Galerija slik
Korona starševstvo Johanca

Moji, upam da zadnji korona karantena vtisi. Starši, otroci, pouk doma, kosilo, vzgoja in vse ostale stvari, ki so nekaterim staršem samoumevne, ker to pač spada v opis besede starševstvo, drugim pa breme in katastrofa. Kdo so oni, da se bodo učili s svojimi otroci? Kdo?

Najmanj smešno je, ko opaziš, da obstajajo starši, ki ne poznajo razlike med šolo, poukom in vzgojo. Zmrazilo me je ob spoznanju, da starši ne vedo, da učitelj uči in da se otroka vzgaja doma. 

Skratka, marsikdo, ki ima otroka v šoli od jutra, popoldneve pa to dete preživi v obšolskih dejavnostih, trgovskih centrih, prehranjuje se v restavracijah s hitro prehrano, je bil z razglasitvijo epidemije in z zaprtjem šol in ustavitvijo načina življenja, ki smo ga poznali postavljen pred zid realnosti, kaj dejansko je starševstvo.

Nič vrtca. Ni šole. Ni babice in varuške. Ni hitre hrane iz bližnjega kioska. Ni direndaja v nakupovalnem centru. Ni brezskrbnega posedanja mladih mamic ob kavicah, ko je dete v varstvu, šoli. Ljudje so hitro začeli tarnati o utesnjenosti, obremenjenosti, psihični utrujenosti, prepiri v družinah so baje postajali pogostejši.

Komaj čakam, da gre v šolo. Stavek, ki mi vzame dih. Zakaj, kako lahko, to je vendar tvoj otrok? Kako lahko dom utesnjuje in povzroči duševno stisko? Vprašanja se postavljajo kar sama, odgovore je težje dobiti. Vem.

Nimajo vsi…česa pravzaprav?

Kaj jim manjka, kaj pogrešajo, da se doma ne počutijo dobro, da jim je skrb za otroka breme? Po moje nič, kar bi jim lahko dal drug človek. Mirnost in zadovoljnost s svojim življenjem je nekaj, česar ti nihče ne more dati. Če ne vidiš, kaj imaš, ker si preveč zaposlen s pehanjem za tistim, česar nimaš, ne boš nikoli miren. Ni ti treba biti najboljši za druge, bodi najboljši zase. Razumevanje s partnerjem? Tudi to je težko najti in imeti, če se v zakon, partnerstvo, vmešava preveč prijateljev, sorodnikov.

Notranjega miru marsikdo nima, ne zna ga najti. Vpliv družbe? Morda.

Družabna omrežja, primerjanje, vsi bi nekaj imeli, kar tam vidijo in imajo drugi, nadaljevanke, serije, ki dobesedno perejo možgane, kjer je spletkarjenje in uničevanje tujih življenj s tem nekaj normalnega. Postali smo svet turških nadaljevank, spletk in delanja katastrofe iz še tako banalnih stvari kot je pomoč otroku pri učenju, kuhanje kosila, ni časa za  prijateljice, instagram, facebook in še kaj, kavarne pa so zaprte. Na tej točki se pokaže razlika med starši in mamicami, ki imajo otroke za modni dodatek. Tudi ob preklicu pandemije in ob sporočilu, da se otroci vračajo v šolske klopi in vrtce se je ta razlika pokazala na točki, kjer smo nekateri starši zaskrbljeni, saj je virus še vedno med nami in še vedno je enako nevaren in med tistimi, ki so si oddahnili, saj bodo končno imeli malo časa le zase. Utesnjenost je pa tako marsikoga spustila tisti trenutek, ko so se odprle gostilne.

Skratka, med lockdownom sem slišala in prebrala marsikaj, marsikaj mi je dalo misliti, marsikaj me je začudilo in veliko sem se naučila.

Bilo je zanimivo obdobje, ki je na plano privabilo marsikaj dobrega in veliko slabega. Pomanjkljivosti, razlike, šibke točke in predvsem medije, ki so strasti, predvsem negativne, podžigali in z nekim podtonom prav hujskali ljudi,
da na vlado gledajo z negativizmom in odporom, da na ukrepe proti širjenju covid19 virusa gledajo kot na breme, omejevanje, in ne kot skrb za naša življenja in zdravje, na šolanje od doma kot na neko ah in sploh breme in na meni vsakdanja opravila in skrb za otroke kot noro nečloveško obremenitev. Besede ostanite doma, pa so kmalu kot že rečeno postale vzrok za utesnjenost. Ne vem, najbrž je z mano nekaj narobe, upam, da nisem v manjšini, a meni je ta pandemija samo dajala. Čas, preživet z otroci, skupno odkrivanje nam novega načina učenja, pripravljenost pomagati pri vsakdanjih opravilih in kako smo to, kar so drugi opisovali, da jih omejuje in utesnjuje, mi preživeli z lahkoto in nam je hudo, ko jutri odhaja najmlajša v šolo, ker je konec, pa
tudi strah je prisoten.
Pandemija nam je dala marsikaj, veliko je vzela. Vzela je tudi življenja in tako mnogim družinam za vedno spremenila življenja, meni je dala tudi spoznanje kako nemočna sem, vsej ljubezni in skrbi navkljub, ko na vrata potrka bolezen kot je ta virus in kako krhki, minljivi smo in kako lepo je biti mama.

Najlepše kar lahko ženska da, je življenje in najlepše kar lahko ženska dobi, je materinstvo, hvala Ti za ta blagoslov.

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
3
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
4
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
5
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
Sorodne vsebine
21.dan
Zlatanski stihi
Nesmisli levega sveta
Kolumna Johance: Ustavite, jaz želim izstopiti
Kolumna Johance: Umetnost