Jugoslovanska zabloda
GM
AR revija
Eseji

Ponedeljek, 15. junij 2020 ob 23:29

Odpri galerijo

vir: avtor eseja

Nekdanji britanski premier Winston Churchill je nekoč izjavil, da brez poznavanja preteklosti ni mogoče pravilno načrtovati prihodnosti. Obstaja pa tudi pregovor, ki pravi, da je tistemu, ki ne pozna svojih preteklih napak, usojeno, da jih bo ponavljal.

Za majhne narode, kot smo Slovenci, je ta resnica še toliko pomembnejša, kajti napačne nacionalne odločitve proizvedejo pri majhnih narodih hujše posledice kot pri velikih. Vendar pa se, na žalost, večina Slovencev ne zaveda največje politične napake, ki so jo storili naši predniki in je prinesla številne negativne posledice, ki jih še danes čutimo. To ni najboljši obet za našo prihodnost.

Najbolj katastrofalne posledice je slovenskemu narodu prinesla jugoslovanska ideja, ki se je pojavila (najprej pod imenom ilirizma) približno hkrati z narodnim prebujanjem v prvi polovici 19. stoletja, in je bila podlaga za jugoslovansko državo, v katero je Slovenija vstopila leta 1918.


Kot je znano, sta v prvem obdobju političnega pluralizma, ki se je na Slovenskem pojavil leta 1848 in dokončno zaživel po uvedbi ustavne vladavine leta 1860, na Slovenskem nastopali dve glavni politični smeri – slovenska in nemška, v katero je bilo vključeno tudi precej etničnih Slovencev, zlasti meščanov.  Na začetku enoten slovenski tabor se je v normalnem procesu zorenja političnega pluralizma postopoma diferenciral, najprej na neformalni skupini tako imenovanih staroslovencev in mladoslovencev, ki pa sta, soočeni z nemškim pritiskom, nastopali bolj ali manj složno vse do tako imenovane ločitve duhov konec 19. stoletja, ko so se v slovenskih deželah oblikovale jasno profilirane katoliška, liberalna in pozneje še socialistična stranka.

Poleg prizadevanja za zaščito slovenske identitete je bilo predstavnikom slovenskega tabora, iz vseh idejnih smeri, skupno poudarjanje, v večji ali manjši meri, pripadnost Slovencev širšemu slovanskemu svetu in slovanstvu. To pa je bila usodna napaka, ki je bistveno zaznamovala nadaljnji potek naše zgodovine, in to v negativnem smislu. V času Avstro-Ogrske je to poudarjanje in iskanje povezanosti z drugimi Slovani odtujilo del etničnih Slovencev od slovenskega narodnega gibanja in jih porinilo v naročje najprej nemškega političnega tabora in na koncu k odpovedi slovenske in privzetju nemške etnične identitete.


Del Slovencev je v naslonitvi na slovanstvo, ki ga je tedaj poosebljala zaostala in avtokratska carska Rusija, oziroma južnoslovanstvo z Balkana, videl nevarnost kulturne, politične in gospodarske degradacije slovenskega prostora.

Ti Slovenci so imeli razloge za takšno prepričanje, kajti nemški svet, kateremu je tedaj že stoletja državno pripadal večji del slovenskega prostora, je bil takrat dejansko otipljivo gospodarsko razvitejši, politično odprtejši in demokratičnejši, pravno urejenejši in kulturno-civilizacijsko naprednejši od slovanskega vzhoda in jugovzhoda, ki sta bila že tedaj mnogo bolj zaostala tudi od slovenskih dežel, ki od povezave s slovanskim orientom niso imele kaj pridobiti in so, kot je pokazala prihodnost, dejansko veliko izgubile.

Grobo povedano so ti Slovenci, ki so postali kasneje znani kot nemčurji oziroma nemškutarji(ponemčeni Slovenci), imeli te objektivne civilizacijske prednosti nemškega sveta za pomembnejše od slovenskega jezika in slovenske narodnosti, medtem ko so predstavniki političnega slovenstva slovensko etnično (v prvi vrsti jezikovno) identiteto cenili bolj od te relativne gospodarsko-civilizacijske naprednosti nemškega sveta.

Število teh Slovencev, ki so zatajili svojo narodnost v korist nemške, ni bilo zanemarljivo in dejansko je praktično ves proces germanizacije slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem in Štajerskem potekal na tak način – s prehajanjem Slovencev v nemški narod in ne z doseljevanjem avtohtonih Nemcev na slovensko ozemlje. (Južno)slovanska usmeritev nosilcev političnega slovenstva še zdaleč ni bila edini razlog za ta proces, toda vsekakor je bila dejavnik, ki ga je pospeševal.

Toda dejansko ni bilo razloga za navidezno nasprotje med evropskostjo in slovensko samobitnostjo, neobremenjeno z navezanostjo na slovanstvo.

Edini pravilni usmeritvi, ki sta bili na žalost odsotni, sta bili  ohranjanje slovenske istovetnosti in privzetje vseh naprednih elementov zahodne civilizacije (osebna svoboda, vladavina prava, predstavniška demokracija, svobodno podjetništvo, temelječe na primatu zasebne lastnine) ob hkratnem zavračanju panslovanskih fantazij in utopij.

Glavni razlog za slovansko oziroma, natančneje povedano, južnoslovansko (širše slovanstvo ni bilo realistično zaradi geografske ločenosti slovanske poselitve) usmerjenost predstavnikov političnega
slovenstva je bilo zmotno prepričanje, da bo slovenski narod z vključitvijo v širši (južno)slovanski svet presegel svojo številčno majhnost in se tako lažje uprl germanizacijskemu pritisku, ki je tedaj resnično ogrožal slovenski narod v obrobnih slovenskih deželah.

Toda ta nadslovenska (južno)slovanska usmeritev je bila že tedaj utopična, kajti o neki panslovanski identiteti in enotnosti ni bilo nikoli ne duha ne sluha in razni slovanski narodi so že tedaj živeli v konfliktih in sovraštvu.

Že v 19. stoletju so bili v Evropi odmevni konflikti, kot so zatiranje Poljakov s strani njihovih slovanskih »bratov« Rusov, nacionalni spori med Poljaki in Ukrajinci ter med Hrvati in Srbi v Avstro-Ogrski, v 20. stoletju pa so se konflikti med slovanskimi narodi samo še pomnožili.
Po drugi strani pa je tudi zgolj jezikovna sorodnost kot podlaga za oblikovanje narodne zavesti nezadostna in so zato potrebni še drugi elementi, kot je zavest o skupni zgodovinski usodi in kulturi, zlasti religiji (na primer etnična ločnica med Srbi, Hrvati in Bošnjaki ter med Poljaki in Ukrajinci je izpeljana iz različne verske pripadnosti teh narodov).

Kombinacija jezika in zgodovine je na začetku moderne dobe tudi izoblikovala slovenski narod kot samosvoj subjekt z lastno identiteto. In ko smo se Slovenci narodno »prebudili« oziroma zavedli pripadnosti skupnemu (na)rodu in začeli osebi govoriti v prvi osebi, smo se hkrati tudi zavedli razlike od drugih narodov, ki smo jih začeli naslavljati v drugi in tretji osebi.
Tudi jemanje (relativne) jezikovne sorodnosti kot razloga za politično povezovanje je zmotno. Če naj bi jezikovna sorodnost določala intenzivnost političnih povezav, potem bi morala imeti Slovenija tesnejše vezi z Bangladešom kot z Madžarsko, kajti bengalski jezik, ki se govori v Bangladešu, je sorodnejši slovenskemu od madžarskega, ker spada v isto - indoevropsko - jezikovno družino. Nič ne pomaga, če so ruski, češki ali srbski jezik uvrščeni v isto jezikovno skupino kot slovenski jezik, zaradi tega ne bo Slovenec, ki se teh jezikov ni naučil, govorcev teh jezikov razumel praktično nič bolje kot govorcev sosednjega nemškega jezika, ki ne spada v slovansko jezikovno skupino. Tudi hrvaški jezik, ki je slovenskemu še najsorodnejši, nam ne pomaga pri premagovanju aktualnih sporov s Hrvaško. Odgovorna politika določa razmerje do drugih narodov in držav na temelju skladnih ali konfliktnih interesov, ne pa na temelju raznih sentimentalnih elementov, kot so jezikovna sorodnost, skupna veroizpoved, namišljen ali dejanski skupni izvor in podobno.

(Jugo)slovanska usmeritev kot obrambno sredstvo pred nemško ekspanzijo je bila smiselna le, če je izražala pripravljenost na odpoved slovenski identiteti v korist neke druge slovanske identitete, ki naj bi bila zaradi večje številčnosti lažje branljiva pred germanizacijo.  Nekateri so bili na to tudi pripravljeni, toda z narodnoobrambnega vidika je bilo to nesmiselno. Hrvati kot Slovencem jezikovno, kulturno in versko najbližji narod niso zaradi tega nič Slovencem manj tuj narod kot Nemci, Italjani ali katerikoli drug narod in z narodnega vidika ni nobene razlike med ponemčenjem in pohrvatenjem, posrbljenjem ali nekim splošnim »pojužno(jugo)slovanjenjem«. Lahko se celo reče, da bi bila prva od teh dveh opcij manjše zlo od druge, prav zaradi relativne civilizacijske naprednosti nemškega sveta glede na balkansko-slovanski svet.
Večina predstavnikov političnega slovenstva se sicer ni bila pripravljena odpovedati slovenski narodnosti v korist neke jugoslovanske nacije in odnos med njihovim slovenstvom in (jugo)slovanstvom ni bil jasno definiran, a je ta njihova idejna zmeda in politična dezorientiranost vseeno imela hude posledice za slovenski narod, ki so se pokazale leta 1918.

Kot je znano, je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska in slovenski narod se je moral odločiti za novo državo, v kateri bo živel. Ker so bili nosilci političnega slovenstva okuženi z južnoslovansko miselnostjo, se slovenski narod tedaj ni odločil za državno neodvisnost, temveč je vstopil v jugoslovansko državo – Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in s tem prestopil iz srednjeevropskega kulturno-civilizacijskega kroga v nam tuje orientalsko-balkansko okolje.

Pogosto se govori, da je pomenila neodvisnost Slovenije leta 1991 uresničitev sanj mnogih generacij Slovencev, toda to ni res. Dejstvo je, da so leta 1918 obstajale mednarodne okoliščine za nastanek neodvisne slovenske države in bi jo Slovenci lahko tedaj tudi ustanovili, če se ji ne bi pod vplivom svojih voditeljev odpovedali v korist Jugoslavije. Narodnoobrambni razlogi za jugoslovansko usmeritev so se tedaj izkazali kot iluzorni. Ne le da jugoslovanstvo ni pomagalo Slovencem zavarovati svojega etničnega ozemlja, Slovenci smo prav zaradi jugoslovanskih blodenj izgubili pomemben del našega etničnega ozemlja. Vključitev v Jugoslavijo ni pomagala Slovencem, da bi povrnili ozemlje na Primorskem, ki ga je ob sklenitvi premirja novembra 1918 zasedla italijanska vojska in je z rapalsko pogodbo novembra 1920 tudi formalno pripadlo Italiji. Še več, zaradi vključitve v Kraljevino SHS smo Slovenci v korist Italije tedaj izgubili še več ozemlja, kot so ga Italiji dodelile sile Antante z Londonskim paktom leta 1915.  Italija je dobila tudi del nekdanje dežele Kranjske, kar ni bilo predvideno v Londonskem paktu, ker ni dobila Dalmacije, ki ji jo je dodelil ta pakt. Na Štajerskem smo Slovenci zavarovali svoje ozemlje po zaslugi generala Maistra sami brez kakršnekoli pomoči »južnih bratov«.


				vir: avtor eseja

vir: avtor eseja

Na Koroškem pa smo Slovenci to »bratsko pomoč« z juga sicer dobili v obliki srbske vojske, ki nam je spomladi 1919 pomagala zavzeti Celovško kotlino, toda ta »pomoč« je bila kontraproduktivna. Obnašanje srbske vojske na delu Koroške pod jugoslovansko odpravo je napravilo slab vtis na tamkajšnje prebivalstvo in vplivalo, da je le-to na plebiscitu 10. 10. 1920 večinsko glasovalo za Avstrijo.

Prav koroški plebiscit je razkril vso škodljivost jugoslovanstva za slovenski
narod. Nemškoavstrijska propaganda je prikazovala plebiscit kot odločanje med domačim Dunajem in tujim Beogradom, med evropsko civiliziranostjo in balkanskim barbarstvom in prepričala 41 % slovenskih volivcev, ki so tedaj glasovali za Avstrijo in proti Kraljevini SHS, kar je odločilo o državni pripadnosti južne Koroške. Če bi takrat koroški Slovenci, ki so tvorili 69 % prebivalstva plebiscitnega ozemlja, glasovali složno za združitev s svojimi brati na južni strani Karavank, danes tega pogorja ne bi tvorile severne meje Slovenije, ki bi bila večja za 2500-3000 km2 ozemlja.  Glavni razlog, da je toliko Slovencev tedaj glasovalo za Avstrijo, je bila vključenost Slovenije v balkansko državo, ki ji je vladala srbska dinastija. Njihova izbira je bil glas protesta proti vključenosti Slovenije v tako državo.


				vir: avtor eseja			vir: avtor eseja

Če bi bila Slovenija tedaj neodvisna država in bi se odločalo med Avstrijo in neodvisno Slovenijo, ni dvoma, da bi večina teh Slovencev glasovala za svojo matično državo in bi Slovenci koroški plebiscit dobili.  Tako je (jugo)slovanska usmeritev slovenske usmeritve, ki naj bi Slovence obvarovala pred germanizacijo, dejansko delovala v korist te germanizacije. V času Avstro-Ogrske je nemajhen del Slovencev iz protesta proti taki politiki svojih prvakov prestopil v nemški narod in s tem demografsko oslabil slovenski narod, po razpadu avstro-ogrske monarhije pa je del Slovencev zaradi iste politike svojega vodstva glasoval za vključitev slovenskega etničnega ozemlja v nemško državo in tako ozemeljsko osiromašil slovenski narod.

Tudi po »debaklu« na koroškem plebiscitu se slovenska elita ni zresnila in je iskala vzroke za ta nacionalni poraz povsod drugje, le pri jugoslovanski zablodi ne. V času prve Jugoslavije ni bilo omembe vredne politične sile med Slovenci, ki bi se zavzemala za izstop iz balkanske tvorbe in za državno osamosvojitev Slovenije.  Avtonomija Slovenije v takšni državi je bila največ, za kar se je zavzemal glavni del slovenske politike, njen manjši del pa je bil pripravljen celo na kulturno utopitev Slovencev v jugoslovanstvu. Razlog za takšno usmeritev je bilo prepričanje, da Jugoslavija zagotavlja Slovencem varnost pred našimi grabežljivimi sosedi na zahodu, severu in severozahodu.

Leta 1941 pa se je najbolje pokazalo, koliko je vredna ta »varnost«. Ne le, da vključenost v Jugoslavijo ni obvarovala Slovenije pred tujo okupacijo, temveč se lahko utemeljeno domneva, da je bila prav zaradi vključenosti v Jugoslavijo Slovenija potegnjena v vojno s silami osi na način, ki je rezultiral v njeni okupaciji od teh sil.

Kot je znano, je do napada na Jugoslavijo aprila 1941 prišlo zaradi oficirskega »puča« beograjske vojaške klike 27. 3. 1941, na katerega Slovenci nismo vplivali in ki je bil v nasprotju z našimi interesi.  Ta kriminalni »puč« je svoj epilog doživel v okupaciji in razkosanju Jugoslavije in z njo tudi Slovenije, kar je na stežaj odprlo vrata komunističnim prevratnikom za njihov krvavi pohod na monopolno oblast pod krinko boja proti okupatorjem in s tem privedel še do bratomornega spopada med Slovenci. Vključenost v Jugoslavijo je bistveno vplivala, da se je Slovenija leta 1945 znašla na vzhodni strani železne zavese, v njej pa je bila uvedena komunistična diktatura in z njo tudi neučinkoviti socialistični gospodarski sistem, zaradi katerega je Slovenija toliko zaostala za razvito Evropo in tega zaostanka še danes ni odpravila.  Čeprav je v Sloveniji obstajalo razmeroma močno komunistično partizansko gibanje, ki je s prevaro boja proti okupatorju zvabilo številne domoljube v svoje vrste, pa to gibanje
samo ne bi moglo uvesti komunizma v Sloveniji, ker bi ga po kapitulaciji in odhodu okupatorjev zapustili tisti njegovi pripadniki, ki so se mu pridružili iz domoljubnih nagibov in bi zato izgubilo v državljanski vojni z domobranci in drugimi protikomunističnimi silami.

Šele vdor Titove jugo partizanske soldateske, ki je zadnje dni aprila in v maju 1945 v zelo velikem številu preplavila Slovenijo in pred katero so se protirevolucionarji umaknili iz Slovenije, je zacementiral zmago komunizma v Sloveniji in znova pahnil Slovenijo v jugoslovansko državo, ki se brez Titovih partizanov leta 1945 niti ne bi obnovila. Slovenski narod je po 2. svetovni vojni povrnil večji del Primorske. Vključenost v Jugoslavijo ne le, da ni k temu ničesar pripomogla (Slovenci smo dobili to ozemlje nazaj predvsem zato, ker je Italija vstopila v 2. svetovno vojno na strani sil osi), temveč smo zaradi nje Slovenci dobili nazaj manj ozemlja, kot bi ga, če bi bila Slovenija tedaj samostojna država.

Kot je znano, so velike sile tedaj odločile, da se meja med Jugoslavijo in Italijo potegne po načelu etničnega ravnotežja tako, da se bo približno enako število »Jugoslovanov« in Italijanov znašlo kot manjšina v drugi državi.  Zaradi tega smo Slovenci s svojim etničnim ozemljem in manjšino, ki je ostala v Italiji, plačali Hrvaški pridobitev italijanskega etničnega ozemlja v zahodni Istri. Če bi Slovenija tedaj obstajala kot neodvisna država, bi bilo etnično ravnotežje uveljavljeno tako, da bi zahodnoistrska obala od Pule do Savudrije, kjer je živelo večinoma italijansko prebivalstvo, ostala Italiji, namesto da jo je dobila tedanja jugoslovanska republika Hrvaška, Slovenija pa bi v tem primeru dobila Beneško Slovenijo, Rezijo ter večinsko slovensko tržaško in goriško okolico, ki so ostale v Italiji. Kot smo Slovenci po 1. svetovni vojni zaradi Jugoslavije izgubili ozemlje na severu, smo ga po 2. svetovni vojni izgubili na našem zahodu.

Če se vse skupaj povzame, je zaradi (jugo)slovanske ideje, kateri je nekritično podlegla najprej slovenska elita in nato tudi širše ljudstvo, Slovencev danes manj, kot bi jih bilo brez te zablode, Slovenija pa je zaradi tega ozemeljsko manjša, slabše razvita in bolj notranje sprta.

Hvala Bogu, da se je slovenskemu narodu uspelo po padcu Berlinskega zidu in železne zavese otresti te more, imenovane Jugoslavija.

Toda v širših ljudskih plasteh še vedno ni dovolj navzoča zavest o zgodovinski škodi, ki sta jo jugoslovanstvo in Jugoslavija povzročila slovenskemu narodu in koristi na naš račun, ki so jih zaradi teh zablod imeli drugi narodi. To lahko vodi do ponavljanja podobnih napak v prihodnosti. In te se na žalost že dogajajo. Še najmanj škodljivo, a kljub temu kontra produktivno, je sodelovanje Slovenije na Forumu slovanskih kultur, ki je potekal v Ljubljani.

Slovanstvo ni nič drugega kot krinka za širjenje ruskega vpliva in hegemonije (to najbolje vedo Poljaki), kot je jugoslovanstvo krinka za podobne srbske težnje, Slovenija pa se s spogledovanjem s tema zgrešenima idejama oddaljuje od Zahoda, kjer smo v zgodovini bili (razen v obdobju 1945-1990) in kjer je oziroma bi morala biti, tudi naša prihodnost. Še bolj skrb zbujajoča so demografska gibanja.  V Slovenijo se zadnja leta množično priseljujejo prebivalci držav nekdanje skupne države. V evropski primerjavi to sicer niso najvišje številke in priseljevanje ni nujno nekaj slabega, problem pa je, da so priseljenci v Slovenijo etnično premalo heterogeni, okoli 3/4 jih pripada dvema narodoma – Bošnjakom in Srbom, kar ustvarja možnosti za koncentracijo teh dveh narodov, ki sta že sedaj precej številna v naši domovini, v posameznih lokacijah z daljnosežnimi negativnimi političnimi posledicami, ki lahko sledijo iz tega.

Primer tega je tudi jasno viden na naslednji povezavi...LINK- klikni na povezavo "prednostna lista"

To priseljevanje se bo gotovo še povečalo, ko bodo te države sprejete v EU, kjer velja prost pretok delovne sile. Nerazumljivo je, da Slovenija tako goreče podpira hiter vstop teh držav (trenutno predvsem Srbije) v EU, ne da bi bile opravljene študije, kaj bo to
pomenilo za našo demografijo in ali je slovenski narod sposoben tako maso priseljencev »prebaviti« oziroma asimilirati. Srbije nasploh ne bi bilo treba podpirati pri hitrem članstvu v EU, ker se vmešava v naše notranje zadeva z načenjanjem vprašanja »izbrisanih« in priznanja manjšinskega statusa Srbom, živečih v Sloveniji, kar je storil njen zunanji minister med  obiskom v Sloveniji.

Odločitev o uvedbi jezikov teh priseljencev kot izbirnega predmeta v naše osnovne šole je druga taka napačna odločitev, ki bo še olajšala in pospešila negativne posledice, ki jih nakazuje to priseljevanje. Balkanskih jezikov, ki se sedaj uvajajo v naše šole kot izbirni predmeti, ni možno primerjati z drugimi tujimi jeziki, ki imajo svetovno veljavo. Ti jeziki niso
zamišljeni za vse učence, ampak le za tiste, ki izvirajo iz krajev, kjer se ti jeziki govorijo. In kar je še pomembnejše, preko učenja teh jezikov se pri teh učencih ohranja in utrjuje zavest o pripadnosti tujim narodom, kar je v nasprotju z strateškimi interesi slovenskega
naroda. Učenec, ki se uči angleščine in nemščine ne bo zapadel v skušnjavo, da se odreče slovenski identiteti in se začne čutiti Angleža ali Nemca. Učenec, ki izvira iz Balkana, bo lahko preko pouka jezika svojih staršev odraščal v zavesti, da pripada drugim narodom, namesto slovenskemu narodu. Toda eno od poslanstev slovenske šole je (če izvzamemo avtohtoni madžarsko in italijansko manjšino), da v učencih utrjuje slovensko identiteto oziroma zavest o pripadnosti slovenstvu in da oblikuje to identiteto pri tistih otrocih, ki je še nimajo zgrajene, ne pa da učence vzgaja v zavesti, da pripadajo tujim narodom.

Tudi v drugih državah opravljajo šole tudi to nacionalno funkcijo in ravno šolski sistem je bil in je še eden glavnih mehanizmov raznarodovanja Slovencev v sosednjih državah in njihovega prehajanja v druge nacije. Res je, da posledice takega odnosa do priseljevanja in do priseljencev po vsej verjetnosti ne bodo tako usodne, kot so bile tiste v letih 1918, 1941 in 1945, a Sloveniji vseeno ne bodo prinesle nič dobrega.  To priseljevanje in odsotnost naporov za asimilacijo priseljencev grozi, da se bodo v (ne tako oddaljeni) prihodnosti oblikovale nove manjšine v Sloveniji in se bo Slovenija tudi formalno preobrazila v večnarodno državo. To pa bi v naše javno življenje vneslo nov element, ki je po naravi razdiralen in destabilizacijski – nacionalno vprašanje.

Relativna etnična homogenost je bila doslej pomemben dejavnik stabilnosti Slovenije in Slovenija poleg vseh problemov, ki jih že sedaj ima, resnično ne potrebuje še sporov in razprtij o dvojezičnih napisih, rabi manjšinskih jezikov v šolah in uradih, zajamčenem etničnem zastopstvu, financiranju manjšinskih zadev ipd.  Kot v medicini tudi v politiki velja pravilo, da je boljše preprečiti kot zdraviti in tisti, ki na stežaj odpirajo vrata tujim priseljencem ter jim povrh tega še pomagajo, da na naših tleh gojijo tujo nacionalno zavest, obenem pa jim brezsramno delijo slovenska državljanstva, dejansko ustvarjajo velik problem našim zanamcem, ki bodo upravičeno preklinjali sedanje voditelje in sedanji rod, ker ni preprečil nastanka tega problema, ko je bil še čas za to.
Resnično bi bila ironija, da bi se jugoslovanstvo, s katerim smo se Slovenci v svoji zgodovini tolikokrat opekli, znova »povampirilo« in nadlegovalo tudi naše potomce.

Skrajni čas je, da se Slovenci, ki mislimo na jutrišnji dan in nam je mar za usodo našega naroda in naše domovine, zganemo in zaustavimo škodljive procese, ki izpostavljajo to našo lepo in edino domovino nevarnostim.

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 27. Mar 2021 at 20:52

431 ogledov

Kako postaneš fašist (ja, seveda se šalim. Šalim se, šalim! A lahko razumeš, da se šalim??)
(pazite, prosim, v tekstu je nekaj sarkastičnih opombic, da ne boste mislili, da vse mislim smrtno resno. Šalim se. Ja, saj razumete. To je takrat, ko ne misliš to, kar rečeš in računaš na to, da bodo ta miselni obrat sogovorci prepoznali.) Ker je prišlo do tako hudega viharja v kozarcu vode, bi tudi sam rad zavaroval svojo papirno barčico, da ne bi potonila na dno vseh lončkov, ki so jih pristavili različni ljudje in mediji v aferi »Fašistični medij NTA«. Najprej bi rad omenil, da sem bil že takoj pri prvem ogledu videa povsem prepričan, da je šlo za sarkazem. Prepričan sem bil tudi zato, ker se Aleš večkrat pošali glede svojega »statusa« v očeh levičarskih progresivnih borcev za socialno pravičnost. In skoraj vedno se pošali podobno sarkastično. In skoraj vedno se najde kdo, ki tega sarkazma ne razume in mu moramo drugi pojasnjevati, da je to le sarkazem. Torej on se pošali!!, bom še enkrat napisal POŠALI !, da je NTA fašistični medij. In ob tem naj dodatno poudarim, da kar nisem mogel verjet, da je ta del nekdo interpretiral na način, da gre za resno predstavitev. In še bolj sem bil šokiran, ko je to interpretiral Aljuš Pertinač na tak način. Zato sem šel gledat video še nekajkrat. Nekajkrat sem si prevrtel ta del in vsakič sem to dojel kot sarkastično opombo. Kajti zavedati se je treba, da so takoj, ko se je pojavila Nacionalna tiskovna agencija,  iz ne-desne strani na Twitterju, FBju in po nekaterih medijih planili po njej (tudi) z besedami, da gre za »fašistični, rasistični, naci« medij, ki da je last »fašistične« stranke SDS ipd. Ne samo to. Že v nekaj dnevih od rojstva tega medija je prišlo tudi do uspešnega kibernetskega napada na ta medij. (Ja, radovednim se poraja vprašanje KDO bi jih napadal? Zakaj? S tem napadom so onemogočili normalno delo NTA za nekaj dni in v tem času tako rekoč povsem cenzurirali vso vsebino NTA. Seveda smo s tem tudi naročniki, ki smo podprli ta novi medij, bili ob vsebino.) In glede Stefana Molyneuxa je dejstvo, da so ga čisto neopravičeno stigmatizirali, da gre za rasista, belega supremacista in podobno. Priporočam ogled njegovih videov in njegovih intervjujev. Aja, ups, ne morete več normalno gledati teh videov. Ker so jih preprosto ukinili. Cenzura pač… No, nekaj jih je še vseeno. Tukaj en pogovor z enim Judom: link. Prepričan rasist Molyneux se kar pogovarja z Judom, hm. (Za vsak slučaj- tole je bil sarkazem). Prepričajte se sami. Pogovarja se z znanstveniki, citira znanstvena dognanja. Ljudem pove, da on ni strokovnjak za to, in da se je zato bolje zanesti na strokovnjake, znanstvenike. In si ustvarjati mnenje glede različnih kontroverznih vprašanj na podlagi dejstev. In tudi Stefana so iste skupine »bojevnikov za socialno pravičnost« (SJW- social justice wariors) stigmatizirale za fašista. Torej je bila sarkastična napoved Aleša Ernecla povsem upravičena in celo logična.   Ampak kaj ima to opraviti z mano?? Mene je Aleš poklical kak mesec pred vzpostavitvijo platforme NTA. Vprašal me je, če bi kdaj občasno napisal kaj.. npr. kakšno kolumno ali kaj takega. Ja, seveda, sem rekel. In potem sem videl, da me je dal v kolofon med sodelavce. Kot podobni mediji dajejo v kolofon ljudi, ki se sicer ne ukvarjajo z medijem samim, pišejo pa zanje kakšne vsebine, po navadi kolumne. In ker ga poznam vem, da je vse,  kar dela v kontekstu svojih zapisanih misli in pogovorov daleč od tega, da bi bilo to na kakršen koli način povezano s fašizmom. Tudi sam sem pisal o napačni rabi imena »fašizem«. Tukaj npr.: link. In kako pride zdaj do takega viharja, da imamo v Sloveniji »fašističen« medij? Zelo preprosta, udbaškim ali stasijevim podobna naloga. Če ste starejši od 50 in vaši sorodniki niso bili nikoli v KPJ, potem veste, o čem govorim. Ali pa, če ste gledali kdaj film »Življenje drugih« o vzhodnonemškem primeru nekega para, boste ravno tako lahko razumeli, o čem govorim.   1. nekomu rečejo, da ob prvi manjši napakici zažene vik in krik. Oziroma ukrepa. 2. Nekdo je zagnal vik in krik ob sarkastični opombi, da gre za »fašističen medij«. To izjavo so potem vzeli iz konteksta malo daljšega uvoda. Na koncu tega daljšega uvoda predstavitve Stefana Molyneuxa Aleš reče: »I'm joking«, toliko v vednost (prevod: »šalim se«. Torej je Aleš dobesedno povedal, da se šali). 2. Takoj, ko nekdo objavi, da je sam urednik »priznal«, da vodi »fašističen medij«, se najprej odločijo za odpoved sodelovanja na kar najbolj glasen način tisti sayanimi, ki so to »spremljali« od blizu. (Se kdo spomni, kako so spremljali ljudi včasih? Kako je ob Kocbeku do konca življenja bilo nekaj njegovih »prijateljev«, ki so ga »spremljali«, in ki so veselo pisali poročila in ga, ko je bilo treba, tudi ovajali, se o njem lagali in podobno… Zelo preprosta naloga, v resnici… samo čakaš na primeren trenutek). Poglejmo, kdo je bil tukaj najbolj hiter. Pertinač. Aljuš. Nekdanji član SD (prebarvani komunisti) in ta isti človek, ki se je podpisal takoj, ko je bil Bernard Brščič ovaden zaradi domnevnega zanikovanja okrogle zemlje pod pismo, ki so ga podpisali tudi drugi »strokovnjaki«, člani stalne delegacije Slovenije za kolaboracijo pri Združenju za mednarodni spomin na holokavst. (https://holocaustremembrance.com/sites/default/files/ihra_-_slovenia_statement.pdf). Aljuš kot en od teh, ki zatoži Bernarda Brščiča. No, sum glede Bernarda Brščiča je bil v tem lovu na čarovnice ovržen. Takoj za Aljušem je hitro pristavil svoj lonček Boštjan M. Turk. Izobraženec, predavatelj, ki tvorno sodeluje in od blizu spremlja (spremlja?) tudi izjemnega misleca Toma Sunića. Kdor ve, kaj dela Sunić, verjetno tudi zna potegnit paralele in videt analogije… Tudi dr. Boštjan M. Turk domnevno ni razumel tega, da gre za sarkazem in nekako je preslišal tisti del na koncu (I'm joking)… Nakar so se ustrašili najbolj neustrašni desni sodelavci NTA. In hitro, da ne bi prišlo do kakšnih neželenih posledic v času, ko JJ hiti podpirati »sestrski Likud« na volitvah v Izraelu in se pripravlja na predsedovanje Slovenije EU, odpovedo sodelovanje z NTA tudi Vinko Gorenak, Edvard Kadić in Alojz Kovšca. OK, Kovšca je Aleša vsaj poklical, razložil razloge in to posebej razložil v dodatnem besedilu (mislim, da na svojem fb profilu)… Kajti zdaj je že povsem jasno, da je laž resnica postala… ker so povsod že to objavili. In ker so povsod objavili, potem je seveda res. To, kar so povsod objavili. Ko je pač povsod v velikih medijih objavljeno, je res. In ljudje verjamejo in zato, ker je to kar naenkrat res, vsi tisti, ki so s to »lažnico« pošpricani, hitro bežijo, saj jih ljudje imajo za fašiste. A si ti res fašist, te vprašajo? Mene so. In ljudje se distancirajo… tudi v strahu, da ne bi bili prepozni in bi bili potem na črni listi pri Kučanu ali Golubiču ali pri kakšni gospodinji, ker ona še najbolj in še predobro pozna zgodovino, saj se je učila o bitkah iz partizanskih in tudi iz holivudskih filmov. (Sem že povedal, da medtem JJ pošlje podporo Likudu, njihovi sestrski stranki, ki jo vodi Netanjahu, v Izraelu?  Saj veste, to je tisti Izrael, kamor je pred kratkim NPU poslal telefon podpredsednika Vlade Republike Slovenije, ki so mu ga zaplenili. In sicer so telefon poslali na odklepanje. Ker pri nas ga, tako zgleda, ne more odkleniti nihče, čeprav je podpredsednik Počivalšek rekel, da jim ga lahko on sam odklene, ker je lastnik in pozna geslo. In bi z veseljem to naredil zastonj za NPU.) Tako se dogaja politična realnost po Evropi, po zahodu. A ste vedeli, da na tedenski bazi Janeza Janšo obtožujejo fašizma, nacizma, rasizma in drugih podobnih kolov, s katerimi tolčejo tiste Slovence, ki niso pridni in ne ubogajo čisto vseh navodil glede migracij, marakešev in glede tega, kdaj bo treba nek narod dokončno izbrisat in napraviti življenjski prostor za kogarkoli, da le ni pripadnik avtohtonega evropskega naroda? Mali narodi so »ful« pripravni za tak eksperiment. Ker so mali in lahko hitro izginejo in nihče od velikih se ne sekira. Nekaj o eksperimentu je enkrat govoril en Harvardski insajder tukaj: Kliknite sem in se prepričajte, kakšni poskusni zajčki smo v EU . Ampak ok, grem malo nazaj. Res je, JJ verjetno res ni zase nikoli v sarkazmu rekel: ja, seveda, fašist sem. Ampak levičarji kljub temu zagotovo in stoodstotno »vedo«, da je fašist… Lepili so celo nalepke na različne trgovine, salone in inštitucije, kjer izrecno piše, da je članom SDS prepovedan vstop. Seveda, če so pa fašisti. (Tukaj opozarjam, da je bil to sarkastični stavek, ker se utegne kdo takoj strinjat z mano in me proglasit za pokončnega podpornika borčevske organizacije…) In ko sem pisal ta tekst, ki ga berete, sem šel pogledat še to, kaj o NTA piše Wikipedija. Enako kot mediji. Brez vsake distance, direktno. Tam brez vsake trohice dvoma piše, da je Stefan Molyneux beli supermacist (očitno pisci teh vrstic niso gledali, kaj šele razumeli nobenega njegovega videa. Opišejo ga, kot bi šlo za nekega idiota s pobrito betico, ki bi se drl na ulici po tekmi, da so belci nadrasa in je treba vse druge pobit…) Za NTA piše, da jo vodi Aleš Ernecl, za katerega mediji pišejo, da je član SDS. In ko sem prvič bral, je pisalo le to, da je član SDS.  Skratka, vidim kup tendencioznih poenostavitev, mnoge mejijo na laži, se prijavim na Wikipedijo in začnem popravljat te laži na tem članku v Wikipediji, najbolj odprti in superduper najbolj nadsvetovno naddemokratični enciklopediji v vesolju. Čez nekaj ur so moji mali popravki bili izbrisani in vrnjeni na prejšnje stanje, čeprav sem samo nekaj besed opremil z »domnevno« ali »sarkastično« in dodal eno kratko pojasnilo. Res kratko… Eno poved. In spet se lahko vrnemo na tisto prvo vprašanje čisto zgoraj: kdo?? Kdo je ta človek, ki vsakih nekaj ur pogleda, kaj se je spremenilo na opisu NTA na Wikipediji in to potem preveri ter »popravi«? Tako, da popravi nazaj v prejšnje stanje in poleg napiše, da bo treba premislit o tem, da bi omejili dostop… Pri tej "ful" demokratični enciklopediji. Bi malo omejili dostop zame, da ne bi jaz pisal? Pokličem Aleša Ernecla in mu povem za to. In ker je zelo hiter pri pisanju, je to opisal tukaj Link na NTA (morda se boste morali naročiti) Pogledam zgodovino popravkov. Ker je vse zabeleženo v tej Wikipediji. In vidim, da je več ljudi tukaj. Ampak en glavnih pri tem je nekdo, ki mu je ime »Hinko Gnito« (inkognito)… Se pravi nek tip, ki pod psevdonimom piše in šari po tej wikipedični strani, se postavlja za arbitra itd. Kdo takega človeka plačuje za to, da visi na wikipediji in popravlja stvari na način, da NE ustrezajo dejanskemu stanju?? In zdaj še zaključek Bom zelo na hitro, ker itak že pišem daljši tekst, v katerem se bom skušal spovedati (zopet to govorim sarkastično). Namreč o tem, da če se zavzameš za slovenstvo in za rod, si vse, le človek ne. Takoj te obsodijo rasizma, fašizma, nacionalizma, zmerjajo te s »slovencljem«, stigmatizirajo te tisti, ki se še sekundo prej najbolj zgražajo nad tem, da se nekoga stigmatizira itd itd itd.. In zato človek, ki se zavzame za slovenstvo, nujno mora ves čas pisat neke vrste spovedi. Ker drugače se ga znanci, sorodniki, prijatelji in (iz posebnih, evolucijskih vzrokov) predvsem ves ženski rod takoj odpove. Četudi cenijo npr. Prešerna, Cankarja ali koga, ki se je ravno tako zavzemal za slovenstvo. Ampak… seveda se ne morejo družiti s fašistom, rasistom, nacionalistom, ki je vse to predvsem zaradi tega, ker ima bogsigavedi kakšne osebne težave s samospoštovanjem in se zato spravlja na uboge črnce, južnjake, LGBTjevce, se vsaja nad komunisti, ki so edini bili zmožni premagat najbolj hudičevega izmed vseh zlobnih mitoloških bitij. Uganite sami, kdo je to. Ker, če bom zapisal, boste rekli:  »Še premalo smo vas«…  

Fri, 19. Mar 2021 at 18:38

762 ogledov

Če sem kot ponosni Slovenec za koga fašist, tudi prav!
Zdi se, da je prostor, ki gradi na narodu in določenih nacionalnih programih, v slovenski politiki že zaseden, a vendar se tudi zdi, da je slovenstvo kot pojem pomensko izpraznjeno. Globalizacija je dosegla svoje, v slovenskih pogojih se je pridružila tudi balkanizacija, ki je premaknila identifikacijska sidra Slovencev drugam. Morda sodobni razvoj človeka poteka na način, ki premika ta sidra iz rodovnega na druga področja, ki so za posameznika bolj temeljna od rodovne pripadnosti, torej iz biologije na vrednostno področje. In pri tem postajajo biološke dispozicije v zavesti modernega človeka manj pomembne oziroma jih nadomeščajo druge, bolj abstraktne, tudi moralne, etične. Tako se lahko vprašamo, ali je slovenstvo danes še temeljna identifikacija osebe, katere predniki so Slovenci oziroma ali je slovenstvo še neka posebna vrednota? Vsakdo se lahko pri sebi vpraša, kje na lestvici njegovih vrednot je to, da je Slovenec. Jaz osebno sem rodovniško Slovenka, spomin mojih prednikov (staršev, starih staršev, njihovih staršev itd) ni segal v nobeno drugo »izvorno« domovino, nihče se torej v družinski rodovni skupnosti ni spomnil, da bi davno nekoč nekdo »naš« prišel od nekje drugod. Zato lahko z gotovostjo rečem, da so, ko se je formirala slovenska nacionalna zavest v 19.stoletju, vsi moji predniki živeli na slovenskem nacionalnem ozemlju. Mislim, da je to tudi edini pravi mejnik v opredeljevanju, kdo je in kdo ni Slovenec. Ko smo Slovenci nastali, se »prebudili« kot narod, se identificirali s to skupnostjo zaradi skupnih navad, kulturnih običajev in, kljub narečnim posebnostim, bolj ali manj podobnega jezika ter se poimenovali za Slovence, so predniki nekaterih, ki danes živimo v Sloveniji, bili tukaj. Bili so prisotni v tistem zgodovinskem času in bili so vključeni v to skupnost ljudi. Zato smo nekateri Slovenci in drugi nekaj drugega. Novodobno marksistično omaloževanje slovenstva, češ da gre za »sociološki konstrukt« ne more izničiti rodovnika. Slovenec se rodiš, ne zato, ker si rojen na teritoriju Slovenije, ampak zato, ker si rojen slovenskim staršem, kjerkoli ti živijo.  Danes smo priča tudi nekakšnemu zapoznelemu poskusu narediti iz slovenstva vsevključujočo nacijo, kar je pri številčno majhnem narodu, kot smo Slovenci, svojevrstni politični debilizem. Nacija (angl. Nation) je širši pojem od naroda. Če je narodov temelj prav ROD (slovenščina je čudovito izjemna glede tega poimenovanja, saj izraža že s samo besedo narod prav njegovo bistvo, torej, rod, predniško linijo pripadnosti), je nacija vezana na pojem države, torej državljanstva. Iz zgodovine so znani nastanki velikih nacij, npr. ameriške nacije, francoske, tudi italijanske, ki so nastale znotraj meja držav, ne glede na etnično in narodno pripadnost državljanov. Pogosto se je vzporedno z nastankov nacije odvijala tudi jezikovna unifikacija, ki je potekala s prevzemom jezika večinskega naroda s strani manjših; veliko jezikov manjših narodov je v tem procesu izginilo. Nekaj podobnega je bila ideja Jugoslavije v času od njenega nastanka do druge svetovne vojne, ko se je sistematično delalo na unifikaciji jezika in naroda, vendar je bilo prav zaradi močne narodne zavesti Slovencev ta jugoslovenizacija takrat neuspešna. Poskusi unifikacije z večinskim jezikom je potekal tudi v »novi« Jugoslaviji. No, zdaj se ta proces jugoslovenizacije Slovencev dogaja kar znotraj Slovenije same. Priča smo paradoksu, ko se Slovenija, država, ki naj bi bila uresničitev tisočletnega sna Slovencev po samostojnosti, spreminja v državo, ki sistematično briše slovenstvo in slovensko nacionalno identiteto. V  vseh svojih operativnih politikah ta država,  uklanjajoč se diktatu globalističnih, posebej EU projektov, izvaja raznorodovanje, ki bo imelo veliko bolj tragične posledice od kakršnih koli poskusov raznorodovanja v preteklosti.  Slovenci postajamo v lastni državi drugorazredni državljani, in to tako drugorazredni, da se državi ne zdi vredno niti to, da nas prešteje, niti toliko nismo vredni, da bi vedeli, koliko nas sploh še je. V Sloveniji se vodijo socialne politike, ki zaradi kriterijev, ki jih postavljajo, favorizirajo priseljence, ne Slovencev. V Sloveniji so socialne transferji namenjeni nizko kvalificirani, uvoženi delovni sili. Slovenec do socialnih transferjev v svoji državi ne pride, njegovi otroci »presegajo cenzus«. Slovenec do državnega stanovanja ne pride, ta so namenjena »socialno ogroženim«, torej priseljeni nizko kvalificirani delovni sili in njihovim družinskih članom. Za Slovenca v tej državi ni zastonj nič! Zastonj privilegiji pripadajo tujcem.  Slovenec je v svoji domovini dober samo za trdo delo in plačevanje davkov, na katerih se bohoti predimezioniran državni aparat, ki, ne glede na  barvo vladajoče koalicije,  že desetletja ne služi več interesom slovenskega naroda. Nasprotno. Slovenska država postaja zgolj administrativna enota bruseljskega centra, ki niti ne skriva svojega prezira do »narodov«, saj pojma »narod« v svojih dokumentih niti ne več uporablja; EU dokumenti, s tem pa tudi njihovi slovenski prevodi, uporabljajo striktno pojem »družba«; tako tudi v Sloveniji ne bomo več našli uradnih dokumentov, kjer bi se uporabljal termin »slovenski narod«; govori se zgolj o »slovenski družbi«. To je globalistična vizija upravnih enot, kjer narodne identifikacije ni več; je samo konglomerat atomiziranih posameznikov znotraj administrativnih meja mikro enot nadržavne tvorbe, v kateri je vseeno, kdo živi. Manj kot je domorodcev, za katere še obstaja bojazen, da se spominjajo nekakšne »narodne zavesti«, bolj kot je identifikacija atomizirana, manj kot je skupinske pripadnosti, šibkejša kot je torej narodna zavest, lažje naddržavne tvorbe unificirano vladajo in manjša je možnost za upor proti njim. Slovenska država s svojim vestnim prevajanjem bruseljskih direktiv in udinjanjem bruseljski eliti tlakuje pot v narodno izkoreninjenje Slovencev. Vodilni politiki se ne zavedajo, da ni dovolj, če si med prepevanjem Zdravljice držijo roko na srcu in da radi tu in tam prisluhnejo harmoniki ali pojedo »slovenski zajtrk«.  Ko taisti politiki obenem sprejemajo ukrepe, ki favorizirajo Neslovence in tujce ter jim radodarno omogočajo brezplačne vrtce za vse njihove od drugega do desetega otroka, je jasno, da tlakujejo pot v konec slovenskega naroda.  Ali je možno spremeniti tok dogajanja? Zgledi iz Vzhodne Evrope kažejo, da lahko. Poljska in Madžarska dosegata velike uspehe, zlasti na področju dviga rodnosti svojega lastnega naroda, torej lastnega rodu, ne nekih imaginarnih »državljanov«. Kajti tudi v Sloveniji ne gre za to, da je potrebno dvigniti rodnost kogar koli, ampak mora slovenska država, torej država, ki smo jo Slovenci ustvarili zase, s stimulativnimi ukrepi poskrbeti za  dvig rodnosti Slovencev. Ker, če se vrnemo na začetek članka, slovenstvo je in bo vedno vrednota vseh nas, ki pripadamo rodu Slovencev! In nihče nam ne more vzeti našega ponosa, da smo Slovenci, potomci naših prednikov, ki so tukaj vztrajali in razvili eno najlepših in samobitnih evropskih kultur. Slovenstvo je in bo vrednota vsem, ki se čutimo z vsem srcem Slovenci, saj so nas starši vzgajali kot Slovence. Zato je čas, da se prebudimo! Slovenstvo ni samoumevno. Zanj se moramo žal tudi v svoji lastni državi še kako boriti,  vsak na svojem področju, brezkompromisno. Predvsem pa se ne smemo pustiti sprovocirati marksističnim izgubljencem, torej ljudem, ki so iz sebe izbrisali svojo narodno pripadnost, zavrgli svoj narod in narodni ponos; ljudem z vsiljeno ideološko identiteto, ki jih pušča prazne in ki dela iz njih potencialno bratomorne lutke v rokah globalističnih elit.  Sem zato, ker sem ponosni Slovenec, ksenofob? Tudi prav. Sem zato, ker sem s ponosom Slovenka, rasistka? Tudi prav. Smo zato, ker smo narodno zavedni in bomo naredili vse, kar je potrebno, da obstanemo na tem ozemlju kot VEČINSKI NAROD, fašisti? TUDI PRAV! Lahko nas zmerjajo, lahko nas preganjajo in kaznujejo za »sovražni govor« - če se mi ne bomo pustili izkoreniniti, nas nihče ne bo mogel. Prva stvar, ki jo slovenski patrioti moramo narediti, je, da se na novo politično organiziramo. Stranke, tudi tiste, ki se umeščajo na desno, so preveč že prepletene z globalistično EU vsebino, morda manj na programsko deklerativni ravni, vendar vsekakor v izvedbi njihove politike. Kot alternativa starim strankam se je pred časom pojavil DOM, ki je vzbudil veliko upanja, da bomo dobili novo stranko slovenskih patriotov. Ali se bo po začetnih neuspehih zmogel na novo organizirati, je v tem trenutku velika neznanka. Prej bi lahko rekli, da je napočil čas za novo, tretjo izbiro.

Tue, 16. Mar 2021 at 13:53

222 ogledov

Čudni časi – čudni sodniki! (odziv na zapis v sobotni prilogi Dela)
Razumem zadrego ustavne sodnice gospe Katje Stubss – vendar po mojem ne  gre za čudne čase, kot je zapisala v naslovu članka, ampak za čudne ljudi, žal tokrat ustavne sodnike. S priimki in imeni. Roka Čeferina, Špelco Mežnar, Mateja Accceta in seveda dr. Rajka Kneza, ki skuša v svoji kneževini - proti vsem pravilom zdrave pameti in poštenosti potegniti voz iz blata v katerega je zabredlo najvišje sodišče v državi - Ustavno sodišče. In se vanj z izmikajočimi odgovori vse bolj pogreza.Zelo me čudi, kako v »čudnih časih« ustavna sodnica – Katja ŠugmanStubbs brani in išče nekaj, kar ne obstaja več - to je svetla podoba Ustavnegasodišča. Njen odziv na ugotovitve prof. dr. Jurija Toplaka kaže že v naslovu,ne le na cehovsko solidarnost, pač pa še bolj na zmedenost in pomanjkanjeelementarnega občutka za nepristranost in pravičnost. To je tudi vzrok sodnih zaostankov US, kajti braniti pristranost  s pristanostjo in jo deklarirati za nekaj kar ni, je res zelo težko intelektualno delo, ki terja veliko časa.  Tudi to je povzročitelj velikih zaostankov.    Ne gre samo za to, da sodniki ne preberejo odločb, pod katere so podpisani in si »sodijo« v lastnih zadevah , pač pa je najhuje to, da serijsko zavračajo - zavržejo zadeve, BREZ OBRAZLOŽITVE. Skratka zadeve ne zavrnejo,ampak zavržejo, zmečejo v koš. Takih sodnikov in takega sodišča nerabimo. In drugič, sploh ne sodijo ampak serijsko zadržujejo zadeve in izdajajozačasne odredbe po tekočem traku. Menda se je nabralo že 12 začasnihzadržanj. To pomeni, da ustavni sodniki ne sodijo, ampak vladajo z dekreti– začasnimi zadržanji. In tretjič: na Ustavnem sodišču prevladuje princip rezultatskega odločanja,ki ukinja status samostojnega in neodvisnega sodnika. Tudi to nas vodi vkonec pravne države.  Če kdo ukinja pravno državo je to v resnici Ustavno sodišče. Tako vse bolj postajamo diktatura nedelujočega in opravilno nesposobnega Ustavnega sodišča. Višek pa je to kar je zatrdil dr. Rajko Knez, da nad njimi ni modronebo, ampak njihova vest. Očitno je njihova vest zelo kosmata, oziroma jenekaj kar ne obstoja.  Če kdo, si inkriminirana sodniška trojka, ki jo je dr. Jurij Toplak ujel s prsti vmarmeladi, s predsednikom vred, zasluži najmanj kazensko ovadbo –zaradi nevestnega dela v službi. Po 257 in 258 členu kazenskega zakonika je zaradi tega lahko obsojen vsak uradnik, in celo minister, le ustavni sodniki, ki ne sodijo, ne ! Res so časi čudni, še bolj pa so čudni ljudje – ustavni sodniki brez vesti. Sodniški novi razred si dovoli prav vse, pri tem paklavrno jadikuje nad svojo iznakaženo podobo.

Mon, 15. Mar 2021 at 22:31

1490 ogledov

Kolumna Jiřija Kočice: Koliko nas je Slovencev po rodu?
Leta 2015 je  profesor za računalništvo in inteligentne sisteme, dr. Matjaž Gams v samozaložbi izdal knjigo Slovence izumirajo, v kateri je kot znanstvenik, zaposlen na IJS, zelo natančno prehodil pot od tega, kako opredeljujemo tujerodne rastline in živali, preko tega, kako take vrste vplivajo na določene avtohtone vrste rastlin in živali pa vse do tega, kako lahko določene vrste izumirajo. Pri njegovih demografskih analizah nam postane prekleto jasno, da smo Slovenci dejansko na robu izumrtja, in da je to povezano tudi z dotokom tujcev ter premalo aktivno politiko dviga natalitete.   Ob vsem tem ni bilo že od leta 2002 nobenega resnega štetja prebivalstva, v katerem bi prešteli Slovence po narodnosti in po veri. To so ukinili. Toda politikom naj, četudi si ne dajo veliko dopovedati, predlagam štetje prebivalstva, v katerem se zabeleži narodnost le tistim, ki se imajo za Slovence. Tako bi se lahko politiki izognili morebitnim strahovom, da se utegnejo nekateri drugi narodi počutiti upravičene še do veliko večjih zahtev in privilegijev, če bi rezultati štetja pokazali, da jih je že več kot 20 ali 30 odstotkov… Zakaj mislite, da se sicer lahko zgodi taka reč kot je ukinitev štetja in ugotavljanja narodnosti prebivalstva? Še Mariji Tereziji je bilo jasno, da je neka taka »inventura« prebivalstva pomembna za vsako državo, ki resno računa na svoje ljudi. In tudi, da je pomembno, koliko ljudi je katere narodnosti. Še posebej takrat, ko živiš v državi, ki se po svoji definiciji imenuje »nacionalna država«, saj smo jo ustanovili Slovenci (torej narod) na podlagi samoodločbe. Ali bi tako štetje utegnilo povzročiti tako šokantno soočenje z resnico o tem, kakšno je stanje, da bi to negativno vplivalo na nadaljnji razvoj Slovenije? Bi tudi navadni ljudje, ki niso nikoli dejansko razmišljali o tem, lahko naenkrat razumeli, zakaj so celo rezultati volitev takšni kot so? Bi se naenkrat lahko soočili s tem, da bodo naši otroci morali živeti v neke vrste posebni vsejugoslovansko- mednarodni- večetnični in večrasni družbi, pri čemer bodo imeli seveda vedno (naj)slabši položaj? Saj bodo kot avtohtoni prebivalci ob takih progresivističnih medijih in marksističnem šolskem sistemu že po »defaultu« grozni »nacionalisti« in morda tudi zlobni »rasisti«. Vsekakor pa najmanj »fašisti«, če ne bodo z vsem srcem podpirali sorosoidno »odprto družbo«, (ki mora biti odprta le v eni smeri: smeri bolj ali manj liberalnega razsutja tradicij, običajev in predvsem genetike evropskih avtohtonih narodov.) Pravzaprav smo vsi, ki opozarjamo na to leta in leta, že zdaj v tem položaju. Že zdaj nas stigmatizirajo tisti, ki se sicer strastno zavzemajo proti stigmatizaciji. Že zdaj nam podtikajo namere za strahotne zločine, na kakršne ne pomislimo niti v sanjah, niti jih nismo zgodovinsko izvajali, kaj šele, da bi bili organizirani v tej smeri. In pri tem podtikanju so večinoma najbolj glasni ponosni nasledniki tistih, ki so take zločine dejansko izvedli takoj po vojni in so jih malo manj grozljivo izvajali vsaj še 50 let po vojni….  Prav tako nam podtikajo nasilni nacionalizem tisti, ki so še pred 25 leti v imenu nacionalnih tendenc bili pripravljeni klati po Bosni, Kosovem, Sarajevu, Srebrenici ipd… Podtikajo nam na vsakem koraku vse, kar nas poriva še bolj v rob izumrtja in še bolj v rob nezmožnosti, da bi se vzpostavili kot zdrav, samozavesten narod in zdravo, ozaveščeno družbo, ki ji je jasno, da smo Slovenci določena skupina ljudi s svojimi značilnimi kulturnimi posebnostmi, da imamo precej enotne genetske značilnosti, ki so vsaj deloma različne od okoliških kultur (pri tem so, zanimivo, v bližnji okolici najbolj različne prav od tistih kultur, s katerimi smo bili v skupni državi), in ki ji je jasno, da brez ozaveščanja teh osnovnih gradnikov naroda kmalu ne bo niti slovenske države niti naše kulture, rod in narod pa se bosta lahko povsem izgubila v ne tako odmaknjeni prihodnosti. Ampak, slišim vprašanja: zakaj bi sploh narod bil neka pomembna kategorija? Vem, da dva tisoč let savlovskega natega zelo močno deluje in ga ne moremo kar zavreči z eno samo potezo in reči: univerzalizem sam po sebi je laž. Nihče nam tega ne bo verjel, ker nas iz vseh možnih strani bombardirajo z »dokazi« o tem, kako smo vsi po celem planetu enaki in kako vsi lahko živimo skupaj v multikulturalistični družbi brez meja in kako vse preplavlja univerzalna ljubezen. Toda vsak dan posebej in vsako leto bolj je jasno vsakemu, ki zmore pogled mimo filtrov, ki nam jih globalisti natikajo na oči v različnih oblikah nevrolingvističnega in nevroikonskega programiranja, da je multikulturalizem velika prevara, v katerem se vsako generacijo zgodi vsaj ena taka vojna kot je to bilo tudi na balkanskem področju. Vsaj eno klanje, v katerem se (včasih pod krinko vere, včasih pod krinko ideoloških vprašanj, včasih pa tudi čisto brez krinke) različne etnične skupine prerazporedijo in med sabo »obračunajo« do hudih, genocidnih razmer. A to se zgodi ob predpostavki, da neka etnična skupina pride do dovolj velike moči za to. Dokler je ta skupina premajhna, prešibka ali nima nobene druge dodatne pomoči za svoj prodor, se bo skušala prilagoditi, se »skriti«, iskati možnost sobivanja na način, da bodo posamezniki sicer čim manj izpostavljeni, hkrati pa bo večina posameznikov v tej manjšini skušala delovati samo-zavarovalno, vsaj delno subverzivno do večinskega naroda, povezano znotraj svoje etnične pripadnosti… (Seveda, vedno se bodo našli ljudje, ki ne bodo ustrezali tem opisom, a Gaussova krivulja je neusmiljena). Ko pride taka manjšina do dovolj velike moči- to je lahko gola številčna premoč nad prej večinskim, avtohtonim narodom, lahko je finančna nadvlada nad njim, lahko je pomoč druge sile od zunaj, lahko je kakšna druga oblika premoči nad večinskim, avtohtonim narodom- se začne proces prerazporejanja oblasti in groženj z nasiljem. In na koncu s prevlado, večinokrat žal povezano z grozljivimi genocidi. Sami smo v svojem življenju lahko bili priče temu procesu tako v Sloveniji, ki je bila manjšinska v okviru SFRJ in se je (vsaj za silo) otresla očitne srbske nadvlade, predvsem smo lahko tak (še bolj izrazit) proces videli v BiH, kjer so skupaj tri etnične skupine sprožile skoraj totalno vojno druga proti drugi. Podobno smo videli proces na Kosovem, kjer so avtohtone Srbe v nekaj desetletjih zamenjali bolj številčni Albanci, podobna zgodba se dogaja ravnokar v Makedoniji…. A take in podobne reči se dogajajo v tem trenutku po celi Evropi… Če bomo še nekaj časa živi, bomo podobne stvari videli v delih Anglije, Francije, Belgije in drugih držav, v katerih se bo vedno manjša populacija avtohtonih narodov morala boriti za obstoj na življenje in smrt. Zato je skrajni čas, da se naša slovenska politična elita (in res mi je vseeno, kateri del teh ljudi ima katere ideološke predznake, če niso ti etnično določeni), zelo radikalno začne pri svojem delu spraševati vedno in vsakič, kako bo katera koli odločitev vplivala na potek očitnega izumiranja Slovencev. Predvsem pa: kako bi tak potek zaustavili in ga spremenili v potek večanja števila Slovencev? Bo Marakeški sporazum pripomogel k temu, da bo Slovencev več in bodo z večjo gotovostjo ohranjali svoj rod, svojo etnično identiteto in svojo državo v prihodnosti? Bo pristajanje na multikulturno življenje liberalnih ali marksističnih odvodov Savlovega natega poboljšal stanje našega rodu in naroda v času, ko bodo naši sinovi, hčere in naši vnuki vodili to državo in imeli aktivno vlogo v oblikovanju političnih, gospodarskih, kulturnih odločitev? Bo izgradnja Tretje razvojne osi, Drugega tira in podobnih projektov pripomogla k temu, da bo Slovenija in njen avtohtoni večinski narod, na katerem je bila zgrajena, dejansko napredoval, imel boljše preživetvene možnosti? Bo sprememba ustavnih določil o tem, kako naj potekajo referendumi dobro vplivala na preživetje Slovencev kot avtohtonega naroda? ITD… Želim reči, da bi se morali vsi politiki in vsak posebej čisto vedno, v vsaki politični situaciji in odločitvi, najprej vprašati o tem, koliko s tem pripomorejo Slovencem v njihovem naporu zgolj preživeti. Kot posamezniki in kot narod. Lahko razumem ljudi, ki mislijo, da to nima nobene veze z njihovimi individualnimi načrti ali, da imajo občutek, da je narod zastarel koncept… Toda vsak med njimi bi si moral živo pred očmi naslikati situacijo, ko nek drug narod, etnična ali rasna skupina začne klat ljudi tvojega rodu in tvojega naroda. Tvoje potomce, tvoje sorodnike, kakor se je dogajalo v zgodovini in kakor se bo dogajalo tudi v prihodnosti, četudi bi še tako radi gledali skozi rožnat filter savlovskih profetov, ki trdijo, da tega ni in da je svet predvsem ena sama lepota različnosti… »Obogatitev«… In četudi se po nekem res čudežnem naključju to ne bi zgodilo (čeprav se je že nekajkrat v zadnjih 100 letih- vsaj v 1.sv. vojni, Leninovih in Stalinovih čistkah, gladomoru, 2. svetovni vojni in v povojnih klanjih), bo vsekakor prišlo do hudih tenzij, v katerih se potem avtohtoni prebivalci množično selijo iz svojih domovin. So preganjani na en ali drugi način. Naj spomnim, da je odliv Slovencev že zdaj, v tem relativno mirnem trenutku ogromen, o čemer se res zelo redko razpravlja. Toda, če že naletimo na tako razpravo, nas bodo vedno prepričevali, da toliko »državljanov« kot jih odide, tudi na drugi strani pride v državo, in pri tem bo v teh analizah vedno videti, kot da je vseeno, kdo so ti ljudje, ki prihajajo in odhajajo. Pri teh »analizah« se nikdar ne bo kakorkoli opredeljevala njihova nacionalna pripadnost, kot bi bilo čisto vseeno, kdo dejansko naseljuje Slovenijo in kot bi to vprašanje bilo povsem nerelevantno. Če si ne znate predstavljati, kako zelo napačen je tak način gledanja, si prosim predstavljajte, da bi se vam rodil otrok in v porodnišnici bi potem žreb določil, katerega otroka boste dobili za domov tisti, ki ste na ta dan postali mamice in očetje…

Sun, 7. Mar 2021 at 21:47

1063 ogledov

Kolumna Johance: Umetnost
Ste opazili razliko med umetnostjo nekoč in danes? Oziroma, kaj vse se kot umetnost definira danes? Kdo vse je lahko umetnik in da je ta novodobna umetnost razumljiva le neki peščici ljudi, izbrancem… eliti pravzaprav. Tisti, ki te »umetnosti« ne razumemo, smo zanje nerazgledana, neizobražena,  polpismena zmeneta, ki si drznemo pod vprašaj dajati njihove veleumetnine. Ko gremo po svetu, občudujemo arhitekturne presežke različnih obdobij, freske, marmorne kipe, slike in vsi jih razumemo. Razumeš pomen umetnine, pove, govori ti, šepeta ti svojo zgodbo in v sebi kar podoživiš vzdušje tistega časa, trenutka, ki je upodobljen. Med sprehodom po grajskih sobanah in hodnikih čutiš glamur in prestiž tistega časa, slišiš smeh in veselje ob družabnih dogodkih, razkošne večerje v soju sveč, svilene obleke in sobe različnih barv za različne dejavnosti… žalost in bolečino, ki jo je Michelangelo predstavil v hladnem in mrtvem marmorju, ko je upodobil Marijo z mrtvim sinom v naročju. Pieta je tako polna čustev in podrobnosti, da je kamen oživel… Pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki ne potrebujejo razlage, da bi jih razumeli, pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki nas vrnejo v tiste njihove čase, pravi umetniki nam pričarajo tudi vonj tistega časa, čustva… žalost, veselje, hrepenenje, ljubezen, bolečino tragedij in izgub, pravi umetniki s svojimi rokami dajo poljub življenja tudi hladnemu in mrtvemu kamnu. In balet, ko plesalci s plesnimi gibi pokažejo vsa čustva od jeze do izjemnega veselja, od sovraštva do ljubezni… umiranja… in mi to čutimo, vidimo sami.  To je zame umetnost. Danes pa se pod pojmom umetnost skriva marsikaj, tudi sovražna in nestrpna sporočila, celo grožnje s smrtjo. Umetniška instalacija, vredna milijon, je po nekih merilih in standardih lahko tudi banana, nalepljena na zid. Potrebujete torej banano, zid in močan selotejp in že ste potencialni milijonar. Prešernovo nagrado v Sloveniji pa dobite, če pse naučite da se pridejo podojit na vašo dojko in nekje malo po poti se z njihovimi celicami daste še oploditi. Namesto prefinjenih fresk, naša mesta »krasijo« takšni in drugačni grafiti, nestrpni zapisi »plemenitijo« zidove cerkva in drugih zgradb. Ker se ne spomni nič izvirnega, da bi opravičil svoj sloves umetnika, bo šel v Strunjan, povil znameniti beli križ in ga požgal. Zame je to skrunitev in vandalizem, za organe pregona pa ne. Zanje je to umetnost in performans. Umetniška instalacija v moji lepi Sloveniji je tudi, da se pisarniško mizo in stol polije z rdečo barvo, ki simbolizira kri in da je učinek večji, na mizo postavijo tablico z imenom. Mene je ta instalacija, ki je nastala kot prikaz nasprotovanja ministru, spomnila na pokol novinarjev iz uredništva Charlie Hebdo v Franciji. Objavili so karikaturo Alaha in tisti, ki jih je to užalilo, so vdrli v uredništvo in pokončali novinarje s  strelnim orožjem. Krvave mize in stoli. Umetniška instalacija s pomenom… no vsaj ta ni potrebovala razlage in podnapisov. Na kulturnih prireditvah pa je plesne vložke nadomestilo neko zvijanje skoraj golih teles z gibi, ki so kot da bi bili vzeti iz kakšnega pornografskega filma. Kaj je globlji pomen te novodobne umetnosti, kaj bodo ta obeležja povedala rodovom za nami? Ali lahko tista banana pove toliko, kot nam povedo umetnine, ki jih je ustvaril in nam zapustil Michelangelo in ostali velikani umetnosti kot da Vinci, Rembrandt… ali lahko neka »umetniška« skulptura, zvarjena iz starega železa, izžareva žalost in bolečino? Koliko je sploh treba truda, razmišljana in spretnosti, da sežgeš križ in koliko, da poslikaš Sikstinsko kapelo? Ali je v tistih gnusnih grafitih toliko truda in znanja kot v svetovno znanih freskah? Koliko je treba vaje in dela za baletno predstavo v primerjavi z nekim perverznim tresenjem riti? Zakaj, od kdaj, je neko kvazi razbijanje in nek približek petju, kjer je izvajalec skoraj brez posluha, petje in glasba? Predvsem pa od kdaj se pod krinko umetniških instalacij lahko grozi s smrtjo in širi nestrpnost do drugače mislečih, predvsem politikov? Sodobni čas in naprednost sta nas pripeljala do točke, ko smo se obrnili nazaj, ko je uničevanje umetnost, ko je vsako skrpucalo nekoga, ki zna uporabljati selotejp, instalacija, ko je umetnost plesa zamenjala vulgarnost, ko je umetnost zlorabljena v politične namene za obračunavanja in grožnje. a je to želja večine? Želja, da te stvari kot kulturno in umetniško dediščino zapustimo našim otrokom? Z grafiti popacane cerkve, namesto mojstrovin, ki jih je ustvaril da Vinci pa bo na steni gnila banana. Namesto sofisticrane baletne predstave bo na odru nekdo našim vnukom pokazal, kako se podoji psa.  Najbolj žalostno je, da nam te vulgarnosti kot normalnost skozi vse pore življenja in telesa vsiljujejo osrednji mediji, znane in vplivne osebe, nek  nov svetovni red, ki pa ne pomeni nič drugega kot degradacija vsega doseženega na nivo popolnega uničenja družbe in moralnih standardov, kot pritičejo kulturnemu človeku. Bomo pristali na to, da je sodobna kultura pod nivojem obnašanja  opic? Tudi opica namreč ve, da je banana hrana in da nek Rog ne more biti simbol umetnosti.  Kašna bo torej naša zapuščina? Če želimo otrokom pustiti človeka dostojno umetnost, moramo najprej ustaviti propadanje in uničevanje te, ki smo jo kot zapuščino dobili mi.

Sat, 6. Mar 2021 at 21:50

418 ogledov

Kolumna Vilija Kovačiča: Zakaj je v Sloveniji odstop prepovedana beseda, razen ko gre za premiera Janeza Janšo !
In zakaj največja televizija POPTV povsem ignorira slovensko nacionalno sramoto, tako da z molkom ščiti vodstvo Ustavnega sodišča. Očitno je POPTV  privatna TV v lasti kneževine Rajka Kneza in družine Čeferin. Sinočnji nastop predsednika US dr. Rajka Kneza je v celoti razkril intelektualno in moralno bedo sedanje zasedbe slovenskega Ustavnega sodišča. Predsednik Knez , ki je ne dolgo nazaj na pogovorih pri predsedniku države moledoval o spoštljivosti do sodne veje oblasti, je sinoči v Odmevih nehote razkril vso bedo sedanje zasedbe Ustavnega sodišča – niti z eno besedo pa ni demantiral navedb dr. Jurija Toplaka. To tudi ni mogel kajti Toplakove navedbe in Knezovi odgovori razkrivajo, da je cesar nag in da je njegovo Knezovo spodnje »premoženje« enako ničli. Je pa tipično da gospoda ni nič sram, kvečjemu mu je nekoliko nerodno.  Bilo pa je prav smešno in tragikomično ko je izrazil zadrego, začudenje in presenečenje nad tem da ljudje mislimo, da je nad US samo še modro nebo. Halo Halo ! Je pa še nekaj zelo pomembnega kar je razkril dr. Jurij Toplak – v slovenskem oddelku EU sodišča v Strasbourgu so tri sodelavke (Ana Vilfan, Katarina Klemenčič & comppany ter še ena uslužbenka) katerih naloga je, da slovenske pritožbe »pravočasno« selekcionirajo in večinoma mečejo v koš. Kljub temu pa je statistika dobljenih sodb za državo Slovenijo in naša sodišča skrajno porazna – komaj 10 % !  Ob tem pa me čudi da slovenski intelektualni pravičniki (Hribarja, Vesna Godina, Boris Vezjak in drugi pol »intelektualci« svetovnega in balkanskega formata) molčijo in ne izrazijo zahteve za ODSTOP ne Čeferina, ne Tomaža Vesela.   Pozivam DZ, da uzakoni postopek odpoklica ustavnega sodnika, saj ustavni sodniki ne morejo biti svete krave nedokončane tranzicije. Posebej še ker morajo ustavni sodniki biti zgled nepristranskosti,  ne pa se sklicevati na to, da to da isto počnejo tudi druga sodišča.    Halo halo !  Kje je Sodni svet, DZ in ministrica za sodstvo? Neodvisnost ni to da  izigravaš pravila in se delaš, da se to dogaja tudi drugim. Kneževina na Beethovnovi 10 ni last Rajka Kneza, pač pa državljanov, ki je ne plačujemo za »NAPAKE«, ampak za pošteno in pravočasno sojenje. Rajko Knez je rekel, da nad njimi ni modro nebo, ampak  njihova vest, ki pa je žal zelo kosmata! Čeferin, Acceto, Špelca Mežnar in Rajko Knez, očistite si jo z ODSTOPOM. Zgledujte se po Marjau Šarcu, ki nas je sam odrešil njegovega nad JAZA! Tudi USODNA DOMIŠLJAVOST vašega nadjaza ima meje ! Ps: za zaključek citiram samega sebe iz včerajšnjega sestavka na PW in Časnik.si. Slovensko washingtonsko močvirje niso samo Murgle, pač pa tudi najvišja sodna institucija v državi sestavljena po priporočilu bivše Cerarjeve poslanke Jasne Murgl. Asociacija, povezava obeh imen to dokazuje. Zato so rezultati takšni kot so, globoko negativni. Ustavno sodišče ni zgled ampak nacionalna sramota. https://drzavljank.si/post/584072/ustavno-sodisce-je-nacionalnasramota
Teme
jugoslavija sfrj zabloda socializem komunizem preteklost zgodovina realnost sfrj

Zadnji komentarji

N K :

16.02.2021 09:35

O moj Crom , ker dolg zapis ;) Jiri spet si povrsen , tokrat kr zelo ;) Pozabil si par stvari ustet v svoj izracun o druzbi ;) Kot prvo , " Gre namreč za to, da velik del intelektualcev zagovarja tezo, da se je naša civilizacija razvila v smeri, ko jo danes živimo, ravno iz judovsko- krščanskih korenin. " A ne smes pozabit , kok stvari v svoji veri je judovsko -krscanska skupnost , prilagodila in prevzela od poganske vere , kokr tudi od drugih ;) Torej vprasanje , kdo je bolj zasluzen za razvoj , je kr na mestu ;) Kot drugo ; " Hamiltonov zakon, pri katerem je biolog W. D. Hamilton dokazal »sorodstveno preferenco« (kin selection), po kateri smo statistično vsa bitja pripravljena delovati bolj altruistično do tistih bitij, ki so nam bolj genetsko podobna kot pa do tistih, ki so nam genetsko podobna manj " Ta zakon deluje samo v neglobalnem svetu , v svetu plemen. Pri globalnem svetu pa ne. Ti dam primer ; mi smo blizje arabcem , kot pa kitajcem po genih. Kulturno pa je lih obratno , evropejci se prej povezemo z azijci , kot pa z arabci ! ;) Kot tretje , pozabil si ustet vpliv ateistov v zgodovini. Kdaj bojo verni sprejeli , da obstajamo in da nas vpliv na zgodovino ni majhen ;) Najbrz nikoli ;p Pa se je stvari , prevec za napisat ;) Ps ; Bolj te berem , bolj dobivam obcutek , da sploh nisi desno usmerjen . Ampak te vodi strah !! Strah pred izgubo kulture , strah pred levimi ( ceprav ne vem zakaj , ker desni niso bili nic boljsi v zgodovini ) , strah pred drugo kulturo , strah pred izgubo " jaza" v mnozici mnenj , strah pred spremembami. Ne delujes kot Savel , ampak kot rimljani , ki so zasmehoval spremembe. Ki jih ni mozno ustaviti , ker je to narava cloveka ;) Kokr koli , zanimiv zapis in probaj bit manj povrsen , ter ukljuci vse dejavnike v razmisljane in ne samo une , ki pokrijejo tvojo agendo ;p Pps; Povezovanje kulture in genov , je rahlo zgreseno , ker kultura je bolj povezana z naravnim okoljem v katerem zivis , kokr pa z tem , kake gene imas ;)

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Jugoslovanska zabloda