Kaj se dogaja, ko so »volitve« v Sloveniji?
Jiri Kočica o volilnih vplivih različnih skupin in inštitucij
AR revija
Eseji

Sreda, 5. februar 2020 ob 08:36

Odpri galerijo

vir: wikimedia commons (volitve v Iraku)

 

 

Ženske volijo sladke laži

 

»Gender voting gap« je izraz v angleščini, ki opisuje statistično razliko med izbiro žensk in moških pri volitvah. V ZDA obstaja namreč izredno bogata statistika po vseh možnih kriterijih, ko gre za volilne rezultate… No, tudi za kriminal, a o tem morda kdaj drugič. In v teh statističnih podatkih lahko jasno vidimo tudi situacijo, ki se pri nas dogaja redno, le da pri nas ni možno teh rezultatov tako dobro analizirati, saj niso obdelani na način, da bi lahko videli dejansko stanje. No, vsaj za navadne državljane je to skrito…


Torej: ženske volijo bolj levo od moških. Odstotek žensk, ki voli bolj levo, je precej odvisen od tega, kakšnega porekla so, četudi tiste ženske, ki volijo najbolj podobno moškim (to so belke srednjih let, ki živijo z možem in z otroci), še vedno volijo nekaj odstotkov bolj levo od moških.

Ko gremo v bolj natančne analize, bomo videli, da priseljenci španskega porekla in črnci volijo še veliko bolj levo od povprečja. Pri tem zopet ženska populacija gre še korak naprej. Npr. pri zadnjih predsedniških volitvah so črnske ženske volile Trumpa le 6%, Clintonovo pa kar 91% ! (vir: https://www.pewresearch.org/fact-tank/2016/07/28/a-closer-look-at-the-gender-gap-in-presidential-voting/ )

Kljub temu, da pri nas take podrobne analize pri volitvah ne boste našli nikjer, vseeno lahko iz družbene stvarnosti, medijskega pritiska in šolskega sistema sklepamo, kako ogromen prepad mora biti med ženskimi in moškimi volilci, ko gre za nagnjenost v določeno politično smer.


Gre za preprosto evolucijsko razliko med ženskim in moškim volilnim telesom, pri čemer (statistično gledano) žensko volilno telo pričakuje od izvoljenih oseb predvsem to, da dobijo občutek, da bo zanje »poskrbljeno«. Pri tem laži in sladke besede seveda učinkujejo vsaj tako močno kot v vsakdanjem življenju: kar je torej evolucijsko zelo vzdržno v medosebnih odnosih in prinaša s sabo radosti življenja, se v politični stvarnosti, kjer stojijo med volivkami in kandidati podkupljeni mediji, prinaša lahko s sabo strahotne posledice.


Namreč spretni lažnivci in bleferji zelo hitro pridobijo v povprečju veliko zaupanje volivk, s čemer se bistveno spremenijo razmerja v političnih silah.

In čeprav ženske lahko uvidijo svojo napako ter takemu lažnivcu zamerijo ali ga izključijo iz nadaljnjega političnega življenja, bodo (STATISTIČNO GLEDANO!, ne bodite prosim užaljene tiste, ki ste veliko bolj racionalne in se zavedate evolucijskih razlik) vedno znova nasedle na laži.

Še enkrat prosim, da upoštevate, da govorim o statističnem povprečju, ne o točno določeni ženski. (V znanstveni študiji Cambridge Philosophical Society, John Archer, avtor povzema bistvene razlike med spoloma. Do članka lahko dostopate prosto: TUKAJ.)

Gre za evolucijsko naravnanost, ki vsakemu moškemu »osvajalcu« ženskega srca omogoča precej večje možnosti za uspeh, če ima »navit jezik« in če zna lepo govoriti ter se, (četudi z večjimi ali manjšimi lažmi), približati idejam, ki jih ima ženska o idealnem razmerju ali svojih idealiziranih predstavah odnosa.

Koruptivnost, nedržavotvornost, razpuščenost vseh osnovnih inštitucij države in s tem vedno večja moč elite bleferjev in lažnivcev se poveča, kar dodatno sproža v ženskem volilnem telesu še bolj izvorno evolucijsko »potrebo« po ugajanju alfa-samcem, katerih grobost v jemanju in izključevanju drugih se (spet statistično) pozna v večji volilni podpori.

Če povzamem: veliko je še prostora, da izboljšamo samozavedanje in avtorefleksijo glede evolucijskih slabosti, ki jih imamo. 

 

 

Tujska peta kolona

 

Iz evolucijskega gledišča je katera koli mala, tujerodna skupina, ki živi kot gost med ljudmi večjega gostiteljskega naroda, vedno vsaj malo ogrožena. Namreč gostiteljski narodi jo praktično vedno vidijo kot vsaj delno grožnjo, posebej še, če je kultura te skupine bistveno različna in se ne sklada v vseh pogledih s kulturo večjega naroda. V kolikor je mala skupina drugega naroda (bodisi priseljenci ali manjšina) že imela kolektivno slabe izkušnje z večinskim (ali pa manjšinskim) narodom, se ta njihov obojestranski strah in občutek obojestranske ogroženosti seveda še poveča.

Razlike v tem dojemanju stvarnosti so seveda odvisne še od mnogih drugih vzrokov (npr. kako je velik in močan matičen narod, koliko oddaljene so skupine manjšin od matičnega naroda (npr. različno dojemajo Slovence v Argentini kot pa Slovence v Avstriji), kako organizirana je država gostiteljica, kakšna je zgodovina odnosov med narodi …), a jedro tega odnosa je opisano v Hamiltonovem zakonu, ki določa stopnjo altruizma med člani neke živalske skupine.

Bolj kot so si genetsko podobni posamezniki ali skupine, večja je njihova medsebojna pripravljenost sodelovanja in altruizma.

Ta stopnja se sicer lahko spreminja s kulturnimi vzorci pri ljudeh, a je kljub temu neverjetno stabilna znotraj celotne biološke stvarnosti. Navsezadnje gre za »zakon«- o njem si lahko več preberete na wikipediji ali kakšnem bolj verodostojnem linku, npr. tukaj:

( https://www.britannica.com/science/animal-behavior/Function#ref1043131 )

Pri več različnih manjših skupinah različnih narodnosti lahko pride tudi do tega, da se te manjše skupine združujejo in vzpostavljajo enotno fronto proti večinskemu narodu. Do tega lahko pride celo v primeru, če sta ena in druga manjšinska skupina v svojih matičnih domovinah v dolgoletnih sporih, a sta vseeno v odnosu do gostiteljskega naroda genetsko bolj oddaljena.

Primer je lahko židovsko (paradoksalno, a v zadnjih letih precej izpostavljeno) podpiranje priseljevanja arabskih muslimanov v evropske države kljub temu, da so v svojih matičnih domovinah v večnih vojnah. Ker so oboji (torej Judje in Arabci) semitskega izvora, imajo biološko gledano mnogo bolj podobno genetsko »sliko« kot jo imajo v odnosu do evropskih narodov.

Podoben vzorec lahko vidimo tudi v Sloveniji, kjer npr. muslimanski Bošnjaki in Srbi v veliki meri sodelujejo in podpirajo drug drugega (npr. pomoč srbskega župana Jankovića muslimanskim Bošnjakom pri gradnji mošeje v Ljubljani), čeravno je še nedavno v BiH potekala zelo huda vojna med temi narodnostno- verskimi skupinami. Pri tem vpliva tudi jezik, saj je slovenščina precej drugačna od veliko bolj podobnima jezikoma srbščini oziroma bosanščini...

Slovenske volitve imajo v tem smislu močno in vplivno skupino, saj je v Sloveniji potomcev in tudi prve generacija priseljencev iz nekdanjih republik Jugoslavije res znaten odstotek.

Uradni podatki so zelo problematični, lahko pa vidimo, da se v literaturi pojavljajo različne številke. V reviji Geographica Slovenica iz leta 1991 Anton Gosar poda oceno 12% priseljencev iz nekdanjih republik SFRJ.

Bolj sveža ocena OECD je okrog 16% priseljencev (večinoma iz nekdanjih republik SFRJ). Če hočemo najti kakšen relevanten podatek na straneh vladnih služb ali statističnem uradu, bomo naleteli na precejšnje težave. Našli bomo vse drugo, le preproste ocene tega ne, saj so kriteriji izbire tako skrbno »izbrani«, da do teh reči sploh ni možno priti.


Še bolj zanimivo je, da od leta 2002 sploh ni bilo štetja prebivalcev po nacionalnosti. Na terenu sploh ne, a tudi zgolj po podatkih je praktično nemogoče priti do teh informacij.

 

 

Zadnje štetje prebivalstva, pri katerem je sploh bilo še postavljeno vprašanje o narodnostni opredelitvi, je bilo leta 2002 !!, v vseh naslednjih letih pa so se podatki »prilagajali« vedno večjemu pritisku »multikulti« agende in evropskih direktiv o raznolikosti. In tako v bistvu zmanjševali odstotek nestaroselcev tako, da imamo danes po uradnih podatkih le nekaj čez 5% tujcev kljub temu, da smo ves čas »uvažali« ljudi iz nekdanjih republik in kljub temu, da je bila tam vojna ter je v Slovenijo prišlo ogromno beguncev, od katerih jih je veliko tudi ostalo.

Seveda, težko je trditi nekaj brez vsakega trdnega vira, dokaza ali vsaj podatka, a zanimivo je to, da teh podatkov ni. Če v Združenih državah Amerike ni nobenega večjega problema dobiti podatke o volilnih preferencah črncev, belcev, žensk, različnih drugih kategorij, si tega v Sloveniji ne moremo niti prav misliti.

Že to, da si sploh drznem pisati o tem, sam čutim kot nekaj, kar utegne zveneti kot provokacija, tako zelo togo je vzpostavljena shema družbenega nadzora, po katerem je vsako omenjanje tujcev v Sloveniji že neke vrste grozni nacionalizem, rasizem ali pa kaj podobno »nespodobnega«.


Vendar na podlagi Hamiltonovega zakona in na podlagi nekaterih izkušenj (in vedno bolj vidnih volilnih prevar, ki jih pred sodišče skušata postaviti Vili Kovačič, Blaž Babič in morda še kdo), lahko sklepamo o obrisih večinsko levega volilnega telesa tujcev iz nekdanjih republik Jugoslavije. Prav tako lahko o tem sklepamo iz seznamov socialnih pomoči, socialnih stanovanj in drugih socialnih transferjev, kjer je možno celo dokaj natančno določiti odstotek priseljencev med temi prejemniki pomoči ali stanovanj že samo po priimkih. Jasno, da ne bomo pri tem mogli biti natančni do mere, kakršno bi si želeli v kakšni sociološki študiji (ali do mere, ki jo lahko dosežemo, če so ti podatki javni), bomo pa vseeno lahko videli, kako se ta vpliv na volilne rezultate skozi leta v Sloveniji povečuje skladno z večanjem števila priseljencev.

 

Neinformiranost, šolstvo, mediji

 

Medsebojna povezanost šolskega sistema in medijev ima svojo dolgo in kar grozljivo zgodovino v vseh socialističnih državah. Prav tako se dogaja ta povezava tudi v drugih, liberalno demokratičnih državah, a je znotraj socializma ta vez doživela svoje najbolj primitivno ideološko zlitje.

Šolski sistem, iz katerega so namenoma in z veliko vnemo izganjali klasične vsebine, je v svojem bistvu postajal pralnica možganov. To je potekalo praktično povsod- po celotni vertikali šolskega sistema in po vsej horizontali različnih strok in vsebin: od predmetov, ki so neposredno promovirali socializem in revolucionarne vsebine (npr. Samoupravljanje s temelji marksizma ali Obramba in zaščita) preko predmetov, ki so znotraj stroke promovirali enosmerno poveličevanje ideoloških shem marksizma (npr. sociologija, zgodovina, vse družboslovje nasploh) in vse do predmetov, ki so sicer imeli določeno neideološko strokovno zaledje, a so jih skozi kurikule »prilagodili« revolucionarnim potrebam (npr. slovenski jezik ali geografija ipd)… Šolski sistem je imel vgrajen tudi socialno aktivistični vidik organizacijskih vodenih struktur kot so npr. »pionirska organizacija«, »mladinska organizacija«, taborniki in še več različnih organizacijskih stuktur, ki so imele vse podobno funkcijo.


Pri tem so mediji skozi nenehno usmerjanje ljudi v določene miselne sheme ter z izrazito nagnjenostjo k obsojanju vsega, kar je odstopalo od partijske linije ustvarjali podlago, na kateri so potem lahko brez vsakega problema pognali novi rodovi intelektualcev brez vsake dejansko široke izobrazb in brez  vsake druge možne razlage.

Vse njihovo znanje je imelo izredno ozke okvirje, ki so ga določali parametri Marx-Engelsovih del, torej marksistični intelektualni klišeji, pri čemer je velik del medsebojnih polemik teh intelektualcev potekal skoraj v povsem sorodnih registrih: od trdih marksističnih linij Marx-Engelsa, preko gramscijevskih smeri bolj ciničnega iskanja retoričnih preobratov za pridobivanje premoči, do postmodernističnih prevalov, kakršne lahko beremo pri Žižku ali pri sodobnih marksističnih piscih, ki jih je v svojem znamenitem eksperimentu najbolj produktivno razkrinkal Alan Sokal pri t.i. »aferi Sokal«: https://en.wikipedia.org/wiki/Alan_Sokal . V svojem delu »Explaining Postmodernism« pa je samo strukturo idej in miselnih shem poznomarksističnih filozofov opisal Stephen Hicks.

 

Režimski mediji nekdanjih socialističnih držav so vzdrževali tovrstno javno sobo odmevov skupaj s šolstvom, da se je lahko javna debata nenehno vrtela v krogu enih in istih klišejev.

In četudi je današnja situacija v Evropi boljša, vsekakor prihaja še vedno do podobnih učinkov, saj se tako univerza kot tudi medijski prostor vedno bolj krčevito zapira v ideološko sobo odmevov, pri kateri ni nobene prave realne motivacije, da bi se novoodkrita znanja glede evolucijske psihologije, izboljšanih psihometričnih metod, nevroznanosti, evolucijsko-bioloških podlag v socioloških, psiholoških in drugih družbenih znanostih… vnesla v akademsko znanost in imela odmev tudi v medijih.


Če danes ne bi imeli vsaj približno odprtega polja interneta in družbenih omrežij, bi verjetno celo na Zahodu tavali v podobni temi, kakršna je bila v času socializma na vzhodu Evrope… Ali drugače: če ne bi v ZDA vztrajali na 1. amandmaju o svobodi govora in tiska, bi danes cel zahodni svet bil podoben srednjeveški dogmatični Evropi, v kateri je bilo težko misliti antične mislece, ne da bi ves čas ostajal v politično korektnem ozračju krščanske Univerze. Že samo mali vpogled v skromne začetke teh prebujanj antike, če beremo Zgodovino mojih težav od Abelarda, nam odpre okno v svet naše stvarnosti…

Tisto kar je danes najbolj boleče pa je seveda kultura ignorance, aktivne in afirmativne neinformiranosti, ki jo gojijo tako stari kot mladi in celo pregovorno, a očitno ne v vseh časih, vedoželjni mladostniki.

Namreč ob poplavi informacij in ob jasnih namigih glede tega, kako skozi Bayesov teorem verjetnosti iskati bolj verjetno resnične informacije ter jih z lahkoto spravljati naprej v obtok že z enim klikom, večina ljudi to raje zavrže in stopi daleč nazaj, tako rekoč v regresijo.

Gre za neke vrste anestetičen učinek preplavitve z informacijsko poplavo. Ljudje kot da ne zmorejo več energije, ki je potrebna za ločevanje bistvenega od nebistvenega. Namreč prazgodovinski čut za pomembno v naravi, za lepoto v prizoru, za vse tisto, kar povečuje možnost preživetja in daje evolucijsko prednost, torej »aisthesis«, se v tej poplavi informacij spreminja v (tu uporabi grško verzijo), anestezijo.

V neskončno vrsto nepomembnih »cute« prizorov mačk, lepotičk, prizorov sončnih zahodov in vzhodov iz počitniških destinacij ipd. Ljudje v malodušju truda kako pravilno misliti ne zmorejo niti pogleda več na nekaj, kar bi od njih zahtevalo malo večji miselni napor. Mediji seveda znantno podpirajo ta nivo, pri katerem je prag miselnega napora nekje med reality showi kot so »Bar« ali »Kmetija« in med tem, kar zahtevajo od gledalca turške nadaljevanke…

Tole v opombo pod črto:

Tudi, če dejansko niti ne načnemo teme, ki me sicer vseeno zelo zanima- to je lastniška struktura medijev (in seveda voditeljska struktura medijev pri slovenskih državnih medijih in njihovo financiranje), bomo morali kar hitro ugotoviti, da je za nami sto let delovanja medijev na en zelo specifičen način.

Ta vidik bom v kratkem skušal posebej obdelati v tekstu, ki ga pripravljam in kjer pokažem povezave med naslednjimi ljudmi, ki so v svojem bistvu so-oblikovali sodobno medijsko krajino. To so: Walter Lippman, Edward Bernays (nečak Sigmunda Freuda, ki mu je pomagal), Antonio Gramsci, Willi Muenzenberg, Lev Kulešev, Sergej Eisenstein. Gre namreč za to, da so ti ljudje, ki so konceptualno zasnovali sodobno propagando in jo oblikovali v najbolj ključnih vidikih, vse skupaj opisovali kot tehnologijo manipulacij z masami in pri tem uporabljali skoraj enake konceptualne opise, ter skozi machiavelistični in cinični način predvsem iskali moč.

Ta vidik medijev ostaja tudi danes skoraj povsem enako usmerjen, predvsem pa enako močno prisoten v sodobnem svetu.

Neurolingvistično programiranje, ki poteka skozi medijsko krajino, je neverjetno dovršeno in večinsko prebivalstvo pravzaprav ne more niti približno opaziti načine in globine, do katerih se naše preference skladajo s tem, na kar nas nagovorijo mediji.

V liberalnih okoljih, kjer so veliki sistemi hkrati tudi povezani s šolskimi sistemi, je ta vidik »informiranja« tako rekoč povsem zaprt. Le malo je posamenikov ali res malih skupin ljudi, ki zmorejo sploh pogledati stvari iz drugačnega zornega kota, še manj takih, ki vidijo strukture obvladovanja in pranja možganov skozi ta velikanski aparat.

 

 

Pravosodni sistem

 

Skoraj v vseh nekdanjih socialističnih državah je sodni sistem takoj po revolucijah oziroma državnih udarih bil drastično prilagojen funkciji podpore komunističnim huntam. V SFRJ in torej tudi v Sloveniji so med drugim mnoge sodnike povsem odstranili (tudi pobili) in na njihova mesta dajali celo delavce ali polpismene kmete, ki so potem pomagali pri odstranjevanju t.i. »sovražnikov sistema« na političnih procesih. Podobno kot pri šolstvu, je tudi pravosodje dobilo nova navodila, nov način dela in jasno usmeritev.

Ljubo Bavcon, en pomembnejših profesorjev na ljubljanski Pravni fakulteti je v splošnem delu učbenika kazenskega prava leta 1978 zapisal takole: »Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve … V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’ (Lenin I. str. 256–257), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom«.

Pri tem enakem »organiziranem zatiranju in sistematičnem boju proti ljudem drugačnih pogledov« je slovensko pravo ostajalo povsem do zadnjih trenutkov SFRJ. In pri osamosvojitvi, ko se je dejansko spremenil koncept prava, se ni zgodila niti ena sama reforma pravosodnega sistema. Še tistih nekaj zakonov, ki bi naj preprečili sodelovanje v pravosodnih procesih takim, ki so imeli za sabo v prejšnjem režimu drastična kršenja človekovih pravic, se preprosto ignorira…

Tako se je z vsakim letom, ko je Slovenija kot samostojna država vzpostavljala svojo novo »normalnost«, vedno bolj očitno večala pravosodna samopašnost in sapo jemajoča nesorazmernost v obsojanju ljudi, ki so bili praktično nedolžni ter v oproščanju obtožb ljudi, za katere je bilo kristalno jasno, da imajo tone masla na svojih glavah.
Za moje pojme je bil en najbolj ključnih momentov, po katerem je zadeva šla le še povsem v groteskne smeri, ko so praktično brez vsakega problema spustili t.i. »balkanske bojevnike«. (Tu   se povsem nazorno nakazuje očitno sodelovanje medijev tudi s pravosodjem- kdo bi namreč poimenoval več kot očitno mafijsko navezo balkanskih lopovov s popolnoma neprimernim imenom »bojevniki«? Kot bi želeli po balkanski vojni dobiti čimvečje simpatije vseh balkanskih bojevnikov, ki so kot vikendaški vojaki hodili v BiH in na Hrvaško? Skratka, po takih detajlih nevrolingvističnega programiranja lahko vidimo strahotno prevaro, ki poteka v nenehnem hodu ter ob tem pohodi vse, kar je vrednega, častnega in smiselnega.)
Sodni sistem je torej v tako veliki meri del globoke države in njenih lovk, da je pravzaprav res popolnoma razumljivo, da je Slovenija čisto na repu držav po zaupanju v pravosodje. Od držav OECD smo praktično na čistem repu. Večkratne obnove sodnih procesov pred volitvami, ko gre za politike opozicije, farsične obtožbe in ponarejanja dokazov proti mariborskemu županu, kupi napačnih odločitev ob umoru direktorja Kemijskega inštituta so samo en mali delček, ki si ga lahko na pamet po spominu takoj prikličem. Če bi o tem povprašali kakšno bolj kompetentno osebo, bi ta spisek verjetno bil ustrezno dolg, da bi z njim lahko bolj natančno videli, zakaj je naše zaupanje v pravosodje tako strahotno porazno, kar še dodatno ogroža varnost preko šibenja občutka pripadnosti slovenski družbi in posledične solidarnosti z žrtvami pravosodja.

Prozorno, sistematično vpletanje sodnega sistema v volitve je pokomentiralo celo Ustavno sodišče pri svojih obrazložitvah, ko so končno ustavili 14 let trajajočo farso procesa Patria.

 


Zato skoraj ni nobenega dvoma v to, da je to dejstvo, s katerim se bomo morali v Sloveniji soočit in verjetno v kratkem, če želimo še sploh obstati kot Slovenci v svoji državi, to drastično spremeniti in popraviti.

 

 

Štetje glasov na DVK

 

Moja izkušnja z državnimi inštitucijami, ki imajo delno prostovoljno in delno profesionalno bazo (npr. nekdanje Društvo slovenskih likovnih umetnikov, kjer sem bil precej aktiven) je tako, da profesionalni del zaposlenih praktično vodi vse. Tisti, ki so vedno znova izvoljeni in prihajajo v inštitucijo, so kot v angleški humoristični seriji Yes Minister v bistvu vedno znova nekakšne žrtve starih mačkov, ki poznajo vsak kotiček inštitucije in vse možne »finte«. Tako sem, ko sem videl sestavo DVK in to neverjetno naključje, da v celotni zasedbi profesionalnega dela naše državne volilne komisije ni praktično nobenega s tradicionalnim slovenskim imenom, seveda bil povsem šokiran.
Nočem seveda niti z najmanjšim kotičkom misli dejansko podvomit v njihovo res profesionalno delo, ampak samo to dejstvo, priznam, me je pred nekaj leti čisto šokiralo. Kako je res možno, da v Sloveniji, kjer je zdaj verjetno kakšnih 70% dokaj avtohtonih Slovencev s slovenskimi priimki in imeni (jaz konkretno nisem, saj je moj priimek Kočica posledica mojih prednikov iz Slovaške, kjer pa sebe imenujejo prav tako Slovenci, in so narod nam kar najbolj podobne genetske sestave  )…. No, kakorkoli, tukaj je link na zasedbo stalno zaposlenih na DVK: zaposleni

Še enkrat bi rad poudaril, da nočem nikakor vzbujati sum v delo komisije, a vendarle bi kot Slovenec, ki prepozna družbeno politične učinke Hamiltonovega zakona, sploh v zvezi s političnimi preferencmi strank,  resnično želel imeti v takih komisijah zaposlene ljudi, ki so vsaj na prvi pogled v nacionalnem smislu približno sorazmerno uravnoteženi glede na razmerja etnij v Sloveniji. Ne zaradi tega, ker bi dejansko sumil v njihovo delo že vnaprej, temveč nenazadnje že zaradi samega VIDEZA nepristranskosti, kar sicer pravniki radi poudarjajo pri pravosodnih odločitvah.
V tem smislu je ta del tega daljšega teksta kot analize volilnega dogajanja predvsem želja in namig, da se Slovenija normalizira in pri volitvah vzpostavi popolno zaupanje v volilni sistem, volilne rezultate in s tem tudi v demokratično izvoljene predstavnike. Tega v današnjem času seveda ni in v tem smislu se po vsakih volitvah pojavlja kup pomislekov in sumničenj tako v medijih kot tudi po družabnih omrežjih.

Ker ne gre za le nekaj obskurnih primerov, je seveda vloga vsakega takega sistema takojšnja vzpostavitev večjega zaupanja in večje transparentnosti vseh postopkov, morda tudi tega, da se na volitvah vsake toliko časa pojavijo tudi neodvisni opazovalci iz tujine…

 

Popolno nezaupanje in razkrajanje vrednostnih sistemov

 

V nekdanji SFRJ je bila družba, podobno kot v drugih komunističnih totalitarnih državah, prepredena z osebami, ki je tako ali drugače sodelovala s tajnimi službami. Nekateri so bili v to prisiljeni ali so tajne službe izkoristile njihove situacije in jih izsiljevale, nekateri so to delali iz večjih ali manjših koristi, nekaj jih je to delalo tudi iz golega užitka ali drugih psiholoških težav… Že pri tem, kako se rešit Pučnika v času, ko je Slovenija bila že odcepljena, so komunisti izvedli perfiden in res do obisti grozljiv načrt, saj so Pučnika domnevno »rehabilitirali« in ga s to potezo pred ljudmi prikazali kot nekdanjega člana Komunistične partije.
Gre res za globinsko pokvarjenost in strahoten cinizem, pri čemer ne smemo pozabiti na to, da je velik del tajnih služb imel vključene ljudi, ki so bili (vsaj takoj po vojni) tudi sami morilci v povojnih pobojih. Nočne patrulje, ki so prihajale po ljudi, če so se kakorkoli izrekali proti komunizmu, informbiro, nenehni strah pred tem, da te lahko sosed z nedolžno pripombo lokalnemu šefu tajne policije doživljenjsko zašije in sploh ne ve, da zaradi njega ne boš nikoli več videl svobode… vse to je v velikem delu naroda pustilo globoke posledice. Večje število priseljencev iz juga, ki jih ljudje niso poznali, smrtne obsodbe po vojni na javnih političnih procesih, večkratne zaostritve, pri katerih so sistematično delali »čistke« vseh, ki so imeli preveč jasno mnenje glede sistema, hrvaški tihi upor v 70-tih, imenovan »maspok«… vse te reči so v ljudstvu vzbujale strašno nezaupanje v soljudi.

To so dodatno vzpodbujali tudi sami člani tajnih služb, saj so oni pravzaprav edini zaupali drug drugemu vedoč, da je tajna zaveza, utemeljena v strahotnih pobojih po vojni, verjetno tudi najboljši možni iniciacijski obred za tako službo.


Po 1991 so bili arhivi praktično uničeni in dejansko je danes skoraj nemogoče dobiti podatke o tem, kaj se je dogajalo v Sloveniji skozi najhujše dele komunizma. Tako »zavarovanje« sicer ni bilo popolno, ker verjetno del kopij dokumentov še vedno ohranjajo v Beogradu, a tudi to ni nujno glede na vse te »skupne vladne seje«, nenehno sodelovanje v vseh možnih legalnih in ilegalnih političnih in gospodarskih podjemih.

Za elito, ki dejansko vlada Sloveniji, t.j. tvori najbolj vplivni del slovenske politične stvarnosti (in ji lahko rečemo globoka država), je zelo pomembno to, da med ljudmi ustvarijo čim večje nezaupanje, medsebojna sumničenja in nezmožnost kakršnega koli sodelovanja. Namreč šele tako izolirano ljudstvo dejansko nima nobene možnosti proti organizirani združbi, ki stvari med sabo povezuje in vzdržuje svoje delovanje z velikimi prevarami in krajo. In večje, ko so prevare, bolj so povezani v zločinu in več ljudi lahko tudi aktivirajo v tako početje. (Ali vsaj podkupijo).

V tem smislu so volitve, tako zgleda, ko vzamemo v obzir vse vidike manipulacij in vplivov, predvsem namenjene temu, da se ljudje počutijo vključene v sistem in hkrati dobijo občutek soudeležbe  pri oblasti.

Hkrati pa, seveda, dajo volitve lažno informacijo vsem zunanjim opazovalcem in postavijo stvari vedno znova v tak položaj, da je globoka država praktično nedotaknjena pri svojem obvladovanju vseh segmentov družbe. Celo takrat, ko vlado prevzamejo stranke t.i. desne provenience, je prestreljenost vseh političnih, medijskih, državnih inštitucij z zgoraj opisanimi oportunimi ali aktivnimi uničevalci Slovenije in slovenskosti naše domovine tako močna, da je zelo verjetno težko premikati karkoli v drugačne smeri.
Četudi sem sam zelo nezadovoljen s tem, da vlade z desnega pola niso začele aktivno reformirati in spreminjati pogojev za pogubna delovanja globoke države, sem do zdaj ves čas opravičeval njihove politične dejavnosti. Namreč nobena vlada ni mogla biti sestavljena popolnoma samostojno »desno«, temveč so bile vse »prestreljene« s kopico strank levega pola. Tako je bilo zaradi velike možnosti izsiljevanj zelo verjetno nemogoče narediti kakšno bistveno potezo v smeri globljih reform sodstva, šolstva, medijske zakonodaje ali sprememb pri vplivu ali lastništvu medijske krajine v Sloveniji… Še manj pa v smereh, ki jih obsojajo tudi v EU, ki je prav tako prestreljena z nesuverenističnimi, birokratsko razmišljujočimi dušami.

 

 

Vpliv Sorosa in njegovega »klana«

 

Pri zgornjem opisu vseh (ali vsaj večine) možnih vplivov na naše volitve sem želel opisati tudi vpliv Sorosa in številnih projudovskih aktivističnih skupin, kajti v branju Culture of Critique enega od najbolj prodornih evolucijskih psihologov na svetu, Kevina MacDonalda, se te skupine pojavljajo kot izredno pomembni akterji v manjšanju kohezijske moči določene gostiteljske družbe. Pri tem je Slovenija zaradi svoje siceršnje razdeljenosti in zaradi izredne majhnosti ter iz tega izvirajoče manipulabilnosti, resnično zelo ranljiva.

Že finančni vložek, ki ga npr. Soros uradno vloži v svoje kampanje za določen cilj, je dvakrat večji od našega celotnega proračuna (npr. zadnji tak javno znani cilj je bil, da bo skušal pomagati marginaliziranim skupinam kot so azilanti oziroma migranti, nevladne skupine LGBT+ in manjšine.. z 18 milijardami dolarjev, pri čemer je naš proračun približno dvakrat manjši. Seveda teh 18 milijard ni namenjenih samo Sloveniji, jasno, le želel sem pokazati strahotno moč, ki ždi za takimi odločitvami. Če vemo, da se Soros druži z ljudmi, ki so bodisi lastniki ali vsaj veliki delničarji v svetovnih bankah, vplivni nobelovci kot je npr. njegov dober prijatelj Stieglitz, potem si lahko tudi mislimo, da je njegov vpliv na financiranje preko velikih bančnih sistemov tudi znaten. Posebej še, če gre za manjše države- tak primer smo lahko relativno od blizu videli, ko je šlo za Makedonijo in za odstranjevanje domovinsko zavednih makedonskih politikov iz vrha njihove države, da se je lažje sprostila migrantska pot preko Balkana.
Od strokovnjaka, ki je celo življenje delal na mednarodnih inštitucijah v EU, a želi ostati neimenovan sem izvedel, da tak znesek, ki ga Soros javno oznani, pomeni vedno vsaj dvakratnik, kajti te nevladne organizacije so čisto po vseh državah dodatno financirane s strani samih držav, v katerih delujejo in je torej vložek po vsej verjetnosti veliko večji v realnem prostoru. Ta isti strokovnjak mi je v zasebnem pogovoru tudi povedal, da je struktura financiranja in podkupovanja evropskih birokratov in evropskih poslancev verjetno najcenejša vstopnica v izredno vplivno območje evropske politike, saj ni treba iti v nacionalne detajle in se na ravni EU direktiv ŽE odrejajo nacionalne usmeritve zakonodajnih procesov, hkrati pa jih v te smeri potem v domačih razmerjih silijo izredno glasne nevladne organizacije, ki jih Soros povsem obvladuje. Če je res, da so večinski mediji v veliki večini židovski lasti in prav tako usmerjeni v to isto smer, se ni treba čuditi, kako npr. celotna evropska medijska krajina in EU poslanci besno reagirajo, ko se Poljska hoče rešiti komunističnih sodnikov, ki niso bili lustrirani. Ali če se Madžarska želi izogniti migrantskim hordam in jim postavlja ograje na meji. Bojijo se namreč tega, da bi se spremembe utegnile poznati tudi drugje in bi nastala prevelika množica nepodkupljivega narodnega telesa, s katerim bi države utegnile pobegniti nadzoru nad volitvami in zakonodajo).
Slovenija pri vsem tem ostaja lahko obvladljiva. Kučanov klan, ki ga je opisoval že pokojni D. Slivnik, je dobro povezan s Sorosem in njegovimi izpostavami, vpletanje v politično kupčkanje in manipuliranjem z volivci in glasovi ostaja enako dejavno torej tudi s te strani.

 

 

Zaključek

 

Glede na to, da sam prihajam iz kulturniških in šolski krogov, seveda obstaja velika možnost, da sem v tej analizi spregledal kakšno večjo reč, ki ni na mojem miselnem »radarju« ali pa jo morda premalo dobro poznam. Prav tako obstaja možnost, da sem se v določenih rečeh zmotil in je realnost manj črna, kot jo slikam v tem tekstu. Toda situacija, v katero smo porinjeni kot Slovenci in kot davkoplačevalci, je vsekakor nek jasen pokazatelj, da stvari nikakor niso idealne in da so velike količine izposojenega denarja, ki gre že čez meje, od koder bo težko vračati, vsakemu zdravorazumskemu človeku sprožijo vsaj dvom, če že ne alarm.

Vsakdo, ki ima nekaj otrok ali že vnuke, lahko vidi, da je ob najmanjšem pretresu svetovne ekonomije Slovenija povsem ranljiva.

Četudi sem sam po svoji izobrazbi in po tem, kar me zanima, zelo oddaljen od ekonomskih poslov, mi je jasno, da s takimi deleži dolga in s takimi perspektivami v migrantski politiki ali v politiki, (kar zadeva medije, šolstvo, pravosodje, vojsko in policijo ter druga področja), Slovenija drsi v neizbežno hudo krizo.

Seveda pa srčno upam, da zavest o teh rečeh, ki jih opisujem, doseže volivce in jih naredi bolj samo-pozorne. Da bodo ženske šle na volitve z večjo previdnostjo in z večjo avtorefleksijo, da bodo moški stopili iz svojega piedestala vsevednosti in skušali vsaj v grobem pregledati programe in pomisliti na dejanske pomembne stvari, ki so se dogajale v enem ali drugem mandatu, mimo lažnjivih opisov večinskih medijev… Da bodo vsi pomislili na to, da ne gre za igrico ali nek hec, kakor je to bilo v socializmu, ko so volitve bile dejansko popolnoma votla reč, temveč imajo različne programske usmerjenosti strank (lahko) tudi različne učinke na realnost. Da bodo v sodobnem Zeitgeistu/družbenem ozračju sprenevedanj in laži zaradi zaupljivosti in potrebe po pomoči avtoritete starejših (ki pa v XXI. stoletju molče o dejanskosti) naplahtani mladi zmogli razumeti, da ni vsako glasno zavzemanje za dobrobit marginaliziranih skupin že samo po sebi rešitev celote, temveč je lahko le vaba, da gledamo stran od srži problema, kar potem omogoča največjim bogatašem izmed famoznih 1% obvladovat še veliko večji del politične stvarnosti. Itd.

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 9. Apr 2020 at 22:17

95 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Orožja (še) nimamo, le skrivamo se lahko
Težko je hladnokrvno analizirati dogodke preteklih tednov, saj se vsi, ki premoremo običajno mero empatije, še vedno čustveno odzivamo na dogodke preteklih treh mesecev. Videli smo posnetke ljudi, ki so umirali na kitajskih cestah, ter z nejevero opazovali, kako so Kitajci varili vhode stolpnic in vanje zapirali žive ljudi. Nato smo videli vojaške konvoje s krstami iz Bergama in italijanskega župana, ki je svojim ljudem vpil: „Česa ne razumete? V krstah nihče ne bo videl vaših frizur!?“ Bolezen je prišla tudi k nam. Vsako jutro pogledamo, koliko sodržavljanov je včeraj umoril hudičev virus. Česa takega še nismo doživeli in v zadnjih tednih se je naš svet spremenil. Do danes se je s Covid 19 uradno okužilo 1.521.253 ljudi, od tega jih je 88.570 umrlo. Okužbo po doslej znanih podatkih v lažji obliki preboli okoli 80% ljudi, 20% ljudi zboli huje. Podatki o smrtnosti se razlikujejo po državah, glede na starostno strukturo in predhodno obolelost (v „starih“ evropskih družbah je odstotek umrlih večji). Formul, s katerimi izračunavamo smrtnost, je več, uporabimo pa jih v odvisnosti od tega, kaj želimo analizirati. Po formuli: Stopnja smrtnosti = število vseh umrlih zaradi Covid 19 x 100 / število vseh okuženih s Covid 19 je izračunano, da ima moški spol na današnji dan 2,8 % verjetnost, da zaradi okužbe umre, ženski spol pa 1,7 % verjetnost, pri čemer so v izračun vključene vse starostne skupine, primeri z vsega sveta in tudi vsi bolniki s Covid 19, ki še niso ozdraveli in ne vemo, kako se bo bolezen pri njih končala. Zato je ta izračun treba jemati z veliko rezervo. Gre pravzaprav za neko abstraktno številko, primerno za dolgoročne ocene nevarnosti virusa. O dejanski ogroženosti v konkretnem okolju nam mnogo več povedo številke po posameznih državah. Te se med državami močno razlikujejo. Podatke redno objavlja statistična spletna stran Worldmeters.info (1). Naslednja formula, ki se uporablja za drugačen izračun stopnje smrtnosti, je: Stopnja smrtnosti = število doslej umrlih zaradi Covid 19 x 100 / število vseh doslej zaključenih primerov bolezni zaradi Covid 19. Pove, koliko doslej zaključenih primerov bolezni se je končalo s smrtjo in koliko ljudi je bolezen preživelo. Za Italijo tako izvemo, da se je bolezen pri vseh zaključenih primerih v 40 % končala s smrtjo, 60 % ljudi pa je preživelo. V Franciji je med vsemi zaključenimi primeri umrlo 33,8 % bolnikov, v Španiji 23,55 % (pri vseh gre za prenizko poročanje zaradi preobremenjenosti zdravstvenega sistema!), v Sloveniji pa 33% bolnikov (naš zdravstveni sistem zaenkrat do te mere ni preobremenjen). Na Švedskem se bolezen končala s smrtjo v 77,02 % zaključenih primerov, v ZDA 97 %, v Veliki Britaniji pa kar v 99 % vseh zaključenih primerov! Tudi te podatke je treba jemati z rezervo (a vendar so povedni!). Niso namreč bili vsi bolniki zajeti v uradne statistike, blagi primeri so šli mimo, prav tako ni bilo na voljo povsod zadosti testov niti za zelo bolne ljudi. In kot rečeno – niti smrti niso ustrezno zabeležene! Komaj verjetno za Evropo 21. stoletja! Po ocenah civilne zaščite Bergama je bil testiran in v uradne statistike zajet le vsak deseti dejansko okužen. Celotna umrljivost prebivalstva za leto 2020 znaša 45,4 % celotne umrljivosti v letu 2019, pri čemer je le 40% umrljivosti uradno pripisane okužbi Covid 19, 60% pa ostaja „nerazložene“ (2). In zdaj k bistvu! Od česa je torej odstotek umrlih najbolj odvisen? Od pristopa, ki ga je ubrala posamezna država in od tega, v kolikšni meri so ljudje dana priporočila in prepovedi upoštevali. Švedska, Velika Britanija in ZDA so na začetku stavile na t. i. kolektivno imunost (tudi: čredno). To pomeni, da so pustili bolezni prosto pot širjenja z namenom, da se ljudje „prekužijo po naravni poti“. To je izgledalo tako, da so se ljudje družili na športnih prireditvah, konjskih dirkah, koncertih, rojstnodnevnih zabavah, v parkih, po gostilnah ... medtem ko jih je morilski virus tiho napadal. Ko so to počeli nekaj tednov, je udarilo z vso močjo. Začelo se je množično umiranje, več sto smrti na dan. Zdravstveni sistemi in vlade teh držav so bile povsem nepripravljene, brez testov, brez zaščitne opreme, brez zadostnega števila postelj in opreme v bolnišnicah, ljudje nepripravljeni in osupli, kaj se jim pravzaprav dogaja. Žrtve teh brezbrižnih in zgrešenih politik so začele dobivati obraze. Tudi najbolj brezbrižne vlade so morale priznati, da so se povsem uštele in da tako naprej več ne gre niti en dan. Vsa gospodarstva so se čez noč začela ohlajati, storitveni sektor je zamrl, na ulice so prej brezbrižni politiki poslali vojsko, sledenju z elektronskimi napravami se le malokdo še upira (mi smo izjema) in uvedena so izredna stanja. Tudi to je komaj verjetno za Evropo 21. stoletja! A vse je res, vse to se nam res dogaja! Smo v vojni in napada nas virus SARS CoV-2!Včeraj sem poslušala pogovor in pobrala oceno psihiatra dr. Iana McGilchrtista, ki pravi; „We live in denial. / Živimo v zanikanju.“ (3) Strinjam se. Do danes imamo v Sloveniji okoli 1100 potrjeno okuženih, virus ta trenutek preži še na okoli 1,5 milijona državljanov, ki jih lahko na mah okuži (epidemija naj bi se tam okoli 3⁄4 prekuženega prebivalstva začela sama omejevati). Nekateri se ševedno vedejo, kot da so na dopustu. No, nismo na dopustu! Vsak mesec, ko gospodarstvo stoji, Slovenija po besedah M. Lahovnika, izgubi 2 milijardi EUR. Številna delovna mesta bodo propadla, storitvene dejavnosti bodo še stale. Gospodarska recesija sledi, kakšne natančno bodo posledice za splošno blaginjo, še ne vemo. Počasi se bomo morali vrniti na delo. Ob tem pa nimamo, niti svet nima zadostne količine zaščitne opreme, niti dovolj testov, nimamo specifičnih zdravil, nimamo še cepiva. Pozornost bo popustila, virus pa ne bo čisto nič manj nevaren. Je izredno nalezljiv, saj se z njim še nismo srečali, razen teh nekaj ljudi, ki so virus preboleli. Ne vemo niti tega, kako dolgo bodo oni zaščiteni po preboleli bolezni. Po dosedanjih izkušnjah s korona virusi morda eno leto, morda pa celo manj. Vedno več je ocen, da bo virus še dolgo krožil med ljudmi. Na srečo nas znanost pomirja, da lahko v naslednjih mesecih, letu, morda letu in pol pričakujemo cepivo. Potem si bomo lahko precej oddahnili.  Tega sestavka ne bom končala z obtožbami – niti kdo kaj je, niti kdo česa ni. Ga bom pa končala z apelom. Zavedajmo se, da vojna še traja, zavedajmo se, da je virus za mnoge med nami smrtno nevaren in da preži izza vsakega vogala na vsakogar izmed nas. Ob sproščanju ukrepov pazimo nase in na soljudi! Sami lahko in moramo narediti vse, kar lahko, od nas je vse odvisno! Dosledno upoštevajmo navodila in ne obregajmo se po nepotrebnem ob ukrepe, ki jih z velikimi napori zagotavljajo ljudje, ki sedaj skrbijo za nas – v zdravstvu, trgovinah, v domovih starejših občanov, na poštah, bankah, upravnih enotah, v civilni zaščiti, policiji, vojski ... in seveda tudi na vladi, ki je krmilo prevzela v res težkih razmerah! Stvari, ki so bile do včeraj samoumevne, danes niso več. A jutri bodo spet, vendar le za tiste, ki bodo (bomo?) to vojno preživeli!  Viri:1. https://www.worldometers.info/coronavirus/?2. https://towardsdatascience.com/covid-19-excess-mortality-figures-in-italy-d9640f4116913. https://m.youtube.com/watch?v=STij2de52_4 Lektoriral: Martin Valič

Fri, 3. Apr 2020 at 21:20

1196 ogledov

21.dan
21.dan Jutri, drugega aprila, bo enaindvajseti dan odkar sem se z otroci umaknila iz »normalnega« življenja. V šole ne hodijo več, pouk imamo doma preko spletne učilnice. Kruh pečem doma, avto miruje…naše življenje ima čisto drugačen ritem. Umirjen. Moj fokus je na tem, da ostanemo zdravi, skupaj in predvsem živi. Ne zanima me kaj mislijo drugi, kdo vodi vlado in kako nov način življenja nekaterim predstavlja med drugim tudi diktaturo. Ob takšnih zapisih se le nasmehnem in to storim s prav takšnim posmehom in zaničevanjem, kot so to počeli nekateri, ko smo se mnogi nevarnosti virusa korona že dodobra zavedali, nanj opozarjali, veliko pa nas je pred obdobjem bolj striktnih vladnih ukrepov (»karantena«)opravilo tudi večje nakupe osnovnih živil, zdravil, zaščitnih mask, razkužil... Covid19 je jemal življenja na Kitajskem, ko je prišel v Italijo, je bilo za marsikoga konec šale in je postal realnost. V Italiji, Španiji dnevno zahteva do tisoč življenj. Po tamkajšnjih bolnišnicah so vojne razmere, primanjkuje osebja in zaščitnega materiala, cepiva ni, respiratorjev je premalo, zato so zdravniki postavljeni pred odločitev, kdo ima več možnosti preživetja. Mladi in sicer zdravi ljudje imajo več možnosti, posledica tega je veliko število mrtvih med starejšimi ljudmi.   Berem, da je bolezen huda, umiranje pa boleče, predvsem pa osamljeno. Odkrito povem, da me je strah. Zelo me je strah. Cepiva ni, virus mutira, je nepredvidljiv in neobvladljiv. Lahko pa upočasnimo njegovo širjenje, ga malo zadržimo, si kupimo čas, ne samo sebi, tudi znanstvenikom, ki iščejo cepivo, zdravila, ki raziskujejo kako obvladat to zlo. Umirimo ritem življenja, upočasnimo širjenje virusa. Preprosto kajne? Ne, pa ni! Ne za vse. Med nami so še vedno ljudje, ki minirajo ukrepe vlade, zavračajo in jih dojemajo kot uvedbo diktature in totalitarizma, kot uvajanje vojaške države, na mrtve iz sosednjih držav in zdaj že tudi pri nas, se požvižgajo, ker je normalno, da ljudje umirajo. Tako oni.  Vlada je, da bi omejila širjenje virusa, omejila naše gibanje na naše občine. Razlog je preprost. Ljudje niso  razumeli preproste prošnje naj ostanejo doma in so lepo martinčkali, športali, hodili na izlete do obale in…si veselo izmenjavali virus, mu pomagali, da se širi. Ampak omejitev je res izredno ohlapna in dovoljuje marsikaj, mene recimo sploh ne prizadane. Tudi moje družine ne, zato se ne razburjam kot nekateri, v smislu da jim jemljejo svobodo. Ponovno se nasmehnem, zmajem z glavo, naredim požirek kave in se potopim v  razmišljanje o tem omejevanju in jemanju. Za božjo voljo, saj vam nihče nič ne jemlje, malo so vas ustavili, vas želijo obvarovati, vas ohraniti pri življenju, obvarovati želijo tiste okoli vas, ki so za bolezen bolj dovzetni. Vlada je za blaženje te krize zaenkrat namenila tri milijarde in bo še, če bo potreba. Uvajanje vojaške države? Katastrofalno zavajanje in izkrivljanje. Kadra za vzdrževanje reda je premalo, zato želijo s podelitvijo določenih in začasnih pooblastil vojski  razbremeniti policijo. Ampak… vse to je kot da se prepiram in govorim steni. Vsa ta dejstva niso važna. Zakaj? Jaz vidim samo en razlog. Janez Janša. Izredna mržnja do njega preglasi vsa prizadevanja vlade, ki jo vodi, da bi to težko obdobje čimprej prebrodili. Vlada ni samo Janša. Ukrepi niso samo njegovi. Predlogi tudi ne, vse to je delo izredno pisane vlade in skupin intelektualcev, ki jim pomagajo. Obešajo se na vejice in pike, ljudi pozivajo k uporu, k nespoštovanju ukrepov, pripravljajo proteste. Vse iz varnega zavetja doma in z maskami, ki jih »navadnim« ljudem odsvetujejo na nosovih in ustih. Kaj vam to pove? Da so njihovi podporniki zanje le »kanon futer«, kolateralna škoda. Ne hodim brezglavo za svojim vodjo, kot mi te dni očitajo, verjamem pa v svojo presojo in tokrat sem presodila, da je zaupanje v vlado trenutno zame najboljše, poslušam  meni logične nasvete, priporočila, vse to z zamikom saj sem se sama umaknila iz aktivnega življenja veliko prej, kot je to prišlo z vladnim dekretom. Že pred časom sem v neki osebni zgodbi prišla do spoznanja, kako znajo biti čustva močnejša od razuma, težko jih obvladuješ in nimaš neke samokontrole in ravno to te dni opažam pri ljudeh, ki ne marajo Janše. Veliko čustev, le da negativnih. Sama se z njim marsikje ne strinjam, a ohranjam zdrav razum. Ne črtim ga, zakaj bi ga? Pravzaprav, ko dobro pomislim, nikogar ne mrzim. So ljudje, ki mi niso ljubi, so takšni, ki prizadenejo. Vse jemljem kot del življenja, neko obdobje. So dobra in slaba obdobja. Nekateri pa so z zamerami tako prepojeni, da bodo v tem primeru raje ogrožali sebe, svoje bližnje, manj bližnje in popolne neznance iz čistega kljubovanja samo zato, ker Janša vodi vlado.   Obdobje covid19 je iz nekaterih izvabil veliko in pokazali so in še bodo marsikaj, ja, čustva znajo biti marsikdaj močna in prevladajo nad razumom. Hudo je kadar  so čustva negativna in dobesedno vodijo, v samouničenje in ogrožanje drugih.  Čustva, tako dobra kot slaba, če so pretirana, vodijo v pogubo in osebno stisko. Umirite jih in pomislite, kaj je zares pomembno. Kaj je pomembno? Življenje. Življenje je pomembno, osredotočimo se na to. Rada vas imam, pazite nase.

Wed, 1. Apr 2020 at 11:17

152 ogledov

Kolumna Aleša Ernecla: Intervju z E. Michaelom Jonesom
Intervju je bil narejen 31.3.2020 in je objavljen danes, zato še ni opremljen s podnapisi, kar mislimo storiti v kratkem. Morda celoten zapis tudi objavimo ob tem, da bo intervju imel transkripcijo v prostoru kolumne Aleša Ernecla. Uredništvo ARrevije https://www.youtube.com/watch?v=eqwXnYcy3is&feature=share&fbclid=IwAR1X0FGJDDN-81MKFMO8ybvS4Xw-y617ql1LIfYAZ50cYgUUjtl7DruSuZs

Sun, 29. Mar 2020 at 14:00

292 ogledov

Vojsko na mejo!
Starejši, ki smo bili še v JNA, se morda še spomnimo dolgočasnih predavanj naših polintelektualnih nadrejenih starešin, ki so nam na "politički nastavi" (to je bila politična učna ura v JNA) težili o tem, kaj pomeni "specialni rat" (to je specialna vojna). In so nam tam naštevali situacije, ki so nam bile povsem tuje.. najmanj tako kot to, kar se nam danes dogaja v realnosti: biološka vojna, ko neka država namerno sproži epidemijo v drugi in namerno oslabi neki državi ali skupnosti držav njihovo obrambno sposobnost. Ali priseljevanje določenih tujcev v določeno državo z namenom organizacije terorističnih celic in ustvarjanja pete kolone... Ko npr. z določenimi mednarodnimi pritiski skušajo neko državo osamiti ali ji z namernim dezinformiranjem zmanjšati njeno zmožnost sploh prepoznati sovražnika itd itd... Skratka umirali smo od dolgočasja in mislili, da ti ljudje ne delajo drugega kot doma gojijo svoje nore fantazije in paranoje... Danes pa smo z vsemi temi norimi situacijami soočeni tukaj in zdaj! in vsega tega imamo na pretek po celi Evropi in še posebej v Sloveniji.  In danes nas o tem, kako je to odlično za nas, kričijo iz vseh režimsko vzpostavljenih medijev, ki so se v zadnjih nekaj letih povsem specializirali za pro-jugoslovansko in pro-socialistično agitacijo (o tem se lahko prepričate, če le pogledate karkoli na RTV-Slo, saj ne mine ura programa, ne da bi bila omenjena bodisi Jugoslavija, socializem, Tito, NOB ali celo JNA ter pri tem vsaj v subliminalnem smislu nekje vidna zvezda, titovka, kakšna fotka iz JNA ali pa karkoli takega, kjer ste lahko v nekem smislu zasidrani v času, ki je davno minil)...  Skratka, ko nas levičarski politiki, ki nadaljujejo "tekovine revolucije" (to pomeni dosežki/nasledstvo revolucije), prepričujejo, da vojska na ulicah v stanju, ki ga imamo sedaj, pomeni diktaturo Janeza Janše, se človek vpraša, o čem ti ljudje sploh razmišljajo? Kako gre ta "jugoslovanska" politika, v kateri smo morali poslušati "političku nastavu" logično v štric s tem, kar povzročajo danes Sloveniji? Ker dejansko bodo celo tisti, ki se nimajo čisto intimno za Slovence, in ki so celo življenje npr. volili eno od strank, naslednic komunistične partije, lahko razumeli, da je spuščanje migrantov v času, ko imamo totalno ohromljeno državo zaradi izredno virulentnega virusa, neke vrste izdaja. Če že ne bodo razumeli, da gre za izdajo Slovenije kot države in domovine, bodo lahko videli vsaj to, da taka izdaja pomeni bistvene spremembe v načinu njihovega življenja. Za nekatere to pomeni, da bo konec z njihovim bolj lagodnim življenjem, ki si ga v svojih domovinah po ex-Jugi niso mogli privoščiti. In so zato prišli. Kajti migrantski žep skupaj s posledicami koronavirusa in ohromitve gospodarstva ne bo le nekajmesečni dopust... Prav tako bodo tudi ideološki levičarji, Slovenci, ki so leta in leta volili prav te iste naslednice partije, občutili vdore migrantov in razkrajanje tradicionalnih vrednot kot nekaj, kar je izdaja... Če ne drugače, ko bodo prišli na razsut vikend ob Kolpi ali na Krasu, ko bodo morali z avtom peljati otroka do šole, saj se bodo po mestu sprehajale skupine migrantov, ki jim ne bodo mogli zaupat enako kot so do sedaj svojim sovaščanom... ali pa, ko bodo nenehno nastajale nove in nove okužbe z nenavadnimi boleznimi, ki jih migranti prinašajo s sabo itd.  Da ne govorimo o tem, kako nas vse skupaj prizadane, kadar pride do napadov z orožjem ali do posilstev in podobnih nasilnih dejanj... Skratka, sam absolutno podpiram sprejem zakona, ki vojski podeljuje nekatera pooblastila, kakršna ima danes policija, saj občutim to stanje kot izredno in zelo nevarno.  Izredno tudi v pomenu, ki ga ima ta kriza za naše zanamce. V vseh pogledih. In zato tudi podpiram to, kar je na svojem portalu zapisal Vili Kovačič- ko pravi, da vojska na meji sploh ni več vprašanje: LINK In upam, da bodo poslanci strank, ki so se izjasnile proti ubranitvi meje svoje države, vsaj toliko pametni, da bodo znali razumeti posledice svoje izdajalske vloge, ki jo bodo s tem imeli do Slovencev in Slovenije.

Sat, 28. Mar 2020 at 06:43

2919 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
Da na začetku razčistimo, nisem užaljena, nikoli nisem želela biti politik, v hecu sem velikokrat omenjala le evropsko pokojnino, mesto v parlamentu in plačo pa bi z veseljem prepustila drugim. Zato, če vztrajate pri tem, da sem užaljena, raje kar prenehajte brati. Ni namenjeno vam in škoda je vašega časa, ki vam ga je odmeril Nekdo ali Nekaj. Sem pa razočarana, tega ne skrivam in ne tajim. Med užaljenostjo in razočaranjem je velika razlika. Razočaran si, če pričakuješ nekaj, če upaš, da nekaj bo, pa tega ni. Tako, s tem sem želela razčistiti na začetku. Pisati pa želim o prvih tednih tretje vlade Janeza Janše. Povzdigovanje predsednika vlade skoraj na raven božanstva bi moral prekiniti sam novi PV, torej Janša sam. On se je raje sončil v opisovanju sanj, ki so se prikradle v glave bodočih, sedaj že aktualnih na novo postavljenih funcionarjev, nekateri so se na kolenih zahvaljevali Bogu za Janeza, Urško in njune otroke. Bivši PV bo brez dvoma kriv za vse, kar ne bo šlo dobro v tem dvoletnem mandatu, a tudi zasluge za vse, kar bo šlo dobro, si ne bi smel lastiti samo Janez Janša. Ko se je napovedovala nova vlada Janeza Janše, ne pa korona virus, temveč le nekajtedenska epidemija, sem pokomentirala, da bi si želela volitve, da bi Janša dobil štirileten mandat, da bi imel čas pokazati, kar ima za pokazati, brez večnega prelaganja krivde na prejšnjo vlado ali Karla Erjavca. Žal se volitev ni dalo speljati. Šarec, če je na to računal, se je uštel, brez dvoma pa je Janez Janša padel v situacijo, ki si je ni ravno želel. Upam si trditi, da ko je prevzel mandatarstvo, ni vedel, kakšna pandemija je tik pred nami in je mirno odšel z družino na smučanje. Nič hudega, tudi Miro Cerar je sprejel mandat za sestavo vlade in odšel na dopust. Vendar, ali naj bo Miro Cerar merilo pravilnega in odgovornega ravnanja? Vlada Janeza Janše je na začetku potegnila toliko nenavadnih potez, da človek ne razume, kako se to sploh lahko zgodi. Janez Janša ni amater, je izkušen politik, ki je bil minister za obrambo v prvi vladi RS, potem je bil še tri krat minister za obrambo, 2 krat v Drnovškovi vladi 1992-1993, nato 1993 -1994, v letu 2000 pa še v t. i. Bajukovi vladi. Nato je bil presednik vlade 2004-2008 in nato 2012-2013, ko je bila izglasovana konstruktivna nezaupnica in Janeza Janšo je zamenjala Alenka Bratušek. Zato je zanimivo sklicevanje na 100 dni miru, saj ne gre za amaterske igralce ampak profesionalne politike. 12. 9. 2018 je bila objavljena izjava Tonina: »V NSi menimo, da ni posebnih razlogov, da bi novi Šarčevi vladi dali takoimenovanih 100 dni miru na začetku njenega delovanja.« Potem pride bumerang . . . Janezu Janši usoda v vladah ni bila nikoli naklonjena, enkrat razrešen zaradi Depale vasi, nato afera Patria, ki se je vlekla ves čas od 2008 preko volitev 2012 do volitev 2014, vmes še poročilo KPK. . . Marsikaj so mu naložili na hrbet politični nasprotniki in »prijatelji«. K marsičemu je pripomogel nedvomno tudi sam, saj poznamo tisto basen o škorpijonu, ki je pičil žabo in ji je, ko jo je pičil, na vprašanje zakaj, odgovoril, da je taka pač njegova narava. Sedaj se mu je pravzaprav zgodila usoda Alenke Bratušek, stopil je v njene čevlje s podpisom. Zakaj? Na volitvah konec leta 2011 je zmagal Zoran Janković. Razočaranje nas vseh, tudi Janeza Janše, je bilo ogromno. Mi Ljubljančani smo se tolažili, da se bo vsaj Ljubljana znebila župana, grenkobo pa je premagala antijankovićeva koalicija in Janković, ki je s svojo stranko dobil skoraj 29 %, se je umaknil in kasneje odstopil kot predsednik svoje stranke. SDS je decembra 2017 dobila le malo preko 26 %. Tukaj lahko potegnemu vzporednico, razlika je, da je SDS na zadnjih volitvah zmagala s skoraj enakim rezultatom, kot na predhodnih volitvah, ko jo je prehitela Pozitivna Slovenija z Zoranom Jankovićem. Kot Zoran Janković ni uspel sestaviti vlade, je tudi 2018 ni uspel sestaviti Janez Janša. In kot je nato Janez Janša kot predsednik druge najmočnejše stranke sestavil vlado, tako jo je sestavil leta 2018 Marjan Šarec kot predsednik druge največje stranke. Ko je Janez Janša kot drugouvrščeni sestavil vlado namesto Zorana Jankovića, se nam je zdelo to pravično in prav, legalno in legitimno. Ko se je povsem enako zgodilo Marjanu Šarcu leta 2018, je bila nova vlada takoj poimenovana za antijanševsko koalicijo, da se drugim oznakam izognem. Kje je tukaj Alenka Bratušek in njeni čevlji? Ko je Janez Janša zaradi poročila KPK vsak dan štel, koliko ministrov je še preostao v njegovi vladi, ga je zamenjala predsednica Pozitivne Slovenije, tiste stranke, ki je dejansko zmagala na volitvah. Razlika je le v tem, da se Janez Janša kot vojak ni predal in ni vrgel puške v koruzo, ampak je bila izglasovana konstruktivna nezaupnica, Marjan Šarec pa je presodil, da je po tem, ko ga je, verjetno po nalogu Kučana, zapustila Levica, odstopil sam in na ta način skrajšal čas za sestavo nove vlade, kolikor ga je le mogel. Da je bil njegov odstop popolno presenečenje celo njegovim najbližjim sodelavcem, vidimo po tem, da so ti, na vrat na nos, podpisovali nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi razpisov, kjer so bili roki za prijavo nekajdnevni. Kakorkoli, Marjanu Šarcu ne gre očitati, da je zavlačeval s svojim odstopom, ki je sledil obisku Kučana, očeta Levice, le nekaj ur pred tem, ampak je takoj celo sam pozval svojo stranko, da se odpove razpravi v paramentu. Tako je postal Janez Janša predsednik vlade na povsem enak način kot Alenka Bratušek, kot predsednik stranke, ki je zmagala na volitvah, vendar ni uspela v prvem poskusu sestaviti vlade. Janez Janša je vedel, da bo zamenjal Šarca. Mirno je sedel in čakal. Tako uspavane opozicije, ki je dovolila podpis Marakeškega sporazuma, pristopa k paktu ZN o migracijah, katere evropska skupina je podprla resolucijo o temeljnih pravicah oseb afriškega porekla v Evropi, oz. natančneje, se je vzdržala glasovanja, ki je mirno opazovala vse številnejše prehode ilegalnih migrantov, si lahko želi vsaka vlada, ne pa državljani. Ni mogoče zanikati, da njihovi glasovi v EU paramentu izzida ne bi spremenili, bi pa pokazali pokončnost. Tisto, kar so očitali SD, da v Evropi glasuje drugače kot v Sloveniji govori, so sedaj pokazali tudi sami. Za domače potrebe protimigrantski, v evropskem parlamentu pa popolnoma podrejeni evrokratom v Bruslju, brez odgovornosti do lastnega naroda. Janezu Janši je sestavo njegove tretje vlade nesporno omogočila Levica. Najprej je odrekla podporo Šarcu, nato je odstopil minister za finance Bertoncelj in Šarec ni prevzemal vodenja ministrstva za finance sam, kot je to delal Janez Janša leta 2013, temveč je kratko malo 27. januarja odstopil. Pozorni smo opazili, da Šarca ni bilo v Dražgošah, mediji so nas obvestili, da je bil v noči pred odstopom pri Šarcu Kučan in izjava Franca Trčka, da je na vprašanje neke ambasadorke, da ne razume, kaj je s tem Janšem, odgovoril: Narobe je, da Kučan ni takoj posvojil Janše in ga postavil za naslednika, oz. nekaj v tem smislu. Franc Trček je vedel in videl to, kar smo nekateri slutili, da gre za dve strani istega kovanca. Da je za opozicijskega liderja Šarec odstopil prezgodaj, čeprav ga je pred tem imenoval politično truplo, je jasno, saj nas je mesec kasneje pričakala fotografija smučanja družine Janša. Ali je smučal v Italiji, Franciji, Avstriji, ne vem, vsekakor pa je 3. 3. 2020 že prisegel kot predsednik vlade. Med programskimi cilji je poudaril debirokratizacijo, decentralizacijo in ustanovitev demografskega sklada, napovedoval je ugodno okolje za gospodarski razcvet, povedal, da se bodo migranti morali prilagajati nam (pred meseci so nas na blagodati takrat še nevladne SDS opozarjali plakati o neprodušno zaprti meji !) . . . Nič o pandemiji, presenetljivo ali pa ne, je bil prvi potrjen pacient dan po zaprisegi. Potem je preteklo 17 dni, do 20. 3., ko je Slovenija uvedla prepoved zbiranja na javnih mestih. Vlada situacije ni več obvladovala, ne odhajajoča in ne prihajajoča. 19. 2., po odstopu Šarca, je Odbor za zdravstvo DZ sklical nujno sejo o pripravljenosti Slovenije na novi koronavirus. Strokovnjaki so poudarjali, da je Slovenija zelo dobro pripravljena na zgodnje odkrivanje. Minister Šabeder je zagotovil, da imamo laboratorij za hitro diagnostiko in kapacitete za morebitno epidemijo, UKC pa je opozarjal, da bi se ob večjem številu bolnikov lahko tudi kaj zapletlo. Predstojnica centra za nalezljive bolezni Maja Sočan pa je opozorila, da naj ukrepi ne bodo prekomerni, da moramo delovati tako, kot druge države. To so cvetke negativne selekcije kadrov. SDS je zahtevala dnevno poročanje vlade in zagotovitev dodatnih kapacitet in opreme. PV v odstopu je bil med tnalom in nakovalom. Obveščati bi ga morali NIJZ, Šabeder in Počivalšek, v katerega resor sodi Zavod RS za blagovne rezerve, ki ga je vodil član SDS. Kdo mu je zamolčal, komu so zamolčali, kdo je lagal, kdo zavajal, kdo enostavno ni verjel in kdo je tiščal glavo v pesek? Najmanj od vseh je gotovo vedel PV v odstopanju. PV v prihajanju je verjetno vedel več, tudi po družinski liniji, vendar ga očitno ni skrbelo, ko je sestavljal koalicijo. Prva tiskovna konferenca nove vlade je bila hladen tuš za vse, ki smo pričakovali več. Razočaranje, ne užaljenost. Ovacije na tviterju, ker je imenoval Jelka Kacina za vodenje kriznega štaba, so bile takšne, kot da je Janša s tem naše duše in telesa vrnil v leto 1991. Vsi smo mlajši, čas se je ustavil, Bavčarja so izpustili iz zapora, fantastična trojka nas bo obranila pred zunanjim sovražnikom, ki pa ni in ni hotel voditi propagandne vojne. Da časa ne moreš zavrteti nazaj, se je pokazalo ob objavi tvitov, katerih prstni odtis je na daleč razpoznaven, pod uradnim TW računom Kriznega štaba RS. Jelko Kacin je javno izjavil, da tega računa on ne bo uporabljal in da ni čas za ugotavljanje krivca. Vlada je zahtevala 100 dni miru. Korona virus ne da miru, niti en dan, smrt kosi neusmiljeno, nobena vlada na svetu ne more imeti 100 dni miru. Ljudstvo ni opazovalo boja proti koronavirusu, temveč je vse izgledalo, kot da so nas napadle parkljevka, slinavka in bolezen norih krav hkrati. Parkljevka je napadla tiste, ki so hoteli najti vsaj majhen prostor pri koritu, slinavka verjetno tiste, ki se niso uspeli pravočasno usliniti in priti h koritu, bolezen norih krav je napadla ne glede na politične delitve. Tiste, ki prižigajo sveče pred parlamentom za vlado namesto, da bi jih prižgali na Žalah za umrle v epidemiji, one, ki trdijo, da niso potrebni nobeni ukrepi, saj umirajo »samo« stari (Angela Merkel in sledilci), in tiste, ki vidijo v epidemiji svojo priložnost... Vse napake prvega tedna nove vlade so baje že obdelali mediji in socialna omrežja, v drugem tednu je z ustanovitvijo odbora, sestavljenega iz vseh vetrov, ki naj bi pripravil gospodarske ukrepe za »dan kasneje«, uspelo vladi začasno ustaviti kritike. Pozdravljam odbor, ki je seveda hkrati političen brez politične odgovornosti, večinoma sestavljen iz ministrov prejšnjih vlad. Vendar nam je ta odbor skupaj z vlado zamolčal, kaj pripravlja Evropa, ki nas je izdala, kot nas ni izdal nihče do sedaj. Če ne bi spremljala Salvinijevih govorov in opozoril, če ne bi prebrala, da so včeraj predstavniki Italije in Španije zavrnili predlagane ukrepe evropskega mehanizma za stabilnost (EMS), ne bi niti vedeli, kaj nam sploh pripravljajo. EMS ni Božiček, odloča o odobritvi finančne pomoči in o pogojih, pod katerimi jo bo odobril, odloča o sprostitvi posameznih tranš po pregledu napredka. Pogojuje s sprejetjem določenih ukrepov politike . . . pokojninske, davčne, delovne, gospodarske . . . Paket pomoči, ki bi ga vračali še naši otroci in vnuki, bi Slovenijo pahnil v stanje Grčije po ukrepih trojke. Ne gre za pomoč, gre za posojilo in nadzor nad porabo denarja, verjetno v korist največjega posojilodajalca, kateremu bi za 30 let prodali svojo dušo in dušo naših potomcev. V času, ko bi lahko Slovencem država ponudila obveznice in banke »odrešila« motečih depozitov, ki jim menda predstavljajo takšno breme, da jim morajo varčevalci za to plačevati nekakšno odmeno ali pa prejemajo obresti, ki ne dosegajo niti stroškov vodenja računa. Vladi tudi ne uspe priskrbeti dovolj opreme, ves čas se sklicuje na zamudo Šarčeve vlade. Prav nerodno naročamo opremo, preko posrednikov in njihovih posrednikov in vsak normalen se vpraša, kaj ni nkogar, ki bi poguglal, našel proizvajalce, se pozanimal pri naši zdravnikih v tujini in poslal povpraševanje. Elektronska pošta deluje, računalnikov Korona ni napadla. Zakaj iskati posrednike, ki nimajo niti izkušenj, niti ustaljenih dobaviteljskih poti, zakaj ogrožati življenja, da bo nekdo zaslužil in koval dobiček na nesposobnosti in nesreči drugih. Sedaj bomo od Kitajske dobivali donacije in kupovali opremo. Upam, da bo kdo, ki ima ne samo pamet, ampak tudi pogum, zahteval postopek proti Kitajski zaradi zločina proti človeštvu, ker naj bi najmanj tri tedne, verjetno pa celo več, prikrivala katastrofalno epidemijo. Pred nekaj dnevi sem predlagala, da se terjatve Kitajske enostavno ne poravnavajo, sankcije bi namreč prizadele že tako prizadeto kitajsko prebivalstvo. Sedaj pa čakamo na donacije in dobavo iz Kitajske. In Bog daj, da jo dobimo in ne čakamo, da nam jo pohopsa Nemčija, ki si je celotno proizvodnjo respiratorjev želela zagotoviti izključno zase. Kot slučajno ne dela Erar.si, pravijo, da gre za grda natolcevanja, vendar hkrati prihajajo informacije o naročanju preko BiH, o zadržanju pošiljke v Nemčiji. . . Nedolgo nazaj so se posmehovali, da je Šarec naročil maske, vendar jih ni plačal, zato ni (ha, ha) čudno, da jih ni dobil, sedaj nam zatrjujejo, da ne plačujejo mask, dokler jih ne dobijo, zaradi možnosti prevar. . . V življenju se poje polno zarečenega kruha. Nova24TV pljuva po dolgem in počez po prejšnji vladi, vendar, glej ga zlomka, tudi tisti odlični iz prejšnje vlade (citiram Tomašiča), ki so tudi v tej vladi, ne naredijo nič. Enako kot v prejšnji. Sumljivi posli z nabavo nujne medicinske opreme nas vračajo v čase nabave Patrie. In zopet bo zarota. Pa še na nekaj vas bom spomnila. Na Sovo. Pol leta se je Sova ubadala z vprašanjem, ali je zaposlila Natašo ali ne, ali jo je zaposlila brez potrebe, ker jo je nadlegoval župan, izvoljen s podporo SDS, ali Sova preiskuje financiranje SDS in medije s strani tujih gospodarskih organizacij. Nenapovedani obiski, zasliševanje uslužbencev, medijska gonja. . . Sova je vladna agencija in ustanovljena za pridobivanje, vrednotenje in posredovanje vladi informacij pomembnih za zagotavljanje varnosti, političnih in gospodarskih interesov države. Je SOVA zaznala povečanje nakupov medicinske opreme v kateri državi? Je zaznala epidemijo na Kitajskem? Je ugotovila, da podjetja iz BIH ne bodo dobavila tako potrebnih mask? Ali so veleposlaništva, ki imajo, roko na srce, tudi del obveščevalnih nalog, zaznala kakšne spremembe na trgu, kakšne nenavadne akcije kopičenja blagovnih rezerv? To je delo SOVE! In KNOVS, namesto, da je trošil svoj dragoceni čas, bi lahko povprašal Sovo o tem. In o migrantih. In o stanju na turško grški meji, ne pa, da se je pol leta Sova ukvarjala z neko Natašo. Očitno je, da je opozicija v Šarčevi vladi bila pri SOVI hiperaktivna v smeri nekakšnega voajerstva, namesto da bi se vprašala, ali izvaja naloge iz Zakona o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. Ljudje so se naslajali- kdo je lepa Nataša, čigava ljubica je, je bila ali bo, nikogar ni zanimalo ali se nam približuje nekaj, o čemer smo samo brali, gledali filme in bili srečni, da nas takrat še ni bilo na svetu. Inkubacijska doba, to je od okužbe z virusom Korona do izbruha bolezni, naj bi bila 14 dni, vsi okuženi po preteku tega časa, torej na novo, so na duši te vlade. Ne pozabite. In ne pozabite, da je politika tista, ki mora prepričati Levico, če ni z njo sklenila dogovora, da podpre aktivacijo 37. a člena Zakona o obrambi. Da gre vojska na južno mejo. Migranti niso virus free in virusi se nahajajo baje tudi v fekalijah, na odvrženih oblačilih, v zraku, ki ga izdihnejo. Indic, da se je vlada dogovorila z Levico pa je stavek predsednika Janeza Janše, ko omalovažujoče govori o tisto nekaj vojske, ki jo sploh še imamo. Štirikratni obrambni minister, trikratni predsednik vlade, človek, ki ga množice častijo, ker je tako rekoč brez vojske premagal tako rekoč tretjo najmočnejšo armado na svetu, je sedaj brez vojske. In do sedaj tega ni vedel, čeprav je ves čas ali v vladi ali v parlamentu. Naj nam Bog pomaga! Pa za konec še razmislek. Švica je z dekretom na eni strani odobrila in na račun vsakega nakazala 10% lanskoletnega dohodka, ZDA so namenile vsaki družini 2500 USD. Takoj. Brez več strani uredb, odlokov, posvetovanj. . . . Kdor hitro da, dvakrat da, pravi slovenski pregovor. Danes ga vsi razumemo še bolje. Pa zdravi ostanite!  

Tue, 24. Mar 2020 at 19:43

319 ogledov

Umik pred virusom  
Sedim ob oknu in razmišljam kaj mi pomeni karantena, poziv nove vlade k temu, da naj državljani ostanemo doma in s tem dejanjem pripomoremo k temu, da se bo nevarni covid19 širil počasneje. Meni osebno to dejanje ne pomeni veliko, prav tako ni veliko spremenil mojega načina življenja ali me s tem obremenil. Nimam občutka omejenosti, tesnobe ali ujetosti. Tako pač zasledim, da se ljudje počutijo v teh dneh. Zato se mi postavlja vprašanje, zakaj se tako počutijo? Kako se lahko počutiš ujeto, utesnjeno v lastnem domu in tesnobno v krogu družine? Marsikdo se bo v času karantene morda naučil, kaj pomeni živeti v krogu družine, se dobesedno spoznal z marsikom za katerega misli, da ga pozna, kajti živeti z nekom marsikdaj ne pomeni tudi poznati ga; se globlje povezal z otroci, morda le globlje spoznal sebe. Veliko ljudi bo po dolgem času prebralo knjigo, pogledalo film. Mestni utrip se je ustavil. Ni kavarnic, slaščičarn, ni restavracij, ni hitre hrane, ljudje so prisiljeni kuhati doma, zato so trgovine z živili temu primerno bolj obremenjene. Ni frizerskih salonov, ni kozmetičark, ni fitnes studiov, ni…Marsičesa ni, veliko ljudi je te dni zaskrbljenih kako bodo zaradi vladnih ukrepov preživeli, kaj bo z obrtjo, s katero si služijo kruh in kaj bo z ljudmi, ki jim dajejo delo, njihovimi družinami. Močno verjamem, da bo tem ljudem vlada z novimi ukrepi pomagala in stisko ublažila, a se zavedam, da ne bo lahko, saj karantena ugaša veliko dejavnosti, ki polnijo državni proračun, kar pomeni, da bo zaradi karantene imela manj denarja tudi država. Tega se nova vlada zaveda in tako tudi ukrepa, niža plače funkcionarjem, tiste najbolj izpostavljene, ki navkljub covid19 delajo in skrbijo, da imamo lahko vsi doma hrano, oskrbo v bolnicah, red na cestah in meji, pa bodo primerno nagradili. A karanteni navkljub se dogaja marsikaj. Marsikomu nova, 14. vlada ni po volji. Zato delajo vse, da bi jo čimprej zrušili. V navezi z MSM udrihajo po vladnih ukrepih. Dobre stvari spregledajo, jih zamolčijo, kar se jim zdi slabega pa prenapihnejo in med vrsticami hujskajo ljudi, jih pozivajo k vstajam in uporom. Izkrivljajo besede in manipulirajo z novicami, čemur nekdo, ki tekočemu dogajanju na politični sceni ne sledi, zlahka nasede. Demoniziranje Janše in ljudi okoli njega se torej nadaljuje. In kaj je tokrat slabega storil? Vprašanje, ki ga postavim marsikomu. Nihče nima odgovora, kaj bi bil razlog za takšno obnašanje. Vedenje nekaterih novinarjev in vplivnežev je dokaz, kako jih je strah tudi najmanjše spremembe. Družabna omrežja so polna zavajajočih informacij in pozivanj k uporu in vsi vemo kaj sledi, ko bo karantene konec. Levičarji bodo z izjemno pomočjo MSM in globoke države razbili Slovenijo in poskušali zrušiti popolnoma legitimno vlado. Karantena prinaša marsikaj. Ne samo strahu pred okužbo in skoraj gotovo smrtjo, če si že bolnik ali starejši, covid19 karantena prinaša tudi gospodarsko krizo, negotovost kako naprej, kako plačati račune in kako nahraniti družino, če si moral zaradi karantene zapreti lokal in svojo dejavnost. Kako plačati kredit, kako…? Kdaj bo konec in bomo življenje vrnili v stare tirnice? Koliko ljudem bo covid19 karantena vzela star način življenja? Sploh ne želim pomisliti, koliko ljudem jemlje covid19 življenja in jih še bo. Karantena daje misliti tudi, kaj je smisel življenja, kaj je zares pomembno in koliko pomembnih stvari gre v času brez karantene mimo nas. Čas z družino je ena takih stvari, kajti posedanje po kavarnicah, kjer otroka spustiš na igrala, ni čas z družino. Karantena nam torej tudi daje. Marsikomu daje čas za družino, morda celo novo priložnost tkanja tiste prepotrebne vezi, ki se je zaradi mestnega utripa že skoraj pretrgala. Marsikdo se bo zaradi zaprtih lokalov in omejenega druženja zato družil in se pogovarjal z družino. Spet drugim karantena jemlje, vzela jim je obrt, zaslužek, življenjsko delo in jim daje obdobje negotovosti in strahu. Strah pred boleznijo, pred smrtjo, obup zaradi negotovosti, ki jo prinaša ustavitev marsikaterega posla na eni strani Slovenije, na drugi pa spletkarjenje, manipuliranje z novicami, besede vzete iz konteksta, hujskanje naroda proti vladi, kljubovanje ukrepom in najbrž pripravljanje na državni udar, ko bo najhujše mimo. Ko bo nova vlada malo pokrpala in popravila, rešila domovino, ljudi in gospodarstvo, jo bodo zrušili. Upam, da se ljudje uprejo tistim, ki bodo to poskušali in s podporo 14. vladi pokazali svojo hvaležnost za njeno delo.  S skupnimi močmi bomo vse to prebrodili in premagali, če bomo ostali zdravi in živi. Ostanimo torej doma, in omejimo širjenje virusa z upoštevanjem navodil, s svojimi dejanji ne ogrožajmo drugih, tistih, ki delajo za nas. In ko bo tole minilo, bomo s skupnimi močmi ponovno vdihnili življenje lokalom, studiom, salonom, trgovinam, obrtem…ampak za ponovni vdih življenja moramo sami ostati živi. Pazite nase, ostanite zdravi, potrebovali bomo zdrave roke, da vrnemo življenje v stare tirnice, ker tokrat se ne spreminja le Slovenija, spreminja se svet, spreminja se utrip sveta in ja...nikoli več ne bo tako kot je bilo.

Zadnji komentarji

Hugo Flander :

4.02.2020 15:47

Zanimivo, za moj okus sicer razmišljanje, ki mu ni tuj kanček paranoje. Kakorkoli. Dotaknil bi se recimo oziranja po Švici. Švica je večnacionalna država in v Švici patriotizma ne definira nacionalna pripadnost, temveč državna pripadnost. Švicarju je Švica domovina. Torej, Švicar je švicarski patriot, ne glede na to, kateri naciji pripada njegov rod. Podoben odnos do patriotizma je imel Slovenec v Avstro-Ogrski monarhiji. Na Dunaju so v času WWI dobro vedeli, koga poslati na Soško fronto proti Lahom. Poslali so 87. celjski pešpolk. Zato Lahi niso osvojili Škabrijela. Slovenski vojak se je na Škabrijelu goreče boril za domovino Avstro-Ogrsko in seveda še bolj za svojo rodno grudo. Kot zanimivost bi spomnil, da ima Laško pivo ime po starih Vlahih, ki so bili v tem delu Slovenije nekoč staroselci. Slovencem pa so prodiranje globje na "Laško", prvi preprečili germanski Langobardi. Dalje, Kočevarji so bili nekoč, tam v 14.stoletju, prvi migranti, ki so kot pripadniki germanov emigrirali iz svoje domovine v domovino Slovencev. Imigrantom Slovenci nismo povzročali težav, saj so naselili praktično prazen prostor in ga jeli kultivirat. V stoletjih se je medtem na od Kočevarjev kultivirano Kočevsko priselilo mnogo Slovencev, ki so s Kočevarji živeli v sožitju. Veliko je bilo mešanih zakonov in leta 1941, ko so se Kočevarji pod vtisom nacizma odločili za selitev (cca 15.000) v nasilno izpraznjene domove Slovencev na spodnjem Štajerskem, so med njimi že prevladovali slovenski priimki. Seveda danes tista peščica Kočevarjev, ki je med in po WWII ostala ob svojih ognjiščih, govori slovensko in hkrati še vedno neguje spomin na svoje prednike.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kaj se dogaja, ko so »volitve« v Sloveniji?