Falling Down je film o običajnem vsakodnevnem človeku, ki ga igra Michael Douglas, porinjenem na rob propada stori nemogoče in razkriva nekaj zelo pomembnega.
"Jaz sem slab človek?... Kako se je to zgodilo. Storil sem vse kar mi je bilo naročeno"
Ko te nategnejo, strelski pohod očitno ni pravi odziv.
Ne zahtevamo veliko
Povečini želimo, da se nas pusti na miru. Hodimo v naše slabe službe in plačujemo pretirane davke. Spoštujemo vsak zakon in predpis ter plačamo vse kar nam je naloženo. Državi dovolimo, da nam diktira kaj lahko počnemo z lastnino in nepremičninami. Spoštujemo prometne predpise in ne povzročamo nemirov. Vse kar si želimo je delati, zdravo družino, vzgajati otroke, se sem in tja odpraviti na dopust in se na stara leta upokojiti in uživati z vnuki.
Ampak oni nas ne pustijo na miru
Za vrat nam obešajo privilegije, ki naj bi jih na zahodu uživali. Privilegiji, ki mi avtomatsko pripadajo, če sem rojen tukaj. Morda trdo delo in odrekanje spada pod ta privilegij, ne vem, ali pa morda opazka prijateljev, da me preredko vidijo. Za rojstni dan so mi kupili stolček na katerem je vgraviran napis 'naj ti ne bo škoda časa se vsesti in poklepetati s prijatelji'. Ampak če rečeš to naglas, spravi ljudi, ki ne delajo trdo v slabo voljo. Tega ne moremo imeti. Svobodni človek je druga besedna zveza za sovražni govor. Vse kar imam ni rezultat mojega trdega dela, in ljudje, ki nimajo nič, niso odgovorni za svoje slabe življenske odločitve.
Naša zgodovina se briše ali piše na novo
Tihotapko migrantov prikazujejo kot ubogo a iznajdljivo taksistko, islamske teroriste kot mučenike, podkupljive socialistične predsednike, ki stradajo svoj narod kot žrtve ameriškega imperializma, nedolžne zverinsko pobite Slovence pa kot kolaborante. Krivi smo za vsako slabost tega sveta in nam ne dajo nobenih zaslug za dejstvo, da vse kar je dobrega in pozitivnega na tem svetu prihaja iz znoja, krvi in solz naših prednikov. Tudi GPS so menda izumili perzijski matematiki in astronomi in je vse to zraslo iz humanistične misli islamskih pesnikov in filozofov, pravi novinarka Primorskih novic. Vedno darujemo velikodušno, svoje ljudi, reševalce, gasilce, opremo in prvo pomoč pošljemo na vsako poplavo, potres, požar in katastrofo. Odprtih rok sprejmemo milijone ljudi iz propadlih držav, in v zameno? Pljuvajo po nas.
Sovražijo nas in želijo se nas znebiti
V svojem naporu razkrivajo karte, delajo napake in nas nevarno potiskajo na rob propada. Mnogo nas tega nebo preživelo, in iskreno povedano, vsem nebi smelo uspeti. Generacije razmnoževanja ljudi, katerim ta odgovornost ni bila dana, smrtonosna zabava in potrošništvo in ujetništvo v suženjske službe nas je naredilo mehke in boječe.
Smo v vojni
Maloštevilni kabal, ki upravlja s Katedralo moči in vpliva uperjeno proti nam ima težave. Preusmerjanje pozornosti, skrivanje resnice in vsajanje laži, katedrala je stara, tramovi so gnili in njeno ostrešje pušča vodo, zato se počasi a zagotovo zbujamo. Na eni strani bi nas radi zamenjali in onesposobili s strahom in degeneriranostjo, na drugi strani mi poskušamo ljudi zbuditi na nevarnost, ki preži, če izgubimo ta boj. Prejšnje desetletje je bilo desetletje miru, prihaja desetletje, ko bomo tako kot Douglasov lik porinjeni na rob propada, končno uvideli, da nismo v vojni z Rusijo ali Iranom, ampak s petokolonaši v lastnih državah.
Dixie
