Galerija slik
Jugoslovanska zabloda GM

Nekdanji britanski premier Winston Churchill je nekoč izjavil, da brez poznavanja preteklosti ni mogoče pravilno načrtovati prihodnosti. Obstaja pa tudi pregovor, ki pravi, da je tistemu, ki ne pozna svojih preteklih napak, usojeno, da jih bo ponavljal.

Za majhne narode, kot smo Slovenci, je ta resnica še toliko pomembnejša, kajti napačne nacionalne odločitve proizvedejo pri majhnih narodih hujše posledice kot pri velikih. Vendar pa se, na žalost, večina Slovencev ne zaveda največje politične napake, ki so jo storili naši predniki in je prinesla številne negativne posledice, ki jih še danes čutimo. To ni najboljši obet za našo prihodnost.

Najbolj katastrofalne posledice je slovenskemu narodu prinesla jugoslovanska ideja, ki se je pojavila (najprej pod imenom ilirizma) približno hkrati z narodnim prebujanjem v prvi polovici 19. stoletja, in je bila podlaga za jugoslovansko državo, v katero je Slovenija vstopila leta 1918.


Kot je znano, sta v prvem obdobju političnega pluralizma, ki se je na Slovenskem pojavil leta 1848 in dokončno zaživel po uvedbi ustavne vladavine leta 1860, na Slovenskem nastopali dve glavni politični smeri – slovenska in nemška, v katero je bilo vključeno tudi precej etničnih Slovencev, zlasti meščanov.  Na začetku enoten slovenski tabor se je v normalnem procesu zorenja političnega pluralizma postopoma diferenciral, najprej na neformalni skupini tako imenovanih staroslovencev in mladoslovencev, ki pa sta, soočeni z nemškim pritiskom, nastopali bolj ali manj složno vse do tako imenovane ločitve duhov konec 19. stoletja, ko so se v slovenskih deželah oblikovale jasno profilirane katoliška, liberalna in pozneje še socialistična stranka.

Poleg prizadevanja za zaščito slovenske identitete je bilo predstavnikom slovenskega tabora, iz vseh idejnih smeri, skupno poudarjanje, v večji ali manjši meri, pripadnost Slovencev širšemu slovanskemu svetu in slovanstvu. To pa je bila usodna napaka, ki je bistveno zaznamovala nadaljnji potek naše zgodovine, in to v negativnem smislu. V času Avstro-Ogrske je to poudarjanje in iskanje povezanosti z drugimi Slovani odtujilo del etničnih Slovencev od slovenskega narodnega gibanja in jih porinilo v naročje najprej nemškega političnega tabora in na koncu k odpovedi slovenske in privzetju nemške etnične identitete.


Del Slovencev je v naslonitvi na slovanstvo, ki ga je tedaj poosebljala zaostala in avtokratska carska Rusija, oziroma južnoslovanstvo z Balkana, videl nevarnost kulturne, politične in gospodarske degradacije slovenskega prostora.

Ti Slovenci so imeli razloge za takšno prepričanje, kajti nemški svet, kateremu je tedaj že stoletja državno pripadal večji del slovenskega prostora, je bil takrat dejansko otipljivo gospodarsko razvitejši, politično odprtejši in demokratičnejši, pravno urejenejši in kulturno-civilizacijsko naprednejši od slovanskega vzhoda in jugovzhoda, ki sta bila že tedaj mnogo bolj zaostala tudi od slovenskih dežel, ki od povezave s slovanskim orientom niso imele kaj pridobiti in so, kot je pokazala prihodnost, dejansko veliko izgubile.

Grobo povedano so ti Slovenci, ki so postali kasneje znani kot nemčurji oziroma nemškutarji(ponemčeni Slovenci), imeli te objektivne civilizacijske prednosti nemškega sveta za pomembnejše od slovenskega jezika in slovenske narodnosti, medtem ko so predstavniki političnega slovenstva slovensko etnično (v prvi vrsti jezikovno) identiteto cenili bolj od te relativne gospodarsko-civilizacijske naprednosti nemškega sveta.

Število teh Slovencev, ki so zatajili svojo narodnost v korist nemške, ni bilo zanemarljivo in dejansko je praktično ves proces germanizacije slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem in Štajerskem potekal na tak način – s prehajanjem Slovencev v nemški narod in ne z doseljevanjem avtohtonih Nemcev na slovensko ozemlje. (Južno)slovanska usmeritev nosilcev političnega slovenstva še zdaleč ni bila edini razlog za ta proces, toda vsekakor je bila dejavnik, ki ga je pospeševal.

Toda dejansko ni bilo razloga za navidezno nasprotje med evropskostjo in slovensko samobitnostjo, neobremenjeno z navezanostjo na slovanstvo.

Edini pravilni usmeritvi, ki sta bili na žalost odsotni, sta bili  ohranjanje slovenske istovetnosti in privzetje vseh naprednih elementov zahodne civilizacije (osebna svoboda, vladavina prava, predstavniška demokracija, svobodno podjetništvo, temelječe na primatu zasebne lastnine) ob hkratnem zavračanju panslovanskih fantazij in utopij.

Glavni razlog za slovansko oziroma, natančneje povedano, južnoslovansko (širše slovanstvo ni bilo realistično zaradi geografske ločenosti slovanske poselitve) usmerjenost predstavnikov političnega
slovenstva je bilo zmotno prepričanje, da bo slovenski narod z vključitvijo v širši (južno)slovanski svet presegel svojo številčno majhnost in se tako lažje uprl germanizacijskemu pritisku, ki je tedaj resnično ogrožal slovenski narod v obrobnih slovenskih deželah.

Toda ta nadslovenska (južno)slovanska usmeritev je bila že tedaj utopična, kajti o neki panslovanski identiteti in enotnosti ni bilo nikoli ne duha ne sluha in razni slovanski narodi so že tedaj živeli v konfliktih in sovraštvu.

Že v 19. stoletju so bili v Evropi odmevni konflikti, kot so zatiranje Poljakov s strani njihovih slovanskih »bratov« Rusov, nacionalni spori med Poljaki in Ukrajinci ter med Hrvati in Srbi v Avstro-Ogrski, v 20. stoletju pa so se konflikti med slovanskimi narodi samo še pomnožili.
Po drugi strani pa je tudi zgolj jezikovna sorodnost kot podlaga za oblikovanje narodne zavesti nezadostna in so zato potrebni še drugi elementi, kot je zavest o skupni zgodovinski usodi in kulturi, zlasti religiji (na primer etnična ločnica med Srbi, Hrvati in Bošnjaki ter med Poljaki in Ukrajinci je izpeljana iz različne verske pripadnosti teh narodov).

Kombinacija jezika in zgodovine je na začetku moderne dobe tudi izoblikovala slovenski narod kot samosvoj subjekt z lastno identiteto. In ko smo se Slovenci narodno »prebudili« oziroma zavedli pripadnosti skupnemu (na)rodu in začeli osebi govoriti v prvi osebi, smo se hkrati tudi zavedli razlike od drugih narodov, ki smo jih začeli naslavljati v drugi in tretji osebi.
Tudi jemanje (relativne) jezikovne sorodnosti kot razloga za politično povezovanje je zmotno. Če naj bi jezikovna sorodnost določala intenzivnost političnih povezav, potem bi morala imeti Slovenija tesnejše vezi z Bangladešom kot z Madžarsko, kajti bengalski jezik, ki se govori v Bangladešu, je sorodnejši slovenskemu od madžarskega, ker spada v isto - indoevropsko - jezikovno družino. Nič ne pomaga, če so ruski, češki ali srbski jezik uvrščeni v isto jezikovno skupino kot slovenski jezik, zaradi tega ne bo Slovenec, ki se teh jezikov ni naučil, govorcev teh jezikov razumel praktično nič bolje kot govorcev sosednjega nemškega jezika, ki ne spada v slovansko jezikovno skupino. Tudi hrvaški jezik, ki je slovenskemu še najsorodnejši, nam ne pomaga pri premagovanju aktualnih sporov s Hrvaško. Odgovorna politika določa razmerje do drugih narodov in držav na temelju skladnih ali konfliktnih interesov, ne pa na temelju raznih sentimentalnih elementov, kot so jezikovna sorodnost, skupna veroizpoved, namišljen ali dejanski skupni izvor in podobno.

(Jugo)slovanska usmeritev kot obrambno sredstvo pred nemško ekspanzijo je bila smiselna le, če je izražala pripravljenost na odpoved slovenski identiteti v korist neke druge slovanske identitete, ki naj bi bila zaradi večje številčnosti lažje branljiva pred germanizacijo.  Nekateri so bili na to tudi pripravljeni, toda z narodnoobrambnega vidika je bilo to nesmiselno. Hrvati kot Slovencem jezikovno, kulturno in versko najbližji narod niso zaradi tega nič Slovencem manj tuj narod kot Nemci, Italjani ali katerikoli drug narod in z narodnega vidika ni nobene razlike med ponemčenjem in pohrvatenjem, posrbljenjem ali nekim splošnim »pojužno(jugo)slovanjenjem«. Lahko se celo reče, da bi bila prva od teh dveh opcij manjše zlo od druge, prav zaradi relativne civilizacijske naprednosti nemškega sveta glede na balkansko-slovanski svet.
Večina predstavnikov političnega slovenstva se sicer ni bila pripravljena odpovedati slovenski narodnosti v korist neke jugoslovanske nacije in odnos med njihovim slovenstvom in (jugo)slovanstvom ni bil jasno definiran, a je ta njihova idejna zmeda in politična dezorientiranost vseeno imela hude posledice za slovenski narod, ki so se pokazale leta 1918.

Kot je znano, je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska in slovenski narod se je moral odločiti za novo državo, v kateri bo živel. Ker so bili nosilci političnega slovenstva okuženi z južnoslovansko miselnostjo, se slovenski narod tedaj ni odločil za državno neodvisnost, temveč je vstopil v jugoslovansko državo – Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in s tem prestopil iz srednjeevropskega kulturno-civilizacijskega kroga v nam tuje orientalsko-balkansko okolje.

Pogosto se govori, da je pomenila neodvisnost Slovenije leta 1991 uresničitev sanj mnogih generacij Slovencev, toda to ni res. Dejstvo je, da so leta 1918 obstajale mednarodne okoliščine za nastanek neodvisne slovenske države in bi jo Slovenci lahko tedaj tudi ustanovili, če se ji ne bi pod vplivom svojih voditeljev odpovedali v korist Jugoslavije. Narodnoobrambni razlogi za jugoslovansko usmeritev so se tedaj izkazali kot iluzorni. Ne le da jugoslovanstvo ni pomagalo Slovencem zavarovati svojega etničnega ozemlja, Slovenci smo prav zaradi jugoslovanskih blodenj izgubili pomemben del našega etničnega ozemlja. Vključitev v Jugoslavijo ni pomagala Slovencem, da bi povrnili ozemlje na Primorskem, ki ga je ob sklenitvi premirja novembra 1918 zasedla italijanska vojska in je z rapalsko pogodbo novembra 1920 tudi formalno pripadlo Italiji. Še več, zaradi vključitve v Kraljevino SHS smo Slovenci v korist Italije tedaj izgubili še več ozemlja, kot so ga Italiji dodelile sile Antante z Londonskim paktom leta 1915.  Italija je dobila tudi del nekdanje dežele Kranjske, kar ni bilo predvideno v Londonskem paktu, ker ni dobila Dalmacije, ki ji jo je dodelil ta pakt. Na Štajerskem smo Slovenci zavarovali svoje ozemlje po zaslugi generala Maistra sami brez kakršnekoli pomoči »južnih bratov«.


				vir: avtor eseja

vir: avtor eseja

Na Koroškem pa smo Slovenci to »bratsko pomoč« z juga sicer dobili v obliki srbske vojske, ki nam je spomladi 1919 pomagala zavzeti Celovško kotlino, toda ta »pomoč« je bila kontraproduktivna. Obnašanje srbske vojske na delu Koroške pod jugoslovansko odpravo je napravilo slab vtis na tamkajšnje prebivalstvo in vplivalo, da je le-to na plebiscitu 10. 10. 1920 večinsko glasovalo za Avstrijo.

Prav koroški plebiscit je razkril vso škodljivost jugoslovanstva za slovenski
narod. Nemškoavstrijska propaganda je prikazovala plebiscit kot odločanje med domačim Dunajem in tujim Beogradom, med evropsko civiliziranostjo in balkanskim barbarstvom in prepričala 41 % slovenskih volivcev, ki so tedaj glasovali za Avstrijo in proti Kraljevini SHS, kar je odločilo o državni pripadnosti južne Koroške. Če bi takrat koroški Slovenci, ki so tvorili 69 % prebivalstva plebiscitnega ozemlja, glasovali složno za združitev s svojimi brati na južni strani Karavank, danes tega pogorja ne bi tvorile severne meje Slovenije, ki bi bila večja za 2500-3000 km2 ozemlja.  Glavni razlog, da je toliko Slovencev tedaj glasovalo za Avstrijo, je bila vključenost Slovenije v balkansko državo, ki ji je vladala srbska dinastija. Njihova izbira je bil glas protesta proti vključenosti Slovenije v tako državo.


				vir: avtor eseja			vir: avtor eseja

Če bi bila Slovenija tedaj neodvisna država in bi se odločalo med Avstrijo in neodvisno Slovenijo, ni dvoma, da bi večina teh Slovencev glasovala za svojo matično državo in bi Slovenci koroški plebiscit dobili.  Tako je (jugo)slovanska usmeritev slovenske usmeritve, ki naj bi Slovence obvarovala pred germanizacijo, dejansko delovala v korist te germanizacije. V času Avstro-Ogrske je nemajhen del Slovencev iz protesta proti taki politiki svojih prvakov prestopil v nemški narod in s tem demografsko oslabil slovenski narod, po razpadu avstro-ogrske monarhije pa je del Slovencev zaradi iste politike svojega vodstva glasoval za vključitev slovenskega etničnega ozemlja v nemško državo in tako ozemeljsko osiromašil slovenski narod.

Tudi po »debaklu« na koroškem plebiscitu se slovenska elita ni zresnila in je iskala vzroke za ta nacionalni poraz povsod drugje, le pri jugoslovanski zablodi ne. V času prve Jugoslavije ni bilo omembe vredne politične sile med Slovenci, ki bi se zavzemala za izstop iz balkanske tvorbe in za državno osamosvojitev Slovenije.  Avtonomija Slovenije v takšni državi je bila največ, za kar se je zavzemal glavni del slovenske politike, njen manjši del pa je bil pripravljen celo na kulturno utopitev Slovencev v jugoslovanstvu. Razlog za takšno usmeritev je bilo prepričanje, da Jugoslavija zagotavlja Slovencem varnost pred našimi grabežljivimi sosedi na zahodu, severu in severozahodu.

Leta 1941 pa se je najbolje pokazalo, koliko je vredna ta »varnost«. Ne le, da vključenost v Jugoslavijo ni obvarovala Slovenije pred tujo okupacijo, temveč se lahko utemeljeno domneva, da je bila prav zaradi vključenosti v Jugoslavijo Slovenija potegnjena v vojno s silami osi na način, ki je rezultiral v njeni okupaciji od teh sil.

Kot je znano, je do napada na Jugoslavijo aprila 1941 prišlo zaradi oficirskega »puča« beograjske vojaške klike 27. 3. 1941, na katerega Slovenci nismo vplivali in ki je bil v nasprotju z našimi interesi.  Ta kriminalni »puč« je svoj epilog doživel v okupaciji in razkosanju Jugoslavije in z njo tudi Slovenije, kar je na stežaj odprlo vrata komunističnim prevratnikom za njihov krvavi pohod na monopolno oblast pod krinko boja proti okupatorjem in s tem privedel še do bratomornega spopada med Slovenci. Vključenost v Jugoslavijo je bistveno vplivala, da se je Slovenija leta 1945 znašla na vzhodni strani železne zavese, v njej pa je bila uvedena komunistična diktatura in z njo tudi neučinkoviti socialistični gospodarski sistem, zaradi katerega je Slovenija toliko zaostala za razvito Evropo in tega zaostanka še danes ni odpravila.  Čeprav je v Sloveniji obstajalo razmeroma močno komunistično partizansko gibanje, ki je s prevaro boja proti okupatorju zvabilo številne domoljube v svoje vrste, pa to gibanje
samo ne bi moglo uvesti komunizma v Sloveniji, ker bi ga po kapitulaciji in odhodu okupatorjev zapustili tisti njegovi pripadniki, ki so se mu pridružili iz domoljubnih nagibov in bi zato izgubilo v državljanski vojni z domobranci in drugimi protikomunističnimi silami.

Šele vdor Titove jugo partizanske soldateske, ki je zadnje dni aprila in v maju 1945 v zelo velikem številu preplavila Slovenijo in pred katero so se protirevolucionarji umaknili iz Slovenije, je zacementiral zmago komunizma v Sloveniji in znova pahnil Slovenijo v jugoslovansko državo, ki se brez Titovih partizanov leta 1945 niti ne bi obnovila. Slovenski narod je po 2. svetovni vojni povrnil večji del Primorske. Vključenost v Jugoslavijo ne le, da ni k temu ničesar pripomogla (Slovenci smo dobili to ozemlje nazaj predvsem zato, ker je Italija vstopila v 2. svetovno vojno na strani sil osi), temveč smo zaradi nje Slovenci dobili nazaj manj ozemlja, kot bi ga, če bi bila Slovenija tedaj samostojna država.

Kot je znano, so velike sile tedaj odločile, da se meja med Jugoslavijo in Italijo potegne po načelu etničnega ravnotežja tako, da se bo približno enako število »Jugoslovanov« in Italijanov znašlo kot manjšina v drugi državi.  Zaradi tega smo Slovenci s svojim etničnim ozemljem in manjšino, ki je ostala v Italiji, plačali Hrvaški pridobitev italijanskega etničnega ozemlja v zahodni Istri. Če bi Slovenija tedaj obstajala kot neodvisna država, bi bilo etnično ravnotežje uveljavljeno tako, da bi zahodnoistrska obala od Pule do Savudrije, kjer je živelo večinoma italijansko prebivalstvo, ostala Italiji, namesto da jo je dobila tedanja jugoslovanska republika Hrvaška, Slovenija pa bi v tem primeru dobila Beneško Slovenijo, Rezijo ter večinsko slovensko tržaško in goriško okolico, ki so ostale v Italiji. Kot smo Slovenci po 1. svetovni vojni zaradi Jugoslavije izgubili ozemlje na severu, smo ga po 2. svetovni vojni izgubili na našem zahodu.

Če se vse skupaj povzame, je zaradi (jugo)slovanske ideje, kateri je nekritično podlegla najprej slovenska elita in nato tudi širše ljudstvo, Slovencev danes manj, kot bi jih bilo brez te zablode, Slovenija pa je zaradi tega ozemeljsko manjša, slabše razvita in bolj notranje sprta.

Hvala Bogu, da se je slovenskemu narodu uspelo po padcu Berlinskega zidu in železne zavese otresti te more, imenovane Jugoslavija.

Toda v širših ljudskih plasteh še vedno ni dovolj navzoča zavest o zgodovinski škodi, ki sta jo jugoslovanstvo in Jugoslavija povzročila slovenskemu narodu in koristi na naš račun, ki so jih zaradi teh zablod imeli drugi narodi. To lahko vodi do ponavljanja podobnih napak v prihodnosti. In te se na žalost že dogajajo. Še najmanj škodljivo, a kljub temu kontra produktivno, je sodelovanje Slovenije na Forumu slovanskih kultur, ki je potekal v Ljubljani.

Slovanstvo ni nič drugega kot krinka za širjenje ruskega vpliva in hegemonije (to najbolje vedo Poljaki), kot je jugoslovanstvo krinka za podobne srbske težnje, Slovenija pa se s spogledovanjem s tema zgrešenima idejama oddaljuje od Zahoda, kjer smo v zgodovini bili (razen v obdobju 1945-1990) in kjer je oziroma bi morala biti, tudi naša prihodnost. Še bolj skrb zbujajoča so demografska gibanja.  V Slovenijo se zadnja leta množično priseljujejo prebivalci držav nekdanje skupne države. V evropski primerjavi to sicer niso najvišje številke in priseljevanje ni nujno nekaj slabega, problem pa je, da so priseljenci v Slovenijo etnično premalo heterogeni, okoli 3/4 jih pripada dvema narodoma – Bošnjakom in Srbom, kar ustvarja možnosti za koncentracijo teh dveh narodov, ki sta že sedaj precej številna v naši domovini, v posameznih lokacijah z daljnosežnimi negativnimi političnimi posledicami, ki lahko sledijo iz tega.

Primer tega je tudi jasno viden na naslednji povezavi...LINK- klikni na povezavo "prednostna lista"

To priseljevanje se bo gotovo še povečalo, ko bodo te države sprejete v EU, kjer velja prost pretok delovne sile. Nerazumljivo je, da Slovenija tako goreče podpira hiter vstop teh držav (trenutno predvsem Srbije) v EU, ne da bi bile opravljene študije, kaj bo to
pomenilo za našo demografijo in ali je slovenski narod sposoben tako maso priseljencev »prebaviti« oziroma asimilirati. Srbije nasploh ne bi bilo treba podpirati pri hitrem članstvu v EU, ker se vmešava v naše notranje zadeva z načenjanjem vprašanja »izbrisanih« in priznanja manjšinskega statusa Srbom, živečih v Sloveniji, kar je storil njen zunanji minister med  obiskom v Sloveniji.

Odločitev o uvedbi jezikov teh priseljencev kot izbirnega predmeta v naše osnovne šole je druga taka napačna odločitev, ki bo še olajšala in pospešila negativne posledice, ki jih nakazuje to priseljevanje. Balkanskih jezikov, ki se sedaj uvajajo v naše šole kot izbirni predmeti, ni možno primerjati z drugimi tujimi jeziki, ki imajo svetovno veljavo. Ti jeziki niso
zamišljeni za vse učence, ampak le za tiste, ki izvirajo iz krajev, kjer se ti jeziki govorijo. In kar je še pomembnejše, preko učenja teh jezikov se pri teh učencih ohranja in utrjuje zavest o pripadnosti tujim narodom, kar je v nasprotju z strateškimi interesi slovenskega
naroda. Učenec, ki se uči angleščine in nemščine ne bo zapadel v skušnjavo, da se odreče slovenski identiteti in se začne čutiti Angleža ali Nemca. Učenec, ki izvira iz Balkana, bo lahko preko pouka jezika svojih staršev odraščal v zavesti, da pripada drugim narodom, namesto slovenskemu narodu. Toda eno od poslanstev slovenske šole je (če izvzamemo avtohtoni madžarsko in italijansko manjšino), da v učencih utrjuje slovensko identiteto oziroma zavest o pripadnosti slovenstvu in da oblikuje to identiteto pri tistih otrocih, ki je še nimajo zgrajene, ne pa da učence vzgaja v zavesti, da pripadajo tujim narodom.

Tudi v drugih državah opravljajo šole tudi to nacionalno funkcijo in ravno šolski sistem je bil in je še eden glavnih mehanizmov raznarodovanja Slovencev v sosednjih državah in njihovega prehajanja v druge nacije. Res je, da posledice takega odnosa do priseljevanja in do priseljencev po vsej verjetnosti ne bodo tako usodne, kot so bile tiste v letih 1918, 1941 in 1945, a Sloveniji vseeno ne bodo prinesle nič dobrega.  To priseljevanje in odsotnost naporov za asimilacijo priseljencev grozi, da se bodo v (ne tako oddaljeni) prihodnosti oblikovale nove manjšine v Sloveniji in se bo Slovenija tudi formalno preobrazila v večnarodno državo. To pa bi v naše javno življenje vneslo nov element, ki je po naravi razdiralen in destabilizacijski – nacionalno vprašanje.

Relativna etnična homogenost je bila doslej pomemben dejavnik stabilnosti Slovenije in Slovenija poleg vseh problemov, ki jih že sedaj ima, resnično ne potrebuje še sporov in razprtij o dvojezičnih napisih, rabi manjšinskih jezikov v šolah in uradih, zajamčenem etničnem zastopstvu, financiranju manjšinskih zadev ipd.  Kot v medicini tudi v politiki velja pravilo, da je boljše preprečiti kot zdraviti in tisti, ki na stežaj odpirajo vrata tujim priseljencem ter jim povrh tega še pomagajo, da na naših tleh gojijo tujo nacionalno zavest, obenem pa jim brezsramno delijo slovenska državljanstva, dejansko ustvarjajo velik problem našim zanamcem, ki bodo upravičeno preklinjali sedanje voditelje in sedanji rod, ker ni preprečil nastanka tega problema, ko je bil še čas za to.
Resnično bi bila ironija, da bi se jugoslovanstvo, s katerim smo se Slovenci v svoji zgodovini tolikokrat opekli, znova »povampirilo« in nadlegovalo tudi naše potomce.

Skrajni čas je, da se Slovenci, ki mislimo na jutrišnji dan in nam je mar za usodo našega naroda in naše domovine, zganemo in zaustavimo škodljive procese, ki izpostavljajo to našo lepo in edino domovino nevarnostim.

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
3
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
4
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
5
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
Sorodne vsebine
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
Jugoslavija 1945-1980 RAJ NA ZEMLJI-za naivne- 1. del
Jugoslavija, 3.del:  »Industrijska revolucija« in obubožano kmetijstvo po socialistično.
Tempirana jugo bomba