Fenomeni plenjenja v slovenskem zdravstvenem sistemu: intervju z dr. Blažem Mrevljetom
Dr. Blaž Mrevlje podrobno o praksah, ki nam uničujejo zdravstvo
AR revija
Eseji

Sreda, 15. januar 2020 ob 15:10

Odpri galerijo

vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Flickr_-_Official_U.S._Navy_Imagery_-_Doctors_perform_surgery_together..jpg

ARrevija: Je v tujini (Nemčija, Anglija) mnogo bolje organizirano delo, sistem, razmerja med vodstvi in posameznimi deli zdravstvenega sistema?

V normalnih evropskih državah, s starejšo in pravo demokracijo, ki so že zdavnaj šle skozi tranzicijska in roparska zgodovinska obdobja, in so danes predvsem dober servis državljankam in državljanom in nič kaj dosti drugega, je zdravstvo bistveno bolje organizirano. Kljub temu pa se vsaka od teh držav sooča s svojimi specifičnimi problemi javnega zdravstva. Nikjer ni idealno, vendar pa v normalnih evropskih državah nista glavna problema javnega zdravstva organiziran kriminal in sistemska korupcija. Pri nas sta.

Iz tega izhajajo vsi ostali problemi, ker se je temu nekaj sto milijonskemu motivu na letni ravni podredilo vse v zdravstvu.

Da plenjenje davkoplačevalskega denarja lahko nemoteno poteka na tako masoven način, je prišlo do treh fenomenov: oblikovalo se je pet stebrov za zagotavljanje statusa quo plenjenja, prišlo je do obrata vrednot in prišlo je do negativne selekcije. Pa gremo po vrsti.

Prvi steber: Ena in edina monopolna zavarovalnica - ZZZS - je garancija, da se večina denarja zbere na enem mestu, da je ta količina predvidljiva in da se jo da obvladljivo razdeliti med deležnike. Vsaka konkurenčna zavarovalnica bi začela glede stroškov postavljati neprijetna vprašanja, zato je, v izrojenem sistemu kakršen je, bolje, da konkurenčnih zavarovalnic sploh ni.

Drugi steber: Inertno Ministrstvo za »zdrave« za zagotavljanje statusa quo. Namerno pravim za zdrave, ker smo, še posebej v mandatu Milojke Kolar Celarc in Aleša Šabedra lahko lepo videli, da skrbita izključno za zdravniško-dobaviteljsko mafijo in ne za bolnike. Milojka Kolar Celarc je denimo za poplačilo dolgov do dobaviteljev preplačanega medicinskega materiala spisala čez noč interventni zakon, ki je zdravniško-dobaviteljski mafiji vrgel 136 milijonov davkoplačevalskih evrov. Niti trenila ni z očmi. Ko pa je s stisnjenimi zobmi bila prisiljena organizirati centralni javni razpis za žilne opornice, so ga dobavitelji kartelno zrušili tako, da so se vsi prijavili nanj s cenami višjimi, kot jih je kot zgornje dovoljene dovoljeval razpis sam. Precej psihopatsko. Kaj je naredila Milojka Kolar Celarc? Jih je kaznovala z denimo prepovedjo sodelovanja pri javnih razpisih za dobo najmanj pet let, kar bi bilo pri tako eklatantnem norčevanju v tujini normalno? Ne. Nič ni naredila. Ker ni smela. Je morda trenutni minister Šabeder priredil kakšen javni razpis na katerem bi znižal ceno enega samega zdravila, pripomočka, naprave, potrošnega materiala ali storitve v zdravstvu na nivo referenčnih cen v EU? Ni. Niti sedaj kot minister, niti prej kot generalni direktor UKC Ljubljana. Kot generalni direktor UKC Ljubljana je tik pred pobegom na Ministrstvo za »zdrave« v medijih javno pozval dobavitelje, če lahko znižajo cene za 10%, da bi UKC Ljubljana privarčeval 20 milijonov evrov letno, ki jih seveda niso, s tem pa priznal: prvič, da se zaveda, da so zdravila, pripomočki, naprave, potrošni material in storitve v UKC Ljubljana preplačane in drugič, če bi cene lahko znižali za 10%, bi jih lahko tudi za 20%, to pa bi pomenilo 40 milijonov evrov letno, kar je blizu moje ocene, da se v UKC Ljubljana zaradi preplačevanja vsega (razen plač delavcev, seveda) skozi okno vrže, beri pokrade, najmanj 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja vsako leto.

Tretji steber: Državne zdravstvene ustanove oz. črpalke, kjer konkretno potekata organiziran kriminal in sistemska korupcija s pomočjo prirejenih javnih razpisov za umetno vzdrževanje previsokih cen.

Četrti steber: Amputirani Nacionalni preiskovalni urad, ki ga vodi človek, ki trdi, da pod njegovim vodstvom v zdravstvu ni nedotakljivih. Poročilo o mega aferi z žilnimi opornicami, ki so jih bolnišnice na nivoju države preplačevale za 3,5 milijona evrov letno in ga imajo v predalu že več kot dve leti in nič ne naredijo, pa govori drugače. Masovnega ropa v zdravstvu ne smejo preiskovati. Izgovarjajo pa se, da jih bi moralo usmerjati Specializirano državno tožilstvo in da jih ne. Morda v zdravstvu res ni nedotakljivih, so pa očitno taki, ki se jih ne upajo dotakniti.

Peti steber: Kontrolirano impotentno Specializirano državno tožilstvo. Tega je do nedavna vodil Harij Furlan, katerega brat je bil ujet s spuščenimi spodnjicami na nacionalni televiziji, ko so vesoljni Sloveniji pokazali, da je imel podjetje, ki je po enakem principu prodajalo preplačane umetne kolke eni od slovenskih bolnišnic. Bo brat preiskoval brata? Bi v Nemčiji ob razkritju na javni televiziji, da brat šefa Specializiranega državnega tožilstva preprodaja bolnišnicam preplačane kolke v okviru splošno znane korupcije v zdravstvu (če bi ta bila enaka kot pri nas) po takem prispevku še lahko bil šef nemškega Specializiranega državnega tožilstva? Seveda ne. Pri nas pa Furlan mirno v kamero potrdi, da nima s tem nobenega problema. Vidite kje je problem?

Gremo dalje. Da masovni rop davkoplačevalskega denarja lahko poteka, mora zdravniško-dobaviteljska mafija obvladovati vodstveno hrbtenico državnih zdravstvenih ustanov. Vsaj tam, kjer se porabljajo velike količine zdravil ali pripomočkov oz. se nabavljajo ali servisirajo drage naprave oz. izvajajo drage storitve (gradbene, IT). Zato je skozi čas prišlo do obrata vrednot; prednost pred bolnikom in stroko sta dobila sodelovanje pri in omogočanje organiziranega kriminala in korupcije. Da pa so na določena vodstvena mesta (razen redkih izjem) prišli ljudje, ki so ali pripravljeni aktivno sodelovati pri raboti (kriminalci v belem) ali gledati stran, ko to počnejo drugi (stolčkofilni strunarji oz. zbiralci nazivov, stolčkov in našitkov) pa je moralo priti tudi do negativne selekcije. Na vodilnih mestih v slovenskem zdravstvu boste našli recimo in zanimivo veliko potomcev generalov ali tožilcev jugoslovanske narodne armije in bivše službe državne varnosti ali Udbe. Slučaj? Prvi direktor UKC Ljubljana je bil Janez Zemljarič. Njegova naslednja služba je bila šef Službe državne varnosti ali Udbe. Rabota za paradržavo, ki poteka še danes je bila postavljena in zastavljena že v sredini 70-ih let prejšnjega stoletja, teče nemoteno še danes naprej in po enakih principih. Tudi denar se še vedno prečrpava na njene račune v davčnih oazah v tujini. Vaš trdo zasluženi denar!!!

Dodaten fenomen, ki pomembno pripomore k zagotavljanju statusa quo organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu pa je še hitro menjavanje nekompetentnih kadrov na vodstvenih položajih, predvsem na mestu generalnega direktorja UKC Ljubljana, največje črpalke v že poprej opisanem tretjem stebru za zagotavljanje statusa quo plenjenja. Če pogledamo v čas Milojke Kolar Celarc, se je v štirih letih na mestu generalnega direktorja zamenjalo pet ljudi, v povprečju eden na manj kot 12 mesecev. In sicer od strojnega inženirja, do sumljivega poslovneža, preko reaktivirane upokojenke do bivšega direktorja čevljarskega podjetja in na koncu bivšega direktorja hortikulturnega podjetja. Slednji je še posebej problematičen, saj za seboj kamor koli gre pušča razdejanje. Če sem prav razumel iz medijev, je pustil minus za sabo že v Semenarni d.d. Še večjega pa - kako bizarno saj recimo v Nemčiji bivši direktor hortikulturnega podjetja sploh ne bi mogel postati direktor univerzitetne bolnišnice - v UKC Ljubljana. Samo v enem letu je poglobil minus ustanove, ni znižal cene nobenega zdravila, pripomočka, naprave, potrošnega materiala ali storitve, propadle so mu tri medicinske stroke (otroška kardiologija, otroška srčna kirurgija in pediatrična intenziva) na nacionalnem nivoju, po nepotrebnem umirali otroci ter uspel je uničiti poskus reševanja problema otroške kardiologije, neslavno propadlega NIOSB. Za nagrado, kar je možno samo pri nas, je potem lahko pobegnil na Ministrstvo za »zdrave«. Zdaj pa ga, kot se govori, že spet po manj kot enem letu, srbi stolček na Petrolu. Je od takega človeka pričakovati rešitve v zdravstvu? Kako naj nekdo vodi tako ustanovo kot je UKC Ljubljana ali Ministrstvo za »zdrave« in izvaja revolucionarne poteze in vizionarske ukrepe (kar je edino, kar lahko oboje reši iz trenutne agonije in stanja zavoženosti), če je tam manj kot po eno leto?

 

ARrevija: Koliko k temu stanju pri nas in razliki, ki je npr. v Angliji, pripomore tudi to, da so naši zdravniki pripravljeni oportunistično sodelovati v tem sistemskem ropanju s strani "zdravniško-dobaviteljske mafije", kakor jim sami pravite?

Odločilno. Je pa treba vedeti, da pri tem aktivno sodeluje manjšina zdravnikov. Večina je poštenih, kot sicer velja v splošni populaciji. Nekaj pa tudi samo ni pripuščenih, ker jih tisti, ki so že pri koritu, na poti do korita ovirajo. Kolege, ki pri organiziranem kriminalu aktivno sodelujejo s prirejanjem javnih razpisov za znane dobavitelje in znane cene oz. kriminalce v belem, je skozi 30-letno izpopolnjevanje plenilskega sistema na vodilna mesta naplavila negativna selekcija. Velikokrat se zgodi, da so to recimo ljudje, ki jih, sicer v univerzitetni ustanovi, stroka, znanost in raziskovanje sploh ne zanimajo. Kar ima lahko katastrofalne posledice kot se je recimo zgodilo v primeru intervencijske kardiologije. Zamujeno je bilo najbolj zanimivo obdobje razvoja te stroke. Taki psihopatski posamezniki ovirajo okrog sebe vse, ki bi jim s strokovnimi dosežki utegnili priti preblizu in bi imeli znotraj normalne univerzitetne bolnišnice zaradi objektivnih dosežkov in rezultatov absolutno prednost zasedati vodilna mesta. Ovirajo pa jih ne zaradi zavisti do njihovih strokovnih dosežkov. Morda so zaradi tega lahko zakompleksani, a na koncu dneva jim to ni mar. Ščitijo finančne tokove, ki bi jih lahko oni drugi, ki bi jih zanimala stroka, presekali. Skrbi njih same, kakor tudi dobavitelje, ki v bistvu v našem zavoženem zdravstvu vodje oddelkov in dejavnosti pogosto postavljajo in odstavljajo. Se je pa treba na tem mestu zavedati še nečesa.

To pa leti tudi na vse ostale, v principu poštene zdravnike.

Ker se tem izprijenim praksam ne uprejo, so cene zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev nekajkrat višje, kot bi lahko bile. Z uporabo le teh za zdravljenje bolnikov hote ali nehote omogočajo in perpetuirajo organiziran kriminal in korupcijo v zdravstvu. Temu se bodo enkrat morali upreti, ker v bistvu z neukrepanjem pri kriminalu, žal, hočejo, nočejo, sodelujejo in ga omogočajo.

 

ARrevija: Kakšen je odnos med zdravnikom in pacienti v tujini? Je kakšna bistvena sistemska razlika, ki sistemsko ureja, da se zmanjša število morebitnih napak zdravnikov?

V normalnih državah in normalnih zdravstvenih sistemih zdravnik že zdavnaj ni več bog, ampak je obratno - bolnik je bog.

Po eni strani imajo v bolnišnicah pisarne, kamor se lahko pridejo bolniki pritožiti čez zdravnike, medicinske sestre ali drugo osebje oz. kvaliteto usluge (lahko jih tudi pohvalijo) in če je teh pritožb preveč, sledijo ukrepi. Žal se je sistem nekoliko izrodil in se včasih medsebojno obtožujejo tudi zaposleni, kar ima lahko včasih tudi hude posledice. Je pa to prva linija obrambe. Nadalje se lahko bolniki pritožijo recimo na zdravniško zbornico. Ki je tudi v tujini cehovska organizacija in načeloma najprej ščiti člane ceha.

Vendar, če je pritožb ponovno preveč, lahko ukrepajo. Sicer pa tudi oni poznajo redna izpopolnjevanja in izobraževanja ter strokovna srečanja, ki se jih radi udeležujejo, da vzdržujejo kondicijo. Bistvena razlika je tudi v tem, da so v tujini bolniki veliko bolj razgledani in se pred obiskom zdravnika o svoji bolezni natančno pozanimajo iz literature ali interneta. Ob obisku navadno bolnika spremlja tudi najmanj eden svojec ali prijatelj, kar je pri nas bolj redkost kot pravilo. Med obiskom, recimo v ambulanti, so bolniki in svojci zelo aktivni in sprašujejo vprašanja dokler jim jih ne zmanjka. Bolniki imajo velikokrat tudi zasebno telefonsko številko zdravnika. Te ne izkoriščajo, zasebnost spoštujejo. Če pa potrebujejo nasvet, zdravnik ne komplicira in nasvet dobijo tudi v zdravnikovem prostem času. Odnos ni bog-plebejec ampak sta zdravnik in bolnik partnerja.

 

ARrevija: Kaj mislite, kako bi se dalo v Sloveniji izboljšati sistem in kateri koraki bi bili nujni, da bi se lahko šlo v tej smeri?

Slovensko zdravstvo ima nekaj problemov, ki pa so vsi podrejeni glavnima: organiziranemu kriminalu in sistemski korupciji, ki sta zaščitena s strani države in s pomočjo kontroliranega nedelovanja ali pa neustreznega delovanja ključnih državnih institucij, kot sem opisal že v prvem odgovoru. Zatorej bi bil prvi ukrep ukinitev organiziranega kriminala in sistemske korupcije ter odkrivanje in pregon storilcev, ki bi jih morali v skladu z zakonodajo poslati na prestajanje kazni na Dob. Bojim se, da bi sicer zaradi obsega tega tranzicijskega fenomena morali na Dobu najprej zgraditi konkreten prizidek. Na ta način bi prišlo do treh precedenčnih in pomembnih fenomenov: iztrebljenja plenilcev, privarčevanja najmanj 400 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja letno ter obrata vrednot in selekcije. Če gremo po vrsti.

Kjer ni plena, ni plenilcev. Ne samo, da bi trenutni kriminalci v belem sedeli tam kjer jim je mesto. Novim generacijam morebitnih plenilcev kaj podobnega nikoli več ne bi prišlo na misel. Privarčevanih najmanj 400 milijonov evrov letno, kolikor se jih pokrade skozi ta masovni rop značilen za obdobje tranzicijske medicine skozi prirejene javne razpise za umetno vzdrževanje previsokih cen zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev, bi vrnili nazaj v zdravstvo: obnova zdravstvenih ustanov, modernizacija naprav in opreme, boljše plače zaposlenih ter raziskave in razvoj. Tako bi ljudje dobili ne samo tisto kar si zaslužijo, pač pa tisto, kar iz svojega dela in davkov plačujejo. In to niso jadrnice in motorni čolni zdravniško-dobaviteljske mafije v jadranskih marinah, zlate palice pod posteljami oz. kupčki denarja na švicarskih računih. Ker kar naenkrat ne bi bilo več plena, bi se zanimanje plenilcev preusmerilo v kaj drugega. In ker v zdravstvenih ustanovah ne bi ostalo kaj dosti več drugega kot stroka, bi prišlo samodejno in v kratkem času do ponovnega obrata vrednot: vrednota bi ponovno postala stroka. S tem pa bi se vzpostavila pozitivna selekcija, ki bi na vodstvena mesta naplavljala ljudi z objektivnimi strokovnimi dosežki, z mednarodno prepoznavnostjo in povezavami, elementarnim poštenjem in hrbtenico. Časi kriminalcev v belem in stolčkofilnih strunarjev, zbiralcev nazivov, medalj in našitkov bi bili mimo. In v cca 10 letih bi slovensko zdravstvo bilo postavljeno na zemljevid Evrope in sveta kamor sodi.

Ali drugače povedano: resetirati je potrebno večino trenutne vodstveno hrbtenice slovenskih zdravstvenih ustanov in na vodilna mesta postaviti mlajše, ki imajo svetovni nazor usmerjen zahodno in severno od Karavank in ne toliko južno od Kolpe. Za dolgoročno uspešnost in takojšnjo in eksponentno rast slovenskih mednarodnih strokovnih uspehov pa bi morali nemudoma narediti še nekaj: specializanti vseh medicinskih strok bi morali v okviru kroženja in izobraževanja obvezno za najmanj eno leto na kroženje v eno od priznanih evropskih ali ameriških bolnišnic, od koder bi se vrnili s svežim znanjem, izkušnjami, raziskovalnimi projekti, članki in novimi človeškimi in strokovnimi povezavami. To bi slovensko zdravstvo v eni sami generaciji, torej manj kot 10 letih, izločilo iz trenutnega mehurčka samozadostnosti in postavilo na zemljevid Evrope in sveta.

 

ARrevija: Glede na povezave med mafijskimi posli, vrhom države (o tem vsem ste že govorili), ali mislite, da je sploh realno možna dejanska sprememba na bolje v Sloveniji oziroma, da se določene izkušnje iz tujine prinesejo v naš sistem?

Seveda, vse se da, če se hoče. Če bi trenutni minister za zdrave Aleš Šabeder deloval v duhu dobrega gospodarja, za davkoplačevalke in davkoplačevalce in njihov denar ter bi bil bolnik na prvem mestu, bi nemudoma spisal interventni zakon, ki bi zahteval takojšnjo revizijo vseh javnih razpisov in pogodb ter znižanje cen vseh zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev na nivo referenčnih cen v Nemčiji ali Skandinaviji. S tem bi privarčeval letno po moji oceni najmanj 400 milijonov vaših evrov, ki bi jih vrnil v zdravstvo: obnova zdravstvenih ustanov, modernizacija opreme, boljše plače zaposlenih, raziskave in razvoj. Sedaj gredo namreč v centimetre jadrnic in motornih čolnov zdravniško-dobaviteljske mafije, zlate palice in na švicarske račune.

Ste res, spoštovane sodržavljanke in sodržavljani, prepričani, da zato hodite v službo in plačujete ene največjih davkov na svetu, da si nekaj posameznikov, članov zdravniško-dobaviteljske mafije ter paradržava, privoščijo megalomanski luksuz, medtem ko vi komaj skrpate mesec z mesecem

Ali pa bi se vaš denar, namenjen zdravstvu moral vračati v zdravstveni sistem, da ga boste v obliki modernega zdravstva lahko koristili, ko ga boste potrebovali? Odgovorite si sami. In ne glede na dejstvo, da večina dosedanjih ministrov za »zdrave« izhaja iz frakcij bivše Komunistične partije Slovenije ali vsakokratnih novih balončkov, ki vam jih lutkarji iz paradržavnega grmovja napihnejo vsakič pred novimi volitvami v obliki vsakokrat novih list, novih obrazov, kot vsiljeno demokratično ponudbo v okviru lutkovne predstave iluzorne demokracije, zdravstvo nima politične barve. Ker zdravje nima politične barve. Ko zbolimo, bolezen ne vpraša po politični pripadnosti. Zdravstvo potrebujemo vsaj dvakrat vsi. Nekateri pa še vmes. Zato bi bilo v interesu vseh, da bi zdravstvo bil perfekten podsistem države. Žal več kot načelnega interesa ne zaznam. Sicer si ne znam razlagati apatije ljudi ob že povsem znanem in transparentnem dejstvu, da je zdravstvo prežeto z s strani države zaščitenim organiziranim kriminalom in korupcijo. Pri čemer institucije, ki jih plačujete, da bi to preprečevale, ne naredijo nič. Vaju gledam, SDT in NPU.

Da, najprej boste morali volilke in volilci od svojih strank zahtevati, da o zdravstvu ne govorijo samo v všečnih tonih pred vsakokratnimi volitvami. Od politikov boste morali po 30 letih zahtevati konkretne in korenite spremembe. Sicer boste žal še naprej umirali v vedno daljših in daljših čakalnih vrstah.

 

ARrevija: Sami ste sodelovali pri komisiji, ki je razkrivala te anomalije, ponudili ste se tudi (2018), da postanete vodja nabavne službe in s tem znižate cene, a so vas zavrnili. Koliko je še podobnih strokovnjakov in sodelavcev UKC, ki so pripravljeni stopiti v neko "koalicijo" proti temu, da se tako grozljivo razkraja in ropa celoten zdravstveni sistem? Bi k temu pristopili tudi zdravniki drugih, manjših enot po Sloveniji?

Vesel sem bil, ko me je  gospa Jelka Godec spomladi 2016 kontaktirala in povabila, če bi ji pomagal pri strokovnih vprašanjih glede žilnih opornic. To je bilo logično nadaljevanje prizadevanj, ki sva jih za optimizacijo stroškov v UKC Ljubljana začela že konec leta 2012 s prof. dr. Markom Nočem. Kot je znano sva uspela cene žilnih opornic znižati skoraj na takratni nivo cen v Nemčiji, kar je pomenilo samo na področju tega sklopa nabav (od sicer 20.000 različnih artiklov kolikor jih redno nabavlja UKC Ljubljana) privarčevanje v znesku 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov in to samo v UKC Ljubljana. Če pogledamo še druge bolnišnice, če bi se takrat v istem času pridružile znižanju, pa se niso, z izgovorom, da o znižanju nič niso vedele (čeprav je bilo vse že v medijih in so od UKC Ljubljana oddaljene največ uro vožnje), bi privarčevali na nivoju države vsako leto 3,5 milijona evrov. 

Spomladi 2018 sem v medijih zasledil razpis za pomočnika generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavno področje. Ker takrat že dolgo nisem bil več naiven in sem vedel, da namen generalnih direktorjev in nabavne službe ni delovati v duhu dobrega gospodarja in  davkoplačevalskega denarja, ki jim je zaupan, ni namen varčevati, pač pa ga zapraviti v okviru dobro organiziranega kriminala, ki poteka pod krinko univerzitetne medicine, sem se prijavil predvsem z namenom, da to pokažem in dokažem tudi javnosti. Pričakoval sem, da ne bom izbran. Takrat sem tudi javno napisal kaj bi naredil, če bi bil izbran in za kaj bi porabil privarčevani denar.

Spomladanski razpis je čudežno izginil.

Nisem dobil nobenega obvestila. So ga pa avgusta ponovili. Nanj me je opozorila gospa na tviterju. Zato sem se seveda prijavil ponovo. Ponovno z enakim namenom, da dokažem, da namen Aleša Šabedra ni bil delovati v duhu dobrega gospodarja. Kar lahko vidite še danes. Do danes ni niti kot generalni direktor UKC Ljubljana, niti kot minister za zdrave, znižal na podoben in drastičen način cene nobenemu zdravilu, pripomočku, napravi, potrošnemu materialu in storitvi od 20.000 kolikor jih UKC Ljubljana redno nabavlja. Ker jih ne sme. Ker bi sicer padel v nemilost svojih gospodarjev iz paradržave in odpadel kot gumb na spodnjicah. Po vodi bi mu splavale njegove ambicije o vodilnih stolčkih v drugih državnih podjetjih pod kontrolo paradržave, kot je denimo Petrol, kamor ga, če gre verjeti ulici, trenutno vleče. Na tem primeru lahko tudi zelo plastično opazujemo psihopatijo moderne Slovenije, ko mora bolestni ambicioznež oddelati tlako za gospodarje iz paradržave na slabo plačanih stolčkih kot sta generalni direktor UKC Ljubljana ali stolček ministra za »zdrave«, da po oddelani tlaki in ščitenju organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu kasneje napreduje na dobro plačano vodilno mesto v profitabilni firmi v delni lasti države in absolutni oblasti paradržave. Zakaj pravim psihopatsko? Ker gre napredek enega (po povsem nenaravni in nepošteno prisluženi poti) na račun več sto milijonske rabote na letnem nivoju, na račun daljšanja čakalnih vrst, umiranja ljudi in uničevanja medicinskih strok. Ali drugače: dotični gospod pušča za sabo armagedon, kamor pride, da bo za lastno rit prislužil bolje plačano državno službo na račun vseh ostalih, ki to šarado plačujete in nič ne rečete.

Rad verjamem, da je v zdravstvu večina zaposlenih poštenih in da pri masovnem ropu davkoplačevalskega denarja sodeluje le peščica. Iz tega nadalje rad verjamem, da se večina kolegov in drugih zaposlenih intimno strinja s tem kar sva naredila s prof. dr. Markom Nočem oz. kar še naprej delava, piševa, si prizdevava tako in drugače. Upam, da se ne motim. Ker če se, potem je situacija še bolj grozljiva.

Vendar pa morate vedeti, da v slovenskem zdravstvu velja in deluje tihi teror. Od nekaj tisoč zdravnikov, torej visoko izobraženih intelektualcev, se nas javno oglaša manj kot deset. Kaj vam to pove?

Da drugi ne vedo kaj se dogaja? Da ne berejo kaj pišemo in govorimo? Iz redkih osebnih stikov, ki jih imam z nekaj kolegi, ko pridem v Slovenijo vam lahko potrdim, da vsi vse berejo in zelo dobro vse vedo. Samo si ne upajo. Večina je vendarle tako ali drugače vezana na Slovenijo in ne bo odšla. In žalostna realnost je ta, da se izobraženci ne upajo javno izpostaviti ali za nekaj postaviti, ker bi tako utrpeli najmanj strokovno škodo v službi. Naslednji dan. Zato pravim, da smo kot družba in država še zelo retardirani in še zelo zataknjeni v 20. stoletju. In tukaj ne vidim možnosti hitrega napredka.

 

ARrevija: Ali se morda vidite v prihodnosti v kakšni od politično-strokovnih funkcij, če bi prišlo do tega, da bi vas povabila kakšna vlada, ki bi imela resen namen reformirati zdravstveni sistem?

Večkrat sem že dejal, da to kar počnem počnem zato ker se mi zdi tako prav, ne ker bi si nabiral politične točke. Ne bom se včlanil v nobeno stranko in ne bom stopil v politiko. Jasno pa je, da nisem vse te energije vlagal zaman in je ne bom vrgel stran. Pravzaprav, sem se šele dobro ogrel. To pomeni, da sem pripravljen sodelovati v prihodnosti s komer koli, ki bo imel resne namene kaj spremeniti. Če ne bom začutil, da ima resne namene ali bom videl, da je šlo le za nakladanje, bom nadaljeval svojo pot in sodelovanje ne bo možno.

 

ARrevija: Kako se počuti človek, ko takorekoč mora oditi v tujino, če želi nadaljevati strokovno delo in se izpopolnjevati na svojem področju?

Ni problem, da gre človek v tujino po novo znanje in nove izkušnje. To bi moralo biti, kot sem že prej omenil, celo obvezno. Problem nastane, ko imaš doma vse na dosegu roke, pa je žal pod kontrolo psihopatskega predstojnika, ki meče vsem kolegom, ne glede na starost ali status, vsakodnevno pod noge polena. Tovornjake polen. Iz dveh razlogov: prvič, ker na ta način vzdržuje nadzor nad neakademskim delom stroke, če me razumete, in drugič, ker je sam zaradi lastnih dosežkov zakompleksan do te mere, da mora ovirati druge, sicer bi se mu prehitro prebližali in ga seveda že zdavnaj povozili in prehiteli. Ima nekakšno neskončno luknjo v sebi, ki je ne more zapolniti ne glede to koliko škode povzroča ljudem in stroki okrog sebe. Sam pa iz sebe iz leta v leto ne naredi nič. Sam v sebi tone globlje in globlje in se tega zaveda. Ali je to osamljen primer? Ne. Predvsem ne v UKC Ljubljana in slovenskem zdravstvu, niti v tujini. Bistvena razlika pa je, da imajo v tujini univerzitetne bolnišnice varovalne mehanizme, da se takšna psihopatija ne more razviti, kaj šele prenašati iz generacije v generacijo. Žal v našem primeru formalno predpostavljeni niso imeli prave moči, niti hrbtenice, da bi to psihopatijo ustavili.

 

ARrevija: Ali menite, da je prof. dr. M. Noču namenoma bilo prekinjeno (odvzeto) financiranje njegove raziskovalne dejavnosti ali res gre za realne napake, ki jih je naredil pri oddaji njegovih projektov na ARRS?

Prijave prof. dr. Noča nisem videl in kolikor sva se pogovarjala ni bilo nekih napak ali pa vsaj ne pomembnih oz. usodnih napak. Če ponovno primerjamo s tujino: če v prijavi raziskovalec, ki se na razpise prijavlja že več kot 20 let in konsistentno vodi in razvija svoje raziskovalno področje ter ima iz tega naslova strokovne objave v tujih, uglednih, strokovnih revijah (več kot 100) in je reden predavatelj na najpomembnejših mednarodnih srečanjih iz svojega področja ter z vsemi temi rezultati postane član slovenske in evropske akademije znanosti in dobi državno odlikovanje za znanstvene dosežke, potem je normalno, da v primeru nepravilnosti v prijavi za nadaljevanje dvajset in več let trajajočega programa komisija takega znanstvenika pozove k dopolnitvi vloge ali popravkom.

Ker je v normalnih državah namen vključiti najboljše in ne izključiti najboljše.

Kar se mene tiče v primeru prof. dr. Marka Noča ni glede odvzema sredstev nobenega dvoma. Gre za kazen režima za vse kar je dobrega naredil na področju znižanja cen žilnih opornic in privarčevanja 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov v UKC Ljubljana. Podobno kot pri meni: korifeje in zdravniško-dobaviteljska mafija, ki sva jim s tem presekala finančni tok, so za talca vzeli UKC Ljubljana kot ustanovo in davkoplačevalski denar, in me tožijo zaradi domnevne razžalitve za 100.000 evrov.

Gre za precej absurdno situacijo. Če tudi to primerjamo s tujino: če bi v normalni državi in normalni bolnišnici, ki ni ugrabljena in zlorabljena za neke druge, zle namene, dva zdravnika, katerih delo niti ni skrbeti za cene medicinskega materiala, pač pa zdravljenje bolnih, znižala cene na enem samem sklopu medicinskega materiala na svojem področju, kot so npr. žilne opornice, in tako optimizirala poslovanje ustanove na letnem nivoju za neverjetnih 2,5 milijona evrov javnih sredstev, bi bolnišnica najverjetneje rekla vsaj hvala, ju nagradila z napredovanjem in verjetno, vsaj v Ameriki, tudi z materialno nagrado v obliki določenega odstotka od privarčevanega denarja. Hkrati bi najverjetneje tudi prosila, da podobno optimizacijo pomagata naredita tudi na drugih področjih. Od vsega naštetega seveda nisva bila deležna niti prvega, torej hvala.

Oba so naju še bolj ovirali, prof. dr. Noču odvzeli raziskovalna sredstva, mene pa tožijo za 100.000 evrov. Iz tega lahko ponovno zelo plastično vidite, da namen v UKC Ljubljana in širše v zdravstvu ni poslovanje v duhu dobrega gospodarja. In da ustanove ne vodijo formalno predpostavljeni, pač pa zdravniško-dobaviteljska mafija. Če presekaš finančni tok (čemur normalni sicer rečemo privarčevanje davkoplačevalskih sredstev), si kaznovan. To je trenutno stanje duha v naši največji univerzitetni bolnišnici, državi in politiki, ki to ščiti.

 ARrevija: spoštovani gospod Mrevlje, najlepše se vam zahvaljujemo za ta intervju, ki v drobovje kaže na stanje našega zdravstva in tudi precej jasno izpostavi možne korekcije ter rešitve. 

 

Dr. Mrevljeta lahko spremljate na tej povezavi: https://twitter.com/mrevlje  

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 9. Apr 2020 at 22:17

95 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Orožja (še) nimamo, le skrivamo se lahko
Težko je hladnokrvno analizirati dogodke preteklih tednov, saj se vsi, ki premoremo običajno mero empatije, še vedno čustveno odzivamo na dogodke preteklih treh mesecev. Videli smo posnetke ljudi, ki so umirali na kitajskih cestah, ter z nejevero opazovali, kako so Kitajci varili vhode stolpnic in vanje zapirali žive ljudi. Nato smo videli vojaške konvoje s krstami iz Bergama in italijanskega župana, ki je svojim ljudem vpil: „Česa ne razumete? V krstah nihče ne bo videl vaših frizur!?“ Bolezen je prišla tudi k nam. Vsako jutro pogledamo, koliko sodržavljanov je včeraj umoril hudičev virus. Česa takega še nismo doživeli in v zadnjih tednih se je naš svet spremenil. Do danes se je s Covid 19 uradno okužilo 1.521.253 ljudi, od tega jih je 88.570 umrlo. Okužbo po doslej znanih podatkih v lažji obliki preboli okoli 80% ljudi, 20% ljudi zboli huje. Podatki o smrtnosti se razlikujejo po državah, glede na starostno strukturo in predhodno obolelost (v „starih“ evropskih družbah je odstotek umrlih večji). Formul, s katerimi izračunavamo smrtnost, je več, uporabimo pa jih v odvisnosti od tega, kaj želimo analizirati. Po formuli: Stopnja smrtnosti = število vseh umrlih zaradi Covid 19 x 100 / število vseh okuženih s Covid 19 je izračunano, da ima moški spol na današnji dan 2,8 % verjetnost, da zaradi okužbe umre, ženski spol pa 1,7 % verjetnost, pri čemer so v izračun vključene vse starostne skupine, primeri z vsega sveta in tudi vsi bolniki s Covid 19, ki še niso ozdraveli in ne vemo, kako se bo bolezen pri njih končala. Zato je ta izračun treba jemati z veliko rezervo. Gre pravzaprav za neko abstraktno številko, primerno za dolgoročne ocene nevarnosti virusa. O dejanski ogroženosti v konkretnem okolju nam mnogo več povedo številke po posameznih državah. Te se med državami močno razlikujejo. Podatke redno objavlja statistična spletna stran Worldmeters.info (1). Naslednja formula, ki se uporablja za drugačen izračun stopnje smrtnosti, je: Stopnja smrtnosti = število doslej umrlih zaradi Covid 19 x 100 / število vseh doslej zaključenih primerov bolezni zaradi Covid 19. Pove, koliko doslej zaključenih primerov bolezni se je končalo s smrtjo in koliko ljudi je bolezen preživelo. Za Italijo tako izvemo, da se je bolezen pri vseh zaključenih primerih v 40 % končala s smrtjo, 60 % ljudi pa je preživelo. V Franciji je med vsemi zaključenimi primeri umrlo 33,8 % bolnikov, v Španiji 23,55 % (pri vseh gre za prenizko poročanje zaradi preobremenjenosti zdravstvenega sistema!), v Sloveniji pa 33% bolnikov (naš zdravstveni sistem zaenkrat do te mere ni preobremenjen). Na Švedskem se bolezen končala s smrtjo v 77,02 % zaključenih primerov, v ZDA 97 %, v Veliki Britaniji pa kar v 99 % vseh zaključenih primerov! Tudi te podatke je treba jemati z rezervo (a vendar so povedni!). Niso namreč bili vsi bolniki zajeti v uradne statistike, blagi primeri so šli mimo, prav tako ni bilo na voljo povsod zadosti testov niti za zelo bolne ljudi. In kot rečeno – niti smrti niso ustrezno zabeležene! Komaj verjetno za Evropo 21. stoletja! Po ocenah civilne zaščite Bergama je bil testiran in v uradne statistike zajet le vsak deseti dejansko okužen. Celotna umrljivost prebivalstva za leto 2020 znaša 45,4 % celotne umrljivosti v letu 2019, pri čemer je le 40% umrljivosti uradno pripisane okužbi Covid 19, 60% pa ostaja „nerazložene“ (2). In zdaj k bistvu! Od česa je torej odstotek umrlih najbolj odvisen? Od pristopa, ki ga je ubrala posamezna država in od tega, v kolikšni meri so ljudje dana priporočila in prepovedi upoštevali. Švedska, Velika Britanija in ZDA so na začetku stavile na t. i. kolektivno imunost (tudi: čredno). To pomeni, da so pustili bolezni prosto pot širjenja z namenom, da se ljudje „prekužijo po naravni poti“. To je izgledalo tako, da so se ljudje družili na športnih prireditvah, konjskih dirkah, koncertih, rojstnodnevnih zabavah, v parkih, po gostilnah ... medtem ko jih je morilski virus tiho napadal. Ko so to počeli nekaj tednov, je udarilo z vso močjo. Začelo se je množično umiranje, več sto smrti na dan. Zdravstveni sistemi in vlade teh držav so bile povsem nepripravljene, brez testov, brez zaščitne opreme, brez zadostnega števila postelj in opreme v bolnišnicah, ljudje nepripravljeni in osupli, kaj se jim pravzaprav dogaja. Žrtve teh brezbrižnih in zgrešenih politik so začele dobivati obraze. Tudi najbolj brezbrižne vlade so morale priznati, da so se povsem uštele in da tako naprej več ne gre niti en dan. Vsa gospodarstva so se čez noč začela ohlajati, storitveni sektor je zamrl, na ulice so prej brezbrižni politiki poslali vojsko, sledenju z elektronskimi napravami se le malokdo še upira (mi smo izjema) in uvedena so izredna stanja. Tudi to je komaj verjetno za Evropo 21. stoletja! A vse je res, vse to se nam res dogaja! Smo v vojni in napada nas virus SARS CoV-2!Včeraj sem poslušala pogovor in pobrala oceno psihiatra dr. Iana McGilchrtista, ki pravi; „We live in denial. / Živimo v zanikanju.“ (3) Strinjam se. Do danes imamo v Sloveniji okoli 1100 potrjeno okuženih, virus ta trenutek preži še na okoli 1,5 milijona državljanov, ki jih lahko na mah okuži (epidemija naj bi se tam okoli 3⁄4 prekuženega prebivalstva začela sama omejevati). Nekateri se ševedno vedejo, kot da so na dopustu. No, nismo na dopustu! Vsak mesec, ko gospodarstvo stoji, Slovenija po besedah M. Lahovnika, izgubi 2 milijardi EUR. Številna delovna mesta bodo propadla, storitvene dejavnosti bodo še stale. Gospodarska recesija sledi, kakšne natančno bodo posledice za splošno blaginjo, še ne vemo. Počasi se bomo morali vrniti na delo. Ob tem pa nimamo, niti svet nima zadostne količine zaščitne opreme, niti dovolj testov, nimamo specifičnih zdravil, nimamo še cepiva. Pozornost bo popustila, virus pa ne bo čisto nič manj nevaren. Je izredno nalezljiv, saj se z njim še nismo srečali, razen teh nekaj ljudi, ki so virus preboleli. Ne vemo niti tega, kako dolgo bodo oni zaščiteni po preboleli bolezni. Po dosedanjih izkušnjah s korona virusi morda eno leto, morda pa celo manj. Vedno več je ocen, da bo virus še dolgo krožil med ljudmi. Na srečo nas znanost pomirja, da lahko v naslednjih mesecih, letu, morda letu in pol pričakujemo cepivo. Potem si bomo lahko precej oddahnili.  Tega sestavka ne bom končala z obtožbami – niti kdo kaj je, niti kdo česa ni. Ga bom pa končala z apelom. Zavedajmo se, da vojna še traja, zavedajmo se, da je virus za mnoge med nami smrtno nevaren in da preži izza vsakega vogala na vsakogar izmed nas. Ob sproščanju ukrepov pazimo nase in na soljudi! Sami lahko in moramo narediti vse, kar lahko, od nas je vse odvisno! Dosledno upoštevajmo navodila in ne obregajmo se po nepotrebnem ob ukrepe, ki jih z velikimi napori zagotavljajo ljudje, ki sedaj skrbijo za nas – v zdravstvu, trgovinah, v domovih starejših občanov, na poštah, bankah, upravnih enotah, v civilni zaščiti, policiji, vojski ... in seveda tudi na vladi, ki je krmilo prevzela v res težkih razmerah! Stvari, ki so bile do včeraj samoumevne, danes niso več. A jutri bodo spet, vendar le za tiste, ki bodo (bomo?) to vojno preživeli!  Viri:1. https://www.worldometers.info/coronavirus/?2. https://towardsdatascience.com/covid-19-excess-mortality-figures-in-italy-d9640f4116913. https://m.youtube.com/watch?v=STij2de52_4 Lektoriral: Martin Valič

Fri, 3. Apr 2020 at 21:20

1196 ogledov

21.dan
21.dan Jutri, drugega aprila, bo enaindvajseti dan odkar sem se z otroci umaknila iz »normalnega« življenja. V šole ne hodijo več, pouk imamo doma preko spletne učilnice. Kruh pečem doma, avto miruje…naše življenje ima čisto drugačen ritem. Umirjen. Moj fokus je na tem, da ostanemo zdravi, skupaj in predvsem živi. Ne zanima me kaj mislijo drugi, kdo vodi vlado in kako nov način življenja nekaterim predstavlja med drugim tudi diktaturo. Ob takšnih zapisih se le nasmehnem in to storim s prav takšnim posmehom in zaničevanjem, kot so to počeli nekateri, ko smo se mnogi nevarnosti virusa korona že dodobra zavedali, nanj opozarjali, veliko pa nas je pred obdobjem bolj striktnih vladnih ukrepov (»karantena«)opravilo tudi večje nakupe osnovnih živil, zdravil, zaščitnih mask, razkužil... Covid19 je jemal življenja na Kitajskem, ko je prišel v Italijo, je bilo za marsikoga konec šale in je postal realnost. V Italiji, Španiji dnevno zahteva do tisoč življenj. Po tamkajšnjih bolnišnicah so vojne razmere, primanjkuje osebja in zaščitnega materiala, cepiva ni, respiratorjev je premalo, zato so zdravniki postavljeni pred odločitev, kdo ima več možnosti preživetja. Mladi in sicer zdravi ljudje imajo več možnosti, posledica tega je veliko število mrtvih med starejšimi ljudmi.   Berem, da je bolezen huda, umiranje pa boleče, predvsem pa osamljeno. Odkrito povem, da me je strah. Zelo me je strah. Cepiva ni, virus mutira, je nepredvidljiv in neobvladljiv. Lahko pa upočasnimo njegovo širjenje, ga malo zadržimo, si kupimo čas, ne samo sebi, tudi znanstvenikom, ki iščejo cepivo, zdravila, ki raziskujejo kako obvladat to zlo. Umirimo ritem življenja, upočasnimo širjenje virusa. Preprosto kajne? Ne, pa ni! Ne za vse. Med nami so še vedno ljudje, ki minirajo ukrepe vlade, zavračajo in jih dojemajo kot uvedbo diktature in totalitarizma, kot uvajanje vojaške države, na mrtve iz sosednjih držav in zdaj že tudi pri nas, se požvižgajo, ker je normalno, da ljudje umirajo. Tako oni.  Vlada je, da bi omejila širjenje virusa, omejila naše gibanje na naše občine. Razlog je preprost. Ljudje niso  razumeli preproste prošnje naj ostanejo doma in so lepo martinčkali, športali, hodili na izlete do obale in…si veselo izmenjavali virus, mu pomagali, da se širi. Ampak omejitev je res izredno ohlapna in dovoljuje marsikaj, mene recimo sploh ne prizadane. Tudi moje družine ne, zato se ne razburjam kot nekateri, v smislu da jim jemljejo svobodo. Ponovno se nasmehnem, zmajem z glavo, naredim požirek kave in se potopim v  razmišljanje o tem omejevanju in jemanju. Za božjo voljo, saj vam nihče nič ne jemlje, malo so vas ustavili, vas želijo obvarovati, vas ohraniti pri življenju, obvarovati želijo tiste okoli vas, ki so za bolezen bolj dovzetni. Vlada je za blaženje te krize zaenkrat namenila tri milijarde in bo še, če bo potreba. Uvajanje vojaške države? Katastrofalno zavajanje in izkrivljanje. Kadra za vzdrževanje reda je premalo, zato želijo s podelitvijo določenih in začasnih pooblastil vojski  razbremeniti policijo. Ampak… vse to je kot da se prepiram in govorim steni. Vsa ta dejstva niso važna. Zakaj? Jaz vidim samo en razlog. Janez Janša. Izredna mržnja do njega preglasi vsa prizadevanja vlade, ki jo vodi, da bi to težko obdobje čimprej prebrodili. Vlada ni samo Janša. Ukrepi niso samo njegovi. Predlogi tudi ne, vse to je delo izredno pisane vlade in skupin intelektualcev, ki jim pomagajo. Obešajo se na vejice in pike, ljudi pozivajo k uporu, k nespoštovanju ukrepov, pripravljajo proteste. Vse iz varnega zavetja doma in z maskami, ki jih »navadnim« ljudem odsvetujejo na nosovih in ustih. Kaj vam to pove? Da so njihovi podporniki zanje le »kanon futer«, kolateralna škoda. Ne hodim brezglavo za svojim vodjo, kot mi te dni očitajo, verjamem pa v svojo presojo in tokrat sem presodila, da je zaupanje v vlado trenutno zame najboljše, poslušam  meni logične nasvete, priporočila, vse to z zamikom saj sem se sama umaknila iz aktivnega življenja veliko prej, kot je to prišlo z vladnim dekretom. Že pred časom sem v neki osebni zgodbi prišla do spoznanja, kako znajo biti čustva močnejša od razuma, težko jih obvladuješ in nimaš neke samokontrole in ravno to te dni opažam pri ljudeh, ki ne marajo Janše. Veliko čustev, le da negativnih. Sama se z njim marsikje ne strinjam, a ohranjam zdrav razum. Ne črtim ga, zakaj bi ga? Pravzaprav, ko dobro pomislim, nikogar ne mrzim. So ljudje, ki mi niso ljubi, so takšni, ki prizadenejo. Vse jemljem kot del življenja, neko obdobje. So dobra in slaba obdobja. Nekateri pa so z zamerami tako prepojeni, da bodo v tem primeru raje ogrožali sebe, svoje bližnje, manj bližnje in popolne neznance iz čistega kljubovanja samo zato, ker Janša vodi vlado.   Obdobje covid19 je iz nekaterih izvabil veliko in pokazali so in še bodo marsikaj, ja, čustva znajo biti marsikdaj močna in prevladajo nad razumom. Hudo je kadar  so čustva negativna in dobesedno vodijo, v samouničenje in ogrožanje drugih.  Čustva, tako dobra kot slaba, če so pretirana, vodijo v pogubo in osebno stisko. Umirite jih in pomislite, kaj je zares pomembno. Kaj je pomembno? Življenje. Življenje je pomembno, osredotočimo se na to. Rada vas imam, pazite nase.

Wed, 1. Apr 2020 at 11:17

152 ogledov

Kolumna Aleša Ernecla: Intervju z E. Michaelom Jonesom
Intervju je bil narejen 31.3.2020 in je objavljen danes, zato še ni opremljen s podnapisi, kar mislimo storiti v kratkem. Morda celoten zapis tudi objavimo ob tem, da bo intervju imel transkripcijo v prostoru kolumne Aleša Ernecla. Uredništvo ARrevije https://www.youtube.com/watch?v=eqwXnYcy3is&feature=share&fbclid=IwAR1X0FGJDDN-81MKFMO8ybvS4Xw-y617ql1LIfYAZ50cYgUUjtl7DruSuZs

Sun, 29. Mar 2020 at 14:00

292 ogledov

Vojsko na mejo!
Starejši, ki smo bili še v JNA, se morda še spomnimo dolgočasnih predavanj naših polintelektualnih nadrejenih starešin, ki so nam na "politički nastavi" (to je bila politična učna ura v JNA) težili o tem, kaj pomeni "specialni rat" (to je specialna vojna). In so nam tam naštevali situacije, ki so nam bile povsem tuje.. najmanj tako kot to, kar se nam danes dogaja v realnosti: biološka vojna, ko neka država namerno sproži epidemijo v drugi in namerno oslabi neki državi ali skupnosti držav njihovo obrambno sposobnost. Ali priseljevanje določenih tujcev v določeno državo z namenom organizacije terorističnih celic in ustvarjanja pete kolone... Ko npr. z določenimi mednarodnimi pritiski skušajo neko državo osamiti ali ji z namernim dezinformiranjem zmanjšati njeno zmožnost sploh prepoznati sovražnika itd itd... Skratka umirali smo od dolgočasja in mislili, da ti ljudje ne delajo drugega kot doma gojijo svoje nore fantazije in paranoje... Danes pa smo z vsemi temi norimi situacijami soočeni tukaj in zdaj! in vsega tega imamo na pretek po celi Evropi in še posebej v Sloveniji.  In danes nas o tem, kako je to odlično za nas, kričijo iz vseh režimsko vzpostavljenih medijev, ki so se v zadnjih nekaj letih povsem specializirali za pro-jugoslovansko in pro-socialistično agitacijo (o tem se lahko prepričate, če le pogledate karkoli na RTV-Slo, saj ne mine ura programa, ne da bi bila omenjena bodisi Jugoslavija, socializem, Tito, NOB ali celo JNA ter pri tem vsaj v subliminalnem smislu nekje vidna zvezda, titovka, kakšna fotka iz JNA ali pa karkoli takega, kjer ste lahko v nekem smislu zasidrani v času, ki je davno minil)...  Skratka, ko nas levičarski politiki, ki nadaljujejo "tekovine revolucije" (to pomeni dosežki/nasledstvo revolucije), prepričujejo, da vojska na ulicah v stanju, ki ga imamo sedaj, pomeni diktaturo Janeza Janše, se človek vpraša, o čem ti ljudje sploh razmišljajo? Kako gre ta "jugoslovanska" politika, v kateri smo morali poslušati "političku nastavu" logično v štric s tem, kar povzročajo danes Sloveniji? Ker dejansko bodo celo tisti, ki se nimajo čisto intimno za Slovence, in ki so celo življenje npr. volili eno od strank, naslednic komunistične partije, lahko razumeli, da je spuščanje migrantov v času, ko imamo totalno ohromljeno državo zaradi izredno virulentnega virusa, neke vrste izdaja. Če že ne bodo razumeli, da gre za izdajo Slovenije kot države in domovine, bodo lahko videli vsaj to, da taka izdaja pomeni bistvene spremembe v načinu njihovega življenja. Za nekatere to pomeni, da bo konec z njihovim bolj lagodnim življenjem, ki si ga v svojih domovinah po ex-Jugi niso mogli privoščiti. In so zato prišli. Kajti migrantski žep skupaj s posledicami koronavirusa in ohromitve gospodarstva ne bo le nekajmesečni dopust... Prav tako bodo tudi ideološki levičarji, Slovenci, ki so leta in leta volili prav te iste naslednice partije, občutili vdore migrantov in razkrajanje tradicionalnih vrednot kot nekaj, kar je izdaja... Če ne drugače, ko bodo prišli na razsut vikend ob Kolpi ali na Krasu, ko bodo morali z avtom peljati otroka do šole, saj se bodo po mestu sprehajale skupine migrantov, ki jim ne bodo mogli zaupat enako kot so do sedaj svojim sovaščanom... ali pa, ko bodo nenehno nastajale nove in nove okužbe z nenavadnimi boleznimi, ki jih migranti prinašajo s sabo itd.  Da ne govorimo o tem, kako nas vse skupaj prizadane, kadar pride do napadov z orožjem ali do posilstev in podobnih nasilnih dejanj... Skratka, sam absolutno podpiram sprejem zakona, ki vojski podeljuje nekatera pooblastila, kakršna ima danes policija, saj občutim to stanje kot izredno in zelo nevarno.  Izredno tudi v pomenu, ki ga ima ta kriza za naše zanamce. V vseh pogledih. In zato tudi podpiram to, kar je na svojem portalu zapisal Vili Kovačič- ko pravi, da vojska na meji sploh ni več vprašanje: LINK In upam, da bodo poslanci strank, ki so se izjasnile proti ubranitvi meje svoje države, vsaj toliko pametni, da bodo znali razumeti posledice svoje izdajalske vloge, ki jo bodo s tem imeli do Slovencev in Slovenije.

Sat, 28. Mar 2020 at 06:43

2919 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
Da na začetku razčistimo, nisem užaljena, nikoli nisem želela biti politik, v hecu sem velikokrat omenjala le evropsko pokojnino, mesto v parlamentu in plačo pa bi z veseljem prepustila drugim. Zato, če vztrajate pri tem, da sem užaljena, raje kar prenehajte brati. Ni namenjeno vam in škoda je vašega časa, ki vam ga je odmeril Nekdo ali Nekaj. Sem pa razočarana, tega ne skrivam in ne tajim. Med užaljenostjo in razočaranjem je velika razlika. Razočaran si, če pričakuješ nekaj, če upaš, da nekaj bo, pa tega ni. Tako, s tem sem želela razčistiti na začetku. Pisati pa želim o prvih tednih tretje vlade Janeza Janše. Povzdigovanje predsednika vlade skoraj na raven božanstva bi moral prekiniti sam novi PV, torej Janša sam. On se je raje sončil v opisovanju sanj, ki so se prikradle v glave bodočih, sedaj že aktualnih na novo postavljenih funcionarjev, nekateri so se na kolenih zahvaljevali Bogu za Janeza, Urško in njune otroke. Bivši PV bo brez dvoma kriv za vse, kar ne bo šlo dobro v tem dvoletnem mandatu, a tudi zasluge za vse, kar bo šlo dobro, si ne bi smel lastiti samo Janez Janša. Ko se je napovedovala nova vlada Janeza Janše, ne pa korona virus, temveč le nekajtedenska epidemija, sem pokomentirala, da bi si želela volitve, da bi Janša dobil štirileten mandat, da bi imel čas pokazati, kar ima za pokazati, brez večnega prelaganja krivde na prejšnjo vlado ali Karla Erjavca. Žal se volitev ni dalo speljati. Šarec, če je na to računal, se je uštel, brez dvoma pa je Janez Janša padel v situacijo, ki si je ni ravno želel. Upam si trditi, da ko je prevzel mandatarstvo, ni vedel, kakšna pandemija je tik pred nami in je mirno odšel z družino na smučanje. Nič hudega, tudi Miro Cerar je sprejel mandat za sestavo vlade in odšel na dopust. Vendar, ali naj bo Miro Cerar merilo pravilnega in odgovornega ravnanja? Vlada Janeza Janše je na začetku potegnila toliko nenavadnih potez, da človek ne razume, kako se to sploh lahko zgodi. Janez Janša ni amater, je izkušen politik, ki je bil minister za obrambo v prvi vladi RS, potem je bil še tri krat minister za obrambo, 2 krat v Drnovškovi vladi 1992-1993, nato 1993 -1994, v letu 2000 pa še v t. i. Bajukovi vladi. Nato je bil presednik vlade 2004-2008 in nato 2012-2013, ko je bila izglasovana konstruktivna nezaupnica in Janeza Janšo je zamenjala Alenka Bratušek. Zato je zanimivo sklicevanje na 100 dni miru, saj ne gre za amaterske igralce ampak profesionalne politike. 12. 9. 2018 je bila objavljena izjava Tonina: »V NSi menimo, da ni posebnih razlogov, da bi novi Šarčevi vladi dali takoimenovanih 100 dni miru na začetku njenega delovanja.« Potem pride bumerang . . . Janezu Janši usoda v vladah ni bila nikoli naklonjena, enkrat razrešen zaradi Depale vasi, nato afera Patria, ki se je vlekla ves čas od 2008 preko volitev 2012 do volitev 2014, vmes še poročilo KPK. . . Marsikaj so mu naložili na hrbet politični nasprotniki in »prijatelji«. K marsičemu je pripomogel nedvomno tudi sam, saj poznamo tisto basen o škorpijonu, ki je pičil žabo in ji je, ko jo je pičil, na vprašanje zakaj, odgovoril, da je taka pač njegova narava. Sedaj se mu je pravzaprav zgodila usoda Alenke Bratušek, stopil je v njene čevlje s podpisom. Zakaj? Na volitvah konec leta 2011 je zmagal Zoran Janković. Razočaranje nas vseh, tudi Janeza Janše, je bilo ogromno. Mi Ljubljančani smo se tolažili, da se bo vsaj Ljubljana znebila župana, grenkobo pa je premagala antijankovićeva koalicija in Janković, ki je s svojo stranko dobil skoraj 29 %, se je umaknil in kasneje odstopil kot predsednik svoje stranke. SDS je decembra 2017 dobila le malo preko 26 %. Tukaj lahko potegnemu vzporednico, razlika je, da je SDS na zadnjih volitvah zmagala s skoraj enakim rezultatom, kot na predhodnih volitvah, ko jo je prehitela Pozitivna Slovenija z Zoranom Jankovićem. Kot Zoran Janković ni uspel sestaviti vlade, je tudi 2018 ni uspel sestaviti Janez Janša. In kot je nato Janez Janša kot predsednik druge najmočnejše stranke sestavil vlado, tako jo je sestavil leta 2018 Marjan Šarec kot predsednik druge največje stranke. Ko je Janez Janša kot drugouvrščeni sestavil vlado namesto Zorana Jankovića, se nam je zdelo to pravično in prav, legalno in legitimno. Ko se je povsem enako zgodilo Marjanu Šarcu leta 2018, je bila nova vlada takoj poimenovana za antijanševsko koalicijo, da se drugim oznakam izognem. Kje je tukaj Alenka Bratušek in njeni čevlji? Ko je Janez Janša zaradi poročila KPK vsak dan štel, koliko ministrov je še preostao v njegovi vladi, ga je zamenjala predsednica Pozitivne Slovenije, tiste stranke, ki je dejansko zmagala na volitvah. Razlika je le v tem, da se Janez Janša kot vojak ni predal in ni vrgel puške v koruzo, ampak je bila izglasovana konstruktivna nezaupnica, Marjan Šarec pa je presodil, da je po tem, ko ga je, verjetno po nalogu Kučana, zapustila Levica, odstopil sam in na ta način skrajšal čas za sestavo nove vlade, kolikor ga je le mogel. Da je bil njegov odstop popolno presenečenje celo njegovim najbližjim sodelavcem, vidimo po tem, da so ti, na vrat na nos, podpisovali nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi razpisov, kjer so bili roki za prijavo nekajdnevni. Kakorkoli, Marjanu Šarcu ne gre očitati, da je zavlačeval s svojim odstopom, ki je sledil obisku Kučana, očeta Levice, le nekaj ur pred tem, ampak je takoj celo sam pozval svojo stranko, da se odpove razpravi v paramentu. Tako je postal Janez Janša predsednik vlade na povsem enak način kot Alenka Bratušek, kot predsednik stranke, ki je zmagala na volitvah, vendar ni uspela v prvem poskusu sestaviti vlade. Janez Janša je vedel, da bo zamenjal Šarca. Mirno je sedel in čakal. Tako uspavane opozicije, ki je dovolila podpis Marakeškega sporazuma, pristopa k paktu ZN o migracijah, katere evropska skupina je podprla resolucijo o temeljnih pravicah oseb afriškega porekla v Evropi, oz. natančneje, se je vzdržala glasovanja, ki je mirno opazovala vse številnejše prehode ilegalnih migrantov, si lahko želi vsaka vlada, ne pa državljani. Ni mogoče zanikati, da njihovi glasovi v EU paramentu izzida ne bi spremenili, bi pa pokazali pokončnost. Tisto, kar so očitali SD, da v Evropi glasuje drugače kot v Sloveniji govori, so sedaj pokazali tudi sami. Za domače potrebe protimigrantski, v evropskem parlamentu pa popolnoma podrejeni evrokratom v Bruslju, brez odgovornosti do lastnega naroda. Janezu Janši je sestavo njegove tretje vlade nesporno omogočila Levica. Najprej je odrekla podporo Šarcu, nato je odstopil minister za finance Bertoncelj in Šarec ni prevzemal vodenja ministrstva za finance sam, kot je to delal Janez Janša leta 2013, temveč je kratko malo 27. januarja odstopil. Pozorni smo opazili, da Šarca ni bilo v Dražgošah, mediji so nas obvestili, da je bil v noči pred odstopom pri Šarcu Kučan in izjava Franca Trčka, da je na vprašanje neke ambasadorke, da ne razume, kaj je s tem Janšem, odgovoril: Narobe je, da Kučan ni takoj posvojil Janše in ga postavil za naslednika, oz. nekaj v tem smislu. Franc Trček je vedel in videl to, kar smo nekateri slutili, da gre za dve strani istega kovanca. Da je za opozicijskega liderja Šarec odstopil prezgodaj, čeprav ga je pred tem imenoval politično truplo, je jasno, saj nas je mesec kasneje pričakala fotografija smučanja družine Janša. Ali je smučal v Italiji, Franciji, Avstriji, ne vem, vsekakor pa je 3. 3. 2020 že prisegel kot predsednik vlade. Med programskimi cilji je poudaril debirokratizacijo, decentralizacijo in ustanovitev demografskega sklada, napovedoval je ugodno okolje za gospodarski razcvet, povedal, da se bodo migranti morali prilagajati nam (pred meseci so nas na blagodati takrat še nevladne SDS opozarjali plakati o neprodušno zaprti meji !) . . . Nič o pandemiji, presenetljivo ali pa ne, je bil prvi potrjen pacient dan po zaprisegi. Potem je preteklo 17 dni, do 20. 3., ko je Slovenija uvedla prepoved zbiranja na javnih mestih. Vlada situacije ni več obvladovala, ne odhajajoča in ne prihajajoča. 19. 2., po odstopu Šarca, je Odbor za zdravstvo DZ sklical nujno sejo o pripravljenosti Slovenije na novi koronavirus. Strokovnjaki so poudarjali, da je Slovenija zelo dobro pripravljena na zgodnje odkrivanje. Minister Šabeder je zagotovil, da imamo laboratorij za hitro diagnostiko in kapacitete za morebitno epidemijo, UKC pa je opozarjal, da bi se ob večjem številu bolnikov lahko tudi kaj zapletlo. Predstojnica centra za nalezljive bolezni Maja Sočan pa je opozorila, da naj ukrepi ne bodo prekomerni, da moramo delovati tako, kot druge države. To so cvetke negativne selekcije kadrov. SDS je zahtevala dnevno poročanje vlade in zagotovitev dodatnih kapacitet in opreme. PV v odstopu je bil med tnalom in nakovalom. Obveščati bi ga morali NIJZ, Šabeder in Počivalšek, v katerega resor sodi Zavod RS za blagovne rezerve, ki ga je vodil član SDS. Kdo mu je zamolčal, komu so zamolčali, kdo je lagal, kdo zavajal, kdo enostavno ni verjel in kdo je tiščal glavo v pesek? Najmanj od vseh je gotovo vedel PV v odstopanju. PV v prihajanju je verjetno vedel več, tudi po družinski liniji, vendar ga očitno ni skrbelo, ko je sestavljal koalicijo. Prva tiskovna konferenca nove vlade je bila hladen tuš za vse, ki smo pričakovali več. Razočaranje, ne užaljenost. Ovacije na tviterju, ker je imenoval Jelka Kacina za vodenje kriznega štaba, so bile takšne, kot da je Janša s tem naše duše in telesa vrnil v leto 1991. Vsi smo mlajši, čas se je ustavil, Bavčarja so izpustili iz zapora, fantastična trojka nas bo obranila pred zunanjim sovražnikom, ki pa ni in ni hotel voditi propagandne vojne. Da časa ne moreš zavrteti nazaj, se je pokazalo ob objavi tvitov, katerih prstni odtis je na daleč razpoznaven, pod uradnim TW računom Kriznega štaba RS. Jelko Kacin je javno izjavil, da tega računa on ne bo uporabljal in da ni čas za ugotavljanje krivca. Vlada je zahtevala 100 dni miru. Korona virus ne da miru, niti en dan, smrt kosi neusmiljeno, nobena vlada na svetu ne more imeti 100 dni miru. Ljudstvo ni opazovalo boja proti koronavirusu, temveč je vse izgledalo, kot da so nas napadle parkljevka, slinavka in bolezen norih krav hkrati. Parkljevka je napadla tiste, ki so hoteli najti vsaj majhen prostor pri koritu, slinavka verjetno tiste, ki se niso uspeli pravočasno usliniti in priti h koritu, bolezen norih krav je napadla ne glede na politične delitve. Tiste, ki prižigajo sveče pred parlamentom za vlado namesto, da bi jih prižgali na Žalah za umrle v epidemiji, one, ki trdijo, da niso potrebni nobeni ukrepi, saj umirajo »samo« stari (Angela Merkel in sledilci), in tiste, ki vidijo v epidemiji svojo priložnost... Vse napake prvega tedna nove vlade so baje že obdelali mediji in socialna omrežja, v drugem tednu je z ustanovitvijo odbora, sestavljenega iz vseh vetrov, ki naj bi pripravil gospodarske ukrepe za »dan kasneje«, uspelo vladi začasno ustaviti kritike. Pozdravljam odbor, ki je seveda hkrati političen brez politične odgovornosti, večinoma sestavljen iz ministrov prejšnjih vlad. Vendar nam je ta odbor skupaj z vlado zamolčal, kaj pripravlja Evropa, ki nas je izdala, kot nas ni izdal nihče do sedaj. Če ne bi spremljala Salvinijevih govorov in opozoril, če ne bi prebrala, da so včeraj predstavniki Italije in Španije zavrnili predlagane ukrepe evropskega mehanizma za stabilnost (EMS), ne bi niti vedeli, kaj nam sploh pripravljajo. EMS ni Božiček, odloča o odobritvi finančne pomoči in o pogojih, pod katerimi jo bo odobril, odloča o sprostitvi posameznih tranš po pregledu napredka. Pogojuje s sprejetjem določenih ukrepov politike . . . pokojninske, davčne, delovne, gospodarske . . . Paket pomoči, ki bi ga vračali še naši otroci in vnuki, bi Slovenijo pahnil v stanje Grčije po ukrepih trojke. Ne gre za pomoč, gre za posojilo in nadzor nad porabo denarja, verjetno v korist največjega posojilodajalca, kateremu bi za 30 let prodali svojo dušo in dušo naših potomcev. V času, ko bi lahko Slovencem država ponudila obveznice in banke »odrešila« motečih depozitov, ki jim menda predstavljajo takšno breme, da jim morajo varčevalci za to plačevati nekakšno odmeno ali pa prejemajo obresti, ki ne dosegajo niti stroškov vodenja računa. Vladi tudi ne uspe priskrbeti dovolj opreme, ves čas se sklicuje na zamudo Šarčeve vlade. Prav nerodno naročamo opremo, preko posrednikov in njihovih posrednikov in vsak normalen se vpraša, kaj ni nkogar, ki bi poguglal, našel proizvajalce, se pozanimal pri naši zdravnikih v tujini in poslal povpraševanje. Elektronska pošta deluje, računalnikov Korona ni napadla. Zakaj iskati posrednike, ki nimajo niti izkušenj, niti ustaljenih dobaviteljskih poti, zakaj ogrožati življenja, da bo nekdo zaslužil in koval dobiček na nesposobnosti in nesreči drugih. Sedaj bomo od Kitajske dobivali donacije in kupovali opremo. Upam, da bo kdo, ki ima ne samo pamet, ampak tudi pogum, zahteval postopek proti Kitajski zaradi zločina proti človeštvu, ker naj bi najmanj tri tedne, verjetno pa celo več, prikrivala katastrofalno epidemijo. Pred nekaj dnevi sem predlagala, da se terjatve Kitajske enostavno ne poravnavajo, sankcije bi namreč prizadele že tako prizadeto kitajsko prebivalstvo. Sedaj pa čakamo na donacije in dobavo iz Kitajske. In Bog daj, da jo dobimo in ne čakamo, da nam jo pohopsa Nemčija, ki si je celotno proizvodnjo respiratorjev želela zagotoviti izključno zase. Kot slučajno ne dela Erar.si, pravijo, da gre za grda natolcevanja, vendar hkrati prihajajo informacije o naročanju preko BiH, o zadržanju pošiljke v Nemčiji. . . Nedolgo nazaj so se posmehovali, da je Šarec naročil maske, vendar jih ni plačal, zato ni (ha, ha) čudno, da jih ni dobil, sedaj nam zatrjujejo, da ne plačujejo mask, dokler jih ne dobijo, zaradi možnosti prevar. . . V življenju se poje polno zarečenega kruha. Nova24TV pljuva po dolgem in počez po prejšnji vladi, vendar, glej ga zlomka, tudi tisti odlični iz prejšnje vlade (citiram Tomašiča), ki so tudi v tej vladi, ne naredijo nič. Enako kot v prejšnji. Sumljivi posli z nabavo nujne medicinske opreme nas vračajo v čase nabave Patrie. In zopet bo zarota. Pa še na nekaj vas bom spomnila. Na Sovo. Pol leta se je Sova ubadala z vprašanjem, ali je zaposlila Natašo ali ne, ali jo je zaposlila brez potrebe, ker jo je nadlegoval župan, izvoljen s podporo SDS, ali Sova preiskuje financiranje SDS in medije s strani tujih gospodarskih organizacij. Nenapovedani obiski, zasliševanje uslužbencev, medijska gonja. . . Sova je vladna agencija in ustanovljena za pridobivanje, vrednotenje in posredovanje vladi informacij pomembnih za zagotavljanje varnosti, političnih in gospodarskih interesov države. Je SOVA zaznala povečanje nakupov medicinske opreme v kateri državi? Je zaznala epidemijo na Kitajskem? Je ugotovila, da podjetja iz BIH ne bodo dobavila tako potrebnih mask? Ali so veleposlaništva, ki imajo, roko na srce, tudi del obveščevalnih nalog, zaznala kakšne spremembe na trgu, kakšne nenavadne akcije kopičenja blagovnih rezerv? To je delo SOVE! In KNOVS, namesto, da je trošil svoj dragoceni čas, bi lahko povprašal Sovo o tem. In o migrantih. In o stanju na turško grški meji, ne pa, da se je pol leta Sova ukvarjala z neko Natašo. Očitno je, da je opozicija v Šarčevi vladi bila pri SOVI hiperaktivna v smeri nekakšnega voajerstva, namesto da bi se vprašala, ali izvaja naloge iz Zakona o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. Ljudje so se naslajali- kdo je lepa Nataša, čigava ljubica je, je bila ali bo, nikogar ni zanimalo ali se nam približuje nekaj, o čemer smo samo brali, gledali filme in bili srečni, da nas takrat še ni bilo na svetu. Inkubacijska doba, to je od okužbe z virusom Korona do izbruha bolezni, naj bi bila 14 dni, vsi okuženi po preteku tega časa, torej na novo, so na duši te vlade. Ne pozabite. In ne pozabite, da je politika tista, ki mora prepričati Levico, če ni z njo sklenila dogovora, da podpre aktivacijo 37. a člena Zakona o obrambi. Da gre vojska na južno mejo. Migranti niso virus free in virusi se nahajajo baje tudi v fekalijah, na odvrženih oblačilih, v zraku, ki ga izdihnejo. Indic, da se je vlada dogovorila z Levico pa je stavek predsednika Janeza Janše, ko omalovažujoče govori o tisto nekaj vojske, ki jo sploh še imamo. Štirikratni obrambni minister, trikratni predsednik vlade, človek, ki ga množice častijo, ker je tako rekoč brez vojske premagal tako rekoč tretjo najmočnejšo armado na svetu, je sedaj brez vojske. In do sedaj tega ni vedel, čeprav je ves čas ali v vladi ali v parlamentu. Naj nam Bog pomaga! Pa za konec še razmislek. Švica je z dekretom na eni strani odobrila in na račun vsakega nakazala 10% lanskoletnega dohodka, ZDA so namenile vsaki družini 2500 USD. Takoj. Brez več strani uredb, odlokov, posvetovanj. . . . Kdor hitro da, dvakrat da, pravi slovenski pregovor. Danes ga vsi razumemo še bolje. Pa zdravi ostanite!  

Tue, 24. Mar 2020 at 19:43

319 ogledov

Umik pred virusom  
Sedim ob oknu in razmišljam kaj mi pomeni karantena, poziv nove vlade k temu, da naj državljani ostanemo doma in s tem dejanjem pripomoremo k temu, da se bo nevarni covid19 širil počasneje. Meni osebno to dejanje ne pomeni veliko, prav tako ni veliko spremenil mojega načina življenja ali me s tem obremenil. Nimam občutka omejenosti, tesnobe ali ujetosti. Tako pač zasledim, da se ljudje počutijo v teh dneh. Zato se mi postavlja vprašanje, zakaj se tako počutijo? Kako se lahko počutiš ujeto, utesnjeno v lastnem domu in tesnobno v krogu družine? Marsikdo se bo v času karantene morda naučil, kaj pomeni živeti v krogu družine, se dobesedno spoznal z marsikom za katerega misli, da ga pozna, kajti živeti z nekom marsikdaj ne pomeni tudi poznati ga; se globlje povezal z otroci, morda le globlje spoznal sebe. Veliko ljudi bo po dolgem času prebralo knjigo, pogledalo film. Mestni utrip se je ustavil. Ni kavarnic, slaščičarn, ni restavracij, ni hitre hrane, ljudje so prisiljeni kuhati doma, zato so trgovine z živili temu primerno bolj obremenjene. Ni frizerskih salonov, ni kozmetičark, ni fitnes studiov, ni…Marsičesa ni, veliko ljudi je te dni zaskrbljenih kako bodo zaradi vladnih ukrepov preživeli, kaj bo z obrtjo, s katero si služijo kruh in kaj bo z ljudmi, ki jim dajejo delo, njihovimi družinami. Močno verjamem, da bo tem ljudem vlada z novimi ukrepi pomagala in stisko ublažila, a se zavedam, da ne bo lahko, saj karantena ugaša veliko dejavnosti, ki polnijo državni proračun, kar pomeni, da bo zaradi karantene imela manj denarja tudi država. Tega se nova vlada zaveda in tako tudi ukrepa, niža plače funkcionarjem, tiste najbolj izpostavljene, ki navkljub covid19 delajo in skrbijo, da imamo lahko vsi doma hrano, oskrbo v bolnicah, red na cestah in meji, pa bodo primerno nagradili. A karanteni navkljub se dogaja marsikaj. Marsikomu nova, 14. vlada ni po volji. Zato delajo vse, da bi jo čimprej zrušili. V navezi z MSM udrihajo po vladnih ukrepih. Dobre stvari spregledajo, jih zamolčijo, kar se jim zdi slabega pa prenapihnejo in med vrsticami hujskajo ljudi, jih pozivajo k vstajam in uporom. Izkrivljajo besede in manipulirajo z novicami, čemur nekdo, ki tekočemu dogajanju na politični sceni ne sledi, zlahka nasede. Demoniziranje Janše in ljudi okoli njega se torej nadaljuje. In kaj je tokrat slabega storil? Vprašanje, ki ga postavim marsikomu. Nihče nima odgovora, kaj bi bil razlog za takšno obnašanje. Vedenje nekaterih novinarjev in vplivnežev je dokaz, kako jih je strah tudi najmanjše spremembe. Družabna omrežja so polna zavajajočih informacij in pozivanj k uporu in vsi vemo kaj sledi, ko bo karantene konec. Levičarji bodo z izjemno pomočjo MSM in globoke države razbili Slovenijo in poskušali zrušiti popolnoma legitimno vlado. Karantena prinaša marsikaj. Ne samo strahu pred okužbo in skoraj gotovo smrtjo, če si že bolnik ali starejši, covid19 karantena prinaša tudi gospodarsko krizo, negotovost kako naprej, kako plačati račune in kako nahraniti družino, če si moral zaradi karantene zapreti lokal in svojo dejavnost. Kako plačati kredit, kako…? Kdaj bo konec in bomo življenje vrnili v stare tirnice? Koliko ljudem bo covid19 karantena vzela star način življenja? Sploh ne želim pomisliti, koliko ljudem jemlje covid19 življenja in jih še bo. Karantena daje misliti tudi, kaj je smisel življenja, kaj je zares pomembno in koliko pomembnih stvari gre v času brez karantene mimo nas. Čas z družino je ena takih stvari, kajti posedanje po kavarnicah, kjer otroka spustiš na igrala, ni čas z družino. Karantena nam torej tudi daje. Marsikomu daje čas za družino, morda celo novo priložnost tkanja tiste prepotrebne vezi, ki se je zaradi mestnega utripa že skoraj pretrgala. Marsikdo se bo zaradi zaprtih lokalov in omejenega druženja zato družil in se pogovarjal z družino. Spet drugim karantena jemlje, vzela jim je obrt, zaslužek, življenjsko delo in jim daje obdobje negotovosti in strahu. Strah pred boleznijo, pred smrtjo, obup zaradi negotovosti, ki jo prinaša ustavitev marsikaterega posla na eni strani Slovenije, na drugi pa spletkarjenje, manipuliranje z novicami, besede vzete iz konteksta, hujskanje naroda proti vladi, kljubovanje ukrepom in najbrž pripravljanje na državni udar, ko bo najhujše mimo. Ko bo nova vlada malo pokrpala in popravila, rešila domovino, ljudi in gospodarstvo, jo bodo zrušili. Upam, da se ljudje uprejo tistim, ki bodo to poskušali in s podporo 14. vladi pokazali svojo hvaležnost za njeno delo.  S skupnimi močmi bomo vse to prebrodili in premagali, če bomo ostali zdravi in živi. Ostanimo torej doma, in omejimo širjenje virusa z upoštevanjem navodil, s svojimi dejanji ne ogrožajmo drugih, tistih, ki delajo za nas. In ko bo tole minilo, bomo s skupnimi močmi ponovno vdihnili življenje lokalom, studiom, salonom, trgovinam, obrtem…ampak za ponovni vdih življenja moramo sami ostati živi. Pazite nase, ostanite zdravi, potrebovali bomo zdrave roke, da vrnemo življenje v stare tirnice, ker tokrat se ne spreminja le Slovenija, spreminja se svet, spreminja se utrip sveta in ja...nikoli več ne bo tako kot je bilo.
Teme
blaž mrevlje dr Blaž Mrevlje zdravstvo dobaviteljska mafija dobavitelji Specailizirano državno tožilstvo harij furlan harij furlan zdravstveno dobaviteljska mafija zavarovalnice zavarovalniška mafija zzzs sredstva proračun ministrstvo za zdravje

Zadnji komentarji

Hugo Flander :

4.02.2020 15:47

Zanimivo, za moj okus sicer razmišljanje, ki mu ni tuj kanček paranoje. Kakorkoli. Dotaknil bi se recimo oziranja po Švici. Švica je večnacionalna država in v Švici patriotizma ne definira nacionalna pripadnost, temveč državna pripadnost. Švicarju je Švica domovina. Torej, Švicar je švicarski patriot, ne glede na to, kateri naciji pripada njegov rod. Podoben odnos do patriotizma je imel Slovenec v Avstro-Ogrski monarhiji. Na Dunaju so v času WWI dobro vedeli, koga poslati na Soško fronto proti Lahom. Poslali so 87. celjski pešpolk. Zato Lahi niso osvojili Škabrijela. Slovenski vojak se je na Škabrijelu goreče boril za domovino Avstro-Ogrsko in seveda še bolj za svojo rodno grudo. Kot zanimivost bi spomnil, da ima Laško pivo ime po starih Vlahih, ki so bili v tem delu Slovenije nekoč staroselci. Slovencem pa so prodiranje globje na "Laško", prvi preprečili germanski Langobardi. Dalje, Kočevarji so bili nekoč, tam v 14.stoletju, prvi migranti, ki so kot pripadniki germanov emigrirali iz svoje domovine v domovino Slovencev. Imigrantom Slovenci nismo povzročali težav, saj so naselili praktično prazen prostor in ga jeli kultivirat. V stoletjih se je medtem na od Kočevarjev kultivirano Kočevsko priselilo mnogo Slovencev, ki so s Kočevarji živeli v sožitju. Veliko je bilo mešanih zakonov in leta 1941, ko so se Kočevarji pod vtisom nacizma odločili za selitev (cca 15.000) v nasilno izpraznjene domove Slovencev na spodnjem Štajerskem, so med njimi že prevladovali slovenski priimki. Seveda danes tista peščica Kočevarjev, ki je med in po WWII ostala ob svojih ognjiščih, govori slovensko in hkrati še vedno neguje spomin na svoje prednike.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Fenomeni plenjenja v slovenskem zdravstvenem sistemu: intervju z dr. Blažem Mrevljetom