Intervju z Miklavžem Komeljem, pesnikom, slikarjem in umetnostnim zgodovinarjem
Pogovor Miklavža Komelja in Jirija Kočica se je dogajal v času karantene preko elektronske pošte in sporočil
AR revija
Eseji

Sreda, 15. april 2020 ob 12:33

Odpri galerijo

foto: Miklavž Komelj

Pogovor med Miklavžem Komeljem in Jirijem Kočico se je dogajal v času karantene (koronavirus) in sicer po elektronskih medijih. 


Miklavž Komelj izvira iz zanimive družine, njegova mladost je povsem vezana na kulturo, prežeta z umetnostjo in v veliki meri z besedo. Kot pesnik ima za sabo več zbirk pesmi, od katerih je kar nekaj nagrajenih, kot slikar skrivnostnih prizorov je morda malo manj izpostavljen, a vsekakor izredno zanimiv. Miklavž je velik erudit, prevajalec, intelektualec, ki mu ne uide skoraj nič, saj zelo natančno preštudira snov, ki ga zanima.. in zanima ga skoraj vse...


Jiri Kočica: Miklavž, spomnim se, da sva se enkrat davno pogovarjala o tem, kako beseda ethos izvira iz nekega posebnega opisa vzgoje živali, gojenja konjev, ograde, hrane… skratka nekega odnosa, v katerem poteka zanimiv kompromis, v katerem se svoboda konjev delno okrni na račun njihove varnosti in dostopa do hrane…

Spomnim se, kako si se takrat skoraj razburil in se strastno zavzel za neokrnjeno in absolutno svobodo.

Resnično me zanima, kakšen je tvoj odnos do tega danes?

Miklavž Komelj: Zelo dobro se spominjam tega pogovora; bilo je v galeriji Equrna kakšnih pred kakšnimi petindvajsetimi leti.

Moj odnos do tega se v bistvu ni spremenil; svoboda je zame najvišja vrednota in svoboda je sama po sebi nasprotje kompromisov. Gotovo pa se je v tem času spreminjalo moje razumevanje tega, kaj sploh je svoboda.

Eno najlepših definicij sem našel v kratkem zapisu Srečka Kosovelu, ki govori prav o tem, da so človekova dejanja, če so narejena v polni zavesti njegove svobode, absolutna - in da ni potrebno, da bi bila etična v smislu preteklih etik. Seveda bi bilo o tej misli mogoče razpravljati, površno razumljena bi bila lahko zelo nevarna - ampak tu bi rad opozoril samo na to, da  Kosovel zapiše: "v popolni zavesti svoje svobode, to je samoobvladovanja". To razumevanje mi je izredno blizu. Pogosto se kot svobodo razume poljubnost. Toda vsakršna poljubnost je ujetost.

V tej zavesti o svobodi kot samoobvladovanju pa lahko kot najvišje etično načelo dejansko velja načelo svetega Avguština "Dilige et fac quod vis", "Ljubi in delaj, kar hočeš." Aleister Crowley ga je modificiral v veliko nevarneje zveneče načelo "Delaj, kar hočeš" - ampak tudi tukaj nikakor ne gre za afirmacijo poljubnosti; poanta je v tem, da je za človeka nekaj najtežjega vedeti, kaj resnično hoče. 

Seveda družba vedno potrebuje zunanje regulative. Toda etika je po definiciji vedno vezana na subjekt - in obstajajo zelo različne etike. Nikakor ni a priori nujno, da je etika vezana na idejo dobrega; Markiz de Sade je pokazal, da lahko obstaja tudi povsem konsistentna etika, ki je utemeljena v ideji zla. Tudi zločinec ima lahko svojo etiko. Zato zelo razumem stališče Renéja Guénona, ki je dejal, da ni na celotnem področju filozofije ničesar bolj relativnega in naključnega od  etike.  Guénon je celo trdil, da se etične teorije pojavljajo večinoma v obdobjih intelektualne dekadence.

V zvezi s tem se mi zdi izredno zanimiva  misel Jureta Detele, s katero sem se veliko ukvarjal. Detela je bil do skrajnosti radikalen v nasprotovanju ubijanju in zelo je poudarjal etiko. Toda ko si pobliže pogledamo njegove argumente, vidimo, da so strogo spoznavni. V bistvu za njihovo izdelavo sploh ni potreboval etike. Njegov temeljni argument proti ubijanju je bil, da smo pri ubijanju zmeraj prevarani, da nikoli ne moremo ubiti tistega bitja, ki bi ga res hoteli, kajti da neko bitje sploh lahko ubijemo, ga moramo metaforično zamenjati s svojo predstavo o njem; da neko bitje sploh lahko ubijemo, moramo strahotno zožiti zavest o njem. Tako je Detela nasprotoval ubijanju v imenu tega, da ni hotel nikakršne zožitve zavesti. Da ne govorim o tem, kako dober argument je podal zoper smrtno kazen: smrtna kazen predpostavlja, da se moramo bati smrti. In to je že argument proti smrtni kazni.

Ko pa sva že pri konjih in ogradah - o tem razmerju sem poskusil nekoliko drugače spregovoriti v naslovni pesmi svoje knjige Hipodrom, ki se začne z verzi:

Deske ograd so nagrizene,

tla ponekod razkopana z nemirnejšimi koraki.

Edini zapisi o nekem uporu.

 

Jiri Kočica: V odgovoru (na 1. vprašanje, seveda) nam pokažeš, kako se skozi umetnost, pesništvo, oblikujejo idejne, miselne, čustvene razsežnosti, ki jih v vsakdanjem življenju težko celo mislimo, kaj šele bivamo. Ker te sledim na enem od družbenih omrežij, vidim tvoje objave in odzive, kar je po svoje podobno temu, o čemer govoriva. Namreč tvoji odzivi so iz nekega prostora pesniške etike, v katerem se postaviš onkraj dnevnopolitičnih zamer in mitologij, ki jih uspeva vsiliti medijski režim v našem malem prostoru. Toda odzivanja na to so izredno zanimiva, med odzivi so neverjetno pogosti vzkliki naj že "enkrat nehaš" s tem. Kot, da bi ne-komunikacija dejansko razreševala situacijo.

Zanimiva je ta dihotomija, nerazumljenost jezika. Zakaj misliš, da se odzivajo nekateri s tako silovito željo po ukinjanju samega dialoga, če jim tvoja misel ni všeč? Je možno, da jezik preprosto ne more prenesti vse globine sporočila, ki jo sporočamo drug drugemu?

Miklavž Komelj: Vsekakor bi si želel, da bi ljudje pozornejši na moje pesmi kot na moje FB objave. Zame je poezija absolutno ključna. Najbolj zgoščena, najbolj resnična govorica, ki mora za to, da je resnična, vzdržati v sebi tudi vsa protislovja. Intervjuji so nekaj drugega. Pravzaprav so mi intervjuji najmanj ljub medij. Če berem svoje stare pesmi, sem seveda do njih včasih tudi kritičen, nekatere mi postanejo tuje, vendar se nobeni od njih ne bi odpovedal, vse so resnične. Intervjuji pa so običajno že glede na vprašanja, ki so zastavljena, zelo vezani na tisto plat človeka, ki se spreminja. Vem, da je bila marsikatera trditev, ki sem jo kdaj rekel v kakšnem intervjuju, tudi zabloda, ljudje pa se - ne vem, zakaj - pri iskanju stališč nekega avtorja najraje sklicujejo ravno na intervjuje. Sam sem svoja stališča, ki se nanašajo na sprotne situacije, vedno pripravljen tudi radikalno korigirati.  Ampak ravno to izhaja iz zavezanosti nečemu, kar ostaja nespremenjeno. In ravno zvestobo temu je, kar se tiče samega izrekanja, mogoče najbolj dosledno vzdržati v poeziji; v njej so določene stvari, ki bi bile v govorici publicistike nekohorentne, resničnejša, globlja koherenca. 

FB pa je spet neka čisto drugega; sam pravzaprav uporabljam ta medij precej  igrivo, seveda pa v njem reagiram na nekatere stvari, ki se  dogajajo.  Dobro, če nekdo res zna gledati, lahko odkrije, da ga najbrž dejansko uporabljam na precej poetičen način - in to lahko ljudi zmede. Vsekakor pa je to ravno preko odzivov izredno zanimiv medij za spoznavanje ljudi; večinoma se res razkrije kar pošastna programiranost, če uporabim tvoj izraz: za večino ljudi vnaprej veš, kako bodo na nekaj reagirali. Meni pa je ravno to tuje. Sicer pa ni to v našem prostoru nič novega. Ena od oseb v prvem romanu Zorka Simčiča, ki je izšel leta 1943, reče, da pozna kritika, ki v knjigi samo pogleda, ali je v njej pisana beseda Bog z veliko ali z malo začetnico, in si ustvari mnenje o knjigi glede na to. In do danes se ni veliko spremenilo.

Tako da me različnost "mnenj" o meni pravzaprav zelo zabava. Res so mojemu pojavljanju v javnosti praviloma pripisovali skrajno nasprotujoče si oznake: od pozicije poeta doctus do pozicije idiota,  od skrajnega občutljivca do potencialnega terorista, od petrarkista do avantgardista, od modernista do tradicionalista, od skrajnega levičarja do skrajnega desničarja - in, ker je v slovenskem prostoru ta delitev očitno neizogibna, od partizana do domobranca...

To me zabava, je pa seveda problem, da ljudje tudi poezijo pogosto berejo na ta način.  Recimo, mojo prozo Sovjetska knjiga, ki govori o usodi Izaka Bablja, so nekateri brali kot stalinističen tekst. In to seveda navdušeno. Tako da sem se že vnaprej bal, da ne bi kdo moje zgodbe Več kakor smrt, v kateri je govorec nacist, brali kot nacističen tekst. In seveda se je v eni od kritik pojavilo tudi branje, ki ni bilo daleč od tega.

Kar pa se tiče etike, sem nekako nezaupljiv do ljudi, ki se preveč sklicujejo na etiko. Čeprav se seveda v poeziji etika dogaja že na ravni samega načina izrekanja. Samo tako je mogoče doseči resnično moč govorice.  Jaz mislim, da ravno danes poeziji ne pripisujejo vzvišenosti. Moj ideal pa je vzvišena poezija. Vzvišena ravno v skrajnem stopnjevanju moči izrekanja. Resničnega delovanja poezije ne smemo zamenjevati z njenim vidnim vplivom na družbeni prostor. Poezija, če je res intenzivna, neposredno deluje s silami, ki strukturirajo naš simbolni univerzum. Res pa je, da danes prevladuje pisanje pesmi, ki so take, kot da bi hotele izničiti moč izrekanja. Blizu mi je tisto pojmovanje poezije, ki ga izraža latinska beseda carmen - da je pesem obenem magično dejanje.

 

Jiri Kočica: V enem od najinih "pogovorov" (pisem, sporočil) sva se dotaknila tudi izredno zanimive teme, ki se lahko delno veže na eno od (zame) ključnih zamisli Walterja Benjamina v njegovem vplivnem tekstu "Umetnost v času mehanične reprodukcije", ko govori o tem, da je umetnost imela zgodovinsko v svojem jedru kult, potem je ta kult zamenjala filozofija (umetnost zaradi umetnosti) in se je danes (mislil je modernizem) v to jedro umetnosti naselila politika.

Vem, da si se tega posredno dotikal v svoji knjigi o partizanski umetnosti in da si vsekakor moral premišljevati odnos do tega tudi pri svojih umetniških delih, a tisto, kar je v tem intrigantno, je odnos skoraj vseh avantgard, tudi dadistov- do političnosti umetnosti.. a še bolj ali celo predvsem si me opozoril v tem najinem pogovoru na odnos Juliusa Evole do tega vprašanja.

Kakšen je tvoj odnos do tega, da ima umetnost lahko v svojem jedru neko ideološko, politično ali pa kultno in filozofsko jedro? Se ti zdi ta njegova ideja sploh relevantna?

Miklavž Komelj: Benjaminov tekst, ki ga omenjaš, je tudi meni zelo vznemirljiv; po eni strani je zelo intriganten, po drugi  strani pa je tudi blokirajoč, saj je to, kar Benjamin vidi kot osvobajajoče, pravzaprav  velika redukcija; o tem sem poskušal pisati v nekem eseju, objavljenem v Likovnih besedah, kjer sem poskušal Benjaminov koncept avre brati skupaj z Duchampovim konceptom infratankega. 

Zgodovinske avantgarde so pravzaprav zelo širok pojem; samo del tega, kar dajemo v ta skupni okvir, je bil eksplicitno politiziran - čeprav ima seveda že sam pojem avantgarda politične in celo vojaške konotacije. Če vzamem rusko avantgardo, je bila zanjo izredno pomembna na primer tudi dediščina simbolizma. Ti ljudje so se ogromno ukvarjali z razširitvijo zavesti in povezava njihovih teženj  z boljševiškim projektom po letu 1917 je bila velikokrat tudi  tragičen nesporazum. Malevič se je pozneje  eksplicitno distanciral od prevelike politizacije, ki je razvidna v terminologiji njegovih tekstov iz prvih porevolucijskih let. V spregi avantgard s politiko je šlo pogosto za tisto gesto, ki jo je genialno artikuliral Majakovski, ko je napisal, da je stopil na grlo svoji lastni pesmi.  Ta gesta je v svojem bistvu morda bolj mistična kot politična. Cvetajevi je bilo to jasno, ko je Majakovskemu ob smrti posvetila pesem, v kateri ga je imenovala nadangel.

Dadaizem ima tu spet posebno mesto; izmika se tudi temu, da bi ga šteli med avantgarde. Vzpostavil je nekakšno ničelno točko; v njem je neka strašna čistost in v svoji strasti do zanikanja je šel tako daleč, da je zanikal tudi samega sebe. Zanimivo je, da so imeli ljudje, ki so sodelovali pri dadaističnem gibanju, v nadaljevanju med sabo povsem nasprotujoča si politična stališča, a je vsak od njih lahko rekel, da ostaja premočrtno zvest svojim izhodiščem. Evolo sem najbrž omenil v tem kontekstu - tudi njegova pozicija je ena od možnih konsekvenc Dade. Ta avtor je, kot vemo, danes zaradi svojih poznejših stališč tako rekoč anatemiziran, ampak brez tega, da beremo tudi take avtorje brez predsodkov, se sploh ne moremo soočiti z labirintskimi protislovji dvajsetega stoletja.

Sicer pa me pri avantgardah in pri partizanski umetnosti pravzaprav zanima isto, kar me je zanimalo pri témi mojega doktorata, ki sem ga posvetil toskanskemu 14. stoletju: gre za situacije, ko se je zelo radikalno na novo zastavilo vprašanje, kaj sploh je umetnost.  In čeprav gre za situacije, pogojene z zgodovinskimi napetostmi, me v njih vedno najbolj zanima tisto, kar se je odprlo kot potencial, ki pozneje ni bil integriran v tisto, kar je sledilo. Tisti način obstajanja, o katerem je pisal Evola  ob pojavu abstraktne umetnosti:

"Abstraktna umetnost ne bo mogla biti zgodovinsko večna in univerzalna: to a priori – PLOTIN, ECKHART, MAETERLINCK, NOVALIS, RUYSBROECK, SWEDENBORG, TZARA, RIMBAUD … vse to je samo kratek, redek in negotov preblisk skozi veliko smrt, veliko nočno realnost razpada in bolezni, redkost neizrekljivih draguljev med ogromnimi blatnimi Gangesi.

Umetnost izjeme, umetnost zunaj časa.

Moderna umetnost bo prav kmalu padla: prav to bo znak njene čistosti; padla bolj kot zaradi česa drugega, ker je bila realizirana z metodo od zunaj (s postopnim razvojem bolezni, deloma iz motivov strasti) in ne od znotraj (mistično).

Toda danes se je večni temni svinčeni obok še za trenutek odprl čisti neskončni sinjini."   

Ideološko, politično, kultno, filozofsko ... Ni nujno, da se te dimenzije izključujejo. V neki umetnini lahko tudi sobivajo.  Sprašujem pa se, ali ni bila Benjaminova napaka, da je ob koncu svojega eseja poistovetil politični učinek umetnosti s politizacijo. Danes imamo v sodobni umetnosti vse polno politizacije, ki nima nikakršnega političnega učinka, ampak je pravzaprav nova oblika larpurlartizma. Iluzija, da bo politizacija estetike učinkovala osvobajajoče, je pravzaprav zelo reduktivistična. In seveda, ko se postavimo v pozicijo nasprotovanja nečemu, se tistemu, čemur nasprotujemo, vedno na neki način priličimo. Politizacija estetike, postavljena kot nasprotje fašistični estetizaciji politike, eksplicitno pristaja na pojmovno zamejitev, ki jo določa logika nasprotnika, samo da znotraj nje izvede obrat.  Zato veliko več odpira Kosovelova misel, da umetnost ne sme biti politična, ampak religiozna - če seveda upoštevamo, da  Kosovel  s tem nikakor imel v mislih navezave umetnosti na neko obstoječo religijo, in vemo, da je to izjavo zapisal ravno v trenutku, ko se je odločil za aktivnejši politični angažma. Ampak bil je prepričan, da se umetnost navezuje na neko bolj temeljno dimenzijo bivanja, kot je politika.

Jiri Kočica: Merežkovski se je ukvarjal z vprašanji, ki so nekako še danes tukaj.. Ali pa so tukaj že ves čas, verjetno vsaj od Julijana (odpadnika) naprej, saj nekako po svoje čutimo, da krščanstvo je in hkrati ni čisto naša vera... posebej še v odnosu do različnih interpretacij, v odnosu do cerkve kot inštitucije poenotenja nečesa, kar ni poenoteno v rodu, temveč izključno v ideološkem smislu, hkrati pa smo tako drastično izgubili tisto staro vero, ki je le redko še imela nek vpliv (kot dopolnitev ali kot nek skriti kod, šifro, kar smo morda ohranjali le skozi jezik?), da se mi zdi kot bi se mi ob tvojem odgovoru nekako "odprl" nek temeljni razkol, ki ga je po eni strani prinesla religiozna univerzalna struktura krščanstva in torej neko univerzalno transcendentalno na eni strani, na drugi strani pa tisto sveto, kar lahko samo od daleč tipamo z nežnimi slutnjami in se veže na kult prednikov, a je to že povsem prekrito s pepelom, zemljo, krvjo...

Toda hkrati s tem se dejansko lahko vidi, da se porajajo na novo točno ta vprašanja o tem, kaj sploh je umetnost danes, tukaj... Nikakor ni več dovolj to, da sam umetnik reče- to je umetnost in ga galerijski sistem na postmodernistični način opolnomoči pri tem.. Vidi se, da je to povsem izgubilo stik z realnim, da preprosto ni dovolj, kot si rekel s Kosovelom: da gre za bolj temeljno dimenzijo bivanja.

Si sam razmišljal, v katero smer se nakazujejo te spremembe v umetnosti? Poeziji? Kako ti pristopaš k temu; če rečem po postmodernistično- k temu konceptualnemu razmisleku, ko delaš neko umetniško delo- bodisi pesem ali ko greš risat in slikat?

 

Miklavž Komelj: Pravzaprav ima to dvojnost, o kateri govoriš, v sebi že sama tradicija katolicizma, ki je še posebej fascinantna ravno v tem, kako je uspela združiti krščanstvo s povsem drugačnimi tradicijami - kako je združevala na videz nezdružljivo in ohranila tudi poganske substrate različnih ljudstev ... V kultu Device Marije sta živela naprej tako egipčanska Izis kot azteška Tonantzin. Knjige Merežkovskega o Julijanu Apostati še nisem bral, me je pa ta lik zelo fasciniral, bral sem nekatere Julijanove tekste in nanj se nekajkrat nanašam tudi v svojih pesmih in v prozi Laura de Sade. V bistvu je bil Julijan zelo tragična osebnost; videl je, da zamenjava simbolnih koordinat na katerih počiva neki svet, pomeni konec tega sveta, in je poskušal preprečiti ta konec.

Se strinjam, da je prišlo v današnjem umetnostnem sistemu do velike izgube stika z realnostjo; tu je po mojem najbolj problematično ravno poistovetenje umetnosti z umetnostnim sistemom, ki je blokirajoče. Paradoks je, da so v tem sistemu izhodišče za takšno poistovetenje prakse, kakršna je bila Duchampova, čeprav je bila Duchampova temeljna gesta ravno gesta skrajne individualne svobode. In Duchamp je v enem od svojih poznih tekstov napovedal, da bo resnična umetnost prihodnosti nastajala zunaj umetnostnega sistema, skrito, kot skrivna družba iniciatov.

Mene je pravzaprav že v otroštvu fasciniralo vprašanje, zakaj danes ne bi bilo mogoče delati take velike umetnosti, kot jo je bilo mogoče delati nekoč, zakaj danes besede ne bi mogle imeti takšne moči, kot so jo imele recimo v času starih Egipčanov ... Ki seveda niso razmišljali o umetnosti, kot jo mi danes razumemo, ampak o čisto drugih stvareh. In mogoče je bil prav v tem ključ do moči njihovih besed.

Ko sam poskušam pisati ali slikati, delam vedno vse zelo zelo konkretno. Zdajle sem se spomnil, kako Janez Trdina, po mojem eden daleč najboljših slovenskih pisateljev, nekje piše, da je neko povest napisal samo zato, da je v njej lahko uporabil  kot ime glavne osebe ime neke ženske, ki jo je oboževal. Zaradi takega odnosa do pisanja ima njegovo pisanje tako moč, kot jo ima. 

Jiri Kočica: Zanimivo zaključiš s to anekdoto v zvezi z naslavljanjem na ljubezen, očitno, pri Trdini.

Če te lahko vprašam iz druge strani- Julijan Apostat govori o tem zapuščanju lastne kulture in zamenjavi te kulture za nekaj, kar je v osnovi "galilejsko" (on krščanstvu ne želi dajati videza univerzalnosti, saj se nekako intuitivno zaveda tega, kar danes odkriva in dokazuje biologija, da smo si pač v osnovi genetsko precej različni in imamo v vseh pogledih tudi različne zmožnosti, prednosti, slabosti ipd.. ne samo kot posamezniki ampak v povprečjih tudi kot plemena, nacije, rase, če se lahko sploh tako politično nekorektno izrazim..) Torej ko govori o izgubi bogov, govori o kultu in posledično kulturi, ki so jo njegovi grški in rimski sonarodnjaki zapuščali in zamenjali s krščanstvom. Glede na to, da se res temeljito in globoko ukvarjaš s slovenskim jezikom in kulturo, ki je vsaj v tem (jezikovnem) smislu izrazito slovenska, me zanima, kako vidiš tudi take reči kot je izginjanje slovenske kulture, jezika, izumiranje Slovencev kot naroda, ki ima morda po najboljših napovedih pred sabo le še kakšno dobro stoletje, če lahko verjamemo napovedim, ki jih je v svojih predavanjih in v tekstih podal dr. Matjaž Gams?

 

Miklavž Komelj: Predvsem mislim, da je vsako pojmovanje človeka, ki izhaja iz biologističnega determinizma, skrajno problematično. Navsezadnje so tudi pojmi, ki jih omenjaš, lahko postali problematični ravno s tem, ko so jih poskušali definirati vulgarno materalistično in biologistično. Če pa s Fernandom Pessoo rečemo, da so vsi narodi misteriji, je to nekaj čisto drugega. Pri Julijanu Apostati ni šlo za biologizem, kult prednikov je v antiki pomenil nekaj duhovnega.

To seveda ne pomeni, da moramo podcenjevati biologijo kot znanost; kot otrok sem nekaj časa želel biti biolog, mislil sem, da bom študiral biologijo, zanimala pa me je predvsem zoologija. Ko sem izvedel, da se pri tem študiju živali preučuje tako, da se jih reže pri živih telesih, me je to veselje minilo.

In seveda to tudi ne pomeni, da med ljudmi ni razlik in da dela človeške eksistence ne pogojuje biologija; ampak gre za to, kaj imamo za bistveno: tisto, kar je v eksistenci determinirano, ali tisto, kar je svobodno. V tem pogledu sem seveda skrajni katoliški univerzalist jezuitskega in Calderónovega tipa, Calderónova drama El magico prodigioso, ki zagovarja tezo, da je človeška svobodna volja, libero albedrío, tako zelo svobodna, da ne more nič narediti proti njej niti hudič, je eden mojih najljubših tekstov.

S tem pa je delno že odgovorjeno tudi na drugi del vprašanja. Zelo  problematično se mi zdi zanašanje na neke deterministične napovedi. V zgodovini imajo veliko odločilnejšo vlogo  pojavi, ki vzniknejo  nepričakovano in lahko v trenutku spremenijo predvideno situacijo. Že trenutna situacija s korono je primer, kako se lahko koordinate percepcije sveta v trenutku povsem nepričakovano spremenijo. Ključni pojavi v zgodovini slovenske kulture niso bili tisti, ki bi jih lahko deterministično predvideli, ampak so se zgodili kot erupcije, po katerih je bilo vse drugače kot prej. Navsezadnje slovenski jezik pred Prešernom in po njem ni bil isti. Pa tudi pred Kosovelom in po njem ne. Tudi partizanska revolucija je bila pojav, ki je popolnoma spremenil simbolne koordinate, pa naj jo vrednotimo pozitivno ali negativno. Bolj kot ukvarjanje z determinističnimi predvidevanji me zanimajo take spremembe. Pojavi se Kosovel - in slovenščina postane zanimiva za mnoge ljudi, da se je naučijo samo zaradi Kosovelove poezije, tako kot se je vredno naučiti portugalščine samo zaradi  poezije Fernanda Pessoe.    Seveda pa po drugi strani tudi mene skrbi nekam samomorilski odnos, ki ga v Sloveniji mnogi kažejo do lastne kulture.  In nekako razumem tudi bolečino, ki je vpisana v zelo lepo pesem Antona Aškerca Slovenski pesnik; na koncu te pesmi vidi filologa, ki bo vzel njegovo knjigi in rekel: "Hm, filologu čtivo zanimivo, / a jezik ta se več ne govori." Seveda pa je Aškerc najbrž napisal to pesem prav zato, da bi tako prihodnost odvrnil.

Jiri Kočica: Očitno nama je debata o svobodi na nek hecen način usojena, saj sva zopet pri njej. Ampak moram priznati, da me je tvoj odgovor zelo presenetil v delu, kjer govoriš, da si skrajni katoliški univerzalist jezuitskega in Calderonovega tipa. Res je, da v nadaljevanju delno pojasniš to svojo opredelitev, ampak mislim, da bo z mano vred tudi bralce zanimalo, kaj misliš s tem, ko rečeš »jezuitskega« tipa?

No, ta formulacija ni bila izrečena čisto brez humorja;  sem pa tudi poudaril, v katerem pogledu je bila mišljena: v pogledu svobodne volje. Do jezuitov občutim neko ambivalenco, pri njih si nisi nikoli docela na jasnem, za kaj gre; moram pa priznati, da me jezuitski red zelo fascinira s tem, kako je znal razumeti delovanje energij in volje v človeku; kako so znali jezuiti potencirati te energije; všeč mi je ta velikopoteznost, ki lahko doseže vse, kar hoče. Če se še enkrat referiram na Crowleyja,  je o svetem Ignaciju Loyolskem nekoč rekel, da ni nihče globlje kakor on razumel, kaj je magična volja, samo da jo je dal na razpolago napačnim silam. Carl Gustav Jung pa je v Ignacijevih Ejercicios espirituales videl celo neko vrsto zahodne »joge«. Da ne govorim o tem, kako fascinantna osebnost je bil Athanasius Kircher s svojo labirintskostjo, ki je združila podzemeljski svet, Kitajsko, egipčanske hieroglife in stare okultne tradicije v eno samo skrivnostno glasbo ... Ali pa António Vieira s svojo zgodovino prihodnosti …. O tem, kako intriganten je bil jezuitski način mišljenja, pa po drugi strani pričuje tudi paradoksno dejstvo, da so ravno iz jezuitskih šol izšli tudi izrazito prevratni umi, od Voltaira in de Sada do Fidela Castra. Celo ruski dekabristi so se večinoma šolali v kolegiju jezuita Gabriela Gruberja, ki je pred tem deloval v Ljubljani.

Sicer pa nisem vatikanski agent; res pa me je v nekem obdobju življenja srečanje s katolicizmom izredno globoko zaznamovalo – in to na zelo nenavaden, nekonvencionalen način; v središču sta bila prijateljstvo s škofom Stanislavom Leničem in izkušnja smrti; o tem sem pisal v romanu Skrij me, sneg. Za ta roman sem bil že zmenjen z neko založbo, da ga bo izdala, potem pa so mi že dogovorjeno izdajo nenadoma odpovedali; bojim se, da je bila razlog prav s katolicizmom povezana vsebina, kajti slovenski kulturni prostor je prostor neverjetnih predsodkov. Upam, da mi ga kmalu uspe izdati pri drugi založbi. Eno poglavje je bilo nedavno objavljeno v reviji Sodobnost.

Sicer pa pri sebi razne opredelitve pogosto dopolnim z njihovimi nasprotji. Blizu mi je ideja Fernanda Pessoe, da je neka trditev toliko resničnejša, kolikor več protislovja vsebuje. Pessoa je s svojim sistemom heteronimije zavestno vzpostavljal različne diskurze, ki so edini lahko zaobjeli njegovo misel v vsej njeni notranji protislovnosti. Blizu mi je približevanje stvarem skozi nasprotujoča si izhodišča; blizu mi je doživljanje realnosti kot preseka nasprotujočih si tenzij. To ni relativiziranje, ampak konkretizacija. Tudi k zgodovini in ideološkim tenzijam poskušam pristopati na ta način. To je seveda področje, kjer ljudje hitro izgubijo živce. Pomislimo na nadrealiste. Razglašali so totalno svobodo duha, subverzijo vsega in tako naprej, ampak ko se je Dalí na tak način malce dotaknil Lenina, so tudi nadrealisti takoj ponoreli; tu ni bilo več šale. Joj, ker si prej omenil družbena omrežja: zadnjič sem pomislil, da sem najbrž edini, ki ima med FB prijatelji obenem vnukinjo Josipa Broza Tita in vnuka Leona Rupnika. Marsikomu na levi in na desni bi se take kombinacije zdele škandalozne in blasfemične; ampak mene bolj kot identifikacija »prave strani zgodovine« zanima tragika zgodovine, ki se realizira skozi največje napetosti konfliktnih sil. Mogoče pa je ravno za dojetje te tragike – in zgodovina dvajsetega stoletja je bila vsekakor strahotna – potreben celo neki poseben humor. Seveda pa je tak pogled veliko bolj dramski kot političen. In smo spet pri jezuitih: zelo fascinanten mi je baročni jezuitski teater.

Jiri Kočica: Mislim, da je Nietzsche med prvimi začel govoriti o tem, kako umetnost postaja vedno bolj fiziološka (kot neke vrste usmerjena, »uporabna« biologija). In po eni strani je dejansko kup moderne umetnosti pristalo blizu te fiziološko pogojene estetske kode. Ko pogledaš monokromatske slike, ko se giblješ skozi kiparska dela Serre ali stojiš ob Duchampovi Fontani… je kup občutkov povezanih s fiziologijo. Po drugi strani se ravno zato skuša fokus obrniti na filozofsko ozadje, na koncept, ki naj bi bil v tej umetnosti tako pomemben…
Mislim, da Lev Šestov nekje pravi, da filozofija ne sme imeti nič z logiko, temveč da je to umetnost, katere cilj je razbiti logiko argumenta in prignati človeka v morje domišljije. Kjer je vse enako možno in nemožno…
Ta magična komponenta, ki je na nek čuden način popolnoma svobodna in hkrati popolnoma biološka, saj se ne naslanja nikjer več na racionalno gradnjo, temveč se prepusti intuiciji in torej nebrzdani svobodi misli, se meni zdi na nek način zelo velik odmik od tega, kar je prihajalo v evropsko tradicijo preko Heraklitovega logosa ali preko argumentacije Sokratovega »babištva«… Je to tista svoboda, s katero lahko zaključiva ta pogovor?

Miklavž Komelj: Kar se tiče fiziologije, je bilo neposredno fiziološko učinkovanje umetnin na telo v obdobjih, ki so v center postavljala duhovno dimenzijo, lahko celo še močnejše. Zame je s tega stališča najbolj zanimiv pojav stigmatizacije; ta pojav, pri katerem se na telesu nekoga, ki skrajno intenzivno kontemplira lik križanega Kristusa, pojavijo Kristusove rane, je bil zgodovinsko povezan s pojavom nekega točno določenega načina slikarskega predstavljanja križanega Kristusa, ki je bil izhodišče za kontemplacijo. Naslikane slike so prehajale v svet vizijskih predstav, te pa so spet zelo neposredno učinkovale na telo.

Z navedkom Šestova pa si se dotaknil problematike, o kateri sem ravnokar pisal v nekem eseju, ki sem ga poslal na neki natečaj. Globoko se strinjam, da se resnična misel dogaja onkraj logičnega argumenta; seveda ga potrebuje, ampak sam logični argument še ni misel, čeprav se vsi s tem ne bi strinjali; ameriška pesnica Katy Bohinc (potomka Slovencev in Clevelanda) pravi, da je edina resnična misel matematika. V tistem eseju citiram odlomek iz Yeatsovega dnevnika. V nekem klubu so debatirali o nekem političnem vprašanju – in Yeats je opazil, da je čisto vse argumente, ki so mu prišli na misel, izrekel kdo drug; in naprej je razmišljal tako: »Logika je stroj; lahko jo prepustimo njej sami; ne da bi ji pomagali, bo prisilila tiste, ki so navzoči, da izčrpajo snov. Bedak bo enako verjetno kot modrec izrekel primeren odgovor na vsako trditev. Če je neki argument pozabljen, bo šel nekdo domov nesrečen. Svoj denar vržeš na mizo in dobiš prav toliko drobiža.«  Stil in osebnost (zavestno pridobljena in s tem maska) sta edini izhod iz vse te vneme barantanja …« Misel vznikne na strani subjekta. Resnična misel je poetična v izvornem smislu grške besede poiesis: v smislu dejavnosti, s katero privedemo v obstajanje nekaj, kar prej ni obstajalo.

S tem pa smo tudi že na področju magičnega. S tem seveda ne mislim kakšnega vulgarnega čarovništva, ampak umetnost delovanja s čistimi silami.

In seveda se tu spet odpre problematika determinacije in svobode, ki je v umetnosti ključna že na ravni, kako dojemamo na primer kakšno melodijo. Kaj nas tako prevzame v neki popolni melodiji? Da je vsak ton na svojem mestu po neki absolutni nujnosti, a je obenem vsak zase čisto presenečenje, manifestacija svobode, vznik ex nihilo. Magično je spoznanje, kako je prav tisto, kar se kaže kot determinirano, manifestacija svobode.  Sufijska tradicija govori o tem, kako je vse tisto, kar se v življenju nekega bitja kaže kot determinizem, rezultat svobodne odločitve tega bitja pred začetkom sveta. Če smo ujeti v linearnost časa, seveda pomeni ta misel še hujši determinizem od običajnega. Toda gre za to, kako vstopiti v ta trenutek pred začetkom sveta zdaj; največja umetnost vedno znova govori o tem, saj se dogaja tu. Zgodovinsko je seveda obstajal čas, ko na primer ni bilo Bachove ali Mozartove glasbe; toda ko poslušamo Bachovo ali Mozartovo glasbo, vemo, da svet v resnici nikoli ni bil brez nje, ker ta glasba prihaja iz tega trenutka pred začetkom sveta. O tem razmerju med determinacijo in svobodo sem poskušal pisati tudi v statičnem misteriju Ni mogoče čakati zaman, ki izhaja iz neke sufijske legende z Jave in ki bo javnosti predstavljen predvidoma malo pred koncem tega leta v okviru nekega čudovitega sodelovanja z Lejo Jurišić.

Jiri Kočica: Miklavž, hvala za ta lep in izčrpen pogovor. In hvala tudi za sliko in pesem, ki si nam jo namenil za pogled, vpogled in branje. 

  

Fratelli dei cani

 

I.

 

In vendar – vzeti nase

tisti poslednji škandal –

nenajdljiv za vse čase

izvesti ritual,

ki ukinja vse rituale …

(Na srečanje

ni mogoče biti pripravljen.

Drugače ni srečanje.)

 

Ne sprejeti tega,

kar nudi rajski vrt –

ne tega ne drugega brega –

ne umreti – biti Smrt.

Boš požgal gledališča,

če gledanje jemlje vid?

Če zate ni bivališča

zunaj templjev in piramid.

 

In vendar – vzeti nase

vse, čemur sem kdaj utekel –

spet slišati vse glase –

kako mi je v sanjah rekel

mrtvi škof – kakšna vloga – :

»To je bila

moja naloga.«

(Umreti – od snega.)

 

In vendar – vzeti nase

svobodo kot dolžnost –

in vendar – igra se …  –

kakor las tanek most –

in vendar – ničesar vzeti –

ne umreti – biti Smrt –

in vendar – zdrveti

hitreje kakor Hrt.

 

 

II.

 

Še več – vzeti nase

tisti poslednji škandal –

pustiti vsak »Ne dá se« -

biti kralj.

Kakšna totalna odpoved,

ki sprejema vse –

ne izpoved ne zapoved ne spoved

rane ne zapre.

 

Sprejeti kot svoje kraljestvo

vse, pred čemer si

hotel zbežati – zvesto

ti sledi.

Kdo se ne bi počutil

paralizirano

v minuti

z absolutno močjo?

 

Kot da se spreminjam v srno

zraven svojega lovskega psa. –

Jaz uporabljam črno

v pomenu zlatá. –

Nekdo me k svoji najtežji

uri kliče kot zvon. –

Ko pridem, zgubim ravnotežje –

vidim, da sem on.

 

Ne drug, ne drug, ne drug.

Nihče ni drug, nihče.

Jaz ni nekdo drug.

Kdor je drug, umre.

Kar je resnična Magija –

tisti poslednji škandal:

odpoved vsem čarovnijam.

(Ta kamen je bil Graal.)

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 14. May 2020 at 06:07

1796 ogledov

RTV Slovenija je problem: odpovejmo njihove storitve - ODPOVED.SI
Če tudi vi, kot mnogi drugi ne želite več prisilno plačevati RTV prispevka, podpišite peticijo tukaj.  Imam nekaj prijateljev, ki se nikakor ne želijo opredeljevati niti na levo niti na desno, hkrati imajo nekateri med njimi delno slovensko in delno neslovensko poreklo. Ko se pogovarjamo, se izognemo določenim temam. Ostajamo znotraj včasih bolj, včasih manj ozkih okvirjev, da se ne bi krhali naši dobri odnosi, čeprav drug za drugega nekako »vemo«, kakšni so naši pogledi. Ker postavljamo prijateljstvo pred ideologijo in pred naša politična stališča. Toda v enem segmentu smo vsi nezadovoljni. Namreč, ko pride beseda na RTV Slovenija, tudi njim ta medij ne ustreza najbolj. Bodisi se ne strinjajo s kupom programskih vsebin in usmeritev- včasih politično, včasih pa zgolj zaradi slabe produkcije. Nekateri med njimi imajo pomislek zgolj zaradi prisilnega plačevanja, ki ga niti ne uporabljajo. Enim pa se to že v principu zdi narobe. Skratka, kakorkoli obrneš, en tak velikanski, drag kompromisarski informacijski gigant, ki ga moramo vsi prisilno plačevat, se veliki večini zdi povsem nepotreben ali pa vsaj napačno zastavljen. Ampak kako bi pa naredili televizijo, ki je vsem ok? Jih včasih sprašujem. In eni imajo ideje o tem, da bi bilo potrebno vse ukinit, drugi, da je treba programsko spremenit, tretji, da je programsko še kar v redu, le tehnično bolj dodelat itd. Torej vemo, da ni dobro, vemo celo, da niti ne iščemo neke perfektnosti in ideala, a hkrati vemo, da je potrebno narediti nekaj, ker to ne gre več naprej v tej smeri. In ta pogled, ki je v politično-ideološkem smislu precej nevtralen, že zadostuje za neko jasno izraženo stališče, ki ga sam večkrat izrazim med temi prijatelji ali pa tudi javno: jaz ne želim tega več plačevati prisilno. Nekatere oddaje gledam in tiste bi morda tudi plačal. Ampak večine oddaj ne gledam in ne želim sodelovat v tem s svojim denarjem. 150 eur na leto je morda za nekatere ljudi nek drobiž. Za nekatere to pomeni precejšen izdatek. Ne bom se postavil na nobeno stran, saj sem zadovoljen s svojo plačo, ampak vsekakor mi to ni drobiž, ki bi ga zlahka pustil nekje, ne da bi od tega imel vsaj neko notranje zadovoljstvo. Kaj šele, če moram del tega denarja pod prisilo nakazovati vsak mesec, od tega pa imam daleč več nezadovoljstva kot pa zadovoljstva. Zato sem prepričan, da je potrebno nekaj ukreniti. Vsaj začeti podpisovati peticije. Se pritožiti. Odprimo debato o tem, ali želimo tako RTV ali ne. Ali imamo kakšno drugo alternativo? Kakšne so te alternative? Obstajajo kakšni novi modeli plačevanja ali urejanja takih skupnih reči? Živimo v času neštetih medijev in elektronske dobe informacij, v kateri se s klikom na internetu pojavijo informacije, ki jih želimo pridobiti, v nekaterih od teh medijev lahko sodelujemo, so interaktivne.. Živimo v času, ko dobimo v nekaj tednih nek specializiran izdelek, ki smo ga naročili po internetu iz katerega koli dela sveta. In se potem sprašujemo: ali je res, da moramo na vsak način biti odvisni od nekega mastodonta, ki smo mu kar brez javne razprave in premisleka podelili ustavno pravico, da je privilegiran medij z našim denarjem in ima povsem monopolni status? Je to res nujno?

Tue, 12. May 2020 at 23:19

463 ogledov

Združene civilne iniciative na 3RO nikomur ničesar ne jemljejo
Med voljo državljanov in predstavniki strank v vsakokratnih vladah je nastala razpoka, ki je ne bo več mogoče krpati z zakoni, amandmaji ali koronazakoni. Zakaj ključni ministri ugotavljajo, da v naši državi državnih projektov ni možno voditi, pripravljati in izvajati po sprejetih DPN? Pri posameznih primerih se je izkazalo, da se dobro zastavljeni cilji tako izkrivljajo, da jih ni možno več izpeljati oz. se jih bo lahko izvedlo samo še s prisilo ali kakšnim novim kriznim zakonom. Zakaj je bilo treba tudi za 3. razvojno os (3RO) – kot za Magno – spreminjati zakonodajo? Da se prikrije projekt, zasnovan na zastarelih in vsebinsko popolnoma zgrešenih izhodiščih. Čedalje večji krog javnosti ga dokazano prepoznava kot škodljivega za Slovenijo, hkrati pa neusklajenega z evropsko zakonodajo in s podnebnimi cilji. Kot tak je nevaren za prihodnost ljudi, saj bodo pretirani stroški znova padli na pleča davkoplačevalcev.Končni cilj ponarejenih podatkov v študijah variant je po nepotrebnem kar štiripasovna cesta, namenjena le uradniški »eliti« Koroške, ki bi se tako po bližnjici dnevno vozila v Ljubljano (in pridobivala povračilo potnih stroškov). Ta štiripasovnica pa je po projektu speljana po najboljših zemljiščih Savinjske doline, prek rodovitnih ravnin, po neprehodnih hribovjih in preko demografskoogroženih območij samotnih hribovskih kmetij, kar naj bi varovali z ustavo in zakoni ...Glasni načrtovalci, ki vedo, da uradni podatki štetja prometa onemogočajo tako štiripasovno cesto kot dodatno novogradnjo izven obstoječih prometnih koridorjev, si od Avstrije do A1 in naprej proti Novemu mestu in Beli krajini obetajo zgolj pretok umazanega tranzitnega transporta.  S to cesto bi Slovenija znova postavila rekord v izkoriščanju lastnega prebivalstva za cilje skrite manjšine, ki bi si v malho rada natlačila zajetno preplačilo iz gradnje najdražje ceste in njenega vzdrževanja (ki ga v dokumentaciji mimogrede sploh ne ovrednoti). V severnem delu trase – med Slovenj Gradcem in Velenjem – znaša cena gradnje vrtoglavih 47,6 mio eur za kilometer štiripasovne hitre ceste!Štiripasovnica pa, pozor, poteka kar preko izvotljenega dela premogovnika Velenje! Ker so se tega začeli bati projektanti sami, so prišli na še slabšo idejo – in sicer, da bi preko izvotljene več sto metrov globoke kotanje zgradili preprosto viadukt s »plavajočimi« stebri. Razpoke in jezera nad rudnikom Velenje Ob spoznanju, da bodo imeli cesto po labilnem terenu speljano nad glavami, so se tudi prebivalci Stare vasi, Pesja in Podkraja uprli ter zahtevajo ponovno obravnavo predloga poteka trase.Ob naših intervencijah – kako mislijo spraviti cesto po večkilometrskem odseku prek ugrezajočega se rudnika, ki ga zaliva še voda, tako da nastajajo jezera, ki pretijo celo poplavitvi Šoštanja – pristojni niso podali pojasnil.Če bi bili pri pripravi ter sprejemanju DPN vsi postopki pravilno in transparentno vodeni ter bi razrešili vse tiste postopke, ki so bili nesprejemljivi in zavajajoči, do tolikšnih nasprotovanj lokalnih skupnosti, civilne družbe, posameznih neodvisnih strokovnjakov in nevladnih organizacij nikoli ne bi prišlo. Pa tudi »rešitev« po trasi preko premogovnika nikoli ne bi mogla biti uveljavljena!Združene civilne iniciative (ZCI) so sprva združevale le savinjski del trase načrtovane 3RO, sedaj pa pristopajo posamezniki in iniciative s celotnega poteka 3RO med avstrijsko in hrvaško mejo. ZCI si z več kot 300 podporniki prizadeva za upoštevanje zakonskih okvirov, vključujoč evropsko zakonodajo,ki jo je Slovenija dolžna spoštovati. Slovenija se z interventnimi spremembami zakonodaje v času koronakrize oddaljuje od evropskih smernic, Aarhuške konvencije in direktive o vključevanju javnosti pri načrtovanju vseh infrastrukturnih objektov v prostor. Izgradnja državne infrastrukture mora biti podrejena vsem sedanjim evropskim ciljem in okoljskim standardom, vključno s trajnostnim prometom in prenosom na elektrificirane železnice. Temeljiti mora na prehodu v brezogljično družbo, varovanju ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, zaščiti in varovanju narave, okolja in kulturne dediščine, predvsem pa virov pitne vode in kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane. Vse to je namreč za zdravje ljudi in naše preživetje bistveno. Zaradi vseh kršitev, zgoraj navedenih ciljev in spoštovanja skupne zakonodaje smo 24. 4. 2020 vložili upravno tožbo. Poudarjamo, da je tretja razvojna os (3RO) celovit projekt, ki ga ni mogoče deliti na posamezne segmente in jih obravnavati po drobcih. S tem nastaja nepopravljiva škoda zlasti tam, kjer pride do nepredvidenih dogodkov in se odkrije, da trasa tam ne more potekati. Družbeni razvoj se ne izkazuje zgolj v gospodarski rasti kot seštevku pametnih in bedastih raznovrstnih aktivnosti, ampak predvsem v sposobnosti ohraniti bistvene resurse za preživetje nasploh. OZN opozarja, da imamo manj kot osem (8) let časa, da drastično zmanjšamo emisije toplogrednih plinov. Zato si moramo prizadevati za čim prejšnji prehod v družbo, v kateri bo prebivalstvo sposobno trajno preživljati samo sebe z lokalnimi naravnimi viri, vodo in hrano, v meri, kakršno imamo na razpolago. Neposeljeno območje - Studence - obstoječi prometni koridor Ponavljamo pa, da Združene civilne iniciative nikomur ničesar ne jemljejo, temveč zgolj izostrujejo pogled v korist uravnoteženemu poseganju v prostor celotne 3RO.Datum: 11. 5. 2020

Sun, 10. May 2020 at 19:58

967 ogledov

Zanje boste zagonili svoj čas! (Ker denar ste že prej)
Vsi, ki ste bili na kolesarskih protestih, ste že not. In ste določen čas že pridno zagonili. Tudi denar, ker ste plačevali davke, mar ne? Psihološko je znano, da boste težje priznali napako, če ste že naredili nekaj narobe, četudi bi vam nekdo to uspel nazorno dokazat in prikazat. Zelo zelo težko boste izrekli besede: »Ah, joj, res sem se uštel! Nasedel sem, ker sem tako kot vsi drugi sedel doma in kuhal nezadovoljstvo več tednov in so me zdaj skozi več kanalov dobesedno naplahtali, da sem se usedel na kolo in šel izražat svoj bes. In ker obvladajo in ker so organizirani, sem zdaj del tega procesa, ki ga vozijo drugi. Mi, ki pridno kolesarimo po ulicah, pa smo v bistvu le voženi ali celo povoženi…!« Kdo so dejansko tisti, ki vas vozijo? In želijo iz ulice in koles rušit vlado, ki smo jo vsi skupaj na (vsaj tako so rekli, ko je sestavil vlado Šarec) demokratičnih volitvah izvolili! In je SESTAVLJENA iz 4 strank: torej daleč od tega, da bi vse vodila ena politična opcija. Celo obratno je, saj so te politične opcije druga od druge odvisne, če želijo še vodit vlado. Ni ideološke enotnosti. Daleč od tega… Kdo so torej tisti, ki vas vozijo na vašem lastnem kolesu? In vam polagajo v usta svoje parole? Alenka Bratušek, ki ima pripravljene vse podlage za gradnjo enega največjih projektov, v katerem bo spet izginilo stotine milijonov evrov- podobno kot pri TEŠ6? In česar večina ljudi nekako ne zmore razumet, ker 1.4 milijarde za 2. tir je to tako veliko denarja, da je ne zmoremo več misliti v okviru normalnega življenja? Bom dal primer: jaz imam relativno dobro plačo. Zvozim čez mesec s 1400 eur. V svojem celotnem delovnem času (če bom še imel službo) bom zaslužil koliko? 1400 krat 35 let delovne dobe (vsakič po 12 plač). To pride okrog: 588.000,00 eur. Torej v celem svojem življenju bom nekako prišel malo čez polovico milijona… Milijarda pa je tisoč milijonov! Toliko denarja so oprali v Novi ljubljanski banki in so to raziskali skozi parlamentarno komisijo ter dali na policijo, a se stvar nekako noče in noče premakniti do sodišč... Čudno, a ne? Tule je en LINKLe pridno kolesarite, to vsekakor pomaga... Se še spomnimo Uroša Rotnika in tega, kako so pri njemu doma našli več milijonov evrov gotovine, od katere pa je potem mirno plačal 1.6 milijona in stvar je tako rekoč šla v pozabo? No, to se je dogajalo neposredno v povezavi s TEŠ6…. Kje so takrat bili kolesarji? Tukaj je en od člankov o tem: LINK In kje ste bili kolesarji, ko je župan Ljubljane, naključno ujet v prisluhe, "biznisiral" s farmacevtko ter želel od nje seksualne usluge? Kje ste bile kolesarske feministke? Tudi pisnile niste, a ne? Ali pa takrat, ko so temu istemu Jankoviću odpisali 29 MILIJONOV dolga? Je kdo slučajno rekel karkoli? Ne, lepo tiho ste hodili v službice in niste niti muksnili, zdaj pa se derete zaradi mask, ko ni niti približno dokazano, da je bilo karkoli narobe in niso stvari šle niti še do sodišč! In kar je najbolj res problematično: tam se derete, da je kriv JJ, ki ga okrog mask nikakor nikjer ne najde nihče od t.i. žvižgačev. !!!Ampak on je tvital!!! (Za intermezzo... Bom rekel takole: JJ ni moj favorit od trenutka, ko sem zvedel za Marakeško deklaracijo in ko je postalo jasno, da je njemu precej bolj vseeno za to, kaj se dogaja s Slovenijo Slovencev kot pa sem to jaz predvideval na podlagi njegovih sporočil in predvolilnih obljub. Ampak... Kolesarji se derejo, da je on diktator. A se vi zavedate, kaj se je zgodilo še v 80tih s kakšnim tipom, ki se je drl, da je Tito diktator? No, če ne veste, vam lahko povem: najmanj, kar se mu je zgodilo, je bila ena divja vožnja z marico, kjer se je prelomil že od butanja v stene marice, potem pa so ga še dodobra popedenali na postaji z mokrimi brisačami. Če je imel kakšno boljše družinsko poreklo in je imel kakšnega starega fotra domobranca, je pa hitro končal v kakšnem zaporu... Temu se reče diktatura. In vem, da če bi se JJ lotil tega na tak način, bi se večina, ki se zdaj dere, dobesedno pokakala ob prvem obisku kakšnega tajnega policista.  Ampak.. gremo naprej in si oglejmo še kak primer ljubljenca fužinskih src...)Janković ima takih afer kot je zgornja kar nekaj: od »opek« in »peska« preko Mercatorjevega prihvatiziranja pa vse do prvih dni, ko je njegov sin maturiral tako, da je oči plačal izpite… Noben kolesar si ni upal reči nič… Kolesa ste.. kaj? Zaklenili v klet?LINK In joj, ko je čisto jasno obelodanjeno že leta in leta, da časopisna hiša DELO sploh ne rabi bralcev, saj od vas, davkoplačevalci, dobi milijone kar tako, KJE ste takrat, kolesarji? Natančneje, od leta 2003 do danes je Delo dobilo 41.644.399,83 eurov! LINK - ERAR Prav tako ne potrebuje bralcev Mladina, ki je sicer dobila manj denarja, a ima tudi manj zaposlenih: tukaj so njeni prihodki, ki ste jih namenili njihovim novinarjem kar preko davkov: LINK - ERARPa saj ne moreš brat Mladino in hkrati kolesarit, boste rekli. Kolesarji kolesarite za denar, ne pa za pravičnost. Tisti, ki dejansko mislite, da greste tja kolesarit zaradi pravice, ste žal le koristni idioti teh, ki jih naštevam tukaj. Res žal, ker verjamem, da vas je med temi kar nekaj, ki imate dovolj visok IQ, da lahko te podatke sprocesirate in si uredite misli ter si rečete:  Res, zakaj točno bi ravno jaz moral biti kanon-futer? Kdo me sili v to? Kaj konkretno bom JAZ IMEL OD TEGA? Pomislite na štiri umetnike, ki so se preimenovali v Janez Janša. Oni so preko različnih kulturnih društev in zavodov dobili preko 4 milijone evrov denarja v zadnjih nekaj letih. To je okrog 7 mojih ŽIVLJENJ v ekonomskem smislu, kot sem prej razložil... In vem, da bodo med kolesarji tudi taki, ki bodo v celem življenju dobili morda samo kakšnih 300.000 eur. Ker so na minimalcih.. In ti umetniki se bodo smejali, ko bodo pomislili na vašo neumnost, da gonite zanje. Zanje boste zagonili čas. Denar ste že, ko ste plačali davke. Ne samo to: denarja ste zapravili že toliko, da bodo tudi vaši morebitni otroci imeli enak problem, ko bodo morali plačat... In morda bodo oni zadovoljni gledali na vas med kolesarjenjem po ulicah Ljubljane in si mislili: o, bedaki, ki ne štekajo zakaj so tu, dobro smo vas dali na štango in prepeljali žejne mimo luže… Kako pa kaj Mirovni inštitut? Tudi preko 4 milijone… tukaj poglejte: LINK - ERAR Sem omenil šolo v Kamniku, ki naj bi jo zgradil Šarec, a je ni... in zdaj ni ne denarja ne šole? LINK Takih primerov je samo v ERARju stotine. Poglejte si ERAR. Vprašajte se, kje so vse tiste nevladne organizacije, ki pomagajo različnim afganistanskim, albanskim, afriškim migrantom, jim nastavljajo vreče z oblekami in hrano po gozdovih in jim urejajo pravno pomoč pri stiku z našimi policaji? Veste, kakšna so imena teh organizacij, da boste lahko preverili, koliko denarja namenjate njim preko vaših davkov? Ja, se mi je zdelo. Sploh ne veste, a ne? Tudi jaz ne vem, ker jih je desetine, pravzaprav na stotine in se pojavljajo na novo, stare pa ukinejo, ko je enkrat denar nakazan in porabljen za različne namene…   Le pridno gonite svojo naprej… In naj vas vozijo naprej v krogu, da ne boste slučajno kam prišli.

Wed, 6. May 2020 at 09:39

582 ogledov

Kadunc go home!
vir: pisec mnenja (printscreen) “Ne gledam televizij. Ne rab'm jest nobenih manipulacij nesposobne novinarske drhali. Sama poiščem kar me zanima.” Tako mi je oni dan odgovorila moja dobra prijateljica, ko sva se pogovarjala o najnovejših manipulacijah “katedrale demokracije”, nacionalne televizije. In res, ob najnovejšem izpadu tednik novinarke kako je vsaka kritika komunističnega agitprop programa RTV Ljubljana že kar napad na demokracijo, se mi je vzpostavila vzporednica z nekdanjo JNA (Jugoslovanska narodna armija). vir: pisec mnenja (printscreen) Tudi oni so se razglašali za nedotakljive pa so na koncu klavrno propadli. Padli v blato in končali kjer jim je mesto, na sodišču za vojne zločine. Nacionalna TV hiša ima tudi svojo lastno varuhinjo. Eno tako bivšo kolegico “novinarko”, ki jih brani pred kritiko obveznih plačevalcev njihovega zavajanja. Tako ta varuhinja brani celo take zdrse, da voditeljica v studiu poziva šefa slovenskega sodstva, če res morajo soditi v skladu z zakoni ali se res ne da to početi bolj v kontekstu. Tega, poročanja v kontekstu, se oni dosledno držijo že vse od ustanovitve. Kontekst, seveda, določa komunistična partija. Takole, da ne dolgovezim. RTV Hanzi potrebuje popolno reformo. Po mojem osebnem mnenju sicer ne potrebujemo v letu 2020 nobene državne televizije, zavedam pa se, da je intelektualna lenoba prebivalstva in odvisnost od tega medija tako velika, da bi ob popolni ukinitvi izbruhnil upor, zato je potrebno narediti naslednje spremembe: 1) Ukiniti plačevanje naročnine. Nacionalna TV mora biti vitka in se financira iz državnega proračuna ter oglaševanja 2) Imamo tri (obvezne?) programe: - 1.program aktualna koalicija, - 2. program aktualna opozicija,  - 3.program prenosi brez komentarjev. Ob menjavi oblasti se ustrezno spremenijo direktorji in uredniki. To bi bil osnovni predpogoj, da se v Sloveniji vzpostavi poštena tekma med strankami komunističnih dedičev in demokrati. Sicer pa mislim: #porušitiRTVHanzi vir: avtor mnenja

Mon, 4. May 2020 at 08:00

432 ogledov

Državni sovražnik št.1?
Svet je objel korona virus. Pandemija, epidemija, za marsikoga je korona  virus poljub smrti. Države po vsem svetu se ubadajo z visoko smrtnostjo ob okužbi s tem virusom, s polnimi bolnišnicami. Zdravniki so izmučeni od težkega in odgovornega dela in marsikateri od njih se mora dobesedno odločiti, koga bo reševal in komu bo umiranje le olajšal. Svet je obstal, tudi Slovenija, za nekaj tednov vsaj. Ko tole pišem, pa ga počasi prebujajo. Odpirajo se te in one trgovine, storitve, gostinski lokali; virus pa še vedno ni pod nadzorom. Mutira, se spreminja, cepiva ni. Kolikor sledim, ga tudi zdravijo na več načinov. Skratka, virus je do neke mere omejen, ker se ljudje ne mešamo zaradi lockdown-a, ampak s popuščanjem teh omejitev menim, da bo porast okužb s korona virusom ponovno šel v nebo. Še vedno je izredno nalezljiv in o njem še vedno ne vemo skoraj nič. Pritiski ljudi na vlado, ki pogrešajo te in one razvade so veliki in pri tem jim izdatno pomagajo osrednji, dominantni mediji in stranke v opoziciji, ki apriori zavračajo vse, kar vlada Janeza Janše stori, samo zato, ker je on tako rekel. Ni pomembno, kaj in kako dela, kaj reče, oni so proti, mediji pa se namesto poročanja  v času pandemije gredo medijsko vojno in izredno brutalen levi politični aktivizem  proti vladi, ki jo vodi Janša. Ali delajo slabo? Ne. Sestavili so vlado v času pandemije, od takrat delajo 24/7, sprejemajo pomembne in dobre odločitve za ljudi, njihovo varnost pa tudi blagostanje. Razumljivo je, da delajo tudi napake, a te so, kar se mene tiče, minorne.  To, kar povedo mediji in politični analitiki o delu vlade Janeza Janše povsem izgubi pomen in težo, kredibilnost, če želite. Zakaj? Preprosto zato, ker do nobene prejšnje vlade niso bili tako zelo kritični ali jih ocenjevali tako strogo. Pa so počeli marsikaj, kar bi si kritike in pozive k odstopu zaslužilo. Niso pozivali in še vedno ne  pozivajo k odstopu, ko politiki ali funkcionarji leve politične opcije delajo napake, dajejo žaljive izjave ali se obnašajo neprimerno. Napišejo članek ali dva, v osrednjih poročilih morda kakšna minuta pozornosti in potem nič več. Pozabijo. Tako oni kot ljudje. Medtem za napake akterjev desne politične scene poslušamo televizijske prispevke v primetime ves teden in članki o njih sijejo iz vseh naslovnic tiska.  Vse te stvari njihovemu poročanju jemljejo kredibilnost. Trenutek, ko je takšno hujskaško poročanje, novinarstvo postalo nevarno, je obdobje pandemije covid19. Vlada dela vse, kar je v njeni moči, da se Slovenija izogne scenariju Italije ali Španije, kjer mrtve odvažajo vojaški konvoji. Vladne omejitve gibanja zaradi omejevanja širjenja virusa mediji promovirajo kot Janševo uvajanje vojaške države, diktaturo in fašizem. Ali je prošnja ostani doma, ostani živ, res fašizem?  Seveda ni, saj ima večina držav po svetu podobne in strožje ukrepe, celo vojsko imajo na ulicah, policijske ure, kazni za kršenje pa so strožje in višje, celo zaporne kazni imajo, a o tem slovenski MSM ne pišejo. Za objektivno poročanje ni časa, ker morajo rovariti proti vladi.  Vlada popušča pod pritiski zahtev po rahljanju ukrepov proti širjenju covid19 , hujskači protestov in njihovi simpatizerji imajo lahko delo saj se jim je v vojni proti zdravi pameti pridružila tudi večina novinarjev, medijev in NVO-jev tipa muki, ki so izdatno finančno podprti iz strani države in jim zaradi krize, pa tudi nove bolj racionalne vlade, grozi odklop od zaslužka za malo ali nič dela. Še tisto kar  naredijo, je proti državi in ljudem, ki plačujejo davke. Če bo zaradi prehitrega popuščanja ukrepov sledil drugi val okužb s covid19, bo seveda ponovno kriv Janša, ker je ukrepe rahljal prehitro. Nič jim ne paše, nič ni dobro, denarno pomoč iz proti korona ukrepov aktualne vlade pa so vseeno pobasali. Kdo je v tej zgodbi državni sovražnik št.1? Zame vsi, ki zaradi tega in onega razloga Janše ne marajo, a so zaradi sovraštva ali zamere do njega tako omejeni, da ne znajo reči tole pa dobro dela. Seveda se v delu najdejo tudi napake, a delajo jih tudi drugi. Dela je še veliko, obljub za izpolniti tudi. Ljudje, volilci simpatizerji najbolj pričakujejo in želijo zaprte meje za ilegalce. Jaz dajem vladi čas, da vladajo vsaj sto dni preden bom povedala svoje mnenje, kar so pokazali do sedaj je vredu ni pa tisto kar bi jaz, nikoli ne bo tako kot bi si vsi želeli saj je politika nam navadnim ljudem velikokrat nerazumljiva, igra velikih besed, dejanj, kompromisov za zaprtimi vrati.  Pustimo času čas in dajmo ljudem mir, da delajo in pokažejo, kaj znajo. Ocenili jih bomo na volitvah.

Wed, 29. Apr 2020 at 12:06

1729 ogledov

Kolumna Jirija Kočice: Izumrtje kot progresivna vrednota? NE!
Pred dnevi sva se pogovarjala s prijateljem in »analizirala« situacije glede migrantov in priseljevanja v Evropo. Prijatelj mi je dal en zelo lep primer, kako se neka situacija spremeni že z minimalno spremembo v občutljivem tkivu določene skupnosti. Ker je tudi on učitelj, mi je dal kar šolski primer. En sam učenec, ki se noče prilagoditi mejam pravil, kakršna veljajo v komunikaciji v razredu, lahko sesuva uro za uro. In ker učitelji nimamo nobene res učinkovite obrambe pred nekom, ki se res kljubovalno loti razkrajanja pouka, delamo vse mogoče, da do tega ne pride. Med drugim tudi nižamo nivo znanja za vse v razredu.. Enak primer je lahko ena sama družina, ki se preseli v neko vasico ali manjši kraj, in ki ima v nasprotju s krajani bolj čudne navade oziroma se ne vklopi in se noče vklopiti v medsebojno urejanje zadev skozi utečene običaje. Že ena sama družina lahko povzroča kupe nevšečnosti. Skratka, jasno je, da je že mala sprememba v stoletnih tradicionalnih družbah na dolgi rok velik problem, kajti pri tem ne gre za nekaj, kar bi se umirilo na način nežive narave, ko se npr. voda, ki je motna, sama zbistri, če jo le pustimo nekaj časa na miru, da se delci posedejo. Obratno je. V takem okolju se že malo bolj nasilna kultura dolgoročno in praktično nepovratno in aktivno zažre v procese, ki so v osnovi zelo povezani z naravnimi ciklusi. In naravovarstveniki nam govorijo, da je potrebno biti zelo previden pri invazivnih vrstah rastlin in živalic. Opozarjajo nas, ko gre za Japonski dresnik ali Veliki dežen.. Prav tako nam povedo, da je slabo, če se naseljujejo v naše gozdove določene živali… žuželke… Vemo, da se je zaradi naselitve nekaj navadnih postrvi skoraj povsem izgubila endemična soška postrv. Na podoben način, a bolj zaradi človeškega izbora hitro rastočih vrst dreves se je npr. listnato drevje Pohorja v dobrem stoletju skoraj povsem umaknilo smrekam in jelkam. Toda, ko gre za ljudi, je vsem naravovarstvenikom vseeno. Kot ne bi razumeli, da so med ljudmi ravno tako razlike in so nekatere vrste človeških kultur in združb bolj občutljive na take premike, druge pa morda manj…  In Evropa postaja čudna mešanica evropskih, arabskih, afriških in azijskih kulturnih vzorcev, če povsem zanemarimo nepovratno genetsko spreminjanje, ko nekaj tujcev zaradi svojega načina življenja in velike rodnosti povsem spremeni osnovno kulturno in postopoma tudi genetsko sliko določene dežele... Ko govorimo o preseljevanju in talilnem loncu, se torej moramo vedno zavedati posledic teh dejanj, jih gledati nekako podobno, kot so zelo verjetno premišljevali naši dedje pod lipo: odločali so se glede na to, kako bo neka sprememba vplivala na več generacij v prihodnost ... in to situacijo premišljevati z modrostjo, ki smo jo podedovali od naših davnih prednikov iz preteklosti... A hkrati se moramo zavedati, da je tak »talilni lonec« dejansko izum in hkrati utopična predpostavka razsvetljenstva, ki izhaja delno iz antičnega, še veliko bolj pa iz pavlinskega izročila. Tu bi mimogrede rad povedal, da je po mojem prepričanju ta večnarodna, večrasna družba po vsej verjetnosti izum Yamna ljudstev (indoevropskega porekla torej), ki so pri selitvah trčili ob staroselce in so organizirali velike, mestne ali več-mestne civilizacijske strukture. Torej povsod tam, kjer obstajajo indici, da so bile družbe sestavljene iz več različnih plemen in kasneje (npr. rimska) celo različnih rasnih skupin. Do tega je prišlo tako na indijskem polotoku, po vsej verjetnosti vsaj delno na področju mezopotamskih civilizacij, Perziji, Egiptu (kjer so vladarji po zadnjih odkritjih DNK analiz bili indoevropskega porekla), kasneje pa v grški in rimski civilizaciji. Pri tem so vedno znova uporabljali sheme, ki izvirajo iz trodelnosti teh družb, o čemer piše G. Dumezil. Tako so večnarodne ali več-rasne družbe urejali skozi aristokratsko-kastni sistem, ki so mu dodajali vedno bolj jasna pravila pravnega reda, kar je doseglo svoj vrhunec v rimskem svetu. Tako so lahko vključevali različne rodove, plemena in rase in jih vključevali v sistem na tak način, da so bili zmožni vzdrževati nek skupni red kljub razno-rod-nosti… in pri tem niso povsem razkrojili svoj rod in svoje lastnosti v smislu plemenskih, etničnih, rasnih posebnosti. Premišljevanje o Sloveniji v odnosu do priseljevanja pa je obremenjeno še z enim, morda najpomembnejšim dejstvom: Slovenija Slovencev izginja drastično! Pred našimi očmi se v vsakem desetletju »izgubi« kakšnih 5 do 10% Slovencev. Morda celo več. (Tudi štetja Slovencev si nismo sposobni več izborit!!) Bodisi zaradi naravnega ciklusa umiranja, bodisi zaradi tega, ker se preselijo v tujino ali pa preprosto nimajo otrok in manjkajoči del naroda zamenjajo ljudje drugih narodov, drugih kultur. To učinkuje izredno razdiralno, saj Slovenci in slovenska kultura (pa očitno tudi genetika) nima ekspanzivnih, eksplozivnih kulturnih ali genetskih vzorcev, ki bi jih vodili k prevladi in nadvladi drugim. Tega pri Slovencih preprosto ne moremo najti do mere, kjer bi bilo to zgodovinsko lahko jasno potrjeno. Obratno, skozi celotno zgodovino vidimo, da gre za kulturo, ki je svoje ozemlje tako rekoč le zmanjševala v to, kar je danes naša država… In vsi vemo, da spadamo med najmanjše narode na svetu, naša država je med najmanjšimi po površini. Prebivalcev imamo po vseh genocidnih pobojih in vojnah manj kot kakšno srednje veliko mesto v Evropi ali svetu… V bližnjem Milanu je več ljudi kot na področju celotne Slovenije. Če štejemo samo Slovence pa je dovolj za primerjavo že Beograd. Ko torej govorimo o prebivalcih, ki smo Slovenci, nas je le še za kakšni dve tretjini vsega prebivalstva Slovenije… Morda kakšen milijon in pol… Skratka, premišljevanje o Sloveniji je premišljevanje o ogroženi državi. O ogroženi kulturi v kulturno-genetskem, torej tudi biološkem smislu. Namreč ne gre za državo, ki bi zlahka, preko moči gospodarstva, preko vojaških ali kakršnih drugih inštitucij moči ter vpliva lahko pritiskali na druge države, na druga gospodarstva ipd. Naš največji adut je v bistvu naša iznajdljivost, prilagodljivost, iskanje priložnosti v nekakšnih metapolitičnih in geopolitičnih nišah, povezanih z močno gospodarsko in močno diplomatsko dejavnostjo… Smo v podobni situaciji kot mnoge vrste, ki so na robu izumrtja, če lahko dam primer, ki ga bi lahko razumeli tudi osnovnošolci… Število se nam drastično zmanjšuje. Kot je zdaj popolnoma jasno, se zaradi nesrečne odločitve o priključitvi 1918 Državi SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji in povezane izgube robnih ozemelj, kjer so živeli ali še žive zamejski Slovenci ter komunističnega puča 1941 in njihovega povojnega brutalnega prevzema oblasti ter posledične izgube Istre in velikega dela Primorske že tako okrnjen teritorialni prostor s priselitvami tujcev in odselitvami mladih Slovencev ter prenizko rodnostjo drastično zmanjšuje celo znotraj našega »naravnega okolja«, znotraj države... Naša kultura umira izjemno hitro.. Pred našimi očmi izginjajo kupi običajev, izginja celo jezik kot tisti ključni del kulture, ki ga je kot narodno identitetno jedro ustoličilo razsvetljenstvo...   Skratka, izumiramo! (M. Gams je o tem napisal zanimivo knjigo Slovence izumirajo, mar ne). In to je najbolj temeljna ugotovitev, ki jo moramo sprejeti kot izhodišče, ko se pogovarjamo o čemerkoli, kar je vezano na slovensko politiko, metapolitična izhodišča in celo na filozofska izhodišča, saj tudi ta nimajo kar po sebi univerzalne veljave. Veljajo namreč lahko le znotraj zavesti o rodu, o nenehni pretočni reki genetsko- evolucijskega toka ohranjanja sorazmerij med posameznikom, njegovimi predniki in nasledniki, med manjšimi in širšimi enotami rodu, naroda, rase in le pogojno v medsebojnih povezavah na ravni premišljevanja za tiste, ki sploh lahko sprejemajo določene predpostavke filozofskega diskurza kot specifično evropskega načina logičnega sklepanja in premišljevanja idej, bistva in seveda samega temelja obstajanja, biti… Namreč, šele ko sprejmemo to osnovno ugotovitev glede izumiranja, smo lahko sploh operativni naprej: v smislu premisleka o (re)akcijah, ki jih ko ljudje, posamezniki, predstavniki naroda in rodu moramo speljati, premišljevati, narediti. Dokler tega dejstva nimamo pred sabo kot osnove, nimamo sploh tal, na katere bi se lahko postavili. Namreč stojimo na metafizični podlagi idejnih shem o »dobroti« do »drugega«, stojimo na megli, ki nam jo baročni slikarji v propagandnih shemah tridentinskih usmeritev katoliške cerkve rišejo kot oblake nebes, kamor se pride, če dovolj dosledno nastaviš drugo lice, če dovolj dosledno ljubiš svojega sovražnika, če dovolj dosledno slediš Kristusu na križ in v grob, da bodo potem nebesa... Ali pa, (če po revoluciji razsvetljenstva nočemo sprejeti krščanskih predispozicij), stojimo na tankih papirnatih zapovedih, ki so povsem naslonjene na prej omenjene krščanske podmene in kjer moramo biti »progresivni izboljševalci sveta«. Izhajamo iz »samo-razvidnega dejstva, da je vsak človek rojen kot enak« (kot pravi ameriška Deklaracija o neodvisnosti), s čimer postavimo temelje oziroma ponudimoizgovor vsem, ki kakršno koli »neenakost« postavijo pred zid. To mislim čisto dobesedno, saj se je odprt lov na aristokracijo in kasneje meščanstvo izvajal že takoj 1789 v francoski izvedbi egalitarne družbene utopije, potem pa še večkrat do vrhunca tega (po Kocbekovih besedah celo »religioznega« ) projekta, ko je v 20.stoletju moralo dati življenja preko 150.000.000 ljudi za to, da bi lahko dosegali to idejo o »enakosti« in ko so bili vsi ti milijoni pobitih le »razumne žrtve« tega procesa različnih »osvobajanj«… da bi prišli do nekega v prihodnost umaknjenega cilja v krasni novi svet… Jasno se moramo zavedati, da je proces že v teku dolgo časa. Vsaj 250 let že traja zelo pospešeno in vse tiste skupnosti, ki so ponotranjile pavlinsko prevaro v smislu univerzalne enakosti (sicer pred skupnim bogom, ki pa žal ni izbral nas, temveč samo pleme Pavla- Savla), so danes izrazito amerikanizirane po tem deklarativnem odnosu do enakosti. Tu mislim tudi na to, da so evropske države postale talilni lonci različnih ras, etnij in rodov. In mislim na to, da so izrazito podrejene šolsko-medijskemu sistematičnemu poglabljanju razmišljanja, ki izvira iz te vseobsegajoče ljubezni do drug(ačn)ega kot glavnemu orodju za doseganje krasnega novega sveta.   Ob tem bi rad opozoril še na izredno zanimiv članek Toma Sunića, ki obravnava te procese samorazdiralne evropske erozije, ki jo perpetuira "sistem" in cerkev na bolj globalni ravni: LINK Tam, kjer ta proces ni bil tako silovito speljan, tega problema še ne čutijo tako zelo močno. Kitajci, četudi so bili del procesa marksistične revolucionarne norosti, torej posredno tudi neke inačice pavlinske prevare, ki problematizira in s prevratno silo napade tradicionalno strukturo in hierarhijo družbe, ta problem ne vidijo tako zelo močno kot npr. Angleži, ki so ta proces privzeli skozi liberalizem na podlagi Cromwellove revolucionarne zareze v družbo, ki je omogočila cepljenje z novimi eksperimenti. Namreč na Kitajskem ni te podlage pavlinskega univerzalizma, po Evropi pa ta vsesplošna slaba vest do »drug(ačn)ega« veje iz vsakega stavka vsakega posameznika, ko beseda nanese na prvega pripadnika katere koli druge rase… Toda v tem tekstu me zanima predvsem Slovenija, četudi mi je hkrati jasno, da ne bomo mogli postati nek otoček sredi morja novega svetovnega reda z marakeškimi cilji, v katerem se talilni lonec pregreva do mere, ko se vse nacionalne skupnosti indoevropskih Yamna ljudstev razpadejo in končno dajo prostor plemensko ali pa religiozno-totalitarno urejenim družbam, ki živijo v nenehnih medsebojnih trenjih na podoben način kot se to dogaja v Siriji, Libiji, Egiptu, Afganistanu itd. Kjer lahko dosegajo neko normalizacijo le z izredno močno centralizirano avtokratsko oblastjo in več ali manj totalitarno ideološkim vodstvom. Slovenci smo to izkušnjo že imeli v Jugoslaviji. In to najmanj dvakrat. Najprej preko tega, kako se je delno demokratična skupnost SHS lahko ohranila le preko oktroirane ustave in avtokratskega vodenja države z vodilno vlogo Srbov in kralja. Ta skupnost se je razsula že takoj ob začetku vojne ter se končala v medsebojnem etničnem in obenem tudi revolucionarnem klanju, ki je zaznamovalo več generacij. In drugič, ko smo se leta 1991 izvili iz totalitarnega režima SFRJ, pri čemer se je, enako kot prvič, po mejah genetske in verske različnosti ravno tako začelo hudo klanje in se končalo z oblikovanjem državic na podlagi nekdanjih republiških mej… Nova dognanja biologije kažejo na pomembno vlogo rodu in sorodnosti v oblikovanju sorazmerne skladnosti kulture. To lahko opazimo tudi že z bolj občutljivim pogledom na samo kompatibilnost kultur, kakor je opazil že Cankar v svojem slikovitem opisu primerjave podobnosti našega človeka z avstrijskim in srbskim, pri čemer sploh ni vedel, da smo si celo "po krvi" mnogo bolj odmaknjani kot je predvideval. (Tukaj je LINK na njegov tekst iz 1913). vir: wikipedija Hamiltonov zakon (sem že večkrat pisal o tem- LINK), odkritje DNK in haploskupin kot skupnih označevalcev določenih rodovnih zvez, novi načini psihometrije, evolucijsko logične razlage procesov v določenih skupnostih ipd… vse to se je pojavilo dobrih 10, nekatere 20 let po koncu 2. svetovne vojne. Določena znanja o razmerjih med ljudmi ter njihovimi genetskimi podlagami prihajajo tako rekoč v splošno zavest šele v zadnjih letih (tak primer so selitve Yamna ljudstev, odkritja o njihovih poselitvah, haploskupine, ki določajo večjo sorodnost in kompatibilnost ljudi, potek dednosti določenih lastnosti ljudi, za katere se je veliko časa mislilo, da so kulturne- npr. inteligenčni kvocient… itd). To pomeni, da se naslonitev na nova odkritja povsem odmika od hitrih in površnih očitkov o nekakšni »naci« ideološki podlagi. Hkrati to pomeni tudi, da se morajo tudi hitri očitki, ki so zahod držali v primežu argumentov »ad hitlerum«, prevetriti in pregledati skozi resne znanstvene analize tako po svojih zgodovinskih kot tudi drugih parametrih. Zato je zelo ključno oblikovati odprto, metapolitično in filozofsko debato, v kateri se bodo lahko sploh naravnala izhodišča za kakršno koli politično širše delovanje. Nujno je takoj ustaviti kakršno koli nelegalno infiltracijo in vdiranje migrantov, ki bi v tako občutljivo področje kot je slovenska kultura, vnašali še večji razkol in nered. Zelo pomembno je, da se iz novih izhodišč in novih dognanj glede zgodovinskih dejstev o vplivu na evropske osnovne kulturne predpostavke pregleda vpliv krščanstva v tistem delu, kjer nosi s sabo destruktivne elemente za sam obstoj teh kulturnih predpostavk. Prav tako je v tem trenutku pomembna tudi hitra in zelo odločna akcija ljudi, ki se zavedamo teh predpostavk, da se skušamo vsaj na intelektualni ravni povezovati v tistih vsebinah, v katerih se strinjamo, saj je verjetno od te naše zmožnosti prehajanja preko meja egoizma zelo odvisna sama zmožnost obrambe tako ogrožene slovenske kulture.
Teme
Miklavž Komelj Komelj slikar pesnik pesmi KULTURA umetnost slovenska kultura

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Intervju z Miklavžem Komeljem, pesnikom, slikarjem in umetnostnim zgodovinarjem