Galerija slik
Prosim, pazite na besede   Jiri Kočica

Jezik je skupna reč določenim skupinam ljudi, ki so si povečini tudi genetsko bolj podobni. Zelo verjetno so hkrati te skupine bolj ali manj različne (genetsko, kulturno, karakterno- seveda govorimo o Gaussovi razporeditvi) ljudem drugih skupin z drugimi jeziki. Slovenci smo si med sabo povečini genetsko bolj podobni kot pa smo podobni npr. Hrvatom, Avstrijcem ali Srbom (tudi tu bi bil vrstni red genetske in kulturne podobnosti tak: Avstrijcem, Hrvatom in Srbom).

In besede, ki nam jih nekdo izreče, na splošno prikličejo zelo kompleksen čustveno-spominsko-razumski odziv v našem celotnem bitju.
Pri tem seveda še zdaleč ne sodeluje samo razum. Niti samo čustva. A kljub temu beseda in stavek lahko človeka tako razburita, da doživi močan psiho-fiziološki odziv. Lahko mu začne razbijati srce, naraste mu pritisk (čisto fiziološko, ne samo metaforično) in sprožijo se lahko tako hude reakcije, da se začne človek vesti čisto neracionalno, začne lahko razbijati okrog sebe, se histerično dreti, smejati, jokati... skratka, "zmeša se mu" lahko od ene same besede! Celo uboji se lahko zgodijo kot posledica nekaj besed, če lahko dam skrajni primer.

In tak skrajni primer se lahko zgodi, če človek ne vidi besede kot nekega približnega prenosa določene informacije, temveč jo vidi kot nek DEJANSKI, ŽE UDEJANJEN del stvarnosti, ki ga čutimo kot nekaj zavezujočega in bistvenega za naše življenje. Ki resno načne naše identitetno jedro.

Namreč še tako »nedolžna« beseda, ki ima namen le opisati neko stvar (npr. kamen, drevo…), s sabo nosi kup naših spominskih čustvenih odzivov, s sabo nosi celo vrsto naših osebnih spominov, prikliče s sabo celo vrsto bolj ali manj močnih osebnih identitetnih vezi tega, čemur lahko rečemo transcendentalni okvir našega bitja in v vsem tem tudi simbolne povezave, ki jih sproža v druge jezikovno-slikovne gradnike našega miselnega, psihološkega sveta, v katerem bivamo skozi lastna telesa, čute, čustva, razumevanje in preverjanje sveta okrog sebe…

Če torej ne vidimo besede kot približen prevod neke slike, oblike, lika, ideje, čustvenega stanja, dogajanja ali minulega spomina ipd, pri katerem se nikoli ne zgodi dejansko pokritje realnega z besedo, imamo lahko velik problem. Kajti beseda je vedno bistveno različna od vsega realnega: beseda zgolj opisuje in priklicuje mrežo spominov pri komunikaciji. Beseda ni konj so rekli stari...

Naj skušam na hitro razložiti: ko skušamo nekaj opisati, vedno računamo na to, da ima poslušalec neko izkušnjo s tem, kar mu opisujemo. Z znaki mu priklicujemo v spomin nekaj, kar je izkusil ali pa, kar lahko vsaj skonstruira v spominu kot neko izkušnjo na podlagi svoji delnih izkušenj. Če nekomu opišemo drevo, računamo na to, da ima ta človek neko izkušnjo, da je že videl kakšno drevo v življenju, se ga dotaknil, povonjal, ležal v njegovi senci... Ali vsaj, da je lahko videl neko sliko nekega drevesa, nek posnetek, risbo in si torej preko svoje zmožnosti vživetja lahko predstavlja to, kar mu želimo priklicati (povedati).

Problem, ki ga želim izpostaviti pa je, da so za vsakim malo bolj kompleksnim pojmom vedno tudi določene izkušnje, ki jih imamo pripadniki določene skupine ljudi (narod, družina, generacija, pleme..) Te izkušnje so osebne, temelječe na lastnih doživetjih, a hkrati so lahko delno povezane z »epigenetskim« spominom in nazadnje tudi s samo genetiko in genetskim spominom..

Kako je, če se izražamo skozi napačen okvir?

Bom dal en primer, ki se mi zdi v političnem življenju velik problem. Namreč, obstaja nabor politično-filozofskih pojmov, ki jih uporabljamo na način, ki nam je bil predstavljen skozi točno določen proces, skozi katerega so šle generacije in generacije ljudi- ne samo v Sloveniji, temveč tudi po celotnem zahodnem svetu. Ta način je odvisen od tega, kako se je ustvaril interpretativni okvir teh besed in kdo ga je ustvaril ter z njim zasedel prostor interpretacije teh pojmov. Namreč ne gre samo za to, da »kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost« (Orwell), temveč tudi za nadzor nad interpretacijo besed, besednih zvez, pomenskosti in predvsem: čustvene nabitosti določenih besed.

S tem nadzorom nad čustveno izraznostjo določenih pojmov preteklosti se nadzira psihološko-čustveno doživljanje večinskega deleža ljudi. Tistemu, ki to nadzira, to omogoča udobno obvladovanje množic in s tem vladanje. Precej natančno o tem piše en najbolj vplivnih prikrojevalcev resničnosti na svetu, Edward Bernays, ki je bil nečak slavnega Freuda. 
Naj tukaj izpostavim en primer:
Ko npr. rečemo besedo »fašizem« (ta se meni osebno zdi med najbolj zlorabljenimi pojmi v tem trenutku na zahodu- in poleg besed »rasizem«, »antisemitizem«, »nacizem«, »sovraštvo«, »korektnost«, »medetičnost«, »podnebne spremembe« ipd tudi najbolj delujoč pojem v smislu mobilizacije čustvenih reakcij), sprožimo pri večini ljudeh zelo podobno psiho-fiziološko reakcijo. Ta je odvisna od serije medsebojno povezanih izkušenj:

1.    V kakšnem kontekstu ste besedo spoznali in jo vgradili v svoj spomin.

2.    Kolikokrat ste to besedo slišali v podobnih kontekstih in s podobnimi čustvenimi naboji in v podobnih korelacijah (kako so vam jo zasidrali z vedno podobnim čustvenim odzivom).

3.    Kako ste povezani z osebami (od družinskih preko prijateljskih do drugih družbenih vezi, ki vam odrejajo vašo pozicijo v družbi na neki sorodnostni, prijateljski, pol-javni ali javni ravni, v kateri se pojavljate v družbi), ob katerih ste slišali, razpravljali in utrjevali čustveno vez ob besedi »fašizem«, o kateri govorimo.

Ad. 1: večina ljudi na zahodu je slišala za »fašizem« na zelo podoben način, saj je interpretacijski okvir bil po 2. svetovni vojni korenito enosmeren. Namreč, če sta po prvi svetovni vojni nekaj časa bili enakovredno zastopani dve enačici interpretativne naravnanosti »fašizma« (prva skozi italijansko reakcijo na internacionalne komunistične skupine, ki so želele zrušiti oblast in vzpostaviti sovjetski model oblasti po 1. sv. vojni in druga skozi širok, mednarodno dogovorjen nabor avtorjev, ki so sicer opevali komunistične in socialistične vrednote in so zato »fašizem« vedno in zelo dosledno interpretirali kot nekaj povsem grozljivega). Ta pojem so potem koristili tudi po drugi svetovni vojni in ga lepili v podobnem smislu kot prej opisano »absolutno zlo« na vse, kar ni izviralo iz socialistične internacionalne vizije sveta, ampak izhajalo iz kakršnega koli nacionalnega okvira ali iz krščanstva in torej ni imelo svojih korenin v marksizmu… (Pojem klerofašizem se nanaša na skoraj vse, kar je bilo vsaj malo zakoreninjeno v evropski tradiciji).

Ad. 2: današnje živeče generacije, rojene bodisi pred 2. sv. vojno ali po njej- do najmlajših danes, so ta pojem večinoma slišale v takem kontekstu, ki ga je določila serija komunističnih intelektualcev marksisičnih krogov (npr. Frankfurtske šole, sovjetskih propagandistov po vsem svetu, koristnih idiotov, kakor je imenoval Lenin in kasneje Stalin promotorje komunizma po zahodu, ki niso prejemali denarja od Sovjetske zveze- npr. Bertolt Brecht, Pablo Picasso, André Gide, Jean-Paul Sartre, Ernest Hemingway, John Steinbeck, Bertrand Russell itd…) In ta pojem so ponavljali nešteto krat po vseh možnih medijih in v vseh učbenikih po zahodu- vedno v podobnem kontekstu, vedno s podobnim čustvenim nabojem in vedno kot izvor zla. In kar je najbolj problematično- vedno v odsotnosti racionalne razlage o tem, od kod italijanska reakcija na komunistične pučistične akcije v času "biennio rosso" in hkrati v odsotnosti od tega, da bi interpretacije govorile o tem, da je šlo za specifično italijanski fenomen. Ne pa za nekaj, kar bi lahko srečal npr. v Albaniji, Nemčiji, Sloveniji ipd... 

Tak kontekst tega pojma je seveda predvidel točno določen način gradnje razlage. Nikoli se ni omenjal vzrok za nastanek fašizma (ki je seveda komunizem in njegove oblike nasilnih demonstracij, poskusov državnih prevratov po Evropi, sindikalni upori takoj po 1. sv. vojni, ko so bile evropske države povsem izčrpane in je bilo veliko revščine), hkrati je bil omenjen samo določen del te politične doktrine in sicer ustrezno oster odziv na nasilne poskuse anarhistov pri rušenju legalnih oblasti, predvsem pa poskuse komunistov pri državnih prevratih in raznarodovalni politiki v Italiji med 1. sv. vojno in takoj po njej, vse skupaj pa usklajeno s Sovjetsko zvezo in njenimi agenti po svetu.

Vse generacije povojne Evrope in ZDA so bile v šolah poučene o fašizmu na način, ki ga je intelektualno opredelila zgoraj opisana množica intelektualcev, pri čemer je večina učiteljev dosledno zamolčala vzroke in iskala v fašizmu zgolj njegove nasilne elemente (ki so bili večinsko nasilni zaradi obrambe domovine Italije za Italijane, a se ta obrambni karakter vedno interpretira kot napad, čeprav je bil odziv praktično vedno sprovociran s strani komunističnih gibanj). Prav tako so celo raje izbirali pojem »fašizem« od »nacionalnega socializma«, da jim ne bi bilo treba kompromitirati pojma socializem, ki so ga komunisti radi uporabljali za rahljanje svoje boljševistične totalitarne logike in s tem dajali ljudem lažne signale, da gre za neko obliko »social-demokracije«… (Mnogo totalitarnih držav je imelo celo v imenu »Demokratična republika…«)
Prav tako je tudi pojem »nacizem« nastal iz podobnega vzroka, da se prikrije ta ista veza s socializmom.
V komunističnih, a tudi v demokratičnih državah Evrope je pojem fašizem vedno bil pospremljen tudi z izrazito jasno čustveno obarvanostjo. Učiteljice, ki so mene učile zgodovino (zanimivo, prav vse enako!), so vedno ob omembi besede »fašizem« bodisi dobile izraz gnusa, jeze ali vsaj zavračanja, mnoge so vse okrog tega pospremile z izrazi, ki so bili vsi čustveno skrajno negativno nabiti… Samo enega učitelja se spomnim iz srednje šole, ki je besedo fašizem izrekal za odtenek bolj ravnodušno. A tudi on je (seveda, saj je moral), zamolčal vzroke zanj.

Ad. 3. Fašizem kot oznaka, ki več ne označuje političnega gibanja v Italiji v času po »rdečem dvoletju« ("biennio rosso"- kakor Italijani označujejo dvoletno obdobje nenehnih nasilnih protestov združenih komunističnih skupin in frakcij), je skozi leta take uporabe pridobil nov pomen. Fašizem se je z leti nenehne napačne rabe pojma opisovanja vsega, kar ima kakršen koli element uporabe sile, spremenil v pojem, ki se pojavlja kot zamenjava za »zlo« in za »sovražno dejavnost« ali za "napadanje brez vzroka" na podlagi nacionalističnih teženj.
Podobno se je zgodilo s pojmom Hitler. Tudi o njem ne boste mogli govoriti s sogovorniki na racionalni ravni. Vsak drug stavek bo obarvan skrajno iracionalno. Ljudje skozi tak pogovor ihtijo od jeze in besa, ne zmorejo praktično nobene racionalne debate, saj so skozi otroška leta pridobili vsa možna nevrolingvistična sidrišča, preko katerih se odzivajo na take sprožilce čustvenih reakcij zgolj še čustveno.

V Sloveniji večinski mediji, ki jih očitno vodi globoka država s svojimi pomagači (in jih izdatno plačujemo preko RTV prispevka ter preko davkov), gradijo podobno medsebojno vez s fašizmom kot zlôm tako, da se uporablja pojem fašizem na zgoraj opisane načine, a se jih dodatno poskuša podtakniti trenutno najmočnejši stranki v Sloveniji- to je SDS (sam nisem član, da ne bo pomotoma razumljeno).

Pri tem se kup frakcij globoko-državnega aparata različnih »liberal-komunističnih« skupin poslužuje pojma »janšizem«. Ta pojem namreč idealno zasidra že skoraj stoletje gojeno pojmovanje fašizma kot zla v novo, čisto podobno besedo, s katero skušajo na vsak način diskreditirat voditelja te opozicijske stranke, Janeza Janšo in vse tiste, ki mu (kakor se to pač dogaja v politični kulturi povsod po svetu), verjamejo in mu sledijo z manj rezerve... Kar se prav tako dogaja tudi v drugih strankah- spomnimo se le slavospevov Miru Cerarju ali npr. Marjanu Šarcu...

Sprožilci čustvenih reakcij- »code words« ali »memes«

V pogovorih z ljudmi, ki so nam blizu in sprejemajo te oblike besednih sprožilcev čustvenih reakcij, težko izrekamo besede na način, da bi jih jemali kot nevtralne opise določene (meta) politične smeri. Namreč takoj, ko izrečemo tako besedo, smo že v polju čustvene reakcije, ki zamegli ali celo čisto onemogoči možnost pogovora na neki racionalni ravni.

Ko nekdo izgovori v družbi »nacizem«, "Hitler", »fašizem«, »Janša«, »kler« ali karkoli podobnega, se lahko debata, ki je morda do takrat bila v polju racionalnega, prevesi v polje čustvenih reakcij. Pri tem se v obliki iracionalnega strahu pred »fašistoidno politiko« takoj dvignejo vse rdeče zastavice in pogovor je skoraj nemogoč. Pri taki uporabi besed in besednih zvez se lahko o fašizmu, nacizmu… ali pa o Janši govori le v pomenskem okviru, v katerem je fašizem= zlo. Če govorec tega ne signalizira svojim sogovorcem takoj in brezpogojno, ga takoj izločijo kot »fašista«, »nacista« ali »janšista«

Zakaj sploh pišem to?

Mnogo politikov in tudi ljudi, ki se le občasno pogovarja o politiki, preprosto sprejema vzorce zgoraj opisanih »code words« (čustvenih sprožilcev reakcij, ki sprožijo navale nestrpnosti, zavračanja, sovraštva, nezmožnost prehajanja v polje racionalne debate in preverjanja realnosti skozi pojme, besede ipd).
S tem ostajajo vedno znotraj komunističnih zavajajočih pomenskih zvez, s katerimi so t.i. »koristni idioti« in aktivni promotorji komunističnih in marksističnih idej zgradili cel kup besednih povezav in parol, v katerih so uspeli spremeniti določene pomene besed in jim dodati močne čustvene naboje, hkrati pa jih vpeti v zmagovalne mitologije po 2. svetovni vojni, o čemer zanimivo piše npr. Diana West v knjigi "American Betrayal". 

Kar je pri tem najbolj moteče in praktično tudi skoraj neverjetno: vsakič znova konzervativci zaplavajo v ta tok posebnega jezika, s čimer zapadejo v sistematično pripravljeno past mnogih sprožilcev čustvenih reakcij, v kateri se izgublja energija in v kateri so vsi ti politiki dejansko popolnoma nemočni. Kajti s pristajanjem na jezik, ki jim ga pripravijo komunistični aktivisti, vedno znova potrjujejo okolici prav ta pomen besed, ki so jim ga podtaknili njihovi nasprotniki.
Če lahko dam primer. Anarhisti tolčejo z velikimi kladivi po zunanjih zidovih njihove hiše in jo skušajo razsut. Konzervativci pa se obnašajo tako, da vzamejo v roke ta enaka kladiva in skušajo svojo stavbo branit tako, da tolčejo po istem zidu z notranje strani in pri tem računajo, da se bosta zunanja in notranja sila izenačili.
Ne, dragi moji konzervativci, zid se bo podrl še veliko hitreje in vse bo uničeno še veliko bolj temeljito…

 

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
3
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
4
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
5
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu