Intervju z Miklavžem Komeljem, pesnikom, slikarjem in umetnostnim zgodovinarjem
Pogovor Miklavža Komelja in Jirija Kočica se je dogajal v času karantene preko elektronske pošte in sporočil
AR revija
Eseji

Sreda, 15. april 2020 ob 12:33

Odpri galerijo

foto: Miklavž Komelj

Pogovor med Miklavžem Komeljem in Jirijem Kočico se je dogajal v času karantene (koronavirus) in sicer po elektronskih medijih. 


Miklavž Komelj izvira iz zanimive družine, njegova mladost je povsem vezana na kulturo, prežeta z umetnostjo in v veliki meri z besedo. Kot pesnik ima za sabo več zbirk pesmi, od katerih je kar nekaj nagrajenih, kot slikar skrivnostnih prizorov je morda malo manj izpostavljen, a vsekakor izredno zanimiv. Miklavž je velik erudit, prevajalec, intelektualec, ki mu ne uide skoraj nič, saj zelo natančno preštudira snov, ki ga zanima.. in zanima ga skoraj vse...


Jiri Kočica: Miklavž, spomnim se, da sva se enkrat davno pogovarjala o tem, kako beseda ethos izvira iz nekega posebnega opisa vzgoje živali, gojenja konjev, ograde, hrane… skratka nekega odnosa, v katerem poteka zanimiv kompromis, v katerem se svoboda konjev delno okrni na račun njihove varnosti in dostopa do hrane…

Spomnim se, kako si se takrat skoraj razburil in se strastno zavzel za neokrnjeno in absolutno svobodo.

Resnično me zanima, kakšen je tvoj odnos do tega danes?

Miklavž Komelj: Zelo dobro se spominjam tega pogovora; bilo je v galeriji Equrna kakšnih pred kakšnimi petindvajsetimi leti.

Moj odnos do tega se v bistvu ni spremenil; svoboda je zame najvišja vrednota in svoboda je sama po sebi nasprotje kompromisov. Gotovo pa se je v tem času spreminjalo moje razumevanje tega, kaj sploh je svoboda.

Eno najlepših definicij sem našel v kratkem zapisu Srečka Kosovelu, ki govori prav o tem, da so človekova dejanja, če so narejena v polni zavesti njegove svobode, absolutna - in da ni potrebno, da bi bila etična v smislu preteklih etik. Seveda bi bilo o tej misli mogoče razpravljati, površno razumljena bi bila lahko zelo nevarna - ampak tu bi rad opozoril samo na to, da  Kosovel zapiše: "v popolni zavesti svoje svobode, to je samoobvladovanja". To razumevanje mi je izredno blizu. Pogosto se kot svobodo razume poljubnost. Toda vsakršna poljubnost je ujetost.

V tej zavesti o svobodi kot samoobvladovanju pa lahko kot najvišje etično načelo dejansko velja načelo svetega Avguština "Dilige et fac quod vis", "Ljubi in delaj, kar hočeš." Aleister Crowley ga je modificiral v veliko nevarneje zveneče načelo "Delaj, kar hočeš" - ampak tudi tukaj nikakor ne gre za afirmacijo poljubnosti; poanta je v tem, da je za človeka nekaj najtežjega vedeti, kaj resnično hoče. 

Seveda družba vedno potrebuje zunanje regulative. Toda etika je po definiciji vedno vezana na subjekt - in obstajajo zelo različne etike. Nikakor ni a priori nujno, da je etika vezana na idejo dobrega; Markiz de Sade je pokazal, da lahko obstaja tudi povsem konsistentna etika, ki je utemeljena v ideji zla. Tudi zločinec ima lahko svojo etiko. Zato zelo razumem stališče Renéja Guénona, ki je dejal, da ni na celotnem področju filozofije ničesar bolj relativnega in naključnega od  etike.  Guénon je celo trdil, da se etične teorije pojavljajo večinoma v obdobjih intelektualne dekadence.

V zvezi s tem se mi zdi izredno zanimiva  misel Jureta Detele, s katero sem se veliko ukvarjal. Detela je bil do skrajnosti radikalen v nasprotovanju ubijanju in zelo je poudarjal etiko. Toda ko si pobliže pogledamo njegove argumente, vidimo, da so strogo spoznavni. V bistvu za njihovo izdelavo sploh ni potreboval etike. Njegov temeljni argument proti ubijanju je bil, da smo pri ubijanju zmeraj prevarani, da nikoli ne moremo ubiti tistega bitja, ki bi ga res hoteli, kajti da neko bitje sploh lahko ubijemo, ga moramo metaforično zamenjati s svojo predstavo o njem; da neko bitje sploh lahko ubijemo, moramo strahotno zožiti zavest o njem. Tako je Detela nasprotoval ubijanju v imenu tega, da ni hotel nikakršne zožitve zavesti. Da ne govorim o tem, kako dober argument je podal zoper smrtno kazen: smrtna kazen predpostavlja, da se moramo bati smrti. In to je že argument proti smrtni kazni.

Ko pa sva že pri konjih in ogradah - o tem razmerju sem poskusil nekoliko drugače spregovoriti v naslovni pesmi svoje knjige Hipodrom, ki se začne z verzi:

Deske ograd so nagrizene,

tla ponekod razkopana z nemirnejšimi koraki.

Edini zapisi o nekem uporu.

 

Jiri Kočica: V odgovoru (na 1. vprašanje, seveda) nam pokažeš, kako se skozi umetnost, pesništvo, oblikujejo idejne, miselne, čustvene razsežnosti, ki jih v vsakdanjem življenju težko celo mislimo, kaj šele bivamo. Ker te sledim na enem od družbenih omrežij, vidim tvoje objave in odzive, kar je po svoje podobno temu, o čemer govoriva. Namreč tvoji odzivi so iz nekega prostora pesniške etike, v katerem se postaviš onkraj dnevnopolitičnih zamer in mitologij, ki jih uspeva vsiliti medijski režim v našem malem prostoru. Toda odzivanja na to so izredno zanimiva, med odzivi so neverjetno pogosti vzkliki naj že "enkrat nehaš" s tem. Kot, da bi ne-komunikacija dejansko razreševala situacijo.

Zanimiva je ta dihotomija, nerazumljenost jezika. Zakaj misliš, da se odzivajo nekateri s tako silovito željo po ukinjanju samega dialoga, če jim tvoja misel ni všeč? Je možno, da jezik preprosto ne more prenesti vse globine sporočila, ki jo sporočamo drug drugemu?

Miklavž Komelj: Vsekakor bi si želel, da bi ljudje pozornejši na moje pesmi kot na moje FB objave. Zame je poezija absolutno ključna. Najbolj zgoščena, najbolj resnična govorica, ki mora za to, da je resnična, vzdržati v sebi tudi vsa protislovja. Intervjuji so nekaj drugega. Pravzaprav so mi intervjuji najmanj ljub medij. Če berem svoje stare pesmi, sem seveda do njih včasih tudi kritičen, nekatere mi postanejo tuje, vendar se nobeni od njih ne bi odpovedal, vse so resnične. Intervjuji pa so običajno že glede na vprašanja, ki so zastavljena, zelo vezani na tisto plat človeka, ki se spreminja. Vem, da je bila marsikatera trditev, ki sem jo kdaj rekel v kakšnem intervjuju, tudi zabloda, ljudje pa se - ne vem, zakaj - pri iskanju stališč nekega avtorja najraje sklicujejo ravno na intervjuje. Sam sem svoja stališča, ki se nanašajo na sprotne situacije, vedno pripravljen tudi radikalno korigirati.  Ampak ravno to izhaja iz zavezanosti nečemu, kar ostaja nespremenjeno. In ravno zvestobo temu je, kar se tiče samega izrekanja, mogoče najbolj dosledno vzdržati v poeziji; v njej so določene stvari, ki bi bile v govorici publicistike nekohorentne, resničnejša, globlja koherenca. 

FB pa je spet neka čisto drugega; sam pravzaprav uporabljam ta medij precej  igrivo, seveda pa v njem reagiram na nekatere stvari, ki se  dogajajo.  Dobro, če nekdo res zna gledati, lahko odkrije, da ga najbrž dejansko uporabljam na precej poetičen način - in to lahko ljudi zmede. Vsekakor pa je to ravno preko odzivov izredno zanimiv medij za spoznavanje ljudi; večinoma se res razkrije kar pošastna programiranost, če uporabim tvoj izraz: za večino ljudi vnaprej veš, kako bodo na nekaj reagirali. Meni pa je ravno to tuje. Sicer pa ni to v našem prostoru nič novega. Ena od oseb v prvem romanu Zorka Simčiča, ki je izšel leta 1943, reče, da pozna kritika, ki v knjigi samo pogleda, ali je v njej pisana beseda Bog z veliko ali z malo začetnico, in si ustvari mnenje o knjigi glede na to. In do danes se ni veliko spremenilo.

Tako da me različnost "mnenj" o meni pravzaprav zelo zabava. Res so mojemu pojavljanju v javnosti praviloma pripisovali skrajno nasprotujoče si oznake: od pozicije poeta doctus do pozicije idiota,  od skrajnega občutljivca do potencialnega terorista, od petrarkista do avantgardista, od modernista do tradicionalista, od skrajnega levičarja do skrajnega desničarja - in, ker je v slovenskem prostoru ta delitev očitno neizogibna, od partizana do domobranca...

To me zabava, je pa seveda problem, da ljudje tudi poezijo pogosto berejo na ta način.  Recimo, mojo prozo Sovjetska knjiga, ki govori o usodi Izaka Bablja, so nekateri brali kot stalinističen tekst. In to seveda navdušeno. Tako da sem se že vnaprej bal, da ne bi kdo moje zgodbe Več kakor smrt, v kateri je govorec nacist, brali kot nacističen tekst. In seveda se je v eni od kritik pojavilo tudi branje, ki ni bilo daleč od tega.

Kar pa se tiče etike, sem nekako nezaupljiv do ljudi, ki se preveč sklicujejo na etiko. Čeprav se seveda v poeziji etika dogaja že na ravni samega načina izrekanja. Samo tako je mogoče doseči resnično moč govorice.  Jaz mislim, da ravno danes poeziji ne pripisujejo vzvišenosti. Moj ideal pa je vzvišena poezija. Vzvišena ravno v skrajnem stopnjevanju moči izrekanja. Resničnega delovanja poezije ne smemo zamenjevati z njenim vidnim vplivom na družbeni prostor. Poezija, če je res intenzivna, neposredno deluje s silami, ki strukturirajo naš simbolni univerzum. Res pa je, da danes prevladuje pisanje pesmi, ki so take, kot da bi hotele izničiti moč izrekanja. Blizu mi je tisto pojmovanje poezije, ki ga izraža latinska beseda carmen - da je pesem obenem magično dejanje.

 

Jiri Kočica: V enem od najinih "pogovorov" (pisem, sporočil) sva se dotaknila tudi izredno zanimive teme, ki se lahko delno veže na eno od (zame) ključnih zamisli Walterja Benjamina v njegovem vplivnem tekstu "Umetnost v času mehanične reprodukcije", ko govori o tem, da je umetnost imela zgodovinsko v svojem jedru kult, potem je ta kult zamenjala filozofija (umetnost zaradi umetnosti) in se je danes (mislil je modernizem) v to jedro umetnosti naselila politika.

Vem, da si se tega posredno dotikal v svoji knjigi o partizanski umetnosti in da si vsekakor moral premišljevati odnos do tega tudi pri svojih umetniških delih, a tisto, kar je v tem intrigantno, je odnos skoraj vseh avantgard, tudi dadistov- do političnosti umetnosti.. a še bolj ali celo predvsem si me opozoril v tem najinem pogovoru na odnos Juliusa Evole do tega vprašanja.

Kakšen je tvoj odnos do tega, da ima umetnost lahko v svojem jedru neko ideološko, politično ali pa kultno in filozofsko jedro? Se ti zdi ta njegova ideja sploh relevantna?

Miklavž Komelj: Benjaminov tekst, ki ga omenjaš, je tudi meni zelo vznemirljiv; po eni strani je zelo intriganten, po drugi  strani pa je tudi blokirajoč, saj je to, kar Benjamin vidi kot osvobajajoče, pravzaprav  velika redukcija; o tem sem poskušal pisati v nekem eseju, objavljenem v Likovnih besedah, kjer sem poskušal Benjaminov koncept avre brati skupaj z Duchampovim konceptom infratankega. 

Zgodovinske avantgarde so pravzaprav zelo širok pojem; samo del tega, kar dajemo v ta skupni okvir, je bil eksplicitno politiziran - čeprav ima seveda že sam pojem avantgarda politične in celo vojaške konotacije. Če vzamem rusko avantgardo, je bila zanjo izredno pomembna na primer tudi dediščina simbolizma. Ti ljudje so se ogromno ukvarjali z razširitvijo zavesti in povezava njihovih teženj  z boljševiškim projektom po letu 1917 je bila velikokrat tudi  tragičen nesporazum. Malevič se je pozneje  eksplicitno distanciral od prevelike politizacije, ki je razvidna v terminologiji njegovih tekstov iz prvih porevolucijskih let. V spregi avantgard s politiko je šlo pogosto za tisto gesto, ki jo je genialno artikuliral Majakovski, ko je napisal, da je stopil na grlo svoji lastni pesmi.  Ta gesta je v svojem bistvu morda bolj mistična kot politična. Cvetajevi je bilo to jasno, ko je Majakovskemu ob smrti posvetila pesem, v kateri ga je imenovala nadangel.

Dadaizem ima tu spet posebno mesto; izmika se tudi temu, da bi ga šteli med avantgarde. Vzpostavil je nekakšno ničelno točko; v njem je neka strašna čistost in v svoji strasti do zanikanja je šel tako daleč, da je zanikal tudi samega sebe. Zanimivo je, da so imeli ljudje, ki so sodelovali pri dadaističnem gibanju, v nadaljevanju med sabo povsem nasprotujoča si politična stališča, a je vsak od njih lahko rekel, da ostaja premočrtno zvest svojim izhodiščem. Evolo sem najbrž omenil v tem kontekstu - tudi njegova pozicija je ena od možnih konsekvenc Dade. Ta avtor je, kot vemo, danes zaradi svojih poznejših stališč tako rekoč anatemiziran, ampak brez tega, da beremo tudi take avtorje brez predsodkov, se sploh ne moremo soočiti z labirintskimi protislovji dvajsetega stoletja.

Sicer pa me pri avantgardah in pri partizanski umetnosti pravzaprav zanima isto, kar me je zanimalo pri témi mojega doktorata, ki sem ga posvetil toskanskemu 14. stoletju: gre za situacije, ko se je zelo radikalno na novo zastavilo vprašanje, kaj sploh je umetnost.  In čeprav gre za situacije, pogojene z zgodovinskimi napetostmi, me v njih vedno najbolj zanima tisto, kar se je odprlo kot potencial, ki pozneje ni bil integriran v tisto, kar je sledilo. Tisti način obstajanja, o katerem je pisal Evola  ob pojavu abstraktne umetnosti:

"Abstraktna umetnost ne bo mogla biti zgodovinsko večna in univerzalna: to a priori – PLOTIN, ECKHART, MAETERLINCK, NOVALIS, RUYSBROECK, SWEDENBORG, TZARA, RIMBAUD … vse to je samo kratek, redek in negotov preblisk skozi veliko smrt, veliko nočno realnost razpada in bolezni, redkost neizrekljivih draguljev med ogromnimi blatnimi Gangesi.

Umetnost izjeme, umetnost zunaj časa.

Moderna umetnost bo prav kmalu padla: prav to bo znak njene čistosti; padla bolj kot zaradi česa drugega, ker je bila realizirana z metodo od zunaj (s postopnim razvojem bolezni, deloma iz motivov strasti) in ne od znotraj (mistično).

Toda danes se je večni temni svinčeni obok še za trenutek odprl čisti neskončni sinjini."   

Ideološko, politično, kultno, filozofsko ... Ni nujno, da se te dimenzije izključujejo. V neki umetnini lahko tudi sobivajo.  Sprašujem pa se, ali ni bila Benjaminova napaka, da je ob koncu svojega eseja poistovetil politični učinek umetnosti s politizacijo. Danes imamo v sodobni umetnosti vse polno politizacije, ki nima nikakršnega političnega učinka, ampak je pravzaprav nova oblika larpurlartizma. Iluzija, da bo politizacija estetike učinkovala osvobajajoče, je pravzaprav zelo reduktivistična. In seveda, ko se postavimo v pozicijo nasprotovanja nečemu, se tistemu, čemur nasprotujemo, vedno na neki način priličimo. Politizacija estetike, postavljena kot nasprotje fašistični estetizaciji politike, eksplicitno pristaja na pojmovno zamejitev, ki jo določa logika nasprotnika, samo da znotraj nje izvede obrat.  Zato veliko več odpira Kosovelova misel, da umetnost ne sme biti politična, ampak religiozna - če seveda upoštevamo, da  Kosovel  s tem nikakor imel v mislih navezave umetnosti na neko obstoječo religijo, in vemo, da je to izjavo zapisal ravno v trenutku, ko se je odločil za aktivnejši politični angažma. Ampak bil je prepričan, da se umetnost navezuje na neko bolj temeljno dimenzijo bivanja, kot je politika.

Jiri Kočica: Merežkovski se je ukvarjal z vprašanji, ki so nekako še danes tukaj.. Ali pa so tukaj že ves čas, verjetno vsaj od Julijana (odpadnika) naprej, saj nekako po svoje čutimo, da krščanstvo je in hkrati ni čisto naša vera... posebej še v odnosu do različnih interpretacij, v odnosu do cerkve kot inštitucije poenotenja nečesa, kar ni poenoteno v rodu, temveč izključno v ideološkem smislu, hkrati pa smo tako drastično izgubili tisto staro vero, ki je le redko še imela nek vpliv (kot dopolnitev ali kot nek skriti kod, šifro, kar smo morda ohranjali le skozi jezik?), da se mi zdi kot bi se mi ob tvojem odgovoru nekako "odprl" nek temeljni razkol, ki ga je po eni strani prinesla religiozna univerzalna struktura krščanstva in torej neko univerzalno transcendentalno na eni strani, na drugi strani pa tisto sveto, kar lahko samo od daleč tipamo z nežnimi slutnjami in se veže na kult prednikov, a je to že povsem prekrito s pepelom, zemljo, krvjo...

Toda hkrati s tem se dejansko lahko vidi, da se porajajo na novo točno ta vprašanja o tem, kaj sploh je umetnost danes, tukaj... Nikakor ni več dovolj to, da sam umetnik reče- to je umetnost in ga galerijski sistem na postmodernistični način opolnomoči pri tem.. Vidi se, da je to povsem izgubilo stik z realnim, da preprosto ni dovolj, kot si rekel s Kosovelom: da gre za bolj temeljno dimenzijo bivanja.

Si sam razmišljal, v katero smer se nakazujejo te spremembe v umetnosti? Poeziji? Kako ti pristopaš k temu; če rečem po postmodernistično- k temu konceptualnemu razmisleku, ko delaš neko umetniško delo- bodisi pesem ali ko greš risat in slikat?

 

Miklavž Komelj: Pravzaprav ima to dvojnost, o kateri govoriš, v sebi že sama tradicija katolicizma, ki je še posebej fascinantna ravno v tem, kako je uspela združiti krščanstvo s povsem drugačnimi tradicijami - kako je združevala na videz nezdružljivo in ohranila tudi poganske substrate različnih ljudstev ... V kultu Device Marije sta živela naprej tako egipčanska Izis kot azteška Tonantzin. Knjige Merežkovskega o Julijanu Apostati še nisem bral, me je pa ta lik zelo fasciniral, bral sem nekatere Julijanove tekste in nanj se nekajkrat nanašam tudi v svojih pesmih in v prozi Laura de Sade. V bistvu je bil Julijan zelo tragična osebnost; videl je, da zamenjava simbolnih koordinat na katerih počiva neki svet, pomeni konec tega sveta, in je poskušal preprečiti ta konec.

Se strinjam, da je prišlo v današnjem umetnostnem sistemu do velike izgube stika z realnostjo; tu je po mojem najbolj problematično ravno poistovetenje umetnosti z umetnostnim sistemom, ki je blokirajoče. Paradoks je, da so v tem sistemu izhodišče za takšno poistovetenje prakse, kakršna je bila Duchampova, čeprav je bila Duchampova temeljna gesta ravno gesta skrajne individualne svobode. In Duchamp je v enem od svojih poznih tekstov napovedal, da bo resnična umetnost prihodnosti nastajala zunaj umetnostnega sistema, skrito, kot skrivna družba iniciatov.

Mene je pravzaprav že v otroštvu fasciniralo vprašanje, zakaj danes ne bi bilo mogoče delati take velike umetnosti, kot jo je bilo mogoče delati nekoč, zakaj danes besede ne bi mogle imeti takšne moči, kot so jo imele recimo v času starih Egipčanov ... Ki seveda niso razmišljali o umetnosti, kot jo mi danes razumemo, ampak o čisto drugih stvareh. In mogoče je bil prav v tem ključ do moči njihovih besed.

Ko sam poskušam pisati ali slikati, delam vedno vse zelo zelo konkretno. Zdajle sem se spomnil, kako Janez Trdina, po mojem eden daleč najboljših slovenskih pisateljev, nekje piše, da je neko povest napisal samo zato, da je v njej lahko uporabil  kot ime glavne osebe ime neke ženske, ki jo je oboževal. Zaradi takega odnosa do pisanja ima njegovo pisanje tako moč, kot jo ima. 

Jiri Kočica: Zanimivo zaključiš s to anekdoto v zvezi z naslavljanjem na ljubezen, očitno, pri Trdini.

Če te lahko vprašam iz druge strani- Julijan Apostat govori o tem zapuščanju lastne kulture in zamenjavi te kulture za nekaj, kar je v osnovi "galilejsko" (on krščanstvu ne želi dajati videza univerzalnosti, saj se nekako intuitivno zaveda tega, kar danes odkriva in dokazuje biologija, da smo si pač v osnovi genetsko precej različni in imamo v vseh pogledih tudi različne zmožnosti, prednosti, slabosti ipd.. ne samo kot posamezniki ampak v povprečjih tudi kot plemena, nacije, rase, če se lahko sploh tako politično nekorektno izrazim..) Torej ko govori o izgubi bogov, govori o kultu in posledično kulturi, ki so jo njegovi grški in rimski sonarodnjaki zapuščali in zamenjali s krščanstvom. Glede na to, da se res temeljito in globoko ukvarjaš s slovenskim jezikom in kulturo, ki je vsaj v tem (jezikovnem) smislu izrazito slovenska, me zanima, kako vidiš tudi take reči kot je izginjanje slovenske kulture, jezika, izumiranje Slovencev kot naroda, ki ima morda po najboljših napovedih pred sabo le še kakšno dobro stoletje, če lahko verjamemo napovedim, ki jih je v svojih predavanjih in v tekstih podal dr. Matjaž Gams?

 

Miklavž Komelj: Predvsem mislim, da je vsako pojmovanje človeka, ki izhaja iz biologističnega determinizma, skrajno problematično. Navsezadnje so tudi pojmi, ki jih omenjaš, lahko postali problematični ravno s tem, ko so jih poskušali definirati vulgarno materalistično in biologistično. Če pa s Fernandom Pessoo rečemo, da so vsi narodi misteriji, je to nekaj čisto drugega. Pri Julijanu Apostati ni šlo za biologizem, kult prednikov je v antiki pomenil nekaj duhovnega.

To seveda ne pomeni, da moramo podcenjevati biologijo kot znanost; kot otrok sem nekaj časa želel biti biolog, mislil sem, da bom študiral biologijo, zanimala pa me je predvsem zoologija. Ko sem izvedel, da se pri tem študiju živali preučuje tako, da se jih reže pri živih telesih, me je to veselje minilo.

In seveda to tudi ne pomeni, da med ljudmi ni razlik in da dela človeške eksistence ne pogojuje biologija; ampak gre za to, kaj imamo za bistveno: tisto, kar je v eksistenci determinirano, ali tisto, kar je svobodno. V tem pogledu sem seveda skrajni katoliški univerzalist jezuitskega in Calderónovega tipa, Calderónova drama El magico prodigioso, ki zagovarja tezo, da je človeška svobodna volja, libero albedrío, tako zelo svobodna, da ne more nič narediti proti njej niti hudič, je eden mojih najljubših tekstov.

S tem pa je delno že odgovorjeno tudi na drugi del vprašanja. Zelo  problematično se mi zdi zanašanje na neke deterministične napovedi. V zgodovini imajo veliko odločilnejšo vlogo  pojavi, ki vzniknejo  nepričakovano in lahko v trenutku spremenijo predvideno situacijo. Že trenutna situacija s korono je primer, kako se lahko koordinate percepcije sveta v trenutku povsem nepričakovano spremenijo. Ključni pojavi v zgodovini slovenske kulture niso bili tisti, ki bi jih lahko deterministično predvideli, ampak so se zgodili kot erupcije, po katerih je bilo vse drugače kot prej. Navsezadnje slovenski jezik pred Prešernom in po njem ni bil isti. Pa tudi pred Kosovelom in po njem ne. Tudi partizanska revolucija je bila pojav, ki je popolnoma spremenil simbolne koordinate, pa naj jo vrednotimo pozitivno ali negativno. Bolj kot ukvarjanje z determinističnimi predvidevanji me zanimajo take spremembe. Pojavi se Kosovel - in slovenščina postane zanimiva za mnoge ljudi, da se je naučijo samo zaradi Kosovelove poezije, tako kot se je vredno naučiti portugalščine samo zaradi  poezije Fernanda Pessoe.    Seveda pa po drugi strani tudi mene skrbi nekam samomorilski odnos, ki ga v Sloveniji mnogi kažejo do lastne kulture.  In nekako razumem tudi bolečino, ki je vpisana v zelo lepo pesem Antona Aškerca Slovenski pesnik; na koncu te pesmi vidi filologa, ki bo vzel njegovo knjigi in rekel: "Hm, filologu čtivo zanimivo, / a jezik ta se več ne govori." Seveda pa je Aškerc najbrž napisal to pesem prav zato, da bi tako prihodnost odvrnil.

Jiri Kočica: Očitno nama je debata o svobodi na nek hecen način usojena, saj sva zopet pri njej. Ampak moram priznati, da me je tvoj odgovor zelo presenetil v delu, kjer govoriš, da si skrajni katoliški univerzalist jezuitskega in Calderonovega tipa. Res je, da v nadaljevanju delno pojasniš to svojo opredelitev, ampak mislim, da bo z mano vred tudi bralce zanimalo, kaj misliš s tem, ko rečeš »jezuitskega« tipa?

No, ta formulacija ni bila izrečena čisto brez humorja;  sem pa tudi poudaril, v katerem pogledu je bila mišljena: v pogledu svobodne volje. Do jezuitov občutim neko ambivalenco, pri njih si nisi nikoli docela na jasnem, za kaj gre; moram pa priznati, da me jezuitski red zelo fascinira s tem, kako je znal razumeti delovanje energij in volje v človeku; kako so znali jezuiti potencirati te energije; všeč mi je ta velikopoteznost, ki lahko doseže vse, kar hoče. Če se še enkrat referiram na Crowleyja,  je o svetem Ignaciju Loyolskem nekoč rekel, da ni nihče globlje kakor on razumel, kaj je magična volja, samo da jo je dal na razpolago napačnim silam. Carl Gustav Jung pa je v Ignacijevih Ejercicios espirituales videl celo neko vrsto zahodne »joge«. Da ne govorim o tem, kako fascinantna osebnost je bil Athanasius Kircher s svojo labirintskostjo, ki je združila podzemeljski svet, Kitajsko, egipčanske hieroglife in stare okultne tradicije v eno samo skrivnostno glasbo ... Ali pa António Vieira s svojo zgodovino prihodnosti …. O tem, kako intriganten je bil jezuitski način mišljenja, pa po drugi strani pričuje tudi paradoksno dejstvo, da so ravno iz jezuitskih šol izšli tudi izrazito prevratni umi, od Voltaira in de Sada do Fidela Castra. Celo ruski dekabristi so se večinoma šolali v kolegiju jezuita Gabriela Gruberja, ki je pred tem deloval v Ljubljani.

Sicer pa nisem vatikanski agent; res pa me je v nekem obdobju življenja srečanje s katolicizmom izredno globoko zaznamovalo – in to na zelo nenavaden, nekonvencionalen način; v središču sta bila prijateljstvo s škofom Stanislavom Leničem in izkušnja smrti; o tem sem pisal v romanu Skrij me, sneg. Za ta roman sem bil že zmenjen z neko založbo, da ga bo izdala, potem pa so mi že dogovorjeno izdajo nenadoma odpovedali; bojim se, da je bila razlog prav s katolicizmom povezana vsebina, kajti slovenski kulturni prostor je prostor neverjetnih predsodkov. Upam, da mi ga kmalu uspe izdati pri drugi založbi. Eno poglavje je bilo nedavno objavljeno v reviji Sodobnost.

Sicer pa pri sebi razne opredelitve pogosto dopolnim z njihovimi nasprotji. Blizu mi je ideja Fernanda Pessoe, da je neka trditev toliko resničnejša, kolikor več protislovja vsebuje. Pessoa je s svojim sistemom heteronimije zavestno vzpostavljal različne diskurze, ki so edini lahko zaobjeli njegovo misel v vsej njeni notranji protislovnosti. Blizu mi je približevanje stvarem skozi nasprotujoča si izhodišča; blizu mi je doživljanje realnosti kot preseka nasprotujočih si tenzij. To ni relativiziranje, ampak konkretizacija. Tudi k zgodovini in ideološkim tenzijam poskušam pristopati na ta način. To je seveda področje, kjer ljudje hitro izgubijo živce. Pomislimo na nadrealiste. Razglašali so totalno svobodo duha, subverzijo vsega in tako naprej, ampak ko se je Dalí na tak način malce dotaknil Lenina, so tudi nadrealisti takoj ponoreli; tu ni bilo več šale. Joj, ker si prej omenil družbena omrežja: zadnjič sem pomislil, da sem najbrž edini, ki ima med FB prijatelji obenem vnukinjo Josipa Broza Tita in vnuka Leona Rupnika. Marsikomu na levi in na desni bi se take kombinacije zdele škandalozne in blasfemične; ampak mene bolj kot identifikacija »prave strani zgodovine« zanima tragika zgodovine, ki se realizira skozi največje napetosti konfliktnih sil. Mogoče pa je ravno za dojetje te tragike – in zgodovina dvajsetega stoletja je bila vsekakor strahotna – potreben celo neki poseben humor. Seveda pa je tak pogled veliko bolj dramski kot političen. In smo spet pri jezuitih: zelo fascinanten mi je baročni jezuitski teater.

Jiri Kočica: Mislim, da je Nietzsche med prvimi začel govoriti o tem, kako umetnost postaja vedno bolj fiziološka (kot neke vrste usmerjena, »uporabna« biologija). In po eni strani je dejansko kup moderne umetnosti pristalo blizu te fiziološko pogojene estetske kode. Ko pogledaš monokromatske slike, ko se giblješ skozi kiparska dela Serre ali stojiš ob Duchampovi Fontani… je kup občutkov povezanih s fiziologijo. Po drugi strani se ravno zato skuša fokus obrniti na filozofsko ozadje, na koncept, ki naj bi bil v tej umetnosti tako pomemben…
Mislim, da Lev Šestov nekje pravi, da filozofija ne sme imeti nič z logiko, temveč da je to umetnost, katere cilj je razbiti logiko argumenta in prignati človeka v morje domišljije. Kjer je vse enako možno in nemožno…
Ta magična komponenta, ki je na nek čuden način popolnoma svobodna in hkrati popolnoma biološka, saj se ne naslanja nikjer več na racionalno gradnjo, temveč se prepusti intuiciji in torej nebrzdani svobodi misli, se meni zdi na nek način zelo velik odmik od tega, kar je prihajalo v evropsko tradicijo preko Heraklitovega logosa ali preko argumentacije Sokratovega »babištva«… Je to tista svoboda, s katero lahko zaključiva ta pogovor?

Miklavž Komelj: Kar se tiče fiziologije, je bilo neposredno fiziološko učinkovanje umetnin na telo v obdobjih, ki so v center postavljala duhovno dimenzijo, lahko celo še močnejše. Zame je s tega stališča najbolj zanimiv pojav stigmatizacije; ta pojav, pri katerem se na telesu nekoga, ki skrajno intenzivno kontemplira lik križanega Kristusa, pojavijo Kristusove rane, je bil zgodovinsko povezan s pojavom nekega točno določenega načina slikarskega predstavljanja križanega Kristusa, ki je bil izhodišče za kontemplacijo. Naslikane slike so prehajale v svet vizijskih predstav, te pa so spet zelo neposredno učinkovale na telo.

Z navedkom Šestova pa si se dotaknil problematike, o kateri sem ravnokar pisal v nekem eseju, ki sem ga poslal na neki natečaj. Globoko se strinjam, da se resnična misel dogaja onkraj logičnega argumenta; seveda ga potrebuje, ampak sam logični argument še ni misel, čeprav se vsi s tem ne bi strinjali; ameriška pesnica Katy Bohinc (potomka Slovencev in Clevelanda) pravi, da je edina resnična misel matematika. V tistem eseju citiram odlomek iz Yeatsovega dnevnika. V nekem klubu so debatirali o nekem političnem vprašanju – in Yeats je opazil, da je čisto vse argumente, ki so mu prišli na misel, izrekel kdo drug; in naprej je razmišljal tako: »Logika je stroj; lahko jo prepustimo njej sami; ne da bi ji pomagali, bo prisilila tiste, ki so navzoči, da izčrpajo snov. Bedak bo enako verjetno kot modrec izrekel primeren odgovor na vsako trditev. Če je neki argument pozabljen, bo šel nekdo domov nesrečen. Svoj denar vržeš na mizo in dobiš prav toliko drobiža.«  Stil in osebnost (zavestno pridobljena in s tem maska) sta edini izhod iz vse te vneme barantanja …« Misel vznikne na strani subjekta. Resnična misel je poetična v izvornem smislu grške besede poiesis: v smislu dejavnosti, s katero privedemo v obstajanje nekaj, kar prej ni obstajalo.

S tem pa smo tudi že na področju magičnega. S tem seveda ne mislim kakšnega vulgarnega čarovništva, ampak umetnost delovanja s čistimi silami.

In seveda se tu spet odpre problematika determinacije in svobode, ki je v umetnosti ključna že na ravni, kako dojemamo na primer kakšno melodijo. Kaj nas tako prevzame v neki popolni melodiji? Da je vsak ton na svojem mestu po neki absolutni nujnosti, a je obenem vsak zase čisto presenečenje, manifestacija svobode, vznik ex nihilo. Magično je spoznanje, kako je prav tisto, kar se kaže kot determinirano, manifestacija svobode.  Sufijska tradicija govori o tem, kako je vse tisto, kar se v življenju nekega bitja kaže kot determinizem, rezultat svobodne odločitve tega bitja pred začetkom sveta. Če smo ujeti v linearnost časa, seveda pomeni ta misel še hujši determinizem od običajnega. Toda gre za to, kako vstopiti v ta trenutek pred začetkom sveta zdaj; največja umetnost vedno znova govori o tem, saj se dogaja tu. Zgodovinsko je seveda obstajal čas, ko na primer ni bilo Bachove ali Mozartove glasbe; toda ko poslušamo Bachovo ali Mozartovo glasbo, vemo, da svet v resnici nikoli ni bil brez nje, ker ta glasba prihaja iz tega trenutka pred začetkom sveta. O tem razmerju med determinacijo in svobodo sem poskušal pisati tudi v statičnem misteriju Ni mogoče čakati zaman, ki izhaja iz neke sufijske legende z Jave in ki bo javnosti predstavljen predvidoma malo pred koncem tega leta v okviru nekega čudovitega sodelovanja z Lejo Jurišić.

Jiri Kočica: Miklavž, hvala za ta lep in izčrpen pogovor. In hvala tudi za sliko in pesem, ki si nam jo namenil za pogled, vpogled in branje. 

  

Fratelli dei cani

 

I.

 

In vendar – vzeti nase

tisti poslednji škandal –

nenajdljiv za vse čase

izvesti ritual,

ki ukinja vse rituale …

(Na srečanje

ni mogoče biti pripravljen.

Drugače ni srečanje.)

 

Ne sprejeti tega,

kar nudi rajski vrt –

ne tega ne drugega brega –

ne umreti – biti Smrt.

Boš požgal gledališča,

če gledanje jemlje vid?

Če zate ni bivališča

zunaj templjev in piramid.

 

In vendar – vzeti nase

vse, čemur sem kdaj utekel –

spet slišati vse glase –

kako mi je v sanjah rekel

mrtvi škof – kakšna vloga – :

»To je bila

moja naloga.«

(Umreti – od snega.)

 

In vendar – vzeti nase

svobodo kot dolžnost –

in vendar – igra se …  –

kakor las tanek most –

in vendar – ničesar vzeti –

ne umreti – biti Smrt –

in vendar – zdrveti

hitreje kakor Hrt.

 

 

II.

 

Še več – vzeti nase

tisti poslednji škandal –

pustiti vsak »Ne dá se« -

biti kralj.

Kakšna totalna odpoved,

ki sprejema vse –

ne izpoved ne zapoved ne spoved

rane ne zapre.

 

Sprejeti kot svoje kraljestvo

vse, pred čemer si

hotel zbežati – zvesto

ti sledi.

Kdo se ne bi počutil

paralizirano

v minuti

z absolutno močjo?

 

Kot da se spreminjam v srno

zraven svojega lovskega psa. –

Jaz uporabljam črno

v pomenu zlatá. –

Nekdo me k svoji najtežji

uri kliče kot zvon. –

Ko pridem, zgubim ravnotežje –

vidim, da sem on.

 

Ne drug, ne drug, ne drug.

Nihče ni drug, nihče.

Jaz ni nekdo drug.

Kdor je drug, umre.

Kar je resnična Magija –

tisti poslednji škandal:

odpoved vsem čarovnijam.

(Ta kamen je bil Graal.)

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 11. Jan 2021 at 07:27

1796 ogledov

Kolumna Jirija Kočice: Avgijev hlev
Velike tehnološke korporacije brišejo ljudi, ki so jim zaupali. Brišejo objave, ki ne ustrezajo pripovedi, agendi. Brišejo cele skupine, brišejo posameznike iz njihovih platform, ki so zgolj osnova, na kateri so nekateri posamezniki zgradili cela omrežja medsebojnih povezav, tako rekoč manjša mesta ali manjša medijska podjetja. Brišejo ljudi, ki so v svojem bistvu ustvarili vsebino teh podjetij. Parlerju npr. jemljejo serverje, da ne bi mogel delovati. Moramo se zavedati, da ne gre za kakšno banana republiko iz Afriške divjine, temveč za Združene države Amerike, ki postaja po teh volitvenih prevarah definitivno banana republika... No, še republika ne več, v bistvu. Twitter ni samo izbrisal za vedno profil predsednika ZDA, @realdonaldtrump, ki je imel sam po sebi milijone sledilcev, ampak je dodatno brisal okrog 35% njegovih najvplivnejših privržencev, ki so bili prav tako uporabniki Twitterja. Že pred tem so na praktično vsa opozorila predsednika Združenih držav o znakih prevare ali znakih nepravilnosti pri volitvah iz Twitterja samovoljno prilepili na njegove tvite in na tvite mnogih drugih dodatno opozorilo (oziroma dodatno oznako), da ti tviti ne izražajo uradega stališča glede volitev. Ja, kaj pa je uradno stališče glede volitev? Je to stališče samo ene od strani, ki je šla na volitve? Je to stališče Marka Zuckerberga, za katerega vemo, da je vložil v kampanjo Demokratov preko 500 milijonov dolarjev in pred nekaj dnevi izbrisal kupe ljudi, ki so na drugi politični strani? To je na tisti strani politike, pri kateri si lahko pisal kar si hotel in ti nihče ni nalepil nobenega opozorila, četudi si lagal o tem, da je z volitvami vse v redu? (O kraji ameriških volitev je večji tekst že bil objavljen tukaj) Zakaj bi Twitter ali FB storil tako dramatičen korak kot je izbris profila ameriškega predsednika tako nenadoma in izbrisal ljudi, ki so v glavnini povsem spoštovali osnovna pravila? Zaradi skupnega učinka tega, kar so (smo) ljudje počeli v skupnem delu, v komunikaciji, v nenehnem preverjanju in pregledovanju vsega, kar se je dogajalo takorekoč v realnem času, ki je prehitel večino medijskih hiš in večino t.i. medijskih agencij. Moč kroženja informacij je nekaj neprekosljivega, uničujočega za praktično vsak totalitarni ali diktatorski režim, vsako medijsko agendo, ki gradi nekaj, kar ne ustreza poročanju o realnih razmerah, temveč dela le usluge diktaturi in jo podpira v vseh njenih lažeh. Namreč obstaja kupe medijev, katerih agende so povezane z neštetimi lobiji, političnimi strankami, velikimi finančnimi špekulacijskimi korporacijami, ki se na način »tovarišijskega«, monopolno zastavljenega gospodarskega poslovanja in preko različnih koruptivnih nagrajevanj in podkupnin dogovarjajo za posle z državnimi ali naddržavnimi uradniki, politiki in njihovimi valpti. S pomočjo nevrolingvističnega in nevroikonskega programiranja medijski pomagači takega sistema razkrajajo vsako možnost dejanskega premisleka in logične presoje večine ljudi, ki bi naj preko volitev dajali legitimnost politikom in od njih odvisnim uradnikom v državnih upravah in v velikih aparatih liberalnih demokracij, s čimer se taka hobotnična sprege mafije in državnih uradnikov spremeni v državo v državi (globoko državo). Zato je moč kroženja informacij takemu sistemu zelo nevarna. Medijske laži in neumnosti lahko razbijemo z nekaj kliki, ki soočijo pravljico z realnostjo in pokažejo na logična medsebojna izključevanja ali pa povezave oziroma po domače: razkrinkajo laži. Posebej še, če smo v stiku z ljudmi, ki so iz različnih koncev sveta, katerih želja je, da se realnost kaže taka kot je in imajo nekateri med njimi informacije iz prve roke, lahko posnamejo npr. umor človeka ali proces podkupovanja, goljufije pri volitvah… in do teh informacij lahko pridemo takoj- z le nekaj kliki. V taki skupnosti ste (smo) OGROMANSKA grožnja sistemu panoptičnega nadzora nad množico, pri čemer je takemu sistemu zelo pomembno, katere informacije se smejo in katere se ne smejo spustiti med ljudi. Kdor je starejši, se bo vsekakor spomnil panike, če je kakšna realna informacija prišla med ljudi mimo komunističnih veljakov. Vse je bilo pod nadzorom, čisto vse. Velika spletna podjetja so to v današnjem času storila skoraj povsem usklajeno, FB, Twitter, Google orkestrirano onemogočajo nadomestne platforme za množično komunikacijo… Težave, ki jih je imel in jih še ima Gab (ne morete ga najti na platformah, ki omogočajo vsem drugim aplikacijam lahek dostop do strank- npr. Gaba ali Parlerja ne boste mogli najti na Appstore ali Playstore) jasno kažejo na to, da gre za kartelni, usklajen napad na demokratično družbo, katere bistvene poteze so izražene v 1. amandmaju ameriške Ustave, ki izrecno zapoveduje svobodo govora kot podlago najdlje trajajoči demokraciji sodobnega sveta. A vseh teh izbrisov te velike korporacije niso storile samo zato, da bi grozile. Ne more biti samo to, kajti njihove delnice so v trenutku, ko so začeli brisati, začele drastično padati. Nobena firma ne bi delala v lastno škodo, če ne bi bilo neke dodatne zgodbe. Nekega dodatnega posla, ki jim obeta nadomestilo za vse to, kar izgubljajo. Hkrati pa je danes, ob tem drastičnem brisanju to postalo jasno tudi marsikomu, ki ga dolgo časa nihče ni mogel prepričati v nič, kar se je dogajalo že veliko časa, saj je vedno znova zamahnil z roko in se z glavo naprej vrgel hitro v pesek, da ja ne bi prepoznal vse znake, ki že dolgo kažejo na pripravo totalitarnega sistema. Namreč tako težko je biti soočen z realnostjo, posebej ženske si statistično mnogo bolj želijo varnosti in neizpostavljenosti. A tudi vse druge je strah vrtinca, v katerega nas vleče samopašnost nekoga "tam zadaj", kajti država, ki so jo (vsaj v ZDA) imeli za nek servis državljanov, že dolgo ni več obvladljiva… A hkrati se poraja vprašanje: je taka skrita moč obvladljiva za kogar koli? Tudi naročniki niso nujno več varni pred tem Golemom, ki vstaja skozi neštete skrite vzvode moči totalitarnega sistema. Toda tokrat ne naivnega, tistega stalinističnega ali onega iz Orwellove knjige 1984, temveč veliko bolj perfidnega, v katerem bo velika večina ves čas uživala in bo rada del črede, na kateri se bo sistem poganjal. Kdor je bral »Krasni novi svet« Aldousa Huxleya ve, o čem govorim. Razkrivanja, ki so prišla preko Twitterja, Facebooka in drugih platform, so postala tako zelo moteča in so tako do obisti razkrila vedno bolj velike in drzne prevare, ki potekajo vsem pred očmi, da so naročniki in izvajalci teh prevar morali reagirati, če še želijo obdržati smer kontrole. Trump jih je, kljub kopici napak in kljub temu, da jim je v mnogih stvareh pomagal ter dopuščal marsikatero hobotnično zlo dejanje, vseeno presenetil. (Bil) je motnja v sistemu in očitno ni bil dovolj kooperativen v tem njihovem strukturnem parazitizmu, sprožanju vojn, razkroju, ki je omogočal krvave dobičke. In z dnevi, ki prihajajo, je globoka država, ki so jo vzdrževali znotraj sistema, postala hkrati preveč vidna, hkrati pa je, ko se dogaja prevzem oblasti na način popolnoma razvidne prevare, dobila vase nekaj, na kar sama ni navajena, saj od nekdaj deluje kot parazitski sistem v sistemu. Namreč ta globoka država je dobila vase novo obliko »cepiva«, ki s pospešeno komunikacijo z internetnim oživčenjem, z novimi uvidi v metafizične podlage dinozavrskih struktur in skozi novo intenzivnost razkrivanja metapolitičnih ozadij gradi anti-memetsko in anti-virusno informacijsko polje, s pomočjo katerega se dogaja preporod zelo podoben renesančnemu, celostnemu uvidu. »Prihaja nevihta«, je v zadnji njeni objavi na Facebooku rekla Ashli Babbit, ki so jo hladnokrvno umorili, četudi ni ogrožala nikogar in je imela tik za sabo do zob oborožene policaje, a jo je nek »varnostnik« (?) povsem brez vsakega opozorila ubil.. Oglejte si video na tej povezavi, če ne verjamete:   Res je, prihaja in z njo nevihtni hudourniki, s katerimi bomo čistili Avgijev hlev dolgoletnih laži in sprenevedanj…  

Mon, 4. Jan 2021 at 20:28

178 ogledov

Gospod Jones (2019)
Gospod Jones je odličen film o pogumnem možu, ki se kot novinar zoperstavi Stalinu in njegovim pomagačem v mainstream medijih. Film je resnična zgodba o Garethu Jonesu, raziskovalnem novinarju, ki se na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja pogumno upre odvratnemu lažnivcu Walterju Durantyu, šefu moskovske izpostave časopisa The New York Times.  Ta je prejel celo Pulitzerjevo nagrado za lažno olepševanje Stalinovega režima in njegovega tiranstva, s čimer je za ameriško javnost povsem zakril dejansko dogajanje.   Duranty je tam deloval štirinajst let po boljševiški revoluciji in ruski civilni vojni (1918 - 1921). Sodeč po njegovem pisanju je bilo vse v najlepšem redu, kar je veselilo Stalina in internacionalno levico tako v zahodni Evropi kot tudi v ZDA, vključno s petokolonaškimi novinarji in lastniki pri The New York Timesu. Kljub vsemu gospod Jones odpotuje v Ukrajino in preživi. Videl je pomanjkanje in lakoto ter spoznal čisto od blizu vse Stalinove grozote, ki jih je Duranty spretno prikrival. Med najbolj nečloveške Stalinove norosti seveda spada izstradanje milijone Ukrajincev - holodomor ali gladomor po slovensko. Durantyu je Stalin za prikrivanje zagotovo dobro plačeval. Ta je Jonesu onemogočal objavo zgodbe, pomagal mu je tudi takratni premijer vlade Velike Britanije Lloyd George. Laži Durantya in vpletenost The New York Timesa v sleparjenje in zavajanja sveta je Jones razkril in bil malo pred tridesetim rojstnim dnem ubit. Umorila ga je tajna ruska policija. Film je resnična zgodba ob kateri se boste držali za kavč. Je zgodba o preračunljivem zlu tirana kot je Stalin in njihovih pomočnikih. Brezhrbteničnih novinarjih, hollywoodskih komunistih, ovaduhih in provokatorjih iz medijev, ki so bili oboževalci Stalina in podporniki mednarodno organizirane mreže komunistov. George Orwell, takrat je pisal Živalsko Farmo, je še predobro razumel komunistično revolucijo in se je sam še kasneje večkrat cinično obregnil ob lastno delo češ, da ni imel namena, da njegove knjige postanejo navodila za novo družbeno ureditev in resničnost, temveč so bile namenjene temu, da na nevarnost opozorijo. Veliko detajlov v filmu je aktualnih še danes. Še posebej prezir elit do navadnih ljudi, o katerih lahko vsak dan beremo in gledamo. Na koncu je bila Jonesova zgodba o Holodmoru objavljena s pomočjo William Randolpha Hearsta, medijskega mogotca, ki je bil pred Veliko depresijo en največjih lastnikov ameriškega tiska in je po letu 1918 (po sovjetski revoluciji) postal zelo zadržan glede sovjetske politike, prav tako pa se je nagibal k ameriškemu izolacionizmu in v času Stalina že dobro razumel grozljivost progresivizma in komunističnih eksperimentov z realnostjo.   Dixie

Sun, 20. Dec 2020 at 23:40

2212 ogledov

Kolumna Johance: Zastrupljanje duš
Opazujem osrednje medije, novinarje, prispevke, njihov način poročanja, mimiko, ton glasu, geste… in vidim nor negativizem, ton glasu je nestrpen, vreščeč, na trenutke morda celo sovražen. Mimika obraza novinark pa, kako naj jo opišem… kot da o določenih stvareh poročajo z gnusom, prezirom, posmehljivo… Skratka, grimase, ki jih med poročanjem delajo, so kratko malo groteskne, o profesionalnosti pa, vsaj odkar vlado vodi Janša, ni niti sledu. Slovenija je v nekem čudnem, temačnem obdobju, pa ne zaradi vlade, menim da dela dobro, da se z epidemijo in razmerami, ki jih imamo zaradi nje, dobro spopada. V to temačnost, nelagodje in stiske nas, po moje, namerno še malo bolj kot razmere same, tiščijo mediji in njihovi novinarji. Vzdušje, ki ga s svojim načinom poročanja delajo je, kot da smo pred koncem sveta. Kar nam govorijo o delu in dosežkih vlade, je vse v negativnem tonu, mimika poročevalke pa mešanica gnusa in prezira. Kar poročajo o ukrepih proti širjenju korona virusa, je  v smislu, da ukrepi ne delujejo. Zakaj se jih moramo držati, da ukrepi niso samo omejitve, da vlada tudi daje in poskrbi za ljudi, poskuša poskrbeti, da bi pomoč prišla do vseh, ki so zaradi omejitev tako ali drugače prizadeti in da bo čimbolj pravično porazdeljena, skoraj ni slišati. Politični analitiki, ki jih ti mediji vabijo v studie ali objavljajo njihove analize dela vlade, so po večini politično naklonjeni levi strani, njihove analize pa so tako pristranske in polne cenenega levega populizma, da je že smešno. V njihovih zapisih in nastopih ni nič, za kar bi lahko rekli, tole je pa korektno. Negativna čustva do nasprotno mislečih so jih tako zaslepila, da so v svojih izvajanjih naravnost sovražni. Ne obvladajo čustev in izražajo a priori samo nasprotovanje namesto, da bi si prizadevali za konstruktiven dialog, kjer bi na podlagi soočanja nasprotujočih si mnenj dosegli kompromise, sprejemljive tako za koalicijo, kot tudi za opozicijo. Politični analitik, ki vladi ne more priznati, da dela dobro tam, kjer vlada dejansko dela dobro, nekaj zdrsom in kiksom navkljub, si ne more reči politični analitik, ampak zgolj levi aktivist. Prav tako ne morem temu, kar počne levji delež slovenskega novinarstva, reči novinarstvo, ampak so zame le ekstremni levi politični aktivisti, zaposleni v medijih, ki agitirajo izključno za levi politični pol. Trenutna opozicija ima za predstavljanje svojih mnenj, komentarjev in nasprotovanj vladi skoraj neomejen čas nastopa, vladi, koalicijskim strankam in njihovim poslancem pa so sekunde strogo odmerjene. Najhuje v vsem je, da smo domoljubi, desničarji postali kar "fašisti", "nacisti". Tudi to je posledica nezmožnosti razlikovanj pomena besed kot so nestrinjanje, različni pogledi na svet  in nestrpnost, sovražnost. Demonizacija Janše, janšizem, tudi tega enačijo s fašizmom, je prešla v demonizacijo vse desnice, kar pomeni netenje nestrpnosti do točno določene skupine ljudi, ki želijo le, da Slovenija ostane slovenska in ne neka zbalkanizirana multikulti gnojna jama. Netijo nestrpnost do tistih, ki jo cenijo kot samostojno in sovraštvo do tistih, ki spoštujejo ljudi, ki so za to samostojnost dali življenja. Ali vidite kaj nam delajo? Kako globinsko in na vseh ravneh zastrupljajo misli ljudem; kako je vse slabo, kako nič ne deluje, kako je desnica nestrpna… naša telesa so prepojena z negativizmom, slabo voljo, nestrpnostjo in naše duše umirajo v tej melanholiji. Kdaj ste se nazadnje vprašali, če je res tako hudo, tako slabo, če so ljudje v nasprotnem taboru res tako nestrpni in hudobni kot vas prepričujejo? Niso, nismo kajne… kaj je torej njihov cilj? Njihov cilj je samo eden, zrušiti vlado. Pasti mora Janša in pasti mora njegova vlada, cena ni pomembna, pa četudi zakuhajo državni udar ali državljansko vojno. Življenja jim niso mar, oni gredo preko trupel. In kaj bo, če vlada pade, bolje? Bo epidemije nemudoma konec? Bodo lačni izginili? Se bosta čez noč začela cediti med in mleko?  Ne. Nič od tega. Samo način poročanja se bo spremenil, retorika bo prijaznejša, mimika bo mehkejša, ton glasu bo kot, da vam berejo pravljico za lahko noč, lačni bodo izginili, nesrečnih ne bo več, stiske ljudi bodo manjše… ne… tudi to še bo, le oni bodo molčali. Gledali stran. Kdo nas razdvaja, kdo nas zastruplja, kdo stoji med nami in mirom? Kdo stoji med nami in normalnim uravnoteženim poročanjem, med nami in resnico? Kdo nam jemlje dragoceni mir v tem kratkem času, ki nam je namenjen? Komu je interes živeti v stalnem kaosu in nezadovoljstvu? Komu je razdor med Slovenci življenjskega  pomena? Tistemu, ki vam ne želi življenja v miru, sožitju in ljubezni. Vlada je za ljudi kot starš za otroka, jaz si želim ljubečega in skrbnega starša in ne nekoga, ki je preklinjal moje rojstvo, vi?

Sun, 13. Dec 2020 at 19:12

391 ogledov

Objava "Predloga za izločitev dveh ustavnih sodnikov"
ZAHTEVA USTAVNEMU SODIŠČU RS Podpisani pritožnik Vili Kovačič, Ustavnemu sodišču R S sporočam, da sta dr. Matej Acceto in dr. Špelca Mežnar  v zadevi ugrabljenih lokalnih volitev v Ljubljani 18 novembra 2018, kar je predmet moje ustavne pritožbe, povsem neprimerna sodnika za senat, ki naj bi obravnaval mojo ustavno pritožbo.  Kršeno je namreč načelo  videza nepristranosti. Iz dejanskih okoliščin namreč izhaja, da omenjena  sodnika ne moreta  zagotavljati videza nepristranosti, kaj šele dejanske nepristranosti same. Videz nepristranosti pa  je pogoj poštenega sojena, pošteno sojenje pa je človekova in tudi moja ustavna pravica. Oba sodnika sta namreč sodnika, ki sem ju 22.10.2019 pred zgradbo Ustavnega sodišča utemeljeno javno  pozival, da odstopita s funkcije ustavnega sodnika. Mateja Acceta zaradi politične povezave z nekdanjim predsednikom vlade Mirom Cerarjem – sodelavcem stranke SMC pri izdelavi volilnega programa, Špelco Mežnar pa zaradi nezdružljivosti funkcije ustavnega sodnika s članstvom v organu odvetniške zbornice Republike Slovenije.  Zaradi obeh razlogov sem oktobra 2019 javno terjal njun odstop in sta  vsled tega z menoj  v konfliktu in vsekakor ne moreta biti v zadevi  moje ustavne pritožbe nepristranska sodnika.       Moj tedanji poziv k njunemu odstopu, vsakomur dovolj pove, da z njunim sodelovanjem v senatu nepristranost z njune strani ne more biti zagotovljena. Gre za vpletenost v spor in nedopustno navzkrižje interesov, zato je za pravično in pošteno odločanje to njuna udeleba v senatu. Ne nazadnje je tudi zavlačevanje z 2 letnim odlašanjem  odločanja US o volilnem izidu po mojem trdnem prepričanju in vedenju plod njunega osebnega prizadevanja, v katerem je udeleženec župan Janković po njegovi  lastni izjavi na HTV v sodnih postopkih »nedotakljiv« in vsestransko zaščitena oseba.   Moj poziv k odstopu obeh sodnikov dokazuje njuno »okuženost«, kar je okoliščina, ki utemeljuje njuno izločitev iz postopka. Dokaz dobite   na povezavi:  https://nova24tv.si/slovenija/vili-kovacic-zahteva-odstop-treh-ustavnih-sodnikov-mateja-accetta-rajka-kneza-in-spelce-meznar-to-je-edini-edini-nacin-da-se-resi-ugled-ustavnega-sodisca/ Glede na sicer formalno nedopustnost moje zahteve za izločitev, pozivam Špelco Mežnar in Mateja Acceta, da se članstvu v tem senatu sama odpovesta. S tem bo US močno pridobilo na lastnem ugledu, oba sodnika pa bosta pridobila na njuni osebni integriteti, ki izvorno pristoji osebi ustavnega sodnika. Gre za osebno inegriteto Ustavnega sodišča kot institucije pa tudi njiju osebno. Ker volilni spor v glavnem mestu RS močno presega lokalni nivo, predlagam še, da sodišče odloči v plenumu vseh sodnikov in to na javni seji, za kakršno se tudi US samo, v primerih drugih sodišč, zelo zavzema. Javna seja v plenumu vseh sodnikov pa je nujna tudi zaradi  žgoče aktualne problematike nezmožnosti zagotavljanja poštenosti volitev doma in v svetu. Glede na sedanje stanje Corona epidemije predlagam neposredno spremljanje javne seje preko TV ekranov oziroma preko internetne povezave Zoom ali Skype.   Ta primer ponovno odpira vprašanje načina funkcioniranja slovenskega Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodstva v državi. Dosedanje ravnanje v tem primeru je v popolni kontradikciji s pravico državljanov in  volivcev po nepristranskosti v imenu katerih sicer isti sodniki izrekajo svoje sodbe z etiketo: »SODBA V IMENU LJUDSTVA«; v resnici pa  z okuženimi in kontaminiranimi sodniki sodišče kot institucija grobo krši načelo videza nepristranosti - v škodo ljudstva v imenu katerega sodi.     Vili Kovačič

Sat, 12. Dec 2020 at 14:49

1765 ogledov

Butalska Slatina?
Četudi v Rogaški Slatini ne živim že več desetletij, sem tam preživel otroštvo, bil vedno nanjo navezan v vseh pogledih: tisti, ki me poznajo, lahko to potrdijo. Vedno me je zanimala njena zgodovina, njena posebna arhitekturna in urbanistična zasnova, njene posebnosti in njeni čari v estetskem in vsakem drugem smislu. Po drugi strani bi lahko bil tudi prebivalec Slovenije iz katerega koli kraja ali pa celo iz neke druge evropske države in bi me lahko usoda Rogaške Slatine prav tako zadevala, saj gre za enega najstarejših zdraviliških in turističnih krajev v Evropi in na svetu. Roitschocrene, knjiga, ki jo je napisal dr. J. Grundel iz Maribora davnega 1685 leta,  sama po sebi dokazuje to častitljivo mesto in starost turizma v naši izjemni Rogaški Slatini.  Ob tem, ko bo sredi pandemije referendum o gradnji razglednega »stolpa«, čutim državljansko, lokal-patriotsko nujo, da se oglasim čimbolj javno, zato tudi prosim ljudi, da to delijo z drugimi. Posebej še tisti, ki me poznate in veste, da ne gre v tem smislu za neko ideološko, meta-politično, ali dnevno politično zavzemanje za levo ali desno politiko. Pri tem stolpu ne gre za to. Tu mora na delu biti nekaj povsem drugega. Ker sem se sam precej poglabljal v zgodovino in arhitekturo Rogaške, (bil med ustanovitelji Društva prijateljev Rogaške Slatine, ki smo bili zelo dejavni ob marsikateri urbanistični potezi), lahko jasno pokažem vzporednice med tem, kar se je dogajalo s pomembnimi stavbami in kako so se gradbeno spreminjali in napačno oblikovali urbanistični načrti ter izvedbe. Od časov socializma naprej se v Slatini že leta in leta podira in razkraja vse, kar je na dolgi rok vredno, podpira pa se vse, kar je povsem v neskladju z zdravo pametjo, z dejanskimi turističnimi trendi, z dejansko vrednostjo prostora in njegovimi posebnostmi. To gre tako daleč, da se celo v samem podjetniškem smislu razkraja sicer izjemen potencial, ki ga je Rogaška Slatina imela in ga še ima. V tem tekstu ne bi rad šel preko celotne zgodovine teh napak, vendarle bi spomnil na neumnosti, ki so podobne temu, kot bi sredi res prekrasno zastavljenega osrednjega vrta v Schõnbrunu postavili avtohišo.. no ja, saj nekaj podobnega so sicer že naredili z idiotsko stolpnico sredi slatinskega imenitnega parka. In to celo v popolnoma odprto- korupcijski obliki; namreč razveljavili se že izveden javni razpis in je potem predsednik komisije za ta razpis postavil svojo veleumno »stolpnico«, kakršne v tisočih najdemo v vsakem večjem predmestju z nizkimi najemninami in degradiranimi prostori. In ta gradnja je seveda prekinila povezavo francosko oblikovanega parka s parkovnim gozdom, kjer stoji res idilični arhitekturni biser- kapela Sv. Ane, ki pa jo seveda zakriva socialistična stolpnica Terapije. Take napake bi bile še veliko bolj pogoste, če ne bi (hvalabogu) bilo mnogo stavb pod direktnim nadzorom celjskega Zavoda za zaščito naravne in kulturne dediščine«, od koder so večkrat uspeli preprečiti kakšno neumnost. Toda ob vsem trudu niso preprečili ene najbolj usodnih napak v prostorskem planiranju: to je podrtje Vandelbana (sprehajališča), ki je bila edina taka neoklasicistična stavba v Sloveniji- zelo redke so bile že v času njenega nastanka tudi po svetu. Delavci so s kladivi razbili kipe, bagerji so razsuli vse, kar se je dalo.   Vandelban- sprehajališče v Rogaški Slatini, ki je bilo vandalsko podrto Danes imamo tako na eni strani kup napol podrtih ali že pozabljenih, podrtih vrhunskih arhitekturnih dosežkov, med njimi dragulje neoklasicizma.. stari hoteli, podrte vile in podobno, na drugi strani pa se zidajo povsem neinventivne, klišejske postmoderne kockaste stavbe z dekorativnimi računalniškimi vzorčki in vsi, ki se ukvarjamo z likovno umetnostjo vemo, da gre za zadnje odmeve najbolj klišejske-modernistične ekscesne arhitekture, ki že po normalni logiki nima danes več nobenega smisla. In ena takih je načrtovana gradnja stolpa v dolini ob hribu, ki ima na vrhu razgledišče. Kdo pri zdravi pameti gre ob vznožju naravnega hriba gradit razgledni stolp? Bi pomagalo, če bi to prevedel v »jezik« butalcev? Na primer: »Butalci pa so se odločili, da ne bodo več hodili gledati lep razgled na hrib, temveč si bodo ob vznožju hriba za velik denar postavili prav posebno razgledišče. In če bo dovolj denarja, bodo zazidali celo višjega od hriba… In od takrat prebivalci Butalske Slatine raje kot na hrib, gredo na stolp… in zato ponosno plačajo vstopnino…« Vsak podjetnik pred nekim večjim projektom dobro premisli kaj je njegov primarni posel, katera proizvodna sredstva so tista, ki so najbolj donosna, koliko je smiselno, da se jih obnavlja ali jih je sploh smiselno zamenjati z novimi, ali se bi raje usmeril v kakšno drugo smer? Tako se bi tudi Slatinčani morali vprašati: kaj je bilo tisto jedro, okrog katerega je nastalo to mesto, od kod so prihajali ljudje, ki so k nam prišli po zdravje, na počitek ali tudi druge dejavnosti, ki so povezane z slatinskimi drugimi poslovnimi dejavnostmi? Ekonomsko gledano je to po mojem mnenju povsem neupravičen projekt- tak stolp morda privabi gosta enkrat, večkrat pa zelo težko, saj ne ponuja nič takega, kar bi omogočilo večkratne obiske. Ni stvar »napredka«, da se ponavlja neka podobna forma, če je ta že vsaj na treh mestih v radiusu 50km od Rogaške: v Zrečah imajo stolp, Vinarium je prav tako relativno blizu, razgledni stolp je bil na Janini, a ga raje niso obnovili, razgledni stolp je na Boču… Ne bom raje govoril o tem, da so po ravninah Medžimurja in Madžarske prav tako vodni in razgledni stolpi. In en takih, zelo starih in zanimivih je v Brežicah… Na sliki: vodni stolp v Siofoku na Madžarskem Na facebooku so mi očitali, da sem zaplankan »Slovencelj«, ker ne vidim tega, kako se s tem odpira napredek. In tudi, da sem verjetno en od tistih, ki »samo kritizirajo«, sami pa niso naredili nič. Če nekdo pride iz večjega mesta, kjer je polno visokih stavb, na odmor ali zdravljenje v neko idilično mestece z jedrom neoklasicistične arhitekture (ki je v Sloveniji zelo redka) in ujeto v naravne hribčke in gozdove štajerskega okolja, zakaj bi tak urbani gost želel gledati urbano arhitekturo, ki jo vidi vsakodnevno? Sama oblika stolpa in komplikacije, ki jih prinese poleg še nadvoz pa je sploh povsem brez občutka zastavljena urbanistična poteza. "Zaplankanost" kaže kvečjemu nekdo, ki bi na vsak način rad naredil nekaj podobnega, kar je nekomu iz mesta vsakodnevna reč, dolgčas, da bi s tem pridobil nekaj tistega "meščanskega" in se ne bi več počutil tako odmaknjeno... Zakaj bi nekdo stolp gledal v Slatini, če lahko to gleda doma v Berlinu, Beogradu, Bratislavi ali na Dunaju? V Rogaško pride zato, ker je tam drugače, ne pa zato, da bi tam imel slabe kopije istega, kar že ima doma.. Res mi je žal, da sploh mora priti do referenduma, ker nekatere ideje so že v začetni fazi pač slabe in se od daleč vidi, da nimajo nobene realne prihodnosti. Razen, če gre samo za prvo fazo in za zaslužke, ki gredo od tega, da se bo zidalo? Ta »poslovni model« je znan iz Ljubljane, kjer preko povezanih firm, delno vezanih na člane svojih družin elita dodobra ožame podizvajalce in včasih se zgodi, da podizvajalci, ki jih niso izplačali, delajo celo samomore. V Rogaški Slatini obstaja vrh, ki ima prekrasno sprehajalno pot in ima tudi ime "Lep razgled" (Bellevue). In na tem krasnem razglednem vrhu je tudi izjemna vila, ki je tako rekoč na tem, da se bo sesula sama vase, tako je že uničena. Ne razumem ljudi v Rogaški, da ne dajo pobude, da bi se take reči urejale in iz njih naredili projekti, ki bi imeli lahko multiplikativne ekonomske učinke tudi s kakšnimi dodatnimi turističnimi vsebinami. Enako v obupnem stanju je hotel Trst, čisto blizu je zapuščen bazen, ki ima naravno vodo praktično enako tisti, ki vre iz nedrja zemlje v Karlovih Varyh.. Res ne razumem logike, ki bi iz že zasnovanih osnov, polnih potencialov, vse to raje zavrgli in se šli nečesa, kar nima nobene vsebine. Kmalu bomo Slatinčani za vsako fotografijo, starejšo od 30let, lahko napisali: tule je pa tista stavba, ki je več ni... No, ne bi rad zaključil s tem, bi pa vsekakor rad, da bi se Slatinčani raje kot za stolp odločili za to, da se denar nameni bolj smiselnim projektom.   Tukaj pa, za vsak slučaj tistim dvomljivcem, ki mislijo, da sem en od nergačev, pripenjam LINK na moje reference. Posebej še na to, da sem bil pobudnik in soustvarjalec hostla Celica, ki je postal 12 let po odprtju atrakcija, ki so jo v Lonley Planet izbrali za "the hippest hostel in the world".

Mon, 7. Dec 2020 at 19:05

1290 ogledov

Kolumna Vilija Kovačiča: Ameriški čudežni deček Biden in čudežni balkanski deček Janković
Ko se bo razblinil mit o zmagi Johna Bidena v ZDA, bo mit o zmagi Jankovića v Ljubljani ostal nedotaknjen. Zakaj ? Po zaslugi Upravnega In Ustavnega sodišča, ki z roko v roki delata na tem, da se sodni spor glede volitev ne razplete. Že dve leti ! Ampak VRHOVNO sodišče ZDA ni slovensko Ustavno sodišče. Na srečo Američanov in žalost Slovencev – predvsem Ljubljančanov. Zakaj ? Zato ker je Slovensko Ustavno sodišče zgolj karikatura neodvisnega sodišča. A poglejmo si raje zgodbo o čudežnem dečku Bidenu, če že v zakulisje volitev v Ljubljani ne smemo – ne (z)moremo pogledati. Kljub policijski in tožilski preiskavi. Morda pa bo tudi bližajoči se padec čudežnega dečka Bidna pomagal razbliniti mit o o čudežno poštenem Jankoviću.   ***   Ampak Biden je boljši. Joe Biden je čudežni deček politike. Pravi čudodelec. Dejstva ne lažejo. V ZDA je na milijone – na desetine milijonov, ljudi, ki dvomijo v legalnost in poštenost volitev in v to, da je Joe Biden zmagal. Joe Biden je namreč človek rekordov in dosežkov, ki jim do dandanes še nismo bili priča. Njegov čudež je svetopisemskih razsežnosti. Oglejmo si, kaj vse je čudežni Joe Biden dosegel in zakaj je nekaterim neukim dvomljivcem tako težko verjeti, da je v resnici zmagal Trump, enako kot je težko nekaterim Slovencem in Ljubljančanom, da ni zmagal Janković – vsaj ne v prvem krogu. Tukaj pa se podobnost konča. V ZDA se bo izid volitev razrešil legalno in v skladu z dokazi prej kot v 2 mesecih, v Ljubljani se ni mogel v 2 letih in se najbrž ne bo nikoli. Tudi zato ne ker SLO Ustavno sodišče ni Vrhovno sodišče ZDA. Tudi zato Slovenija ni Švica, kaj šele Amerika!!! Nekateri jo kličejo Zlovenija ! A poglejmo kaj je dosegel Biden ! Biden tako rekoč ni imel volilne kampanje. Tu in tam se je ustavil v kakšnem mestu, kjer so mu, medtem ko je momljal izpod maske, iz avtomobilov prisluhnili le maloštevilni ljudje. Kljub temu je podrl vse rekorde, saj do zdaj ni na volitvah za ameriškega predsednika nihče nikoli prejel večjega števila glasov. Biden je prejel celo 15 milijonov glasov več kot Obama. To zdaj pojasni, zakaj je bil Obama vedno tako prepričljivo izvoljen. Ljudje so volili njegovega podpredsednika. A vas zanima, kdo je kandidat, ki je na drugem mestu vseh časov? Predsednik Trump z letošnjim rezultatom. Osupljivo, mar ne? Človek doseže drugi najboljši rezultat v zgodovini ameriških volitev, a še vedno izgubi. Ampak to je šele začetek osupljivih podatkov. Biden je zmagal kljub temu, da je zmagal le v 17 odstotkih volilnih okrajev. Preostalih 83 odstotkov volilnih okrajev je osvojil poraženec, predsednik Trump. V ameriških volitvah imata državi Ohio in Florida poseben status – imenujejo ju bellweather states. Kdor je v zadnjih 60 letih osvojil ti dve državi, je zmagal volitve. Letos je obe omenjeni zvezni državi osvojil predsednik Trump, a je zmagal vseeno Biden. Zanimivo je tudi to, da so glavni mediji v obeh državah napovedovali gladko zmago Bidna, a so se žal ušteli. No, nič ne de. Končna zmaga je še vedno šla v roke čudežnega dečka politike. Poleg dveh omenjenih bellweather zveznih držav, obstaja tudi 19 bellweather okrožij. Kandidat, ki zmaga večino izmed njih, načeloma zmaga volitve. Predsednik Trump je osvojil 18 omenjenih okrožij, zmagal pa je s povprečno razliko 16 odstotnih točk. Biden je zmagal le v enem od devetnajstih okrožij, in sicer z razliko treh odstotnih točk, a je še vedno zmagal na volitvah. Neverjetno. Obstaja tudi razširjena lista 58 bellweather okrožij, ki so od leta 2000 do zdaj vedno natančno napovedala predsednika. 51 od teh je pripadlo predsedniku Trumpu, a je Biden še vedno zmagal. Osupljivo. Do zdaj še noben predsednik, ki je v času svojega prvega mandata izdatno izboljšal rezultat volitev za svojo stranko, ni izgubil ponovne izvolitve. Razen seveda predsednika Trumpa, ki je naletel na nepremagljivega Bidna. V zadnjih sto letih se ni zgodilo, da bi predsednik, ki je kandidiral za ponovno izvolitev, prejel več glasov kot na prvih volitvah in izgubil, razen seveda predsednika Trumpa, ki je naletel na nepremagljivega Bidna. Michigan je ena od zveznih držav, za katero odvetniki predsednika Trumpa trdijo, da je prirejala volitve. Številke so res nekoliko visoke, ampak tisto, česar odvetniki predsednika Trumpa ne razumejo, je, da večina Američanov fanatično podpira Bidna. V kraju z imenom City of North Muskegon, ki se nahaja v Michiganu, je bila udeležba 781,91-odstotna. Zeeland Charter Township, še en kraj v zvezni državi Michigan, je na volišča privabil kar 460,51 odstotka svojih volilnih upravičencev. Še nekaj podatkov za kraje v Michiganu: City of Detroit – 139,29 odstotkov (cca. 173 000 glasov so prispevala okrožja brez enega samega registriranega volilnega upravičenca), Grout Township – 215,21 odstotkov, Springlake Township 120 odstotkov. Poleg tega, da so Michiganu zelo uspešni pri motiviranju ljudi za volitve, so tudi mojstri poštnih storitev, saj je bilo cca. 289 000 poštnih glasovnic odposlanih in prejetih na isti dan. Zgleduj se Pošta Slovenije! Pa tudi zdravniki pri nas bi si lahko vzeli Michigan za zgled. Tam je namreč glasovalo kar 1400 ljudi, starejših od 100 let, eden je bil star celo okoli 270 let. Če kje, potem tam gotovo prakticirajo vrhunsko medicino. Vendar pa nad Bidnom niso navdušeni le v Michiganu. Obožujejo ga tudi v zvezni državi Pennsylvania, kjer se odvetniki predsednika Trumpa prav tako čudijo številkam, ki samo pričajo o tem, kako neverjeten je Biden. Pennsylvania je volilnim upravičencem posredovala cca. 1,8 milijona poštnih glasovnic, vrnilo se jih je cca. 1,4 milijona, preštelo pa kar 2,5 milijona. Biden je volitve dobil okoli štirih zjutraj, ko so se na nekaterih voliščih pojavili neverjetni skoki v številu glasovnic. Čemu takšnemu nismo bili priča še nikoli. V nekaj minutah je v zgodnjih jutranjih urah prvega povolilnega dne ZDA preplavilo na sto tisoče glasovnic, od katerih jih je bilo okoli 97 odstotkov za Bidna. Česa takšnega nismo videli še nikoli, a Bidnu ni nič nemogoče. Kljub temu da se mu je zgodil Freudov zdrs in je na televiziji 24. oktobra javno dejal, da so "organizirali največjo volilno prevaro v zgodovini ZDA" (njegove besede), je še vedno zmagal. Biden zmore vse.  Kdor dvomi, da je za kovanec statistično nemogoče, da bi 600-krat padel na isto stran, pač še ni slišal za ime Joe Biden. Zaključek: Podobnost dveh čudežnih dečkov ni naključna. Vendar bo v ZDA izid volitev razrešen legalno in v skladu z dokazi - prej kot v 2 mesecih, v Ljubljani se ni mogel razrešiti v 2 letih in se morda ne bo nikoli. Tudi zato Slo venija ni Švica, kaj šele Amerika !!! Zato jo mnogi kličejo (kličemo) Zlovenija!
Teme
Miklavž Komelj Komelj slikar pesnik pesmi KULTURA umetnost slovenska kultura

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Intervju z Miklavžem Komeljem, pesnikom, slikarjem in umetnostnim zgodovinarjem