Intervju z Miklavžem Komeljem, pesnikom, slikarjem in umetnostnim zgodovinarjem
Pogovor Miklavža Komelja in Jirija Kočica se je dogajal v času karantene preko elektronske pošte in sporočil
AR revija
Eseji

Sreda, 15. april 2020 ob 12:33

Odpri galerijo

foto: Miklavž Komelj

Pogovor med Miklavžem Komeljem in Jirijem Kočico se je dogajal v času karantene (koronavirus) in sicer po elektronskih medijih. 


Miklavž Komelj izvira iz zanimive družine, njegova mladost je povsem vezana na kulturo, prežeta z umetnostjo in v veliki meri z besedo. Kot pesnik ima za sabo več zbirk pesmi, od katerih je kar nekaj nagrajenih, kot slikar skrivnostnih prizorov je morda malo manj izpostavljen, a vsekakor izredno zanimiv. Miklavž je velik erudit, prevajalec, intelektualec, ki mu ne uide skoraj nič, saj zelo natančno preštudira snov, ki ga zanima.. in zanima ga skoraj vse...


Jiri Kočica: Miklavž, spomnim se, da sva se enkrat davno pogovarjala o tem, kako beseda ethos izvira iz nekega posebnega opisa vzgoje živali, gojenja konjev, ograde, hrane… skratka nekega odnosa, v katerem poteka zanimiv kompromis, v katerem se svoboda konjev delno okrni na račun njihove varnosti in dostopa do hrane…

Spomnim se, kako si se takrat skoraj razburil in se strastno zavzel za neokrnjeno in absolutno svobodo.

Resnično me zanima, kakšen je tvoj odnos do tega danes?

Miklavž Komelj: Zelo dobro se spominjam tega pogovora; bilo je v galeriji Equrna kakšnih pred kakšnimi petindvajsetimi leti.

Moj odnos do tega se v bistvu ni spremenil; svoboda je zame najvišja vrednota in svoboda je sama po sebi nasprotje kompromisov. Gotovo pa se je v tem času spreminjalo moje razumevanje tega, kaj sploh je svoboda.

Eno najlepših definicij sem našel v kratkem zapisu Srečka Kosovelu, ki govori prav o tem, da so človekova dejanja, če so narejena v polni zavesti njegove svobode, absolutna - in da ni potrebno, da bi bila etična v smislu preteklih etik. Seveda bi bilo o tej misli mogoče razpravljati, površno razumljena bi bila lahko zelo nevarna - ampak tu bi rad opozoril samo na to, da  Kosovel zapiše: "v popolni zavesti svoje svobode, to je samoobvladovanja". To razumevanje mi je izredno blizu. Pogosto se kot svobodo razume poljubnost. Toda vsakršna poljubnost je ujetost.

V tej zavesti o svobodi kot samoobvladovanju pa lahko kot najvišje etično načelo dejansko velja načelo svetega Avguština "Dilige et fac quod vis", "Ljubi in delaj, kar hočeš." Aleister Crowley ga je modificiral v veliko nevarneje zveneče načelo "Delaj, kar hočeš" - ampak tudi tukaj nikakor ne gre za afirmacijo poljubnosti; poanta je v tem, da je za človeka nekaj najtežjega vedeti, kaj resnično hoče. 

Seveda družba vedno potrebuje zunanje regulative. Toda etika je po definiciji vedno vezana na subjekt - in obstajajo zelo različne etike. Nikakor ni a priori nujno, da je etika vezana na idejo dobrega; Markiz de Sade je pokazal, da lahko obstaja tudi povsem konsistentna etika, ki je utemeljena v ideji zla. Tudi zločinec ima lahko svojo etiko. Zato zelo razumem stališče Renéja Guénona, ki je dejal, da ni na celotnem področju filozofije ničesar bolj relativnega in naključnega od  etike.  Guénon je celo trdil, da se etične teorije pojavljajo večinoma v obdobjih intelektualne dekadence.

V zvezi s tem se mi zdi izredno zanimiva  misel Jureta Detele, s katero sem se veliko ukvarjal. Detela je bil do skrajnosti radikalen v nasprotovanju ubijanju in zelo je poudarjal etiko. Toda ko si pobliže pogledamo njegove argumente, vidimo, da so strogo spoznavni. V bistvu za njihovo izdelavo sploh ni potreboval etike. Njegov temeljni argument proti ubijanju je bil, da smo pri ubijanju zmeraj prevarani, da nikoli ne moremo ubiti tistega bitja, ki bi ga res hoteli, kajti da neko bitje sploh lahko ubijemo, ga moramo metaforično zamenjati s svojo predstavo o njem; da neko bitje sploh lahko ubijemo, moramo strahotno zožiti zavest o njem. Tako je Detela nasprotoval ubijanju v imenu tega, da ni hotel nikakršne zožitve zavesti. Da ne govorim o tem, kako dober argument je podal zoper smrtno kazen: smrtna kazen predpostavlja, da se moramo bati smrti. In to je že argument proti smrtni kazni.

Ko pa sva že pri konjih in ogradah - o tem razmerju sem poskusil nekoliko drugače spregovoriti v naslovni pesmi svoje knjige Hipodrom, ki se začne z verzi:

Deske ograd so nagrizene,

tla ponekod razkopana z nemirnejšimi koraki.

Edini zapisi o nekem uporu.

 

Jiri Kočica: V odgovoru (na 1. vprašanje, seveda) nam pokažeš, kako se skozi umetnost, pesništvo, oblikujejo idejne, miselne, čustvene razsežnosti, ki jih v vsakdanjem življenju težko celo mislimo, kaj šele bivamo. Ker te sledim na enem od družbenih omrežij, vidim tvoje objave in odzive, kar je po svoje podobno temu, o čemer govoriva. Namreč tvoji odzivi so iz nekega prostora pesniške etike, v katerem se postaviš onkraj dnevnopolitičnih zamer in mitologij, ki jih uspeva vsiliti medijski režim v našem malem prostoru. Toda odzivanja na to so izredno zanimiva, med odzivi so neverjetno pogosti vzkliki naj že "enkrat nehaš" s tem. Kot, da bi ne-komunikacija dejansko razreševala situacijo.

Zanimiva je ta dihotomija, nerazumljenost jezika. Zakaj misliš, da se odzivajo nekateri s tako silovito željo po ukinjanju samega dialoga, če jim tvoja misel ni všeč? Je možno, da jezik preprosto ne more prenesti vse globine sporočila, ki jo sporočamo drug drugemu?

Miklavž Komelj: Vsekakor bi si želel, da bi ljudje pozornejši na moje pesmi kot na moje FB objave. Zame je poezija absolutno ključna. Najbolj zgoščena, najbolj resnična govorica, ki mora za to, da je resnična, vzdržati v sebi tudi vsa protislovja. Intervjuji so nekaj drugega. Pravzaprav so mi intervjuji najmanj ljub medij. Če berem svoje stare pesmi, sem seveda do njih včasih tudi kritičen, nekatere mi postanejo tuje, vendar se nobeni od njih ne bi odpovedal, vse so resnične. Intervjuji pa so običajno že glede na vprašanja, ki so zastavljena, zelo vezani na tisto plat človeka, ki se spreminja. Vem, da je bila marsikatera trditev, ki sem jo kdaj rekel v kakšnem intervjuju, tudi zabloda, ljudje pa se - ne vem, zakaj - pri iskanju stališč nekega avtorja najraje sklicujejo ravno na intervjuje. Sam sem svoja stališča, ki se nanašajo na sprotne situacije, vedno pripravljen tudi radikalno korigirati.  Ampak ravno to izhaja iz zavezanosti nečemu, kar ostaja nespremenjeno. In ravno zvestobo temu je, kar se tiče samega izrekanja, mogoče najbolj dosledno vzdržati v poeziji; v njej so določene stvari, ki bi bile v govorici publicistike nekohorentne, resničnejša, globlja koherenca. 

FB pa je spet neka čisto drugega; sam pravzaprav uporabljam ta medij precej  igrivo, seveda pa v njem reagiram na nekatere stvari, ki se  dogajajo.  Dobro, če nekdo res zna gledati, lahko odkrije, da ga najbrž dejansko uporabljam na precej poetičen način - in to lahko ljudi zmede. Vsekakor pa je to ravno preko odzivov izredno zanimiv medij za spoznavanje ljudi; večinoma se res razkrije kar pošastna programiranost, če uporabim tvoj izraz: za večino ljudi vnaprej veš, kako bodo na nekaj reagirali. Meni pa je ravno to tuje. Sicer pa ni to v našem prostoru nič novega. Ena od oseb v prvem romanu Zorka Simčiča, ki je izšel leta 1943, reče, da pozna kritika, ki v knjigi samo pogleda, ali je v njej pisana beseda Bog z veliko ali z malo začetnico, in si ustvari mnenje o knjigi glede na to. In do danes se ni veliko spremenilo.

Tako da me različnost "mnenj" o meni pravzaprav zelo zabava. Res so mojemu pojavljanju v javnosti praviloma pripisovali skrajno nasprotujoče si oznake: od pozicije poeta doctus do pozicije idiota,  od skrajnega občutljivca do potencialnega terorista, od petrarkista do avantgardista, od modernista do tradicionalista, od skrajnega levičarja do skrajnega desničarja - in, ker je v slovenskem prostoru ta delitev očitno neizogibna, od partizana do domobranca...

To me zabava, je pa seveda problem, da ljudje tudi poezijo pogosto berejo na ta način.  Recimo, mojo prozo Sovjetska knjiga, ki govori o usodi Izaka Bablja, so nekateri brali kot stalinističen tekst. In to seveda navdušeno. Tako da sem se že vnaprej bal, da ne bi kdo moje zgodbe Več kakor smrt, v kateri je govorec nacist, brali kot nacističen tekst. In seveda se je v eni od kritik pojavilo tudi branje, ki ni bilo daleč od tega.

Kar pa se tiče etike, sem nekako nezaupljiv do ljudi, ki se preveč sklicujejo na etiko. Čeprav se seveda v poeziji etika dogaja že na ravni samega načina izrekanja. Samo tako je mogoče doseči resnično moč govorice.  Jaz mislim, da ravno danes poeziji ne pripisujejo vzvišenosti. Moj ideal pa je vzvišena poezija. Vzvišena ravno v skrajnem stopnjevanju moči izrekanja. Resničnega delovanja poezije ne smemo zamenjevati z njenim vidnim vplivom na družbeni prostor. Poezija, če je res intenzivna, neposredno deluje s silami, ki strukturirajo naš simbolni univerzum. Res pa je, da danes prevladuje pisanje pesmi, ki so take, kot da bi hotele izničiti moč izrekanja. Blizu mi je tisto pojmovanje poezije, ki ga izraža latinska beseda carmen - da je pesem obenem magično dejanje.

 

Jiri Kočica: V enem od najinih "pogovorov" (pisem, sporočil) sva se dotaknila tudi izredno zanimive teme, ki se lahko delno veže na eno od (zame) ključnih zamisli Walterja Benjamina v njegovem vplivnem tekstu "Umetnost v času mehanične reprodukcije", ko govori o tem, da je umetnost imela zgodovinsko v svojem jedru kult, potem je ta kult zamenjala filozofija (umetnost zaradi umetnosti) in se je danes (mislil je modernizem) v to jedro umetnosti naselila politika.

Vem, da si se tega posredno dotikal v svoji knjigi o partizanski umetnosti in da si vsekakor moral premišljevati odnos do tega tudi pri svojih umetniških delih, a tisto, kar je v tem intrigantno, je odnos skoraj vseh avantgard, tudi dadistov- do političnosti umetnosti.. a še bolj ali celo predvsem si me opozoril v tem najinem pogovoru na odnos Juliusa Evole do tega vprašanja.

Kakšen je tvoj odnos do tega, da ima umetnost lahko v svojem jedru neko ideološko, politično ali pa kultno in filozofsko jedro? Se ti zdi ta njegova ideja sploh relevantna?

Miklavž Komelj: Benjaminov tekst, ki ga omenjaš, je tudi meni zelo vznemirljiv; po eni strani je zelo intriganten, po drugi  strani pa je tudi blokirajoč, saj je to, kar Benjamin vidi kot osvobajajoče, pravzaprav  velika redukcija; o tem sem poskušal pisati v nekem eseju, objavljenem v Likovnih besedah, kjer sem poskušal Benjaminov koncept avre brati skupaj z Duchampovim konceptom infratankega. 

Zgodovinske avantgarde so pravzaprav zelo širok pojem; samo del tega, kar dajemo v ta skupni okvir, je bil eksplicitno politiziran - čeprav ima seveda že sam pojem avantgarda politične in celo vojaške konotacije. Če vzamem rusko avantgardo, je bila zanjo izredno pomembna na primer tudi dediščina simbolizma. Ti ljudje so se ogromno ukvarjali z razširitvijo zavesti in povezava njihovih teženj  z boljševiškim projektom po letu 1917 je bila velikokrat tudi  tragičen nesporazum. Malevič se je pozneje  eksplicitno distanciral od prevelike politizacije, ki je razvidna v terminologiji njegovih tekstov iz prvih porevolucijskih let. V spregi avantgard s politiko je šlo pogosto za tisto gesto, ki jo je genialno artikuliral Majakovski, ko je napisal, da je stopil na grlo svoji lastni pesmi.  Ta gesta je v svojem bistvu morda bolj mistična kot politična. Cvetajevi je bilo to jasno, ko je Majakovskemu ob smrti posvetila pesem, v kateri ga je imenovala nadangel.

Dadaizem ima tu spet posebno mesto; izmika se tudi temu, da bi ga šteli med avantgarde. Vzpostavil je nekakšno ničelno točko; v njem je neka strašna čistost in v svoji strasti do zanikanja je šel tako daleč, da je zanikal tudi samega sebe. Zanimivo je, da so imeli ljudje, ki so sodelovali pri dadaističnem gibanju, v nadaljevanju med sabo povsem nasprotujoča si politična stališča, a je vsak od njih lahko rekel, da ostaja premočrtno zvest svojim izhodiščem. Evolo sem najbrž omenil v tem kontekstu - tudi njegova pozicija je ena od možnih konsekvenc Dade. Ta avtor je, kot vemo, danes zaradi svojih poznejših stališč tako rekoč anatemiziran, ampak brez tega, da beremo tudi take avtorje brez predsodkov, se sploh ne moremo soočiti z labirintskimi protislovji dvajsetega stoletja.

Sicer pa me pri avantgardah in pri partizanski umetnosti pravzaprav zanima isto, kar me je zanimalo pri témi mojega doktorata, ki sem ga posvetil toskanskemu 14. stoletju: gre za situacije, ko se je zelo radikalno na novo zastavilo vprašanje, kaj sploh je umetnost.  In čeprav gre za situacije, pogojene z zgodovinskimi napetostmi, me v njih vedno najbolj zanima tisto, kar se je odprlo kot potencial, ki pozneje ni bil integriran v tisto, kar je sledilo. Tisti način obstajanja, o katerem je pisal Evola  ob pojavu abstraktne umetnosti:

"Abstraktna umetnost ne bo mogla biti zgodovinsko večna in univerzalna: to a priori – PLOTIN, ECKHART, MAETERLINCK, NOVALIS, RUYSBROECK, SWEDENBORG, TZARA, RIMBAUD … vse to je samo kratek, redek in negotov preblisk skozi veliko smrt, veliko nočno realnost razpada in bolezni, redkost neizrekljivih draguljev med ogromnimi blatnimi Gangesi.

Umetnost izjeme, umetnost zunaj časa.

Moderna umetnost bo prav kmalu padla: prav to bo znak njene čistosti; padla bolj kot zaradi česa drugega, ker je bila realizirana z metodo od zunaj (s postopnim razvojem bolezni, deloma iz motivov strasti) in ne od znotraj (mistično).

Toda danes se je večni temni svinčeni obok še za trenutek odprl čisti neskončni sinjini."   

Ideološko, politično, kultno, filozofsko ... Ni nujno, da se te dimenzije izključujejo. V neki umetnini lahko tudi sobivajo.  Sprašujem pa se, ali ni bila Benjaminova napaka, da je ob koncu svojega eseja poistovetil politični učinek umetnosti s politizacijo. Danes imamo v sodobni umetnosti vse polno politizacije, ki nima nikakršnega političnega učinka, ampak je pravzaprav nova oblika larpurlartizma. Iluzija, da bo politizacija estetike učinkovala osvobajajoče, je pravzaprav zelo reduktivistična. In seveda, ko se postavimo v pozicijo nasprotovanja nečemu, se tistemu, čemur nasprotujemo, vedno na neki način priličimo. Politizacija estetike, postavljena kot nasprotje fašistični estetizaciji politike, eksplicitno pristaja na pojmovno zamejitev, ki jo določa logika nasprotnika, samo da znotraj nje izvede obrat.  Zato veliko več odpira Kosovelova misel, da umetnost ne sme biti politična, ampak religiozna - če seveda upoštevamo, da  Kosovel  s tem nikakor imel v mislih navezave umetnosti na neko obstoječo religijo, in vemo, da je to izjavo zapisal ravno v trenutku, ko se je odločil za aktivnejši politični angažma. Ampak bil je prepričan, da se umetnost navezuje na neko bolj temeljno dimenzijo bivanja, kot je politika.

Jiri Kočica: Merežkovski se je ukvarjal z vprašanji, ki so nekako še danes tukaj.. Ali pa so tukaj že ves čas, verjetno vsaj od Julijana (odpadnika) naprej, saj nekako po svoje čutimo, da krščanstvo je in hkrati ni čisto naša vera... posebej še v odnosu do različnih interpretacij, v odnosu do cerkve kot inštitucije poenotenja nečesa, kar ni poenoteno v rodu, temveč izključno v ideološkem smislu, hkrati pa smo tako drastično izgubili tisto staro vero, ki je le redko še imela nek vpliv (kot dopolnitev ali kot nek skriti kod, šifro, kar smo morda ohranjali le skozi jezik?), da se mi zdi kot bi se mi ob tvojem odgovoru nekako "odprl" nek temeljni razkol, ki ga je po eni strani prinesla religiozna univerzalna struktura krščanstva in torej neko univerzalno transcendentalno na eni strani, na drugi strani pa tisto sveto, kar lahko samo od daleč tipamo z nežnimi slutnjami in se veže na kult prednikov, a je to že povsem prekrito s pepelom, zemljo, krvjo...

Toda hkrati s tem se dejansko lahko vidi, da se porajajo na novo točno ta vprašanja o tem, kaj sploh je umetnost danes, tukaj... Nikakor ni več dovolj to, da sam umetnik reče- to je umetnost in ga galerijski sistem na postmodernistični način opolnomoči pri tem.. Vidi se, da je to povsem izgubilo stik z realnim, da preprosto ni dovolj, kot si rekel s Kosovelom: da gre za bolj temeljno dimenzijo bivanja.

Si sam razmišljal, v katero smer se nakazujejo te spremembe v umetnosti? Poeziji? Kako ti pristopaš k temu; če rečem po postmodernistično- k temu konceptualnemu razmisleku, ko delaš neko umetniško delo- bodisi pesem ali ko greš risat in slikat?

 

Miklavž Komelj: Pravzaprav ima to dvojnost, o kateri govoriš, v sebi že sama tradicija katolicizma, ki je še posebej fascinantna ravno v tem, kako je uspela združiti krščanstvo s povsem drugačnimi tradicijami - kako je združevala na videz nezdružljivo in ohranila tudi poganske substrate različnih ljudstev ... V kultu Device Marije sta živela naprej tako egipčanska Izis kot azteška Tonantzin. Knjige Merežkovskega o Julijanu Apostati še nisem bral, me je pa ta lik zelo fasciniral, bral sem nekatere Julijanove tekste in nanj se nekajkrat nanašam tudi v svojih pesmih in v prozi Laura de Sade. V bistvu je bil Julijan zelo tragična osebnost; videl je, da zamenjava simbolnih koordinat na katerih počiva neki svet, pomeni konec tega sveta, in je poskušal preprečiti ta konec.

Se strinjam, da je prišlo v današnjem umetnostnem sistemu do velike izgube stika z realnostjo; tu je po mojem najbolj problematično ravno poistovetenje umetnosti z umetnostnim sistemom, ki je blokirajoče. Paradoks je, da so v tem sistemu izhodišče za takšno poistovetenje prakse, kakršna je bila Duchampova, čeprav je bila Duchampova temeljna gesta ravno gesta skrajne individualne svobode. In Duchamp je v enem od svojih poznih tekstov napovedal, da bo resnična umetnost prihodnosti nastajala zunaj umetnostnega sistema, skrito, kot skrivna družba iniciatov.

Mene je pravzaprav že v otroštvu fasciniralo vprašanje, zakaj danes ne bi bilo mogoče delati take velike umetnosti, kot jo je bilo mogoče delati nekoč, zakaj danes besede ne bi mogle imeti takšne moči, kot so jo imele recimo v času starih Egipčanov ... Ki seveda niso razmišljali o umetnosti, kot jo mi danes razumemo, ampak o čisto drugih stvareh. In mogoče je bil prav v tem ključ do moči njihovih besed.

Ko sam poskušam pisati ali slikati, delam vedno vse zelo zelo konkretno. Zdajle sem se spomnil, kako Janez Trdina, po mojem eden daleč najboljših slovenskih pisateljev, nekje piše, da je neko povest napisal samo zato, da je v njej lahko uporabil  kot ime glavne osebe ime neke ženske, ki jo je oboževal. Zaradi takega odnosa do pisanja ima njegovo pisanje tako moč, kot jo ima. 

Jiri Kočica: Zanimivo zaključiš s to anekdoto v zvezi z naslavljanjem na ljubezen, očitno, pri Trdini.

Če te lahko vprašam iz druge strani- Julijan Apostat govori o tem zapuščanju lastne kulture in zamenjavi te kulture za nekaj, kar je v osnovi "galilejsko" (on krščanstvu ne želi dajati videza univerzalnosti, saj se nekako intuitivno zaveda tega, kar danes odkriva in dokazuje biologija, da smo si pač v osnovi genetsko precej različni in imamo v vseh pogledih tudi različne zmožnosti, prednosti, slabosti ipd.. ne samo kot posamezniki ampak v povprečjih tudi kot plemena, nacije, rase, če se lahko sploh tako politično nekorektno izrazim..) Torej ko govori o izgubi bogov, govori o kultu in posledično kulturi, ki so jo njegovi grški in rimski sonarodnjaki zapuščali in zamenjali s krščanstvom. Glede na to, da se res temeljito in globoko ukvarjaš s slovenskim jezikom in kulturo, ki je vsaj v tem (jezikovnem) smislu izrazito slovenska, me zanima, kako vidiš tudi take reči kot je izginjanje slovenske kulture, jezika, izumiranje Slovencev kot naroda, ki ima morda po najboljših napovedih pred sabo le še kakšno dobro stoletje, če lahko verjamemo napovedim, ki jih je v svojih predavanjih in v tekstih podal dr. Matjaž Gams?

 

Miklavž Komelj: Predvsem mislim, da je vsako pojmovanje človeka, ki izhaja iz biologističnega determinizma, skrajno problematično. Navsezadnje so tudi pojmi, ki jih omenjaš, lahko postali problematični ravno s tem, ko so jih poskušali definirati vulgarno materalistično in biologistično. Če pa s Fernandom Pessoo rečemo, da so vsi narodi misteriji, je to nekaj čisto drugega. Pri Julijanu Apostati ni šlo za biologizem, kult prednikov je v antiki pomenil nekaj duhovnega.

To seveda ne pomeni, da moramo podcenjevati biologijo kot znanost; kot otrok sem nekaj časa želel biti biolog, mislil sem, da bom študiral biologijo, zanimala pa me je predvsem zoologija. Ko sem izvedel, da se pri tem študiju živali preučuje tako, da se jih reže pri živih telesih, me je to veselje minilo.

In seveda to tudi ne pomeni, da med ljudmi ni razlik in da dela človeške eksistence ne pogojuje biologija; ampak gre za to, kaj imamo za bistveno: tisto, kar je v eksistenci determinirano, ali tisto, kar je svobodno. V tem pogledu sem seveda skrajni katoliški univerzalist jezuitskega in Calderónovega tipa, Calderónova drama El magico prodigioso, ki zagovarja tezo, da je človeška svobodna volja, libero albedrío, tako zelo svobodna, da ne more nič narediti proti njej niti hudič, je eden mojih najljubših tekstov.

S tem pa je delno že odgovorjeno tudi na drugi del vprašanja. Zelo  problematično se mi zdi zanašanje na neke deterministične napovedi. V zgodovini imajo veliko odločilnejšo vlogo  pojavi, ki vzniknejo  nepričakovano in lahko v trenutku spremenijo predvideno situacijo. Že trenutna situacija s korono je primer, kako se lahko koordinate percepcije sveta v trenutku povsem nepričakovano spremenijo. Ključni pojavi v zgodovini slovenske kulture niso bili tisti, ki bi jih lahko deterministično predvideli, ampak so se zgodili kot erupcije, po katerih je bilo vse drugače kot prej. Navsezadnje slovenski jezik pred Prešernom in po njem ni bil isti. Pa tudi pred Kosovelom in po njem ne. Tudi partizanska revolucija je bila pojav, ki je popolnoma spremenil simbolne koordinate, pa naj jo vrednotimo pozitivno ali negativno. Bolj kot ukvarjanje z determinističnimi predvidevanji me zanimajo take spremembe. Pojavi se Kosovel - in slovenščina postane zanimiva za mnoge ljudi, da se je naučijo samo zaradi Kosovelove poezije, tako kot se je vredno naučiti portugalščine samo zaradi  poezije Fernanda Pessoe.    Seveda pa po drugi strani tudi mene skrbi nekam samomorilski odnos, ki ga v Sloveniji mnogi kažejo do lastne kulture.  In nekako razumem tudi bolečino, ki je vpisana v zelo lepo pesem Antona Aškerca Slovenski pesnik; na koncu te pesmi vidi filologa, ki bo vzel njegovo knjigi in rekel: "Hm, filologu čtivo zanimivo, / a jezik ta se več ne govori." Seveda pa je Aškerc najbrž napisal to pesem prav zato, da bi tako prihodnost odvrnil.

Jiri Kočica: Očitno nama je debata o svobodi na nek hecen način usojena, saj sva zopet pri njej. Ampak moram priznati, da me je tvoj odgovor zelo presenetil v delu, kjer govoriš, da si skrajni katoliški univerzalist jezuitskega in Calderonovega tipa. Res je, da v nadaljevanju delno pojasniš to svojo opredelitev, ampak mislim, da bo z mano vred tudi bralce zanimalo, kaj misliš s tem, ko rečeš »jezuitskega« tipa?

No, ta formulacija ni bila izrečena čisto brez humorja;  sem pa tudi poudaril, v katerem pogledu je bila mišljena: v pogledu svobodne volje. Do jezuitov občutim neko ambivalenco, pri njih si nisi nikoli docela na jasnem, za kaj gre; moram pa priznati, da me jezuitski red zelo fascinira s tem, kako je znal razumeti delovanje energij in volje v človeku; kako so znali jezuiti potencirati te energije; všeč mi je ta velikopoteznost, ki lahko doseže vse, kar hoče. Če se še enkrat referiram na Crowleyja,  je o svetem Ignaciju Loyolskem nekoč rekel, da ni nihče globlje kakor on razumel, kaj je magična volja, samo da jo je dal na razpolago napačnim silam. Carl Gustav Jung pa je v Ignacijevih Ejercicios espirituales videl celo neko vrsto zahodne »joge«. Da ne govorim o tem, kako fascinantna osebnost je bil Athanasius Kircher s svojo labirintskostjo, ki je združila podzemeljski svet, Kitajsko, egipčanske hieroglife in stare okultne tradicije v eno samo skrivnostno glasbo ... Ali pa António Vieira s svojo zgodovino prihodnosti …. O tem, kako intriganten je bil jezuitski način mišljenja, pa po drugi strani pričuje tudi paradoksno dejstvo, da so ravno iz jezuitskih šol izšli tudi izrazito prevratni umi, od Voltaira in de Sada do Fidela Castra. Celo ruski dekabristi so se večinoma šolali v kolegiju jezuita Gabriela Gruberja, ki je pred tem deloval v Ljubljani.

Sicer pa nisem vatikanski agent; res pa me je v nekem obdobju življenja srečanje s katolicizmom izredno globoko zaznamovalo – in to na zelo nenavaden, nekonvencionalen način; v središču sta bila prijateljstvo s škofom Stanislavom Leničem in izkušnja smrti; o tem sem pisal v romanu Skrij me, sneg. Za ta roman sem bil že zmenjen z neko založbo, da ga bo izdala, potem pa so mi že dogovorjeno izdajo nenadoma odpovedali; bojim se, da je bila razlog prav s katolicizmom povezana vsebina, kajti slovenski kulturni prostor je prostor neverjetnih predsodkov. Upam, da mi ga kmalu uspe izdati pri drugi založbi. Eno poglavje je bilo nedavno objavljeno v reviji Sodobnost.

Sicer pa pri sebi razne opredelitve pogosto dopolnim z njihovimi nasprotji. Blizu mi je ideja Fernanda Pessoe, da je neka trditev toliko resničnejša, kolikor več protislovja vsebuje. Pessoa je s svojim sistemom heteronimije zavestno vzpostavljal različne diskurze, ki so edini lahko zaobjeli njegovo misel v vsej njeni notranji protislovnosti. Blizu mi je približevanje stvarem skozi nasprotujoča si izhodišča; blizu mi je doživljanje realnosti kot preseka nasprotujočih si tenzij. To ni relativiziranje, ampak konkretizacija. Tudi k zgodovini in ideološkim tenzijam poskušam pristopati na ta način. To je seveda področje, kjer ljudje hitro izgubijo živce. Pomislimo na nadrealiste. Razglašali so totalno svobodo duha, subverzijo vsega in tako naprej, ampak ko se je Dalí na tak način malce dotaknil Lenina, so tudi nadrealisti takoj ponoreli; tu ni bilo več šale. Joj, ker si prej omenil družbena omrežja: zadnjič sem pomislil, da sem najbrž edini, ki ima med FB prijatelji obenem vnukinjo Josipa Broza Tita in vnuka Leona Rupnika. Marsikomu na levi in na desni bi se take kombinacije zdele škandalozne in blasfemične; ampak mene bolj kot identifikacija »prave strani zgodovine« zanima tragika zgodovine, ki se realizira skozi največje napetosti konfliktnih sil. Mogoče pa je ravno za dojetje te tragike – in zgodovina dvajsetega stoletja je bila vsekakor strahotna – potreben celo neki poseben humor. Seveda pa je tak pogled veliko bolj dramski kot političen. In smo spet pri jezuitih: zelo fascinanten mi je baročni jezuitski teater.

Jiri Kočica: Mislim, da je Nietzsche med prvimi začel govoriti o tem, kako umetnost postaja vedno bolj fiziološka (kot neke vrste usmerjena, »uporabna« biologija). In po eni strani je dejansko kup moderne umetnosti pristalo blizu te fiziološko pogojene estetske kode. Ko pogledaš monokromatske slike, ko se giblješ skozi kiparska dela Serre ali stojiš ob Duchampovi Fontani… je kup občutkov povezanih s fiziologijo. Po drugi strani se ravno zato skuša fokus obrniti na filozofsko ozadje, na koncept, ki naj bi bil v tej umetnosti tako pomemben…
Mislim, da Lev Šestov nekje pravi, da filozofija ne sme imeti nič z logiko, temveč da je to umetnost, katere cilj je razbiti logiko argumenta in prignati človeka v morje domišljije. Kjer je vse enako možno in nemožno…
Ta magična komponenta, ki je na nek čuden način popolnoma svobodna in hkrati popolnoma biološka, saj se ne naslanja nikjer več na racionalno gradnjo, temveč se prepusti intuiciji in torej nebrzdani svobodi misli, se meni zdi na nek način zelo velik odmik od tega, kar je prihajalo v evropsko tradicijo preko Heraklitovega logosa ali preko argumentacije Sokratovega »babištva«… Je to tista svoboda, s katero lahko zaključiva ta pogovor?

Miklavž Komelj: Kar se tiče fiziologije, je bilo neposredno fiziološko učinkovanje umetnin na telo v obdobjih, ki so v center postavljala duhovno dimenzijo, lahko celo še močnejše. Zame je s tega stališča najbolj zanimiv pojav stigmatizacije; ta pojav, pri katerem se na telesu nekoga, ki skrajno intenzivno kontemplira lik križanega Kristusa, pojavijo Kristusove rane, je bil zgodovinsko povezan s pojavom nekega točno določenega načina slikarskega predstavljanja križanega Kristusa, ki je bil izhodišče za kontemplacijo. Naslikane slike so prehajale v svet vizijskih predstav, te pa so spet zelo neposredno učinkovale na telo.

Z navedkom Šestova pa si se dotaknil problematike, o kateri sem ravnokar pisal v nekem eseju, ki sem ga poslal na neki natečaj. Globoko se strinjam, da se resnična misel dogaja onkraj logičnega argumenta; seveda ga potrebuje, ampak sam logični argument še ni misel, čeprav se vsi s tem ne bi strinjali; ameriška pesnica Katy Bohinc (potomka Slovencev in Clevelanda) pravi, da je edina resnična misel matematika. V tistem eseju citiram odlomek iz Yeatsovega dnevnika. V nekem klubu so debatirali o nekem političnem vprašanju – in Yeats je opazil, da je čisto vse argumente, ki so mu prišli na misel, izrekel kdo drug; in naprej je razmišljal tako: »Logika je stroj; lahko jo prepustimo njej sami; ne da bi ji pomagali, bo prisilila tiste, ki so navzoči, da izčrpajo snov. Bedak bo enako verjetno kot modrec izrekel primeren odgovor na vsako trditev. Če je neki argument pozabljen, bo šel nekdo domov nesrečen. Svoj denar vržeš na mizo in dobiš prav toliko drobiža.«  Stil in osebnost (zavestno pridobljena in s tem maska) sta edini izhod iz vse te vneme barantanja …« Misel vznikne na strani subjekta. Resnična misel je poetična v izvornem smislu grške besede poiesis: v smislu dejavnosti, s katero privedemo v obstajanje nekaj, kar prej ni obstajalo.

S tem pa smo tudi že na področju magičnega. S tem seveda ne mislim kakšnega vulgarnega čarovništva, ampak umetnost delovanja s čistimi silami.

In seveda se tu spet odpre problematika determinacije in svobode, ki je v umetnosti ključna že na ravni, kako dojemamo na primer kakšno melodijo. Kaj nas tako prevzame v neki popolni melodiji? Da je vsak ton na svojem mestu po neki absolutni nujnosti, a je obenem vsak zase čisto presenečenje, manifestacija svobode, vznik ex nihilo. Magično je spoznanje, kako je prav tisto, kar se kaže kot determinirano, manifestacija svobode.  Sufijska tradicija govori o tem, kako je vse tisto, kar se v življenju nekega bitja kaže kot determinizem, rezultat svobodne odločitve tega bitja pred začetkom sveta. Če smo ujeti v linearnost časa, seveda pomeni ta misel še hujši determinizem od običajnega. Toda gre za to, kako vstopiti v ta trenutek pred začetkom sveta zdaj; največja umetnost vedno znova govori o tem, saj se dogaja tu. Zgodovinsko je seveda obstajal čas, ko na primer ni bilo Bachove ali Mozartove glasbe; toda ko poslušamo Bachovo ali Mozartovo glasbo, vemo, da svet v resnici nikoli ni bil brez nje, ker ta glasba prihaja iz tega trenutka pred začetkom sveta. O tem razmerju med determinacijo in svobodo sem poskušal pisati tudi v statičnem misteriju Ni mogoče čakati zaman, ki izhaja iz neke sufijske legende z Jave in ki bo javnosti predstavljen predvidoma malo pred koncem tega leta v okviru nekega čudovitega sodelovanja z Lejo Jurišić.

Jiri Kočica: Miklavž, hvala za ta lep in izčrpen pogovor. In hvala tudi za sliko in pesem, ki si nam jo namenil za pogled, vpogled in branje. 

  

Fratelli dei cani

 

I.

 

In vendar – vzeti nase

tisti poslednji škandal –

nenajdljiv za vse čase

izvesti ritual,

ki ukinja vse rituale …

(Na srečanje

ni mogoče biti pripravljen.

Drugače ni srečanje.)

 

Ne sprejeti tega,

kar nudi rajski vrt –

ne tega ne drugega brega –

ne umreti – biti Smrt.

Boš požgal gledališča,

če gledanje jemlje vid?

Če zate ni bivališča

zunaj templjev in piramid.

 

In vendar – vzeti nase

vse, čemur sem kdaj utekel –

spet slišati vse glase –

kako mi je v sanjah rekel

mrtvi škof – kakšna vloga – :

»To je bila

moja naloga.«

(Umreti – od snega.)

 

In vendar – vzeti nase

svobodo kot dolžnost –

in vendar – igra se …  –

kakor las tanek most –

in vendar – ničesar vzeti –

ne umreti – biti Smrt –

in vendar – zdrveti

hitreje kakor Hrt.

 

 

II.

 

Še več – vzeti nase

tisti poslednji škandal –

pustiti vsak »Ne dá se« -

biti kralj.

Kakšna totalna odpoved,

ki sprejema vse –

ne izpoved ne zapoved ne spoved

rane ne zapre.

 

Sprejeti kot svoje kraljestvo

vse, pred čemer si

hotel zbežati – zvesto

ti sledi.

Kdo se ne bi počutil

paralizirano

v minuti

z absolutno močjo?

 

Kot da se spreminjam v srno

zraven svojega lovskega psa. –

Jaz uporabljam črno

v pomenu zlatá. –

Nekdo me k svoji najtežji

uri kliče kot zvon. –

Ko pridem, zgubim ravnotežje –

vidim, da sem on.

 

Ne drug, ne drug, ne drug.

Nihče ni drug, nihče.

Jaz ni nekdo drug.

Kdor je drug, umre.

Kar je resnična Magija –

tisti poslednji škandal:

odpoved vsem čarovnijam.

(Ta kamen je bil Graal.)

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 5. Aug 2020 at 12:29

102 ogledov

Kolumna Alešom Erneclom: intervju z Jaredom Taylorjem
En od pomembnejših intervjujev Aleša Ernecla: tokratni gost pred mikrofonom je Jared Taylor  Taylor je vsekakor med najbolj iskanimi komentatorji današnjih naraščajočih težav, ki se dotikajo medrasnih in medetičnih konfliktov tako v Evropi kot v Ameriki.  Njegova široka razgledanost (Taylor je študiral filozorijo in ekonomijo), njegovo odlično poznavanje tako japonske kot tudi afriških kultur, odlično retorično znanje in jasnost v odgovarjanju, obetajo vsakemu gledalcu zares odličen vpogled v težave naše zahodne kulture in civilizacije, ki jih z Alešem Erneclom izpostavita. (uvod napisal J. K.)

Sun, 26. Jul 2020 at 12:32

140 ogledov

ZAKAJ RTV Slovenija z molkom ščiti Jankoviča glede ovadbe za sum volilne prevare?
Zakaj je Janković moral uvoziti volivce !? Razlog je preprost, ker mu je zmanjkalo Ljublančank in Ljubljančanov, ki bi volili zanj z rezultatom nad 50 % . Moral je zmagati že v PRVEM KROGU, s čemer se je izognil neposrednemu soočenju z izzivalcem Anžetom LOGARJEM v drugem krogu. V tem primeru bi ZOKI »popušil« na enak način kot je »popušil« v parlamentu 67 : 0 v primeru kanala C0. Tega si Kučanov kočevski medved ni smel in ni upal dovoliti, saj je v duelih soočanja z resnico – s fakti, izrazito slab in izgubi živce, tako kot jih je izgubljal zaradi bančne luknje v duelih z Anžetom Logarjem na preiskovalni komisiji v DZ, ko je bil Zoki za volilce, ki se jim vsaj malo svita v glavi, povsem deklasiran. Uvozna kvota 35.000, ki je navedena v ovadbi je dovolj velika količina, da je to prevaro omogočila. Toliko Zoki zna tudi računati, ne samo lagati !!! Več o tem v https://drzavljank.si/post/551297/kazenska-ovadba-zaradi-utemeljenega-suma-uvoza-volivcev-v-ljubljani-2018Javni servis RTVSLO pa je tukaj povsem jasno opredeljena - z molkom, ki ga »javni servis« o-ne-mogoča in stranskimi zgodbami, ki odvračajo od bistva, da so bile Lokalne volitve Ljubljani z Uvozom volilvcev 2018 UKRADENE !!! Zato sta Upravno in Ustavno sodišče stisnila REP MED NOGE !

Fri, 24. Jul 2020 at 08:02

628 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Evropa, lahko noč!  
V zadnjih dneh smo slišali besedno zvezo »pravna država« tolikokrat, da je postala mašilo za besedovanja, ki jim ni videti konca. Ponosni državljani »druge Švice« smo uspeli izprositi vbogajme pri bogatih, ali kot se jim sedaj reče, »varčnih« članicah EU, kjer smo končno dosegli status, da lahko sedimo za isto mizo, kot nekakšni revni sorodniki na poročnem kosilu. Kdo nam pridiga o tem, da smo do pomoči zaradi pandemije upravičeni le v primeru, da bomo spoštovali načela pravne države?! Kot revni sorodniki seveda nismo bili direktna tarča napada, ki ga izvaja že kar nekaj časa EU pod vodstvom bivše članice Stasi-ja, pripadnice naroda, ki naj bi ga bremenila kolektivna krivda za milijonske žrtve, nad večjima, pomembnejšima in za Evropo bolj nepogrešljivima članicama, ki naj bi jih, če gre verjeti njegovim izjavam, podpiral tudi naš predsednik vlade. Če ju je, hvala Bogu, ker, pogojevati pomoč, ki pade z bogataševe mize, s »spoštovanjem pravne države«? Včasih bi rekli, da naj se jim posuši roka, da ne rečem jezik, in da bi morala strela udariti naravnost vanje vsakič, ko so izrekli besedo »pravna država«. V Evropi je »pravna država« očitno evtanazirana, milostno usmrčena. Naivni smo mislili, da so sodbe Evropskega sodišča za človekove  pravice nekakšne božje sodbe, Bog pa se ne moti, ali ne? Vendar smo kaj hitro ugotovili, da temu ni tako. Tolažili smo se, da sodišče ni sestavljeno le iz sodnikov držav članic EU, temveč z vsemi, tudi s sodniki iz eksotičnih držav, ki so nam bistveno dlje, miselno kot geografsko, pa so nas neprijetno presenetile sodbe. Zaradi primera Lukenda smo spreminjali procesno zakonodajo, ustvarjali vrsto novih delovnih mest, sodniki so dobili pomočnike, pomočniki pomočnike, svetovalci svetovalce, sodbe pa so postajale vedno bolj izmaličene, tako vsebinsko kot tekstovno. Obup stranke, ki ne razume, kaj je »pesnik hotel povedati«, čeprav ima sodba toliko strani kot marsikatera knjiga, poznamo vsi odvetniki. Kazen, ki si jo kot odvetnik prislužiš, če nisi bil uspešen na prvi stopnji, pa je, da jo moraš prebrati in jo skušaš razumeti ter dokazati, da preko petdeset strani v ničemer ne izpodbija navedb tvoje stranke. Vendar odvetniki smo se utrdili, še največje nesmisle sprejemamo in smo srečni, da naši sodniki, vsaj v glavnem, ne sprejemajo in ne sledijo evropski ideji o »pravni državi«. O tem pravzaprav želim nekaj povedati tudi tistim, ki imate srečo, da se ne srečujete s »pravno državo« v svojem življenju; ki pridete na sodišče le, ko dedujete ali ko iščete pravico proti redarjem ljubljanske občine. Kako si Evropa predstavlja pravno državo? Ne, ne gre za iste vatle, o katerih nam govori Janez Janša, ne gre za prvorazredne in drugorazredne. Gre preprosto za bele in nebele. Prometna nesreča s smrtnim izidom bo povzročitelju prinesla zaporno ali pogojno odloženo zaporno kazen, temnopoltemu vozniku, ki bo zapeljal po območju za pešce in se trudil, da bi povozil čim več pešcev, pa zdravljenje na psihiatriji, mogoče psihološko pomoč, saj je bil v času naklepnega umora nič hudega slutečih sprehajalcev depresiven. Niti Evropa niti Avstralija se nista ovili v črno po takih pokolih. Se pa je, bil je marec 2019, Nova Zelandija »ovila« v črno. Streljanje v mošeji, ki ga je izvršil 28 letni Tarrant, ki je pred tem napisal manifest,  v katerem je skušal obrazložiti nerazumljivo. Celo v Sloveniji smo izvedeli podrobnosti o žrtvah, ena je imela mesnico, verjetno halal, eden je bil pridigar… Ne, nikoli ne more človek doumeti takšnega dejanja, vendar je moje vprašanje, ali se je Evropa, tista varčna, bogata, vprašala, koliko krvi je na njenih rokah?  Strelec se je vrnil z daljšega potovanja po Evropi, prizadelo ga je, da se Evropa spreminja v Bližnji Vzhod, v Indijo, Pakistan, Afriko, da je majhno invalidno deklico brez milosti povozil islamski terorist. Svet je s polic umaknil knjigo Jordana Petersona, profesorja klinične psihologije, s pomenljivim naslovom »Protistrup za kaos«, baje zaradi fotografije, na kateri se je profesor fotografiral z osebo, ki je imela majico z napisom »Sem ponosen islamofob«. Katere knjige so umaknili iz prodaje po terorističnih napadih po vsem svetu, ki so se in se dogajajo v imenu islama? Nobenih! Nasprotno, koran se prevaja v vse jezike, v hotelskih sobah ima mesto poleg Svetega pisma, krščanske katedrale, pomniki naše civilizacije, gorijo, storilcem posilstev se ne sodi, sodi se ženskam, ki spolno nadlegovanje prijavijo, novinarji ne smejo obveščati javnosti, rasno profiliranje storilcev kaznivih dejanj je prepovedano, preprodajalcev droge niti več ne aretirajo, pretepov, za malo sprostitve in zabave, nad nemočnimi starimi, ženskami, učenci, ne obravnavajo kot delikte, ampak kot del integracijskega procesa. Zato, draga Evropa, ne govorite o »pravni državi«, dragi Janez Janša, ne govorite o prvo in drugorazrednih. Drugorazredni smo postali vsi belci, ker nas tako obravnavajo naša sodišča, ker politiki v imenu nekakšne politične korektnosti odstranjujejo spomenike, lastne spomenike domnevnih zasužnjevalcev v Afriki. Pri nas stojijo spomeniki dokazanim množičnim morilcem in nisem slišala, da bi Evropa povzdignila glas in zahtevala, da se le ti odstranijo, niti nisem slišala, da bi to zahteval Janez Janša ali njegova vlada, ki se hvali, kot beračica, da je uspela sorazmerno veliko priberačiti. Naenkrat je »pravna država«, zakonodaja, sodišča, policija, davkarija le za bele Evropejce, ki morajo delati pokoro za domnevno izkoriščanje pred nekaj sto leti. »Pravne države« ni, ni niti iluzije o »pravni državi«, zato me resno zanima, kaj naj bi spoštovali? Naj naredimo, kot člani sekte Svetišče ljudstva, ki jo je vodil Jim Jones, množični samomor? Je evropski Jim Jones Angela Merkel in njena evropska združba? Je bilo dejanje Nemčije, ki je zaplenila zaščitno opremo med najhujšo krizo, dejanje »pravne države«? Dejanje solidarnosti, enakosti ali skrbi za lastno »rit«? Je skrb za lastno rit tudi denar in ali je Janez Janša Judež, ki je prodal državo za srebrnike? Naj me nekdo prepriča, da ne gre za kravje kupčije na škodo bele rase!

Fri, 24. Jul 2020 at 06:35

1443 ogledov

Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
V prejšnjih delih eseja o Jugoslaviji je bilo govora o sistematičnih kršitvah osnovnih človekovih pravic pod komunističnim režimom v Jugoslaviji. In prav je, da ideologe in največje zločince v naši zgodovini prikažemo v besedi in sliki. Da ostanejo za večnost zaznamovani in da se nikoli ne pozabi milijonov ljudi, ki so zaradi njihove sle po oblasti in želje po prelivanju krvi umrli, trpeli in imeli uničena življenja. Dejstvo je, da so bili komunistični voditelji veliki manipulatorji, in da so s svojimi lažmi in dejanji grobo posegli v zgodovino in kulturo Slovenskega naroda. Tipični primer manipulacije s pojmom »proti-fašizem« (oziroma »antifašizem«) je označitev peterokrake zvezde, ki je bila partizansko znamenje«, za »antifašistični« simbol, čeprav tega simbola niso uporabljali zahodni zavezniki, ki niso bili nič manjši protifašisti od sovjetskih in drugih komunistov, ki so edini uporabljali rdečo zvezdo.  Problem komunistov, ki so bili na oblasti v obdobju 1945-1990 je bil, kako prepričati ljudstvo, da je njihova oblast legitimna (to je, da so upravičeni do vladanja) v odsotnosti svobodnih volitev, ki edine v demokraciji podeljujejo legitimnost nosilcu oblasti. V ta namen je bil sproduciran mit o »NOB«, za katerega promocijo je bilo porabljeno ogromno davkoplačevalskega denarja. Pravljica o »NOB«, »narodnih herojih« in »narodnih izdajalcih« (uradna ali šolska zgodovina socialističnega obdobja, ki se je v marsičem ohranila še danes), ki je bila do onemoglosti ponavljana v šolah, medijih, na prireditvah in v vsem javnem življenju, je tako imela za osnovni cilj, da vcepi v glave ljudi prepričanje, da je Zveza komunistov upravičena do oblasti in da svobodne volitve niso potrebne. Izza današnjega ponavljanja te pravljice in gojenja mita o »NOB« pa se skriva isti namen opravičevanja obstoja komunističnega režima, njegovega nedemokratičnega prihoda na oblast ter zločinov, ki so bili pri tem storjeni, ker je to v interesu postkomunistične levice, katere politična moč v veliki meri temelji na javnem mnenju, ki verjame v »NOB« ter na podedovanem medijskem in finančnem monopolu nekdanje Partije, katere pravne naslednice so stranke te politične opcije. Zato je še bolj pomembno, da ljudem odpremo oči in imenujemo zločince. Začnimo kar z vrhovnim zločincem in ideologom komunizma v Jugoslaviji Josipom Brozom TITOM Predvsem je nedopustno, da v 21. stoletju živijo ljudje, ki častijo enega največjih klavcev v zgodovini človeštva, in povezujejo našo sedanjost s tem zločincem. Nedopustno je, da se na hribih po Sloveniji bohotijo napisi, ki jih seveda skrbno negujejo »zagovorniki vrednot NOB«, stari UDBOVSKI sodelavci in skrajni levičarji, kar je skrajno žaljivo za vse žrtve, ki so jih po nalogu tega ideologa povzročili komunistični klavci po celotnem področju bivše Jugoslavije. Skrajno nedopustno in žaljivo za slovenski narod je, da se po nekaterih mestih po Sloveniji še vedno v posmeh vsem žrtvam komunizma bohotijo kipi in skulpture, ki predstavljajo tega klavca balkanskih in evropskih narodov. Priznan psihoanalitik iz ZDA je o Titu napisal zanimivo tezo: »Tito je bil serijski morilec  sodobnega časa, je super zvezdnik častilcev komunizma in čista  poosebljenost dveh največjih zahodnih fascinacij: krvi in smrti.« Takšni ljudje so fascinantni ne glede na to, kako odvratna se nam lahko zdijo njihova dejanja. Tito je bil  Serijski morilec. Normalen psihopat patološke matere z veliko obsedenostjo po denarju, slavi in krvi. Josip Broz -TITO je v resnici bil okoreli stalinist, katerega MIT se je začel leta 1943 v mestu Jajce v Bosni in Hercegovini, ko je manjšina delegatov na zasedanju AVNOJA imenovala Tita za dosmrtnega voditelja države Jugoslavije. Od tega dne dalje so vse partizanske enote na področju celotne Jugoslavije dobile navodilo, da se ne prepeva več pesmi mrtvim herojem partizanom, temveč samo in izključno Titu. Šele po njegovi smrti in z osamosvojitvijo Slovenije in ostalih držav na področju Jugoslavije smo začeli dobivati resnične informacije o tem človeku, ki se ga je 45 let slavilo bolj kot Boga. Tako smo izvedeli, da je v predvojnih letih v Rusiji ovajal svoje sodelavce in tovariše, ki so kasneje izginili v stalinističnih čistkah, po ocenah strokovnjakov in zgodovinarjev, je zaradi njegovih ovadb bilo ubitih od 90 do 100 komunistov. Sodeloval je v revolucionarnem boju v Španski državljanski vojni, kjer so komunisti počeli strašne zločine, čeprav je zanikal udeležbo, se je kasneje izkazalo, da je aktivno sodeloval v bojih in počel zločine nad človeštvom. In sicer je deloval v komunističnih terorističnih celicah v okolici Barcelone. Ni bil poveljnik ali komandant kake čete. Bil je posebni sodelavec po navodilih katerega so se izvajali izven sodni poboji. Njegov vloga v povojnih izvensodnih pobojih na področju Jugoslavije se prikriva. Dejstvo pa je, da je on ukazal te poboje, da jih je v večini slovenskih krajev, ki jih je »naključno obiskoval« prav v mesecu maju in juniju, ko se je večina teh pobojev zgodila, tudi osebno nadzoroval. (1) Edvard Kardelj- KRIŠTOF, učitelj in pisatelj, narodni heroj. Glavni ideolog samoupravnega socializma v Jugoslaviji, s katerim je popolnoma uničil gospodarstvo Jugoslavije in glavni krivec za izgubo Istrskega polotoka, ki ga je samovoljno predal republiki Hrvaški. Titov ideolog in nosilec nove marksistične misli. Edvard Kardelj je avgusta 1941 (Delo, št. 2) v članku Za osvobodilno fronto slovenskega naroda zapisal: »... neizmerna ljubezen slovenskega ljudstva do bratske družine sovjetskih narodov, do Rdeče armade in do velikega Stalina, čigar genialna misel je vodila milijone sovjetskega ljudstva od uspeha do uspeha, od zmage do zmage.« In dva stavka naprej: »Slovensko ljudstvo se danes s studom in grenkobo spominja gnusnih klevet in laži proti Sovjetski zvezi, ki jih je še pred nekaj meseci širilo časopisje naše reakcionarne gospode ...« Komunisti so si torej že na samem začetku prilastili termin »slovensko ljudstvo« in se podpisovali z njim. Konec avgusta 1941 je Edvard Kardelj v Delu objavil članek Za osvobodilno fronto slovenskega naroda, v katerem lahko beremo, da Komunistična partija »kot najmočnejša politična sila slovenskega naroda daje iniciativo v formiranju fronte odpora proti fašističnim okupatorjem.« Kardelj je torej razglasil KPS za »najmočnejšo silo slovenskega naroda«. 15. avgusta 1941  je Edvard Kardelj skupaj z Zdenko Kidrič in Francem Ravbarjem - Vitezom v Ljubljani ustanovil Varnostno-obveščevalno službo (VOS). Eden glavnih ideologov povojnih pobojev na področju Slovenije.  (2) Boris KIDRIČ, politik, partizan, narodni heroj, ki je 5. maja 1945 postal prvi predsednik slovenske komunistične vlade. Senca Edvarda Kardelja. Kot vodilni politik na Slovenskem je imel odločilno vlogo tudi pri zaključnih operacijah in čiščenju političnih nasprotnikov v Kočevskem Rogu, Teharjah, Hudi jami in še kje. Spomnimo se samo Kardeljeve depeše o »prepočasnem čiščenju«. Postal je zvezni minister za industrijo in eden izmed »najzaslužnejših« ljudi za industrializacijo Jugoslavije, tako imenovano prvo petletko. (3) Zdenka ARMIĆ KIDRIČ, sovjetska obveščevalka, neslovenska voditeljica teroristične organizacije VOS, ki je med vojno pobijala zavedne Slovence in aktivno sodelovala povojnih pobojih v Kočevskem Rogu. Njena sla po krvi je bila tolikšna, da so komunisti od njenega moža BORISA KIDRIČA zahtevali, da jo umakne. (4) Miha Marinko-POLDE, organizator NOB na Štajerskem in Dolenjskem ter prvi politični komisar slovenske partizanske vojske in Glavnega štaba NOV in POS. Častni občan mesta Ljubljana in Kamnik. (5) Franc Leskovšek- LUKA, od 1942 član Izvršnega odbora OF in Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije; udeležil se je Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in bil izvoljen v Predsedstvo SNOO/SNOS, pa tudi AVNOJ-a. (6) Aleš Bebler -PRIMOŽ TRATNIK ali ANTON HARTMAN,  slovenski španski borec, partizan Ob začetku vojne 6. april 1941 so člani Komunistične partije ustanovili v Ljubljani operativno komisijo, v kateri je bil Bebler vojaški izvedenec. Glavna naloga komisije je bila priprava tehnike za sabotažne akcije na raznih prometnih cestah in železnicah. Skupaj s svojimi sodelavci je  načrtoval razne partizanske operacije v okviru OF. Ko je bilo junija 1941 ustanovljeno Vrhovno poveljstvo partizanskih čet, je bil imenovan za načelnika štaba oz. namestnika poveljnika. V Ljubljanski pokrajini je kot namestnik poveljnika formiral III. grupo odredov. (7) Boris Kraigher- JANEZ, slovenski komunist, partizan, politični komisar, prvoborec. Med novembrom 1942 in majem 1943 je bil organizacijski sekretar na sedežu CK KPS in nato še nekaj časa v. d. Od 14. julija 1943 do 5. oktobra 1944 je bil politkomisar Glavnega štaba NOV in POS. Udeležil se je Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, kjer je bil izvoljen v plenum OF ter v slovensko delegacijo Avnoj-a. Septembra 1944 je postal član IO OF. Od marca 1945 je bil tudi politični sekretar oblastnega komiteja KPS, tajnik pokrajinskega odbora OF in podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje. (8) Vida Tomšič, slovenska predvojna komunistka, prvoborka, partizanka, februarja 1944 izvoljena v Slovenski narodnoosvobodilni svet. Nekaj časa je urejala časopis Ljudska pravica in opravljala organizacijske naloge v Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije. Po prehodu v Jugoslavijo so jo odpravili v Slovenijo, kjer je bila izvoljena v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) in opravljala različne medvojne politične dejavnosti, zlasti med ženskami (AFŽ). 5. maja 1945 je bila v Narodni vladi Slovenije (Ajdovska vlada) imenovana za ministrico za socialno politiko (9) Ivan Maček- MATIJA, slovenski partizan, general, politični komisar, prvoborec. 1942 je bil imenovan za političnega komisarja Glavnega štaba NOV in POS. Sredi maja leta 1942 je s štabom odšel na osvobojeno ozemlje. Oktobra 1942 je bil imenovan za komandanta Glavnega štaba NOV in POS (ter Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije) in vodil protiofenzivo proti beli gardi. Konec leta 1942 je sodeloval tudi v bojih na Hrvaškem v četrti sovražni ofenzivi. Julija leta 1943 je dolžnosti komandanta glavnega štaba predal Francu Rozmanu. Od takrat naprej je nastopal kot član Politbiroja CK KPS in se je ukvarjal izključno s političnim delom. Na kočevskem zboru oktobra leta 1943 je bil izbran za člana Slovenskega narodno osvobodilnega odbora (od 1944 SNOS) in AVNOJ, septembra 1944 še v IOOF. Spomladi 1944 je odšel v Vrhovni štab NOV in POJ in doživel nemški desant na Drvar. Po vrnitvi v Slovenijo je prevzel dolžnosti načelnika OZNE za Slovenijo, kar je ostal do začetka leta 1946, ko je za nekaj mesecev (marec-junij) prevzel notranje ministrstvo. Eden glavnih organizatorjev povojnih pobojev na terenu. (10) Franc Rozman- STANE, slovenski španski borec, partizan, general in narodni heroj  je postal vojaški inštruktor pri Glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet. Moral je postaviti na noge Štajerski partizanski bataljon (Druga grupa odredov, IV. operativna cona). Združili bi ga iz partizanskih čet (Revirske in Savinjske čete), ki so delovale na Štajerskem že jeseni 1941. 20. septembra je prišel v tabor Radomeljske in Mokriške čete v gozdu pri Sostrem pri Ljubljani. V začetku oktobra je prišel v tabor Savinjske in Revirske čete na Dobrovljah nad Braslovčami. S četama je šel preko Savinje na Grmado nad Šoštanjem, kamor je prišla tudi Pohorska četa. Tu je formiral I. Štajerski bataljon. Med 7. in 8. oktobrom je vodil I. Štajerski bataljon pri napadu na Šoštanj in kasneje 25. oktobra v bitki na Čreti. Nemci so se ga neprestano želeli znebiti in so mu postavili več zased. 28. oktobra je vodil I. Štajerski bataljon iz Griž pri Celju na Kozjansko na »brežiški pohod«, ki naj bi preprečil Nemcem izseljevanje Slovencev v Posavju. Zaradi snega in nemškega pritiska se je bataljon 7. novembra zjutraj vrnil v Griže. Tu je bataljon razdelil na več skupin za prezimovanje, sam pa odšel v Ljubljano, kjer je Glavno poveljsko slovenskih partizanskih čet odobrilo njegovo delo in ga poslalo na Dolenjsko, da tam organizira II. Štajerski bataljon, ki naj bi okrepil partizansko vojsko na Štajerskem. Spomladi 1942 je Franc Rozman postal poveljnik slovenske 1. štajerske partizanske brigade, ustanovljene 5. aprila 1942 na Kremenjaku na Dolenjskem[4], in je štela več kot 300 borcev. Po svoji organizacijski sestavi, sposobnosti borcev in bojni moči je bila tedaj najmočnejša slovenska partizanska enota. Pozneje je bila brigade reorganizirana v Drugo grupo odredov, kateri je poveljeval Rozman. Pozneje je bil še poveljnik 4. operativne cone. (11)   Mitja Ribičič, partizan, komunist je oktobra 1941 postal član KPS, delal je v Centralni tehniki KPS, 1942 pa je vodil ljubljanske ilegalne tiskarne. Vsa njegova družina je bila hudo preganjana in po zaporih, mama in sestra sta bili mučeni in nato v zloglasnem ženskem zaporu pri Benetkah. Junija 1942 je šel k partizanom na Štajerskem, kjer je prav tako organiziral ilegalne tiskarne. Konec leta 1942 je bil sekretar Moravško-litijskega okrožja, nato do junija 1943 politkomisar Kamniško-savinjskega odreda, od juija? 1943 komisar Šlandrove brigade, od septembra 1943 komisar IV. operativne cone, od marca do maja 1944 na partijskem tečaju CK KPS, nato pa komisar Koroške grupe odredov. Od novembra 1944 do aprila 1945 se je šolal na višji vojaški (politični?) šoli (akademiji Dzeržinskega?) v Moskvi. Po osvoboditvi je delal v OZNA in UDV za Slovenijo kot pomočnik načelnika OZNE in od 1947 kot pomočnik notranjega ministra (sodeloval je pri pripravi insceniranih političnih procesov po stalinističnem vzoru) in ideolog komunističnih koncentracijskih taborišč v Sloveniji in Jugoslaviji. (12)   Stane Semič-DAKI, slovenski partizanski častnik, španski borec, glavni požigalec vasi v Suhi Krajini. Zaradi teh dejanj je postal prvi narodni heroj v Sloveniji.   Vsi ti ljudje in njihovi nasledniki, SERGEJ KRAIGHER, ALBERT JAKOPIČ, FRANCE POPIT, STANE DOLANC, ANDREJ MARINC, FRANC ŠETINC, JOŽE SMOLE  in MILAN KUČAN, so sodelovali pri zločinskem podvigu imenovanem NARODNOOSVOBODILNI BOJ bodisi neposredno ali posredno, pri prikrivanju masovnih pobojev in prikrivanju morišč pobitih političnih nasprotnikov. Zgoraj našteti so s svojimi pomagači aktivno sodelovali pri zločinih nad človeštvom, medtem ko so ostali, čeprav so vedeli za obseg teh zločinov le te prikrivali in s tem storili krivico in zločin nad slovenskim narodom. V času, ko jasno vidimo, kako se duh totalitarizma znova oživlja in z novo močjo vrača v našo prelepo domovino, se naši oblastniki, (in mogoče celo kdo iz naših vrst) bojijo označiti komunizem za zločinski sistem in še bolje- za KRIMINALNO IDEOLOGIJO, ki jo je potrebno prepovedati z zakonom. Najmanj, kar bi bilo potrebno nujno storiti, je vsaj simbolno sprovesti sodni proces proti komunizmu in ga kot sistem obsoditi ter se od njegovih metod in njegovih grozljivih posledic ograditi. Največje zločine komunizma proti človeštvu pa bi bilo nujno potrebno tudi obravnavati v osnovnih šolah in srednjih šolah pri zgodovini, kar se trenutno dogaja le res v minimalni meri (ali pa se celo ne dogaja, kjer se učitelji odločajo izpustiti določene vsebine). Nujno potrebno se je zavedati, da je Jugoslavija bila nedemokratična zveza okupiranih držav, ki jo je vodila nelegitimna skupina kriminalcev, ki so uvedli diktatorski režim na podlagi gole sile in ustrahovanja ljudstva, in ki so prišli na oblast na nelegitimen način, z nemoralnimi sredstvi in množičnim pobijanjem (večinoma po vojni neoboroženih) nasprotnikov, ki so bili vrnjeni iz Avstrije kot vojaški ujetniki. Gre torej še za dodatno kršenje Ženevske konvencije o pravicah vojnih ujetnikov. Zato so v boju s komunistično pošastjo dovoljena vsa legitimna sredstva. Potrebno je na vsakem koraku z vsemi legitimnimi sredstvi razkrinkavati in napadati vse, kar je komunistično, "samoupravno", jugoslovansko, vse kar je povezano s komunistično idejo, ki ji je vrojen leninizem oziroma stalinizem in potrebno je enkrat za vselej dokazati tem "kaviar komunistom", da so vsa njihova dejanja v nasprotju z interesi slovenskega naroda. Treba je z vsemi legitimnimi sredstvi napadati JLA, in vse tiste, ki ji dajejo pravico braniti jugoslovansko idejo, ker JLA nikoli ni bila slovenska vojska (niti vojska dejanskega ljudstva jugoslovanskih narodov), ker je bila okupatorska in protiljudska. Upirati se je potrebno vsaki idejo o "bratstvu in enotnosti", upirati se je potrebno ideji o oživljanju tega jugoslovanskega nestvora, tega pokopališča slovenskega naroda.  (1) http://www.politikis.si/2009/11/intervju-pero-simic-avtor-knjige-tito-skrivnost-stoletja/ (2) Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, samozaložba, 1996 (3) https://www.casnik.si/umrl-je-tovaris-boris-kidric-60-let-kasneje/ (4) http://www.zupnija-selnica.si/sl/dogodki/551/konec-vojne-ideolosko-zlorabljajo/ (5) https://sl.wikipedia.org/wiki/Miha_Marinko (6) https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Leskošek (7) https://sl.wikipedia.org/wiki/Aleš_Bebler (8) https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Kraigher (9) https://sl.wikipedia.org/wiki/Vida_Tomšič (10) https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Maček (11) https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Rozman_-_Stane (12) https://sl.wikipedia.org/wiki/Mitja_Ribičič  

Sat, 18. Jul 2020 at 13:19

2217 ogledov

Rtv Slovenija zavaja, manipulira, indoktrinira, zamolči in tolče po Slovencih
Zavestno in inteligentno manipuliranje z organiziranimi navadami in mnenjem množic je pomemben dejavnik demokratične družbe. Tisti, ki manipulirajo s tem nevidnim mehanizmom družbe, tvorijo nevidno vlado in ta nevidna vlada resnično obvladuje in vodi našo državo. E. Bernays Zadnjih nekaj mesecev poteka vroča debata glede programa RTV Slovenija in upravičenosti do prisilnega para- davka, ki ga moramo plačevati za njeno delovanje. V zadnjih dneh se je ta debata preselila iz raznih družabnih omrežij v Državni zbor saj je nov predlog za to, da se 5% tega denarja nameni drugim medijem, naletel na zelo hude odzive s strani opozicije. Zdi se mi nujno, da se naštejejo vsi tisti najbolj problematični prijemi, pri katerih se RTV Slovenija kaže kot nekompetentna inštitucija za vlogo, ki naj bi jo imela kot nacionalna radio-televizija in osrednja nacionalna medijska hiša. Pri tem bi seveda bil tiho, če bi šlo za privatno medijsko hišo (čeprav je tudi tam izrazita nagnjenost v določeno politično smer lahko problem, ko gre za male države ali v primeru, če se več večjih medijskih hiš usklajeno drži določene smeri, kajti v takem primeru se vpliv na politiko in odločanja tako zelo prevesi, da ne moremo več govoriti o normalni demokraciji. Danes to vidimo v skoraj vseh zahodnih državah, toda o tem kdaj drugič- v tem primeru se bom osredotočil predvsem na RTV Slovenija.) Spodaj so izhodišča, našteta po točkah, po katerih bom pisal- morda bo za nekatere bralce zadostovalo že to, da jih naštejem in primaknem en sam kratek opis. Za večino bralcev pa bo najbrž potrebno še nekaj dodatne razlage in morda še kakšen link na pomembne tekste v povezavi z vsebino. 1.  Muenzenbergov princip (50% politično jasno usmerjenih informacij, drugih 50% vseeno. To RTV Slovenija izvršuje preko prerazporeditev trajanja in bolj ali manj gledanih terminov.) Willi Muenzenberg, ki so ga imenovali rdeči milijonar, je bil komunistični propagandist in medijski pomočnik sovjetske Internacionale za ustvarjanje komunizmu naklonjene medijske slike po državah, kjer je lahko ustanavljal svoje časopise in so bile v interesni sferi internacionalnih komunističnih sil. Pri tem je uporabljal taktiko, po kateri je dosegal navidezno »objektivnost« časopisov na način, da je 50% vseh novic moralo biti nagnjenih v »levo« (torej v smer komunizma in naklonjeno vsemu, kar je komunistično), drugih 50% pa je lahko bilo »karkoli«, celo delno nasprotno komunizmu, saj je s tem dosegel videz nepristranskosti. Tako se je vsakič lahko izognil obtožbam, da vodi medijsko usmerjeno propagando za komuniste, saj je vedno bilo najti v njegovih časopisih tudi druge in drugam usmerjene novice. S takim načinom je sčasoma pridobil veliko novih bralcev, hkrati pa je s tem »pral možgane« množicam skozi usmerjanje v določene teme in skozi določeno politično usmeritev. RTV Slovenija pri svojem delu uporablja podobno shemo, pri čemer uporablja določeno politično usmeritev na način, da uporablja časovno bolj pomembne termine in več časa za levo usmerjene, socializmu in komunizmu naklonjene vsebine, manj pomembne termine pa za druge usmeritve ali druge vsebine na splošno. Tak način dela deluje na podoben način kot Muenzenbergovi časopisi. 2. Bernaysovi prijemi  (elita preko propagande in njene manipulacije vzdržuje "nevidno vlado", ki organizira celotno družbo- gre za t.i. »globoko državo«, ki jo pri nas vodijo nekdnji politiki v spregi z mladimi nasledniki in različnimi povezavami v vseh pomembnejših državnih strukturah- od sodstva, policije, do obveščevalnih in drugih služb.) Edward Bernays je bil nečak psihoanalitika Sigmunda Freuda. Pri svojem delu se je navezal na neposredno uporabo »psihologije množic« (to je bil tudi naslov ene od Freudovih knjig). Iskal je psihološke učinke, ki so sistematično učinkovali na večino ljudi. Pri svojih projektih je uporabljal znanja S. Freuda (ki mu je pri določenih rečeh tudi neposredno pomagal) in jih implementiral na način, da je s tem mobiliziral velike množice. V svojih velikih projektih, ki jih je pomagal uresničevat tako vladi kot tudi velikim zasebnim družbam, je uporabljal znanja manipuliranj, ki jih je delno popisal v svoji knjigi Propaganda. Tukaj prilagam link: https://www.voltairenet.org/IMG/pdf/Bernays_Propaganda_in_english_.pdfRTV Slovenija pri svojem delu zlorablja velik del tega aparata predvsem za to, da je na voljo s svojimi javno plačanimi resursi tej "nevidni vladi", globoki državi. Zanje so organizirani in prilagojeni programi, zanje so urejeni urniki in načini poročanja, zanje so poudarjeni določeni deli programa, določeni pa umaknjeni, zmanjšani časovno in umaknjeni v termine, ki so najmanj gledani... 3. Eisensteinova montaža (+Kulešev efekt)- (montaža kot način manipulacij s čustvi in namerno usmerjenimi pomenskimi zvezami, ki bodisi namigujejo oziroma insinuirajo določena dejanja ali pa zamegljujejo in odvračajo gledalčevo pozornost). Sergej Eisenstein je bil en prvih (poleg Leva Kuleševa), ki je neposredno za potrebe propagandnih filmov uporabljal montažo na različne načine. Pomembno je, da razumemo, da montaža pomeni, da lahko z rezanjem filma, rezanjem in prirejanjem določenih izjav, vrinjanjem drugih pomenov s tem, ko vrinemo drug prizor in opremljanjem slik z glasbo dobimo popolnoma nove vsebine. Tako lahko določeno novico spremenimo v svoje nasprotje, če le želimo. Prav tako z zaporedjem neke nevtralne slike in močno čustveno obarvane slike tudi nevtralno sliko napolnimo s čustvenim nabojem, ki smo ga videli na prejšnji sliki. Teh manipulacij se poslužujejo na RTV Slovenija na način, da se določene vsebine nenehno opremlja s čustveno pozitivnimi ali negativnimi naboji, odvisno od tega, kar si zaželijo naročniki… Tudi organizacija samega dnevnega reda ali reda posameznih prispevkov ima medsebojno povezanost, ki se kaže v čustvovanju, kakršnega opisuje na najbolj abstraktni in primarni ravni Lev Kulešev- LINK http://www.filmska-sola.si/montaza/kulesev-efekt/ 4.  Nenehno, vsako uro programa, ne glede na to, če gre za otroške oddaje, informativni program ali zabavne oddaje, se na približno uravnane časovne intervale omenjajo naslednje stvari, ki so podane v različnih kontekstih, vendar vedno v odnosih, ki skušajo sprožati čustven odziv. Prav tako ni nujno, da so med sabo vsebinsko neposredno povezane, saj jih povezujemo s tem, da se pojavljajo kot neka vsebinska stalnica, čeprav mnogokra le v vzporednih strukturah- torej zelo redko kot glavna tema: Jugoslavija, Tito, Srbija, Bosna, socializem, komunizem, revolucija, NOB, zvezda, multikulturna družba, marginalizacija in pritisk na različne skupine (LGBT, migranti, južnjaki, judje, črnci ipd), fašizem, rasizem, nacionalizem, smešenje slovenskih kulturnih in tradicionalnih vrednot, zanikovanje slovenstva kot legalne in legitimne kulture v Sloveniji, izbor filmov in dokumentarcev, ki podpirajo vseobvladujoči narativ postmodernizma, semi-socializma ali socializma, prevladujoče zgodovine kljub vedno bolj jasnim nasprotnim dokazom ipd). Če boste zaporedno pogledali več oddaj na RTV Slovenija in boste skušali biti čimbolj pozorni na simbolne pomene posameznih izrečenih besed, prikazanih posnetkov ali simbolov (v slikah, besedah ipd), boste lahko opazili, da se nenehno ponavljajo zgoraj opisane besede (bodisi kot izgovorjene, bodisi kot napisane, bodisi kot slike ali posnetki, bodisi kot naslovi ali ozadja v studijih ali pa kot deli filmov ali filmi… Skratka, gre za nek nabor pozitivnih vrednostno obravnavanih vsebin, ki jih uredniki ali pa tudi sami novinarji vtkejo v program, da bi s tem dobili nenehno prisotnost določenih vsebinskih in vrednostnih nevro-lingvističnih sider (imenujejo jih sidra, ker se »zasidrajo« v spomin kot nekaj, kar imamo potem v našem spominu kot pozitivno /lahko tudi negativno/ čustveno obarvano informacijo). 5.  Neporočanje o določenih temah (skoraj popolna odsotnost nekaterih političnih tem in strank, ki te teme odpirajo, odsotnost določenih pomembnih vsebin- npr. kaj se dogaja z 2. tirom, odločanje Ustavnega sodišča o referendumski zakonodaji ali o neizpolnjevanju predvolilne medijske zakonodaje, problemi različnih mnenj o političnih ali okoljskih temah, neporočanje o številu migrantov, o imenih in priimkih kriminalcev in morilcev- posebej še, če niso Slovenci, neporočanje o določenih dejavnostih vlade, komisij ipd). Gre za neke vrste tabu- teme. Odtegnitev določenih relevantnih informacij, o katerih sicer lahko nekaj izvemo na primer na televizijah kakšne od sosednih držav, je ena od zadev, ki spadajo v kvoto »muenzenbergovske« doktrine, pri kateri nam informacije, ki so lahko celo splošno znane, preko nacionalne televizije NISO sporočene. Ker so mnogokrat sporočene preko drugih medijev, se potem lahko kakšen od komentatorjev ali kakšen »naključen« gost v studiu zmrduje nad tem, da gre za poročanje »rumenih medijev«. Zelo pomembno je prav tako, da se kljub jasnemu ustavnemu določilu o uravnoteženosti poročanj o strankah v predvolilnih kampanjah RTV Slovenija vsakič znova neustavno odloča, da bo namenila določenim strankam manj, določenim strankam ali kandidatom pa več prostora. O tem teče že nekaj let debata izključno po internetnih straneh. Blaž Babič je na Ustavno sodišče vložil pritožbo, ki pa še do danes ni doživela svojega sodnega epiloga. Prav tako si Ustavno sodišče in Upravno sodišče podajata vlogo Vilija Kovačiča glede spremembe volilne zakonodaje, o čemer po RTV ne boste nikoli slišali nič. V nadaljevanju bom govoril tudi o tem, da se NE poroča tudi o določenih vsebinah in o določenih ljudeh. 6. Nagnjenost k internacionalizmu (socialistično in liberalno razgrajevanje nacionalne podlage, ki je v bistvu osnova naše države in hkrati tudi te televizije- ki jo plačujemo, da bi bila »nacionalna«.) Nenehno se v zabavnih oddajah ali pri oddaji »Kultura« ali pri kakšni od pogovornih oddaj ipd. skuša narediti vtis, da so določene novice ali informacije pomembne bolj, če imajo internacionalno potrjeno zaledje, čeprav so za naše razmere lahko povsem nerelevantne. Prav tako se daje tudi občutek, da so določene informacije o zadevah pri nas prišle iz tujine, četudi so bile v izhodišču sprožene s strani kakšnega slovenskega novinarja, kar se včasih zamolči (primer Zgaga…) Mnoge informacije, ki imajo ta »internacionalni« karakter, se obravnavajo kot že vnaprej bolj relevantne in za razliko od zgolj slovenskih veliko bolj »svetovljansko« usmerjene. Namerno oblikovanje mnenja o Sloveniji kot »zakotju«, »zaplankani« in »nepomembni«, »domačijski« provinci ima pomembno vlogo v oblikovanju naravnanosti do določenih novic. Pri novicah imajo »veliko prioriteto« in so pospremljene z zainteresiranimi novinarkami, (ki poudarjeno kimajo in gestikulirajo v smislu »zelo nas zanima«) tiste novice, kjer so poudarjene naslednje reči: skrb za migrante, skrb za marginalne skupine, iskanje resnice glede domnevno koruptivnih posameznikov desnih strank (o levih se ne poroča ali se poroča skopo, brez čustvene prizadetosti), kjer je domnevno prišlo do »rasizma«, »homofobije«, »fašizma« in drugih dejanj, ki jih lahko označijo z besedami, ki jim lahko rečemo »sprožilke pretiranih čustvenih reakcij« (code words). V vsaj 50% poročanja o Orbanu ali Madžarski prihaja npr. do tega, da se o čisto legalnem in demokratičnem predsedniku govori kot o »skrajno desnem«, da so njegove metode »vprašljive« ali »nedemokratične« in podobno, četudi so vse te spremembe sprejete v njihovem parlamentu in so usklajene z EU. Kadar se določene politične odločitve desnih politikov ne morejo uradno stigmatizirati kot »fašizem«, »diktatura« ipd, se v studio povabijo gostje ali pa se taka stigmatizacija dogaja skozi druge oddaje. Zelo pomembno je, da se vsebinsko podobne zadeve (stigmatizacija, močna vsebinska pristranost, uporaba »code words«, izraba delnih informacij ipd) »selijo« od oddaje do oddaje in s tem zajamejo večji krog ljudi, saj je pri takem pranju možganov nujna gradnja na sistematičnem zajemu večine- torej gre za statistično pomembno vlogo enosmernih informacij). 7.  Nagnjenost v komunizem (popularizacija skrajnih marksističnih pogledov). Verjetno samo še na Kitajski ali Severno Korejski televiziji lahko najdemo toliko namigov o tem, kako je revolucija nekaj zelo pozitivnega ali kako se pobalinsko govori o revoluciji kot nečem, kar je dejansko pripomoglo k temu, da smo Slovenci nekaj pridobili. Vse to je v popolnem nasprotju z jasnimi najdbami in zgodovinskimi dejstvi. Revolucija, o kateri se komajda govori res vsebinsko in strokovno relevantno z mednarodno priznanimi strokovnjaki (tu seveda Pirjevec in Repe s svojimi enostranskimi in neznanstvenimi deli odpadeta), je Slovencem prinesla predvsem raznarodovanje, obliko genocida nad velikim delom naroda, strahotne posledice v socialnih, psiholoških, ekonomskih in drugih oblikah. Prav tako se znotraj kulturnih in zabavnih programov mnogokrat (v skladu s »seljenjem« sistematično programiranih informacij) pojavljajo teze o nujnosti revolucije, o komunizmu kot nekem idealnem sistemu, o tem, kako nam je bilo v socializmu dobro ali boljše kot danes, o strahotnih razlikah v bogastvu ljudi (medtem ko obstajajo študije o tem, koliko višji BDP imamo in kako smo v samem vrhu glede Gini koeficient (tukaj še ena primerjava, ki nas postavlja med top 10 ekonomske enakosti: https://www.activesustainability.com/sustainable-development/top-countries-economic-equality/ ) 8. Nagnjenost in podpora vsem subverzivnim delovanjem proti vsem desnim in nacionalno zavednim strankam (to si vidi v skoraj vsakem poročanju o strankah desne strani in navijanje za delovanje vsega, kar slabi desne stranke v Sloveniji). Če opazujete novinarje/ke, kako se obnašajo do levih in desnih politikov, bose hitro lahko prišli do zaključka, da se večinoma leve politike ne sprašuje preveč trdo, ne skače se jim v besedo, ne začudijo se nad njihovimi še tako čudnimi odgovori… Za razliko od desnih politikov; tem se skoraj nikoli ne pusti povedati do konca, prekinja se jih sredi stavka, iščejo se najmanjši znaki, ki bi »utegnili« biti navezave na nelegalnosti ali vsaj moralno sporne zadeve. Prav tako se v komentarjih in z načinom poročanja (npr. uporaba »skrajno desno« za stranke, ki so bile izvoljene v parlament in imajo povsem legalen status v demokratičnih državah) skuša ustvarjati vtis, da so določeni ljudje ali določene stranke v resnici prepovedane, a so po nekakšnih čudežih prišle v parlament in seveda tam delujejo kot tujek ali kot paravojaške enote, ki so namenjene temu, da se bo kmalu izvedel preko njih državni udar in državljanska vojna. 9.  Posebna sovražna nastrojenost do vseh desnih političnih akterjev v vseh intervjujih, soočenjih, poročanjih (prekinjanje sredi stavka, drugače oblikovan nagovor, že v vprašanju nakazani skrajni očitki, osebne diskreditacije ipd). Že v prejšnji točki sem obravnaval način komunikacije z desnimi in levimi politiki, izpostavil bi pa še enkrat to, kako so obravnavani akterji, ki sploh niso v državnem zboru ali pa kako so obravnavane stranke, ki imajo jasen nacionalno usmerjen program. Namreč že v poročanju o tujih strankah s takimi programi ni nikoli izpuščena beseda »skrajno« ali pa vsaj »radikalno«. Škodoželjnost novinarjev/ark pri poročanju o tem, da so bodisi zasedli manj mest ali manj pomembne deleže, se skorajda vedno pozna v načinu poročanja. Prav tako se to pozna v načinu, kako oblikujejo informacije (npr. ta in ta skrajno desna stranka pa je zasedla LE dva sedeža v nacionalnem parlamentu… ali pa: ker je ta in ta »radikalno desna« stranka dobila predsednika komisije, je prišlo do nacionalnega škandala, saj je celo predsednik protestiral… ipd). Skratka, dokler gre za stranke, ki so LEGALNE, je povsem odveč govoriti o »skrajnostih« ali o »radikalnih« oblikah politike. Skrajne so skupine islamistov, ki so izvedle kakšen napad npr., o teh pa skoraj vedno poročajo tako, da se sploh ne dotaknejo besede »islam« ali »skrajno«. Ob divjih protestih v Parizu so celo poročali o »jezni mladini«, čeprav je cel svet vedel, da so organizatorji in tudi protestniki bili migranti in so jih vodile skrajne islamske skupine.   10.  Drobne diverzije pri postavitvi kamere, kontekstov, načinov kadriranja, izbora zaporedij oddaj in kadrov, zamenjave imen pod govorniki ali celo anonimizacija govorov iz DZ ter DS, ko imena izginejo po nekaj sekundah… Veliko je tako imenovanih »drobnih diverzij«, s katerimi želijo izničiti določeno sporočilo. To se lahko naredi na res veliko načinov- od tega, da je nekdo v kadru manjši, ga snemajo bolj od daleč kot nekoga drugega, da je v kader zajet še nekdo drug, da se v kadru dogaja še nekaj poleg tega sporočanja, da je ozadje neurejeno ali se v ozadju dogaja druga zgodba ipd.. Prav tako se kamera v nekem pogovoru lahko sprehaja npr. po pleši nekoga, ki govori, lahko je v prvi plan postavljeno njegovo uho ali pa njegov nos, lahko se kamera izključi in med govorom nekoga kaže čudne geste nekoga tretjega ipd. Skratka, obstaja cela vrsta možnosti, kako le z izborom kota snemanja ali spreminjanja kamer v studiju povsem deplasiramo določenega govornika, četudi ta govori čudovito in relevantno postavlja svoje teme. 11.   Ideologizacija otroških oddaj (vnašanje LGBT agende, rasne raznolikosti brez pravega vzroka, vpeljava drobnih političnih nagibov…) Jutranji otroški program je nekaj bolj zanimivega, če ga uspemo analizirati, saj s sabo prinaša celo »mavrico« različnih tematskih sklopov, v katerih vidimo čisto vse indoktrinacijske prijeme globalne elite z njihovim vsiljevanjem različnih agend v prijemih čimmanjšega občutenja istovetnosti na podlagi naroda, spola, vere ali podobno. Pri tem ne umanjkajo »mavrice«, rasne razlike v pobarvanosti različnih akterjev, da bi se ustvarjal vtis normalnosti medrasne družbe v Sloveniji, kjer tega praktično ni, spolne enakosti oziroma celo spolne nevtralnosti, popolna odsotnost narodnega značaja, različni konflikti so pripeljani na minimum ali pa so potencirani v povsem nerealističnih situacijah ipd… Za risanke, otroške oddaje in podoben otroški program verjamem, da gre za posebej premišljene strukture, pri katerih se bojim, da bi morali napisati celo študijo, saj gre za najbolj občutljivi del populacije, pri katerem se tudi najbolj ponotranjijo razmerja med čustveno in razumsko reakcijo, kar je tudi osnova nevroprogramiranja. 12.   Reklamni bloki in njihova sublimna sporočila (popularizacija vseh možnih postmodernističnih ideoloških tem- od multikulturalizma, LGBT ideoloških vsiljevanj "normalnosti" vseh možnih spolnih praks, vse do brez-narodne normalne postmoderne družbe). Res je, da je reklam, ki bi bile narejene v Sloveniji in za slovenske naročnike, verjeno precej manj kot tujih. Je pa že samo dejstvo, da ima RTV Slo na voljo 100 milijonov letno za svoj program in pri tem vseeno med programom prodajajo »naš« medijski prostor zase, povsem neusklajeno z logiko javnega medijskega servisa. Kot bi npr. na državno financiranem UKC imeli na vsakih nekaj sob za bolnike in zdravniške ordinacije eno trgovinico, ki bi jo dajali v najem za prodajo kakšnih cunj… Poleg vsega tega pa reklame, ki se vrtijo med programom naše nacionalke, sporočajo dodatna ideološka sporočila. In vsakdo, ki se vsaj malo ukvarja z razumevanjem ideološke indoktrinacije z multikulti, LGBT ideologijami, raznarodovalno politiko in liberalističnim razkrajanjem izročila prednikov v določenem kulturnem prostoru, razume, da gre za precej brutalno obliko bombardiranja z nevrolingvističnim in nevroikonskim programiranjem širše populacije. 13. Uvajanje trdega »L«, južnjaškega slenga in popačene "slovenštine" v zabavne oddaje, pri čemer ni zaznati, da bi se bistveno dvignil kakšen drug popačen način govora (npr. "angleška" slovenščina..) Vedno večkrat in v vedno bolj jasno določenem kontekstu se pojavljajo igralci, pevci, vabljeni gostje, ki se v studiju pogovarjajo ali pojejo ali rapajo v pokvečeni »slovenštini« na način, da uporabljajo trdi L, mehki ć, stavčna struktura je srbska ali hrvaška, čeprav so besede slovenske, njihovi naglasi so podobni slovenščini, kakršno slišimo med priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki se ne uspejo naučiti slovenskega jezika. Ta vidik preko uvajanja kontekstov, v katerih ti nastopajoči dajejo videz velikih zvezd, res »kul« frajerjev in jih pri tem voditeljice obožujejo ali voditelji obravnavajo z večjim spoštovanjem ter kažejo za to izredno zanimanje, postaja kulturni vzorec. Tak kulturni vzorec se seveda ne širi samo zaradi našega nacionalnega javnega servisa, temveč tudi po šolskih prostorih, kjer večino ali vsaj velik del populacije že tvorijo migranti druge ali tretje generacije, ki se nekako »ne uspejo naučiti slovenščine« navkljub temu, da so rojeni v Sloveniji, tukaj hodijo v vrtec in šole in tukaj živijo res velik del svojega mladostnega življenja. Skratka to, da se tak način komunikacije uvaja kot nek poseben trend, je po mojem skromnem mnenju še ena od drobnih subverzij narodne kulture v Sloveniji. 14. Zanimanje za določene kraje 1. del Opažam, da se skoraj vsakodnevno v različnih oddajah (drsenje pomenskih subverzij) pojavljajo kakšna obvestila, lahko so samo kakšne zanimivosti ali pa resna poročila o tem, kaj se je dogajalo npr. v Srbiji, malo manj na Hrvaškem in v Bosni, veliko bolj redko pa na Kosovem ali Makedoniji. Pri tem se, za razliko od teh sporočil, res zelo redko najde kakšno sporočilo, kjer bi npr. poročali o kakšnih zanimivostih iz Slovaške, Češke, Madžarske ali Avstrije, Italije, morda še iz katere evropske države, ki nam je bodisi blizu zaradi nekdanje skupne Avstroogrske monarhije ali pa zaradi tega, ker smo danes vključeni v EU in bi bilo čisto normalno, da bi izvedeli še kaj o Nizozemski, Španiji, Portugalski ipd… Skratka, po drugi strani so na primer kulturni dogodki, ki se dogajajo že v Mariboru ali bognedaj kje bolj oddaljeno in v manjših krajih, povsem odrinjeni od novic ali od bolj izčrpnega poročanja glede tega, kaj se je tam dogajalo. Skratka, na prvi pogled je videti uravnovešeno, a če bi šli gledat bolj podrobno, bi imeli hitro občutek, da živimo še vedno v SFRJ in je normalno, da nam poročajo o tem, da je danes iztiril vlak nekje v Srbiji ali da je kakšna reka v Bosni prestopila bregove in imajo prekinjen promet… 15. Zanimanje za določene »kraje« 2.del Kraje pomenijo seveda še en vidik, ki ga pokrivajo skrajno selektivno. Mislim seveda na to, da se določeni sumi finančnih malverzacij, ukradenih ali vsaj utajenih evrov takoj postavijo v prvi plan in se o njih lahko govori vsakodnevno in so temu posvečene »Tarče«, »Odmevi«, tedenski pregledi ipd, določeni sumi pa ostajajo povsem nedotaknjeni in se o njih ne poroča niti toliko, da bi lahko en povprečen državljan Slovenije sploh za tak sum izvedel od javne televizije, ki jo mora plačevati vsak mesec. Pri tem naj povem, da je kompletna odsotnost raziskovalnih novinarjev po Sloveniji (imamo v bistvu le enega- to je Bojan Požar) že alarmantna. To namreč pomeni, da se v 30 letih samostojne Slovenije ni uspel formirati noben center moči, ki bi lahko imel svoje informatorje na način, da bi druge centre moči preko svojih raziskovalnih novinarjev vsaj delno izbezal iz njihovih lukenj, medtem ko si mažejo prste z marmelado. Požar je morda edini, ki ni neposredno povezan z globoko državo, pri kateri pa raziskovalnih novinarjev sploh ne potrebujejo, saj imajo za ta namen dovolj agentov, ki novinarje kar pokličejo, ko gre policija z nalogom za preiskavo na dom kakšnega od politikov ali gospodarstvenikov, ki ne uboga neizvoljene šefe… 16.  Delo, Dnevnik, Mladina- od RTV Slo dobijo OGROMNO denarja Obstaja nekaj ljudi, ki vedo za ERAR- to je program na internetu, kjer dobite podatke o tem, koliko denarja dobi katera od inštitucij iz državnih proračunskih postavk. Če pogledate, koliko denarja nameni za Mladino, Delo in Dnevnik naša javna televizija, ki jo vsi plačujemo, lahko vidite, da se ogromen del njihovega financiranja lahko tam skoraj konča. Poskusite npr. narediti nek medij in se skušajte z njim prebiti do meje, ko ta postane rentabilen. Sam sem prisostvoval mnogim takim poskusom, zadnji med njimi je spletna ARrevija, ki deluje kot platforma povsem brez denarja (nekateri smo založili nekaj malega za zakup domene) in jasno vam bo takoj, kaj pomeni za neko tako skupino ljudi, če bi lahko od tega živeli ali vsaj dobili tak denar kot npr. ti trije mediji od ene same državne televizije, ki jo v bistvu plačujemo vsi skupaj. Tukaj je link na Mladino, tukaj na Delo in tukaj na Dnevnik. Bi bilo kar v redu, vam rečem, če bi npr. take denarje dala RTV Slo npr. za ARrevijo… Ampak problem tega še zdaleč ni rešen. Namreč obstaja kup drugih »obvozov«, preko katerih lahko dobite denar tako, da jih ERAR ne zazna. Ljudje ne morejo videti, na primer, če neka inštitucija (recimo RTV Slovenija) nakaže denar neki hrvaški firmi za svetovanje. Recimo, da gre za svetovanje glede trženja in urejanja tržnega prostora. RTV Slovenija nakaže nekemu podjetju npr. 200.000 eur in to podjetje dejansko izvede neke oblike izobraževanja, naredi neka poročila o delu, toda dejansko njihova vrednost ne presega 50.000 eurov. Nekdo, ki je posel »zrihtal«, gre do tega podjetja in pobere ostanek denarja, ki ostane kot razlika med realnimi stroški, plačilom davka in med tem, kar so dejansko naredili. Danes je kakšnih 100 tisoč res mala količina bankovcev in mislim, da jih na meji težko odkrijejo; ne potrebuješ velikega kovčka… niti ko gre za milijone.  17. Problem financiranja določenih ljudi Ko smo pri Erarju, je zanimivo, da določene ljudi in njihovo financiranje popolnoma prikrijejo. Če greste gledat podatke o tem, kako je plačan npr. Marcel Štefančič, boste videli, da je plačan samo za letošnje leto. Prej ga ni nikjer. Oddajo vodi že kar nekaj let, sicer… Zaposlen pa je na Mladini, kakor piše o tem https://7dni.pozareport.si/post/537227/kako-so-rtv-jevci-na-stroske-davkoplacevalcev-med-epidemijo-resili-proracunske-honorarje-sp-jevca-marcela-stefancica RTV Slovenija ima nekaj čez 2200 zaposlenih in uradno 50 zunanjih sodelavcev. Za hec je treba pogledat, kako je z zaposlenimi na Italijanski televiziji… 11635  na okroglih 50 milijonov prebivalcev. Če bi imeli sorazmerno zaposlene v Sloveniji, bi jih moralo biti 465..  V Grčiji, ki ima okrog 9 milijonov prebivalcev, jih je zaposlenih 1600. 18.  Neprimerno dražji servis od vseh primerljivih v Evropi.  To, kako veliko dražja in bolj zapravljiva je naša televizija od drugih primerljivih po Evropi, so pisali že cele članke in mislim, da bom tukaj to navedel le v toliko, da prikličemo to v zavest. Namreč ne gre le za znesek (čeravno je naš letni znesek skoraj primerljiv z angleškim 173 eur/leto), gre tudi za kvaliteto. Težko rečem, da bi lahko naše televizijske oddaje primerjali z BBCjevimi. Italijanskih 90 eur na leto, Poljskih 63, slovaških 55eur, grških 36 eur so zneski, ki so bistveno drugačni od naših, kvaliteta pa, priznam, težko sodim… Morda dobimo kakšno informacijo o tem v komentarje tega članka…  19.  Črna lista - seznam ljudi, ki imajo prepovedan dostop do RTVja. En primer je izpostavil Lado Ambrozic, ki je »pojamral« Bojanu Požarju, da ga ne more povabiti v svojo pogovorno oddajo, ker je na črni listi. Na RTV Slo ne boste videli npr. Toneta Krkoviča, težko bodo tja povabili Rada Pezdirja, Inga Paša... O tem, kako je Lado Ambrožič priznal, da obstaja črni seznam ljudi, ki se jih naj ne vabi na RTV Slovenija je več TUKAJ. Vidimo lahko kot običajni gledalci, da so gostje v oddaje vabljeni na skoraj podoben način kot so bili v SFRJ na najvišjih položajih države vedno isti ljudje, le da so ti malo »rotirali« in krožili od ene do druge funkcije. No, ko gre za politične komentatorje, jih lahko skoraj na prste ene roke naštejemo in vidimo, da leta in leta vabijo prav iste ljudi. Ravno tako rotirajo različni komentatorji ekonomskih situacij, pri čemer moram reči, da so nekateri že davno v penzijah ali pa so za njimi tako grozni škandali, da je prav neverjetno, da se nihče ne oglasi ob takih eklatantnih zdrsih (če so sploh zdrsi). Pomislite npr. na nekdanjega ministra Tajnikarja, ki se je v čirilici!!! podpisal na pogodbe o izvozu vozil v Rusijo preko neke srbske firme (mislim, po spominu, da je šlo za Genex, a se opravičujem, če se motim). To je takrat razkrila Mladina in dala fotko pogodbe z njegovim čiriličnim podpisom v objavo, pri tem pa so razkrili tudi to, da so bile provizije za ta posel tudi do 120%. Skratka, ob njem in ob takih kot je npr. nekdanji minister Mencinger, ki je bil »dežurni« komentator kar nekaj časa, človek dobi občutek, da se od leta 1959 ni spremenilo še čisto nič na RTV Slovenija… 20.  Zelo siromašen kadrovski nabor. Še RTV napovedovalke so verjetno nekatere iz casov bivše SFRJ, da ne govorimo o naboru urednic in vodij... Pomembna je ideološka primernost in ne strokovnost.  Tudi čisto na splošno bi človek pričakoval, da se v tako obilno plačanem javnem servisu, ki se znajde in svoj medijski prostor dodatna odproda skozi reklame, najdejo v tem programu res vrhunski kadri. Da se npr. ne bi moglo niti v sanjah zgoditi, da bi se npr. neka komentatorka ali voditeljica pijana opotekala in se bi ji od promilov jezik kotalil po svoje… Prav tako ne bi pričakoval, da bi morali en precejšen del programa dati v delo zunanjim izvajalcem, saj ga zaposleni očitno ne obvladajo ali pa se jim morda ne da…  Pri nekaterih kadrih imamo občutek, da so dejansko tam od čistih začetkov televizije in se še danes niso upokojili, vodijo oddaje mirno naprej in se jim fučka za kvaliteto in tudi za to, kakšen je apetit gledalcev..  da ne govorim o kakšnih bolj trajnih psiholoških poškodbah, ki jih lahko dobimo ob takem programu. 21. Lista "svetih krav"- seznam ljudi o katerih se ne sme poročati praktično NIČ, kar bi se moralo (npr. Janković, sodniki npr. Masleša...) Že prej sem omenil »črno listo«, zaradi katere nekateri ljudje preprosto ne morejo priti na vrsto za nič, kar bi imeli povedati. Če nekateri že nekako pridejo, ker po funkciji morajo, jih včasih malo odrežejo, včasih jih snemajo tako, da je videti vse skupaj kot burleska, včasih pa jih preprosto premaknejo v kakšen drug, zelo pozen termin, da jih lahko vidijo samo kakšni hudo nespečni upokojenci ali pa še polpijani mladostniki, ki so se pravkar vrnili iz diskoteke…. Toda obstaja tudi kup ljudi, o katerih se poroča le tisto (in seveda v rokavicah), kar je absolutno nujno, sicer pa se jih pusti popolnoma nedotaknjene ne oziraje se na to, kar so povzročili v javnem prostoru s svojimi ekscesnimi dejanji. Premislimo le primer Jankovića. Župana mislim. Pomislite na to, kaj bi se dogajalo z nekom, ki bi vodil eno največjih državnih firm v Nemčiji in bi njegov sin dokazano bil privilegiran pri maturi, ker bi očka zrihtal? Ali resno mislite, da bi kadarkoli tak človek še lahko nekje v javnem prostoru dobil kakršno koli priložnost za kakršno koli funkcijo? Vprašanje je retorično, seveda. Ampak pri nas se ta isti človek pojavi v vseh možnih najvišjih javnih funkcijah, četudi ga vmes ulovijo v mafijskih konverzacijah po telefonu, izsiljevanju ženske (zloraba uradnega položaja za katerikoli položaj v postelji), in ga preiskujejo, ker domnevno izsiljuje s pritiski na vseh možnih koncih in krajih kot župan in vplivnež, da o zadnjih projektih, s katerimi je hotel reči Ljubljančanom »jedite svoja govna«, ne govorim… O tem, da je bil novembra 2018 štrajk javne uprave v Mestni občini Ljubljana, da je odstopil direktor mestne uprave, da je bila podana ovadba (LINK NA OVADBO), ker gre za sum "uvoza volilcev" tik pred volitvami na lokalni ravni, seveda RTV Slo molči kot grob oziroma poroča tako, da nobenemu normalnemu volilcu ni bilo niti jasno, zakaj bi sploh naj bil ta štrajk, zakaj naj bi odstopil dirketor javne uprave in kakšno vezo ima to z volitvami... 22. Civilna družba in problemi mega projektov: pri avtocestnem projektu še danes poteka hud boj glede tras, ki bi naj bile načrtovane preko najboljših kmetijskih zemljišč po Savinjski dolini, del trase naj bi šel čez strahotno problematičen teren nekdanjih rudnikov pri Velenju, kjer se teren vdira! Obstaja močna civilna iniciativa (o tem je bilo nekaj napisanega v Arreviji), a na RTV Slo tega ne boste videli.  Prav tako o problematiki Evropske direktive glede habitatov ob reki Glinščici ne boste slišali od RTV Slovenija nič, čeprav tam teče trasa 2. tira, ki je že iz finančnega vidika en od večjih projektov zadnjih let v Sloveniji.  Mimogrede, tudi zakon o civilnih iniciativah glede prostorske problematike, ki je zdaj v postopku, niso na RTV Slovenija niti povohali, čeprav bi bila po mnenju mnogih strokovnjakov iz področja arhitekture in urbanizma potrebna in nujna javna debata! 23. Zgodovinske teme in problem arhiva ter izbora oddaj Zgodovinske teme na RTV Slovenija so skoraj vedno tako organizirane, da se tam znajdejo vedno isti akterji in sicer v razmerju 60% za zgodovinarje, ki zastopajo stališča, kakršna najdemo v osnovnošolskih učbenikih iz leta 1968 za 6 r. osnovne šole in okrog 40% za zgodovinarje, ki zastopajo učbenike iz faksov iz leta 1993, ko so začeli odkrivati problematične vidike učbenikov iz 1968. Tudi zgodovinski dokumentarci so vedno le tisti, ki zastopajo eno samo branje zgodovine, kakršno se je vzpostavilo nekako takoj po Nueremberških procesih, čeprav je danes že kar nekaj zgodovinarjev, ki imajo vsaj drugačna mnenja, če ne celo diametralno nasprotna temu, kar je mitologija "zaveznikov" skušala postaviti kot edini temelj pri ozgodovinjanju Resnice 20. stoletja. Spet določenih tem skoraj ne odpirajo (pomislite na to, kolikokrat ste poslušali karkoli relevantnega o tem, kaj in kdo so bili pripadniki TIGRa? Ali pa: kdo ve, da je bil v Slovenskem narodnem domu v Trstu hkrati tudi Hotel Balkan, kamor so se mnogokrat skrili kakšni ljudje, ki so delali po takratnem Trstu zelo vprašljive stvari...? No, o tem govorim. Dostop do arhiva javne RTV je bil nekaj časa dokaj preprost. Moramo namreč vedeti, da je veliko ljudi, ki uporablja ta arhiv, starejših, neveščih raznih računalniških spretnosti in imajo lahko velike težave pri vstopanju v oddaje, ki bi si jih radi ogledali naknadno. Pri tem jim RTV Slovenija izdatno nagaja, saj so dostopnost arhiva precej zakomplicirali, nekatere oddaje pa so celo take, da jih tudi na arhivu ne boš več našel... Že sama registracija v arhiv je za marsikoga tudi nek postopek, ki se ga bojijo, saj bi naj v obrazec vpisoval tudi svoje osebne podatke in ljudje, prestrašeni od časov komunizma, imajo težave pri takem vpisu... 23. Koliko nas je sploh Slovencev? RTV Slovenija kot javna medijska hiša bi morala nujno novinarsko preizpraševati in delno torej "gledati pod prste" inštitucijam, ki so zadolžene za nacionalno pomembne reči. Ustavno sodišče, zakonitost sojenj, pregled nad razmerji med Upravnim in Ustavnim sodiščem, spremljanje tega, kaj se dogaja z neustavnostmi določenih zakonov ipd. Med drugim tudi to, da nas Slovence sploh ne štejejo več že veliko časa. Da se štetje sploh ne izvaja v naravi, temveč le preko prijav in vnosa v računalniške sisteme na upravnih enotah... Skratka, nihče ne ve več, če smo Slovenci še sploh toliko številni, da tvorimo konstitutivni del naroda, ki daje tej državi ime Slovenija... Ste kdaj slišali kakšno besedo o tem na RTV Slovenija? Skratka, nisem za popolno rušenje RTV do temeljev, ker mi je malo žal že zgrajene (sicer res neizrazite, da ne rečem grde) arhitekture. Sem pa za izredno rigorozno čiščenje tega Avgijevega hleva in popolnoma na novo postavljeno debato o tem, kakšno javno medijsko hišo si Slovenci želimo in kako jo bomo plačevali. Vsekakor pa vse zgornje točke pri debati vsaj upoštevajmo, prosim.

Sun, 12. Jul 2020 at 09:01

2359 ogledov

Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
»Fuzbal smo špilali na Celjskem britofi, na Celjskem britofi, na Celjskem britofi, Žoga nam bila je mrtvaška glavica… Gola bila sta dva majhna grobeka… Tekmo je sodil najlepši okostnjak, v golu pa bil je njegov starejši brat. Tekmo je zafural njegov mlajši brat…«   ( Jugoslovanska ljudska pesem ki temelji na resničnih dogodkih)   Še eden izmed večjih zločinov in kršitev osnovnih človekovih pravic s strani komunističnih oblastnikov je bilo samooklicanje za edino dovoljeno stranko v Jugoslaviji in posledično odvzem pravice do demokratičnih in svobodnih volitev na celotnem področju Jugoslavije. Komunistična partija (leta 1952 uradno preimenovana v Zvezo komunistov Jugoslavije), je bila edina dovoljena politična stranka, vse ostale, recimo SLS, pred vojno daleč najmočnejša stranka v Sloveniji pa so bile v Jugoslaviji prepovedane in so lahko delovale samo v tujini oziroma emigraciji. Uradno je bilo v Jugoslaviji dovoljeno ustanavljanje strank do leta 1965, ko komunistična oblast to prepove z zakonom, vendar je bil vsak poizkus ustanavljanja politične stranke po letu 1945 zatrt že v kali, vsak posameznik, ki se je izpostavil pa obtožen na smrt ali na dolgoletne zaporne kazni. Sicer so obstajale volitve, vendar to niso bile svobodne, demokratične volitve, kot jih poznamo danes, temveč so potekale pod strogim nadzorom UDBE in partije. To so bile volitve s črno skrinjico. Prvič so se izvedle novembra 1945 leta. Na njih je nastopila le LJUDSKA FRONTA-Osvobodilna fronta. Številni volivci so bili že pred začetkom umaknjeni z volilnih seznamov, je pa res, da so prvič lahko glasovale tudi ženske. Glasovanje je potekalo z gumijastimi kroglicami, ki jo je vsak volivec vrgel v škatlo. Bili sta dve škatli. Skrinjica OF in črna skrinjica, v katero so lahko vrgli kroglico, če se niso strinjali z komunistično listo. Člani volilnih komisij, ki jih je seveda imenovala partija, so strogo nadzorovali volivce in volilne skrinjice, in če je bilo kroglic v črni skrinjico preveč, so jih enostavno stresli v skrinjico OF. Kasneje volivci sploh niso imeli več izbire, niti črne skrinjice. Poleg tega se na teh volitvah nikoli ni volilo neposrednih kandidatov za predsednike ali člane parlamenta, temveč samo delegate. Oblast je bila rezervirana izključno za najvišje rangirane komuniste. (1) Ta kršitev temeljnih človeških pravic tudi jasno dokazuje, da je v Jugoslaviji šlo preprosto za diktaturo in nikakršno demokracijo, kot radi z lažmi in zavajanji poudarjajo današnji zagovorniki te zločinske tvorbe. Naslednji zločin, ki je v širši javnosti malo znan, je grajenje mest in mestnih četrti na povojnih grobiščih z namenom prikrivanja zločinov in povojnih pobojev. Pesmica, ki je zapisana v samem začetku tega eseja, je še kako resnična. Spoznanja in dognanja vodijo v groteskno, zastrašujoče spoznanje o zločinskosti in nečlovečnosti komunističnega sistema v Sloveniji. Kakšni ljudje se spomnijo na truplih in kosteh brezpravno pobitih ljudi zgraditi otroška igrišča, šole, vrtce in stanovanjske bloke? Kdo izda takšno gradbeno dovoljenje? Odgovor je preprost. Najbolj nizkotni osebki, brez kančka vesti in človečnosti. KOMUNISTI ! Vsekakor je več Slovenskih naselij in mest zgrajenih na truplih in kosteh. Od vseh pa najbolj izstopa Celje, ki je tudi dokaz, da je šlo pri tem projektu za načrtovano in hinavsko, nečloveško norčevanje iz pobitih ljudi. Verjamem, da si je težko predstavljati, da se vsakodnevno sprehajate po kosteh in trohnečih truplih otrok, žena in moških, pobitih brez sojenja, ljudeh , ki so jim bile odvzete vse pravice in časti. Po truplih ljudi, ki so bili pobiti kot živali, brez dostojanstva in pravice do dostojnega pogreba. Pa vendar se vsakič, ko se sprehajate po Celju (v vseh mestnih četrtih, ki so zgrajena po letu 1960) sprehajate po največjem grobišču v Evropi. Večjem kot Kočevski Rog. Med drugo svetovno vojno se je čez Celje raztezal štiri kilometre dolg »panzegraben«(proti tankovski jarek), in je sedaj označen z betonskim mejnikom, ki je točno na sredini tega jarka. V neposredni bližini tega mejnika se nahaja OŠ FRAN ROŠ, nasproti pa ŠKAPINOVA ulica s stanovanjskimi bloki. Mejnik je visok 3 metre in širok 2 metra. V tem grabnu se nahaja med 23 in 25 tisoč pobitih civilistov in vojakov(predvsem Hrvatov). To grobišče je bilo evidentirano leta 1993 pod zaporedno številko 3 in se imenuje »Zgornja Hudinja-Nova vas«. Zdaj tam stoji tudi križ. Gre za eno izmed prvih obeleženih grobišč v Celju. Nad to šolo je smrekov gozdiček - nasajen leta 1980, ko so šolo zgradili. Tam sta bili dve jami za dva protiletalska topa zračne obrambe. Tudi tisti dve jami so napolnili z mrliči. Na splošno je imel hrib Golovec veliko teh kapacitet, saj je bilo na njem izkopanih kar 36 protiletalskih strelskih jarkov - vse so napolnili s trupli, ki so jih potem teptali s konji, da bi jih več spravili v jarke. Tako ima  Golovec 2000 mrtvih, saj so uporabili tudi del bunkerja, ki je pod Golovcem. Čez cesto je še eno svetovno znano grobišče: hala Golovec z gospodarskim razstaviščem (1500 pokopanih). Stanovanjsko grobišče Lava Celje je večinoma prekrito z objekti, asfaltom, igrišči. Ima pa svoje šibke točke, primerne za sondiranje ali celo izkop.  Dva jarka (šicngrabna) sta se začela na zadnjem delu šole , potem sta tekla skoraj vzporedno, a sta se razhajala pod nekaj stopinjskim kotom. Eden je tekel skoraj ob šoli in poteka pod stolpnico Pucova 5, drugi pa čez travnik, ki je pred to šolo - in poteka pod otroškim vrtcem in gre naprej pod zaklonišče in blok Goriška 6-8.  Nadalje se jarka močno razideta in sta nekaj deset metrov narazen. Eden gre pod samopostrežbo, drugi pa vodi pod blok Iršičeva 4-6. Ta drugi gre potem pod garažno hišo in čez Sončni park (evidentirano grobišče št.14), potem pod OŠ IKE, čez Dečkovo cesto in pod parkiriščem Aero Komerciale - proti stadionu Kladivar in naprej. Pravzaprav je celo Celje posejano z grobišči. Državna komisija je doslej evidentirala 29 množičnih grobišč na ožjem območju mestne občine Celje… In sicer na naslednjih lokacijah: Območje spominskega parka Teharje, ki zajema odlagališče trdnih odpadkov in odpadne sadre Cinkarne Celje in zahodni del komunalnega odlagališča, Bežigrad-Gaje-Čret (celoten industrijski predel Celja - objekti Cinkarne, Emo, odstavni železniški tiri, itd), Mlinarjev Janez (trgovski objekt na Teharski cesti), Selce-razdelilna transformatorska postaja (med 2. in 3. daljnovodom), Mestno pokopališče Mirna pot (zraven pokopališča), Zgornja Hudinja-Nova vas (dve stanovanjski naselji, zaklonišče in hrib Golovec s sejmiščem - ter silosi, tovarna Žična, park osnovne šole Hudinja, itd), Košnica (grobišče, označeno s križem - zraven naselja privatnih hiš), Tumova ulica (kompletna ulica v Šmarjeti, naprej od Hudinje), Tudrež, Babno (umetno zamočvirjena melišča zraven naselja Lava), Socka, Zgornje selo: Trnovlje pri Socki, Čatrova hosta, Sončni park (travnik med stanovanjskima naseljema Lava in Dolgo polje - 200 Nemcev, postreljenih kot strelske tarče), Bezovica, Vojnik-pokopališče (ob zidu pokopališča in pod parkiriščem), Višnja vas, Šmarjeta-Hmezad (trgovski objekt), Slovenijales-Medlog (trgovski objekt), Medlog-Lipovškov travnik (blizu naselja Lava), Vojnik-hmeljišče, Vojnik pod gozdom, Lindek-pod gradom, Bukovje, Rakova steza-nad Stražo, Rakova steza-Stražica, Kozjek, Mestni park (Celjski mestni park ob Savinji), Na gričku-Petriček. Iz Odloka o zavarovanju in začasnem urejanju grobišč in grobov vojnih in povojnih žrtev na območju občine Celje, ki ga je skupščina občine Celje sprejela 19.2.1993, je razvidno, da je bilo na območju celjske občine ugotovljenih 30 grobišč . Raziskuje pa se jih še kar nekaj. Najnovejše najdeno grobišče je športno letališče Levec pri Celju. (2) Najnovejša dognanja kažejo tudi na dejstvo, da je z temi zločinskimi poboji povezan tudi obisk Tita v Celju, daljnega leta 1945…(2) Še eden izmed dokazov o zločinskih namenih komunističnega sistema je preganjanje miselnih, govornih in kulturnih deliktov. Jugoslavija je bila država »pretanjene in zelo učinkovite represije« Preganjanje miselnih deliktov, zapiranje v samice, fizično nasilje nad političnimi zaporniki, mučenje z elektrošoki, požiganje knjig, preganjanje odvetnikov, obtoženih nasprotovanja komunističnemu režimu. Vse našteto je samo del vseh obtožb, povezanih s kršitvami človekovih pravic, ki jih je leta 1986 na Dunaju predstavil Helsinški odbor za človekove pravice. Večina medijev nam socializem nekdanje Jugoslavije še vedno prodaja kot “mehkejšo” verzijo izmed vseh, toda dejstva govorijo nasprotno: Živeli smo v eni izmed najbolj tiranskih držav Evrope. Leta 1986  je bilo zaprtih od 1.100 do 1.300 političnih zapornikov. Večina zaradi tako imenovanih “verbalnih deliktov”. To je “več političnih zapornikov kot v Češkoslovaški, Madžarski in Poljski skupaj”.(3) Tudi Jugoslovanska UDBA (uprava državne bezbednosti) ali po Slovensko Služba državne varnosti, ki je bila tajna policija po vzoru NKVD v Sovjetski zvezi ali Gestapa v Nemčiji, in tretji steber oblasti v Jugoslaviji dokazuje, da je v resnici šlo za diktatorsko državo.  Po končani vojni se leta 1946 formira UDBA, ki se deli na civilni del UDBA in vojaško obveščevalno službo imenovano KOS. Njene naloge so bile uničevanje notranjega sovražnika, prepoznavanje politično nekorektnih elementov in sankcioniranje le teh. Naloge so tudi obsegale nadzorovanje politične emigracije v tujini. V Jugoslaviji jim je zakon dajal skoraj neomejene pristojnosti, v tujini pa so delovali ilegalno. V tujini so opravili niz umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Šele po razpadu Jugoslavije pa so prišle na plano tudi druge aktivnosti, s katerimi se je ta služba ukvarjala. Tako smo državljani najprej izvedeli, da UDBA svoje delovanje v tujini financira predvsem z tihotapljenjem cigaret in alkohola preko Italije, tihotapljenjem heroina in kokaina iz Afganistana in distribucijo le tega, šele nekje leta 1999 pa smo izvedeli za še en zločin, ki ga je ta tajna policija počela v imenu komunistične partije Jugoslavije in posledično tudi komunistične partije Slovenije. Ker gre za resnično podel in brezsrčen zločin, ki pokaže vso podlost komunistične partije in ideologije, kateri so Jugoslovanski komunisti slepo sledili vse do svojega bridkega konca bi se bilo o tej temi potrebno razpisati na več straneh. In sicer gre za krajo otrok iz porodnišnic po celi Jugoslaviji. Otroke so prodajali bogatim parom iz Zahodne Evrope in sicer po 10.000 DEM (Nemških mark) za enega otroka in 15.000 DEM za dvojčke. Tako bi naj Udba v sodelovanju z predstavniki oblasti, s centri za socialno delo in osebjem v porodnišnicah ukradla kar med 6 in 10 tisoč otrok!! Vedno je šlo za isto zgodbo. Kupcem so povedali, da je mati 16 letna študentka, ki je zanosila, vendar si otroka ne želi, zato ga želi prodati. Z denarjem si bi poplačala študij ali izboljšala status. Resnica je seveda bila drugačna. Otroke so ukradli neposredno po rojstvu, staršem pa so trdili, da je bil otrok mrtvorojen. Predstavljajte si okrutnost državnega aparata, ki je sposoben take podlosti. Ta zgodba šele dobiva razsežnosti, kajti v Srbiji in na Hrvaškem potekajo intenzivne preiskave teh zločinov. V Sloveniji seveda ne, ker bi s tem kompromitirali še tisti preostanek komunistične elite, ki se še vedno pase na zaslugah zločinov storjenih v socializmu. (4) Udba je svoje lovke razširila praktično povsod. Večina novinarjev, politikov, duhovnikov, učiteljev, javnih delavcev, igralcev in celo članov znanih ansamblov je bilo med sodelavci Udbe. Nekateri so bili to prostovoljno, nekateri pa pod prisilo. Najbolj znan je primer GORANA BREGOVIĆA, (Bijelo Dugme), ki mu je kot nagrado za sodelovanje UDBA omogočala, da je v tujini kradel tuje pesmi, in jih v Jugoslaviji objavljal kot svoje, enako je veljalo za ZDRAVKA ČOLIĆA, ALENA ISLAMOVIĆA in MOMČILA BAJAGIČA -BAJAGO. Namen tega sodelovanja je bil preprost. Oblast je želela dodaten nadzor nad mladino s pomočjo rokenrola, in na tak način nadzorovati misli in dejanja socialistične mladine. Med igralci je znan primer BORISA KOBALA, ki je kradel italijanska dela, in jih predstavljal za svoja. (7) Med znanimi sodelavci Udbe v Sloveniji so bili MITJA MERŠOL- novinar dela,  kodno ime »lingvist« prostovoljec, VENO  TAUFER- pesnik, kodno ime »Filozof« prostovoljec , ZMAGO JELINČIČ- poslanec , kodno ime »Padalec«, MARJAN BAUER, nekdanji urednik SLOVENSKIH NOVIC, SAMO BEVK poslanec SD v parlamentu-prostovoljec, aktiven pri čiščenju arhivov leta 1990 in 1991,  TONE FORNEZZI -TOF urednik Nedeljskega Dnevnika-prostovoljec, ZDENKO ROTER, svetovalec MILANA KUČANA, MANCA KOŠIR-PROFESORICA NA FDV, sodelavka RTV Slovenija-redna sodelavka SDV, MATJAŽ ZANOŠKAR-bivši poslanec Pozitivne Slovenije in Desusa, in ostali.(5) Socialistična tajna policija je novačila tudi najhujše kriminalce s področja Jugoslavije. Tako je znan sodelavec UDBE bil tudi zloglasni poveljnik Srbskih prostovoljcev v vojnah na področju bivše Jugoslavije ŽELJKO ARŽNJATOVIĆ-ARKAN. V tujini je za UDBO opravljal umazane posle, kot so umori političnih emigrantov, ugrabitve le teh ali ustrahovanja. Za nagrado je po Evropi skupaj z ostalimi sodelavci vlamljal in ropal zlatarne , banke in draguljarne. Nakradeno blago je potem s pomočjo oblasti preprodajal v Jugoslaviji. in to ni bil osamljen primer. Na podlagi vseh zgoraj zapisanih dejstev gre sklepati da je šlo za prefinjeno združbo kriminalcev pod krinko socialističnega sistema, ki je pri vseh zločinih sodeloval in igral vidno vlogo. (4) Zločinski sistem, ki je vladal v Jugoslaviji, se je skozi ves svoj čas vladanja zavedal, da grobo krši temeljne človeške pravice in prav zaradi tega je ob propadanju komunističnega sistema še enkrat kršil vse norme in uničeval arhivsko gradivo tajne komunistične policije UDBE. Arhiv danes hrani 80.000 tekočih metrov celotnega arhivskega gradiva, od česar se le 403,2 tekočega metra gradiva v papirni obliki in na mikrofilmih nanaša na delovanje tajne službe prejšnjega režima. Po navedbah arhivistov, zgodovinarjev in raziskovalcev naj bi bil večji del gradiva nekdanje tajne službe uničen, delno že leta 1967, delno pa v letih 1989 in 1990. Javno objavljene evidence arhiva kažejo, da je od 17.000 dosjejev nadzorovanih oseb v Sloveniji ter dosjejev uslužbencev, sodelavcev in virov SDV, ki so v veliki meri nastali v obdobju 1975-1990, danes ostalo ohranjenih le še 4000, kar pomeni, da manjkajo približno štiri petine dosjejev. Na uničenje arhivov SDV kažejo tudi poročila delovne skupine za oceno dela Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.(6) Da je »laž nesmrtna duša komunizma« kažejo tudi dejanja komunistične oblasti ob tako imenovanem »spravnem« dogodku, Sveti maši v Kočevskem Rogu leta 1989. Takrat so komunistični zločinci pod vodstvom Milana Kučana še enkrat več namerno zavajali Slovensko ljudstvo in se zlagali o mestu na katerem bi naj bilo grobišče po vojni pobitih Domobrancev. Šele leta 2019 se je izvedelo za pravo lokacijo tega zverinskega dejanja. Do takrat, celih 30 let, se je vsakoletna slovesnost izvajala na grobišču pobitih Srbskih Četnikov. Vsekakor gre še za enega v nizu zločinov, ki jih je komunistična oblast izvajala nad Slovenskim ljudstvom in ostalimi narodi Jugoslavije. NNekdanji predsednik Slovenije Kučan in nadškof Stres- screenshot Po vsem zapisanem v prvem delu in v zgornjem eseju mora biti vsakemu še tako gorečemu podporniku komunističnega režima in represije v Jugoslaviji jasno, da je šlo za zločinski sistem, ki je namerno in sistematsko kršil vse osnovne človekove pravice, zapiral in pobijal brez sojenja, kradel otroke in jih prodajal, namerno širil droge po bivši državi in s tem povzročal odvisnost, izvajal teroristične napade po tujini in uničeval Slovensko in on kulturo ostalih okupiranih narodov na področju Jugoslavije.      Viri in povezave : (1)    https://siol.net/novice/slovenija/to-so-bile-dirke-z-le-enim-konjem-356307 (2)   https://www.celje.info/splosno/dve-celjski-soli-na-povojnih-grobiscih/ (3)   https://nova24tv.si/slovenija/l-helsinski-odbor-za-clovekove-pravice-v-1986-v-jugoslaviji-zaradi-verbalnih-deliktov-vec-politicnih-zapornikov-kot-v-drzavah-varsavskega-pakta/ (4)   https://100posto.jutarnji.hr/news/je-li-10-tisuca-beba-ukradeno-kako-bi-ih-prodavali-posvojiteljima-muzu-su-rekli-da-plati-troskove-pokopa-ali-tijelo-djeteta-nitko-mu-nije-pokazao-iako-je-inzistirao (5)   https://beta.publishwall.si/aktualno/post/146505/udba-med-nami-fotografije-vidnih-usluzbencev-udbe (6)   https://www.rtvslo.si/slovenija/grilc-unicenje-arhivov-sdv-ja-prijavil-kriminalistom/331501 (7)   http://blog.b92.net/text/14051/Velika-zavera-u-YU-Rocku/          
Teme
Miklavž Komelj Komelj slikar pesnik pesmi KULTURA umetnost slovenska kultura

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Intervju z Miklavžem Komeljem, pesnikom, slikarjem in umetnostnim zgodovinarjem