem pa smo Slovenci to »bratsko pomoč« z juga sicer dobili v obliki srbske vojske, ki nam je spomladi 1919 pomagala zavzeti Celovško kotlino, toda ta »pomoč« je bila kontraproduktivna. Obnašanje srbske vojske na delu Koroške pod jugoslovansko odpravo je napravilo slab vtis na tamkajšnje prebivalstvo in vplivalo, da je le-to na plebiscitu 10. 10. 1920 večinsko glasovalo za Avstrijo.

Prav koroški plebiscit je razkril vso škodljivost jugoslovanstva za slovenski
narod. Nemškoavstrijska propaganda je prikazovala plebiscit kot odločanje med domačim Dunajem in tujim Beogradom, med evropsko civiliziranostjo in balkanskim barbarstvom in prepričala 41 % slovenskih volivcev, ki so tedaj glasovali za Avstrijo in proti Kraljevini SHS, kar je odločilo o državni pripadnosti južne Koroške. Če bi takrat koroški Slovenci, ki so tvorili 69 % prebivalstva plebiscitnega ozemlja, glasovali složno za združitev s svojimi brati na južni strani Karavank, danes tega pogorja ne bi tvorile severne meje Slovenije, ki bi bila večja za 2500-3000 km2 ozemlja.  Glavni razlog, da je toliko Slovencev tedaj glasovalo za Avstrijo, je bila vključenost Slovenije v balkansko državo, ki ji je vladala srbska dinastija. Njihova izbira je bil glas protesta proti vključenosti Slovenije v tako državo.


				vir: avtor eseja			vir: avtor eseja

Če bi bila Slovenija tedaj neodvisna država in bi se odločalo med Avstrijo in neodvisno Slovenijo, ni dvoma, da bi večina teh Slovencev glasovala za svojo matično državo in bi Slovenci koroški plebiscit dobili.  Tako je (jugo)slovanska usmeritev slovenske usmeritve, ki naj bi Slovence obvarovala pred germanizacijo, dejansko delovala v korist te germanizacije. V času Avstro-Ogrske je nemajhen del Slovencev iz protesta proti taki politiki svojih prvakov prestopil v nemški narod in s tem demografsko oslabil slovenski narod, po razpadu avstro-ogrske monarhije pa je del Slovencev zaradi iste politike svojega vodstva glasoval za vključitev slovenskega etničnega ozemlja v nemško državo in tako ozemeljsko osiromašil slovenski narod.

Tudi po »debaklu« na koroškem plebiscitu se slovenska elita ni zresnila in je iskala vzroke za ta nacionalni poraz povsod drugje, le pri jugoslovanski zablodi ne. V času prve Jugoslavije ni bilo omembe vredne politične sile med Slovenci, ki bi se zavzemala za izstop iz balkanske tvorbe in za državno osamosvojitev Slovenije.  Avtonomija Slovenije v takšni državi je bila največ, za kar se je zavzemal glavni del slovenske politike, njen manjši del pa je bil pripravljen celo na kulturno utopitev Slovencev v jugoslovanstvu. Razlog za takšno usmeritev je bilo prepričanje, da Jugoslavija zagotavlja Slovencem varnost pred našimi grabežljivimi sosedi na zahodu, severu in severozahodu.

Leta 1941 pa se je najbolje pokazalo, koliko je vredna ta »varnost«. Ne le, da vključenost v Jugoslavijo ni obvarovala Slovenije pred tujo okupacijo, temveč se lahko utemeljeno domneva, da je bila prav zaradi vključenosti v Jugoslavijo Slovenija potegnjena v vojno s silami osi na način, ki je rezultiral v njeni okupaciji od teh sil.

Kot je znano, je do napada na Jugoslavijo aprila 1941 prišlo zaradi oficirskega »puča« beograjske vojaške klike 27. 3. 1941, na katerega Slovenci nismo vplivali in ki je bil v nasprotju z našimi interesi.  Ta kriminalni »puč« je svoj epilog doživel v okupaciji in razkosanju Jugoslavije in z njo tudi Slovenije, kar je na stežaj odprlo vrata komunističnim prevratnikom za njihov krvavi pohod na monopolno oblast pod krinko boja proti okupatorjem in s tem privedel še do bratomornega spopada med Slovenci. Vključenost v Jugoslavijo je bistveno vplivala, da se je Slovenija leta 1945 znašla na vzhodni strani železne zavese, v njej pa je bila uvedena komunistična diktatura in z njo tudi neučinkoviti socialistični gospodarski sistem, zaradi katerega je Slovenija toliko zaostala za razvito Evropo in tega zaostanka še danes ni odpravila.  Čeprav je v Sloveniji obstajalo razmeroma močno komunistično partizansko gibanje, ki je s prevaro boja proti okupatorju zvabilo številne domoljube v svoje vrste, pa to gibanje
samo ne bi moglo uvesti komunizma v Sloveniji, ker bi ga po kapitulaciji in odhodu okupatorjev zapustili tisti njegovi pripadniki, ki so se mu pridružili iz domoljubnih nagibov in bi zato izgubilo v državljanski vojni z domobranci in drugimi protikomunističnimi silami.

Šele vdor Titove jugo partizanske soldateske, ki je zadnje dni aprila in v maju 1945 v zelo velikem številu preplavila Slovenijo in pred katero so se protirevolucionarji umaknili iz Slovenije, je zacementiral zmago komunizma v Sloveniji in znova pahnil Slovenijo v jugoslovansko državo, ki se brez Titovih partizanov leta 1945 niti ne bi obnovila. Slovenski narod je po 2. svetovni vojni povrnil večji del Primorske. Vključenost v Jugoslavijo ne le, da ni k temu ničesar pripomogla (Slovenci smo dobili to ozemlje nazaj predvsem zato, ker je Italija vstopila v 2. svetovno vojno na strani sil osi), temveč smo zaradi nje Slovenci dobili nazaj manj ozemlja, kot bi ga, če bi bila Slovenija tedaj samostojna država.

Kot je znano, so velike sile tedaj odločile, da se meja med Jugoslavijo in Italijo potegne po načelu etničnega ravnotežja tako, da se bo približno enako število »Jugoslovanov« in Italijanov znašlo kot manjšina v drugi državi.  Zaradi tega smo Slovenci s svojim etničnim ozemljem in manjšino, ki je ostala v Italiji, plačali Hrvaški pridobitev italijanskega etničnega ozemlja v zahodni Istri. Če bi Slovenija tedaj obstajala kot neodvisna država, bi bilo etnično ravnotežje uveljavljeno tako, da bi zahodnoistrska obala od Pule do Savudrije, kjer je živelo večinoma italijansko prebivalstvo, ostala Italiji, namesto da jo je dobila tedanja jugoslovanska republika Hrvaška, Slovenija pa bi v tem primeru dobila Beneško Slovenijo, Rezijo ter večinsko slovensko tržaško in goriško okolico, ki so ostale v Italiji. Kot smo Slovenci po 1. svetovni vojni zaradi Jugoslavije izgubili ozemlje na severu, smo ga po 2. svetovni vojni izgubili na našem zahodu.

Če se vse skupaj povzame, je zaradi (jugo)slovanske ideje, kateri je nekritično podlegla najprej slovenska elita in nato tudi širše ljudstvo, Slovencev danes manj, kot bi jih bilo brez te zablode, Slovenija pa je zaradi tega ozemeljsko manjša, slabše razvita in bolj notranje sprta.

Hvala Bogu, da se je slovenskemu narodu uspelo po padcu Berlinskega zidu in železne zavese otresti te more, imenovane Jugoslavija.

Toda v širših ljudskih plasteh še vedno ni dovolj navzoča zavest o zgodovinski škodi, ki sta jo jugoslovanstvo in Jugoslavija povzročila slovenskemu narodu in koristi na naš račun, ki so jih zaradi teh zablod imeli drugi narodi. To lahko vodi do ponavljanja podobnih napak v prihodnosti. In te se na žalost že dogajajo. Še najmanj škodljivo, a kljub temu kontra produktivno, je sodelovanje Slovenije na Forumu slovanskih kultur, ki je potekal v Ljubljani.

Slovanstvo ni nič drugega kot krinka za širjenje ruskega vpliva in hegemonije (to najbolje vedo Poljaki), kot je jugoslovanstvo krinka za podobne srbske težnje, Slovenija pa se s spogledovanjem s tema zgrešenima idejama oddaljuje od Zahoda, kjer smo v zgodovini bili (razen v obdobju 1945-1990) in kjer je oziroma bi morala biti, tudi naša prihodnost. Še bolj skrb zbujajoča so demografska gibanja.  V Slovenijo se zadnja leta množično priseljujejo prebivalci držav nekdanje skupne države. V evropski primerjavi to sicer niso najvišje številke in priseljevanje ni nujno nekaj slabega, problem pa je, da so priseljenci v Slovenijo etnično premalo heterogeni, okoli 3/4 jih pripada dvema narodoma – Bošnjakom in Srbom, kar ustvarja možnosti za koncentracijo teh dveh narodov, ki sta že sedaj precej številna v naši domovini, v posameznih lokacijah z daljnosežnimi negativnimi političnimi posledicami, ki lahko sledijo iz tega.

Primer tega je tudi jasno viden na naslednji povezavi...LINK- klikni na povezavo "prednostna lista"

To priseljevanje se bo gotovo še povečalo, ko bodo te države sprejete v EU, kjer velja prost pretok delovne sile. Nerazumljivo je, da Slovenija tako goreče podpira hiter vstop teh držav (trenutno predvsem Srbije) v EU, ne da bi bile opravljene študije, kaj bo to
pomenilo za našo demografijo in ali je slovenski narod sposoben tako maso priseljencev »prebaviti« oziroma asimilirati. Srbije nasploh ne bi bilo treba podpirati pri hitrem članstvu v EU, ker se vmešava v naše notranje zadeva z načenjanjem vprašanja »izbrisanih« in priznanja manjšinskega statusa Srbom, živečih v Sloveniji, kar je storil njen zunanji minister med  obiskom v Sloveniji.

Odločitev o uvedbi jezikov teh priseljencev kot izbirnega predmeta v naše osnovne šole je druga taka napačna odločitev, ki bo še olajšala in pospešila negativne posledice, ki jih nakazuje to priseljevanje. Balkanskih jezikov, ki se sedaj uvajajo v naše šole kot izbirni predmeti, ni možno primerjati z drugimi tujimi jeziki, ki imajo svetovno veljavo. Ti jeziki niso
zamišljeni za vse učence, ampak le za tiste, ki izvirajo iz krajev, kjer se ti jeziki govorijo. In kar je še pomembnejše, preko učenja teh jezikov se pri teh učencih ohranja in utrjuje zavest o pripadnosti tujim narodom, kar je v nasprotju z strateškimi interesi slovenskega
naroda. Učenec, ki se uči angleščine in nemščine ne bo zapadel v skušnjavo, da se odreče slovenski identiteti in se začne čutiti Angleža ali Nemca. Učenec, ki izvira iz Balkana, bo lahko preko pouka jezika svojih staršev odraščal v zavesti, da pripada drugim narodom, namesto slovenskemu narodu. Toda eno od poslanstev slovenske šole je (če izvzamemo avtohtoni madžarsko in italijansko manjšino), da v učencih utrjuje slovensko identiteto oziroma zavest o pripadnosti slovenstvu in da oblikuje to identiteto pri tistih otrocih, ki je še nimajo zgrajene, ne pa da učence vzgaja v zavesti, da pripadajo tujim narodom.

Tudi v drugih državah opravljajo šole tudi to nacionalno funkcijo in ravno šolski sistem je bil in je še eden glavnih mehanizmov raznarodovanja Slovencev v sosednjih državah in njihovega prehajanja v druge nacije. Res je, da posledice takega odnosa do priseljevanja in do priseljencev po vsej verjetnosti ne bodo tako usodne, kot so bile tiste v letih 1918, 1941 in 1945, a Sloveniji vseeno ne bodo prinesle nič dobrega.  To priseljevanje in odsotnost naporov za asimilacijo priseljencev grozi, da se bodo v (ne tako oddaljeni) prihodnosti oblikovale nove manjšine v Sloveniji in se bo Slovenija tudi formalno preobrazila v večnarodno državo. To pa bi v naše javno življenje vneslo nov element, ki je po naravi razdiralen in destabilizacijski – nacionalno vprašanje.

Relativna etnična homogenost je bila doslej pomemben dejavnik stabilnosti Slovenije in Slovenija poleg vseh problemov, ki jih že sedaj ima, resnično ne potrebuje še sporov in razprtij o dvojezičnih napisih, rabi manjšinskih jezikov v šolah in uradih, zajamčenem etničnem zastopstvu, financiranju manjšinskih zadev ipd.  Kot v medicini tudi v politiki velja pravilo, da je boljše preprečiti kot zdraviti in tisti, ki na stežaj odpirajo vrata tujim priseljencem ter jim povrh tega še pomagajo, da na naših tleh gojijo tujo nacionalno zavest, obenem pa jim brezsramno delijo slovenska državljanstva, dejansko ustvarjajo velik problem našim zanamcem, ki bodo upravičeno preklinjali sedanje voditelje in sedanji rod, ker ni preprečil nastanka tega problema, ko je bil še čas za to.
Resnično bi bila ironija, da bi se jugoslovanstvo, s katerim smo se Slovenci v svoji zgodovini tolikokrat opekli, znova »povampirilo« in nadlegovalo tudi naše potomce.

Skrajni čas je, da se Slovenci, ki mislimo na jutrišnji dan in nam je mar za usodo našega naroda in naše domovine, zganemo in zaustavimo škodljive procese, ki izpostavljajo to našo lepo in edino domovino nevarnostim.

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 24. Oct 2020 at 23:36

2611 ogledov

Grožnja NI umetnost
Včeraj, 23. 10. 2020 so pred Ministrstvo za kulturo nekakšni »umetniki« postavili nekakšno »inštalacijo« (na sliki). Češ, da gre za protest proti temu, da Ministrstvo za kulturo zahteva prenovo stavbe na Metelkovi 6, ker je ta v precej problematičnem stanju. Jedro spora je v tem, da bi se morale nevladne organizacije, ki delujejo na Metelkovi 6 začasno odseliti. Nekatere od teh nevladnih organizacij niso plačevale najemnino… in to kljub temu, da so od davkoplačevalcev dobile dobesedno milijone. (Namreč nevladne organizacije na Metelkovi 6 so od leta 2003 do danes dobile okrog 60 milijonov evrov!) Ampak, najprej o sami »umetniški inštalaciji«. Gre za nekaj skupaj zbitih belih desk, ki dajejo videz pisarniških miz, za njimi so pravi pisarniški stoli, na mizah so imena ljudi, ki so po vzpostavitvi vlade pod vodstvom Janeza Janše prevzeli posamezna področja in delo na Ministrstvu za kulturo republike Slovenije. Preko miz in preko stolov je bila polita rdeča barva, s katero so »umetniki« skušali čimbolj realistično prikazati krvave madeže, kakršni nastanejo po tem, ko bi neko osebo v takem okolju zaklali. Kako lahko pride do take interpretacije, kakršno je podala novinarka v kratkem prispevku o tem dogodku? Namreč, da gre za »umetniško inštalacijo«? Do tega lahko pride le, če lahko za umetnost vzamemo neke najdene predmete, ki jim delno spremenimo okolje in kontekst, predmete, ki z določenimi intervencami pridobijo politično oziroma metapolitično vsebino. Do tega lahko pride, če se pri tem ne sprašujemo o tem, zakaj je umetnost zapustila praktično vse, kar je v preteklosti predstavljala v zahodni civilizaciji. Zapustila je mojstrstvo, filozofsko zaledje, zapustila je povzdig svoje kulture, v kateri je nastajala, zapustila je transcendenco in poseg po tem, da v nas prebudi in nas poveže z bitjo. Vsega tega ne najdemo več, odkar so umetniki, kritiki, filozofi skozi nenehne in vztrajne modifikacije, ki so prihajale v valovih ter se zaključile v radikalnem odmiku od vsega tradicionalnega skozi moderne avantgarde, vse to razgradili. In danes večina sodobnih umetnikov, večina sodobnih kustosov, kritikov, umetnostnih zgodovinarjev, pedagogov, filozofov, ki se ukvarjajo z umetnostjo, jemlje za umetnost prav to, kar se pojavlja pred nami kot povsem spačen, spolitiziran agitprop. Vsake toliko časa se ta, mnogokrat vsaj delno skrita neposredna politična agitacija skozi ves umetnostni sistem, prikaže v tisti obliki, ki je dejansko oropana vsega, kar umetnost sploh še lahko povezuje z imenom tega, kar je umetnost po svojem bistvu bila (torej oropana tako mojstrstva, filozofskega zaledja, povzdiga specifične kulture, transcendence in seveda oropana kakršne koli zmožnosti, da bi v nas prebudila povezavo z bitjo).. Taka je instalacija na priloženi fotografiji. Gre torej izključno le še za plitko simbolizacijo, ki jo razume tudi vsak, še najbolj neizobražen član kakšne mafijske združbe, ki mu nek šef naroči, da mora z brutalno simbolizacijo doseči, da bo določena oseba »sodelovala« v kakšnem nelegalnem poslu. Grožnja skratka, ki naj vliva strah. Grožnja, postavljena pred Ministrstvo za kulturo RS Obešen hišni maček, mrtev ali iznakažen pes pred vrati, fotografije, na kateri ima ta oseba odrezano glavo, odrezana glava kakšnega hišnega ljubljenčka pred vhodnimi vrati ipd… Pri tem konkretnem primeru je v posebej neljubem položaju Miro Petek, ki je kot novinar bil sam že žrtev takega mafijskega opozarjanja in predvsem tega, da so ga pretepli skoraj do smrti. Sam res ne vem vseh detajlov te grozljive izkušnje, vendar se spomnim, da je policija skupaj z javnim tožilcem naredila kar nekaj napak, na sodišču pa zadeva ni nikoli prišla v zaključno fazo, še huje, osumljenim napadalcem so izplačali mastno odškodnino, ker jim niso dokazali krivde in ravno tako niso nikoli našli pravih krivcev… (https://siol.net/novice/slovenija/miro-petek-sramota-je-da-so-v-sloveniji-kaznovane-zrtve-ne-pa-zlocinci-325949) Toliko huje torej, ko vidimo ime Mira Petka na eni od »krvavih« miz. Kar bi še dodatno izpostavil je (ob povsem neprofesionalnem in skrajnje zavajajočem poročanju RTV Slo o tem dogodku) še povsem neprimerna, necivilizirana oblika protestiranja, ki skuša z vsemi silami navadno mafijsko grožnjo skriti za umetnost. Vsak umetnik, ki premore vsaj nekaj strokovne poštenosti, bi se moral ograditi od tega, da se take oblike groženj kakorkoli povezujejo s plemenito dejavnostjo in poklicem umetnosti. V Sloveniji smo v preteklih desetletjih, posebej še v zadnjih tridesetih letih bili  soočeni z grozljivimi razkritji o povojnih krvavih pobojih. Na podlagi katerih se je skozi generacije ustvarjala strahovlada teh, ki so bili glavni in dejanski odgovorni za ta iracionalna maščevanja, ki presegajo praktično vse povojne povračilne ukrepe zmagovalcev nad poraženimi vojskami po Evropi. Predvsem pa so ta odkritja zelo jasno razkrila strukturo oblasti, ki je bila utemeljena v tem pobijanju in se je v tem zločinu tudi ohranjala na povsem podoben način kot mafijska zaveza k molku in hierarhiji. Navadni ljudje, soočeni s tem zahrbnim in za slovenski narod grozljivim dejstvom, so v strahu za svoja lastna življenja, za življenja svojih dragih, seveda raje molčali in sklanjali glave kot pa se izpostavili in zahtevali.  Ko torej "beremo" tako "umetnost", jo moramo brati dosledno preko teh navez in preko tega, da se s tako plitko simbolizacijo zahteva predvsem ta isti strah, ta isti molk. In ta molk ter strah zahteva tista oblast, ki drži roko nad sodišči, nad mediji, mnogimi organizacijami, ki so navidezno neodvisne.. predvsem pa drži roko nad velikim delom molčečih, prestrašenih ljudi.

Fri, 23. Oct 2020 at 12:42

994 ogledov

Ostanimo mirni, strpni, solidarni in povezani!
Medijski prostor v Sloveniji je namenjen glasu vseh državljanov Republike Slovenije. Levim, desnim in neopredeljenim. Na žalost to ni realnost, ki je povsem drugačna. Zato smo lahko hvaležni alternativnim medijem, kot je ARrevija, da se sliši glas razuma. Slovenija se je znašla v neljubi situaciji, ko so zaradi virusa Covid 19 okoliščine, v katerih živimo, že drugič v letu 2020 niso takšne, kot smo jih vajeni v našem vsakdanu. Ukrepi, ki jih sprejema vlada posegajo v naše pravice in nam krojijo naše dneve. Toda podobna situacija je zajela celoten svet, saj se virus neusmiljeno širi ne glede na meje držav. Če smo prvi val premagali precej hitro in brez večjih in daljših omejitev vsaj na prvi pogled in z izredno malo smrtnimi primeri ter relativno hitro zaživeli v neki normalnosti, je tokrat situacija drugačna. Smo na pragu dolgotrajne epidemije, ki bo resno posegla v življenja nas in nam bližnjih ljudi in tako krojila naš vsakdan. Tak razplet je bilo pričakovati, saj nas izkušnje iz ostalih držav učijo, da virus še zdaleč ni premagan, ter da nam še vedno grozi, pri tem pa pušča odprta številna vprašanja, o možnostih omejevanja širjenja, o tem, kdaj bo na voljo cepivo in ali bo učinkovito, o smiselnosti ukrepov in sankcij, nošenju mask.... Tukaj pa žal Slovenija izstopi iz povprečja mnogih držav. Države so namreč za omejevanje širjenja bolezni izbirale različne ukrepe ter jih tudi različno ostro zastavljale. Nekatere zgolj kot priporočila državljanom, druge kot obvezne ukrepe, skupaj s sankcijami za neupoštevanje le teh. In tudi ljudje so jih sprejemali različno resno. V skandinavskih državah so že na priporočila reagirali z vso resnostjo in odgovornostjo do sebe in drugih. Težko je razumeti številna nasprotovanja in upor zopet zastavljene ukrepe, nerazumne namerne kršitve in pozive na upor, ki se odražajo vsak teden na protestih v Ljubljani. Še težje je razumeti številne javne znane osebnosti slovenskega medijskega prostora, ki se pridružujejo protestom in pozivajo na nespoštovanje ukrepov, ki jih stroka predlaga in velika večina državljanov tudi upošteva. Popolnoma nepotrebno in nesprejemljivo je tovrstno vplivanje oziroma izraba javne prepoznavnosti, da se poslužujejo takih načinov vpliva na ljudi ter s tem večanja ogroženosti njihovega lastnega zdravja in zdravja širše javnosti, s tem pa tudi sistema javnega zdravstva, ogrožanja gospodarstva, delovnih mest, javnega življenja in še bi lahko naštevala. Lahko se seveda razume, da se ljudje zelo težko privadijo na takšne spremembe in omejitve, ki vplivajo, ne samo na način življenja, ampak tudi na njihovo ekonomsko možnost preživetja... Seveda pa je potrebno na te omejitve pogledati iz pozitivnega vidika in jih tako skušati tudi sprejeti. Prvič: gre za zdravje nas osebno, za zdravje nam bližnjih in dragih ljudi in nenazadnje za zaščito javnega zdravja vseh! Drugič: sprejmimo zavedanje, da lahko z upoštevanjem nasvetov in predpisanih ukrepov, s skupnimi močmi veliko doprinesemo k čim hitrejši zajezitvi širjenja virusa in s tem seveda vnovični normalizaciji življenj vseh. Tretjič: Pomislimo ob tem na vse tiste, ki so osebno ali pa v krogu svojcev prestali to izkušnjo in težko preboleli virus in nosijo številne posledice. Četrtič: Prisluhnite kakšni od izpovedi medicinskega zdravstvenega osebja, ki v najtežjih trenutkih požrtvovalno in predano dela 24 ur v dnevu, da pomaga obolelim in se trudi virus zadržati v čim ožjih mejah za možnost širjenja. Petič: Skušajmo to nujo po umirjanju naših življenj sprejeti, kot pozitivno. Svet in mi z njim že dalj časa drvi v neobvladljive situacije stresa, neuravnoteženih življenjskih okoliščin, ko imata boj za višji položaj v družbi in s tem dostop do več materialnih sredstev, absolutno in brezmejno prednost pred kakovostjo naših življenj, pred časom zase in za nam bližje ljudi... Morda je ta čas omejitev ravno pravi za to, da ga izkoristimo za dobro "inventuro" lastnih življenj, ustavimo korak, se pogovorimo sami s seboj in znova začnemo s tempom, ki bo dal prednost nam samim in odnosom med ljudmi... več empatije zanje, pred neusmiljenim divjanjem in bojem za čast, denar in oblast! Šestič: Ni čas za politične obračune in boje. V teh trenutkih je skrajno neprimerno izkoriščati čas, ko ljudi zanima več ali manj samo obvladovanje epidemiološke situacije, zdravje njih in njim bližnjih in njihovo ekonomsko preživetje ter seveda preživetje vseh sistemov (od javnega do gospodarskega) v državi. Bolj kot kadar koli sedaj obstaja nuja po politični strpnosti, povezanem in usklajenem delovanju vseh političnih sil, kajti le tako nam bo uspelo obvladati težko situacijo, v kateri smo v tem trenutku pristali.   Zato je potrebno ohraniti mirno kri, se prilagoditi razmeram in dosledno upoštevati in izvajati priporočila strokovnih služb. Razumljivo je tudi, da se marsikomu ukrepi zdijo nečloveški in prestrogi. Pa vendar so vsi ti ukrepi namenjeni naši varnosti, našemu zdravju in zdravju naših najbližjih. V času, ko so ogrožena mnoga delovna mesta in posledično tudi gmotno stanje teh ljudi, ko je ogroženo dostojanstvo in čast teh ljudi, ki zaradi epidemije izgubljajo službe, ko narašča bes in jeza pri marsikomu od nas, je potrebno ohraniti zavedanje o tem, da lahko z mirnostjo in sodelovanjem uspemo premagati virus in se usmeriti v prihodnost, ko bomo lahko znova postavljali standarde za naša življenja in oživljali gospodarstvo ter javno življenje vračali v normalo. Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še hujše, pravi znani pregovor. In dane situacije je vedno potrebno pogledati iz pozitivne strani in skušati iz njih dobiti pozitivna sporočila. In prav takšna nam gotovo nosi tudi dana situacija.  Zato vam želiva, da ostanete vi in vaši bližnji zdravi. Zato dosledno upoštevajte priporočila stroke v duhu skrbi za lastno zdravje in zdravje vseh v vaši okolici. Ostanimo strpni, empatični in solidarni. V teh za vse težkih časih stopimo skupaj. Gre za nas, naše ljudi, naša življenja, našo domovino in našo prihodnost.

Wed, 21. Oct 2020 at 18:09

304 ogledov

Idiotlandija
Zadnje čase imam občutek, da se okolje okoli mene spreminja in da živim v nekem prostoru, kjer nihče ne razmišlja in ne uporablja svoje glave. Logično razmišljanje je znanstvena fantastika. Koncentracija  shizofrenega  obnašanja pa  je v obdobju korona virusa izjemna. V bistvu mi obnašanje nekaterih sploh ni jasno; kaj želijo? Ob prvem valu, pri manj okuženih, smo zaradi nepripravljenosti res imeli strožje ukrepe v primerjavi s sedanjimi, tudi to je namreč eden izmed očitkov vladi. Vladi so  očitali diktaturo, fašizem, represijo, nedemokratično držo, vračanje v mračnjaštvo… marsičesa so bili deležni, ko so državo dali v tako imenovani »lock down« in ponovno so deležni teh težkih besed. Mnogim, ki so nasprotovali navkljub smo se za kratek čas izkopali iz primeža korone. Ljudje so postali ležerni, morje, počitnice, toplice, izleti, zabave, poroke, verski obredi, predvsem pa ne smemo pozabiti na proteste, ki so, določenim omejitvam navkljub, potekali v polnem zamahu… vse to in še več nas je znova pripeljalo do visokih številk okuženih na dan. Da so ljudje postali tako lahkomiselni, so veliko prispevali osrednji mediji s propagando vsega in vsakogar, ki je proti aktualni vladi! In degutantno je dejstvo, da za politični boj rušenja vlade, nasprotovanje Janši, antijanšizem, da se borijo proti njemu, jadrajo na krilih bolezni. Ja, prav nagnusnemu obnašanju smo priča zadnje mesece. Raznim vplivnežem iz socialnih omrežij, pevcem in pevkam je bila na MSM  dana maksimalna  pozornost, promovirali so antimaska gibanje, niso mogli dihati, maske so strupene, nekateri so celo omedlevali, imeli napade panike. Njihov vpliv na ljudi ni majhen, saj imajo svoje baze oboževalcev, ki gredo v več deset tisoč glav. Skratka, bolj je vlada in predvsem stroka, zaradi naraščanja števila okužb pozivala k osnovam proti širjenju, bolj so oni nasprotovali. Številke so letele v nebo, oni pa so začeli obračati ploščo, zdaj je vsega kriva vlada. Ljudje smo imeli priporočila, odredbe, nekateri smo se jih držali, drugi spet ne, tretji so potrebovali navodila, niso bila dovolj jasna, dobili so podrobna navodila, potem so rekli diktatura in represija. Domovi za ostarele so se zapirali, jokanje, ne morem k staršem, domove odprejo, porast okužb, vlada kriva, kaj delajo?! Stroka pa je vsakodnevno opozarjala na ene in iste stvari, distanca, maska, razkužujte roke, ne se družit. Bolj enostavno in hkrati učinkovito ne gre, ampak ne dovolj za vse; želijo stroko, saj vam govori stroka, oni želijo stroko, ki jim svetuje kihanje v rokav in pritrjuje, da je maska brezpredmetna. Pravijo, da stroke ne sme izbirat in nastavljati politika in se vprašam kdo je pa prejšnjo »stroko« nastavil. Ja, seveda je bila politika, ampak tista, ki je njim po volji. Kajne, da vam je že jasno zakaj imam občutek, da živim v mentalni ustanovi? Nazaj želijo življenje pred korono, jaz tudi. Ampak jaz ravnam odgovorno, vi pozivate proti ukrepom, k nespoštovanju le teh.  Kako bomo ustavili virus, če ravnate v nasprotju s priporočili? Bolnišnice so polne, korona bedaki pa ponavljajo "vlada je kriva, ni zagotovila dodatnih postelj". A postelje niso problem, problem je kader, ki za bolnika v postelji skrbi. Kadrov ni, to je rezultat zgrešene politike preteklih let vladavine levih vlad in tega se ne da odpraviti v pol leta. Opozicija pa… dragi moji, jaz bolj podlega obnašanja v politiki še nisem videla, hujskali so proti ukrepom, zdaj pihajo ljudem na dušo, kako je vlada grda, kako niso poskrbeli zanje in kako so pustili virusu, da se razpase. Je res kriva vlada? Ja, je! Kriva je, ker kršiteljev niso striktno in strogo kaznovali, ker ni bilo karantene za dopustnike in ker so otroke s počitnic poslali naravnost v šolske klopi, krivi so, ker tem norem času igrajo starša permisivno vzgajanemu frocu in se gredo demokracijo z idioti in manipulatorji. Šole so se delno zaprle, gostinski lokali, lepotni saloni, fitnesi tudi… in komu bomo izstavili račun? Kdo bo povrnil gospodarsko škodo? Podjetniki že pravijo, da upajo na državno pomoč, jaz pravim pošljite račun korona bedakom, politikom, ki so hujskali in medijem, ki so medijski pokrovitelj te blaznosti, medijem, ki so prvih pet minut levi politični aktivisti, drugih pet minut medijski pokrovitelj korona bedakov, tretjih pet minut pa zaskrbljeni nad porastom okužb. Moja lepa dežela se je nekje med potjo  spremenila v idiotenlandijo, danes želijo bombone, jutri težijo, ker imajo karies in piškave zobe. Želijo navodila, navodila za navodila, navodila za navodila k navodilom… potem pa jokajo, da živimo v represiji. "Maske dol, škodujejo otrokom", virus se razpase, "zakaj ne varujete otrok in učiteljev?". "Vlada ni dala navodil, niso ukrepali"... Stroka in vlada pa že pol leta in več opozarjata in govorita eno in isto, kot lajna ampak… ne slišijo? Ne želijo slišati? Slišijo, razumejo, ampak so stvari, ki so vredne več kot zdravje, življenja… vladanje je najslajše in producenti igre so pametni, sledilci pa, tako tako, eni so oportunisti, drugi sovražijo Janšo do te mere, da bodo šli preko razuma, tretji pa…hja eni so res hudo neumni. In ti producenti in njih podporniki so predvčerajšnjim želeli ukrepe, včeraj so ukrepe dobili, danes protestirajo, ker je fašizem. Ljudje, ki mi s svojim obnašanjem dajejo občutek življenja v blaznici, bi s svojimi podporniki radi vladali. Občutek, primerljiv z nočno moro, iz katere se ne zbudiš. Pazite nase, norci so povsod ;)         Johanca

Mon, 19. Oct 2020 at 14:28

169 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Najdražja bližnjica v Ljubljano
To niso domine, to je cesta, ki bo padla kot domine, tako na pleča davkoplačevalcev kot v Škalsko jezero, če se graditelji ne bodo ustrašili lastne lopate, ki ponovno, po Magni, koplje v prst, a tu v Velenju v črni pepel, na mestu, kjer bi z lopato lahko zasadili drevo za naše bodoče dni.                 Dejstva, kot npr. da javnost ni soočena s strokovnimi podlagami o posedkih na območju pridobivalnega prostora Rudnika Velenje (odgovorni na rudniku postrežejo z odgovorom, da to niso javno dostopni podatki) ali pa, da DPN VE-SG nima pridobljenega v sklepu navedenega soglasja rudniškega sektorja, nas opozarjajo na nevarnost.                                                             Slika:  Pridobivalno območje Premogovnika Velenje označeno s črno črto, modro obarvano trasa hitre ceste VE jug_SG.  Morda lahko izdelovalci DPN VE-SG  priskočijo na pomoč ZCISSD in prebivalcem Šoštanja ter predajo omenjeno dokumentacijo. Tako bi ublažili strah in dvome ter ljudem obrazložili, koliko časa se bo smelo nasipati več milijonov kubikov na območju 3RO izkopanega materiala na »brano« med Velenjskim in Družmirskim jezerom, da pri tem ne bi prišlo do porušitve.          Tega se žal nihče ne sprašuje. Tudi tega ne, kaj za Slovence in njihov denar, za Vlado in graditelje DARS d. d. pomeni zapis na strani 57 v sklepu dokumenta Novelacija prometnega modela podjetja PNZ d.o.o., Lj., april  2016, da povezava HC Koroška AC A1 ni prometno upravičena takšna, kot se jo namerava graditi.      In res je, perspektive naraščanja prometa do 2040 ne izpolnjujejo prometnih normativov za več kot sodobno dvopasovnico. Zakaj se na Dolenjskem za enako prometno obremenitev gradi dvopasovnica, na Koroškem pa štiripasovnica? Če štiripasovnica ni potrebna in je prometno neupravičena, potem tudi 3R0 ni in ne bo ekonomsko upravičena gradnja v Sloveniji! To izjavljajo vodilni z DARS-a in z Ministrstva za infrastrukturo. Dobili bomo več kilometrov avtocest na prebivalca, znatno pa se bodo povečali stroški  vzdrževanja na F2-2 zaradi izredno zahtevnih konstrukcij 11 dvojnih viaduktov,  dvonivojske ceste v 5 %  klancu ter treh dvocevnih tunelov.  Dejstva, da ni strokovnih podlag o posedkih na pridobivalnem rudniškem območju niti ni izračunov  o stabilnosti tal na vpogled, ni soglasja rudniškega sektorja in da Rudnik Velenje v svojih mnenjih soglaša s hitro cesto,  kažejo, da na manjšem delu rudnika, kjer leži cesta, ni pričakovati večjih nestabilnosti. A istočasno se že navajajo ugotovljeni premiki tal 1 do 3 mm/leto. S tem je lahko ogrožena varnost ljudi in tovora na trasi oziroma viaduktu preko rudnika.  Naslednje javno pomembno in škodljivo dejstvo je, da se hitra cesta gradi na najboljši slovenski zemlji, kljub temu da je bilo izdano negativno mnenje kmetijskega sektorja h gradnji v Spodnji Savinjski dolini.                              Na Vladi in DARS-u vedo, da bo to najdražja investicija v cesto v Sloveniji, in sicer govorimo o več kot 45 mio/km. Do sedaj je bila najdražja  AC A1 preko Trojan, in sicer 25 mio. Ključno je vprašanje, kakšno in čigavo poslanstvo uresničuje ta investicija. Čemu in za koga se gradi še ena štiripasovna cestna povezava, če smo in bomo vsi ostali znotraj lastnih regij ter bivali in delali na  lastnem domu? Ta hitra cesta tudi ne bo služila vsem Korošcem, saj območje Mislinja nima dostopa do nje. Štiripasovna cesta in številne obvoznice na območju Slovenj Gradca bodo jemala najboljšo zemljo, to je hrano. Cesta tudi na Velenjčane in na njihovo zdravje ne bo blagodejno vplivala. Gradnja viadukta se namesto sedaj še vkopa mimo Stare vasi in Škalskega jezera močno približa Velenjski plaži, že uveljavljeni zeleni oazi, ki je postalo novo zatočišče tako za ljudi iz Šoštanja kot iz Velenja in okolice.  Po besedah ministra Vrtovca  in mnenju večine v  Sloveniji bi v Teš 6 po gospodarski cesti z  viaduktom na  sosežig odpadkov vozili tovornjaki iz Avstrije prek Škalskega jezera. To pa bo za slovensko prihodnost pomenilo res veliko stvar!?                                                                           Po ministrovih besedah naj bi tako v Avstriji kot Sloveniji obstajale resne namere, da se državi na nivoju tranzitnega prometa povežeta. Študije, narejene v Avstriji, navajajo nasprotna dejstva – da cestnih povezav ne bo. S knjigo Velenje, mesto na vodi, bomo lažje dojeli, kam tone prva lopata v Gaberkah. Že danes, ko je tam potekala le predstava, se podlaga poseda za 1 do 3 mm v letu 2020! Smo ali pa nismo verjeli v znanstveno-fantastične filme, a danes živimo v času korone. Upoštevati moramo, da smo ljudje s to epidemijo opozorjeni, da naj delamo in živimo le to, kar še zmore narava in ne mi sami mimo nje.

Thu, 15. Oct 2020 at 20:13

2202 ogledov

Kolumna Grega Medveška in Aleksandre Pivec: Medijski linč
V preteklih dveh mesecih smo bili na političnem prizorišču v Sloveniji priča mnogim anomalijam in poizkusom diskreditacije posameznikov iz vlade in vladne ekipe. Najbolj v nebo vpijoča pa je bila osebna, profesionalna in politična diskreditacija ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandre Pivec. Dogajanje, kateremu smo bili priča vsi državljani Republike Slovenije, in ki je tipičen poizkus globoke države, ki si na vse kriplje trudi zrušiti eno najbolj uspešnih vlad v naši kratki zgodovini, je bilo za veliko večino državljanov nesprejemljivo in sodelovanje glavnih medijev v državi kaže na njihovo  hudo okuženost z udbaško miselnostjo. Očitki, ki so leteli na ministrico so bili minorni v primerjavi s tistim, kar si prvorazredna elita privošči. »Nedotakljiva elita«, si odpisuje milijonske dolgove, si podreja sodstvo, policijo, usmerja preiskave NPU in ob vsakem poizkusu normalizacije organizira proteste, podpisuje peticije in v medijih, ki so popolnoma v njihovi lasti, blati poštene ljudi. S tem tudi žali vse državljane Republike Slovenije, ki se vsaj malo spoznajo na politiko in dogajanje v državi. Na vse tole zgoraj je v svojem nagovoru v parlamentu opozorila tudi ministrica sama, saj je iskreno in odkrito povedala resnico o dogajanju v ozadju njenega rušenja. »V današnji razpravi je bilo slišati številne očitke na račun moje politične integritete in domnevne koruptivnosti. Ob tem je zanimivo, da je največ očitkov iz razprave bilo slišati iz strani Liste Marjana Šarca, bivšega predsednika Vlade RS. Številni očitki so leteli na moja pretekla dejanja, ki so bila predmet medijskih diskreditacij že v času njegovega vodenja vlade. Od takrat do danes se na očitanih zgodbah, ni zgodilo nič novega. Pa vendar mi danes, ob nespremenjenih dejstvih, ki ste jih poznali že takrat, očitate ista dejanja. Takratni predsednik vlade Marjan Šarec se na vse navedene očitke takrat ni odzval, oziroma je poudaril dejstvo, da nima na razpolago dovolj dokazov, da bi mi lahko kar koli očital, kljub temu, da do danes vsaj meni ni znanih nobenih novih dejstev, mi ta ista dejanja očita danes. Pa naj razume, kdor more. Ob tem naj še dodam, da je bivši predsednik vlade Marjan Šarec presodil, da na kmetijskem ministrstvu dobro delam in da nima razlogov, da bi me iz te funkcije zaradi očitkov razrešil. Danes pa zahteva točno to! Glede očitkov o vprašanju moje integritete in koruptivnosti pa želim povedati sledeča. Nisem in ne zanikam, da so me gostitelji na mojih službenih obiskih kdaj tudi pogostili. Ob dejstvu, da je predsednik KPK ob najavi začetka preiskave po mojih primerih izpostavil, da je lahko koruptivno dejanje že pogostitev s kavo pa se poraja veliko vprašanje. Ali se mnogi od vas tukaj prisotnih in številni drugi, ne čutite odgovorne, da ste se tudi sami že kdaj znašli na meji koruptivnosti in gre za vprašanje vaše integritete? In tukaj bi lahko ravnali pa principu: Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Ali se vam zdi prav, da se ta država in KPK v prvi vrsti ukvarja s korupcijo s kavami, sendviči, kosili in nočitvami, po drugi strani pa popolnoma prezre sistemsko korupcijo, ki gre že pri posameznikih v desetine milijonov, na ravni države pa v milijarde. Ne vem ali sem samo v zadnjem mesecu spregledala ali pa dejansko ni bilo odziva te iste komisije na odpisovanje milijonskih dolgov in na opozarjanje na problem sistemske korupcije, povezne s krajami državnega premoženja. Če so se ti primeri odprli, pa prav gotovo niso bili tako pompozno medijsko najavljeni, kot preiskave mojega primera. Težko je razumeti, da so velike napore za mojo razrešitev oziroma interpelacijo, izvajali tudi v stranki Socialnih demokratov. To je stranka, katere minister in hkrati predsednik stranke, je sedem let, v treh vladah vodil resor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Upam si trditi, da je med bivšim ministrom Židanom in mano kar nekaj pomembnih razlik, kar se kaže tudi v rezultatih dela.« Nedvomno gre pri njenem rušenju za anomalijo. Še bolj žalostno je, da so pri njenem rušenju uporabili vse podle metode dela in pri tem diskreditirali celo njene otroke, ki pri vsem skupaj nimajo nič. Štirinajstdnevno prikazovanje otrok v vseh glavnih medijih in televizijah kaže na to, da je bil cilj vsega skupaj tudi njen popolni umik iz javnega življenja, ki pa več kot očitno ni bil dosežen. Del državljanov, ki je mirno gledal petkove kolesarje in zdraharje iz vrst levega političnega pola, in ki je mirno gledal poizkuse vseh vojakov globoke države ter plačancev mafijskih kartelov iz ostankov udbo-mafijskih struktur je tokrat spoznal, da gredo zadeve odločno predaleč in v napačno smer. Odločno in glasno se je precejšnji del ljudi uprl takšnim poizkusom medijskega linča in se postavil v bran kmetijski ministrici. Še več, kmetijska društva, zveze in organizacije so glasno izražale negodovanje nad pogromom , ki so ga ob izdatni pomoči opozicijskih strank izvajali glavni mediji v državi. Seveda je mafijsko kolesje mlelo dalje po začrtani poti in se pri svojem delu ni pustilo motiti. Ne glede na vse laži in poizkuse glavnih medijev in opozicijskih strank je jasno, da je ministrica dregnila na področje prvorazrednih, opozorila na domnevno vpletenost vidnih članov Desusa v kriminalna dejanja, na huda kriminalna dejanja v državni službi SIDG in Državni Gozdovi in domnevno vpletenost članov Desusa v kraje družbenega premoženja in s tem oškodovanja vseh državljanov Republike Slovenije. Po zadnjih podatkih, ki krožijo v javnosti, anonimkah in dejstvih, ki jih vpleteni sicer zanikajo, pa vendar velja pregovor , da kjer je dim, je tudi ogenj, gre resnično za velike denarne vsote in le malo ljudi ima dovolj poguma, da se zoperstavi tako močnim mafijskim združbam. Tudi zanikanje domnevno vpletenih družb in podjetij je pričakovano, saj je logično, da ne bo nihče priznal kriminalnih dejanj in okoriščanja z javnim denarjem. Podatki s terena, izjave prič in slikovni material, ter dokumentacija pričajo o nasprotnem. Vse le ni iz trte izvito. In na organih pregona je, da vso stvar raziščejo. Tudi povezanost medijev z strukturami Foruma 21 je jasna. Štipendistke Foruma 21 in podjetja Riko, krojijo del informativnega programa obeh največjih televizij. Vse to zgoraj našteto kaže, da je ministrica udarila v samo srce financiranja globoke države, in ga po svojih najboljših močeh poizkuša zaustaviti. Na žalost mnogih je z izsiljevanjem in podlo igro Desusovim poslancem uspelo ministrico spraviti iz vlade in nastaviti na ministrsko mesto pajaca, vojaka globoke države, ki ga podatki že bremenijo sodelovanja s temi istimi lobiji.   Zato niti ni presenetljivo, da je ministrica pogumno naredila tudi zadnji korak v tem boju in v svojem suverenem nastopu v parlamentu odstopila s položaja ministrice in tudi izstopila iz stranke Desus, ki je s tem postal politični mrlič. Jasno je tudi, da je stranka razpadla na dva dela, na tisti zdravi del stranke, ki zavrača korupcijo, kriminal in si želi bolj poštene Slovenije in na tisti stari, s kadri globoke države in mafijskimi plačanci prestreljen del stranke, ki dela izključno v korist lastnih interesov. Karel Erjavec, pro-sovjetsko usmerjeni komunist, našemljen v demokrata, je tipičen predstavnik tega dela stranke, ki bo dejansko na naslednjih volitvah in po njih nepomemben člen v političnem življenju. »Spoštovane poslanke in poslanci, vem, da ste med vami mnogi tudi objektivni in znate ceniti rezultate našega dela, in vem, da ste se danes znašli pred zahtevno odločitvijo, ko se boste morali zaradi političnih kalkulacij odločiti drugače, kot vam narekuje vaša vest. Ker vas na očeh javnosti ne želim postaviti v takšen položaj, sem se odločila, da podam svojo nepreklicno odstopno izjavo z mesta ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Hkrati se vsem kmetom, ribičem in gozdarjem opravičujem, da na takšen način zapuščam njih in resor, za katerega sem delala s spoštovanjem, predano in odgovorno ter hkrati naslavljam prošnjo na vse prihodnje odločevalce in kreatorje politik, da po poti, ki smo jo začeli in utirili, tako pomembnemu resorju ponovno vrnejo ugled, veljavo in zasluženo mesto, ki mu v političnem prostoru pripada.   Iskreno se zahvaljujem predsedniku vlade in ministrski ekipi za vso podporo in tvorno sodelovanje v teh zahtevnih trenutkih, ne le Slovenije ampak celotnega sveta. To je bilo moje delo v tretji vladi in mirno lahko povem, da je bilo delo te vlade najbolj učinkovito in uspešno.   Očitno PS DESUS ni bil zadosten moj odstop iz funkcije predsednice stranke, zato so iskali nadaljnje možnosti za mojo odstranitev in političnega prostora z današnjim predlogom razrešitve. Kljub temu, da smo v vladi uspešno izpolnjevali koalicijske zaveze, ki izhajajo iz programa stranke in v manj kot pol leta med drugim dosegli: 1. Ustanovitev Urada za demografijo 2. Po večletnih prizadevanjih stranke smo v zaključno fazo sprejema pripeljali Zakon o demografskem skladu 3. Zagotovili izredno uskladitev pokojnin za 2% brez upoštevanja gospodarske rasti,   Tudi to ni dovolj dober rezultat, ki ga je vredno ceniti. In kljub temu, da sem odstopila kot predsednica stranke in sedaj kot ministrica, se v stranki še naprej ukvarjajo z onemogočanjem moje kandidature za predsednico na prihodnjem kongresu stranke. Išče se možnosti za mojo izključitev iz stranke DESUS. Zato vam želim prihraniti ta trud in vam izročam svojo izstopno izjavo iz stranke DeSUS z današnjim dnem.« Na tak način je dr. Aleksandra Pivec zabila še zadnje žeblje v krsto stranke, ki je nastala izključno in samo zato, da so se drobili glasovi volivcev, katere idejni vodja in ustanovitelj je Milan Kučan in stranke, ki trdo sledi politiki komunistične partije Slovenije. Ljudje odprtega razmišljanja, ljudje z dostojanstvom, iskreni domoljubi in  načelni ljudje  v taki stranki nimajo kaj početi. To je spoznala tudi Aleksandar Pivec in zapustila kačje gnezdo. Na koncu svojega govora pa je dejala še nekaj: nekaj, kar daje upanje mnogim ljudem v Sloveniji.  »V politiko sem vstopila z iskrenimi in poštenimi nameni delati dobro za ljudi, ki si zaradi njihovega sedanjega in preteklega dela, zaslužijo spoštovanje in dostojno življenje, za ljudi, ki imajo pogum in jim ni vseeno za prihodnost naše države Slovenije. Zato vam obljubljam, da se z današnjim dnem moja politična pot ne zaključuje, ampak odpira nova vrata, skozi katera stopam na nove poti. Slovenke in Slovenci – prihodnost je vedno na strani pogumnih, torej je na naši strani!« Te besede, ki nakazujejo, da razmišlja o ustanovitvi svoje, sredinske stranke so mnogo ljudem dale upanje , da se bodo stvari obrnile na bolje. Da bomo dobili načelno politično stranko, širokega spektra in za vse generacije, ki bo sposobna preseči delitve na leve in desne, na rdeče in črne, katerim smo v vsakodnevnem življenju doživeli že prevečkrat. Dr. Aleksandra Pivec svojih načrtov še ni razkrila, in jih deli samo z najbližjimi sodelavci. Vendar obstaja močno upanje. In upanje prinaša novo moč in željo, da bomo kot narod znali in obstali na najlepšem koščku zemlje, ki nam pripada kot dediščina naših prednikov.

Sat, 10. Oct 2020 at 17:29

1426 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Še kri jim ni dovolj
Jasno je, da ne gre za boj za človekove pravice in boj proti omejevanju svoboščin. Še vedno velja, da se ljudje na varni razdalji in zaščiteni z maskami lahko shajajo na prostem. Površen ozir na situacijo pokaže, da gre za denar, kot vedno. Nimamo statistično-antropološke analize protestnikov, ki jih nagovarjajo stranke levega pola. Iz izjav, ki jih slišimo v medijih, pa lahko z uporabo kvalitativne metode rečemo, da protestniško jedro tvorijo ljudje, ki so odvisni od državnega proračuna in jih je strah, da bodo viri presahnili. Takšna situacija zanje seveda ni enostavna, zato je upiranje pričakovano. Vprašanje je le, kako daleč bo šlo. Že leta opazujem število vpisanih mladih na suficitne študijske programe in si mislim – kaj, za boga, mislijo ti mladi ljudje? Ko bodo v najlepšem življenjskem obdobju, v prehodu v odraslost, ko se bodo zaljubljali, ko bi radi kam potovali, ko bi si radi ustvarili družine, ko bi radi zadihali s polnimi pljuči – bodo za sendvič prosili svoje starše!? Mladost si včasih ne dela takšnih skrbi. A sem je posegla država! Da, s financiranjem suficitnih programov! Ker se ji je učiteljski kader preveč namnožil, ti kar rastejo in rastejo in se ponujajo dijakom kot zrelo, sladko, skoraj zastonjsko sadje. Gotovo je vanje namreč treba vložiti veliko manj truda kot v študij fizike, medicine, strojništva ali elektronike, na primer. In zato imamo sedaj na trgih proteste. Sindikat mladih, NVO-ji, proračunski kulturniki, … ne glede na smrtonosni virus, ki kroži med nami. To so protivladni protesti. Demokracija predvideva tudi takšno obliko državljanskega izražanja. Mislim pa, da morajo biti protesti po zakonu mirni. Sama to razširjeno razumem tako, da nikogar ne ogrožajo in da ne ogrožajo na noben način. Zaenkrat nimamo uličnih spopadov. Po moje protestniki tudi niso oboroženi, ne s hladnim orožjem ne s čim drugim, vsaj večinoma ne. So pa morda oboroženi z virusom. Situacija, ki smo jo gledali samo v znanstveno fantastičnih filmih. (Jaz jih nikoli nisem gledala. Želodec mi je povedal, da je stvar preblizu.) Zato pravim, da so protesti v tej situaciji nevarni, da lahko porodijo bolezen in smrt. Potem je tu druga skupina ljudi, Covid zanikovalci. Prav tako nimamo podatkov, koliko jih je. Vidimo pa, da so izjemno glasni. Ker imam slab želodec za človeško neumnost in zlobo (nikoli pa za pomoč ranjenim), ne morem več brati komentarjev na FB. Toliko agresije, kot se kopiči v teh ljudeh, me zmrazi do kosti. Sodobna tehnologija in družbena omrežja jim omogočajo, da se njihova bedasta sporočila tudi nesorazmerno širijo. Ko sem prištejemo še tistih nekaj čudakov z medicinskimi titulami (ki bi jih obvezno morala pod drobnogled vzeti Zdravniška zbornica!) pa še vse tujejezične Covid zanikovalce in pripadnike teorij spola in kar je še takih „teorij“, in potem še vse polpismene „zvezdnike“, smo pa tam! ,, Je že kdo videl virus? … poznate koga, ki je umrl zaradi virusa? … vse je prevara! ...več jih umre zaradi gripe! … virus vlada uporablja za represijo nad ljudmi! … pod maskami se bomo zastrupili! … naše otroke hočejo zastrupiti! … virus je nevaren samo za stare, ki bodo itak umrli! … mi smo mladi, imamo pravico do zabave! … protestiram proti nošnji mask! … hodim pred zdravstvene ustanove provocirat! ... testi niso zanesljivi! … lažejo, da je umrl zaradi virusa! … ne delajo obdukcij!“ Tudi smrt jim ni zadosten dokaz. Tudi kri jim ni dovolj!  Zato, dragi bralec, izogibaj se ljudi, ki se nezaščiteno zbirajo, izogibaj se ljudi, ki ne nosijo mask, ki se ne vedejo samozaščitno in obzirno do tebe in tvojih. V širokem loku se izogibaj zdravnikov, ki nosijo titule, a so zanikovalci virusa. Titule imajo le še zaradi inercije sistemov, sicer bi jim jih morali vzeti. Ker ti ljudje so za vas in vaše zdaj nevarni!            
Teme
jugoslavija sfrj zabloda socializem komunizem preteklost zgodovina realnost sfrj

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Jugoslovanska zabloda