Vklenjeni s svobodo
Jiri Kočica
AR revija
Eseji

Sobota, 7. marec 2020 ob 22:15

Odpri galerijo

Carravagio: Spreobrnjenje Sv. Pavla na poti v Damask, vir: wikimedia commons

Zavestno in inteligentno manipuliranje z organiziranimi navadami in mnenjem množic je pomemben dejavnik demokratične družbe. Tisti, ki manipulirajo s tem nevidnim mehanizmom družbe, tvorijo nevidno vlado in ta nevidna vlada resnično obvladuje in vodi našo državo.

E. Bernays

 

O sebi radi mislimo, da smo svobodni. Da sami odrejamo kaj bomo delali, kam bomo šli, koga poslušali, nad čim se navduševali...  Skratka, da so naše misli same po sebi odraz te svobode. In da bi brez te svobode razmišljanja ter posledično delovanja, bilo naše življenje bistveno okrnjeno.

To je zelo globoko, saj s to zavestjo rastemo in o tem prepričujemo drug drugega na en ali drug način. Tako se prepričujemo vsaj od 1789 naprej, če že ne od Savlovih (Pavlovih) pisem, ki so zagotavljala, da nam je Bog dal svobodno voljo...
Vse od globokih prepričanj, na primer o naši veri, o naših občutkih, pa vse do najbolj površnih reči, ko prijatelju pokažemo na novo kupljen proizvod, smo tako mi kot naši prijatelji prepričani, da je bil to naš izbor in naša svobodna volja.

A za vsemi temi individualnimi odločitvami je kup nevidnih navodil. Kup sugestij. Kup predestinacij. Nekatera med njimi smo kot prepričanja povzeli in pridobili skozi izročilo naših prednikov, določena nagnjenja smo podedovali z DNK, rodili smo se v kulturo in pri tem večinoma imeli že vnaprej določene genetske programe, ki so že prednikom omogočali gradnjo te kulture, nam pa omogočili čimbolj močne vezi v njej.

A obstaja tudi kup ljudi, ki so ta prepričanja dodatno preoblikovali, vsadili v naše misli bodisi kot nadgradnjo ali pa celo kot antitezo tega izročila, ki smo ga prevzeli, kot kukavičje jajce... Jih naredili kot programe, scenarije, po katerih se ravna večina v nekem okolju brez globljega razumevanja... In ti ljudje, ki so prepričanja vsadili v naše misli in našo kulturno shemo, so mnogokrat nevidnih našim očem, včasih dejansko skriti, ker ne želijo, da zvemo zanje. Včasih so že dolgo mrtvi in so kot predniki oblikovali vzorce, po katerih živimo in jih imamo danes za del kulturne dediščine, za tradicijo. (Tudi Savel, ki je imel judovsko ime, dokler je bil preganjalec kristjanov in je kot tak pomagal rimski vojski, se je prekrstil v Pavla, torej v rimsko ime, ko je postal kristjan. S tem je postal manj očiten v svojem delovanju med Rimljani). 

Včasih so oblikovalci naših vsakodnevnih dejanj le delno skriti. Nekatere od teh preoblikovalcev nam prikazujejo kot vzore, ki jih je treba oponašati, imitirati, slediti. V srednjem veku je bil v Evropi na primer skoraj zapovedan »imitatio Christi« (oponašaj Kristusa). Nekatere postavijo za naše žive vodnike, z njimi nas povabijo v zgodbo kakor nas Dante povabi v pekel ali nebesa preko vodnika, rimskega pesnika Vergila.

Tako niti ne vemo, da so naše želje, naši okusi, naš način življenja in naše preference v skoraj vseh vidikih življenja vnaprej določene, v veliki meri že prirojene, tudi manipulirane do zelo nevarnih globin naših umov, misli in občutij.

Kdor vlada neki družbi, ima seveda vedno željo po tem, da so njegovi podrejeni čimbolj poslušni, da čim manj kritizirajo njegovo vladanje. Hkrati pa, da so ravno dovolj zadovoljni z njegovim vladanjem, da se ne uprejo in da so obenem tudi ravno dovolj prestrašeni, da so ubogljivi in organizirani, ko je treba narediti stvari, ki vladarjem omogočajo vladanje.

Med sprožanjem socialističnih prevratov v 20. stoletju je prišlo do neverjetnega razmaha subverzivnih kulturnih vzorcev, ki so se vpeli v naše, evropske družbe na načine »propagande«, manipulacije velikega števila ljudi skozi sodobna tehnološka medijska sredstva. Pri tem se je na mnogih delih evropskega civilizacijskega področja sprožal izredno luciden in hkrati subverziven način delovanja, ki je utečen način življenja spreminjal včasih v nočno moro, včasih pa je le drastično spreminjal način življenja. A v vsakem primeru je razkrajal tradicionalne vidike medsebojnih odnosov tako po vertikali kot po horizontali.

Če pogledamo samo najbolj izpostavljene in znane »mojstre«, ki so skozi propagando in s psihološko premišljenimi potezami bistveno zaznamovali te spremembe, bomo hitro ugotovili, kakšni so tudi okvirni vzorci tega delovanja.
Od leta 1915 pa tja do 1935 je na tem področju tako v teoretičnem kot tudi čisto v praktičnem smislu delovalo kar nekaj izjemnih propagandistov, za katere vedo po navadi le strokovnjaki, večina ljudi pa zanje ni slišala skoraj nikoli. Ob teh, ki jih bom posebej naštel, je delovalo še mnogo drugih, manj pomembnih, saj bodisi niso bili tako zelo povezani med sabo (preko Sovjetske zveze, osebno Lenina ali pa vsaj preko povezav, ki so tekle preko enega od najpomembnejših predstavnikov psihoanalize v Sovjetski zvezi- Sándor Ferenczi-ja (pravo ime Fränkel), ki je imel neposredne kontakte s Freudom, s katerim je seveda v kontaktu bil tudi Bernays iz ZDA kot njegov nečak. Hkrati pa so bile tudi sicer povezave med različnimi prevratniškimi silami zelo žive v času takoj po 1. svetovni vojni, ko je prišlo do izvedbe serije poskusov državnih prevratov po Evropi. Torej, naj se ustavimo pri najbolj pomembnih propagandistih začetka 20. stoletja: 

V Nemčiji

- Willi Münzenberg, ki je imel izreden talent za propagando in je uspel zbrati milijone za lajšanje strašne lakote 1920/21 v Sovjetski zvezi (ker je poznal Lenina in sodeloval tako s ČEKO kot drugimi tajnimi službami v SZ, je na zahodu deloval kot agent Kominterne in povezovalec različnih komunističnih skupin ali gibanj po zahodu- v tem smislu so tudi nabrani milijoni lahko bili usmerjeni kam drugam kot pa med lačne prebivalce ob Volgi). Kasneje ustanavljal časopise po Evropi in navduševal množice nad komunizmom po Avstraliji, ZDA, sodeloval z mnogimi komunisti (Egon Kisch, Otto Katz, Babette Gross ipd). Med drugimi ustanovil časopis Arbeiter-Illustrierte-Zeitung, kjer je sodeloval tudi z vizualnim umetnikom Johnom Heartfeldom.
Njegov način komuniciranja preko časopisov je bil zelo premeten, saj je časopise organiziral tako, da so bili z vsebinami (članki, slikovnim gradivom) nagnjeni h komunistični propagandi le okrog 50%. Druga vsebina je bila razporejena po celotnem spektru političnih smeri. S tem je bralcu dal občutek »objektivnosti« in dovolj velike distance, da so jemali nagnjenost v komunizem kot objektivno »boljšo« izbiro pri svojih volilnih preferencah ali pri odločitvah glede sindikalističnih in drugih političnih bojev.
Zelo velik del njegovih časopisov je zelo skrbno izbiral slikovno gradivo, pri čemer je sodeloval z enim od prvih mojstrov »photoshopiranja«,

- John Heartfield-om (pravo ime: Helmut Herzfeld). Heartfeld je bil en najpomembnejših propagandnih vizualnih umetnikov 20.stol., ki mu pripisujejo (napačno, saj je prvi bil Oscar Rejlander) izum fotomontaže, povezan je bil tako z Georgom Grozsom (vizualni umetnik) kot tudi sicer z berlinskim krogom dadaistov ( Raoul Hausmann, Hannah Höch, Johannes Baader, Huelsenbeck). Heartfield je bil velik podpornik komunizma in tudi med podporniki velikega štrajka po usmrtitvi Karla Liebknechta in Rose Luxemburg, (ki ju je verjetno tudi osebno poznal, saj je vsaj Liebknecht deloval tudi v Mladinski internacionali- Internationale Verbindung Sozialistischer Jugendorganisationen, kjer je deloval tudi Heartfield).

V Rusiji:

- Lev Kulešev, ustanovitelj ene izmed prvih filmskih (režiserskih) šol na svetu (1919) ter človek, za katerega so največji mojstri propagande sovjetskega komunizma rekli, da oni delajo le filme, on pa si je izmislil kino (kino je bilo takrat daleč najbolj sugestivno orodje za propagiranje in informiranje ljudi, saj so ljudje sami drli v kino gledat vse, kar se je prikazovalo). Njegovo teoretično delo je izjemno, saj je vplivalo na njegove študente (dva v nadaljevanju) in tudi na velik del filmske produkcije. Morda najbolj znan je Kulešev efekt, do katerega je prišel tudi z eksperimenti psihološkega učinka na ljudi, ki so gledali njegove montaže. Takoj za prizor neizrazitega obraza, ki gleda v kamero, je dal prizor hrane. Tako so ljudje mislili, da ta človek gleda krožnik in je lačen. Potem je takoj za tem istim posnetkom obraza prikazal posnetek otroka v krsti, pri čemer so ljudje mislili, da je ta isti človek zdaj igral nekoga, ki je globoko prizadet in žalosten, čeravno je bila mimika obraza dobesedno ista, saj je šlo za isti posnetek. Tukaj je LINK na prikaz tega efekta na youtube-u.

- Sergej Eisenstein (Eizenštejn), katerega delo je bilo ključno za celotno (tudi svetovno) filmsko produkcijo zaradi njegove uporabe montaže. Sam je deloval tako v Sovjetski zvezi kot tudi v Združenih državah Amerike, njegovi propagandni filmi, ki so kreirali realnost nove revolucionarne Sovjetske zveze, še danes večini ljudi predstavljajo »idejo« revolucije kot masovne mobilizacije ljudi, četudi danes vemo, da je šlo za dobro financiran državni prevrat in za delovanje male skupine, ki je z uporabo sile kasneje dosegla veliko sprememb in seveda ustanovitev Sovjetske zveze. Kot učenec Kuleshova je poznal psihološke učinke montaže in je to uporabljal v mnogih filmih, ki so poveličevali revolucijo, Lenina, Sovjetsko zvezo in njen način delovanja. Precej je potoval po svetu in seveda ob tem tudi vsaj delno promoviral komunizem in socializem, kjer so to omogočili. Ob bivanju v Švici je sodeloval v projektu, ki je promoviral splav kot rešitev ženskega problema (naslov projekta je bil: Ženski problem- ženska sreča /Frauennot – Frauenglück/. Ravno tako je obiskal ZDA, kjer naj bi med drugim sodeloval v filmskem projektu "Ameriška tragedija", a je ob tem naletel na izrazito neodobravanje tega projekta s strani ameriškega patriota in antikomunista Franka Paese-ja in je potem bil ta projekt tudi ustavljen.
Eisenstein je bil po nastopu Stalina v manj ugodnem položaju, a je kljub vsemu uspel ostati ena glavnih figur sovjetskega filma in sovjetske propagande.

- Dziga Vertov (pravo ime: David Abelevich Kaufman), en prvih snemalcev dokumentarnih propagandnih filmov, znan po svoji seriji filmov “kino-resnica” (Kino-pravda), prav tako zelo vpliven s svojimi zapisi in delom v sovjetski propagandni industriji. Njegovi propagandni- dokumentarni filmi so kazali popolnoma izmišljeno "dejansko stanje" veselih ruskih otrok, kmetov ipd, ob čemer je realno stanje v Sovjetski zvezi bilo katastrofalno in prizori so bili večinoma igrani.

V Italiji:

- Antonio Gramsci, en najbolj pomembnih teoretikov marxizma, ki je poleg teoretikov t.i. Frankfurtske marksistične šole ( Theodor W. Adorno, Walter Benjamin, Erich Fromm, Jürgen Habermas, Max Horkheimer, Herbert Marcuse..) bil vsekakor utemeljitelj nove marksistične linije, ki ji danes pravimo »kulturni marksizem« prav zaradi tega, ker je Gramsci utemeljeval celotno spremembo družbe na podobnih idejnih temeljih kot mojstri propagande v ZDA- to je na kulturni hegemoniji, spremembi in sprejemanju idej kot »podob« o določenih odločitvah in načinu življenja. Tudi Gramsci je ustanovil časopis in pisal. Imenoval se je L'Ordine Nuovo. Tudi Gramsci je bil v stiku z Internacionalo in Leninom kot večina drugih omenjenih zgoraj.
Zelo zanimivi so deli njegovega pisanja, s katerimi na machiavelistični način govori o potrebnih in nujnih spremembah, da se oblikujejo v ljudeh »slike« oziroma »podobe«, ideje, ki ustvarijo nek kulturni okvir, hegemonijo določenega pogleda na svet, skozi katerega se vse stvari dogajajo. Gramsciju sploh ne gre za razlago in iz nje razvite modele, v katerih bi morali ljudje najti nek lažni etični impulz, iz katerega bi izhajalo dovolj energije za akcijo, temveč gre preprosto za retorična orodja, ki so namenjena PREDVSEM temu, da ljudi postavite v vlogo aktivistov, promotorjev, izvrševalcev, ne pa premišljevalcev.

 

V ZDA:

- Walter Lippmann, izredno nadarjen in izobražen novinar, raziskovalec, soustanovitelj vplivne revije The New Republic, pisec knjig o »javnem mnenju«, ki je bil tudi nenehno vpleten v velike politične odločitve kot sopogajalec na mirovni konferenci ob koncu prve svetovne vojne in kot en od svetovalcev W. Wilsona ter vsaj še dveh predsednikov ZDA. V tem daljšem tekstu (https://arrevija.si/post/504016/nujna-in-zadostna-etika ) predstavljam tudi podobnosti med Gramscijevimi in Lippmannovimi koncepti “konsenza” med vladajočimi in med navadnimi ljudmi. Njegovi koncepti, posebej še “javno mnenje”, “stereotipi” in prijemi pri prepričevanju velikih množic ljudi so izredno vplivali na Edwarda Bernaysa.

- Edward Bernays, en najbolj vplivnih praktikov in teoretikov propagande oziroma »odnosov z javnostjo« (public relation) kakor ji je raje sam pravil, sicer pa nečak slavnega Sigmunda Freuda, s katerim je bil tudi v kontaktu pri mnogih projektih, saj je uporabljal znanja svojega strica, ki so se nanašala na »psihologijo množic«, je bil nekakšen »guru« propagande v ZDA. Najemali so ga največji koncerni in industrije, pomagal je politični eliti pri mnogih projektih in napisal je več ključnih del, ki so danes del obveznega čtiva za vsako šolo promocijskih dejavnosti in pospeševanja prodaje nasploh. Njegov citat iz začetka tega teksta kaže neposredno uporabo znanj v namene manipuliranja na način, ki se povsem zlije z našimi predstavami o identiteti, svobodi in naši svobodni volji. To, da je imel vpogled v časovnico propagande in je razumel tudi stvari, ki še danes večini ljudi niso niti približno vidne, kaže tudi ta odstavek iz njegove knjige Propaganda:
»Sodobna propaganda je dosledno in trajno prizadevanje za ustvarjanje ali oblikovanje dogodkov, ki vplivajo ​​na odnose javnosti do podjetja, ideje ali neke skupine.  Ta praksa ustvarjanja okoliščin in ustvarjanja podob  v glavah milijonov ljudi je zelo običajna. Praktično noben pomemben podvig se danes ne izvaja brez tega, bodisi pri gradnji katedrale, pri donaciji denarja za univerzo, trženju filma, veliki izdaji obveznic ali pri predsedniških volitvah. Včasih učinek na javnost ustvari poklicni propagandist, včasih amater. A pomembno je, da je univerzalen in neprekinjen; v skupnem seštevku pa tak, da organizira javno mnenje tako, kot vojska organizira svoje vojake.«

Ko torej pogledamo na ta izbor izredno vplivnih propagandistov, ki so vzpostavili tako rekoč najbolj ključne temelje sodobne propagande, vidimo, da je njihov vpliv strahoten in ne popušča niti danes.

Tako smo danes soočeni z enakim kulturnim bojem, katerega začetniki so bili post-marksisti Frankfurtske šole, komunistični propagandisti kot so Lev Kulešev, Eisenštajn ali Gramsci (zadnji je med vsemi najbolj neposredno »odgovoren« za sodobno kulturno hegemonijo postmarksističnega zahoda, vidimo pa lahko, da sta si Bernays in Gramsci idejno tako zelo podobna po svoji machiavelistični premočrtni volji po oblikovanju česarkoli idejnega, kar bo delovalo, da dobimo lahko občutek, kot bi se Gramsci in Bernays vsake toliko časa poklicala in poklepetala).

Prav tako kot je zanimivo to, da se jezik teh propagandistov, četudi smo navedli večino takih, ki so bili zvezani z Leninom in komunizmom in le dva taka, ki sta bila vsaj navidez bolj povezana s kapitalizmom, v svojem jedru ne razlikuje. Gre za ideje, ki imajo nek skupni imenovalec, so kot »retorična orodja«, ki jih lahko uporabljamo pri prepričevanju ne glede na to, ali gre za eno ali pa za popolnoma drugo smer... ali pa kot energija, ki jo lahko izkoristimo za to, da zgradimo ali pa za to, da porušimo zgradbo...

Že omenjen Savlov (Pavlov) namig o svobodi, ki je (paradoksalno?) povezana z eno samo potjo (preko Jezusa) k Bogu, ima v svojem jedru povsem sodobno in konsistentno rabo teh retoričnih/idejnih trikov, s katerimi so operirali prej našteti mojstri.  Prav podobno so naravnani namigi o svobodi, ki je dediščina razsvetljenskih, racionalističnih vidikov osvobojenosti od Boga in od tradicionalnih običajev... oboje ima namreč v svoji osnovi metafizične predpostavke o neposrednem odnosu posameznika z onostranstvom transcendence: enkrat v obliki božanske prisotnosti, drugič  v obliki absolutnega napredka v boljši svet osvobojenosti (emancipacije). In če je Dostojevski jasno videl, da je druga pot le surogatna izpeljava prvotne Savlove obljube o skupni poti tako onih, ki so izvoljeni in drugih, neizvoljenih po istem Bogu, smo danes soočeni s precej mračnim pogledom v neposredno sedanjost.

Soočeni smo z izboljšanimi in novimi strategijami propagande in specialnih oblik programiranja, ki večinoma izvirajo iz teoretičnih in praktično izvedenih del omenjenih mojstrov propagande. Soočeni smo z kitajskim eksperimentom absolutnega nadzora nad posameznikom in njegovim vključevanjem v razdelan sistem točkovanja, nagrajevanja in kaznovanja, ki je celo v primerjavi z literarnimi distopijami šokanten in možen po vsem svetu. Soočeni z povsem razsutim sistemom vrednot, pri čemer nam stare mitološke sheme služijo kot odskočne deske za popolnoma razvratne oblike Bernaysovih (in Gramscijevih) »slik« o stvarnosti, kakršne se nam prikazujejo bodisi skozi umetnost ali reklamne panoje...

Soočeni smo z enako močnimi prijemi vlad, vladnih služb ali »nevladnih organizacij«, ki pomagajo vladam v povezavi z mednarodno pučistično mrežo pri izvrševanju nalog, v katerih se karkoli tradicionalnega razkraja v tekoče stanje vódenih posameznikov in dirigiranih skupin.

Soočeni smo z virtualnim svetom, ki nam določa parametre realnosti, pri čemer smo mnogokrat tako izgubljeni v realnosti, da imamo občutek, da niti naslova svojega starega prijatelja več ne bomo našli brez vključenega navigacijskega programa.

Danes so v večjih medijskih hišah na delu mojstri neuro lingvističnega programiranja, mojstri vizualnih psiholoških manipulacij, psihologi, katerih specializacije segajo v področja manipulacij uma in predvsem čustvenih stanj ljudi.

Organizirane sheme teh velikih konglomeratov medijev nam dajejo občutek objektivne stvarnosti in nas prepričujejo iz različnih koncev sveta s podobnimi »pogledi« na stvarnost, da vidimo stvari, ki jih lahko morda tudi sploh ni v dejanskosti. Pri tem včasih po celem svetu simultano uporabljajo enake stavke, enake poudarke... Le kako bi to bilo možno? Čudež?
Ta hipnotična realnost, v katero so namensko vključeni čustveni učinki menjav ali usmerjenih vsebin kulturnih vzorcev, gradi naš prostor tako prepričljivo, da smo pripravljeni iti v popolnoma nore verbalne dvoboje celo s člani lastne družine, četudi živimo v isti objektivni realnosti. Ali pa nam tako sperejo možgane, da bi bili pripravljeni prijeti za orožje le zaradi nekega podatka ali prepričanja, ki ga ne moremo sami niti preveriti...

Pri tem pregledu in razmisleku o razmerju med svobodo in med tem, kako nam je ideja o svobodi vsajena (vsiljena ali kakor pravijo mojstri nevrolingvističnega programiranja- zasidrana-) in hkrati podana v roke na enak način, kot nam policist poda roke, da jih vklene v lisice, sem namenoma izpustil enega izmed tistih »mojstrov propagande«, za katerega velika večina ljudi misli, da si je tako rekoč »izmislil« propagando in so mu prav prej omenjeni propagandisti v usta porinili tudi stavke, ki jih sam nikoli ni izrekel- to je nemški minister za propagando v času Hitlerjeve Nemčije, Joseph Goebbels.

Seveda je treba reči, da je on tako rekoč učenec teh vrhunskih manipulacijskih mojstrov. Morda niti ne najbolj navdušen učenec, saj je z vsakim dnem bolj očitno, da je propagandna industrija večinsko zionističnih mojstrov z Zahoda (do 1989 pa tudi komunističnega Vzhoda) popolnoma pokrila in zasula nemške prijeme že v času pred drugo svetovno vojno. Sama vojna je bila le še pogreb, če lahko uporabim tako heretično retoriko.

Prav tako sem za konec prihranil še omembo cerkvene, protireformacijske skupine za promocijo vere (Congregatio de Propaganda Fide), s katero se po navadi začenjajo referati o propagandi, še posebej, ko jih pišejo nasledniki prej omenjenih mojstrov. Kajti predpostavke o tem, da je »vse to ITAK začela rimokatoliška cerkev!«, s kakršnimi smo bili in smo še zasuti vsaj od let, ko so zgoraj omenjeni propagandisti vzeli stvar v svoje roke, so ravno tako sprenevedave kot so sprenevedave razlage Bernaysa, kako je demokracija nujno vodena s strani izbrane elite (le kdo je ta elita, se človek vpraša?) preko »odnosov z javnostmi«.

 

Namreč, če bi želeli imeti časovnico, bi morali iti daleč nazaj, v čase, ko so v prazgodovinskih jamah z nerodnimi besedami in s tolčenjem po prsih prvi alfa samci človeške vrste prepričevali svoje soborce in konkurente ter samice in konkurentke, da so oni najbolj primerni za vodenje in za razplod... Ko torej začenjamo debato o propagandi, moramo najprej pogledati v smeri biologije... ali vsaj sociobiologije in evolucijske psihologije...
Kajti tisto, kar dejansko predstavlja največji razkol med tem, kar propaganda lahko omogoči in kaj lahko izniči, je vidno v polju, ki ga omejuje bolj biološka, ne toliko ideološka meja.

V tem smislu se meje vojn, ideoloških razlik, verskih razkolov in drugih prelomov dogajajo večinoma na črtah hamiltonovega zakona: biološke razlike in sorodnosti določajo kupe različnih meja, a jih že vrsto desetletij drastično spreglejujemo, saj smo v politično korektnem svetu zahodne civilizacije prestrašeni do kosti že ob sami omembi biologije, če ta beseda stoji poleg različnih človeških bitij.
Toda sama biologija bi bila še vedno polnokrvna slika ničeanske volje, želje po moči. Nesorazmerje med biološko voljo in dovolj visokim intelektom, ki po starogrško vpreže svojo dušo in jo ima na vajetih je tisto, ki omogoča, da se ljudje prepričanju uklonijo do te mere, da zaradi vsiljenih idealov pustijo svoj rod izumreti...

Ko beremo Berbnaysa, lahko to dobesedno tipamo: »Univerzalna pismenost je bila namenjena temu, da bi vzgajala navadnega človeka pri obvladovanju svojega okolja. Ko bi ta človek znal brati in pisati, naj bi imel znanja, da bi lahko vladal. Torej vodil demokratično zamišljeno družbo. Toda univerzalna pismenost je ljudem namesto uma vtisnila odtise enakih zamisli, enakih znanstvenih podatkov, enakih interpretacij zgodovine, enakih reklamnih sloganov, uvodnikov, enakih trivialnosti iz tabloidov in jih oropala zmožnosti izvirnega mišljenja. Vsa ta človeška, vnaprej poenotena znanja so pripravljena na to, da se vsi ti milijoni ljudi, če so vsi izpostavljeni istim dražljajem, obnašajo karseda podobno. Lahko se zdi, da pretiravam s trditvijo, da ameriška javnost dobi večino svojih idej na ta preprosti način. A mehanizem, s katerim se ideje širijo v velikem obsegu, je propaganda; v širšem smislu organizirano prizadevanje za širjenje točno določenega prepričanja ali doktrine.«

In res, ko so revolucionarji prevzeli Rusijo in iz nje delali Sovjetsko zvezo, je bila ena najpomembnejših reči popolnoma spremeniti šolstvo. Namreč tam se, poleg bioloških preddoločenosti, lahko najbolj globoko vtisnejo idejni odtisi, s katerimi lahko računamo pri sprožanju preprostih, programiranih mehanizmov "občutenja svobode"...

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 14. May 2020 at 06:07

1987 ogledov

RTV Slovenija je problem: odpovejmo njihove storitve - ODPOVED.SI
Če tudi vi, kot mnogi drugi ne želite več prisilno plačevati RTV prispevka, podpišite peticijo tukaj.  Imam nekaj prijateljev, ki se nikakor ne želijo opredeljevati niti na levo niti na desno, hkrati imajo nekateri med njimi delno slovensko in delno neslovensko poreklo. Ko se pogovarjamo, se izognemo določenim temam. Ostajamo znotraj včasih bolj, včasih manj ozkih okvirjev, da se ne bi krhali naši dobri odnosi, čeprav drug za drugega nekako »vemo«, kakšni so naši pogledi. Ker postavljamo prijateljstvo pred ideologijo in pred naša politična stališča. Toda v enem segmentu smo vsi nezadovoljni. Namreč, ko pride beseda na RTV Slovenija, tudi njim ta medij ne ustreza najbolj. Bodisi se ne strinjajo s kupom programskih vsebin in usmeritev- včasih politično, včasih pa zgolj zaradi slabe produkcije. Nekateri med njimi imajo pomislek zgolj zaradi prisilnega plačevanja, ki ga niti ne uporabljajo. Enim pa se to že v principu zdi narobe. Skratka, kakorkoli obrneš, en tak velikanski, drag kompromisarski informacijski gigant, ki ga moramo vsi prisilno plačevat, se veliki večini zdi povsem nepotreben ali pa vsaj napačno zastavljen. Ampak kako bi pa naredili televizijo, ki je vsem ok? Jih včasih sprašujem. In eni imajo ideje o tem, da bi bilo potrebno vse ukinit, drugi, da je treba programsko spremenit, tretji, da je programsko še kar v redu, le tehnično bolj dodelat itd. Torej vemo, da ni dobro, vemo celo, da niti ne iščemo neke perfektnosti in ideala, a hkrati vemo, da je potrebno narediti nekaj, ker to ne gre več naprej v tej smeri. In ta pogled, ki je v politično-ideološkem smislu precej nevtralen, že zadostuje za neko jasno izraženo stališče, ki ga sam večkrat izrazim med temi prijatelji ali pa tudi javno: jaz ne želim tega več plačevati prisilno. Nekatere oddaje gledam in tiste bi morda tudi plačal. Ampak večine oddaj ne gledam in ne želim sodelovat v tem s svojim denarjem. 150 eur na leto je morda za nekatere ljudi nek drobiž. Za nekatere to pomeni precejšen izdatek. Ne bom se postavil na nobeno stran, saj sem zadovoljen s svojo plačo, ampak vsekakor mi to ni drobiž, ki bi ga zlahka pustil nekje, ne da bi od tega imel vsaj neko notranje zadovoljstvo. Kaj šele, če moram del tega denarja pod prisilo nakazovati vsak mesec, od tega pa imam daleč več nezadovoljstva kot pa zadovoljstva. Zato sem prepričan, da je potrebno nekaj ukreniti. Vsaj začeti podpisovati peticije. Se pritožiti. Odprimo debato o tem, ali želimo tako RTV ali ne. Ali imamo kakšno drugo alternativo? Kakšne so te alternative? Obstajajo kakšni novi modeli plačevanja ali urejanja takih skupnih reči? Živimo v času neštetih medijev in elektronske dobe informacij, v kateri se s klikom na internetu pojavijo informacije, ki jih želimo pridobiti, v nekaterih od teh medijev lahko sodelujemo, so interaktivne.. Živimo v času, ko dobimo v nekaj tednih nek specializiran izdelek, ki smo ga naročili po internetu iz katerega koli dela sveta. In se potem sprašujemo: ali je res, da moramo na vsak način biti odvisni od nekega mastodonta, ki smo mu kar brez javne razprave in premisleka podelili ustavno pravico, da je privilegiran medij z našim denarjem in ima povsem monopolni status? Je to res nujno?

Tue, 12. May 2020 at 23:19

471 ogledov

Združene civilne iniciative na 3RO nikomur ničesar ne jemljejo
Med voljo državljanov in predstavniki strank v vsakokratnih vladah je nastala razpoka, ki je ne bo več mogoče krpati z zakoni, amandmaji ali koronazakoni. Zakaj ključni ministri ugotavljajo, da v naši državi državnih projektov ni možno voditi, pripravljati in izvajati po sprejetih DPN? Pri posameznih primerih se je izkazalo, da se dobro zastavljeni cilji tako izkrivljajo, da jih ni možno več izpeljati oz. se jih bo lahko izvedlo samo še s prisilo ali kakšnim novim kriznim zakonom. Zakaj je bilo treba tudi za 3. razvojno os (3RO) – kot za Magno – spreminjati zakonodajo? Da se prikrije projekt, zasnovan na zastarelih in vsebinsko popolnoma zgrešenih izhodiščih. Čedalje večji krog javnosti ga dokazano prepoznava kot škodljivega za Slovenijo, hkrati pa neusklajenega z evropsko zakonodajo in s podnebnimi cilji. Kot tak je nevaren za prihodnost ljudi, saj bodo pretirani stroški znova padli na pleča davkoplačevalcev.Končni cilj ponarejenih podatkov v študijah variant je po nepotrebnem kar štiripasovna cesta, namenjena le uradniški »eliti« Koroške, ki bi se tako po bližnjici dnevno vozila v Ljubljano (in pridobivala povračilo potnih stroškov). Ta štiripasovnica pa je po projektu speljana po najboljših zemljiščih Savinjske doline, prek rodovitnih ravnin, po neprehodnih hribovjih in preko demografskoogroženih območij samotnih hribovskih kmetij, kar naj bi varovali z ustavo in zakoni ...Glasni načrtovalci, ki vedo, da uradni podatki štetja prometa onemogočajo tako štiripasovno cesto kot dodatno novogradnjo izven obstoječih prometnih koridorjev, si od Avstrije do A1 in naprej proti Novemu mestu in Beli krajini obetajo zgolj pretok umazanega tranzitnega transporta.  S to cesto bi Slovenija znova postavila rekord v izkoriščanju lastnega prebivalstva za cilje skrite manjšine, ki bi si v malho rada natlačila zajetno preplačilo iz gradnje najdražje ceste in njenega vzdrževanja (ki ga v dokumentaciji mimogrede sploh ne ovrednoti). V severnem delu trase – med Slovenj Gradcem in Velenjem – znaša cena gradnje vrtoglavih 47,6 mio eur za kilometer štiripasovne hitre ceste!Štiripasovnica pa, pozor, poteka kar preko izvotljenega dela premogovnika Velenje! Ker so se tega začeli bati projektanti sami, so prišli na še slabšo idejo – in sicer, da bi preko izvotljene več sto metrov globoke kotanje zgradili preprosto viadukt s »plavajočimi« stebri. Razpoke in jezera nad rudnikom Velenje Ob spoznanju, da bodo imeli cesto po labilnem terenu speljano nad glavami, so se tudi prebivalci Stare vasi, Pesja in Podkraja uprli ter zahtevajo ponovno obravnavo predloga poteka trase.Ob naših intervencijah – kako mislijo spraviti cesto po večkilometrskem odseku prek ugrezajočega se rudnika, ki ga zaliva še voda, tako da nastajajo jezera, ki pretijo celo poplavitvi Šoštanja – pristojni niso podali pojasnil.Če bi bili pri pripravi ter sprejemanju DPN vsi postopki pravilno in transparentno vodeni ter bi razrešili vse tiste postopke, ki so bili nesprejemljivi in zavajajoči, do tolikšnih nasprotovanj lokalnih skupnosti, civilne družbe, posameznih neodvisnih strokovnjakov in nevladnih organizacij nikoli ne bi prišlo. Pa tudi »rešitev« po trasi preko premogovnika nikoli ne bi mogla biti uveljavljena!Združene civilne iniciative (ZCI) so sprva združevale le savinjski del trase načrtovane 3RO, sedaj pa pristopajo posamezniki in iniciative s celotnega poteka 3RO med avstrijsko in hrvaško mejo. ZCI si z več kot 300 podporniki prizadeva za upoštevanje zakonskih okvirov, vključujoč evropsko zakonodajo,ki jo je Slovenija dolžna spoštovati. Slovenija se z interventnimi spremembami zakonodaje v času koronakrize oddaljuje od evropskih smernic, Aarhuške konvencije in direktive o vključevanju javnosti pri načrtovanju vseh infrastrukturnih objektov v prostor. Izgradnja državne infrastrukture mora biti podrejena vsem sedanjim evropskim ciljem in okoljskim standardom, vključno s trajnostnim prometom in prenosom na elektrificirane železnice. Temeljiti mora na prehodu v brezogljično družbo, varovanju ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, zaščiti in varovanju narave, okolja in kulturne dediščine, predvsem pa virov pitne vode in kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane. Vse to je namreč za zdravje ljudi in naše preživetje bistveno. Zaradi vseh kršitev, zgoraj navedenih ciljev in spoštovanja skupne zakonodaje smo 24. 4. 2020 vložili upravno tožbo. Poudarjamo, da je tretja razvojna os (3RO) celovit projekt, ki ga ni mogoče deliti na posamezne segmente in jih obravnavati po drobcih. S tem nastaja nepopravljiva škoda zlasti tam, kjer pride do nepredvidenih dogodkov in se odkrije, da trasa tam ne more potekati. Družbeni razvoj se ne izkazuje zgolj v gospodarski rasti kot seštevku pametnih in bedastih raznovrstnih aktivnosti, ampak predvsem v sposobnosti ohraniti bistvene resurse za preživetje nasploh. OZN opozarja, da imamo manj kot osem (8) let časa, da drastično zmanjšamo emisije toplogrednih plinov. Zato si moramo prizadevati za čim prejšnji prehod v družbo, v kateri bo prebivalstvo sposobno trajno preživljati samo sebe z lokalnimi naravnimi viri, vodo in hrano, v meri, kakršno imamo na razpolago. Neposeljeno območje - Studence - obstoječi prometni koridor Ponavljamo pa, da Združene civilne iniciative nikomur ničesar ne jemljejo, temveč zgolj izostrujejo pogled v korist uravnoteženemu poseganju v prostor celotne 3RO.Datum: 11. 5. 2020

Sun, 10. May 2020 at 19:58

979 ogledov

Zanje boste zagonili svoj čas! (Ker denar ste že prej)
Vsi, ki ste bili na kolesarskih protestih, ste že not. In ste določen čas že pridno zagonili. Tudi denar, ker ste plačevali davke, mar ne? Psihološko je znano, da boste težje priznali napako, če ste že naredili nekaj narobe, četudi bi vam nekdo to uspel nazorno dokazat in prikazat. Zelo zelo težko boste izrekli besede: »Ah, joj, res sem se uštel! Nasedel sem, ker sem tako kot vsi drugi sedel doma in kuhal nezadovoljstvo več tednov in so me zdaj skozi več kanalov dobesedno naplahtali, da sem se usedel na kolo in šel izražat svoj bes. In ker obvladajo in ker so organizirani, sem zdaj del tega procesa, ki ga vozijo drugi. Mi, ki pridno kolesarimo po ulicah, pa smo v bistvu le voženi ali celo povoženi…!« Kdo so dejansko tisti, ki vas vozijo? In želijo iz ulice in koles rušit vlado, ki smo jo vsi skupaj na (vsaj tako so rekli, ko je sestavil vlado Šarec) demokratičnih volitvah izvolili! In je SESTAVLJENA iz 4 strank: torej daleč od tega, da bi vse vodila ena politična opcija. Celo obratno je, saj so te politične opcije druga od druge odvisne, če želijo še vodit vlado. Ni ideološke enotnosti. Daleč od tega… Kdo so torej tisti, ki vas vozijo na vašem lastnem kolesu? In vam polagajo v usta svoje parole? Alenka Bratušek, ki ima pripravljene vse podlage za gradnjo enega največjih projektov, v katerem bo spet izginilo stotine milijonov evrov- podobno kot pri TEŠ6? In česar večina ljudi nekako ne zmore razumet, ker 1.4 milijarde za 2. tir je to tako veliko denarja, da je ne zmoremo več misliti v okviru normalnega življenja? Bom dal primer: jaz imam relativno dobro plačo. Zvozim čez mesec s 1400 eur. V svojem celotnem delovnem času (če bom še imel službo) bom zaslužil koliko? 1400 krat 35 let delovne dobe (vsakič po 12 plač). To pride okrog: 588.000,00 eur. Torej v celem svojem življenju bom nekako prišel malo čez polovico milijona… Milijarda pa je tisoč milijonov! Toliko denarja so oprali v Novi ljubljanski banki in so to raziskali skozi parlamentarno komisijo ter dali na policijo, a se stvar nekako noče in noče premakniti do sodišč... Čudno, a ne? Tule je en LINKLe pridno kolesarite, to vsekakor pomaga... Se še spomnimo Uroša Rotnika in tega, kako so pri njemu doma našli več milijonov evrov gotovine, od katere pa je potem mirno plačal 1.6 milijona in stvar je tako rekoč šla v pozabo? No, to se je dogajalo neposredno v povezavi s TEŠ6…. Kje so takrat bili kolesarji? Tukaj je en od člankov o tem: LINK In kje ste bili kolesarji, ko je župan Ljubljane, naključno ujet v prisluhe, "biznisiral" s farmacevtko ter želel od nje seksualne usluge? Kje ste bile kolesarske feministke? Tudi pisnile niste, a ne? Ali pa takrat, ko so temu istemu Jankoviću odpisali 29 MILIJONOV dolga? Je kdo slučajno rekel karkoli? Ne, lepo tiho ste hodili v službice in niste niti muksnili, zdaj pa se derete zaradi mask, ko ni niti približno dokazano, da je bilo karkoli narobe in niso stvari šle niti še do sodišč! In kar je najbolj res problematično: tam se derete, da je kriv JJ, ki ga okrog mask nikakor nikjer ne najde nihče od t.i. žvižgačev. !!!Ampak on je tvital!!! (Za intermezzo... Bom rekel takole: JJ ni moj favorit od trenutka, ko sem zvedel za Marakeško deklaracijo in ko je postalo jasno, da je njemu precej bolj vseeno za to, kaj se dogaja s Slovenijo Slovencev kot pa sem to jaz predvideval na podlagi njegovih sporočil in predvolilnih obljub. Ampak... Kolesarji se derejo, da je on diktator. A se vi zavedate, kaj se je zgodilo še v 80tih s kakšnim tipom, ki se je drl, da je Tito diktator? No, če ne veste, vam lahko povem: najmanj, kar se mu je zgodilo, je bila ena divja vožnja z marico, kjer se je prelomil že od butanja v stene marice, potem pa so ga še dodobra popedenali na postaji z mokrimi brisačami. Če je imel kakšno boljše družinsko poreklo in je imel kakšnega starega fotra domobranca, je pa hitro končal v kakšnem zaporu... Temu se reče diktatura. In vem, da če bi se JJ lotil tega na tak način, bi se večina, ki se zdaj dere, dobesedno pokakala ob prvem obisku kakšnega tajnega policista.  Ampak.. gremo naprej in si oglejmo še kak primer ljubljenca fužinskih src...)Janković ima takih afer kot je zgornja kar nekaj: od »opek« in »peska« preko Mercatorjevega prihvatiziranja pa vse do prvih dni, ko je njegov sin maturiral tako, da je oči plačal izpite… Noben kolesar si ni upal reči nič… Kolesa ste.. kaj? Zaklenili v klet?LINK In joj, ko je čisto jasno obelodanjeno že leta in leta, da časopisna hiša DELO sploh ne rabi bralcev, saj od vas, davkoplačevalci, dobi milijone kar tako, KJE ste takrat, kolesarji? Natančneje, od leta 2003 do danes je Delo dobilo 41.644.399,83 eurov! LINK - ERAR Prav tako ne potrebuje bralcev Mladina, ki je sicer dobila manj denarja, a ima tudi manj zaposlenih: tukaj so njeni prihodki, ki ste jih namenili njihovim novinarjem kar preko davkov: LINK - ERARPa saj ne moreš brat Mladino in hkrati kolesarit, boste rekli. Kolesarji kolesarite za denar, ne pa za pravičnost. Tisti, ki dejansko mislite, da greste tja kolesarit zaradi pravice, ste žal le koristni idioti teh, ki jih naštevam tukaj. Res žal, ker verjamem, da vas je med temi kar nekaj, ki imate dovolj visok IQ, da lahko te podatke sprocesirate in si uredite misli ter si rečete:  Res, zakaj točno bi ravno jaz moral biti kanon-futer? Kdo me sili v to? Kaj konkretno bom JAZ IMEL OD TEGA? Pomislite na štiri umetnike, ki so se preimenovali v Janez Janša. Oni so preko različnih kulturnih društev in zavodov dobili preko 4 milijone evrov denarja v zadnjih nekaj letih. To je okrog 7 mojih ŽIVLJENJ v ekonomskem smislu, kot sem prej razložil... In vem, da bodo med kolesarji tudi taki, ki bodo v celem življenju dobili morda samo kakšnih 300.000 eur. Ker so na minimalcih.. In ti umetniki se bodo smejali, ko bodo pomislili na vašo neumnost, da gonite zanje. Zanje boste zagonili čas. Denar ste že, ko ste plačali davke. Ne samo to: denarja ste zapravili že toliko, da bodo tudi vaši morebitni otroci imeli enak problem, ko bodo morali plačat... In morda bodo oni zadovoljni gledali na vas med kolesarjenjem po ulicah Ljubljane in si mislili: o, bedaki, ki ne štekajo zakaj so tu, dobro smo vas dali na štango in prepeljali žejne mimo luže… Kako pa kaj Mirovni inštitut? Tudi preko 4 milijone… tukaj poglejte: LINK - ERAR Sem omenil šolo v Kamniku, ki naj bi jo zgradil Šarec, a je ni... in zdaj ni ne denarja ne šole? LINK Takih primerov je samo v ERARju stotine. Poglejte si ERAR. Vprašajte se, kje so vse tiste nevladne organizacije, ki pomagajo različnim afganistanskim, albanskim, afriškim migrantom, jim nastavljajo vreče z oblekami in hrano po gozdovih in jim urejajo pravno pomoč pri stiku z našimi policaji? Veste, kakšna so imena teh organizacij, da boste lahko preverili, koliko denarja namenjate njim preko vaših davkov? Ja, se mi je zdelo. Sploh ne veste, a ne? Tudi jaz ne vem, ker jih je desetine, pravzaprav na stotine in se pojavljajo na novo, stare pa ukinejo, ko je enkrat denar nakazan in porabljen za različne namene…   Le pridno gonite svojo naprej… In naj vas vozijo naprej v krogu, da ne boste slučajno kam prišli.

Wed, 6. May 2020 at 09:39

589 ogledov

Kadunc go home!
vir: pisec mnenja (printscreen) “Ne gledam televizij. Ne rab'm jest nobenih manipulacij nesposobne novinarske drhali. Sama poiščem kar me zanima.” Tako mi je oni dan odgovorila moja dobra prijateljica, ko sva se pogovarjala o najnovejših manipulacijah “katedrale demokracije”, nacionalne televizije. In res, ob najnovejšem izpadu tednik novinarke kako je vsaka kritika komunističnega agitprop programa RTV Ljubljana že kar napad na demokracijo, se mi je vzpostavila vzporednica z nekdanjo JNA (Jugoslovanska narodna armija). vir: pisec mnenja (printscreen) Tudi oni so se razglašali za nedotakljive pa so na koncu klavrno propadli. Padli v blato in končali kjer jim je mesto, na sodišču za vojne zločine. Nacionalna TV hiša ima tudi svojo lastno varuhinjo. Eno tako bivšo kolegico “novinarko”, ki jih brani pred kritiko obveznih plačevalcev njihovega zavajanja. Tako ta varuhinja brani celo take zdrse, da voditeljica v studiu poziva šefa slovenskega sodstva, če res morajo soditi v skladu z zakoni ali se res ne da to početi bolj v kontekstu. Tega, poročanja v kontekstu, se oni dosledno držijo že vse od ustanovitve. Kontekst, seveda, določa komunistična partija. Takole, da ne dolgovezim. RTV Hanzi potrebuje popolno reformo. Po mojem osebnem mnenju sicer ne potrebujemo v letu 2020 nobene državne televizije, zavedam pa se, da je intelektualna lenoba prebivalstva in odvisnost od tega medija tako velika, da bi ob popolni ukinitvi izbruhnil upor, zato je potrebno narediti naslednje spremembe: 1) Ukiniti plačevanje naročnine. Nacionalna TV mora biti vitka in se financira iz državnega proračuna ter oglaševanja 2) Imamo tri (obvezne?) programe: - 1.program aktualna koalicija, - 2. program aktualna opozicija,  - 3.program prenosi brez komentarjev. Ob menjavi oblasti se ustrezno spremenijo direktorji in uredniki. To bi bil osnovni predpogoj, da se v Sloveniji vzpostavi poštena tekma med strankami komunističnih dedičev in demokrati. Sicer pa mislim: #porušitiRTVHanzi vir: avtor mnenja

Mon, 4. May 2020 at 08:00

448 ogledov

Državni sovražnik št.1?
Svet je objel korona virus. Pandemija, epidemija, za marsikoga je korona  virus poljub smrti. Države po vsem svetu se ubadajo z visoko smrtnostjo ob okužbi s tem virusom, s polnimi bolnišnicami. Zdravniki so izmučeni od težkega in odgovornega dela in marsikateri od njih se mora dobesedno odločiti, koga bo reševal in komu bo umiranje le olajšal. Svet je obstal, tudi Slovenija, za nekaj tednov vsaj. Ko tole pišem, pa ga počasi prebujajo. Odpirajo se te in one trgovine, storitve, gostinski lokali; virus pa še vedno ni pod nadzorom. Mutira, se spreminja, cepiva ni. Kolikor sledim, ga tudi zdravijo na več načinov. Skratka, virus je do neke mere omejen, ker se ljudje ne mešamo zaradi lockdown-a, ampak s popuščanjem teh omejitev menim, da bo porast okužb s korona virusom ponovno šel v nebo. Še vedno je izredno nalezljiv in o njem še vedno ne vemo skoraj nič. Pritiski ljudi na vlado, ki pogrešajo te in one razvade so veliki in pri tem jim izdatno pomagajo osrednji, dominantni mediji in stranke v opoziciji, ki apriori zavračajo vse, kar vlada Janeza Janše stori, samo zato, ker je on tako rekel. Ni pomembno, kaj in kako dela, kaj reče, oni so proti, mediji pa se namesto poročanja  v času pandemije gredo medijsko vojno in izredno brutalen levi politični aktivizem  proti vladi, ki jo vodi Janša. Ali delajo slabo? Ne. Sestavili so vlado v času pandemije, od takrat delajo 24/7, sprejemajo pomembne in dobre odločitve za ljudi, njihovo varnost pa tudi blagostanje. Razumljivo je, da delajo tudi napake, a te so, kar se mene tiče, minorne.  To, kar povedo mediji in politični analitiki o delu vlade Janeza Janše povsem izgubi pomen in težo, kredibilnost, če želite. Zakaj? Preprosto zato, ker do nobene prejšnje vlade niso bili tako zelo kritični ali jih ocenjevali tako strogo. Pa so počeli marsikaj, kar bi si kritike in pozive k odstopu zaslužilo. Niso pozivali in še vedno ne  pozivajo k odstopu, ko politiki ali funkcionarji leve politične opcije delajo napake, dajejo žaljive izjave ali se obnašajo neprimerno. Napišejo članek ali dva, v osrednjih poročilih morda kakšna minuta pozornosti in potem nič več. Pozabijo. Tako oni kot ljudje. Medtem za napake akterjev desne politične scene poslušamo televizijske prispevke v primetime ves teden in članki o njih sijejo iz vseh naslovnic tiska.  Vse te stvari njihovemu poročanju jemljejo kredibilnost. Trenutek, ko je takšno hujskaško poročanje, novinarstvo postalo nevarno, je obdobje pandemije covid19. Vlada dela vse, kar je v njeni moči, da se Slovenija izogne scenariju Italije ali Španije, kjer mrtve odvažajo vojaški konvoji. Vladne omejitve gibanja zaradi omejevanja širjenja virusa mediji promovirajo kot Janševo uvajanje vojaške države, diktaturo in fašizem. Ali je prošnja ostani doma, ostani živ, res fašizem?  Seveda ni, saj ima večina držav po svetu podobne in strožje ukrepe, celo vojsko imajo na ulicah, policijske ure, kazni za kršenje pa so strožje in višje, celo zaporne kazni imajo, a o tem slovenski MSM ne pišejo. Za objektivno poročanje ni časa, ker morajo rovariti proti vladi.  Vlada popušča pod pritiski zahtev po rahljanju ukrepov proti širjenju covid19 , hujskači protestov in njihovi simpatizerji imajo lahko delo saj se jim je v vojni proti zdravi pameti pridružila tudi večina novinarjev, medijev in NVO-jev tipa muki, ki so izdatno finančno podprti iz strani države in jim zaradi krize, pa tudi nove bolj racionalne vlade, grozi odklop od zaslužka za malo ali nič dela. Še tisto kar  naredijo, je proti državi in ljudem, ki plačujejo davke. Če bo zaradi prehitrega popuščanja ukrepov sledil drugi val okužb s covid19, bo seveda ponovno kriv Janša, ker je ukrepe rahljal prehitro. Nič jim ne paše, nič ni dobro, denarno pomoč iz proti korona ukrepov aktualne vlade pa so vseeno pobasali. Kdo je v tej zgodbi državni sovražnik št.1? Zame vsi, ki zaradi tega in onega razloga Janše ne marajo, a so zaradi sovraštva ali zamere do njega tako omejeni, da ne znajo reči tole pa dobro dela. Seveda se v delu najdejo tudi napake, a delajo jih tudi drugi. Dela je še veliko, obljub za izpolniti tudi. Ljudje, volilci simpatizerji najbolj pričakujejo in želijo zaprte meje za ilegalce. Jaz dajem vladi čas, da vladajo vsaj sto dni preden bom povedala svoje mnenje, kar so pokazali do sedaj je vredu ni pa tisto kar bi jaz, nikoli ne bo tako kot bi si vsi želeli saj je politika nam navadnim ljudem velikokrat nerazumljiva, igra velikih besed, dejanj, kompromisov za zaprtimi vrati.  Pustimo času čas in dajmo ljudem mir, da delajo in pokažejo, kaj znajo. Ocenili jih bomo na volitvah.

Wed, 29. Apr 2020 at 12:06

1740 ogledov

Kolumna Jirija Kočice: Izumrtje kot progresivna vrednota? NE!
Pred dnevi sva se pogovarjala s prijateljem in »analizirala« situacije glede migrantov in priseljevanja v Evropo. Prijatelj mi je dal en zelo lep primer, kako se neka situacija spremeni že z minimalno spremembo v občutljivem tkivu določene skupnosti. Ker je tudi on učitelj, mi je dal kar šolski primer. En sam učenec, ki se noče prilagoditi mejam pravil, kakršna veljajo v komunikaciji v razredu, lahko sesuva uro za uro. In ker učitelji nimamo nobene res učinkovite obrambe pred nekom, ki se res kljubovalno loti razkrajanja pouka, delamo vse mogoče, da do tega ne pride. Med drugim tudi nižamo nivo znanja za vse v razredu.. Enak primer je lahko ena sama družina, ki se preseli v neko vasico ali manjši kraj, in ki ima v nasprotju s krajani bolj čudne navade oziroma se ne vklopi in se noče vklopiti v medsebojno urejanje zadev skozi utečene običaje. Že ena sama družina lahko povzroča kupe nevšečnosti. Skratka, jasno je, da je že mala sprememba v stoletnih tradicionalnih družbah na dolgi rok velik problem, kajti pri tem ne gre za nekaj, kar bi se umirilo na način nežive narave, ko se npr. voda, ki je motna, sama zbistri, če jo le pustimo nekaj časa na miru, da se delci posedejo. Obratno je. V takem okolju se že malo bolj nasilna kultura dolgoročno in praktično nepovratno in aktivno zažre v procese, ki so v osnovi zelo povezani z naravnimi ciklusi. In naravovarstveniki nam govorijo, da je potrebno biti zelo previden pri invazivnih vrstah rastlin in živalic. Opozarjajo nas, ko gre za Japonski dresnik ali Veliki dežen.. Prav tako nam povedo, da je slabo, če se naseljujejo v naše gozdove določene živali… žuželke… Vemo, da se je zaradi naselitve nekaj navadnih postrvi skoraj povsem izgubila endemična soška postrv. Na podoben način, a bolj zaradi človeškega izbora hitro rastočih vrst dreves se je npr. listnato drevje Pohorja v dobrem stoletju skoraj povsem umaknilo smrekam in jelkam. Toda, ko gre za ljudi, je vsem naravovarstvenikom vseeno. Kot ne bi razumeli, da so med ljudmi ravno tako razlike in so nekatere vrste človeških kultur in združb bolj občutljive na take premike, druge pa morda manj…  In Evropa postaja čudna mešanica evropskih, arabskih, afriških in azijskih kulturnih vzorcev, če povsem zanemarimo nepovratno genetsko spreminjanje, ko nekaj tujcev zaradi svojega načina življenja in velike rodnosti povsem spremeni osnovno kulturno in postopoma tudi genetsko sliko določene dežele... Ko govorimo o preseljevanju in talilnem loncu, se torej moramo vedno zavedati posledic teh dejanj, jih gledati nekako podobno, kot so zelo verjetno premišljevali naši dedje pod lipo: odločali so se glede na to, kako bo neka sprememba vplivala na več generacij v prihodnost ... in to situacijo premišljevati z modrostjo, ki smo jo podedovali od naših davnih prednikov iz preteklosti... A hkrati se moramo zavedati, da je tak »talilni lonec« dejansko izum in hkrati utopična predpostavka razsvetljenstva, ki izhaja delno iz antičnega, še veliko bolj pa iz pavlinskega izročila. Tu bi mimogrede rad povedal, da je po mojem prepričanju ta večnarodna, večrasna družba po vsej verjetnosti izum Yamna ljudstev (indoevropskega porekla torej), ki so pri selitvah trčili ob staroselce in so organizirali velike, mestne ali več-mestne civilizacijske strukture. Torej povsod tam, kjer obstajajo indici, da so bile družbe sestavljene iz več različnih plemen in kasneje (npr. rimska) celo različnih rasnih skupin. Do tega je prišlo tako na indijskem polotoku, po vsej verjetnosti vsaj delno na področju mezopotamskih civilizacij, Perziji, Egiptu (kjer so vladarji po zadnjih odkritjih DNK analiz bili indoevropskega porekla), kasneje pa v grški in rimski civilizaciji. Pri tem so vedno znova uporabljali sheme, ki izvirajo iz trodelnosti teh družb, o čemer piše G. Dumezil. Tako so večnarodne ali več-rasne družbe urejali skozi aristokratsko-kastni sistem, ki so mu dodajali vedno bolj jasna pravila pravnega reda, kar je doseglo svoj vrhunec v rimskem svetu. Tako so lahko vključevali različne rodove, plemena in rase in jih vključevali v sistem na tak način, da so bili zmožni vzdrževati nek skupni red kljub razno-rod-nosti… in pri tem niso povsem razkrojili svoj rod in svoje lastnosti v smislu plemenskih, etničnih, rasnih posebnosti. Premišljevanje o Sloveniji v odnosu do priseljevanja pa je obremenjeno še z enim, morda najpomembnejšim dejstvom: Slovenija Slovencev izginja drastično! Pred našimi očmi se v vsakem desetletju »izgubi« kakšnih 5 do 10% Slovencev. Morda celo več. (Tudi štetja Slovencev si nismo sposobni več izborit!!) Bodisi zaradi naravnega ciklusa umiranja, bodisi zaradi tega, ker se preselijo v tujino ali pa preprosto nimajo otrok in manjkajoči del naroda zamenjajo ljudje drugih narodov, drugih kultur. To učinkuje izredno razdiralno, saj Slovenci in slovenska kultura (pa očitno tudi genetika) nima ekspanzivnih, eksplozivnih kulturnih ali genetskih vzorcev, ki bi jih vodili k prevladi in nadvladi drugim. Tega pri Slovencih preprosto ne moremo najti do mere, kjer bi bilo to zgodovinsko lahko jasno potrjeno. Obratno, skozi celotno zgodovino vidimo, da gre za kulturo, ki je svoje ozemlje tako rekoč le zmanjševala v to, kar je danes naša država… In vsi vemo, da spadamo med najmanjše narode na svetu, naša država je med najmanjšimi po površini. Prebivalcev imamo po vseh genocidnih pobojih in vojnah manj kot kakšno srednje veliko mesto v Evropi ali svetu… V bližnjem Milanu je več ljudi kot na področju celotne Slovenije. Če štejemo samo Slovence pa je dovolj za primerjavo že Beograd. Ko torej govorimo o prebivalcih, ki smo Slovenci, nas je le še za kakšni dve tretjini vsega prebivalstva Slovenije… Morda kakšen milijon in pol… Skratka, premišljevanje o Sloveniji je premišljevanje o ogroženi državi. O ogroženi kulturi v kulturno-genetskem, torej tudi biološkem smislu. Namreč ne gre za državo, ki bi zlahka, preko moči gospodarstva, preko vojaških ali kakršnih drugih inštitucij moči ter vpliva lahko pritiskali na druge države, na druga gospodarstva ipd. Naš največji adut je v bistvu naša iznajdljivost, prilagodljivost, iskanje priložnosti v nekakšnih metapolitičnih in geopolitičnih nišah, povezanih z močno gospodarsko in močno diplomatsko dejavnostjo… Smo v podobni situaciji kot mnoge vrste, ki so na robu izumrtja, če lahko dam primer, ki ga bi lahko razumeli tudi osnovnošolci… Število se nam drastično zmanjšuje. Kot je zdaj popolnoma jasno, se zaradi nesrečne odločitve o priključitvi 1918 Državi SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji in povezane izgube robnih ozemelj, kjer so živeli ali še žive zamejski Slovenci ter komunističnega puča 1941 in njihovega povojnega brutalnega prevzema oblasti ter posledične izgube Istre in velikega dela Primorske že tako okrnjen teritorialni prostor s priselitvami tujcev in odselitvami mladih Slovencev ter prenizko rodnostjo drastično zmanjšuje celo znotraj našega »naravnega okolja«, znotraj države... Naša kultura umira izjemno hitro.. Pred našimi očmi izginjajo kupi običajev, izginja celo jezik kot tisti ključni del kulture, ki ga je kot narodno identitetno jedro ustoličilo razsvetljenstvo...   Skratka, izumiramo! (M. Gams je o tem napisal zanimivo knjigo Slovence izumirajo, mar ne). In to je najbolj temeljna ugotovitev, ki jo moramo sprejeti kot izhodišče, ko se pogovarjamo o čemerkoli, kar je vezano na slovensko politiko, metapolitična izhodišča in celo na filozofska izhodišča, saj tudi ta nimajo kar po sebi univerzalne veljave. Veljajo namreč lahko le znotraj zavesti o rodu, o nenehni pretočni reki genetsko- evolucijskega toka ohranjanja sorazmerij med posameznikom, njegovimi predniki in nasledniki, med manjšimi in širšimi enotami rodu, naroda, rase in le pogojno v medsebojnih povezavah na ravni premišljevanja za tiste, ki sploh lahko sprejemajo določene predpostavke filozofskega diskurza kot specifično evropskega načina logičnega sklepanja in premišljevanja idej, bistva in seveda samega temelja obstajanja, biti… Namreč, šele ko sprejmemo to osnovno ugotovitev glede izumiranja, smo lahko sploh operativni naprej: v smislu premisleka o (re)akcijah, ki jih ko ljudje, posamezniki, predstavniki naroda in rodu moramo speljati, premišljevati, narediti. Dokler tega dejstva nimamo pred sabo kot osnove, nimamo sploh tal, na katere bi se lahko postavili. Namreč stojimo na metafizični podlagi idejnih shem o »dobroti« do »drugega«, stojimo na megli, ki nam jo baročni slikarji v propagandnih shemah tridentinskih usmeritev katoliške cerkve rišejo kot oblake nebes, kamor se pride, če dovolj dosledno nastaviš drugo lice, če dovolj dosledno ljubiš svojega sovražnika, če dovolj dosledno slediš Kristusu na križ in v grob, da bodo potem nebesa... Ali pa, (če po revoluciji razsvetljenstva nočemo sprejeti krščanskih predispozicij), stojimo na tankih papirnatih zapovedih, ki so povsem naslonjene na prej omenjene krščanske podmene in kjer moramo biti »progresivni izboljševalci sveta«. Izhajamo iz »samo-razvidnega dejstva, da je vsak človek rojen kot enak« (kot pravi ameriška Deklaracija o neodvisnosti), s čimer postavimo temelje oziroma ponudimoizgovor vsem, ki kakršno koli »neenakost« postavijo pred zid. To mislim čisto dobesedno, saj se je odprt lov na aristokracijo in kasneje meščanstvo izvajal že takoj 1789 v francoski izvedbi egalitarne družbene utopije, potem pa še večkrat do vrhunca tega (po Kocbekovih besedah celo »religioznega« ) projekta, ko je v 20.stoletju moralo dati življenja preko 150.000.000 ljudi za to, da bi lahko dosegali to idejo o »enakosti« in ko so bili vsi ti milijoni pobitih le »razumne žrtve« tega procesa različnih »osvobajanj«… da bi prišli do nekega v prihodnost umaknjenega cilja v krasni novi svet… Jasno se moramo zavedati, da je proces že v teku dolgo časa. Vsaj 250 let že traja zelo pospešeno in vse tiste skupnosti, ki so ponotranjile pavlinsko prevaro v smislu univerzalne enakosti (sicer pred skupnim bogom, ki pa žal ni izbral nas, temveč samo pleme Pavla- Savla), so danes izrazito amerikanizirane po tem deklarativnem odnosu do enakosti. Tu mislim tudi na to, da so evropske države postale talilni lonci različnih ras, etnij in rodov. In mislim na to, da so izrazito podrejene šolsko-medijskemu sistematičnemu poglabljanju razmišljanja, ki izvira iz te vseobsegajoče ljubezni do drug(ačn)ega kot glavnemu orodju za doseganje krasnega novega sveta.   Ob tem bi rad opozoril še na izredno zanimiv članek Toma Sunića, ki obravnava te procese samorazdiralne evropske erozije, ki jo perpetuira "sistem" in cerkev na bolj globalni ravni: LINK Tam, kjer ta proces ni bil tako silovito speljan, tega problema še ne čutijo tako zelo močno. Kitajci, četudi so bili del procesa marksistične revolucionarne norosti, torej posredno tudi neke inačice pavlinske prevare, ki problematizira in s prevratno silo napade tradicionalno strukturo in hierarhijo družbe, ta problem ne vidijo tako zelo močno kot npr. Angleži, ki so ta proces privzeli skozi liberalizem na podlagi Cromwellove revolucionarne zareze v družbo, ki je omogočila cepljenje z novimi eksperimenti. Namreč na Kitajskem ni te podlage pavlinskega univerzalizma, po Evropi pa ta vsesplošna slaba vest do »drug(ačn)ega« veje iz vsakega stavka vsakega posameznika, ko beseda nanese na prvega pripadnika katere koli druge rase… Toda v tem tekstu me zanima predvsem Slovenija, četudi mi je hkrati jasno, da ne bomo mogli postati nek otoček sredi morja novega svetovnega reda z marakeškimi cilji, v katerem se talilni lonec pregreva do mere, ko se vse nacionalne skupnosti indoevropskih Yamna ljudstev razpadejo in končno dajo prostor plemensko ali pa religiozno-totalitarno urejenim družbam, ki živijo v nenehnih medsebojnih trenjih na podoben način kot se to dogaja v Siriji, Libiji, Egiptu, Afganistanu itd. Kjer lahko dosegajo neko normalizacijo le z izredno močno centralizirano avtokratsko oblastjo in več ali manj totalitarno ideološkim vodstvom. Slovenci smo to izkušnjo že imeli v Jugoslaviji. In to najmanj dvakrat. Najprej preko tega, kako se je delno demokratična skupnost SHS lahko ohranila le preko oktroirane ustave in avtokratskega vodenja države z vodilno vlogo Srbov in kralja. Ta skupnost se je razsula že takoj ob začetku vojne ter se končala v medsebojnem etničnem in obenem tudi revolucionarnem klanju, ki je zaznamovalo več generacij. In drugič, ko smo se leta 1991 izvili iz totalitarnega režima SFRJ, pri čemer se je, enako kot prvič, po mejah genetske in verske različnosti ravno tako začelo hudo klanje in se končalo z oblikovanjem državic na podlagi nekdanjih republiških mej… Nova dognanja biologije kažejo na pomembno vlogo rodu in sorodnosti v oblikovanju sorazmerne skladnosti kulture. To lahko opazimo tudi že z bolj občutljivim pogledom na samo kompatibilnost kultur, kakor je opazil že Cankar v svojem slikovitem opisu primerjave podobnosti našega človeka z avstrijskim in srbskim, pri čemer sploh ni vedel, da smo si celo "po krvi" mnogo bolj odmaknjani kot je predvideval. (Tukaj je LINK na njegov tekst iz 1913). vir: wikipedija Hamiltonov zakon (sem že večkrat pisal o tem- LINK), odkritje DNK in haploskupin kot skupnih označevalcev določenih rodovnih zvez, novi načini psihometrije, evolucijsko logične razlage procesov v določenih skupnostih ipd… vse to se je pojavilo dobrih 10, nekatere 20 let po koncu 2. svetovne vojne. Določena znanja o razmerjih med ljudmi ter njihovimi genetskimi podlagami prihajajo tako rekoč v splošno zavest šele v zadnjih letih (tak primer so selitve Yamna ljudstev, odkritja o njihovih poselitvah, haploskupine, ki določajo večjo sorodnost in kompatibilnost ljudi, potek dednosti določenih lastnosti ljudi, za katere se je veliko časa mislilo, da so kulturne- npr. inteligenčni kvocient… itd). To pomeni, da se naslonitev na nova odkritja povsem odmika od hitrih in površnih očitkov o nekakšni »naci« ideološki podlagi. Hkrati to pomeni tudi, da se morajo tudi hitri očitki, ki so zahod držali v primežu argumentov »ad hitlerum«, prevetriti in pregledati skozi resne znanstvene analize tako po svojih zgodovinskih kot tudi drugih parametrih. Zato je zelo ključno oblikovati odprto, metapolitično in filozofsko debato, v kateri se bodo lahko sploh naravnala izhodišča za kakršno koli politično širše delovanje. Nujno je takoj ustaviti kakršno koli nelegalno infiltracijo in vdiranje migrantov, ki bi v tako občutljivo področje kot je slovenska kultura, vnašali še večji razkol in nered. Zelo pomembno je, da se iz novih izhodišč in novih dognanj glede zgodovinskih dejstev o vplivu na evropske osnovne kulturne predpostavke pregleda vpliv krščanstva v tistem delu, kjer nosi s sabo destruktivne elemente za sam obstoj teh kulturnih predpostavk. Prav tako je v tem trenutku pomembna tudi hitra in zelo odločna akcija ljudi, ki se zavedamo teh predpostavk, da se skušamo vsaj na intelektualni ravni povezovati v tistih vsebinah, v katerih se strinjamo, saj je verjetno od te naše zmožnosti prehajanja preko meja egoizma zelo odvisna sama zmožnost obrambe tako ogrožene slovenske kulture.

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Vklenjeni s svobodo