Kaj se dogaja, ko so »volitve« v Sloveniji?
Jiri Kočica o volilnih vplivih različnih skupin in inštitucij
AR revija
Eseji

Sreda, 5. februar 2020 ob 08:36

Odpri galerijo

vir: wikimedia commons (volitve v Iraku)

 

 

Ženske volijo sladke laži

 

»Gender voting gap« je izraz v angleščini, ki opisuje statistično razliko med izbiro žensk in moških pri volitvah. V ZDA obstaja namreč izredno bogata statistika po vseh možnih kriterijih, ko gre za volilne rezultate… No, tudi za kriminal, a o tem morda kdaj drugič. In v teh statističnih podatkih lahko jasno vidimo tudi situacijo, ki se pri nas dogaja redno, le da pri nas ni možno teh rezultatov tako dobro analizirati, saj niso obdelani na način, da bi lahko videli dejansko stanje. No, vsaj za navadne državljane je to skrito…


Torej: ženske volijo bolj levo od moških. Odstotek žensk, ki voli bolj levo, je precej odvisen od tega, kakšnega porekla so, četudi tiste ženske, ki volijo najbolj podobno moškim (to so belke srednjih let, ki živijo z možem in z otroci), še vedno volijo nekaj odstotkov bolj levo od moških.

Ko gremo v bolj natančne analize, bomo videli, da priseljenci španskega porekla in črnci volijo še veliko bolj levo od povprečja. Pri tem zopet ženska populacija gre še korak naprej. Npr. pri zadnjih predsedniških volitvah so črnske ženske volile Trumpa le 6%, Clintonovo pa kar 91% ! (vir: https://www.pewresearch.org/fact-tank/2016/07/28/a-closer-look-at-the-gender-gap-in-presidential-voting/ )

Kljub temu, da pri nas take podrobne analize pri volitvah ne boste našli nikjer, vseeno lahko iz družbene stvarnosti, medijskega pritiska in šolskega sistema sklepamo, kako ogromen prepad mora biti med ženskimi in moškimi volilci, ko gre za nagnjenost v določeno politično smer.


Gre za preprosto evolucijsko razliko med ženskim in moškim volilnim telesom, pri čemer (statistično gledano) žensko volilno telo pričakuje od izvoljenih oseb predvsem to, da dobijo občutek, da bo zanje »poskrbljeno«. Pri tem laži in sladke besede seveda učinkujejo vsaj tako močno kot v vsakdanjem življenju: kar je torej evolucijsko zelo vzdržno v medosebnih odnosih in prinaša s sabo radosti življenja, se v politični stvarnosti, kjer stojijo med volivkami in kandidati podkupljeni mediji, prinaša lahko s sabo strahotne posledice.


Namreč spretni lažnivci in bleferji zelo hitro pridobijo v povprečju veliko zaupanje volivk, s čemer se bistveno spremenijo razmerja v političnih silah.

In čeprav ženske lahko uvidijo svojo napako ter takemu lažnivcu zamerijo ali ga izključijo iz nadaljnjega političnega življenja, bodo (STATISTIČNO GLEDANO!, ne bodite prosim užaljene tiste, ki ste veliko bolj racionalne in se zavedate evolucijskih razlik) vedno znova nasedle na laži.

Še enkrat prosim, da upoštevate, da govorim o statističnem povprečju, ne o točno določeni ženski. (V znanstveni študiji Cambridge Philosophical Society, John Archer, avtor povzema bistvene razlike med spoloma. Do članka lahko dostopate prosto: TUKAJ.)

Gre za evolucijsko naravnanost, ki vsakemu moškemu »osvajalcu« ženskega srca omogoča precej večje možnosti za uspeh, če ima »navit jezik« in če zna lepo govoriti ter se, (četudi z večjimi ali manjšimi lažmi), približati idejam, ki jih ima ženska o idealnem razmerju ali svojih idealiziranih predstavah odnosa.

Koruptivnost, nedržavotvornost, razpuščenost vseh osnovnih inštitucij države in s tem vedno večja moč elite bleferjev in lažnivcev se poveča, kar dodatno sproža v ženskem volilnem telesu še bolj izvorno evolucijsko »potrebo« po ugajanju alfa-samcem, katerih grobost v jemanju in izključevanju drugih se (spet statistično) pozna v večji volilni podpori.

Če povzamem: veliko je še prostora, da izboljšamo samozavedanje in avtorefleksijo glede evolucijskih slabosti, ki jih imamo. 

 

 

Tujska peta kolona

 

Iz evolucijskega gledišča je katera koli mala, tujerodna skupina, ki živi kot gost med ljudmi večjega gostiteljskega naroda, vedno vsaj malo ogrožena. Namreč gostiteljski narodi jo praktično vedno vidijo kot vsaj delno grožnjo, posebej še, če je kultura te skupine bistveno različna in se ne sklada v vseh pogledih s kulturo večjega naroda. V kolikor je mala skupina drugega naroda (bodisi priseljenci ali manjšina) že imela kolektivno slabe izkušnje z večinskim (ali pa manjšinskim) narodom, se ta njihov obojestranski strah in občutek obojestranske ogroženosti seveda še poveča.

Razlike v tem dojemanju stvarnosti so seveda odvisne še od mnogih drugih vzrokov (npr. kako je velik in močan matičen narod, koliko oddaljene so skupine manjšin od matičnega naroda (npr. različno dojemajo Slovence v Argentini kot pa Slovence v Avstriji), kako organizirana je država gostiteljica, kakšna je zgodovina odnosov med narodi …), a jedro tega odnosa je opisano v Hamiltonovem zakonu, ki določa stopnjo altruizma med člani neke živalske skupine.

Bolj kot so si genetsko podobni posamezniki ali skupine, večja je njihova medsebojna pripravljenost sodelovanja in altruizma.

Ta stopnja se sicer lahko spreminja s kulturnimi vzorci pri ljudeh, a je kljub temu neverjetno stabilna znotraj celotne biološke stvarnosti. Navsezadnje gre za »zakon«- o njem si lahko več preberete na wikipediji ali kakšnem bolj verodostojnem linku, npr. tukaj:

( https://www.britannica.com/science/animal-behavior/Function#ref1043131 )

Pri več različnih manjših skupinah različnih narodnosti lahko pride tudi do tega, da se te manjše skupine združujejo in vzpostavljajo enotno fronto proti večinskemu narodu. Do tega lahko pride celo v primeru, če sta ena in druga manjšinska skupina v svojih matičnih domovinah v dolgoletnih sporih, a sta vseeno v odnosu do gostiteljskega naroda genetsko bolj oddaljena.

Primer je lahko židovsko (paradoksalno, a v zadnjih letih precej izpostavljeno) podpiranje priseljevanja arabskih muslimanov v evropske države kljub temu, da so v svojih matičnih domovinah v večnih vojnah. Ker so oboji (torej Judje in Arabci) semitskega izvora, imajo biološko gledano mnogo bolj podobno genetsko »sliko« kot jo imajo v odnosu do evropskih narodov.

Podoben vzorec lahko vidimo tudi v Sloveniji, kjer npr. muslimanski Bošnjaki in Srbi v veliki meri sodelujejo in podpirajo drug drugega (npr. pomoč srbskega župana Jankovića muslimanskim Bošnjakom pri gradnji mošeje v Ljubljani), čeravno je še nedavno v BiH potekala zelo huda vojna med temi narodnostno- verskimi skupinami. Pri tem vpliva tudi jezik, saj je slovenščina precej drugačna od veliko bolj podobnima jezikoma srbščini oziroma bosanščini...

Slovenske volitve imajo v tem smislu močno in vplivno skupino, saj je v Sloveniji potomcev in tudi prve generacija priseljencev iz nekdanjih republik Jugoslavije res znaten odstotek.

Uradni podatki so zelo problematični, lahko pa vidimo, da se v literaturi pojavljajo različne številke. V reviji Geographica Slovenica iz leta 1991 Anton Gosar poda oceno 12% priseljencev iz nekdanjih republik SFRJ.

Bolj sveža ocena OECD je okrog 16% priseljencev (večinoma iz nekdanjih republik SFRJ). Če hočemo najti kakšen relevanten podatek na straneh vladnih služb ali statističnem uradu, bomo naleteli na precejšnje težave. Našli bomo vse drugo, le preproste ocene tega ne, saj so kriteriji izbire tako skrbno »izbrani«, da do teh reči sploh ni možno priti.


Še bolj zanimivo je, da od leta 2002 sploh ni bilo štetja prebivalcev po nacionalnosti. Na terenu sploh ne, a tudi zgolj po podatkih je praktično nemogoče priti do teh informacij.

 

 

Zadnje štetje prebivalstva, pri katerem je sploh bilo še postavljeno vprašanje o narodnostni opredelitvi, je bilo leta 2002 !!, v vseh naslednjih letih pa so se podatki »prilagajali« vedno večjemu pritisku »multikulti« agende in evropskih direktiv o raznolikosti. In tako v bistvu zmanjševali odstotek nestaroselcev tako, da imamo danes po uradnih podatkih le nekaj čez 5% tujcev kljub temu, da smo ves čas »uvažali« ljudi iz nekdanjih republik in kljub temu, da je bila tam vojna ter je v Slovenijo prišlo ogromno beguncev, od katerih jih je veliko tudi ostalo.

Seveda, težko je trditi nekaj brez vsakega trdnega vira, dokaza ali vsaj podatka, a zanimivo je to, da teh podatkov ni. Če v Združenih državah Amerike ni nobenega večjega problema dobiti podatke o volilnih preferencah črncev, belcev, žensk, različnih drugih kategorij, si tega v Sloveniji ne moremo niti prav misliti.

Že to, da si sploh drznem pisati o tem, sam čutim kot nekaj, kar utegne zveneti kot provokacija, tako zelo togo je vzpostavljena shema družbenega nadzora, po katerem je vsako omenjanje tujcev v Sloveniji že neke vrste grozni nacionalizem, rasizem ali pa kaj podobno »nespodobnega«.


Vendar na podlagi Hamiltonovega zakona in na podlagi nekaterih izkušenj (in vedno bolj vidnih volilnih prevar, ki jih pred sodišče skušata postaviti Vili Kovačič, Blaž Babič in morda še kdo), lahko sklepamo o obrisih večinsko levega volilnega telesa tujcev iz nekdanjih republik Jugoslavije. Prav tako lahko o tem sklepamo iz seznamov socialnih pomoči, socialnih stanovanj in drugih socialnih transferjev, kjer je možno celo dokaj natančno določiti odstotek priseljencev med temi prejemniki pomoči ali stanovanj že samo po priimkih. Jasno, da ne bomo pri tem mogli biti natančni do mere, kakršno bi si želeli v kakšni sociološki študiji (ali do mere, ki jo lahko dosežemo, če so ti podatki javni), bomo pa vseeno lahko videli, kako se ta vpliv na volilne rezultate skozi leta v Sloveniji povečuje skladno z večanjem števila priseljencev.

 

Neinformiranost, šolstvo, mediji

 

Medsebojna povezanost šolskega sistema in medijev ima svojo dolgo in kar grozljivo zgodovino v vseh socialističnih državah. Prav tako se dogaja ta povezava tudi v drugih, liberalno demokratičnih državah, a je znotraj socializma ta vez doživela svoje najbolj primitivno ideološko zlitje.

Šolski sistem, iz katerega so namenoma in z veliko vnemo izganjali klasične vsebine, je v svojem bistvu postajal pralnica možganov. To je potekalo praktično povsod- po celotni vertikali šolskega sistema in po vsej horizontali različnih strok in vsebin: od predmetov, ki so neposredno promovirali socializem in revolucionarne vsebine (npr. Samoupravljanje s temelji marksizma ali Obramba in zaščita) preko predmetov, ki so znotraj stroke promovirali enosmerno poveličevanje ideoloških shem marksizma (npr. sociologija, zgodovina, vse družboslovje nasploh) in vse do predmetov, ki so sicer imeli določeno neideološko strokovno zaledje, a so jih skozi kurikule »prilagodili« revolucionarnim potrebam (npr. slovenski jezik ali geografija ipd)… Šolski sistem je imel vgrajen tudi socialno aktivistični vidik organizacijskih vodenih struktur kot so npr. »pionirska organizacija«, »mladinska organizacija«, taborniki in še več različnih organizacijskih stuktur, ki so imele vse podobno funkcijo.


Pri tem so mediji skozi nenehno usmerjanje ljudi v določene miselne sheme ter z izrazito nagnjenostjo k obsojanju vsega, kar je odstopalo od partijske linije ustvarjali podlago, na kateri so potem lahko brez vsakega problema pognali novi rodovi intelektualcev brez vsake dejansko široke izobrazb in brez  vsake druge možne razlage.

Vse njihovo znanje je imelo izredno ozke okvirje, ki so ga določali parametri Marx-Engelsovih del, torej marksistični intelektualni klišeji, pri čemer je velik del medsebojnih polemik teh intelektualcev potekal skoraj v povsem sorodnih registrih: od trdih marksističnih linij Marx-Engelsa, preko gramscijevskih smeri bolj ciničnega iskanja retoričnih preobratov za pridobivanje premoči, do postmodernističnih prevalov, kakršne lahko beremo pri Žižku ali pri sodobnih marksističnih piscih, ki jih je v svojem znamenitem eksperimentu najbolj produktivno razkrinkal Alan Sokal pri t.i. »aferi Sokal«: https://en.wikipedia.org/wiki/Alan_Sokal . V svojem delu »Explaining Postmodernism« pa je samo strukturo idej in miselnih shem poznomarksističnih filozofov opisal Stephen Hicks.

 

Režimski mediji nekdanjih socialističnih držav so vzdrževali tovrstno javno sobo odmevov skupaj s šolstvom, da se je lahko javna debata nenehno vrtela v krogu enih in istih klišejev.

In četudi je današnja situacija v Evropi boljša, vsekakor prihaja še vedno do podobnih učinkov, saj se tako univerza kot tudi medijski prostor vedno bolj krčevito zapira v ideološko sobo odmevov, pri kateri ni nobene prave realne motivacije, da bi se novoodkrita znanja glede evolucijske psihologije, izboljšanih psihometričnih metod, nevroznanosti, evolucijsko-bioloških podlag v socioloških, psiholoških in drugih družbenih znanostih… vnesla v akademsko znanost in imela odmev tudi v medijih.


Če danes ne bi imeli vsaj približno odprtega polja interneta in družbenih omrežij, bi verjetno celo na Zahodu tavali v podobni temi, kakršna je bila v času socializma na vzhodu Evrope… Ali drugače: če ne bi v ZDA vztrajali na 1. amandmaju o svobodi govora in tiska, bi danes cel zahodni svet bil podoben srednjeveški dogmatični Evropi, v kateri je bilo težko misliti antične mislece, ne da bi ves čas ostajal v politično korektnem ozračju krščanske Univerze. Že samo mali vpogled v skromne začetke teh prebujanj antike, če beremo Zgodovino mojih težav od Abelarda, nam odpre okno v svet naše stvarnosti…

Tisto kar je danes najbolj boleče pa je seveda kultura ignorance, aktivne in afirmativne neinformiranosti, ki jo gojijo tako stari kot mladi in celo pregovorno, a očitno ne v vseh časih, vedoželjni mladostniki.

Namreč ob poplavi informacij in ob jasnih namigih glede tega, kako skozi Bayesov teorem verjetnosti iskati bolj verjetno resnične informacije ter jih z lahkoto spravljati naprej v obtok že z enim klikom, večina ljudi to raje zavrže in stopi daleč nazaj, tako rekoč v regresijo.

Gre za neke vrste anestetičen učinek preplavitve z informacijsko poplavo. Ljudje kot da ne zmorejo več energije, ki je potrebna za ločevanje bistvenega od nebistvenega. Namreč prazgodovinski čut za pomembno v naravi, za lepoto v prizoru, za vse tisto, kar povečuje možnost preživetja in daje evolucijsko prednost, torej »aisthesis«, se v tej poplavi informacij spreminja v (tu uporabi grško verzijo), anestezijo.

V neskončno vrsto nepomembnih »cute« prizorov mačk, lepotičk, prizorov sončnih zahodov in vzhodov iz počitniških destinacij ipd. Ljudje v malodušju truda kako pravilno misliti ne zmorejo niti pogleda več na nekaj, kar bi od njih zahtevalo malo večji miselni napor. Mediji seveda znantno podpirajo ta nivo, pri katerem je prag miselnega napora nekje med reality showi kot so »Bar« ali »Kmetija« in med tem, kar zahtevajo od gledalca turške nadaljevanke…

Tole v opombo pod črto:

Tudi, če dejansko niti ne načnemo teme, ki me sicer vseeno zelo zanima- to je lastniška struktura medijev (in seveda voditeljska struktura medijev pri slovenskih državnih medijih in njihovo financiranje), bomo morali kar hitro ugotoviti, da je za nami sto let delovanja medijev na en zelo specifičen način.

Ta vidik bom v kratkem skušal posebej obdelati v tekstu, ki ga pripravljam in kjer pokažem povezave med naslednjimi ljudmi, ki so v svojem bistvu so-oblikovali sodobno medijsko krajino. To so: Walter Lippman, Edward Bernays (nečak Sigmunda Freuda, ki mu je pomagal), Antonio Gramsci, Willi Muenzenberg, Lev Kulešev, Sergej Eisenstein. Gre namreč za to, da so ti ljudje, ki so konceptualno zasnovali sodobno propagando in jo oblikovali v najbolj ključnih vidikih, vse skupaj opisovali kot tehnologijo manipulacij z masami in pri tem uporabljali skoraj enake konceptualne opise, ter skozi machiavelistični in cinični način predvsem iskali moč.

Ta vidik medijev ostaja tudi danes skoraj povsem enako usmerjen, predvsem pa enako močno prisoten v sodobnem svetu.

Neurolingvistično programiranje, ki poteka skozi medijsko krajino, je neverjetno dovršeno in večinsko prebivalstvo pravzaprav ne more niti približno opaziti načine in globine, do katerih se naše preference skladajo s tem, na kar nas nagovorijo mediji.

V liberalnih okoljih, kjer so veliki sistemi hkrati tudi povezani s šolskimi sistemi, je ta vidik »informiranja« tako rekoč povsem zaprt. Le malo je posamenikov ali res malih skupin ljudi, ki zmorejo sploh pogledati stvari iz drugačnega zornega kota, še manj takih, ki vidijo strukture obvladovanja in pranja možganov skozi ta velikanski aparat.

 

 

Pravosodni sistem

 

Skoraj v vseh nekdanjih socialističnih državah je sodni sistem takoj po revolucijah oziroma državnih udarih bil drastično prilagojen funkciji podpore komunističnim huntam. V SFRJ in torej tudi v Sloveniji so med drugim mnoge sodnike povsem odstranili (tudi pobili) in na njihova mesta dajali celo delavce ali polpismene kmete, ki so potem pomagali pri odstranjevanju t.i. »sovražnikov sistema« na političnih procesih. Podobno kot pri šolstvu, je tudi pravosodje dobilo nova navodila, nov način dela in jasno usmeritev.

Ljubo Bavcon, en pomembnejših profesorjev na ljubljanski Pravni fakulteti je v splošnem delu učbenika kazenskega prava leta 1978 zapisal takole: »Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve … V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’ (Lenin I. str. 256–257), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom«.

Pri tem enakem »organiziranem zatiranju in sistematičnem boju proti ljudem drugačnih pogledov« je slovensko pravo ostajalo povsem do zadnjih trenutkov SFRJ. In pri osamosvojitvi, ko se je dejansko spremenil koncept prava, se ni zgodila niti ena sama reforma pravosodnega sistema. Še tistih nekaj zakonov, ki bi naj preprečili sodelovanje v pravosodnih procesih takim, ki so imeli za sabo v prejšnjem režimu drastična kršenja človekovih pravic, se preprosto ignorira…

Tako se je z vsakim letom, ko je Slovenija kot samostojna država vzpostavljala svojo novo »normalnost«, vedno bolj očitno večala pravosodna samopašnost in sapo jemajoča nesorazmernost v obsojanju ljudi, ki so bili praktično nedolžni ter v oproščanju obtožb ljudi, za katere je bilo kristalno jasno, da imajo tone masla na svojih glavah.
Za moje pojme je bil en najbolj ključnih momentov, po katerem je zadeva šla le še povsem v groteskne smeri, ko so praktično brez vsakega problema spustili t.i. »balkanske bojevnike«. (Tu   se povsem nazorno nakazuje očitno sodelovanje medijev tudi s pravosodjem- kdo bi namreč poimenoval več kot očitno mafijsko navezo balkanskih lopovov s popolnoma neprimernim imenom »bojevniki«? Kot bi želeli po balkanski vojni dobiti čimvečje simpatije vseh balkanskih bojevnikov, ki so kot vikendaški vojaki hodili v BiH in na Hrvaško? Skratka, po takih detajlih nevrolingvističnega programiranja lahko vidimo strahotno prevaro, ki poteka v nenehnem hodu ter ob tem pohodi vse, kar je vrednega, častnega in smiselnega.)
Sodni sistem je torej v tako veliki meri del globoke države in njenih lovk, da je pravzaprav res popolnoma razumljivo, da je Slovenija čisto na repu držav po zaupanju v pravosodje. Od držav OECD smo praktično na čistem repu. Večkratne obnove sodnih procesov pred volitvami, ko gre za politike opozicije, farsične obtožbe in ponarejanja dokazov proti mariborskemu županu, kupi napačnih odločitev ob umoru direktorja Kemijskega inštituta so samo en mali delček, ki si ga lahko na pamet po spominu takoj prikličem. Če bi o tem povprašali kakšno bolj kompetentno osebo, bi ta spisek verjetno bil ustrezno dolg, da bi z njim lahko bolj natančno videli, zakaj je naše zaupanje v pravosodje tako strahotno porazno, kar še dodatno ogroža varnost preko šibenja občutka pripadnosti slovenski družbi in posledične solidarnosti z žrtvami pravosodja.

Prozorno, sistematično vpletanje sodnega sistema v volitve je pokomentiralo celo Ustavno sodišče pri svojih obrazložitvah, ko so končno ustavili 14 let trajajočo farso procesa Patria.

 


Zato skoraj ni nobenega dvoma v to, da je to dejstvo, s katerim se bomo morali v Sloveniji soočit in verjetno v kratkem, če želimo še sploh obstati kot Slovenci v svoji državi, to drastično spremeniti in popraviti.

 

 

Štetje glasov na DVK

 

Moja izkušnja z državnimi inštitucijami, ki imajo delno prostovoljno in delno profesionalno bazo (npr. nekdanje Društvo slovenskih likovnih umetnikov, kjer sem bil precej aktiven) je tako, da profesionalni del zaposlenih praktično vodi vse. Tisti, ki so vedno znova izvoljeni in prihajajo v inštitucijo, so kot v angleški humoristični seriji Yes Minister v bistvu vedno znova nekakšne žrtve starih mačkov, ki poznajo vsak kotiček inštitucije in vse možne »finte«. Tako sem, ko sem videl sestavo DVK in to neverjetno naključje, da v celotni zasedbi profesionalnega dela naše državne volilne komisije ni praktično nobenega s tradicionalnim slovenskim imenom, seveda bil povsem šokiran.
Nočem seveda niti z najmanjšim kotičkom misli dejansko podvomit v njihovo res profesionalno delo, ampak samo to dejstvo, priznam, me je pred nekaj leti čisto šokiralo. Kako je res možno, da v Sloveniji, kjer je zdaj verjetno kakšnih 70% dokaj avtohtonih Slovencev s slovenskimi priimki in imeni (jaz konkretno nisem, saj je moj priimek Kočica posledica mojih prednikov iz Slovaške, kjer pa sebe imenujejo prav tako Slovenci, in so narod nam kar najbolj podobne genetske sestave  )…. No, kakorkoli, tukaj je link na zasedbo stalno zaposlenih na DVK: zaposleni

Še enkrat bi rad poudaril, da nočem nikakor vzbujati sum v delo komisije, a vendarle bi kot Slovenec, ki prepozna družbeno politične učinke Hamiltonovega zakona, sploh v zvezi s političnimi preferencmi strank,  resnično želel imeti v takih komisijah zaposlene ljudi, ki so vsaj na prvi pogled v nacionalnem smislu približno sorazmerno uravnoteženi glede na razmerja etnij v Sloveniji. Ne zaradi tega, ker bi dejansko sumil v njihovo delo že vnaprej, temveč nenazadnje že zaradi samega VIDEZA nepristranskosti, kar sicer pravniki radi poudarjajo pri pravosodnih odločitvah.
V tem smislu je ta del tega daljšega teksta kot analize volilnega dogajanja predvsem želja in namig, da se Slovenija normalizira in pri volitvah vzpostavi popolno zaupanje v volilni sistem, volilne rezultate in s tem tudi v demokratično izvoljene predstavnike. Tega v današnjem času seveda ni in v tem smislu se po vsakih volitvah pojavlja kup pomislekov in sumničenj tako v medijih kot tudi po družabnih omrežjih.

Ker ne gre za le nekaj obskurnih primerov, je seveda vloga vsakega takega sistema takojšnja vzpostavitev večjega zaupanja in večje transparentnosti vseh postopkov, morda tudi tega, da se na volitvah vsake toliko časa pojavijo tudi neodvisni opazovalci iz tujine…

 

Popolno nezaupanje in razkrajanje vrednostnih sistemov

 

V nekdanji SFRJ je bila družba, podobno kot v drugih komunističnih totalitarnih državah, prepredena z osebami, ki je tako ali drugače sodelovala s tajnimi službami. Nekateri so bili v to prisiljeni ali so tajne službe izkoristile njihove situacije in jih izsiljevale, nekateri so to delali iz večjih ali manjših koristi, nekaj jih je to delalo tudi iz golega užitka ali drugih psiholoških težav… Že pri tem, kako se rešit Pučnika v času, ko je Slovenija bila že odcepljena, so komunisti izvedli perfiden in res do obisti grozljiv načrt, saj so Pučnika domnevno »rehabilitirali« in ga s to potezo pred ljudmi prikazali kot nekdanjega člana Komunistične partije.
Gre res za globinsko pokvarjenost in strahoten cinizem, pri čemer ne smemo pozabiti na to, da je velik del tajnih služb imel vključene ljudi, ki so bili (vsaj takoj po vojni) tudi sami morilci v povojnih pobojih. Nočne patrulje, ki so prihajale po ljudi, če so se kakorkoli izrekali proti komunizmu, informbiro, nenehni strah pred tem, da te lahko sosed z nedolžno pripombo lokalnemu šefu tajne policije doživljenjsko zašije in sploh ne ve, da zaradi njega ne boš nikoli več videl svobode… vse to je v velikem delu naroda pustilo globoke posledice. Večje število priseljencev iz juga, ki jih ljudje niso poznali, smrtne obsodbe po vojni na javnih političnih procesih, večkratne zaostritve, pri katerih so sistematično delali »čistke« vseh, ki so imeli preveč jasno mnenje glede sistema, hrvaški tihi upor v 70-tih, imenovan »maspok«… vse te reči so v ljudstvu vzbujale strašno nezaupanje v soljudi.

To so dodatno vzpodbujali tudi sami člani tajnih služb, saj so oni pravzaprav edini zaupali drug drugemu vedoč, da je tajna zaveza, utemeljena v strahotnih pobojih po vojni, verjetno tudi najboljši možni iniciacijski obred za tako službo.


Po 1991 so bili arhivi praktično uničeni in dejansko je danes skoraj nemogoče dobiti podatke o tem, kaj se je dogajalo v Sloveniji skozi najhujše dele komunizma. Tako »zavarovanje« sicer ni bilo popolno, ker verjetno del kopij dokumentov še vedno ohranjajo v Beogradu, a tudi to ni nujno glede na vse te »skupne vladne seje«, nenehno sodelovanje v vseh možnih legalnih in ilegalnih političnih in gospodarskih podjemih.

Za elito, ki dejansko vlada Sloveniji, t.j. tvori najbolj vplivni del slovenske politične stvarnosti (in ji lahko rečemo globoka država), je zelo pomembno to, da med ljudmi ustvarijo čim večje nezaupanje, medsebojna sumničenja in nezmožnost kakršnega koli sodelovanja. Namreč šele tako izolirano ljudstvo dejansko nima nobene možnosti proti organizirani združbi, ki stvari med sabo povezuje in vzdržuje svoje delovanje z velikimi prevarami in krajo. In večje, ko so prevare, bolj so povezani v zločinu in več ljudi lahko tudi aktivirajo v tako početje. (Ali vsaj podkupijo).

V tem smislu so volitve, tako zgleda, ko vzamemo v obzir vse vidike manipulacij in vplivov, predvsem namenjene temu, da se ljudje počutijo vključene v sistem in hkrati dobijo občutek soudeležbe  pri oblasti.

Hkrati pa, seveda, dajo volitve lažno informacijo vsem zunanjim opazovalcem in postavijo stvari vedno znova v tak položaj, da je globoka država praktično nedotaknjena pri svojem obvladovanju vseh segmentov družbe. Celo takrat, ko vlado prevzamejo stranke t.i. desne provenience, je prestreljenost vseh političnih, medijskih, državnih inštitucij z zgoraj opisanimi oportunimi ali aktivnimi uničevalci Slovenije in slovenskosti naše domovine tako močna, da je zelo verjetno težko premikati karkoli v drugačne smeri.
Četudi sem sam zelo nezadovoljen s tem, da vlade z desnega pola niso začele aktivno reformirati in spreminjati pogojev za pogubna delovanja globoke države, sem do zdaj ves čas opravičeval njihove politične dejavnosti. Namreč nobena vlada ni mogla biti sestavljena popolnoma samostojno »desno«, temveč so bile vse »prestreljene« s kopico strank levega pola. Tako je bilo zaradi velike možnosti izsiljevanj zelo verjetno nemogoče narediti kakšno bistveno potezo v smeri globljih reform sodstva, šolstva, medijske zakonodaje ali sprememb pri vplivu ali lastništvu medijske krajine v Sloveniji… Še manj pa v smereh, ki jih obsojajo tudi v EU, ki je prav tako prestreljena z nesuverenističnimi, birokratsko razmišljujočimi dušami.

 

 

Vpliv Sorosa in njegovega »klana«

 

Pri zgornjem opisu vseh (ali vsaj večine) možnih vplivov na naše volitve sem želel opisati tudi vpliv Sorosa in številnih projudovskih aktivističnih skupin, kajti v branju Culture of Critique enega od najbolj prodornih evolucijskih psihologov na svetu, Kevina MacDonalda, se te skupine pojavljajo kot izredno pomembni akterji v manjšanju kohezijske moči določene gostiteljske družbe. Pri tem je Slovenija zaradi svoje siceršnje razdeljenosti in zaradi izredne majhnosti ter iz tega izvirajoče manipulabilnosti, resnično zelo ranljiva.

Že finančni vložek, ki ga npr. Soros uradno vloži v svoje kampanje za določen cilj, je dvakrat večji od našega celotnega proračuna (npr. zadnji tak javno znani cilj je bil, da bo skušal pomagati marginaliziranim skupinam kot so azilanti oziroma migranti, nevladne skupine LGBT+ in manjšine.. z 18 milijardami dolarjev, pri čemer je naš proračun približno dvakrat manjši. Seveda teh 18 milijard ni namenjenih samo Sloveniji, jasno, le želel sem pokazati strahotno moč, ki ždi za takimi odločitvami. Če vemo, da se Soros druži z ljudmi, ki so bodisi lastniki ali vsaj veliki delničarji v svetovnih bankah, vplivni nobelovci kot je npr. njegov dober prijatelj Stieglitz, potem si lahko tudi mislimo, da je njegov vpliv na financiranje preko velikih bančnih sistemov tudi znaten. Posebej še, če gre za manjše države- tak primer smo lahko relativno od blizu videli, ko je šlo za Makedonijo in za odstranjevanje domovinsko zavednih makedonskih politikov iz vrha njihove države, da se je lažje sprostila migrantska pot preko Balkana.
Od strokovnjaka, ki je celo življenje delal na mednarodnih inštitucijah v EU, a želi ostati neimenovan sem izvedel, da tak znesek, ki ga Soros javno oznani, pomeni vedno vsaj dvakratnik, kajti te nevladne organizacije so čisto po vseh državah dodatno financirane s strani samih držav, v katerih delujejo in je torej vložek po vsej verjetnosti veliko večji v realnem prostoru. Ta isti strokovnjak mi je v zasebnem pogovoru tudi povedal, da je struktura financiranja in podkupovanja evropskih birokratov in evropskih poslancev verjetno najcenejša vstopnica v izredno vplivno območje evropske politike, saj ni treba iti v nacionalne detajle in se na ravni EU direktiv ŽE odrejajo nacionalne usmeritve zakonodajnih procesov, hkrati pa jih v te smeri potem v domačih razmerjih silijo izredno glasne nevladne organizacije, ki jih Soros povsem obvladuje. Če je res, da so večinski mediji v veliki večini židovski lasti in prav tako usmerjeni v to isto smer, se ni treba čuditi, kako npr. celotna evropska medijska krajina in EU poslanci besno reagirajo, ko se Poljska hoče rešiti komunističnih sodnikov, ki niso bili lustrirani. Ali če se Madžarska želi izogniti migrantskim hordam in jim postavlja ograje na meji. Bojijo se namreč tega, da bi se spremembe utegnile poznati tudi drugje in bi nastala prevelika množica nepodkupljivega narodnega telesa, s katerim bi države utegnile pobegniti nadzoru nad volitvami in zakonodajo).
Slovenija pri vsem tem ostaja lahko obvladljiva. Kučanov klan, ki ga je opisoval že pokojni D. Slivnik, je dobro povezan s Sorosem in njegovimi izpostavami, vpletanje v politično kupčkanje in manipuliranjem z volivci in glasovi ostaja enako dejavno torej tudi s te strani.

 

 

Zaključek

 

Glede na to, da sam prihajam iz kulturniških in šolski krogov, seveda obstaja velika možnost, da sem v tej analizi spregledal kakšno večjo reč, ki ni na mojem miselnem »radarju« ali pa jo morda premalo dobro poznam. Prav tako obstaja možnost, da sem se v določenih rečeh zmotil in je realnost manj črna, kot jo slikam v tem tekstu. Toda situacija, v katero smo porinjeni kot Slovenci in kot davkoplačevalci, je vsekakor nek jasen pokazatelj, da stvari nikakor niso idealne in da so velike količine izposojenega denarja, ki gre že čez meje, od koder bo težko vračati, vsakemu zdravorazumskemu človeku sprožijo vsaj dvom, če že ne alarm.

Vsakdo, ki ima nekaj otrok ali že vnuke, lahko vidi, da je ob najmanjšem pretresu svetovne ekonomije Slovenija povsem ranljiva.

Četudi sem sam po svoji izobrazbi in po tem, kar me zanima, zelo oddaljen od ekonomskih poslov, mi je jasno, da s takimi deleži dolga in s takimi perspektivami v migrantski politiki ali v politiki, (kar zadeva medije, šolstvo, pravosodje, vojsko in policijo ter druga področja), Slovenija drsi v neizbežno hudo krizo.

Seveda pa srčno upam, da zavest o teh rečeh, ki jih opisujem, doseže volivce in jih naredi bolj samo-pozorne. Da bodo ženske šle na volitve z večjo previdnostjo in z večjo avtorefleksijo, da bodo moški stopili iz svojega piedestala vsevednosti in skušali vsaj v grobem pregledati programe in pomisliti na dejanske pomembne stvari, ki so se dogajale v enem ali drugem mandatu, mimo lažnjivih opisov večinskih medijev… Da bodo vsi pomislili na to, da ne gre za igrico ali nek hec, kakor je to bilo v socializmu, ko so volitve bile dejansko popolnoma votla reč, temveč imajo različne programske usmerjenosti strank (lahko) tudi različne učinke na realnost. Da bodo v sodobnem Zeitgeistu/družbenem ozračju sprenevedanj in laži zaradi zaupljivosti in potrebe po pomoči avtoritete starejših (ki pa v XXI. stoletju molče o dejanskosti) naplahtani mladi zmogli razumeti, da ni vsako glasno zavzemanje za dobrobit marginaliziranih skupin že samo po sebi rešitev celote, temveč je lahko le vaba, da gledamo stran od srži problema, kar potem omogoča največjim bogatašem izmed famoznih 1% obvladovat še veliko večji del politične stvarnosti. Itd.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 26. Feb 2020 at 14:03

5744 ogledov

RESNICA O KITAJSKIH MASKAH- POLITIČNI VRH VAM JE LAGAL !
Miro Cerar je očitno lagal! Povzemamo in prenašamo noro zgodbo, ki jo je nekdo povezal na Twitter in nam pokazal link, ki razkriva, kakšne mahinacije so se zgodile za tem, kar so naše oblasti opisale kot "donacijo" mask na Kitajsko. Slamnate firme in različni ljudje, ki so kot posredniki delovali v tem "poslu", kjer so iz firme, katere zaslužki ne gredo niti v stotisoče evrov, donirali Kitajski vsaj za dva in pol milijona evrov vredne maske!Tukaj je link na stran in spodaj prepis celotnega teksta spletne strani: Kako in s kom so odšle zaščitne maske iz Slovenije !Tole nam je sporočil MIRO CERAR:  Slovenija solidarna z Ljudsko republiko Kitajsko v boju za zajezitev koronavirusa z donacijo zaščitnih mask in finančnim prispevkom Svetovni zdravstveni organizaciji povezava: https://www.gov.si/novice/2020-02-13-slovenija-solidarna-z-ljudsko-republiko-kitajsko-v-boju-za-zajezitev-koronavirusa-z-donacijo-zascitnih-mask-in-financnim-prispevkom-svetovni-zdravstveni-organizaciji/ Oglejmo si glavnega "donatorja" Slovenije, ki je učinkovito poskrbel, da je Slovenija in njeni prebivalci ostali brez osnovne zaščite pred koronavirusom. Kylin Prime Group https://www.bizi.si/KYLIN-PRIME-CAPITAL-D-O-O/ 1 zaposleni ! Zastopnica NELI LENČEK Podatki na Ajpesu https://www.ajpes.si/podjetje/KYLIN_PRIME_CAPITAL_d.o.o.?enota=662297&EnotaStatus=1&zavihek=2&ivs=20&ivn=1&kons=0 Finančni podatki donatorja iz javno objavljenih podatkov na AJPESU so prihodki v letih 2017 in 2018 0 (nula), bilančna izguba za leto 2018 znaša - (MINUS) 76.584,89 € Kylin Prime Group se je odzvala na poziv Mira Cerarja in ministrstva, ki ga vodi, ter nabavila 1.2 MILIJONA zaščitnih mask. Ena takšna maska stane vsaj 5 €, kar znese okroglih 6 MIO! Za podjetje, ki ima enega zaposlenega in 0 (nula) prometa!! 100% lastnik Kylin Prime capital (to je prve firme v verigi) je Kylin prime iz Hrvaške, polno ime: "Kylin prime d.o.o. za poslovno savjetovanje, usluge i turistička agencija" Tudi direktor te firme je Kai Dan (Kitajec). Neli Lenček je tudi direktorica firme Ousheng capital d.o.o., lastnik tega podjetja pa je Lindenwood investment d.o.o, vse firme na istem sedežu, direktor Shao Zimo - Kitajc !! Ousheng capital d.o.o. ima 100.000,00 € prihodkov. Do decimalke natančno in enega zaposlenega! Kyling group je "švicarska" firma, zanjo stoji kitajski kapital, hoteli so prevzeti hranilinico LON o čemer Google najde večje število člankov na portalih slovenskih medijev ! Bo kak raziskovalni novinar, policija, kdorkoli sedel za pisalno mizo? Sam sem do podatkov prišel v 15 minutah in vsi podatki so JAVNO objavljeni !!!

Sun, 23. Feb 2020 at 11:55

380 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Navijači in njihovi spopadi
Včeraj so mediji poročali o spopadu med navijači mariborskega kluba Violami in navijači ljubljanskega kluba Green dragonsi. Že samo ime pove, da so ljubljanski navijači, ki seveda niso nujno Ljubljančani, bolj bojeviti, pravi zmaji, kar pa ne pomeni, da so njihovi nogometaši enako ali bolj bojeviti in uspešni na igrišču. Ponavadi se ti dve zadevi celo ne skladata. Slabša igra na igrišču pripelje do večjega nasilja v avditoriju. To lahko mirno prenesemo tudi na politično igrišče. Slabše ko nekdo igra, bolj bojeviti in nevarni so njegovi navijači na terenu. Vedo, da izgubljajo, in z zadnjimi atomi moči skušajo tok zgodbe obrniti v drugo smer. Lopov postane navihan nepridipravček, ki zabava ljudi in mu spregledajo njegove "neumnosti«, pošteni postane neumen, zabit, nezrel in nezmožen spregledati ukane, ki mu jih postavlja mali lopovček, in ljudstvu se ga prikazuje kot vsaj nesposobnega, če ne že naravnost butastega. Ali se še spominjate, kako so Angleži rešili nasilje navijačev na stadionih, ki je terjalo tudi številne smrti? Če se ne, naj vam osvežim spomin. Nogomet so popularizirali kot družinski šport. Na stadione so privabili navijače z njihovimi družinami. Tako so navijači pivo zamenjali z otroki, pretep pa s stiskom in objemom žene. Problem se je hitro rešil in le manjši ekscesi še spominjajo na nekdanja divjanja po angleških stadionih. Zakaj potem tega ne naredimo pri nas? Zakaj tekma med Mariborom in Olimpijo ni družinski praznik? Zakaj se ne razdelijo mlajšim od 14 let v spremstvu staršev zastonj vstopnice? Zakaj se ne vzgaja športni duh brez piva in steklenic cenenega vina? Nevedoma ali namerno? Moje mnenje je, da namerno. Ko jih pretepejo policisti ali navijači nasprotnikov, ko z okrvavljeniminosovi in ranjenimi, krvavečimi arkadami v lokalih obujajo spomine, so to sami junaki. Bojne zgodbe se kot »dražgoška bitka« prenašajo iz generacije v generacijo. Če so gorele bakle in če so jih zmetali v policiste, so junaki še bolj opevani. Ne vedo ali nočejo vedeti, da bodo mogoče ravno od teh policistov, ki za deset stoevrskih bankovcev nastavljajo glave njihovim kijem in baklam, pričakovali, prosili, zahtevali pomoč. Zakaj torej politika ne naredi tukaj reda? Z aktivno spremembo navijaštva v družinski izlet, z zdravim sproščanjem čustev? Moje mnenje, ki ga lahko delite z menoj ali pa ne, je takšno, da si politika tega ne želi. Nezadovoljstvo z vsakdanjim življenjem, z zaposlitvijo, z davki, s preživetjem iz rok v usta, se da uspešno prekanalizirati na stadione in ulice. Dan nogometnih tekem je srečen dan za politiko. Na ta dan pusti in celo vzpodbuja, da se ljudje pretepajo med seboj, namesto da bi kaj zahtevali od voditeljev, ki jim upravljajo državo. Takrat ne vidijo avtogolov, ki si jih politiki brcajo enega za drugim, nimajo časa pogledati, kam gre njihov denar, za kaj se »izvoljeni« politiki prevažajo skupaj s spremstvom, ki jih varuje, zakaj letijo v druge države in nam ne poročajo o uspehih in poslih, ki so jim utrli pot? Ne, raje si svoje rane in glave hladijo z ledom, do drugega tedna, ko bo tekma med Zgornjim in Spodnjim Kašljem. Nova priložnost, da zmagajo. Vseeno kdo, važna bitka se bo tako ali tako bila na ulici ali trgu. In tam so zmagovalci vsi, predvsem politika. Ta zmaga celo brez buške na glavi.

Sat, 22. Feb 2020 at 22:01

1662 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Prikrita dejstva ob načrtovanju gradnje 3RO
V dosedanjih poskusih pridobitve dokumentov investicijskega programa za traso Velenje jug–Šentrupert nismo bili uspešni. Na seji ob sprejemu poroštvenega zakona je bilo povedano, da bo vlada izdelala investicijski program v decembru 2019 in sprejela poroštveni zakon skupaj z delom hitre ceste na Dolenjskem. Ta odločitev DZ je pravno sporna, saj poslancem ne omogoča glasu podpore ali zavrnitve po projektu samem. Investicijski program je zelo pomemben dokument za vse državljane, saj mora država izkazati dejstva, da bo gradila ekonomsko vzdržno ter družbeno in okoljsko manj škodljivo prometno povezavo med Slovenj Gradcem in A1. To ne izključuje dejstva, ki ga je nujno treba upoštevati, da sta Šoštanj in Velenje tako z regijo kot tudi širše že povezana z železnico. Če želimo Koroško resnično povezati z osrednjo Slovenijo, je to treba storiti tako z železnico kot s cesto, ki bo ustrezno dimenzionirana na osnovi dejanske prometne obremenitve. Dnevni promet na cesti od Velenja do Koroške ne presega 12000 vozil, kar upravičuje gradnjo sodobne dvopasovnice. Neprimerno je, da načrtovane ceste zaradi odmaknjenosti ne bo moglo uporabljati kar pribl. 5000 ljudi, ki živijo med Slovenj Gradcem in Gaberkami, saj naj bi bila to edina uvoza na hitro cesto. Hkrati preseneča tudi dejstvo, da bi na Dolenjskem za 18000 vozil gradili dvopasovnico, na Koroškem pa za 12000 vozil štiripasovnico! O neprimerni umestitvi hitre ceste govorijo zadnja dogajanja, ki so vezana na bistveno spremembo trase Velenje Podkraj–Velenje Gaberke. Zaradi posedanja rudniškega prostora je pri načrtovanju tega odseka nujna bistvena sprememba, in sicer cesta se iz pokritega vkopa dviguje na viadukt. Zaradi bližine mesta in tam živečih je načrtovana pokrita cesta, ki je vkopana, hitrost pa zmanjšana na 80 km na uro. To je dodatna časovna obremenitev za pot s Koroške in pomeni tudi gospodarski uvoz v tovarno Gorenje Velenje in iz nje! Naj izpostavimo še, da se cesta nadaljuje neposredno ob velenjskem pokopališču in se povzpne skozi Goro Oljko. Dvig trase za pribl. 180 m višinske razlike je okoljsko in ekonomsko nevzdržna rešitev, ki ni v skladu z EU-direktivami o hrupu in emisijah ter vplivih na živalske ter rastlinske vrste. V Spodnji Savinjski dolini bi bilo treba zgraditi 5 km protihrupnih ograj in hkrati prečkati dolino po diagonali. S tem posegom bo uničena celovitost kulturne krajine kot enotnega predalpskega prostora, ki seže vse do Logarske doline. Prav tako Ministrstvo za kmetijstvo ne soglaša s posegi na najboljšo kmetijsko zemljo v Sloveniji. S tem posegom ni bila upoštevana Uredba o območjih za kmetijstvo in pridelavo hrane, ki so strateškega pomena za RS, Uradni list RS, št. 71/16. V velik ravninski kompleks A spada osrednji del Savinjske doline - Celjska kotlina. Etnocidu Spodnje Savinjske doline sledi še preizkus o človečnosti in razsodnosti Slovenije, saj na območju že poteka preselitev 40 družin in razselitev 150 ljudi. Načrtovani posegi in ves promet bodo v Podkraju spremenili vlogo in pomen prostora pokopališča. Tu počiva večina naših rudarjev, ki so to veliko mesto Velenje gradili, zvok "Tišine" pa z načrtovanimi posegi za večno izgubili! Naši argumenti in boljši predlogi sledijo umestitvi hitre ceste v že obstoječi koridor, ki pomeni cenejšo in hitreje izvedljivo gradnjo. Hitrost, s katero je možno projekt umestiti in zgraditi, je bila izkazana v primeru Magne. Vse navedbe o družbeno in ekonomski sprejemljivi varianti Arja vas–Velenje so bile zajete že v izvornih dokumentih študije variant in se navezujejo na idejno rešitev št. PND-242/03, PNG d.o. o., maj 2006. Idejna rešitev podjetja PNZ iz aprila 2008 je ta prava dejstva prekrila. Potvorjena je tudi veljavna resnica, da je bila F2-2 obravnavana v študiji variant (ŠV) in izbrana na osnovi primerjav z ostalimi trasami. Ni bila! Sprememba lege trase iz doline na Goro Oljko je doprinesla bistvene razlike med obravnavano traso F2 v ŠV in izbrano F2-2. Trasa F2-2 je druga trasa, ker so razlike bistvene in dejstva dokazljiva.   Mateja Kričej, univ. dipl. ing. arh. Avtorica teksta je pooblaščena prostorska načrtovalka in arhitektka, ki je že 5 let strokovna sodelavka za civilno družbo s poudarkom na delu, ki bi potekal skozi Spodnjo Savinjsko dolino.

Thu, 20. Feb 2020 at 22:40

347 ogledov

En odziv na izjavo J.P. Damjana
Ker me je Jože P. Damjan na Čivkarju blokiral, upam, da mu kdo pošlje tole, kar bom napisal sedaj. Morda se česa nauči. Konzervativci o razvoju razmišljamo takole: 1. Razvoj nima v sebi ničesar, kar bi ga delalo za samoumevni cilj. 2. Razvoj v sebi nima ničesar, kar bi ga delalo takega, da bi ga samoumevno zavračali. 3. Glede razvoja nas zanima, ali je res razvoj ali le sprememba. 4. Vsaka sprememba ni razvoj. 5. Pogosto smo priča, da ideologi spremembe predstavljajo kot razvoj, razvoj pa kot sinonim za "spremembo na boljše" - kot ideolog ali še boljše ideozof Damjan v tem primeru. Zato smo do razvoja skeptični. Previdni. Ga ne zagovarjamo na vsak način in zaradi njega samega. 6. Zanima nas, za koga je domnevna sprememba na boljše res sprememba na boljše. Nam je najprej pomembno, da ne škoduje narodu, cerkvi, družini. Tistim stvarem, ki jih ščitimo, ki jih želimo ohranjati in na katerih sloni naš okvir razmišljanja, okvir, v katerem smo racionalni. 7. Postaviti si svoj okvir razmišljanja, zavedati se svojega okvira razmišljanja, čemur včasih rečemo tudi "imeti temeljne vrednote", "izhajati iz moralnih aksiomov" ali kaj podobnega - ni, kot bi nam nekdo, ki jih nima in se jih ne zaveda, najbrž očital, "dogmatičnost". Je višek človeške zmožnosti razmišljanja. Ne me narobe razumeti. Jaz Damjana ne napadam, ker je iz mladoekonomista konvertiral v neokeynesianca in je zdaj nek sdsovski, desničarski, konzervativni "nemesis". Napadam ga, ker v vseh teh svojih konverzijah ni postal intelektualec, ima glas, ima platformo, vpliva na mlade študente - in je za to plačan s strani davkoplačevalskega denarja.

Thu, 20. Feb 2020 at 11:22

128 ogledov

Otrok ali kariera
Zadnje čase berem in poslušam mnogo debat o materinstvu.Zakaj materinstvo ja in zakaj ne. Pravzaprav imajo ženskedanes veliko več razlogov proti materinstvu in raje izberejokariero kot materinstvo. Nekatere se za otroke, v tej vednovečji eko-noriji ne odločijo, ker ne vedo ali bodo morda odrasliv svet brez pitne vode, bodo morda podnebni begunci, slišimtudi razlog, zakaj imeti svoje otoke, če je na svetu tolikorevnih in lačnih otrok.Skratka veliko je tega, ob čemur se mi kot mami resničnoobrne želodec, pa ne zaradi žensk kot takšnih, ampak zaraditega, kamor je zabredla sodobna družba, kam potiska mlade,kako morajo biti popolni in vedno prvi, najboljši…kam jihpehajo. V izgorelost, v stalno nezadovoljstvo, saj iščejopopolnost, ki pa je po mojem mnenju ni, če je ne vidiš... in mednami so ljudje, ki niso nikoli zadovoljni, saj v vsem kar imajo,vedno najdejo nekaj, česar nimajo, torej njihovo življenje nipopolno, ne zadovoljuje jih, strah jih je te nepopolnosti in zaotroka, za starševstvo se odločajo vedno kasneje, če sploh. Mora biti popolno, moram imeti kariero, moram doseči to in ono, moram videti, doživeti svet, moram živet, moram,moram, moram, jaz, jaz, jaz…družbene smernice pa, ne samomaterinstvo ampak starševstvo nasploh, predstavljajo kotžrtvovanje samega sebe, otrok je predstavljen kot malizajedalec v telesu neke uboge ženske in sploh ni definiran kotbitje in otrok, ampak ga predstavljajo kot plod, nečutečskupek celic in ob neželeni nosečnost je splav samoumeven innič hudega ni, če se otroka odpravi…ja dragi moji, tako dalečsmo. Družba torej preferira »močne« , samostojne ženske, ženskena visokih položajih, tudi, če jim niso dorasle jih tja umestijoskozi kvote…kaj pa ženske, ki se odločijo drugače? Še vednomislim, upam in si želim, da je takšnih, ki jemljejo materinstvokot dar, izpopolnjenost in obogatitev življenja tako svojegakot tudi življenja otrokovega očeta in ne kot osebno žrtev.Veliko je družin kjer imata oba, oče in mama lepo kariero inkrasne otroke, veliko je družin kjer se eden od staršev odloči,da bo doma in skrbel zanje. Tudi to je kariera. Posvetiti seotrokom, družini, domu, zakaj ne? Ali je takšna ženska manjvredna? Zakaj bi bila? Ni. Po moje ni. Svoje življenje boposvetila in namenila drugim, ne komurkoli, svojim otrokom.Pri njej ni jaz, jaz, jaz…a uživa, njeno življenje je polno. A jo včasih zanese v smernice in težnje feminizma in pomisli: kajsem pa jaz naredila iz svojega življenja? Nimam kariere,nimam visoke izobrazbe…potem pogleda okoli sebe in vidizadovoljne otroke, dom. No, to je moja kariera, ko me nekoč ne bo več, bodo ostali oni, moji otroci, moji vnuki, ostali bodo temelji, ne samo mojega doma, ampak tudi moje družine…in potem pomisli na sosedo, karieristko, ki se vrača v praznostanovanje, svoj dom, na počitnice hodi v družbi prijateljev in spi sama. Kaj bo, ko bo stara, ko bodo prijatelji odšli in se bo kariera zaključila? Sama bo. Brez objema, tolažbe, ko jo bo strah. Kakšne in kako globoke sledi bomo pustili za sabo, bomopogrešani? Bodo naše sledi kot odtis korakov v suhem peskuin jih bo odnesel piš vetra? Bodo naše sledi globoke in trajne,kot ime vrezano v deblo drevesa? Življenje je lepše, če ga živiš v smislu, kaj lahko dam in ne kajlahko dobim, kaj želim. Družina je bogastvo, uteha, varnozavetje, je objem in je ljubezen, družina ni breme in ovira.

Tue, 18. Feb 2020 at 08:12

102 ogledov

Kaj je Katedrala 2.del
V prvem delu smo predstavili pojem Katedrale kot meta institucije in njena prva dva "gradbena elementa". Tretji in četrti "gradbeni element" moči in vpliva Katedrale so univerze in NVO-ji. Pod pojem univerze spadajo predvsem univerze nižje kakovosti. Po drugi svetovni vojni so se morale preobraziti, da bi postale atraktivne za učence. Rezultat tega je, da ima veliko število mladih z inteligenčnim kvocientom od 100 do 110 neuporabne diplome z nezaposljivimi nazivi.  Ne mislim škodoželjno v odnosu do teh univerz, mislim le to, da s tem privabijo mnogo bolj pester razpon učencev. Vključno z nekaj iskreno pametnimi ljudi, ki se zaradi različnih razlogov niso odločili za bolj tradicionalne in prestižne šole.  Najbolj očitno dejstvo je, da so opisane univerze mnogo bolj ideološko usmerjene v levo kot pa prestižne univerze. Mnogo manj je intelektualne raznolikosti, še posebej v oddelkih za humanistiko.  Na prestižnih univerzah načeloma zmaga princip odprte debate in svobode govora nad politično korektnostjo. Večino tega se ne dotika znanstvenikov in inženirjev. Težko je biti ideološki na kemijskem področju.  Umetnost, sociala in humanistika so najmanj odporne na virus levičarstva in so tako bližje Katedrali. Poglejmo zakaj. Na slabih univerzah znajo biti mnogo bolj strogi do svojih študentov. Nobenega manjkanja na predavanjih ali zamujenih nalog, ko pridejo študentje v predavalnico, je princip tak, da se morajo navaditi in ugajati profesorju in njegovim nazorom in mišljenju. Študentje, ki nasprotujejo levičarstvu, pa morda tega sploh ne vedo, doživijo določen kulturni šok. A po prvem šoku je naslednji korak samo-segregacija. Veliko jih oddide samih in rezultat je učilnica polna istih mnenj, ki podpirajo drug drugega, kar privede do ločitve od realnosti ali mehurčka. Stereotipna "queer" feministka z navodili kako jo je treba naslavljati, je ponavadi rezultat te ločitev od realnosti, mehurčka v učilnici ene od univerz Katedrale.  Razmerje med slabimi in elitnimi univerzami lahko najdemo v preteklosti v razmerju vaških cerkva in teoloških semenišč. V semenišču je ortodoksni verski sistem jasen; veliko je prostora za debato znotraj intelektualnega okvirja, in ljudje lahko razglabljajo tudi izven okvirja, če so pazljivi in taktični. V vaških cekrvah je bila ognjevita pridiga brez dovoljenih vprašanj. Čeprav se v semeniščih rojevajo ideje, v cerkvah novačimo najbolj predane in fanatične sledilce.  Četrti gradbeni element Katedrale moči in vpliva so NVO-ji. To je mreža neprofitnih in nevladnih organizacij, ki briše meje med zasebnim in javnim sektorjem. Amnesty International je ena bolj poznanih.  Največ je takih, ki trdijo, da se ukvarjajo z spodbujanjem podjetništva, vendar jih najdemo v vsakem sektorju in na skoraj vseh področjih v razvitih demokracijah. Ko se venomer bolj razraščen državni aparat sreča z tovarišijskim kapitalizmom dobiš nešteto svetovalnih odborov, neprofitnih podjetji z državnim financiranjem in javno-zasebnih partnerstev z nejasnimi cilji. Seveda vsi ti ljudje sedijo na več položajih hkrati v številnih takih zasebno-državnih telesih. LinkedIn je dobro orodje za iskanje teh organizacij, kdo so zaposleni, kje drugje še delajo in njihove reference ter katere konference so obiskali.  Davkoplačevalski denar porabljen za te, že zelo dobro situirane ljudi, je dovolj slaba stvar, ampak davkoplačevalski denar je že tako ali tako potratno zapravljen vedno. Večini njih, ki ta denar sprejemajo, očitno ne gre za denar ampak za vpliv. Dejanski vpliv, ki ga imajo take organizacije je zelo fragmentiran, ampak vseeno mora biti del organizacije, ki je vplivala na politike pri oblikovanju zakonodaje ali pridobila sredstva za financiranje nekega obskurnega X projekta. Takega občutka ne dobiš nikjer drugje: poleg tega vsi ti položaji in dosežki izgledajo lepo in te delajo pomembnega, kar je zelo dobro za grajenje tvoje mreže.  Ne bi rekel, da vse, ampak velikokrat so te NVO organizacije, ki spodbujajo podjetništvo, preprosto zelo škodljive. Ne samo, da so potratne, ampak dajejo mladim občutek, da je biti podjetnik grajenje startupa z državnimi subvencijami že izjemen dosežek. Da je podjetništvo deljenje vizitk in obiskovanje konferenc... A v resnici niso naredili nič razen tega, da so se uspeli prebiti v notranje drobovje Katedrale, podprte z državnimi financami in zasebnimi interesi.  S tem zaključujem spis in se sploh ne čudim da se je reakcija vpletla v teoretično debato o pravičnosti demokracije, ko pa vsak dan vidimo male znake, da ne živimo v demokraciji. Nikoli nismo živeli v demokraciji. Na eni točki v preteklosti je bil učinkovit državni aparat, ko je bil majhen, če gledamo na globalni ravni. Se pravi bil je dober javni servis, ki pa nam v današnjem svetu odmira pred očmi. In prav popolnoma nihče govori o tem. Mainstream se tega le površno dotika in nam daje oddaljeno in zamegljeno sliko, da nekaj ni vredu, ampak nihče ne želi pisati o podrobnostih te tragedije. Dixie 

Zadnji komentarji

Hugo Flander :

4.02.2020 15:47

Zanimivo, za moj okus sicer razmišljanje, ki mu ni tuj kanček paranoje. Kakorkoli. Dotaknil bi se recimo oziranja po Švici. Švica je večnacionalna država in v Švici patriotizma ne definira nacionalna pripadnost, temveč državna pripadnost. Švicarju je Švica domovina. Torej, Švicar je švicarski patriot, ne glede na to, kateri naciji pripada njegov rod. Podoben odnos do patriotizma je imel Slovenec v Avstro-Ogrski monarhiji. Na Dunaju so v času WWI dobro vedeli, koga poslati na Soško fronto proti Lahom. Poslali so 87. celjski pešpolk. Zato Lahi niso osvojili Škabrijela. Slovenski vojak se je na Škabrijelu goreče boril za domovino Avstro-Ogrsko in seveda še bolj za svojo rodno grudo. Kot zanimivost bi spomnil, da ima Laško pivo ime po starih Vlahih, ki so bili v tem delu Slovenije nekoč staroselci. Slovencem pa so prodiranje globje na "Laško", prvi preprečili germanski Langobardi. Dalje, Kočevarji so bili nekoč, tam v 14.stoletju, prvi migranti, ki so kot pripadniki germanov emigrirali iz svoje domovine v domovino Slovencev. Imigrantom Slovenci nismo povzročali težav, saj so naselili praktično prazen prostor in ga jeli kultivirat. V stoletjih se je medtem na od Kočevarjev kultivirano Kočevsko priselilo mnogo Slovencev, ki so s Kočevarji živeli v sožitju. Veliko je bilo mešanih zakonov in leta 1941, ko so se Kočevarji pod vtisom nacizma odločili za selitev (cca 15.000) v nasilno izpraznjene domove Slovencev na spodnjem Štajerskem, so med njimi že prevladovali slovenski priimki. Seveda danes tista peščica Kočevarjev, ki je med in po WWII ostala ob svojih ognjiščih, govori slovensko in hkrati še vedno neguje spomin na svoje prednike.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kaj se dogaja, ko so »volitve« v Sloveniji?