Kaj se dogaja, ko so »volitve« v Sloveniji?
Jiri Kočica o volilnih vplivih različnih skupin in inštitucij
AR revija
Eseji

Sreda, 5. februar 2020 ob 08:36

Odpri galerijo

vir: wikimedia commons (volitve v Iraku)

 

 

Ženske volijo sladke laži

 

»Gender voting gap« je izraz v angleščini, ki opisuje statistično razliko med izbiro žensk in moških pri volitvah. V ZDA obstaja namreč izredno bogata statistika po vseh možnih kriterijih, ko gre za volilne rezultate… No, tudi za kriminal, a o tem morda kdaj drugič. In v teh statističnih podatkih lahko jasno vidimo tudi situacijo, ki se pri nas dogaja redno, le da pri nas ni možno teh rezultatov tako dobro analizirati, saj niso obdelani na način, da bi lahko videli dejansko stanje. No, vsaj za navadne državljane je to skrito…


Torej: ženske volijo bolj levo od moških. Odstotek žensk, ki voli bolj levo, je precej odvisen od tega, kakšnega porekla so, četudi tiste ženske, ki volijo najbolj podobno moškim (to so belke srednjih let, ki živijo z možem in z otroci), še vedno volijo nekaj odstotkov bolj levo od moških.

Ko gremo v bolj natančne analize, bomo videli, da priseljenci španskega porekla in črnci volijo še veliko bolj levo od povprečja. Pri tem zopet ženska populacija gre še korak naprej. Npr. pri zadnjih predsedniških volitvah so črnske ženske volile Trumpa le 6%, Clintonovo pa kar 91% ! (vir: https://www.pewresearch.org/fact-tank/2016/07/28/a-closer-look-at-the-gender-gap-in-presidential-voting/ )

Kljub temu, da pri nas take podrobne analize pri volitvah ne boste našli nikjer, vseeno lahko iz družbene stvarnosti, medijskega pritiska in šolskega sistema sklepamo, kako ogromen prepad mora biti med ženskimi in moškimi volilci, ko gre za nagnjenost v določeno politično smer.


Gre za preprosto evolucijsko razliko med ženskim in moškim volilnim telesom, pri čemer (statistično gledano) žensko volilno telo pričakuje od izvoljenih oseb predvsem to, da dobijo občutek, da bo zanje »poskrbljeno«. Pri tem laži in sladke besede seveda učinkujejo vsaj tako močno kot v vsakdanjem življenju: kar je torej evolucijsko zelo vzdržno v medosebnih odnosih in prinaša s sabo radosti življenja, se v politični stvarnosti, kjer stojijo med volivkami in kandidati podkupljeni mediji, prinaša lahko s sabo strahotne posledice.


Namreč spretni lažnivci in bleferji zelo hitro pridobijo v povprečju veliko zaupanje volivk, s čemer se bistveno spremenijo razmerja v političnih silah.

In čeprav ženske lahko uvidijo svojo napako ter takemu lažnivcu zamerijo ali ga izključijo iz nadaljnjega političnega življenja, bodo (STATISTIČNO GLEDANO!, ne bodite prosim užaljene tiste, ki ste veliko bolj racionalne in se zavedate evolucijskih razlik) vedno znova nasedle na laži.

Še enkrat prosim, da upoštevate, da govorim o statističnem povprečju, ne o točno določeni ženski. (V znanstveni študiji Cambridge Philosophical Society, John Archer, avtor povzema bistvene razlike med spoloma. Do članka lahko dostopate prosto: TUKAJ.)

Gre za evolucijsko naravnanost, ki vsakemu moškemu »osvajalcu« ženskega srca omogoča precej večje možnosti za uspeh, če ima »navit jezik« in če zna lepo govoriti ter se, (četudi z večjimi ali manjšimi lažmi), približati idejam, ki jih ima ženska o idealnem razmerju ali svojih idealiziranih predstavah odnosa.

Koruptivnost, nedržavotvornost, razpuščenost vseh osnovnih inštitucij države in s tem vedno večja moč elite bleferjev in lažnivcev se poveča, kar dodatno sproža v ženskem volilnem telesu še bolj izvorno evolucijsko »potrebo« po ugajanju alfa-samcem, katerih grobost v jemanju in izključevanju drugih se (spet statistično) pozna v večji volilni podpori.

Če povzamem: veliko je še prostora, da izboljšamo samozavedanje in avtorefleksijo glede evolucijskih slabosti, ki jih imamo. 

 

 

Tujska peta kolona

 

Iz evolucijskega gledišča je katera koli mala, tujerodna skupina, ki živi kot gost med ljudmi večjega gostiteljskega naroda, vedno vsaj malo ogrožena. Namreč gostiteljski narodi jo praktično vedno vidijo kot vsaj delno grožnjo, posebej še, če je kultura te skupine bistveno različna in se ne sklada v vseh pogledih s kulturo večjega naroda. V kolikor je mala skupina drugega naroda (bodisi priseljenci ali manjšina) že imela kolektivno slabe izkušnje z večinskim (ali pa manjšinskim) narodom, se ta njihov obojestranski strah in občutek obojestranske ogroženosti seveda še poveča.

Razlike v tem dojemanju stvarnosti so seveda odvisne še od mnogih drugih vzrokov (npr. kako je velik in močan matičen narod, koliko oddaljene so skupine manjšin od matičnega naroda (npr. različno dojemajo Slovence v Argentini kot pa Slovence v Avstriji), kako organizirana je država gostiteljica, kakšna je zgodovina odnosov med narodi …), a jedro tega odnosa je opisano v Hamiltonovem zakonu, ki določa stopnjo altruizma med člani neke živalske skupine.

Bolj kot so si genetsko podobni posamezniki ali skupine, večja je njihova medsebojna pripravljenost sodelovanja in altruizma.

Ta stopnja se sicer lahko spreminja s kulturnimi vzorci pri ljudeh, a je kljub temu neverjetno stabilna znotraj celotne biološke stvarnosti. Navsezadnje gre za »zakon«- o njem si lahko več preberete na wikipediji ali kakšnem bolj verodostojnem linku, npr. tukaj:

( https://www.britannica.com/science/animal-behavior/Function#ref1043131 )

Pri več različnih manjših skupinah različnih narodnosti lahko pride tudi do tega, da se te manjše skupine združujejo in vzpostavljajo enotno fronto proti večinskemu narodu. Do tega lahko pride celo v primeru, če sta ena in druga manjšinska skupina v svojih matičnih domovinah v dolgoletnih sporih, a sta vseeno v odnosu do gostiteljskega naroda genetsko bolj oddaljena.

Primer je lahko židovsko (paradoksalno, a v zadnjih letih precej izpostavljeno) podpiranje priseljevanja arabskih muslimanov v evropske države kljub temu, da so v svojih matičnih domovinah v večnih vojnah. Ker so oboji (torej Judje in Arabci) semitskega izvora, imajo biološko gledano mnogo bolj podobno genetsko »sliko« kot jo imajo v odnosu do evropskih narodov.

Podoben vzorec lahko vidimo tudi v Sloveniji, kjer npr. muslimanski Bošnjaki in Srbi v veliki meri sodelujejo in podpirajo drug drugega (npr. pomoč srbskega župana Jankovića muslimanskim Bošnjakom pri gradnji mošeje v Ljubljani), čeravno je še nedavno v BiH potekala zelo huda vojna med temi narodnostno- verskimi skupinami. Pri tem vpliva tudi jezik, saj je slovenščina precej drugačna od veliko bolj podobnima jezikoma srbščini oziroma bosanščini...

Slovenske volitve imajo v tem smislu močno in vplivno skupino, saj je v Sloveniji potomcev in tudi prve generacija priseljencev iz nekdanjih republik Jugoslavije res znaten odstotek.

Uradni podatki so zelo problematični, lahko pa vidimo, da se v literaturi pojavljajo različne številke. V reviji Geographica Slovenica iz leta 1991 Anton Gosar poda oceno 12% priseljencev iz nekdanjih republik SFRJ.

Bolj sveža ocena OECD je okrog 16% priseljencev (večinoma iz nekdanjih republik SFRJ). Če hočemo najti kakšen relevanten podatek na straneh vladnih služb ali statističnem uradu, bomo naleteli na precejšnje težave. Našli bomo vse drugo, le preproste ocene tega ne, saj so kriteriji izbire tako skrbno »izbrani«, da do teh reči sploh ni možno priti.


Še bolj zanimivo je, da od leta 2002 sploh ni bilo štetja prebivalcev po nacionalnosti. Na terenu sploh ne, a tudi zgolj po podatkih je praktično nemogoče priti do teh informacij.

 

 

Zadnje štetje prebivalstva, pri katerem je sploh bilo še postavljeno vprašanje o narodnostni opredelitvi, je bilo leta 2002 !!, v vseh naslednjih letih pa so se podatki »prilagajali« vedno večjemu pritisku »multikulti« agende in evropskih direktiv o raznolikosti. In tako v bistvu zmanjševali odstotek nestaroselcev tako, da imamo danes po uradnih podatkih le nekaj čez 5% tujcev kljub temu, da smo ves čas »uvažali« ljudi iz nekdanjih republik in kljub temu, da je bila tam vojna ter je v Slovenijo prišlo ogromno beguncev, od katerih jih je veliko tudi ostalo.

Seveda, težko je trditi nekaj brez vsakega trdnega vira, dokaza ali vsaj podatka, a zanimivo je to, da teh podatkov ni. Če v Združenih državah Amerike ni nobenega večjega problema dobiti podatke o volilnih preferencah črncev, belcev, žensk, različnih drugih kategorij, si tega v Sloveniji ne moremo niti prav misliti.

Že to, da si sploh drznem pisati o tem, sam čutim kot nekaj, kar utegne zveneti kot provokacija, tako zelo togo je vzpostavljena shema družbenega nadzora, po katerem je vsako omenjanje tujcev v Sloveniji že neke vrste grozni nacionalizem, rasizem ali pa kaj podobno »nespodobnega«.


Vendar na podlagi Hamiltonovega zakona in na podlagi nekaterih izkušenj (in vedno bolj vidnih volilnih prevar, ki jih pred sodišče skušata postaviti Vili Kovačič, Blaž Babič in morda še kdo), lahko sklepamo o obrisih večinsko levega volilnega telesa tujcev iz nekdanjih republik Jugoslavije. Prav tako lahko o tem sklepamo iz seznamov socialnih pomoči, socialnih stanovanj in drugih socialnih transferjev, kjer je možno celo dokaj natančno določiti odstotek priseljencev med temi prejemniki pomoči ali stanovanj že samo po priimkih. Jasno, da ne bomo pri tem mogli biti natančni do mere, kakršno bi si želeli v kakšni sociološki študiji (ali do mere, ki jo lahko dosežemo, če so ti podatki javni), bomo pa vseeno lahko videli, kako se ta vpliv na volilne rezultate skozi leta v Sloveniji povečuje skladno z večanjem števila priseljencev.

 

Neinformiranost, šolstvo, mediji

 

Medsebojna povezanost šolskega sistema in medijev ima svojo dolgo in kar grozljivo zgodovino v vseh socialističnih državah. Prav tako se dogaja ta povezava tudi v drugih, liberalno demokratičnih državah, a je znotraj socializma ta vez doživela svoje najbolj primitivno ideološko zlitje.

Šolski sistem, iz katerega so namenoma in z veliko vnemo izganjali klasične vsebine, je v svojem bistvu postajal pralnica možganov. To je potekalo praktično povsod- po celotni vertikali šolskega sistema in po vsej horizontali različnih strok in vsebin: od predmetov, ki so neposredno promovirali socializem in revolucionarne vsebine (npr. Samoupravljanje s temelji marksizma ali Obramba in zaščita) preko predmetov, ki so znotraj stroke promovirali enosmerno poveličevanje ideoloških shem marksizma (npr. sociologija, zgodovina, vse družboslovje nasploh) in vse do predmetov, ki so sicer imeli določeno neideološko strokovno zaledje, a so jih skozi kurikule »prilagodili« revolucionarnim potrebam (npr. slovenski jezik ali geografija ipd)… Šolski sistem je imel vgrajen tudi socialno aktivistični vidik organizacijskih vodenih struktur kot so npr. »pionirska organizacija«, »mladinska organizacija«, taborniki in še več različnih organizacijskih stuktur, ki so imele vse podobno funkcijo.


Pri tem so mediji skozi nenehno usmerjanje ljudi v določene miselne sheme ter z izrazito nagnjenostjo k obsojanju vsega, kar je odstopalo od partijske linije ustvarjali podlago, na kateri so potem lahko brez vsakega problema pognali novi rodovi intelektualcev brez vsake dejansko široke izobrazb in brez  vsake druge možne razlage.

Vse njihovo znanje je imelo izredno ozke okvirje, ki so ga določali parametri Marx-Engelsovih del, torej marksistični intelektualni klišeji, pri čemer je velik del medsebojnih polemik teh intelektualcev potekal skoraj v povsem sorodnih registrih: od trdih marksističnih linij Marx-Engelsa, preko gramscijevskih smeri bolj ciničnega iskanja retoričnih preobratov za pridobivanje premoči, do postmodernističnih prevalov, kakršne lahko beremo pri Žižku ali pri sodobnih marksističnih piscih, ki jih je v svojem znamenitem eksperimentu najbolj produktivno razkrinkal Alan Sokal pri t.i. »aferi Sokal«: https://en.wikipedia.org/wiki/Alan_Sokal . V svojem delu »Explaining Postmodernism« pa je samo strukturo idej in miselnih shem poznomarksističnih filozofov opisal Stephen Hicks.

 

Režimski mediji nekdanjih socialističnih držav so vzdrževali tovrstno javno sobo odmevov skupaj s šolstvom, da se je lahko javna debata nenehno vrtela v krogu enih in istih klišejev.

In četudi je današnja situacija v Evropi boljša, vsekakor prihaja še vedno do podobnih učinkov, saj se tako univerza kot tudi medijski prostor vedno bolj krčevito zapira v ideološko sobo odmevov, pri kateri ni nobene prave realne motivacije, da bi se novoodkrita znanja glede evolucijske psihologije, izboljšanih psihometričnih metod, nevroznanosti, evolucijsko-bioloških podlag v socioloških, psiholoških in drugih družbenih znanostih… vnesla v akademsko znanost in imela odmev tudi v medijih.


Če danes ne bi imeli vsaj približno odprtega polja interneta in družbenih omrežij, bi verjetno celo na Zahodu tavali v podobni temi, kakršna je bila v času socializma na vzhodu Evrope… Ali drugače: če ne bi v ZDA vztrajali na 1. amandmaju o svobodi govora in tiska, bi danes cel zahodni svet bil podoben srednjeveški dogmatični Evropi, v kateri je bilo težko misliti antične mislece, ne da bi ves čas ostajal v politično korektnem ozračju krščanske Univerze. Že samo mali vpogled v skromne začetke teh prebujanj antike, če beremo Zgodovino mojih težav od Abelarda, nam odpre okno v svet naše stvarnosti…

Tisto kar je danes najbolj boleče pa je seveda kultura ignorance, aktivne in afirmativne neinformiranosti, ki jo gojijo tako stari kot mladi in celo pregovorno, a očitno ne v vseh časih, vedoželjni mladostniki.

Namreč ob poplavi informacij in ob jasnih namigih glede tega, kako skozi Bayesov teorem verjetnosti iskati bolj verjetno resnične informacije ter jih z lahkoto spravljati naprej v obtok že z enim klikom, večina ljudi to raje zavrže in stopi daleč nazaj, tako rekoč v regresijo.

Gre za neke vrste anestetičen učinek preplavitve z informacijsko poplavo. Ljudje kot da ne zmorejo več energije, ki je potrebna za ločevanje bistvenega od nebistvenega. Namreč prazgodovinski čut za pomembno v naravi, za lepoto v prizoru, za vse tisto, kar povečuje možnost preživetja in daje evolucijsko prednost, torej »aisthesis«, se v tej poplavi informacij spreminja v (tu uporabi grško verzijo), anestezijo.

V neskončno vrsto nepomembnih »cute« prizorov mačk, lepotičk, prizorov sončnih zahodov in vzhodov iz počitniških destinacij ipd. Ljudje v malodušju truda kako pravilno misliti ne zmorejo niti pogleda več na nekaj, kar bi od njih zahtevalo malo večji miselni napor. Mediji seveda znantno podpirajo ta nivo, pri katerem je prag miselnega napora nekje med reality showi kot so »Bar« ali »Kmetija« in med tem, kar zahtevajo od gledalca turške nadaljevanke…

Tole v opombo pod črto:

Tudi, če dejansko niti ne načnemo teme, ki me sicer vseeno zelo zanima- to je lastniška struktura medijev (in seveda voditeljska struktura medijev pri slovenskih državnih medijih in njihovo financiranje), bomo morali kar hitro ugotoviti, da je za nami sto let delovanja medijev na en zelo specifičen način.

Ta vidik bom v kratkem skušal posebej obdelati v tekstu, ki ga pripravljam in kjer pokažem povezave med naslednjimi ljudmi, ki so v svojem bistvu so-oblikovali sodobno medijsko krajino. To so: Walter Lippman, Edward Bernays (nečak Sigmunda Freuda, ki mu je pomagal), Antonio Gramsci, Willi Muenzenberg, Lev Kulešev, Sergej Eisenstein. Gre namreč za to, da so ti ljudje, ki so konceptualno zasnovali sodobno propagando in jo oblikovali v najbolj ključnih vidikih, vse skupaj opisovali kot tehnologijo manipulacij z masami in pri tem uporabljali skoraj enake konceptualne opise, ter skozi machiavelistični in cinični način predvsem iskali moč.

Ta vidik medijev ostaja tudi danes skoraj povsem enako usmerjen, predvsem pa enako močno prisoten v sodobnem svetu.

Neurolingvistično programiranje, ki poteka skozi medijsko krajino, je neverjetno dovršeno in večinsko prebivalstvo pravzaprav ne more niti približno opaziti načine in globine, do katerih se naše preference skladajo s tem, na kar nas nagovorijo mediji.

V liberalnih okoljih, kjer so veliki sistemi hkrati tudi povezani s šolskimi sistemi, je ta vidik »informiranja« tako rekoč povsem zaprt. Le malo je posamenikov ali res malih skupin ljudi, ki zmorejo sploh pogledati stvari iz drugačnega zornega kota, še manj takih, ki vidijo strukture obvladovanja in pranja možganov skozi ta velikanski aparat.

 

 

Pravosodni sistem

 

Skoraj v vseh nekdanjih socialističnih državah je sodni sistem takoj po revolucijah oziroma državnih udarih bil drastično prilagojen funkciji podpore komunističnim huntam. V SFRJ in torej tudi v Sloveniji so med drugim mnoge sodnike povsem odstranili (tudi pobili) in na njihova mesta dajali celo delavce ali polpismene kmete, ki so potem pomagali pri odstranjevanju t.i. »sovražnikov sistema« na političnih procesih. Podobno kot pri šolstvu, je tudi pravosodje dobilo nova navodila, nov način dela in jasno usmeritev.

Ljubo Bavcon, en pomembnejših profesorjev na ljubljanski Pravni fakulteti je v splošnem delu učbenika kazenskega prava leta 1978 zapisal takole: »Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve … V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’ (Lenin I. str. 256–257), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom«.

Pri tem enakem »organiziranem zatiranju in sistematičnem boju proti ljudem drugačnih pogledov« je slovensko pravo ostajalo povsem do zadnjih trenutkov SFRJ. In pri osamosvojitvi, ko se je dejansko spremenil koncept prava, se ni zgodila niti ena sama reforma pravosodnega sistema. Še tistih nekaj zakonov, ki bi naj preprečili sodelovanje v pravosodnih procesih takim, ki so imeli za sabo v prejšnjem režimu drastična kršenja človekovih pravic, se preprosto ignorira…

Tako se je z vsakim letom, ko je Slovenija kot samostojna država vzpostavljala svojo novo »normalnost«, vedno bolj očitno večala pravosodna samopašnost in sapo jemajoča nesorazmernost v obsojanju ljudi, ki so bili praktično nedolžni ter v oproščanju obtožb ljudi, za katere je bilo kristalno jasno, da imajo tone masla na svojih glavah.
Za moje pojme je bil en najbolj ključnih momentov, po katerem je zadeva šla le še povsem v groteskne smeri, ko so praktično brez vsakega problema spustili t.i. »balkanske bojevnike«. (Tu   se povsem nazorno nakazuje očitno sodelovanje medijev tudi s pravosodjem- kdo bi namreč poimenoval več kot očitno mafijsko navezo balkanskih lopovov s popolnoma neprimernim imenom »bojevniki«? Kot bi želeli po balkanski vojni dobiti čimvečje simpatije vseh balkanskih bojevnikov, ki so kot vikendaški vojaki hodili v BiH in na Hrvaško? Skratka, po takih detajlih nevrolingvističnega programiranja lahko vidimo strahotno prevaro, ki poteka v nenehnem hodu ter ob tem pohodi vse, kar je vrednega, častnega in smiselnega.)
Sodni sistem je torej v tako veliki meri del globoke države in njenih lovk, da je pravzaprav res popolnoma razumljivo, da je Slovenija čisto na repu držav po zaupanju v pravosodje. Od držav OECD smo praktično na čistem repu. Večkratne obnove sodnih procesov pred volitvami, ko gre za politike opozicije, farsične obtožbe in ponarejanja dokazov proti mariborskemu županu, kupi napačnih odločitev ob umoru direktorja Kemijskega inštituta so samo en mali delček, ki si ga lahko na pamet po spominu takoj prikličem. Če bi o tem povprašali kakšno bolj kompetentno osebo, bi ta spisek verjetno bil ustrezno dolg, da bi z njim lahko bolj natančno videli, zakaj je naše zaupanje v pravosodje tako strahotno porazno, kar še dodatno ogroža varnost preko šibenja občutka pripadnosti slovenski družbi in posledične solidarnosti z žrtvami pravosodja.

Prozorno, sistematično vpletanje sodnega sistema v volitve je pokomentiralo celo Ustavno sodišče pri svojih obrazložitvah, ko so končno ustavili 14 let trajajočo farso procesa Patria.

 


Zato skoraj ni nobenega dvoma v to, da je to dejstvo, s katerim se bomo morali v Sloveniji soočit in verjetno v kratkem, če želimo še sploh obstati kot Slovenci v svoji državi, to drastično spremeniti in popraviti.

 

 

Štetje glasov na DVK

 

Moja izkušnja z državnimi inštitucijami, ki imajo delno prostovoljno in delno profesionalno bazo (npr. nekdanje Društvo slovenskih likovnih umetnikov, kjer sem bil precej aktiven) je tako, da profesionalni del zaposlenih praktično vodi vse. Tisti, ki so vedno znova izvoljeni in prihajajo v inštitucijo, so kot v angleški humoristični seriji Yes Minister v bistvu vedno znova nekakšne žrtve starih mačkov, ki poznajo vsak kotiček inštitucije in vse možne »finte«. Tako sem, ko sem videl sestavo DVK in to neverjetno naključje, da v celotni zasedbi profesionalnega dela naše državne volilne komisije ni praktično nobenega s tradicionalnim slovenskim imenom, seveda bil povsem šokiran.
Nočem seveda niti z najmanjšim kotičkom misli dejansko podvomit v njihovo res profesionalno delo, ampak samo to dejstvo, priznam, me je pred nekaj leti čisto šokiralo. Kako je res možno, da v Sloveniji, kjer je zdaj verjetno kakšnih 70% dokaj avtohtonih Slovencev s slovenskimi priimki in imeni (jaz konkretno nisem, saj je moj priimek Kočica posledica mojih prednikov iz Slovaške, kjer pa sebe imenujejo prav tako Slovenci, in so narod nam kar najbolj podobne genetske sestave  )…. No, kakorkoli, tukaj je link na zasedbo stalno zaposlenih na DVK: zaposleni

Še enkrat bi rad poudaril, da nočem nikakor vzbujati sum v delo komisije, a vendarle bi kot Slovenec, ki prepozna družbeno politične učinke Hamiltonovega zakona, sploh v zvezi s političnimi preferencmi strank,  resnično želel imeti v takih komisijah zaposlene ljudi, ki so vsaj na prvi pogled v nacionalnem smislu približno sorazmerno uravnoteženi glede na razmerja etnij v Sloveniji. Ne zaradi tega, ker bi dejansko sumil v njihovo delo že vnaprej, temveč nenazadnje že zaradi samega VIDEZA nepristranskosti, kar sicer pravniki radi poudarjajo pri pravosodnih odločitvah.
V tem smislu je ta del tega daljšega teksta kot analize volilnega dogajanja predvsem želja in namig, da se Slovenija normalizira in pri volitvah vzpostavi popolno zaupanje v volilni sistem, volilne rezultate in s tem tudi v demokratično izvoljene predstavnike. Tega v današnjem času seveda ni in v tem smislu se po vsakih volitvah pojavlja kup pomislekov in sumničenj tako v medijih kot tudi po družabnih omrežjih.

Ker ne gre za le nekaj obskurnih primerov, je seveda vloga vsakega takega sistema takojšnja vzpostavitev večjega zaupanja in večje transparentnosti vseh postopkov, morda tudi tega, da se na volitvah vsake toliko časa pojavijo tudi neodvisni opazovalci iz tujine…

 

Popolno nezaupanje in razkrajanje vrednostnih sistemov

 

V nekdanji SFRJ je bila družba, podobno kot v drugih komunističnih totalitarnih državah, prepredena z osebami, ki je tako ali drugače sodelovala s tajnimi službami. Nekateri so bili v to prisiljeni ali so tajne službe izkoristile njihove situacije in jih izsiljevale, nekateri so to delali iz večjih ali manjših koristi, nekaj jih je to delalo tudi iz golega užitka ali drugih psiholoških težav… Že pri tem, kako se rešit Pučnika v času, ko je Slovenija bila že odcepljena, so komunisti izvedli perfiden in res do obisti grozljiv načrt, saj so Pučnika domnevno »rehabilitirali« in ga s to potezo pred ljudmi prikazali kot nekdanjega člana Komunistične partije.
Gre res za globinsko pokvarjenost in strahoten cinizem, pri čemer ne smemo pozabiti na to, da je velik del tajnih služb imel vključene ljudi, ki so bili (vsaj takoj po vojni) tudi sami morilci v povojnih pobojih. Nočne patrulje, ki so prihajale po ljudi, če so se kakorkoli izrekali proti komunizmu, informbiro, nenehni strah pred tem, da te lahko sosed z nedolžno pripombo lokalnemu šefu tajne policije doživljenjsko zašije in sploh ne ve, da zaradi njega ne boš nikoli več videl svobode… vse to je v velikem delu naroda pustilo globoke posledice. Večje število priseljencev iz juga, ki jih ljudje niso poznali, smrtne obsodbe po vojni na javnih političnih procesih, večkratne zaostritve, pri katerih so sistematično delali »čistke« vseh, ki so imeli preveč jasno mnenje glede sistema, hrvaški tihi upor v 70-tih, imenovan »maspok«… vse te reči so v ljudstvu vzbujale strašno nezaupanje v soljudi.

To so dodatno vzpodbujali tudi sami člani tajnih služb, saj so oni pravzaprav edini zaupali drug drugemu vedoč, da je tajna zaveza, utemeljena v strahotnih pobojih po vojni, verjetno tudi najboljši možni iniciacijski obred za tako službo.


Po 1991 so bili arhivi praktično uničeni in dejansko je danes skoraj nemogoče dobiti podatke o tem, kaj se je dogajalo v Sloveniji skozi najhujše dele komunizma. Tako »zavarovanje« sicer ni bilo popolno, ker verjetno del kopij dokumentov še vedno ohranjajo v Beogradu, a tudi to ni nujno glede na vse te »skupne vladne seje«, nenehno sodelovanje v vseh možnih legalnih in ilegalnih političnih in gospodarskih podjemih.

Za elito, ki dejansko vlada Sloveniji, t.j. tvori najbolj vplivni del slovenske politične stvarnosti (in ji lahko rečemo globoka država), je zelo pomembno to, da med ljudmi ustvarijo čim večje nezaupanje, medsebojna sumničenja in nezmožnost kakršnega koli sodelovanja. Namreč šele tako izolirano ljudstvo dejansko nima nobene možnosti proti organizirani združbi, ki stvari med sabo povezuje in vzdržuje svoje delovanje z velikimi prevarami in krajo. In večje, ko so prevare, bolj so povezani v zločinu in več ljudi lahko tudi aktivirajo v tako početje. (Ali vsaj podkupijo).

V tem smislu so volitve, tako zgleda, ko vzamemo v obzir vse vidike manipulacij in vplivov, predvsem namenjene temu, da se ljudje počutijo vključene v sistem in hkrati dobijo občutek soudeležbe  pri oblasti.

Hkrati pa, seveda, dajo volitve lažno informacijo vsem zunanjim opazovalcem in postavijo stvari vedno znova v tak položaj, da je globoka država praktično nedotaknjena pri svojem obvladovanju vseh segmentov družbe. Celo takrat, ko vlado prevzamejo stranke t.i. desne provenience, je prestreljenost vseh političnih, medijskih, državnih inštitucij z zgoraj opisanimi oportunimi ali aktivnimi uničevalci Slovenije in slovenskosti naše domovine tako močna, da je zelo verjetno težko premikati karkoli v drugačne smeri.
Četudi sem sam zelo nezadovoljen s tem, da vlade z desnega pola niso začele aktivno reformirati in spreminjati pogojev za pogubna delovanja globoke države, sem do zdaj ves čas opravičeval njihove politične dejavnosti. Namreč nobena vlada ni mogla biti sestavljena popolnoma samostojno »desno«, temveč so bile vse »prestreljene« s kopico strank levega pola. Tako je bilo zaradi velike možnosti izsiljevanj zelo verjetno nemogoče narediti kakšno bistveno potezo v smeri globljih reform sodstva, šolstva, medijske zakonodaje ali sprememb pri vplivu ali lastništvu medijske krajine v Sloveniji… Še manj pa v smereh, ki jih obsojajo tudi v EU, ki je prav tako prestreljena z nesuverenističnimi, birokratsko razmišljujočimi dušami.

 

 

Vpliv Sorosa in njegovega »klana«

 

Pri zgornjem opisu vseh (ali vsaj večine) možnih vplivov na naše volitve sem želel opisati tudi vpliv Sorosa in številnih projudovskih aktivističnih skupin, kajti v branju Culture of Critique enega od najbolj prodornih evolucijskih psihologov na svetu, Kevina MacDonalda, se te skupine pojavljajo kot izredno pomembni akterji v manjšanju kohezijske moči določene gostiteljske družbe. Pri tem je Slovenija zaradi svoje siceršnje razdeljenosti in zaradi izredne majhnosti ter iz tega izvirajoče manipulabilnosti, resnično zelo ranljiva.

Že finančni vložek, ki ga npr. Soros uradno vloži v svoje kampanje za določen cilj, je dvakrat večji od našega celotnega proračuna (npr. zadnji tak javno znani cilj je bil, da bo skušal pomagati marginaliziranim skupinam kot so azilanti oziroma migranti, nevladne skupine LGBT+ in manjšine.. z 18 milijardami dolarjev, pri čemer je naš proračun približno dvakrat manjši. Seveda teh 18 milijard ni namenjenih samo Sloveniji, jasno, le želel sem pokazati strahotno moč, ki ždi za takimi odločitvami. Če vemo, da se Soros druži z ljudmi, ki so bodisi lastniki ali vsaj veliki delničarji v svetovnih bankah, vplivni nobelovci kot je npr. njegov dober prijatelj Stieglitz, potem si lahko tudi mislimo, da je njegov vpliv na financiranje preko velikih bančnih sistemov tudi znaten. Posebej še, če gre za manjše države- tak primer smo lahko relativno od blizu videli, ko je šlo za Makedonijo in za odstranjevanje domovinsko zavednih makedonskih politikov iz vrha njihove države, da se je lažje sprostila migrantska pot preko Balkana.
Od strokovnjaka, ki je celo življenje delal na mednarodnih inštitucijah v EU, a želi ostati neimenovan sem izvedel, da tak znesek, ki ga Soros javno oznani, pomeni vedno vsaj dvakratnik, kajti te nevladne organizacije so čisto po vseh državah dodatno financirane s strani samih držav, v katerih delujejo in je torej vložek po vsej verjetnosti veliko večji v realnem prostoru. Ta isti strokovnjak mi je v zasebnem pogovoru tudi povedal, da je struktura financiranja in podkupovanja evropskih birokratov in evropskih poslancev verjetno najcenejša vstopnica v izredno vplivno območje evropske politike, saj ni treba iti v nacionalne detajle in se na ravni EU direktiv ŽE odrejajo nacionalne usmeritve zakonodajnih procesov, hkrati pa jih v te smeri potem v domačih razmerjih silijo izredno glasne nevladne organizacije, ki jih Soros povsem obvladuje. Če je res, da so večinski mediji v veliki večini židovski lasti in prav tako usmerjeni v to isto smer, se ni treba čuditi, kako npr. celotna evropska medijska krajina in EU poslanci besno reagirajo, ko se Poljska hoče rešiti komunističnih sodnikov, ki niso bili lustrirani. Ali če se Madžarska želi izogniti migrantskim hordam in jim postavlja ograje na meji. Bojijo se namreč tega, da bi se spremembe utegnile poznati tudi drugje in bi nastala prevelika množica nepodkupljivega narodnega telesa, s katerim bi države utegnile pobegniti nadzoru nad volitvami in zakonodajo).
Slovenija pri vsem tem ostaja lahko obvladljiva. Kučanov klan, ki ga je opisoval že pokojni D. Slivnik, je dobro povezan s Sorosem in njegovimi izpostavami, vpletanje v politično kupčkanje in manipuliranjem z volivci in glasovi ostaja enako dejavno torej tudi s te strani.

 

 

Zaključek

 

Glede na to, da sam prihajam iz kulturniških in šolski krogov, seveda obstaja velika možnost, da sem v tej analizi spregledal kakšno večjo reč, ki ni na mojem miselnem »radarju« ali pa jo morda premalo dobro poznam. Prav tako obstaja možnost, da sem se v določenih rečeh zmotil in je realnost manj črna, kot jo slikam v tem tekstu. Toda situacija, v katero smo porinjeni kot Slovenci in kot davkoplačevalci, je vsekakor nek jasen pokazatelj, da stvari nikakor niso idealne in da so velike količine izposojenega denarja, ki gre že čez meje, od koder bo težko vračati, vsakemu zdravorazumskemu človeku sprožijo vsaj dvom, če že ne alarm.

Vsakdo, ki ima nekaj otrok ali že vnuke, lahko vidi, da je ob najmanjšem pretresu svetovne ekonomije Slovenija povsem ranljiva.

Četudi sem sam po svoji izobrazbi in po tem, kar me zanima, zelo oddaljen od ekonomskih poslov, mi je jasno, da s takimi deleži dolga in s takimi perspektivami v migrantski politiki ali v politiki, (kar zadeva medije, šolstvo, pravosodje, vojsko in policijo ter druga področja), Slovenija drsi v neizbežno hudo krizo.

Seveda pa srčno upam, da zavest o teh rečeh, ki jih opisujem, doseže volivce in jih naredi bolj samo-pozorne. Da bodo ženske šle na volitve z večjo previdnostjo in z večjo avtorefleksijo, da bodo moški stopili iz svojega piedestala vsevednosti in skušali vsaj v grobem pregledati programe in pomisliti na dejanske pomembne stvari, ki so se dogajale v enem ali drugem mandatu, mimo lažnjivih opisov večinskih medijev… Da bodo vsi pomislili na to, da ne gre za igrico ali nek hec, kakor je to bilo v socializmu, ko so volitve bile dejansko popolnoma votla reč, temveč imajo različne programske usmerjenosti strank (lahko) tudi različne učinke na realnost. Da bodo v sodobnem Zeitgeistu/družbenem ozračju sprenevedanj in laži zaradi zaupljivosti in potrebe po pomoči avtoritete starejših (ki pa v XXI. stoletju molče o dejanskosti) naplahtani mladi zmogli razumeti, da ni vsako glasno zavzemanje za dobrobit marginaliziranih skupin že samo po sebi rešitev celote, temveč je lahko le vaba, da gledamo stran od srži problema, kar potem omogoča največjim bogatašem izmed famoznih 1% obvladovat še veliko večji del politične stvarnosti. Itd.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 8. Jul 2020 at 10:58

141 ogledov

Narodnoosvobodilni boj?
Pri opazovanju kaotične protestniške scene, ki se zadnje časa odvija v prestolnici, delno pa tudi po drugih slovenskih mestih, lahko pridemo do enega ključnega ideološkega spoznanja. In sicer, da je Titova daleč največja, trajna politična zmaga bila v ustvarjanju blagovne znamke »osvoboditelja«. Gre za opis oz. kategorizacijo, ki mu jo večina obstoječih medijev, institucij in kulture v Sloveniji še vedno pripisujejo. Pogosto brez kakršnihkoli interpretativnih opomb ali dodatnih pojasnil. To pač preprosto je tako. »Jugoslovani bomo zmeraj imeli naš NOB, pa tudi če se svet jutri konča« je ljudska mentaliteta znatnega dela sodobnega slovenskega prebivalstva. Opravka imamo z neverjetno vplivnim izvornim mitom, ki ni bil podlaga zgolj za zgodovinsko legitimizacijo SFRJ v preteklosti, temveč igra ta kulturni fenomen podobno (ali celo enako) vlogo še danes. Gre za nevidno roko Josipa Broza, ki tudi po več desetletjih samostojne Slovenije, še zmeraj diktira sprejemljive moralne okvirje, v katerih se lahko sprejemajo politične odločitve današnjega dne.      Morda bo to marsikoga šokiralo, ampak Josip Broz Tito je bil komunist. Od dneva, ko je bil kot ruski vojni ujetnik v WW1 spuščen na prostost iz strani oktobrskih revolucionarjev in postal predan »rdeči agent« v Rusiji, do njegovega aresta v 1928 zaradi komunističnega terorizma v takratni kraljevini Jugoslaviji, vse do vojne in naprej do smrti. Da, verjetno niso bili vsi Partizani zagriženi revolucionarji. Čeprav je edini del njihove uniforme, ki je dejansko bil razmeroma standardiziran, le kapa, katero je krasila rdeča zvezda. Včasih skupaj s srpom in kladivom, včasih brez. Kot tudi niso vsi Domobranci bili fanatični nacionalsocialisti, verjetno, drugače bi se kot prostovoljci pridružili v Waffen-SS. Vendar je partizansko vodstvo definitivno bilo boljševistično. Delovali so pod sovjetskimi navodili moskovskega Kominterna že pred vojno in kot takšni sodelovali v akcijah Proti-imperialistične fronte, ki se je ustvarila pod okriljem 1939-Pakta o nenapadanju med Sovjetsko Zvezo in Tretjim Reichom. Šele po nemški invaziji v boljševistične teritorije leta 1941, se je pričela pod sovjetsko vojno propagando na novo izoblikovati t.i. »Proti-fašistična fronta«, katero razvajeni buržujski »Antifa« aktivisti iz današnjih filofaksov tako vneto ideološko romantizirajo. Torej, kdo je dejansko kriv, da so jugoslovanski komunisti postali krvavi zmagovalci WW2 na območju Balkana? Večinoma Angleži. Ti so po italijanski kapitulaciji 1943. leta iskali ustrezno paravojaško organizacijo, ki bi jo lahko podprli in integrirali v svojo proti-nemško strategijo na Balkanu. V tem času so namreč obstajale tri dovolj močne skupine, ki so imele zadostne uporniške kapacitete. V bistvu samo dve, ker so Pavelićevi Ustaši že bili v tesnem zavezništvu s Silami osi. Tako torej ostanejo Mihajlovićevi četniki in Titovi partizani. Ta prvi so bili večinoma Srbi, večinoma bivši vojaki Kraljevine. Ta drugi so bili, bog-si-ga-vedi-kako, komunisti. Britanci so dejansko prezirali komunizem, vendar je Churchill jasno pojasnil, da vojna ne napreduje najbolj rožnato. Ravno so se znebili Italijanov in tehtnica se počasi premika njim v prid, vendar je na obzorju še ogromno peklenskega bojevanja, ki pa se bo zgolj stopnjevalo, še posebej ko se bodo pričeli približevati očetnjavi, katero bodo Nemci branili za vsako ceno. Manj kot bo Nemcev, ki bodo takrat varovali Nemčijo, hitreje se bo vojna končala. V ta namen so bili pripravljeni podpreti kogarkoli, ki bi se učinkovito zoperstavil nemškim oboroženim silam – četudi je to komunist.   Mihajloviću je bil podan ultimat: uničiti morajo specifičen most do določenega datuma, ali pa bodo Angleži svojo podporo preusmerili brezobzirnim partizanom. Če malo pospešimo zgodbo, tega mosta niso nikoli uničili. Razlogov za to je kopico in poglavitnega verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Problem je bil, da tudi, če bi Četniki šli v polno ofenzivo in bi žrtvovali svoje enote in razstrelili most, bi ga Nemci preprosto ponovno osvojili in popravili, medtem pa bi nastradalo njihovo civilno prebivalstvo. Prav tako ni bilo jasno, če bodo Angleži dejansko podprli komuniste, še posebej ker je kralj Jugoslavije bil ves čas lojalen Angliji in je tudi po radijskih kanalih nagovarjal ljudstvo iz Britanije. Potrebno je tudi poudariti, da je Hitlerjeva Nemčija bila tista, ki je vodila proti-boljševiški upor v Evropi in ne Zahodne sile, ki so podpirale Sovjetsko Zvezo že dolga leta prej. Četniki so bili pravoslavni monarhisti in goreči proti-komunisti. Nekatere četniške skupine so sodelovale z Nemci proti komunizmu na Balkanu, če je Mihajlović to sam vedel/podpiral, pa je druga zgodba. Kljub temu je po vojni končal kot ena izmed mnogih umorjenih žrtev revolucije. Kot zanimivo zgodovinsko dejstvo – Četniki so bili prvi, ki so od Sil osi osvobodili evropsko mesto (Loznica, 1941). Tako se prične Titova igra prestolov, kjer postane mednarodni igralec ter se poveže z Zavezniki, katere pa pozneje precej komično izigra. Churchill kasneje to odločitev obžaluje do konca življenja. Ko se vojna prične bližati koncu in se Nemci začnejo iz vseh zasedenih dežel umikati nazaj v "Vaterland", napoči tudi čas, da Tito z vso zahodno podporo zadrži čim več Nemcev na Balkanu. V realnosti so se partizani izrazito zadržano lotevali borbe z Nemci. Roko na srce, verjetno noben človek ne bi ravno skakal od sreče, če bi izvedel, da je dobil novo nalogo, da mora ustaviti nemški vojni stroj. Ampak kljub vsem zavezniškim dogovorom, je vedno bolj izgledalo, kot da je Titova dejanska prioriteta konsolidirati politično oblast in konservirati čim več svojih čet za obračun z drugimi, in sicer bolj lokalnimi ter rivalskimi političnimi nasprotniki v takratni Jugoslaviji. Sedaj je namesto gozdov končno imel tudi svojo lastno prestolnico (Beograd) in palačo, iz katere je lahko dal videz legitimnega državnika pri planiranju bodočih akcij. Britancem je obljubil restavracijo ustavne monarhije in volitve. Vendar so volitve bile zgolj trik, da zadrži angleško podporo. V resnici je končni družbeni cilj za Titovo Jugoslavijo zmeraj bila vzpostavitev komunizma, kar je postalo kristalno jasno tudi zahodu, ko jim je pokazal svojo novo častno stražo, katera pa je bila odeta v uniforme po vzoru Sovjetov. Tito je namreč istočasno paktiral s Stalinom, tako da je omogočil prihod sovjetskih vojakov v Jugoslavijo, kjer so potem ti opravili večino preostalega fizičnega dela vojne. O sovjetski avtoriteti nad partizani bi tudi lahko napisali ogromno člankov. Razvidno je, da so jim bili naklonjeni ter poslušni in jih skušali kopirat v svojem terorističnem delovanju in političnih likvidacijah. Gotovo bi Stalin v tistem momentu v vsakem primeru vkorakal v Jugoslavijo, tudi če se ne bi mogel dogovoriti s Titom o detajlih. Na drugi strani pa sta realno življenje in politika kar kompleksni zadevi. Na primer, večina zgodovinarjev hrvaške Ustaše preprosto opredeli kot fašistično gibanje in kot takšno marionetno državo Italije. Sicer povsem drži, da so kot politična skupina imeli specifične nagnjenosti in se očitno bolje razumeli z eno stranjo kot kakšno drugo, ampak nič v zgodovini ni tako samoumevno in v kamen zapisano. V kakšni alternativni dimenziji, kjer so okoliščine in geopolitična strateštva malce spremenjena, bi lahko bili zavezniki s kom drugim. To ni izven potencialnih možnosti tega vesolja. Glede Tita lahko trdimo, da čeprav je vedno imel ambicijo nasilno in boljševistično vzpostaviti komunistično jugoslovansko strukturo, je ali že od samega začetka ali nekje kasneje želel določeno avtonomijo in suverenost ter ni hotel, da se Balkan preprosto aneksira kot dodatni sovjetski teritorij. Njegov spor s Stalinom v prihodnjih letih in politično manevriranje na mednarodni sceni to v neki meri tudi potrdita. V skladu z nemškim umikanjem, hkratno podporo tako izigranih Angležev kot Sovjetov, se Tito zmagoslavno razglasi za narodnega osvoboditelja, svoje komunistične čete pa prične mobilizirati za »pravo vojno«, to je vzpostavitev komunizma in pregon ali poboj vseh nasprotnikov revolucije. V končni fazi pomorijo več Slovencev kot vsi okupatorji skupaj, in to več ljudi po vojni kot med vojno. Zasežejo vso zasebno premoženje ljudi in v uspešne bivše avstro-ogrske tovarne po politični poti nastavijo partijce, ki so lojalni režimu. Prevzamejo šolstvo in medije po stilu Sovjetov in začnejo proces stroge ideološke cenzure ter raznarodovanja. V ustanove uvedejo obvezno srbohrvaščino in v Slovenijo ter Hrvaško pričnejo množično naseljevati tujce iz celega Balkana. Da bi preprečili masovno emigriranje iz novo nastalega bratskega delavskega raja, tesno zaprejo meje in tretirajo vsakega potencialnega emigranta kot »narodnega izdajalca«. Nekatere stvari se pozneje spremenijo, pogostokrat na boljše. Nekatere ostanejo enake, ali pa se celo poslabšajo. To ni predstavitev vloge Jugoslavije v hladni vojni ali Gibanja uvrščenih. Ampak tako je pri nas izgledal »narodnoosvobodilni boj«. Pred, med in takoj po vojni. To je zapuščina krvavo-rdeče zvezde, s katero lahko v Sloveniji legitimno protestiraš ali celo ponosno vkorakaš v nacionalni parlament z njo.

Tue, 7. Jul 2020 at 15:26

708 ogledov

Zločini komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 1. del
»Zato je potrebna tolikšna množica brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Streljali bomo in se umikali. Nemci nas ne bodo našli in bodo iz maščevalnosti požigali vasi. Po tem bodo vaščani, ki bodo ostali brez strehe sami prišli k nam in mi bomo na ta način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše, ne zemlje, ne živali, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo veliki rop. Težje bo s tistimi, ki imajo vsaj kakšno posest. Te bomo navezali nase s predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando. Tako bomo postopoma obredli vse kraje. Vaščan, ki ima polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce. Samo nesrečniki postanejo komunisti. Zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru.«                                                                           Moša Pijade, Bihač 1942   Moša Pijade   Tako je govoril Moša Pijade, eden vodilnih mož komunistične partije v Jugoslaviji daljnega leta 1942 na prvem zasedanju AVNOJA v Bosanskem Bihaču. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija diktatura, v kateri so bile grobo kršene temeljne človeške pravice. Sistem je dolgih 45 let sistematično kršil človekove pravice in zatiral narode Jugoslavije. Zločini proti človeštvu, katere je nad lastnimi državljani izvajala komunistična oblast v Jugoslaviji so tako ponižujoči in zatiralni, da jih v današnjem času skoraj ni mogoče več razumeti. Sistematično in namerno so začeli uničevati narode že med drugo svetovno vojno. Z ustrahovanjem in represijo so zgradili kult nedotakljivih, z lažmi in prevarami pa so ta kult vzdrževali skozi 45 let trajanja njihove oblasti.  Že leta 1941 so ustanovili VOS-varnostno obveščevalno službo. To je bila skrivna partijska oborožena formacija, ustanovljena meseca avgusta 1941 in je delovala v okvirju OF. Njena naloga je bila »izslediti in uničiti« dejanske in domnevne nasprotnike komunistične partije in partizanskega gibanja. V kratkem času od 1941-1942 so pripadniki VOS-a likvidirali najmanj 941 oseb na Slovenskem. Njihove žrtve so bili vidnejši predstavniki predvojne oblasti, veliki kmetje, duhovniki, intelektualci, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični revoluciji. Vsi ti ljudje so bili Slovenci. Najbolj aktivni so bili v letu 1942, ko so samo v pol leta usmrtili vsaj še 853 Slovencev. (1) Februarja leta 1944 je bila VOS ukinjena, maja pa je bil ustanovljen »oddelek za zaščito naroda« OZNA, vojaške formacije VOS-a so bile prerazporejene v enote vojske državne varnosti VDV, posebne enote za boj proti domačim izdajalcem. Kasneje se preimenujejo v KNOJ-Korpus narodne obrambe Jugoslavije. OZNA je v mesecu maju, juniju in juliju leta 1945 , torej neposredno po vojni organizirala in izvedla najobsežnejše izvensodne pomore v zgodovini Jugoslovanskih narodov. Organizirani genocid nad ujetimi Slovenci, Hrvati, Srbi in pripadniki drugih narodov bivše skupne države ter manjšinami, ki so živele na takratnem ozemlju te države. Revolucionarni teror z doktrino »razrednega boja«, ki predstavlja osnovo komunistične ideologije. Brez sojenja so množično pobijali civile in vojake, ženske in otroke. Največ žrtev je utrpel Hrvaški narod. Samo na področju Slovenije je evidentiranih 700 grobišč povojnih pobojev s približno 100 tisoč žrtvami, na Hrvaškem preko 900 grobišč z približno 90 tisoč pobitimi ljudmi. V Sloveniji so najbolj znana  grobišča v Kočevskem Rogu, na Teharjah pri Celju, v rudniku Huda Jama pri Laškem. V Srbiji do zdaj odkritih 552 grobišč, s cca. 130 tisoč žrtvami, so pa raziskave glede tega še v teku.  (1) OZNA je neposredno po vojni poleg zaporov ustanavljala koncentracijska taborišča in sicer osem na področju Slovenije. Teharje, Šentvid nad Ljubljano (škofovi zavodi), Škofja Loka, Studenci-Maribor, Bresternica, Strnišče pri Ptuju, Hrastovec pri Svetem Lenartu v Slovenskih goricah in Filovci v Prekmurju. Teharje in Šentvid nad Ljubljano sta bili taborišči smrti, saj so večino zaprtih izvensodno usmrtili. Zapornike iz Teharij na Zasavskem in širši okolici Celja, iz ŠT. Vida pa so jih vozili na morišča v Kočevski Rog. V Teharju je bilo poleg okrog 4000 Domobrancev, zaprtih tudi več 100 civilov, v ŠT. nad Ljubljano pa poleg civilov in Domobrancev tudi pripadniki drugih vojaških formacij iz območja Jugoslavije. Skupaj okoli 35 tisoč ljudi. Velika večina zgoraj naštetih je svoje življenje končala v neoznačenih jamah, rudniških jaških in tankovskih jarkih. Poleg zgoraj naštetih taborišč, je bilo taborišče Škofja Loka namenjeno mladoletnim Domobranskim vojakom. Vsa ostala so bila namenjena civilnemu prebivalstvu. Največje civilno taborišče je bilo Strnišče pri Ptuju, kjer so bili zaprti pripadniki nemške narodne manjšine (8-10 tisoč). Mnogi, predvsem otroci so v teh taboriščih zaradi bolezni, izčrpanosti in podhranjenosti umrli, mnogi pa so bili pobiti. Uradnih številk zaradi uničenja arhivov ni mogoče navesti, je pa ocena, da je bilo v letu 1945 v taboriščih zaprtih okoli 80 tisoč ljudi. Velika večina jih leži v kakem od 700-ih grobišč na ozemlju Slovenije. Vsa koncentracijska taborišča so bila uradno ukinjena leta 1945, neuradno pa v letu 1952, nekatera pa so delovala še v 70 ih letih. (2) Ena hujših kršitev oblik represije in kršitve temeljnih človekovih pravic je bilo tudi ustanavljanje sodišč narodne časti. Namenjena so bila za sojenje "simpatizerjem" oziroma "pomočnikom okupatorja". V njihovo pristojnost je sodilo obravnavanje naslednjih kaznivih dejanj: politično, kulturno, umetniško, pravno, gospodarsko ali kakršno koli drugo sodelovanje z okupatorjem, opravičevanje okupacije, obsojanje NOB in vzdrževanja prijateljskih vezi z okupatorjem. Namen ustanovitve teh sodišč je bil zaplemba in kraja zasebne  lastnine in ustvarjanje državnega sektorja. Ta sodišča so dala komunistični oblasti popolnoma proste roke in na podlagi sodb sodišč narodne časti je bilo samo v Sloveniji odvzeto 99% vseh podjetij v zasebni lasti, zaplemba vseh strojev, zemljišč in stavb na teh zemljiščih. Lastniki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, smrt ali izgon in odvzem državljanskih pravic. Na podlagi teh enakih sodb je bil v letih 1945 in 1946 izveden največji rop v zgodovini Slovenskega naroda. Komunistični veljaki so se polastili vsega, česar so si poželeli. Hiše, vile, umetniška dela, dragocenosti, zlatnina, pohištvo, trgovsko blago, hrana itd. Vse to je bilo odvzeto »legalno«, na podlagi sodb sodišča narodne časti, ki so bila kot rečeno, ena hujših kršitev temeljnih človeških pravic. (3). Huda kršitev je bila tudi agrarna reforma, o kateri pa sem obširno pisal v prejšnjem eseju. Če je komunistična oblast v letih 1945-1946 in 1947 obračunala, odvzela premoženje in lastnino ter pomorila veliko večino svojih nasprotnikov, je leta 1948 začela čistiti tudi svoje vrste. Zaradi spora (informbiro) s Stalinom (zločincem, ki je dal pobiti preko 100 milijonov ljudi in na lestvici najhujših kriminalcev zaseda prvo mesto), sicer pa Titovim prijateljem in vzornikom, so v Jugoslaviji aretirali in zaprli funkcionarje, ki so bili naklonjeni Stalinu. Tito in Stalin Ravno zaradi dejanskih in domnevnih prosovjetskih privržencev  je bil leta 1949 ustanovljen tudi zloglasni zapor na Golem otoku, poleg tega so "neposlušne komuniste" dajali še v zapore na Svetem Grguru, Ugljanu in v nekatere druge kaznilnice, kot je Bileća. Po dostopnih podatkih je bilo vse skupaj administrativno kaznovanih 11.694 oseb, sodno kaznovanih pa 5.037 oseb. (4) Svoboda veroizpovedi, ki prav tako sodi med temeljne človekove pravice, je bila v Jugoslaviji ukinjena in ni bila del novega normativnega in vrednostnega sistema v komunistični diktaturi. Slovenska Katoliška cerkev je bila označena za sovražnika številka ena predvsem zato, ker je bila edina organizirana sila izven komunistične partije. Po partijski logiki je bilo treba tega sovražnika onemogočiti in po možnosti uničiti, v vsakem primeru pa zmanjšati njegov vpliv na prebivalstvo, ki je bilo do leta 1945 izrazito navezano na Katoliško cerkev, saj se je za katolike izreklo 97% Slovenskega naroda v letu 1938. Zato se je že med vojno pričelo odkrito in surovo preganjanje Cerkve kot inštitucije in njenih predstavnikov in vernikov. Skozi celotno obdobje komunistične revolucije (1941-1945) je bila Katoliška cerkev tarča napadov, diskriminacije in zločinskih napadov na duhovnike in nune. Slovenska Katoliška Cerkev, je skozi celotno obdobje okupacije (tudi na delu Nemške okupacijske cone) maševala in pridigala v slovenskem jeziku. Zaradi tega in zato, ker so duhovniki jasno in glasno izražali nasprotovanje komunistični revoluciji, so mnogi med njimi postali žrtve komunističnih morilcev in zloglasnega VOS-a.  Škof Gregorij Rožman je bil že med vojno označen za izdajalca in nasprotnika OF pa čeprav je iz zapora reševal vidne člane komunistične partije, med drugimi tudi Franceta Kidriča. Po vojni je bil obsojen ( v odsotnosti) na 18 let prisilnega dela, izgubo državljanskih pravic za dobo 10-ih let in zaplembo celotnega premoženja. Po pritožbi mu je bilo odvzeto tudi državljanstvo. Umrl je v izgonu. Od leta 2013 je pokopan v Ljubljanski stolnici. Drugi vidni član Slovenske Katoliške Cerkve, Lambert Ehrlich, izraziti protikomunist in proti nacist, je bil usmrčen leta 1942. Skupaj s študentom Viktorjem Rojicem , ga je usmrtil FRANC STADLER -PEPE, večkrat odlikovan, narodni heroj, ( V resnici pa okoreli zločinec brez vesti) (op.a.),  ki je usmrtil tudi Bana Dravske pokrajine DR. Marka Natlačena. (5) Po letu 1945 se je pričel odprt lov na Katoliške Duhovnike in redovnice. Hišne preiskave, zaplembe premoženja, množične aretacije in sodni procesi, potem stanovanjsko utesnjevanje, odvzem volilnih pravic, ukinjanje cerkvenih šol, ukinitev verouka v šolah in omejevanje verskega tiska. Z agrarno reformo so cerkvi zasegli veliko večino premoženja, iz bolnišnic so odpuščali redovnice. V časopisih, radijskih oddajah, na odrih gledališč in političnih mitingih so se vrstili napadi na Duhovnike in redovnice ter Cerkve na splošno. Ženske redovne skupnosti so bile še posebej preganjane. Usode redovnic še niso raziskane in so premalo znane. Dejstvo pa je, da je od okoli 900 redovnic, ki so leta 1945 delovale na ozemlju Slovenije, povojni teror preživelo izredno malo redovnic. Po maju 1945 so polagoma izginile iz javnosti in že njihova obleka je v povojnih letih izzivala hude represalije. Leta 1946 od meseca junija vodil generalni vikar ANTON VOVK. Še istega leta je bil imenovan za pomožnega škofa, po smrti Gregorija Rožmana leta 1959 pa je postal Škof.  Na svoji koži je izkusil vso brezobzirnost in krutost komunističnega sistema, hkrati pa je na njegovem primeru najlepše videna vsa mržnja in prezir komunističnih oblastnikov do Slovenske Katoliške Cerkve. »Ljudska oblast« ga je z  pritiski, več kot sto zasliševanji, stalnimi nadzorom na škofiji in več atentati poniževala in mu onemogočala delo in normalno življenje. Bil je tudi tarča več poizkusov atentatov in fizičnih obračunavanj: Leta 1947 v Kočevju in Dolenjskih Toplicah, na Bledu in Škofji Loki leta 1951. V Novem  Mestu pa so ga januarja leta 1952 polili z bencinom in zažgali. Za atentatom je stala SDV.  Napadi na Katoliško cerkev so se nadaljevali vse do propada Jugoslovanske države. Po letu 1960, ko je režim uvidel, da z nenehnimi napadi pravzaprav krepi moč Cerkve, se je poslužil bolj prefinjenih prijemov. Med duhovniki je komunistični sistem vzpostavil mrežo sodelavcev. Nekateri so bili prostovoljci, večina pa je sodelovala pod prisilo, saj so UDBOVSKI zaupniki prav o vsakem vedeli kakšno pikantno podrobnost (mnogo tega je bilo seveda popolnoma izmišljenih laži), ki bi ga v javnosti prikazala kot nemoralnega in umazanega. Katoliško prebivalstvo, ki je kljub strogemu nadzoru oblasti še vedno sprejemalo Katoliško Cerkev kot vrhovno ustanovo, je bilo pod hudim pritiskom. Sveti zakramenti kot so Krst, Obhajilo in Birma so bili praktično prepovedani in zasmehovani. Prav tako je bilo prepovedano praznovanje Velike Noči, Božiča in ostalih verskih praznikov. Do leta 1967 je bila za praznovanje verskih  praznikov zagrožena stroga zaporna kazen v trajanju od 4 do 10 let. Kasneje so bili neuradno dovoljena praznovanja tudi v cerkvah, vendar pod strogim nadzorom in vnaprej določenimi berili. (6) Komunistična oblast je namerno uničevala kulturno dediščino Slovenskega naroda. S požiganjem gradov, cerkva in ostalih objektov, ki so slovenski narod na kakršen koli način povezovali z nemškim ali avstrijskim narodom, s katolicizmom in Avstro-ogrsko Monarhijo ter s plenjenjem, ropanjem in uničevanjem kulturnih dobrin, kulturnih znamenitosti in krajo narodnega bogastva. Kljub zanikanju režimskih zgodovinarjev Repeta in Pirjevca, je komunistična oblast dokazano izvajala etnično čiščenje na področju cele Jugoslavije. Najbolj očiten primer etničnega čiščenja je zločin nad nemško manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. Že leta 1944, na krščanski Božič so iz »osvobojenih« ozemelj na Hrvaškem deportirali vse moške, stare med 18 in 45 let, in vse ženske, stare med 18 in 30 let v živinskih vagonih. Moške so izvensodno pobili na področju Slovenije in Hrvaške, ženske pa so bile deportirane v Rusijo, kamor so bile prodane kot sužnje. Na Hrvaškem se je tako 200 tisoč pripadnikov nemške manjšine, ki je stoletja živela na tem področju, čez noč spremenilo v begunce, deportirance in žrtve krutega komunističnega režima. Več kot 45 tisoč otrok mlajših od 14 let  je bilo premeščeno v koncentracijska taborišča komunistične partije na Hrvaškem, kjer so jih nasilno preimenovali (jim dali Slovanska imena), ločili sorojence in jih poslali v različne dele države, da bi ustvarili nove »vzorne« državljane komunistične Jugoslavije. Preobrazba, ki se je vršila v taboriščih je terjala življenja približno 6 tisoč otrok, ki so umrli od lakote, bolezni in posledic mučenja, kateremu so bili podvrženi.  Več kot 20 tisoč jih je bilo poslanih v sirotišnice po celi Jugoslaviji, usoda preostalih 20 tisoč je neznana, saj so komunisti še pred odstopom z oblasti uničili skoraj vso dokumentacijo o zločinih katere so počeli v imenu »ljudske oblasti«. (7) V Sloveniji so leta 1945  morali skoraj vsi Kočevarski Nemci zapustiti Domovino. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili, so jugoslovanske oblasti na osnovi AVNOJskih sklepov razlastile in potem izgnale. Veliko Kočevarjev je umrlo v taboriščih, predvsem v Strnišču in Teharjah . Leta 1941 je bilo na širšem območju Kočevske okoli 12.500 Kočevarjev. Povojnega etničnega čiščenja jih ni preživelo več kot 8.000. Njihova trupla še vedno trohnijo po gozdovih Kočevskega Roga, na smetišču v Teharju in okolici Maribora. Italijanski civilisti iz Istre so maja 1945 končali svoja življenja v Fojbah. Najbolj znani morišči italijanskih civilov sta fojba pri Bazovici in fojba pri Opčinah, ki skupaj skrivata približno 2500 žrtev.  Poleg teh dveh največjih, je še kar nekaj neraziskanih jam, ki skrivajo izvensodno pobite Italijane. Zločini partizanske vojske nad Cigani/ Romi, še v času druge svetovne vojne so dobro znani. Ocenjuje se, da je pod nasiljem komunistov svoje življenje končalo okoli 850 pripadnikov Romov. Iz zgoraj zapisanih zgodovinskih dejstev, je razvidno, da je Jugoslavija bila zločinska diktatura, ki je temeljila na kraji, nasilju in psihičnem terorju nad svojimi državljani. V Jugoslaviji je neposredno po drugi svetovni vojni življenje izgubilo okoli 900 tisoč ljudi, več kot milijon pa jih je bilo izgnanih ali jih samovoljno pobegnilo. Te številke uvrščajo opevanega diktatorja Tita na deseto mesto na lestvici največjih morilcev v zgodovini.  Jugoslavije je imela med leti 1945-1953 najstrožji režim v Evropi, strožji kot Vzhodna Nemčija, Poljska, Češkoslovaška. Režim je bil najbolj podoben Stalinovem režimu v Sovjetski zvezi. Po letu 1953, ko obubožanemu narodu ni bilo mogoče več kaj vzeti, ukrasti ali nacionalizirati, so se komunistični oblastniki spomnili novih metod kraje in izvrševanja zločinov. O tem bo govoril drugi del zapisa.     (1)Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, Dr. Vida Deželak Barič: Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej. (2) https://www.zaveza.si/kaj-je-treba-vedeti/komunisticna-koncentracijska-taborisca-v-sloveniji/ (3) https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=13224 (4) https://si.rbth.com/zgodovina/81838-informbiro-tito-stalin (5) https://www.casnik.si/komunisti-in-vera-v-sloveniji-po-prevzemu-oblasti-po-koncu-druge-svetovne-vojne/ (6) https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/1680-gregorij-rozman, https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/2303-lambert-ehrlich, https://www.casnik.si/komunisti-in-vera-v-sloveniji-po-prevzemu-oblasti-po-koncu-druge-svetovne-vojne/ (7) https://komunistickizlocini.net/2020/06/26/oko-45-000-djece-podunavskih-nijemaca-naslo-se-u-titovim-logorima-majke-su-otpremljene-kao-ropkinje-u-rusiju/

Sun, 5. Jul 2020 at 16:06

188 ogledov

Kolumna Aleša Ernecla: Intervju z prof. Kevinom MacDonaldom
Pomemben intervju z enim izmed najbolj zanimivih evolucijskih psihologov na svetu, dr. prof. Kevinom MacDonaldom, ki je s svojimi tremi knjigami dodobra pretresel javnost, saj je skozi precizni znanstveni aparat prinesel vpogled v evolucijske strategije določenih etničnih skupin. Gre za knjige, katerih vpliv je verjetno izredno velik, hkrati z vplivom pa je tudi zavračanje njegovega dela izredno ostro. Tukaj je nekaj linkov na njegova pomembnejša dela: People That Shall Dwell Alone Culture of Critique Individualism and the Western Liberal Tradition: Evolutionary Origins, History, and Prospects for the Future LINK na veliki intervju  

Thu, 2. Jul 2020 at 15:35

1184 ogledov

Tempirana jugo bomba
Zagovorniki priseljevanja iz držav bivše Jugoslavije trdijo, da je dolžnost države Slovenije gmotno in drugače pomagati tem »novim narodom«, da ohranijo svojo etnično identiteto s katero so prišli v Slovenijo, češ da so tudi oni državljani in davkoplačevalci ter zato zaslužijo, da se javno financira in podpira ohranjanje njihove identitete. Ne samo, da tak pristop ne more in ne sme obveljati, kajti potem se ti priseljenci ne bodo nikoli asimilirali, to je prilagodili na življenje vSloveniji, govorili v Slovenskem jeziku in sprejeli našo kulturo za svojo, pač pa s takim ravnanjem država Slovenija spodkopava samo sebe.Ohranjanje etnične identitete narodov pomeni ohranjanje občutka pripadnosti tujim skupnostim, skupnostim s središčem v drugih državah in posledično tudi tem državam. Slovenska država naj bi po tej logiki bila dolžna spodbujati te ljudi na to, da se pri delu prebivalcev ohranja in krepi občutek pripadnosti tujini in s tem odtujenost od Slovenije, namesto da bi jih spodbujala za to, da bi ti ljudje začutili pripadnost slovenski državi in slovenski narodni skupnosti. Dejstvo je, da če se nekdo počuti Hrvata ali Srba, potem bo tudi čutil določeno navezanost na Hrvaško oz. Srbijo. Seveda je lahko tak prebivalec v večini situacij lojalen in neproblematičen državljan Slovenije, vendar do Slovenije ne bo čutil tiste pripadnosti in navezanosti kot Slovenec, ki nima rezervne domovine drugje. Skratka, vsaka popuščanja v tej smeri bodo generiraledržavljane Slovenije z deljeno identiteto, z deljenim občutkom pripadnosti in z nepopolno in nezanesljivo lojalnostjo državi Sloveniji. Trditev, da je država Slovenija dolžna na kakršen koli način podpirati njihove etnične potrebe zato, ker tudi oni plačujejo davke Republiki Sloveniji pa izhaja iz nerazumevanja vloge nacionalne države in koncepta človekovih pravic. Priseljenci so prišli v Slovenijo prostovoljno kot ekonomski migranti, prišli so s trebuhom za kruhom. Prišli so v Slovenijo po denar, ne pa po svoje kolektivnenacionalne pravice. In taki, ki so prišli po denar, kolektivnih nacionalnih pravic tudi ne potrebujejo in jih ne zaslužijo. Če jim pravica do rabe lastnega jezika v javnosti, do šolanja otrok v svojem jeziku in gojenja svoje kulture toliko pomeni, da brez teh dobrin ne morejo živeti, naj lepo ostanejo doma, kjer imajo teh dobrin v izobilju. Če pa se odločijo oditi v tuje kraje, pa pomeni, da lahko shajajo tudi brez njih, in so se hkrati dolžni podrediti večinskemu prebivalstvu.Če dobijo v Sloveniji pravico do prebivanja, začasnega ali trajnega, in pravico do državljanstva, je to zgolj in samo dobra volja države Slovenije, da jim to dopusti in za kar bi oni morali biti hvaležni. In če jim država Slovenija te dobrine daje, ima pravico od njih tudi kaj zahtevati. Recimo, da v zameno za pravico do bivanja v slovenski državni hiši, pustijo svojo kulturo, svoj jezik in svoje navade v svoji bivši domovini ter sprejmejo slovensko kulturo, jezik, in navade. Po vsem tem času, skoraj 5 letih, je očitno, da sem imel takrat prav, kajti divjanje, ki ga v Ljubljani in po vseh večjih mestih po Sloveniji trenutno povzročajo otroci teh istih neprilagojenih« priseljencev, in oni sami v družbi Slovenskih Jugo-nostalgikov in funkcionarjev prejšnjega sistema, ki večinoma ne obvladajo Slovenskega jezika, ne poznajo navad države v kateri živijo in ne sprejemajo slovenske kulture za svojo, še več, več kot očitno jo celo sovražijo in se tega več niti ne bojijo povedati, je doseglo višek potrpljenja Slovenskega naroda. Multikulturni koncept kolektivnih pravic izhaja iz logike, da so priseljenci upravičeni do enakih pravic kot jih uživajo v matični državi, če pa jim jih država gostiteljica noče dati, pa je to kršenje človekovih pravic, ksenofobija, šovinizem, fašizem itd. Priseljencev, ki pridejo v Slovenijo z nacionalno misijo širiti v njej srbstvo, jugo nostalgijo, ali kako drugo kulturo na račun izrivanja slovenstva, Slovenija ne potrebuje, in si jih tudi ne želi. Tu se gredo dušebrižniki iz naše levice večje borce za pravice južnjakov od južnjakov samih in s tem rušijo identiteto Slovenskega naroda. https://reporter.si/…/priseljevanje-v-slovenijo-iz-drzav-na…

Wed, 1. Jul 2020 at 14:57

117 ogledov

Plečnikova nagrada za arhitekturo
Mošeja v Ljubljani Letošnjo Plečnikovo nagrado je dobila skupina arhitektov, ki so ustvarili mošejo v Ljubljani. Gre za znan arhitketurni biro Bevk-Perović, katerih dela so že prej bila v mnogih slovenskih mestih predmet debat. Tisto, kar je pri tem delu že takoj na prvi pogled zelo problematično, je neverjetna podobnost s sosednjo stavbo, ki se nahaja le nekaj deset metrov od mošeje in sicer gre za skladišče pivovarne Union. Zgornjo fotografijo sem zanalašč le malo spremenil in to tako, da niti ni zelo profesionalno, kajti hotel sem, da se vidi, kaj sem spremenil: izbrisal sem napis Pivovarna Union in malo povišal stari dimnik pivovarne. Ko naredimo to malo spremembico, je podobnost tako zelo boleča, da človek najprej pomisli: a so se hecali? No, naslednja misel takih ljudi, ki se ukvarjamo z umetnostjo in poznamo različne "duhovite" poteze postmodernizma in avantgardnih umetnikov (pa tudi sodobnih umetnikov, seveda): ali je možno, da je sestava komisije za Plečnikovo nagrado to nagrado dodelila na način, da se po postmodernistično pošalijo iz igre podob, kjer se stavbe tako rekoč skoraj dotikajo, vsebina pa bi bila iz njihovega postmodernega vidika vsekakor marksistična maksima: "religija je opij za ljudstvo"- kajti vsebinsko gledano je na eni strani alkohol (ki je prepovedan v islamu) in na drugi strani religija islama. Bi bilo to možno ali sem samo jaz tako čudaško sopostavil ta dva sosedna (vrhunska?) primera arhitekture? No, naj povem moje dejansko mnenje: zame je oboje (tako mošeja kot tudi kockasto skladišče) modernističen, minimalističen tujek/odklon/del razkroja, kakršne je opisal v svojih odličnih tekstih o slabi arhitekturi Roger Scruton (tukaj en link na njegov intervju o "pogrdotenju" arhitekture- LINK) Tehnotektura (mislim, da gre za pojem, ki ga je uporabljal Heidegger) z najbolj enoplastno "metafiziko", ki prav na vseh ravneh deluje kot subverzija našega naroda in naše tradicije. Kocka, raketa in blok iz 50tih s skupnimi balkoni bi bil najbolj hiter približek, če bi komu morali opisati to arhitekturo z besedami... Država Katar, ki je mošejo financirala, ima salafistično smer suni islama. Zelo trda verzija, obrnjena v korenine in res polnokrvno "fundamentalna" (naslanja se namreč na prve tri generacije islamske kulture takoj po uvedbi islama v 6 stoletju s prerokom Mohamedom). Po mojem mnenju taki fundamentalni obliki vračanja v izhodišča pred 1400 leti skoraj ni para v svetovnih religijah. Logosa v tem miselnem okolju praktično ni. Naj povem en primer, da bo bolj razumljivo: Ko sem delal v Cazinu na enem kiparskem simpoziju, mi je direktor kulturnega doma, ki je vodil ta simpozij povedal, da so mu salafisti (ki so se med vojno v BiH naselili po mnogih krajih Bosne) grozili, da naj neha s tem kiparskim simpozijem, ker je prepovedano klesat kakršne koli podobe v islamu. Šlo je za osebno grožnjo- salafisti so prišli na njegov dom v Cazinu. To se je zgodilo pred 20 leti!  Cazin je le dobih 160 km oddaljen od Ljubljane, in ob večjih skupnostih salafistov so po tem delu BiH tudi mnogi centri za migrante, ki so večinoma islamskega izvora... Vem, da je večinsko islamsko prebivalstvo Bosne nesalafistične smeri- gre za bosanske muslimane, ki se večinoma naslanjajo na sufistične smeri islama.  A že dolgo (vsaj 20 let) so v BiH prisotni mnogi muslimanski učitelji in misionarji različnih tradicij, ki so prišli pomagat muslimanom v vojni na tem območju.Vsekakor ne bi rad naivno čakal na to, da mi prepovedo likovno ustvarjat in prepovedo misliti svet skozi logos (ne le mitos); da mi prepovedo stvari, za katere se je borilo na tisoče mojih in naših evropskih prednikov... Kajti ne gre le zato, da bi se bal, da me ne bo kdo stigmatiziral kot "politično nekorektno" osebo. Ali bognedaj "rasista".. Gre za nekaj, kar dela Evropo evropsko, zmožno sobivanja razlik, hkrati pa zmožno ohranjanja svoje bistvene naravnanosti k vedenju, znanju, mišljenju in nenehnemu ustvarjalnemu potencialu. Radikalizacija je stvar pranja možganov, stvar prepričevanja, stvar moči znotraj neke skupnosti in vpliva nanjo. Manjšina lahko brez vsakega problema vodi večino, spomnimo se na to, kako so v vsaki četi partizanov bili en do trije partijski voditelji- komisarji, ki so poskrbeli za radikalizacijo večine v četi. Večina je vedno itak nekako mirna, trpna, žal... Zato je nujno, da postavljamo stvari v kontekste, ki razgaljajo laži in iščemo resnico. Četudi je ta taka, da nam včasih kakšno zagode...

Wed, 1. Jul 2020 at 13:58

655 ogledov

Jugoslavija, 3.del:  »Industrijska revolucija« in obubožano kmetijstvo po socialistično.
»Praktično ničesar ni mogoče napraviti. Nobene spremembe na boljše niso mogoče.«                                                                                                                 Edvard Kardelj    In kako prav je Edvard Kardelj imel takrat, ko je izrekel te besede, še sam ni vedel. Delavci v Jugoslaviji so se začeli čedalje bolj upirati samoupravnem socializmu, čedalje več je bilo zahtev po neodvisnih sindikatih, pozivov po stavkah in po novi »industrijski revoluciji«, ki bi bila nujno potrebna, saj je bila večina Jugoslovanskih podjetij kadrovsko in tehnološko podhranjenih. Finančno so bila podjetja v celoti podrejena državi, vodili pa so jih direktorji brez ustreznih kompetenc in znanja. Vodstva tovarn so bila nastavljana politično, kadri so se izbirali izključno po pripadnosti komunističnemu sistemu. Vedno bolj so se pojavljale govorice, o tem, da je »Jugoslovanska industrijska revolucija« brezsramna laž komunističnega sistema, in da je industrija Jugoslovanske države na isti oziroma nižji točki, kot je bila pred drugo svetovno vojno let 1939. Le redki pogumni posamezniki so se drznili govoriti o stvareh, ki so se dogajale neposredno po drugi svetovni vojni, v letih 1945-1952, ko je komunistična partija utrjevala svojo oblast in v teh sedmih letih uvedla najstrožji boljševiški sistem na svetu. Čiščenje političnih nasprotnikov, ustanavljanje koncentracijskih taborišč, uničevanje literature, kraja družbenega premoženja in zaplemba tovarn, popolna podreditev šolstva in vseh javnih služb, uničevanje dokazov o povojnih pobojih in prikrivanje zločinov komunističnega sistema, ter ustvarjanje novega človeka-Jugoslovana, na podlagi zgodovinskih neresnic in lažnega »bratstva in enotnosti«. Tako je bilo prepovedano govoriti o predvojni Jugoslaviji, o medvojnem dogajanju (razen slavospevov komunistični revoluciji in partizanski vojski). Vsako izražanje po nacionalne pripadnosti v javnem življenju je bilo označeno za nacionalizem in posledično za fašizem. O nacizmu je komunistični sistem le nerad govoril, saj so bile povezave med Nacističnim sistemom, ki je vladal v Nemčiji in komunističnim, ki je bil na oblasti v Jugoslaviji tako očitne, da je bilo to jasno vidno vsakemu državljanu Jugoslavije. Glavni namen vseh teh represivnih ukrepov je bil, da se med ljudi vnese prepričanje, da se je zgodovina začela leta 1945 s prihodom komunistov na oblast. Življenje pred letom  1945 pa se je prikazovalo kot nekaj nazadnjaškega in ne človeka vredno življenje. Dejstva govorijo povsem drugo zgodbo. Če pogledamo samo tako imenovano »industrijsko revolucijo« komunistične partije, nam hitro postane jasno, da (skoraj) niso zgradili ali ustanovili  nobene tovarne ali podjetja. Še več, večina paradnih konjev Slovenskega gospodarstva v času prejšnje države, je izviralo iz časov Avstro ogrske monarhije. Poglejmo samo nekaj primerov: Paradni konji Jugoslovanskega gospodarstva v Sloveniji, Železarne Ravne, Jesenice in Štore niso nastale v komunizmu, Tam so samo obstale na ravni iz leta 1939, ko se je dejansko industrializacija Jugoslavije končala. Železarna Jesenice je nastala 1869 kot Kranjska industrijska družba. Železarna RAVNE je začela delovati leta 1807, ko so se združile delavnice grofa Thurna in ŽELEZARNA PREVALJE, ŽELEZARNA ŠTORE pa je začela obratovati 1845 leta. TAM-tovarno avtomobilov Maribor so zgradili Nemci v letih 1941-1942 kot proizvodnjo letalskih delov. DELAMARIS je nastala leta 1879, GORENJE je nastalo leta 1919 iz delavnic Špehove domačije. Leta 1950 preimenovano v Okrajno kovinsko podjetje GORENJE. KRKA ali deželna lekarna NOVO MESTO je nastala leta 1570, leta 1954 se podržavi in preimenuje v MESTNO LEKARNO NOVO MESTO. PEKO je ustanovljen leta 1910 . Lastnik Peter Kozina. ALPINA je nastala iz zadrug čevljarskih delavnic, ki so se povezale leta 1932. Ime ALPINA obstaja od leta 1951, po nacionalizaciji. SAVSKE ELEKTRARNE so bile ustanovljene leta 1914, večina Hidroelektrarn je bila zgrajena pred obdobjem komunizma na Slovenskem. HE FALA leta 1913. PIVOVARNA LAŠKO nastane 1825 leta, PIVOVARNA UNION 1864 leta, RADENSKA 1869 leta, POMURKA-mesna industrija 1922 leta kot Tovarna mesnih izdelkov, ŠUMI 1876 leta, KOLINSKA 1908 leta kot Kolinska tovarna kavnih primesi, MLINOTEST 1804 leta pod imenom FLUCOV mlin. SALONIT ANHOVO 1920 leta, PAPIRNICA VEVČE 1842 leta, TOVARNA CELULOZE 1931 leta, PALOMA 1885 leta , tovarna papirja KOLIČEVO 1920 leta , PAPIRNICA RADEČE 1725 leta, LEPENKA TRŽIČ 1888 leta, INDUS 1933, LTH tovarna hladilnikov 1933 leta, KOPITARNA SEVNICA 1886 leta, TOVARNA USNJA ŠOŠOTANJ 1788 leta, KIK Kamnik 1852 leta, TOBAČNA LJUBLJANA 1871 leta, TOVARNA DUŠIKA RUŠE 1918 leta, LITOSTROJ 1919 leta, EMO CELJE 1894 leta,  LUKA KOPER 1882 leta, JELOVICA 1905 leta, CINKARNA CELJE 1873 leta, ILIRIJA 1908 leta, SAVA KRANJ 1920 leta. BELINKA, TKI HRASTNIK PINUS ARBA so nastale v Avstro ogrski monarhiji, po prvi svetovni vojni pa še HELIOS, AERO,TANIN… Tudi paradni »konj« gradnje avtocest in socialističnih blokovskih naselij v Sloveniji, podjetje SCT je bil ustanovljeno leta 1873 kot Stavbena družba Ljubljana, METALNA MARIBOR 1920 leta , CEMENTARNA TRBOVLJE 1876 leta, STEKLARNA ROGAŠKA 1921 leta, STEKLARNA HRASTNIK 1860 leta.(1) (2) Tekstilna podjetja POLZELA 1926 leta, INTEX 1926 leta, KONUS 1894...Predvsem v letih 1920 do 1939 v Sloveniji tekstilna podjetja doživijo nesluten razvoj in razcvet. Kmalu po letu 1945 in prevzemu oblasti s strani komunistične partije, se jih večina prestrukturira in združi. Večina neslavno propade v socialističnem samoupravljanju. Iz vsega zgoraj naštetega je razvidno, da komunizem ni gradil tovarn in da ni prinesel napredka. Ravno nasprotno, v 45 letih vladavine mu je uspelo večino teh tovarn izropati, uničiti in popeljati v propad. Tako kot z večino nakradenih stvari, tudi z tovarnami niso znali upravljati, za kar pa je bil glavni razlog neznanje. Večina šolanih ljudi, gospodarstvenikov in podjetnikov ni podpirala OF niti partizanske vojske. Zato jih je komunistična oblast med vojno in neposredno po njej dala ubiti. Velika večina teh ljudi še vedno leži v neoznačenih grobovih širom nekdanje Jugoslavije. Le manjšemu delu se je uspelo prebiti v tujino. Predvsem v Argentino, kjer je danes tudi veliko teh ljudi uspešnih podjetnikov. Tako se je »industrijska revolucija« izvajala povsem po istem kopitu kot »ljudska revolucija«, ki je bila samo boj za oblast komunistične partije. Na direktorska mesta pokradenih, nacionaliziranih podjetij so bili nastavljeni ljudje brez vsakega znanja in kompetenc. Partijski kadri s tremi leti osnovne šole, lojalni ljudje sistema. Tako gospodarstvo ni moglo preživeti. To je resnica o  Jugoslovanski industrializaciji. Sicer so v zgornjem sestavku zajeta samo Slovenska podjetja. Je bilo pa po celotnem ozemlju Jugoslavije isto. Dejstvo je, da je gospodarski razcvet Slovenija doživela v Avstro-ogrski monarhiji in predvojni Kraljevini Jugoslaviji. V socialistični, samoupravni Jugoslaviji pa je doživela njegov zlom in zaton. Res je, da je večina teh podjetij dočakala osamosvojitev Slovenije, in da so nekatera propadla po odcepitvi od Jugoslavije, kar zagovorniki prejšnjega sistema tako vneto in navdušeno ponavljajo. Vendar je treba vedeti, da se v Sloveniji ni nikoli izpeljala LUSTRACIJA, da so bili direktorji teh podjetij tako v Jugoslaviji kot samostojni Sloveniji isti ljudje, da se v podjetja ni vlagalo, da so bila to tehnološko zaostala, nerazvita podjetja. V nekaterih podjetjih so imeli stroje še iz 19 stoletja! Zaradi izgube trgov v bivši Jugoslaviji, kjer so divjale krvave »bratske« vojne med narodi, zaradi prej omenjene tehnološke in kadrovske zaostalosti, zaradi korupcije in visoke zadolženosti teh podjetij, je bil njihov propad neizogiben in pričakovan. (1) Sicer pa se je Jugoslovanska komunistična oblast zelo rada hvalila z Jugoslovansko avtomobilsko industrijo in jo predstavljala kot vrhunsko. Res je, da je bila avtomobilska industrija razširjena in da se je kar nekaj vozil proizvajalo v Jugoslaviji, vendar tukaj ni šlo za vozila namenjena za izvoz v razvite države, temveč bolj za izvoz na trge nerazvitih, socialističnih in zaostalih držav. Tako so se v Kragujevcu(Srbija) proizvajala vozila Zastava. Vsa so bila izdelana po Fiatovih licencah. Leta 1960 so začeli proizvajati Zastavo 600, ljudsko ime FIČO. Izdelan po Italijanski licenci Fiat 600. Leta 1971-Zastava 101 izdelan po Fiatovi licenci Fiat 128, YUGO- leta 1980 so ga začeli izdelovati po licenci Fiata 127, Zastava 128 ista licenca kot zastava 101-fiat 128, Yugo Florida 1988 po licenci Fiat Tipo. Torej v nobenem primeru ne gre za delo Jugoslovanskih inženirjev in strokovnjakov. Še več, »YUGO«  je bil propadli načrt Italijanskega Fiata za naslednika fiata 127. Podarili so ga Zastavi, kjer pa so ga uspeli še bolj uničiti kot po načrtih, saj ni bilo pravega znanja niti denarja za razvoj, zato je bil ta avto prava katastrofa na štirih kolesih. V Sloveniji je krožila šala , da je najpomembnejša stvar ta, da ima ogrevano zadnje steklo, da te ne zebe v roke, ko ga potiskaš po cesti. Tudi Slovenija je nosila pomemben delež Jugoslovanske avtomobilske industrije, najprej sta leta 1964 TOMOS in CITROEN ustanovila podjetje CIMOS, kjer so ob Spačku, Amiju, Diani, Visi, GS-u izdelovali tudi popularni AX. V Novem Mestu so celo sestavljali znanega Minija 1000. Renaulte so sprva sestavljali v Litostroju, kasneje pa so proizvodnjo preselili v Novo Mesto, kjer so kasneje izdelovali tudi popularne Renault 5. Tovarna IMV je tudi edina tovarna avtomobilske industrije v Jugoslaviji, ki je svoje izdelke prodajala na zahodni trg, zahtevnejšim kupcem. V Sarajevu so leta 1965 začeli proizvajati model Prinz 1300 po licenci NSU. Leta 1972 so po licenci VW izdelovali slavnega Hrošča do leta 1976, nato pa so sestavljali Golfa. Skupaj so izdelali cca 30.000 hroščev in 150.000 vozil Golf. V KIKINDI(Srbija) je Livarna Kikinda konec šestdesetih let pričela sodelovati z Oplom, ki je od vojvodinske tovarne kupoval različne odlitke, leta 1977 pa je sodelovanje preraslo tudi v skupno podjetje IDA (Industrija delova automobila). Želja je bila, da bi sestavljali vozila Kadett,  Ascona, Senator in Omega. Izdelali so skupno 38.700 Oplov. Še dandanes so glasne govorice, da so pravzaprav vozila sestavljali v Nemčiji in jih že sestavljene prepeljali v Srbijo, kjer so samo zamenjali oznake in jih poslali na trg. Tovorna vozila so izdelovali tudi v Mariboru (TAM) in Priboju (FAP), traktorje pa v Novem Beogradu (IMT), Rakovici (IMR), Bjelovarju (Tomo Vinković) in na Reki (Torpedo). Jugoslovanska avtomobilska industrija ni imela svojih idej, niti dovolj inženirjev, da bi lahko izdelala  lastno Jugoslovansko vozilo, pa vendar je ta industrija predstavljala velik del gospodarstva Jugoslavije. Večina vozil se je izvažala v Iran, Turčijo, Irak, Egipt in ostale države članice gibanja neuvrščenih držav. Jugoslovanski državljani so se vozili večinoma v vozilih Zastave, saj so bila cenovno najugodnejša in čakalna doba je bila najkrajša- 6 mesecev. Iz vsega zgoraj zapisanega sledi preprosto dejstvo, da Jugoslavija ni imela niti ene znamke, ki bi imela kak večji pomen v tujini. Tehnološka raven izdelkov in njihova kvaliteta je bila ničelna, izdelava pa podpovprečna. (2) V agrikulturi je bila prva poteza redistribucija zemlje z zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji iz leta 1945. Imetje Nemcev, Italijanov, "kolaborantov", bank, zasebnih podjetij in cerkve je bilo nacionalizirano. Zgornja meja za zasebno lastništvo zemlje je bila postavljena pri 45 hektarjih. Za posest cerkve je bil določen zemljiški maksimum 10 hektarjev. Ker pa je že agrikulturna reforma v 20-ih letih 20. stoletja vzpostavila razmeroma egalitarno strukturo v jugoslovanski agrikulturi, se je omenjeni ukrep nanašal samo na enajst odstotkov zemlje v zasebni lasti. Ta zemlja je bila razdeljena približno 70 tisoč družinam, večinoma družinam partizanov.  Leta 1945 je bil razglašen tudi splošni odpust dolgov kmetov. Prvi ukrepi agrarne reforme so se nanašali na razlastitev zemljišč, ki so presegala 45 hektarjev skupne površine, drugi pa na razdeljevanje zemlje tistim, ki naj bi jo sami obdelovali. V ta namen je bil ustanovljen zemljiški sklad agrarne reforme, v katerega so povojne oblasti evidentirale razlaščeno zemljo, ki je postala državna lastnina. Razlastitve so potekale tudi po merilu ali je lastnik obdeloval zemljo sam s svojo družino ali pa z najeto delovno silo. Temeljni cilj agrarne reforme oziroma njenega prvega zakonskega akta Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji je bil bolj odprava tako imenovanega "izkoriščevalskega značaja" zasebne lastnine kot pa odprava zasebne lastnine nasploh. Ustava iz januarja 1946 formalno zagotavlja zasebno lastnino v gospodarstvu, glede zemljiške lastnine pa je določeno, da lahko zemlja pripada tistim, ki jo obdelujejo, in da velika zemljiška posest ne more biti v zasebnih rokah. Januarja leta 1949 se komunisti odločijo za kolektivizacijo kmetijstva po sovjetskem vzgledu. To je prineslo prisilno včlanjevanje kmetov v kmetijske zadruge, prisilno izročanje zemlje, živine, orodja in poslopij v družbeno last. Kot svojo last so lahko obdržali največ 1 hektar zemljišč (ohišnica) in največ eno žival. Kolektivizacija je v procesu socialistične preobrazbe podeželja praktično pomenila odpravo kmeta kot družbenega sloja. Kmet je v komunizmu predmet posmeha, ničvreden človek, in ravno v Jugoslaviji se je tudi uveljavila »žaljivka«, »ti si kmet«. Pa čeravno ta ne pomeni nič slabega. Šele v zadnjih desetih letih se status kmetov v Sloveniji počasi pobira zaradi tega grobega posega komunistične oblasti v temeljne človekove pravice. (3) Leta 1953 Zvezna skupščina FLRJ uzakoni tako imenovano »drugo agrarno reformo«, ki je pripeljala do popolne nacionalizacije vseh kmetijskih zemljišč v Jugoslaviji. Z omenjeno agrarno reformo so samo v Sloveniji zaplenili več kot 260.000 hektarjev zemljišč, ki so bili odvzeta nekaj več kot 11.000 pravnim lastnikom. Določen je bil zemljiški minimum 10 hektarjev orne zemlje. Agrarna reforma je bila še en zločinski odlok komunističnih oblastnikov, ki so na ta način dokazovali, da človeško življenje v komunizmu ni vredno ničesar.  Kot antipod  zasebni lastnini so ustanovili zloglasne kmetijske zadruge, ki so postale osnova socialistične graditve vasi in življenja na vasi. Na urbanističnem področju pa so simbol kolektivizacije  predstavljali zadružni domovi. (V Sloveniji jih je bilo okoli 700). Veliko število predvojnih veleposestnikov je bilo bodisi ubitih v povojnih procesih, bodisi izgnanih ali popolnoma obubožanih, saj jim je oblast že leta 1945, neposredno po vojni, odpeljala živino in pobrala več letne pridelke zaradi lakote, ki je v Jugoslaviji trajala skozi celotno leto 1945. Agrarna reforma je še danes, v letu 2020, predmet mnogih sporov v denacionalizacijskih postopkih, ki se vlečejo vse od leta 1992. (3)(4) Kot je razvidno iz zgornjega zapisa, Jugoslavija in komunistični oblastniki, ki so ji vladali, niso gradili tovarn in podjetij, temveč so ta ista podjetja na grob način odvzeli od pravih lastnikov in jih v 45 letih svojega vladanja popolnoma uničili, jih naredili za nekonkurenčne in nezmožne preživeti gospodarsko krizo, ki je v Jugoslaviji trajalo od leta 1945 pa do klavrnega propada leta 1991. Enako velja za kmetijstvo, ki je zaradi vseh mogočih reform doživljalo ponižanje za ponižanjem, vse dokler ni bilo popolnoma izropano in na kolenih.   Viri : (1) http://www.demokracija.si/fokus/kako-miha-kordis-se-naprej-prodaja-mit-da-je-slovenijo-in-jugoslavijo-industrializiral-socializem-poglejte-dejstva.html (2) http://www.avtomanija.com/default.asp?rb=4&id=262 (3) https://www.casnik.si/druga-agrarna-reforma-v-jugoslaviji/ (4) https://radiostudent.si/politika/ponudba-in-prevpraševanje/povojna-leta-v-jugoslaviji              

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kaj se dogaja, ko so »volitve« v Sloveniji?