Fenomeni plenjenja v slovenskem zdravstvenem sistemu: intervju z dr. Blažem Mrevljetom
Dr. Blaž Mrevlje podrobno o praksah, ki nam uničujejo zdravstvo
AR revija
Eseji

Sreda, 15. januar 2020 ob 15:10

Odpri galerijo

vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Flickr_-_Official_U.S._Navy_Imagery_-_Doctors_perform_surgery_together..jpg

ARrevija: Je v tujini (Nemčija, Anglija) mnogo bolje organizirano delo, sistem, razmerja med vodstvi in posameznimi deli zdravstvenega sistema?

V normalnih evropskih državah, s starejšo in pravo demokracijo, ki so že zdavnaj šle skozi tranzicijska in roparska zgodovinska obdobja, in so danes predvsem dober servis državljankam in državljanom in nič kaj dosti drugega, je zdravstvo bistveno bolje organizirano. Kljub temu pa se vsaka od teh držav sooča s svojimi specifičnimi problemi javnega zdravstva. Nikjer ni idealno, vendar pa v normalnih evropskih državah nista glavna problema javnega zdravstva organiziran kriminal in sistemska korupcija. Pri nas sta.

Iz tega izhajajo vsi ostali problemi, ker se je temu nekaj sto milijonskemu motivu na letni ravni podredilo vse v zdravstvu.

Da plenjenje davkoplačevalskega denarja lahko nemoteno poteka na tako masoven način, je prišlo do treh fenomenov: oblikovalo se je pet stebrov za zagotavljanje statusa quo plenjenja, prišlo je do obrata vrednot in prišlo je do negativne selekcije. Pa gremo po vrsti.

Prvi steber: Ena in edina monopolna zavarovalnica - ZZZS - je garancija, da se večina denarja zbere na enem mestu, da je ta količina predvidljiva in da se jo da obvladljivo razdeliti med deležnike. Vsaka konkurenčna zavarovalnica bi začela glede stroškov postavljati neprijetna vprašanja, zato je, v izrojenem sistemu kakršen je, bolje, da konkurenčnih zavarovalnic sploh ni.

Drugi steber: Inertno Ministrstvo za »zdrave« za zagotavljanje statusa quo. Namerno pravim za zdrave, ker smo, še posebej v mandatu Milojke Kolar Celarc in Aleša Šabedra lahko lepo videli, da skrbita izključno za zdravniško-dobaviteljsko mafijo in ne za bolnike. Milojka Kolar Celarc je denimo za poplačilo dolgov do dobaviteljev preplačanega medicinskega materiala spisala čez noč interventni zakon, ki je zdravniško-dobaviteljski mafiji vrgel 136 milijonov davkoplačevalskih evrov. Niti trenila ni z očmi. Ko pa je s stisnjenimi zobmi bila prisiljena organizirati centralni javni razpis za žilne opornice, so ga dobavitelji kartelno zrušili tako, da so se vsi prijavili nanj s cenami višjimi, kot jih je kot zgornje dovoljene dovoljeval razpis sam. Precej psihopatsko. Kaj je naredila Milojka Kolar Celarc? Jih je kaznovala z denimo prepovedjo sodelovanja pri javnih razpisih za dobo najmanj pet let, kar bi bilo pri tako eklatantnem norčevanju v tujini normalno? Ne. Nič ni naredila. Ker ni smela. Je morda trenutni minister Šabeder priredil kakšen javni razpis na katerem bi znižal ceno enega samega zdravila, pripomočka, naprave, potrošnega materiala ali storitve v zdravstvu na nivo referenčnih cen v EU? Ni. Niti sedaj kot minister, niti prej kot generalni direktor UKC Ljubljana. Kot generalni direktor UKC Ljubljana je tik pred pobegom na Ministrstvo za »zdrave« v medijih javno pozval dobavitelje, če lahko znižajo cene za 10%, da bi UKC Ljubljana privarčeval 20 milijonov evrov letno, ki jih seveda niso, s tem pa priznal: prvič, da se zaveda, da so zdravila, pripomočki, naprave, potrošni material in storitve v UKC Ljubljana preplačane in drugič, če bi cene lahko znižali za 10%, bi jih lahko tudi za 20%, to pa bi pomenilo 40 milijonov evrov letno, kar je blizu moje ocene, da se v UKC Ljubljana zaradi preplačevanja vsega (razen plač delavcev, seveda) skozi okno vrže, beri pokrade, najmanj 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja vsako leto.

Tretji steber: Državne zdravstvene ustanove oz. črpalke, kjer konkretno potekata organiziran kriminal in sistemska korupcija s pomočjo prirejenih javnih razpisov za umetno vzdrževanje previsokih cen.

Četrti steber: Amputirani Nacionalni preiskovalni urad, ki ga vodi človek, ki trdi, da pod njegovim vodstvom v zdravstvu ni nedotakljivih. Poročilo o mega aferi z žilnimi opornicami, ki so jih bolnišnice na nivoju države preplačevale za 3,5 milijona evrov letno in ga imajo v predalu že več kot dve leti in nič ne naredijo, pa govori drugače. Masovnega ropa v zdravstvu ne smejo preiskovati. Izgovarjajo pa se, da jih bi moralo usmerjati Specializirano državno tožilstvo in da jih ne. Morda v zdravstvu res ni nedotakljivih, so pa očitno taki, ki se jih ne upajo dotakniti.

Peti steber: Kontrolirano impotentno Specializirano državno tožilstvo. Tega je do nedavna vodil Harij Furlan, katerega brat je bil ujet s spuščenimi spodnjicami na nacionalni televiziji, ko so vesoljni Sloveniji pokazali, da je imel podjetje, ki je po enakem principu prodajalo preplačane umetne kolke eni od slovenskih bolnišnic. Bo brat preiskoval brata? Bi v Nemčiji ob razkritju na javni televiziji, da brat šefa Specializiranega državnega tožilstva preprodaja bolnišnicam preplačane kolke v okviru splošno znane korupcije v zdravstvu (če bi ta bila enaka kot pri nas) po takem prispevku še lahko bil šef nemškega Specializiranega državnega tožilstva? Seveda ne. Pri nas pa Furlan mirno v kamero potrdi, da nima s tem nobenega problema. Vidite kje je problem?

Gremo dalje. Da masovni rop davkoplačevalskega denarja lahko poteka, mora zdravniško-dobaviteljska mafija obvladovati vodstveno hrbtenico državnih zdravstvenih ustanov. Vsaj tam, kjer se porabljajo velike količine zdravil ali pripomočkov oz. se nabavljajo ali servisirajo drage naprave oz. izvajajo drage storitve (gradbene, IT). Zato je skozi čas prišlo do obrata vrednot; prednost pred bolnikom in stroko sta dobila sodelovanje pri in omogočanje organiziranega kriminala in korupcije. Da pa so na določena vodstvena mesta (razen redkih izjem) prišli ljudje, ki so ali pripravljeni aktivno sodelovati pri raboti (kriminalci v belem) ali gledati stran, ko to počnejo drugi (stolčkofilni strunarji oz. zbiralci nazivov, stolčkov in našitkov) pa je moralo priti tudi do negativne selekcije. Na vodilnih mestih v slovenskem zdravstvu boste našli recimo in zanimivo veliko potomcev generalov ali tožilcev jugoslovanske narodne armije in bivše službe državne varnosti ali Udbe. Slučaj? Prvi direktor UKC Ljubljana je bil Janez Zemljarič. Njegova naslednja služba je bila šef Službe državne varnosti ali Udbe. Rabota za paradržavo, ki poteka še danes je bila postavljena in zastavljena že v sredini 70-ih let prejšnjega stoletja, teče nemoteno še danes naprej in po enakih principih. Tudi denar se še vedno prečrpava na njene račune v davčnih oazah v tujini. Vaš trdo zasluženi denar!!!

Dodaten fenomen, ki pomembno pripomore k zagotavljanju statusa quo organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu pa je še hitro menjavanje nekompetentnih kadrov na vodstvenih položajih, predvsem na mestu generalnega direktorja UKC Ljubljana, največje črpalke v že poprej opisanem tretjem stebru za zagotavljanje statusa quo plenjenja. Če pogledamo v čas Milojke Kolar Celarc, se je v štirih letih na mestu generalnega direktorja zamenjalo pet ljudi, v povprečju eden na manj kot 12 mesecev. In sicer od strojnega inženirja, do sumljivega poslovneža, preko reaktivirane upokojenke do bivšega direktorja čevljarskega podjetja in na koncu bivšega direktorja hortikulturnega podjetja. Slednji je še posebej problematičen, saj za seboj kamor koli gre pušča razdejanje. Če sem prav razumel iz medijev, je pustil minus za sabo že v Semenarni d.d. Še večjega pa - kako bizarno saj recimo v Nemčiji bivši direktor hortikulturnega podjetja sploh ne bi mogel postati direktor univerzitetne bolnišnice - v UKC Ljubljana. Samo v enem letu je poglobil minus ustanove, ni znižal cene nobenega zdravila, pripomočka, naprave, potrošnega materiala ali storitve, propadle so mu tri medicinske stroke (otroška kardiologija, otroška srčna kirurgija in pediatrična intenziva) na nacionalnem nivoju, po nepotrebnem umirali otroci ter uspel je uničiti poskus reševanja problema otroške kardiologije, neslavno propadlega NIOSB. Za nagrado, kar je možno samo pri nas, je potem lahko pobegnil na Ministrstvo za »zdrave«. Zdaj pa ga, kot se govori, že spet po manj kot enem letu, srbi stolček na Petrolu. Je od takega človeka pričakovati rešitve v zdravstvu? Kako naj nekdo vodi tako ustanovo kot je UKC Ljubljana ali Ministrstvo za »zdrave« in izvaja revolucionarne poteze in vizionarske ukrepe (kar je edino, kar lahko oboje reši iz trenutne agonije in stanja zavoženosti), če je tam manj kot po eno leto?

 

ARrevija: Koliko k temu stanju pri nas in razliki, ki je npr. v Angliji, pripomore tudi to, da so naši zdravniki pripravljeni oportunistično sodelovati v tem sistemskem ropanju s strani "zdravniško-dobaviteljske mafije", kakor jim sami pravite?

Odločilno. Je pa treba vedeti, da pri tem aktivno sodeluje manjšina zdravnikov. Večina je poštenih, kot sicer velja v splošni populaciji. Nekaj pa tudi samo ni pripuščenih, ker jih tisti, ki so že pri koritu, na poti do korita ovirajo. Kolege, ki pri organiziranem kriminalu aktivno sodelujejo s prirejanjem javnih razpisov za znane dobavitelje in znane cene oz. kriminalce v belem, je skozi 30-letno izpopolnjevanje plenilskega sistema na vodilna mesta naplavila negativna selekcija. Velikokrat se zgodi, da so to recimo ljudje, ki jih, sicer v univerzitetni ustanovi, stroka, znanost in raziskovanje sploh ne zanimajo. Kar ima lahko katastrofalne posledice kot se je recimo zgodilo v primeru intervencijske kardiologije. Zamujeno je bilo najbolj zanimivo obdobje razvoja te stroke. Taki psihopatski posamezniki ovirajo okrog sebe vse, ki bi jim s strokovnimi dosežki utegnili priti preblizu in bi imeli znotraj normalne univerzitetne bolnišnice zaradi objektivnih dosežkov in rezultatov absolutno prednost zasedati vodilna mesta. Ovirajo pa jih ne zaradi zavisti do njihovih strokovnih dosežkov. Morda so zaradi tega lahko zakompleksani, a na koncu dneva jim to ni mar. Ščitijo finančne tokove, ki bi jih lahko oni drugi, ki bi jih zanimala stroka, presekali. Skrbi njih same, kakor tudi dobavitelje, ki v bistvu v našem zavoženem zdravstvu vodje oddelkov in dejavnosti pogosto postavljajo in odstavljajo. Se je pa treba na tem mestu zavedati še nečesa.

To pa leti tudi na vse ostale, v principu poštene zdravnike.

Ker se tem izprijenim praksam ne uprejo, so cene zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev nekajkrat višje, kot bi lahko bile. Z uporabo le teh za zdravljenje bolnikov hote ali nehote omogočajo in perpetuirajo organiziran kriminal in korupcijo v zdravstvu. Temu se bodo enkrat morali upreti, ker v bistvu z neukrepanjem pri kriminalu, žal, hočejo, nočejo, sodelujejo in ga omogočajo.

 

ARrevija: Kakšen je odnos med zdravnikom in pacienti v tujini? Je kakšna bistvena sistemska razlika, ki sistemsko ureja, da se zmanjša število morebitnih napak zdravnikov?

V normalnih državah in normalnih zdravstvenih sistemih zdravnik že zdavnaj ni več bog, ampak je obratno - bolnik je bog.

Po eni strani imajo v bolnišnicah pisarne, kamor se lahko pridejo bolniki pritožiti čez zdravnike, medicinske sestre ali drugo osebje oz. kvaliteto usluge (lahko jih tudi pohvalijo) in če je teh pritožb preveč, sledijo ukrepi. Žal se je sistem nekoliko izrodil in se včasih medsebojno obtožujejo tudi zaposleni, kar ima lahko včasih tudi hude posledice. Je pa to prva linija obrambe. Nadalje se lahko bolniki pritožijo recimo na zdravniško zbornico. Ki je tudi v tujini cehovska organizacija in načeloma najprej ščiti člane ceha.

Vendar, če je pritožb ponovno preveč, lahko ukrepajo. Sicer pa tudi oni poznajo redna izpopolnjevanja in izobraževanja ter strokovna srečanja, ki se jih radi udeležujejo, da vzdržujejo kondicijo. Bistvena razlika je tudi v tem, da so v tujini bolniki veliko bolj razgledani in se pred obiskom zdravnika o svoji bolezni natančno pozanimajo iz literature ali interneta. Ob obisku navadno bolnika spremlja tudi najmanj eden svojec ali prijatelj, kar je pri nas bolj redkost kot pravilo. Med obiskom, recimo v ambulanti, so bolniki in svojci zelo aktivni in sprašujejo vprašanja dokler jim jih ne zmanjka. Bolniki imajo velikokrat tudi zasebno telefonsko številko zdravnika. Te ne izkoriščajo, zasebnost spoštujejo. Če pa potrebujejo nasvet, zdravnik ne komplicira in nasvet dobijo tudi v zdravnikovem prostem času. Odnos ni bog-plebejec ampak sta zdravnik in bolnik partnerja.

 

ARrevija: Kaj mislite, kako bi se dalo v Sloveniji izboljšati sistem in kateri koraki bi bili nujni, da bi se lahko šlo v tej smeri?

Slovensko zdravstvo ima nekaj problemov, ki pa so vsi podrejeni glavnima: organiziranemu kriminalu in sistemski korupciji, ki sta zaščitena s strani države in s pomočjo kontroliranega nedelovanja ali pa neustreznega delovanja ključnih državnih institucij, kot sem opisal že v prvem odgovoru. Zatorej bi bil prvi ukrep ukinitev organiziranega kriminala in sistemske korupcije ter odkrivanje in pregon storilcev, ki bi jih morali v skladu z zakonodajo poslati na prestajanje kazni na Dob. Bojim se, da bi sicer zaradi obsega tega tranzicijskega fenomena morali na Dobu najprej zgraditi konkreten prizidek. Na ta način bi prišlo do treh precedenčnih in pomembnih fenomenov: iztrebljenja plenilcev, privarčevanja najmanj 400 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja letno ter obrata vrednot in selekcije. Če gremo po vrsti.

Kjer ni plena, ni plenilcev. Ne samo, da bi trenutni kriminalci v belem sedeli tam kjer jim je mesto. Novim generacijam morebitnih plenilcev kaj podobnega nikoli več ne bi prišlo na misel. Privarčevanih najmanj 400 milijonov evrov letno, kolikor se jih pokrade skozi ta masovni rop značilen za obdobje tranzicijske medicine skozi prirejene javne razpise za umetno vzdrževanje previsokih cen zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev, bi vrnili nazaj v zdravstvo: obnova zdravstvenih ustanov, modernizacija naprav in opreme, boljše plače zaposlenih ter raziskave in razvoj. Tako bi ljudje dobili ne samo tisto kar si zaslužijo, pač pa tisto, kar iz svojega dela in davkov plačujejo. In to niso jadrnice in motorni čolni zdravniško-dobaviteljske mafije v jadranskih marinah, zlate palice pod posteljami oz. kupčki denarja na švicarskih računih. Ker kar naenkrat ne bi bilo več plena, bi se zanimanje plenilcev preusmerilo v kaj drugega. In ker v zdravstvenih ustanovah ne bi ostalo kaj dosti več drugega kot stroka, bi prišlo samodejno in v kratkem času do ponovnega obrata vrednot: vrednota bi ponovno postala stroka. S tem pa bi se vzpostavila pozitivna selekcija, ki bi na vodstvena mesta naplavljala ljudi z objektivnimi strokovnimi dosežki, z mednarodno prepoznavnostjo in povezavami, elementarnim poštenjem in hrbtenico. Časi kriminalcev v belem in stolčkofilnih strunarjev, zbiralcev nazivov, medalj in našitkov bi bili mimo. In v cca 10 letih bi slovensko zdravstvo bilo postavljeno na zemljevid Evrope in sveta kamor sodi.

Ali drugače povedano: resetirati je potrebno večino trenutne vodstveno hrbtenice slovenskih zdravstvenih ustanov in na vodilna mesta postaviti mlajše, ki imajo svetovni nazor usmerjen zahodno in severno od Karavank in ne toliko južno od Kolpe. Za dolgoročno uspešnost in takojšnjo in eksponentno rast slovenskih mednarodnih strokovnih uspehov pa bi morali nemudoma narediti še nekaj: specializanti vseh medicinskih strok bi morali v okviru kroženja in izobraževanja obvezno za najmanj eno leto na kroženje v eno od priznanih evropskih ali ameriških bolnišnic, od koder bi se vrnili s svežim znanjem, izkušnjami, raziskovalnimi projekti, članki in novimi človeškimi in strokovnimi povezavami. To bi slovensko zdravstvo v eni sami generaciji, torej manj kot 10 letih, izločilo iz trenutnega mehurčka samozadostnosti in postavilo na zemljevid Evrope in sveta.

 

ARrevija: Glede na povezave med mafijskimi posli, vrhom države (o tem vsem ste že govorili), ali mislite, da je sploh realno možna dejanska sprememba na bolje v Sloveniji oziroma, da se določene izkušnje iz tujine prinesejo v naš sistem?

Seveda, vse se da, če se hoče. Če bi trenutni minister za zdrave Aleš Šabeder deloval v duhu dobrega gospodarja, za davkoplačevalke in davkoplačevalce in njihov denar ter bi bil bolnik na prvem mestu, bi nemudoma spisal interventni zakon, ki bi zahteval takojšnjo revizijo vseh javnih razpisov in pogodb ter znižanje cen vseh zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev na nivo referenčnih cen v Nemčiji ali Skandinaviji. S tem bi privarčeval letno po moji oceni najmanj 400 milijonov vaših evrov, ki bi jih vrnil v zdravstvo: obnova zdravstvenih ustanov, modernizacija opreme, boljše plače zaposlenih, raziskave in razvoj. Sedaj gredo namreč v centimetre jadrnic in motornih čolnov zdravniško-dobaviteljske mafije, zlate palice in na švicarske račune.

Ste res, spoštovane sodržavljanke in sodržavljani, prepričani, da zato hodite v službo in plačujete ene največjih davkov na svetu, da si nekaj posameznikov, članov zdravniško-dobaviteljske mafije ter paradržava, privoščijo megalomanski luksuz, medtem ko vi komaj skrpate mesec z mesecem

Ali pa bi se vaš denar, namenjen zdravstvu moral vračati v zdravstveni sistem, da ga boste v obliki modernega zdravstva lahko koristili, ko ga boste potrebovali? Odgovorite si sami. In ne glede na dejstvo, da večina dosedanjih ministrov za »zdrave« izhaja iz frakcij bivše Komunistične partije Slovenije ali vsakokratnih novih balončkov, ki vam jih lutkarji iz paradržavnega grmovja napihnejo vsakič pred novimi volitvami v obliki vsakokrat novih list, novih obrazov, kot vsiljeno demokratično ponudbo v okviru lutkovne predstave iluzorne demokracije, zdravstvo nima politične barve. Ker zdravje nima politične barve. Ko zbolimo, bolezen ne vpraša po politični pripadnosti. Zdravstvo potrebujemo vsaj dvakrat vsi. Nekateri pa še vmes. Zato bi bilo v interesu vseh, da bi zdravstvo bil perfekten podsistem države. Žal več kot načelnega interesa ne zaznam. Sicer si ne znam razlagati apatije ljudi ob že povsem znanem in transparentnem dejstvu, da je zdravstvo prežeto z s strani države zaščitenim organiziranim kriminalom in korupcijo. Pri čemer institucije, ki jih plačujete, da bi to preprečevale, ne naredijo nič. Vaju gledam, SDT in NPU.

Da, najprej boste morali volilke in volilci od svojih strank zahtevati, da o zdravstvu ne govorijo samo v všečnih tonih pred vsakokratnimi volitvami. Od politikov boste morali po 30 letih zahtevati konkretne in korenite spremembe. Sicer boste žal še naprej umirali v vedno daljših in daljših čakalnih vrstah.

 

ARrevija: Sami ste sodelovali pri komisiji, ki je razkrivala te anomalije, ponudili ste se tudi (2018), da postanete vodja nabavne službe in s tem znižate cene, a so vas zavrnili. Koliko je še podobnih strokovnjakov in sodelavcev UKC, ki so pripravljeni stopiti v neko "koalicijo" proti temu, da se tako grozljivo razkraja in ropa celoten zdravstveni sistem? Bi k temu pristopili tudi zdravniki drugih, manjših enot po Sloveniji?

Vesel sem bil, ko me je  gospa Jelka Godec spomladi 2016 kontaktirala in povabila, če bi ji pomagal pri strokovnih vprašanjih glede žilnih opornic. To je bilo logično nadaljevanje prizadevanj, ki sva jih za optimizacijo stroškov v UKC Ljubljana začela že konec leta 2012 s prof. dr. Markom Nočem. Kot je znano sva uspela cene žilnih opornic znižati skoraj na takratni nivo cen v Nemčiji, kar je pomenilo samo na področju tega sklopa nabav (od sicer 20.000 različnih artiklov kolikor jih redno nabavlja UKC Ljubljana) privarčevanje v znesku 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov in to samo v UKC Ljubljana. Če pogledamo še druge bolnišnice, če bi se takrat v istem času pridružile znižanju, pa se niso, z izgovorom, da o znižanju nič niso vedele (čeprav je bilo vse že v medijih in so od UKC Ljubljana oddaljene največ uro vožnje), bi privarčevali na nivoju države vsako leto 3,5 milijona evrov. 

Spomladi 2018 sem v medijih zasledil razpis za pomočnika generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavno področje. Ker takrat že dolgo nisem bil več naiven in sem vedel, da namen generalnih direktorjev in nabavne službe ni delovati v duhu dobrega gospodarja in  davkoplačevalskega denarja, ki jim je zaupan, ni namen varčevati, pač pa ga zapraviti v okviru dobro organiziranega kriminala, ki poteka pod krinko univerzitetne medicine, sem se prijavil predvsem z namenom, da to pokažem in dokažem tudi javnosti. Pričakoval sem, da ne bom izbran. Takrat sem tudi javno napisal kaj bi naredil, če bi bil izbran in za kaj bi porabil privarčevani denar.

Spomladanski razpis je čudežno izginil.

Nisem dobil nobenega obvestila. So ga pa avgusta ponovili. Nanj me je opozorila gospa na tviterju. Zato sem se seveda prijavil ponovo. Ponovno z enakim namenom, da dokažem, da namen Aleša Šabedra ni bil delovati v duhu dobrega gospodarja. Kar lahko vidite še danes. Do danes ni niti kot generalni direktor UKC Ljubljana, niti kot minister za zdrave, znižal na podoben in drastičen način cene nobenemu zdravilu, pripomočku, napravi, potrošnemu materialu in storitvi od 20.000 kolikor jih UKC Ljubljana redno nabavlja. Ker jih ne sme. Ker bi sicer padel v nemilost svojih gospodarjev iz paradržave in odpadel kot gumb na spodnjicah. Po vodi bi mu splavale njegove ambicije o vodilnih stolčkih v drugih državnih podjetjih pod kontrolo paradržave, kot je denimo Petrol, kamor ga, če gre verjeti ulici, trenutno vleče. Na tem primeru lahko tudi zelo plastično opazujemo psihopatijo moderne Slovenije, ko mora bolestni ambicioznež oddelati tlako za gospodarje iz paradržave na slabo plačanih stolčkih kot sta generalni direktor UKC Ljubljana ali stolček ministra za »zdrave«, da po oddelani tlaki in ščitenju organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu kasneje napreduje na dobro plačano vodilno mesto v profitabilni firmi v delni lasti države in absolutni oblasti paradržave. Zakaj pravim psihopatsko? Ker gre napredek enega (po povsem nenaravni in nepošteno prisluženi poti) na račun več sto milijonske rabote na letnem nivoju, na račun daljšanja čakalnih vrst, umiranja ljudi in uničevanja medicinskih strok. Ali drugače: dotični gospod pušča za sabo armagedon, kamor pride, da bo za lastno rit prislužil bolje plačano državno službo na račun vseh ostalih, ki to šarado plačujete in nič ne rečete.

Rad verjamem, da je v zdravstvu večina zaposlenih poštenih in da pri masovnem ropu davkoplačevalskega denarja sodeluje le peščica. Iz tega nadalje rad verjamem, da se večina kolegov in drugih zaposlenih intimno strinja s tem kar sva naredila s prof. dr. Markom Nočem oz. kar še naprej delava, piševa, si prizdevava tako in drugače. Upam, da se ne motim. Ker če se, potem je situacija še bolj grozljiva.

Vendar pa morate vedeti, da v slovenskem zdravstvu velja in deluje tihi teror. Od nekaj tisoč zdravnikov, torej visoko izobraženih intelektualcev, se nas javno oglaša manj kot deset. Kaj vam to pove?

Da drugi ne vedo kaj se dogaja? Da ne berejo kaj pišemo in govorimo? Iz redkih osebnih stikov, ki jih imam z nekaj kolegi, ko pridem v Slovenijo vam lahko potrdim, da vsi vse berejo in zelo dobro vse vedo. Samo si ne upajo. Večina je vendarle tako ali drugače vezana na Slovenijo in ne bo odšla. In žalostna realnost je ta, da se izobraženci ne upajo javno izpostaviti ali za nekaj postaviti, ker bi tako utrpeli najmanj strokovno škodo v službi. Naslednji dan. Zato pravim, da smo kot družba in država še zelo retardirani in še zelo zataknjeni v 20. stoletju. In tukaj ne vidim možnosti hitrega napredka.

 

ARrevija: Ali se morda vidite v prihodnosti v kakšni od politično-strokovnih funkcij, če bi prišlo do tega, da bi vas povabila kakšna vlada, ki bi imela resen namen reformirati zdravstveni sistem?

Večkrat sem že dejal, da to kar počnem počnem zato ker se mi zdi tako prav, ne ker bi si nabiral politične točke. Ne bom se včlanil v nobeno stranko in ne bom stopil v politiko. Jasno pa je, da nisem vse te energije vlagal zaman in je ne bom vrgel stran. Pravzaprav, sem se šele dobro ogrel. To pomeni, da sem pripravljen sodelovati v prihodnosti s komer koli, ki bo imel resne namene kaj spremeniti. Če ne bom začutil, da ima resne namene ali bom videl, da je šlo le za nakladanje, bom nadaljeval svojo pot in sodelovanje ne bo možno.

 

ARrevija: Kako se počuti človek, ko takorekoč mora oditi v tujino, če želi nadaljevati strokovno delo in se izpopolnjevati na svojem področju?

Ni problem, da gre človek v tujino po novo znanje in nove izkušnje. To bi moralo biti, kot sem že prej omenil, celo obvezno. Problem nastane, ko imaš doma vse na dosegu roke, pa je žal pod kontrolo psihopatskega predstojnika, ki meče vsem kolegom, ne glede na starost ali status, vsakodnevno pod noge polena. Tovornjake polen. Iz dveh razlogov: prvič, ker na ta način vzdržuje nadzor nad neakademskim delom stroke, če me razumete, in drugič, ker je sam zaradi lastnih dosežkov zakompleksan do te mere, da mora ovirati druge, sicer bi se mu prehitro prebližali in ga seveda že zdavnaj povozili in prehiteli. Ima nekakšno neskončno luknjo v sebi, ki je ne more zapolniti ne glede to koliko škode povzroča ljudem in stroki okrog sebe. Sam pa iz sebe iz leta v leto ne naredi nič. Sam v sebi tone globlje in globlje in se tega zaveda. Ali je to osamljen primer? Ne. Predvsem ne v UKC Ljubljana in slovenskem zdravstvu, niti v tujini. Bistvena razlika pa je, da imajo v tujini univerzitetne bolnišnice varovalne mehanizme, da se takšna psihopatija ne more razviti, kaj šele prenašati iz generacije v generacijo. Žal v našem primeru formalno predpostavljeni niso imeli prave moči, niti hrbtenice, da bi to psihopatijo ustavili.

 

ARrevija: Ali menite, da je prof. dr. M. Noču namenoma bilo prekinjeno (odvzeto) financiranje njegove raziskovalne dejavnosti ali res gre za realne napake, ki jih je naredil pri oddaji njegovih projektov na ARRS?

Prijave prof. dr. Noča nisem videl in kolikor sva se pogovarjala ni bilo nekih napak ali pa vsaj ne pomembnih oz. usodnih napak. Če ponovno primerjamo s tujino: če v prijavi raziskovalec, ki se na razpise prijavlja že več kot 20 let in konsistentno vodi in razvija svoje raziskovalno področje ter ima iz tega naslova strokovne objave v tujih, uglednih, strokovnih revijah (več kot 100) in je reden predavatelj na najpomembnejših mednarodnih srečanjih iz svojega področja ter z vsemi temi rezultati postane član slovenske in evropske akademije znanosti in dobi državno odlikovanje za znanstvene dosežke, potem je normalno, da v primeru nepravilnosti v prijavi za nadaljevanje dvajset in več let trajajočega programa komisija takega znanstvenika pozove k dopolnitvi vloge ali popravkom.

Ker je v normalnih državah namen vključiti najboljše in ne izključiti najboljše.

Kar se mene tiče v primeru prof. dr. Marka Noča ni glede odvzema sredstev nobenega dvoma. Gre za kazen režima za vse kar je dobrega naredil na področju znižanja cen žilnih opornic in privarčevanja 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov v UKC Ljubljana. Podobno kot pri meni: korifeje in zdravniško-dobaviteljska mafija, ki sva jim s tem presekala finančni tok, so za talca vzeli UKC Ljubljana kot ustanovo in davkoplačevalski denar, in me tožijo zaradi domnevne razžalitve za 100.000 evrov.

Gre za precej absurdno situacijo. Če tudi to primerjamo s tujino: če bi v normalni državi in normalni bolnišnici, ki ni ugrabljena in zlorabljena za neke druge, zle namene, dva zdravnika, katerih delo niti ni skrbeti za cene medicinskega materiala, pač pa zdravljenje bolnih, znižala cene na enem samem sklopu medicinskega materiala na svojem področju, kot so npr. žilne opornice, in tako optimizirala poslovanje ustanove na letnem nivoju za neverjetnih 2,5 milijona evrov javnih sredstev, bi bolnišnica najverjetneje rekla vsaj hvala, ju nagradila z napredovanjem in verjetno, vsaj v Ameriki, tudi z materialno nagrado v obliki določenega odstotka od privarčevanega denarja. Hkrati bi najverjetneje tudi prosila, da podobno optimizacijo pomagata naredita tudi na drugih področjih. Od vsega naštetega seveda nisva bila deležna niti prvega, torej hvala.

Oba so naju še bolj ovirali, prof. dr. Noču odvzeli raziskovalna sredstva, mene pa tožijo za 100.000 evrov. Iz tega lahko ponovno zelo plastično vidite, da namen v UKC Ljubljana in širše v zdravstvu ni poslovanje v duhu dobrega gospodarja. In da ustanove ne vodijo formalno predpostavljeni, pač pa zdravniško-dobaviteljska mafija. Če presekaš finančni tok (čemur normalni sicer rečemo privarčevanje davkoplačevalskih sredstev), si kaznovan. To je trenutno stanje duha v naši največji univerzitetni bolnišnici, državi in politiki, ki to ščiti.

 ARrevija: spoštovani gospod Mrevlje, najlepše se vam zahvaljujemo za ta intervju, ki v drobovje kaže na stanje našega zdravstva in tudi precej jasno izpostavi možne korekcije ter rešitve. 

 

Dr. Mrevljeta lahko spremljate na tej povezavi: https://twitter.com/mrevlje  

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 8. Jul 2020 at 10:58

141 ogledov

Narodnoosvobodilni boj?
Pri opazovanju kaotične protestniške scene, ki se zadnje časa odvija v prestolnici, delno pa tudi po drugih slovenskih mestih, lahko pridemo do enega ključnega ideološkega spoznanja. In sicer, da je Titova daleč največja, trajna politična zmaga bila v ustvarjanju blagovne znamke »osvoboditelja«. Gre za opis oz. kategorizacijo, ki mu jo večina obstoječih medijev, institucij in kulture v Sloveniji še vedno pripisujejo. Pogosto brez kakršnihkoli interpretativnih opomb ali dodatnih pojasnil. To pač preprosto je tako. »Jugoslovani bomo zmeraj imeli naš NOB, pa tudi če se svet jutri konča« je ljudska mentaliteta znatnega dela sodobnega slovenskega prebivalstva. Opravka imamo z neverjetno vplivnim izvornim mitom, ki ni bil podlaga zgolj za zgodovinsko legitimizacijo SFRJ v preteklosti, temveč igra ta kulturni fenomen podobno (ali celo enako) vlogo še danes. Gre za nevidno roko Josipa Broza, ki tudi po več desetletjih samostojne Slovenije, še zmeraj diktira sprejemljive moralne okvirje, v katerih se lahko sprejemajo politične odločitve današnjega dne.      Morda bo to marsikoga šokiralo, ampak Josip Broz Tito je bil komunist. Od dneva, ko je bil kot ruski vojni ujetnik v WW1 spuščen na prostost iz strani oktobrskih revolucionarjev in postal predan »rdeči agent« v Rusiji, do njegovega aresta v 1928 zaradi komunističnega terorizma v takratni kraljevini Jugoslaviji, vse do vojne in naprej do smrti. Da, verjetno niso bili vsi Partizani zagriženi revolucionarji. Čeprav je edini del njihove uniforme, ki je dejansko bil razmeroma standardiziran, le kapa, katero je krasila rdeča zvezda. Včasih skupaj s srpom in kladivom, včasih brez. Kot tudi niso vsi Domobranci bili fanatični nacionalsocialisti, verjetno, drugače bi se kot prostovoljci pridružili v Waffen-SS. Vendar je partizansko vodstvo definitivno bilo boljševistično. Delovali so pod sovjetskimi navodili moskovskega Kominterna že pred vojno in kot takšni sodelovali v akcijah Proti-imperialistične fronte, ki se je ustvarila pod okriljem 1939-Pakta o nenapadanju med Sovjetsko Zvezo in Tretjim Reichom. Šele po nemški invaziji v boljševistične teritorije leta 1941, se je pričela pod sovjetsko vojno propagando na novo izoblikovati t.i. »Proti-fašistična fronta«, katero razvajeni buržujski »Antifa« aktivisti iz današnjih filofaksov tako vneto ideološko romantizirajo. Torej, kdo je dejansko kriv, da so jugoslovanski komunisti postali krvavi zmagovalci WW2 na območju Balkana? Večinoma Angleži. Ti so po italijanski kapitulaciji 1943. leta iskali ustrezno paravojaško organizacijo, ki bi jo lahko podprli in integrirali v svojo proti-nemško strategijo na Balkanu. V tem času so namreč obstajale tri dovolj močne skupine, ki so imele zadostne uporniške kapacitete. V bistvu samo dve, ker so Pavelićevi Ustaši že bili v tesnem zavezništvu s Silami osi. Tako torej ostanejo Mihajlovićevi četniki in Titovi partizani. Ta prvi so bili večinoma Srbi, večinoma bivši vojaki Kraljevine. Ta drugi so bili, bog-si-ga-vedi-kako, komunisti. Britanci so dejansko prezirali komunizem, vendar je Churchill jasno pojasnil, da vojna ne napreduje najbolj rožnato. Ravno so se znebili Italijanov in tehtnica se počasi premika njim v prid, vendar je na obzorju še ogromno peklenskega bojevanja, ki pa se bo zgolj stopnjevalo, še posebej ko se bodo pričeli približevati očetnjavi, katero bodo Nemci branili za vsako ceno. Manj kot bo Nemcev, ki bodo takrat varovali Nemčijo, hitreje se bo vojna končala. V ta namen so bili pripravljeni podpreti kogarkoli, ki bi se učinkovito zoperstavil nemškim oboroženim silam – četudi je to komunist.   Mihajloviću je bil podan ultimat: uničiti morajo specifičen most do določenega datuma, ali pa bodo Angleži svojo podporo preusmerili brezobzirnim partizanom. Če malo pospešimo zgodbo, tega mosta niso nikoli uničili. Razlogov za to je kopico in poglavitnega verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Problem je bil, da tudi, če bi Četniki šli v polno ofenzivo in bi žrtvovali svoje enote in razstrelili most, bi ga Nemci preprosto ponovno osvojili in popravili, medtem pa bi nastradalo njihovo civilno prebivalstvo. Prav tako ni bilo jasno, če bodo Angleži dejansko podprli komuniste, še posebej ker je kralj Jugoslavije bil ves čas lojalen Angliji in je tudi po radijskih kanalih nagovarjal ljudstvo iz Britanije. Potrebno je tudi poudariti, da je Hitlerjeva Nemčija bila tista, ki je vodila proti-boljševiški upor v Evropi in ne Zahodne sile, ki so podpirale Sovjetsko Zvezo že dolga leta prej. Četniki so bili pravoslavni monarhisti in goreči proti-komunisti. Nekatere četniške skupine so sodelovale z Nemci proti komunizmu na Balkanu, če je Mihajlović to sam vedel/podpiral, pa je druga zgodba. Kljub temu je po vojni končal kot ena izmed mnogih umorjenih žrtev revolucije. Kot zanimivo zgodovinsko dejstvo – Četniki so bili prvi, ki so od Sil osi osvobodili evropsko mesto (Loznica, 1941). Tako se prične Titova igra prestolov, kjer postane mednarodni igralec ter se poveže z Zavezniki, katere pa pozneje precej komično izigra. Churchill kasneje to odločitev obžaluje do konca življenja. Ko se vojna prične bližati koncu in se Nemci začnejo iz vseh zasedenih dežel umikati nazaj v "Vaterland", napoči tudi čas, da Tito z vso zahodno podporo zadrži čim več Nemcev na Balkanu. V realnosti so se partizani izrazito zadržano lotevali borbe z Nemci. Roko na srce, verjetno noben človek ne bi ravno skakal od sreče, če bi izvedel, da je dobil novo nalogo, da mora ustaviti nemški vojni stroj. Ampak kljub vsem zavezniškim dogovorom, je vedno bolj izgledalo, kot da je Titova dejanska prioriteta konsolidirati politično oblast in konservirati čim več svojih čet za obračun z drugimi, in sicer bolj lokalnimi ter rivalskimi političnimi nasprotniki v takratni Jugoslaviji. Sedaj je namesto gozdov končno imel tudi svojo lastno prestolnico (Beograd) in palačo, iz katere je lahko dal videz legitimnega državnika pri planiranju bodočih akcij. Britancem je obljubil restavracijo ustavne monarhije in volitve. Vendar so volitve bile zgolj trik, da zadrži angleško podporo. V resnici je končni družbeni cilj za Titovo Jugoslavijo zmeraj bila vzpostavitev komunizma, kar je postalo kristalno jasno tudi zahodu, ko jim je pokazal svojo novo častno stražo, katera pa je bila odeta v uniforme po vzoru Sovjetov. Tito je namreč istočasno paktiral s Stalinom, tako da je omogočil prihod sovjetskih vojakov v Jugoslavijo, kjer so potem ti opravili večino preostalega fizičnega dela vojne. O sovjetski avtoriteti nad partizani bi tudi lahko napisali ogromno člankov. Razvidno je, da so jim bili naklonjeni ter poslušni in jih skušali kopirat v svojem terorističnem delovanju in političnih likvidacijah. Gotovo bi Stalin v tistem momentu v vsakem primeru vkorakal v Jugoslavijo, tudi če se ne bi mogel dogovoriti s Titom o detajlih. Na drugi strani pa sta realno življenje in politika kar kompleksni zadevi. Na primer, večina zgodovinarjev hrvaške Ustaše preprosto opredeli kot fašistično gibanje in kot takšno marionetno državo Italije. Sicer povsem drži, da so kot politična skupina imeli specifične nagnjenosti in se očitno bolje razumeli z eno stranjo kot kakšno drugo, ampak nič v zgodovini ni tako samoumevno in v kamen zapisano. V kakšni alternativni dimenziji, kjer so okoliščine in geopolitična strateštva malce spremenjena, bi lahko bili zavezniki s kom drugim. To ni izven potencialnih možnosti tega vesolja. Glede Tita lahko trdimo, da čeprav je vedno imel ambicijo nasilno in boljševistično vzpostaviti komunistično jugoslovansko strukturo, je ali že od samega začetka ali nekje kasneje želel določeno avtonomijo in suverenost ter ni hotel, da se Balkan preprosto aneksira kot dodatni sovjetski teritorij. Njegov spor s Stalinom v prihodnjih letih in politično manevriranje na mednarodni sceni to v neki meri tudi potrdita. V skladu z nemškim umikanjem, hkratno podporo tako izigranih Angležev kot Sovjetov, se Tito zmagoslavno razglasi za narodnega osvoboditelja, svoje komunistične čete pa prične mobilizirati za »pravo vojno«, to je vzpostavitev komunizma in pregon ali poboj vseh nasprotnikov revolucije. V končni fazi pomorijo več Slovencev kot vsi okupatorji skupaj, in to več ljudi po vojni kot med vojno. Zasežejo vso zasebno premoženje ljudi in v uspešne bivše avstro-ogrske tovarne po politični poti nastavijo partijce, ki so lojalni režimu. Prevzamejo šolstvo in medije po stilu Sovjetov in začnejo proces stroge ideološke cenzure ter raznarodovanja. V ustanove uvedejo obvezno srbohrvaščino in v Slovenijo ter Hrvaško pričnejo množično naseljevati tujce iz celega Balkana. Da bi preprečili masovno emigriranje iz novo nastalega bratskega delavskega raja, tesno zaprejo meje in tretirajo vsakega potencialnega emigranta kot »narodnega izdajalca«. Nekatere stvari se pozneje spremenijo, pogostokrat na boljše. Nekatere ostanejo enake, ali pa se celo poslabšajo. To ni predstavitev vloge Jugoslavije v hladni vojni ali Gibanja uvrščenih. Ampak tako je pri nas izgledal »narodnoosvobodilni boj«. Pred, med in takoj po vojni. To je zapuščina krvavo-rdeče zvezde, s katero lahko v Sloveniji legitimno protestiraš ali celo ponosno vkorakaš v nacionalni parlament z njo.

Tue, 7. Jul 2020 at 15:26

708 ogledov

Zločini komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 1. del
»Zato je potrebna tolikšna množica brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Streljali bomo in se umikali. Nemci nas ne bodo našli in bodo iz maščevalnosti požigali vasi. Po tem bodo vaščani, ki bodo ostali brez strehe sami prišli k nam in mi bomo na ta način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše, ne zemlje, ne živali, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo veliki rop. Težje bo s tistimi, ki imajo vsaj kakšno posest. Te bomo navezali nase s predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando. Tako bomo postopoma obredli vse kraje. Vaščan, ki ima polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce. Samo nesrečniki postanejo komunisti. Zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru.«                                                                           Moša Pijade, Bihač 1942   Moša Pijade   Tako je govoril Moša Pijade, eden vodilnih mož komunistične partije v Jugoslaviji daljnega leta 1942 na prvem zasedanju AVNOJA v Bosanskem Bihaču. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija diktatura, v kateri so bile grobo kršene temeljne človeške pravice. Sistem je dolgih 45 let sistematično kršil človekove pravice in zatiral narode Jugoslavije. Zločini proti človeštvu, katere je nad lastnimi državljani izvajala komunistična oblast v Jugoslaviji so tako ponižujoči in zatiralni, da jih v današnjem času skoraj ni mogoče več razumeti. Sistematično in namerno so začeli uničevati narode že med drugo svetovno vojno. Z ustrahovanjem in represijo so zgradili kult nedotakljivih, z lažmi in prevarami pa so ta kult vzdrževali skozi 45 let trajanja njihove oblasti.  Že leta 1941 so ustanovili VOS-varnostno obveščevalno službo. To je bila skrivna partijska oborožena formacija, ustanovljena meseca avgusta 1941 in je delovala v okvirju OF. Njena naloga je bila »izslediti in uničiti« dejanske in domnevne nasprotnike komunistične partije in partizanskega gibanja. V kratkem času od 1941-1942 so pripadniki VOS-a likvidirali najmanj 941 oseb na Slovenskem. Njihove žrtve so bili vidnejši predstavniki predvojne oblasti, veliki kmetje, duhovniki, intelektualci, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični revoluciji. Vsi ti ljudje so bili Slovenci. Najbolj aktivni so bili v letu 1942, ko so samo v pol leta usmrtili vsaj še 853 Slovencev. (1) Februarja leta 1944 je bila VOS ukinjena, maja pa je bil ustanovljen »oddelek za zaščito naroda« OZNA, vojaške formacije VOS-a so bile prerazporejene v enote vojske državne varnosti VDV, posebne enote za boj proti domačim izdajalcem. Kasneje se preimenujejo v KNOJ-Korpus narodne obrambe Jugoslavije. OZNA je v mesecu maju, juniju in juliju leta 1945 , torej neposredno po vojni organizirala in izvedla najobsežnejše izvensodne pomore v zgodovini Jugoslovanskih narodov. Organizirani genocid nad ujetimi Slovenci, Hrvati, Srbi in pripadniki drugih narodov bivše skupne države ter manjšinami, ki so živele na takratnem ozemlju te države. Revolucionarni teror z doktrino »razrednega boja«, ki predstavlja osnovo komunistične ideologije. Brez sojenja so množično pobijali civile in vojake, ženske in otroke. Največ žrtev je utrpel Hrvaški narod. Samo na področju Slovenije je evidentiranih 700 grobišč povojnih pobojev s približno 100 tisoč žrtvami, na Hrvaškem preko 900 grobišč z približno 90 tisoč pobitimi ljudmi. V Sloveniji so najbolj znana  grobišča v Kočevskem Rogu, na Teharjah pri Celju, v rudniku Huda Jama pri Laškem. V Srbiji do zdaj odkritih 552 grobišč, s cca. 130 tisoč žrtvami, so pa raziskave glede tega še v teku.  (1) OZNA je neposredno po vojni poleg zaporov ustanavljala koncentracijska taborišča in sicer osem na področju Slovenije. Teharje, Šentvid nad Ljubljano (škofovi zavodi), Škofja Loka, Studenci-Maribor, Bresternica, Strnišče pri Ptuju, Hrastovec pri Svetem Lenartu v Slovenskih goricah in Filovci v Prekmurju. Teharje in Šentvid nad Ljubljano sta bili taborišči smrti, saj so večino zaprtih izvensodno usmrtili. Zapornike iz Teharij na Zasavskem in širši okolici Celja, iz ŠT. Vida pa so jih vozili na morišča v Kočevski Rog. V Teharju je bilo poleg okrog 4000 Domobrancev, zaprtih tudi več 100 civilov, v ŠT. nad Ljubljano pa poleg civilov in Domobrancev tudi pripadniki drugih vojaških formacij iz območja Jugoslavije. Skupaj okoli 35 tisoč ljudi. Velika večina zgoraj naštetih je svoje življenje končala v neoznačenih jamah, rudniških jaških in tankovskih jarkih. Poleg zgoraj naštetih taborišč, je bilo taborišče Škofja Loka namenjeno mladoletnim Domobranskim vojakom. Vsa ostala so bila namenjena civilnemu prebivalstvu. Največje civilno taborišče je bilo Strnišče pri Ptuju, kjer so bili zaprti pripadniki nemške narodne manjšine (8-10 tisoč). Mnogi, predvsem otroci so v teh taboriščih zaradi bolezni, izčrpanosti in podhranjenosti umrli, mnogi pa so bili pobiti. Uradnih številk zaradi uničenja arhivov ni mogoče navesti, je pa ocena, da je bilo v letu 1945 v taboriščih zaprtih okoli 80 tisoč ljudi. Velika večina jih leži v kakem od 700-ih grobišč na ozemlju Slovenije. Vsa koncentracijska taborišča so bila uradno ukinjena leta 1945, neuradno pa v letu 1952, nekatera pa so delovala še v 70 ih letih. (2) Ena hujših kršitev oblik represije in kršitve temeljnih človekovih pravic je bilo tudi ustanavljanje sodišč narodne časti. Namenjena so bila za sojenje "simpatizerjem" oziroma "pomočnikom okupatorja". V njihovo pristojnost je sodilo obravnavanje naslednjih kaznivih dejanj: politično, kulturno, umetniško, pravno, gospodarsko ali kakršno koli drugo sodelovanje z okupatorjem, opravičevanje okupacije, obsojanje NOB in vzdrževanja prijateljskih vezi z okupatorjem. Namen ustanovitve teh sodišč je bil zaplemba in kraja zasebne  lastnine in ustvarjanje državnega sektorja. Ta sodišča so dala komunistični oblasti popolnoma proste roke in na podlagi sodb sodišč narodne časti je bilo samo v Sloveniji odvzeto 99% vseh podjetij v zasebni lasti, zaplemba vseh strojev, zemljišč in stavb na teh zemljiščih. Lastniki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, smrt ali izgon in odvzem državljanskih pravic. Na podlagi teh enakih sodb je bil v letih 1945 in 1946 izveden največji rop v zgodovini Slovenskega naroda. Komunistični veljaki so se polastili vsega, česar so si poželeli. Hiše, vile, umetniška dela, dragocenosti, zlatnina, pohištvo, trgovsko blago, hrana itd. Vse to je bilo odvzeto »legalno«, na podlagi sodb sodišča narodne časti, ki so bila kot rečeno, ena hujših kršitev temeljnih človeških pravic. (3). Huda kršitev je bila tudi agrarna reforma, o kateri pa sem obširno pisal v prejšnjem eseju. Če je komunistična oblast v letih 1945-1946 in 1947 obračunala, odvzela premoženje in lastnino ter pomorila veliko večino svojih nasprotnikov, je leta 1948 začela čistiti tudi svoje vrste. Zaradi spora (informbiro) s Stalinom (zločincem, ki je dal pobiti preko 100 milijonov ljudi in na lestvici najhujših kriminalcev zaseda prvo mesto), sicer pa Titovim prijateljem in vzornikom, so v Jugoslaviji aretirali in zaprli funkcionarje, ki so bili naklonjeni Stalinu. Tito in Stalin Ravno zaradi dejanskih in domnevnih prosovjetskih privržencev  je bil leta 1949 ustanovljen tudi zloglasni zapor na Golem otoku, poleg tega so "neposlušne komuniste" dajali še v zapore na Svetem Grguru, Ugljanu in v nekatere druge kaznilnice, kot je Bileća. Po dostopnih podatkih je bilo vse skupaj administrativno kaznovanih 11.694 oseb, sodno kaznovanih pa 5.037 oseb. (4) Svoboda veroizpovedi, ki prav tako sodi med temeljne človekove pravice, je bila v Jugoslaviji ukinjena in ni bila del novega normativnega in vrednostnega sistema v komunistični diktaturi. Slovenska Katoliška cerkev je bila označena za sovražnika številka ena predvsem zato, ker je bila edina organizirana sila izven komunistične partije. Po partijski logiki je bilo treba tega sovražnika onemogočiti in po možnosti uničiti, v vsakem primeru pa zmanjšati njegov vpliv na prebivalstvo, ki je bilo do leta 1945 izrazito navezano na Katoliško cerkev, saj se je za katolike izreklo 97% Slovenskega naroda v letu 1938. Zato se je že med vojno pričelo odkrito in surovo preganjanje Cerkve kot inštitucije in njenih predstavnikov in vernikov. Skozi celotno obdobje komunistične revolucije (1941-1945) je bila Katoliška cerkev tarča napadov, diskriminacije in zločinskih napadov na duhovnike in nune. Slovenska Katoliška Cerkev, je skozi celotno obdobje okupacije (tudi na delu Nemške okupacijske cone) maševala in pridigala v slovenskem jeziku. Zaradi tega in zato, ker so duhovniki jasno in glasno izražali nasprotovanje komunistični revoluciji, so mnogi med njimi postali žrtve komunističnih morilcev in zloglasnega VOS-a.  Škof Gregorij Rožman je bil že med vojno označen za izdajalca in nasprotnika OF pa čeprav je iz zapora reševal vidne člane komunistične partije, med drugimi tudi Franceta Kidriča. Po vojni je bil obsojen ( v odsotnosti) na 18 let prisilnega dela, izgubo državljanskih pravic za dobo 10-ih let in zaplembo celotnega premoženja. Po pritožbi mu je bilo odvzeto tudi državljanstvo. Umrl je v izgonu. Od leta 2013 je pokopan v Ljubljanski stolnici. Drugi vidni član Slovenske Katoliške Cerkve, Lambert Ehrlich, izraziti protikomunist in proti nacist, je bil usmrčen leta 1942. Skupaj s študentom Viktorjem Rojicem , ga je usmrtil FRANC STADLER -PEPE, večkrat odlikovan, narodni heroj, ( V resnici pa okoreli zločinec brez vesti) (op.a.),  ki je usmrtil tudi Bana Dravske pokrajine DR. Marka Natlačena. (5) Po letu 1945 se je pričel odprt lov na Katoliške Duhovnike in redovnice. Hišne preiskave, zaplembe premoženja, množične aretacije in sodni procesi, potem stanovanjsko utesnjevanje, odvzem volilnih pravic, ukinjanje cerkvenih šol, ukinitev verouka v šolah in omejevanje verskega tiska. Z agrarno reformo so cerkvi zasegli veliko večino premoženja, iz bolnišnic so odpuščali redovnice. V časopisih, radijskih oddajah, na odrih gledališč in političnih mitingih so se vrstili napadi na Duhovnike in redovnice ter Cerkve na splošno. Ženske redovne skupnosti so bile še posebej preganjane. Usode redovnic še niso raziskane in so premalo znane. Dejstvo pa je, da je od okoli 900 redovnic, ki so leta 1945 delovale na ozemlju Slovenije, povojni teror preživelo izredno malo redovnic. Po maju 1945 so polagoma izginile iz javnosti in že njihova obleka je v povojnih letih izzivala hude represalije. Leta 1946 od meseca junija vodil generalni vikar ANTON VOVK. Še istega leta je bil imenovan za pomožnega škofa, po smrti Gregorija Rožmana leta 1959 pa je postal Škof.  Na svoji koži je izkusil vso brezobzirnost in krutost komunističnega sistema, hkrati pa je na njegovem primeru najlepše videna vsa mržnja in prezir komunističnih oblastnikov do Slovenske Katoliške Cerkve. »Ljudska oblast« ga je z  pritiski, več kot sto zasliševanji, stalnimi nadzorom na škofiji in več atentati poniževala in mu onemogočala delo in normalno življenje. Bil je tudi tarča več poizkusov atentatov in fizičnih obračunavanj: Leta 1947 v Kočevju in Dolenjskih Toplicah, na Bledu in Škofji Loki leta 1951. V Novem  Mestu pa so ga januarja leta 1952 polili z bencinom in zažgali. Za atentatom je stala SDV.  Napadi na Katoliško cerkev so se nadaljevali vse do propada Jugoslovanske države. Po letu 1960, ko je režim uvidel, da z nenehnimi napadi pravzaprav krepi moč Cerkve, se je poslužil bolj prefinjenih prijemov. Med duhovniki je komunistični sistem vzpostavil mrežo sodelavcev. Nekateri so bili prostovoljci, večina pa je sodelovala pod prisilo, saj so UDBOVSKI zaupniki prav o vsakem vedeli kakšno pikantno podrobnost (mnogo tega je bilo seveda popolnoma izmišljenih laži), ki bi ga v javnosti prikazala kot nemoralnega in umazanega. Katoliško prebivalstvo, ki je kljub strogemu nadzoru oblasti še vedno sprejemalo Katoliško Cerkev kot vrhovno ustanovo, je bilo pod hudim pritiskom. Sveti zakramenti kot so Krst, Obhajilo in Birma so bili praktično prepovedani in zasmehovani. Prav tako je bilo prepovedano praznovanje Velike Noči, Božiča in ostalih verskih praznikov. Do leta 1967 je bila za praznovanje verskih  praznikov zagrožena stroga zaporna kazen v trajanju od 4 do 10 let. Kasneje so bili neuradno dovoljena praznovanja tudi v cerkvah, vendar pod strogim nadzorom in vnaprej določenimi berili. (6) Komunistična oblast je namerno uničevala kulturno dediščino Slovenskega naroda. S požiganjem gradov, cerkva in ostalih objektov, ki so slovenski narod na kakršen koli način povezovali z nemškim ali avstrijskim narodom, s katolicizmom in Avstro-ogrsko Monarhijo ter s plenjenjem, ropanjem in uničevanjem kulturnih dobrin, kulturnih znamenitosti in krajo narodnega bogastva. Kljub zanikanju režimskih zgodovinarjev Repeta in Pirjevca, je komunistična oblast dokazano izvajala etnično čiščenje na področju cele Jugoslavije. Najbolj očiten primer etničnega čiščenja je zločin nad nemško manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. Že leta 1944, na krščanski Božič so iz »osvobojenih« ozemelj na Hrvaškem deportirali vse moške, stare med 18 in 45 let, in vse ženske, stare med 18 in 30 let v živinskih vagonih. Moške so izvensodno pobili na področju Slovenije in Hrvaške, ženske pa so bile deportirane v Rusijo, kamor so bile prodane kot sužnje. Na Hrvaškem se je tako 200 tisoč pripadnikov nemške manjšine, ki je stoletja živela na tem področju, čez noč spremenilo v begunce, deportirance in žrtve krutega komunističnega režima. Več kot 45 tisoč otrok mlajših od 14 let  je bilo premeščeno v koncentracijska taborišča komunistične partije na Hrvaškem, kjer so jih nasilno preimenovali (jim dali Slovanska imena), ločili sorojence in jih poslali v različne dele države, da bi ustvarili nove »vzorne« državljane komunistične Jugoslavije. Preobrazba, ki se je vršila v taboriščih je terjala življenja približno 6 tisoč otrok, ki so umrli od lakote, bolezni in posledic mučenja, kateremu so bili podvrženi.  Več kot 20 tisoč jih je bilo poslanih v sirotišnice po celi Jugoslaviji, usoda preostalih 20 tisoč je neznana, saj so komunisti še pred odstopom z oblasti uničili skoraj vso dokumentacijo o zločinih katere so počeli v imenu »ljudske oblasti«. (7) V Sloveniji so leta 1945  morali skoraj vsi Kočevarski Nemci zapustiti Domovino. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili, so jugoslovanske oblasti na osnovi AVNOJskih sklepov razlastile in potem izgnale. Veliko Kočevarjev je umrlo v taboriščih, predvsem v Strnišču in Teharjah . Leta 1941 je bilo na širšem območju Kočevske okoli 12.500 Kočevarjev. Povojnega etničnega čiščenja jih ni preživelo več kot 8.000. Njihova trupla še vedno trohnijo po gozdovih Kočevskega Roga, na smetišču v Teharju in okolici Maribora. Italijanski civilisti iz Istre so maja 1945 končali svoja življenja v Fojbah. Najbolj znani morišči italijanskih civilov sta fojba pri Bazovici in fojba pri Opčinah, ki skupaj skrivata približno 2500 žrtev.  Poleg teh dveh največjih, je še kar nekaj neraziskanih jam, ki skrivajo izvensodno pobite Italijane. Zločini partizanske vojske nad Cigani/ Romi, še v času druge svetovne vojne so dobro znani. Ocenjuje se, da je pod nasiljem komunistov svoje življenje končalo okoli 850 pripadnikov Romov. Iz zgoraj zapisanih zgodovinskih dejstev, je razvidno, da je Jugoslavija bila zločinska diktatura, ki je temeljila na kraji, nasilju in psihičnem terorju nad svojimi državljani. V Jugoslaviji je neposredno po drugi svetovni vojni življenje izgubilo okoli 900 tisoč ljudi, več kot milijon pa jih je bilo izgnanih ali jih samovoljno pobegnilo. Te številke uvrščajo opevanega diktatorja Tita na deseto mesto na lestvici največjih morilcev v zgodovini.  Jugoslavije je imela med leti 1945-1953 najstrožji režim v Evropi, strožji kot Vzhodna Nemčija, Poljska, Češkoslovaška. Režim je bil najbolj podoben Stalinovem režimu v Sovjetski zvezi. Po letu 1953, ko obubožanemu narodu ni bilo mogoče več kaj vzeti, ukrasti ali nacionalizirati, so se komunistični oblastniki spomnili novih metod kraje in izvrševanja zločinov. O tem bo govoril drugi del zapisa.     (1)Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, Dr. Vida Deželak Barič: Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej. (2) https://www.zaveza.si/kaj-je-treba-vedeti/komunisticna-koncentracijska-taborisca-v-sloveniji/ (3) https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=13224 (4) https://si.rbth.com/zgodovina/81838-informbiro-tito-stalin (5) https://www.casnik.si/komunisti-in-vera-v-sloveniji-po-prevzemu-oblasti-po-koncu-druge-svetovne-vojne/ (6) https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/1680-gregorij-rozman, https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/2303-lambert-ehrlich, https://www.casnik.si/komunisti-in-vera-v-sloveniji-po-prevzemu-oblasti-po-koncu-druge-svetovne-vojne/ (7) https://komunistickizlocini.net/2020/06/26/oko-45-000-djece-podunavskih-nijemaca-naslo-se-u-titovim-logorima-majke-su-otpremljene-kao-ropkinje-u-rusiju/

Sun, 5. Jul 2020 at 16:06

188 ogledov

Kolumna Aleša Ernecla: Intervju z prof. Kevinom MacDonaldom
Pomemben intervju z enim izmed najbolj zanimivih evolucijskih psihologov na svetu, dr. prof. Kevinom MacDonaldom, ki je s svojimi tremi knjigami dodobra pretresel javnost, saj je skozi precizni znanstveni aparat prinesel vpogled v evolucijske strategije določenih etničnih skupin. Gre za knjige, katerih vpliv je verjetno izredno velik, hkrati z vplivom pa je tudi zavračanje njegovega dela izredno ostro. Tukaj je nekaj linkov na njegova pomembnejša dela: People That Shall Dwell Alone Culture of Critique Individualism and the Western Liberal Tradition: Evolutionary Origins, History, and Prospects for the Future LINK na veliki intervju  

Thu, 2. Jul 2020 at 15:35

1184 ogledov

Tempirana jugo bomba
Zagovorniki priseljevanja iz držav bivše Jugoslavije trdijo, da je dolžnost države Slovenije gmotno in drugače pomagati tem »novim narodom«, da ohranijo svojo etnično identiteto s katero so prišli v Slovenijo, češ da so tudi oni državljani in davkoplačevalci ter zato zaslužijo, da se javno financira in podpira ohranjanje njihove identitete. Ne samo, da tak pristop ne more in ne sme obveljati, kajti potem se ti priseljenci ne bodo nikoli asimilirali, to je prilagodili na življenje vSloveniji, govorili v Slovenskem jeziku in sprejeli našo kulturo za svojo, pač pa s takim ravnanjem država Slovenija spodkopava samo sebe.Ohranjanje etnične identitete narodov pomeni ohranjanje občutka pripadnosti tujim skupnostim, skupnostim s središčem v drugih državah in posledično tudi tem državam. Slovenska država naj bi po tej logiki bila dolžna spodbujati te ljudi na to, da se pri delu prebivalcev ohranja in krepi občutek pripadnosti tujini in s tem odtujenost od Slovenije, namesto da bi jih spodbujala za to, da bi ti ljudje začutili pripadnost slovenski državi in slovenski narodni skupnosti. Dejstvo je, da če se nekdo počuti Hrvata ali Srba, potem bo tudi čutil določeno navezanost na Hrvaško oz. Srbijo. Seveda je lahko tak prebivalec v večini situacij lojalen in neproblematičen državljan Slovenije, vendar do Slovenije ne bo čutil tiste pripadnosti in navezanosti kot Slovenec, ki nima rezervne domovine drugje. Skratka, vsaka popuščanja v tej smeri bodo generiraledržavljane Slovenije z deljeno identiteto, z deljenim občutkom pripadnosti in z nepopolno in nezanesljivo lojalnostjo državi Sloveniji. Trditev, da je država Slovenija dolžna na kakršen koli način podpirati njihove etnične potrebe zato, ker tudi oni plačujejo davke Republiki Sloveniji pa izhaja iz nerazumevanja vloge nacionalne države in koncepta človekovih pravic. Priseljenci so prišli v Slovenijo prostovoljno kot ekonomski migranti, prišli so s trebuhom za kruhom. Prišli so v Slovenijo po denar, ne pa po svoje kolektivnenacionalne pravice. In taki, ki so prišli po denar, kolektivnih nacionalnih pravic tudi ne potrebujejo in jih ne zaslužijo. Če jim pravica do rabe lastnega jezika v javnosti, do šolanja otrok v svojem jeziku in gojenja svoje kulture toliko pomeni, da brez teh dobrin ne morejo živeti, naj lepo ostanejo doma, kjer imajo teh dobrin v izobilju. Če pa se odločijo oditi v tuje kraje, pa pomeni, da lahko shajajo tudi brez njih, in so se hkrati dolžni podrediti večinskemu prebivalstvu.Če dobijo v Sloveniji pravico do prebivanja, začasnega ali trajnega, in pravico do državljanstva, je to zgolj in samo dobra volja države Slovenije, da jim to dopusti in za kar bi oni morali biti hvaležni. In če jim država Slovenija te dobrine daje, ima pravico od njih tudi kaj zahtevati. Recimo, da v zameno za pravico do bivanja v slovenski državni hiši, pustijo svojo kulturo, svoj jezik in svoje navade v svoji bivši domovini ter sprejmejo slovensko kulturo, jezik, in navade. Po vsem tem času, skoraj 5 letih, je očitno, da sem imel takrat prav, kajti divjanje, ki ga v Ljubljani in po vseh večjih mestih po Sloveniji trenutno povzročajo otroci teh istih neprilagojenih« priseljencev, in oni sami v družbi Slovenskih Jugo-nostalgikov in funkcionarjev prejšnjega sistema, ki večinoma ne obvladajo Slovenskega jezika, ne poznajo navad države v kateri živijo in ne sprejemajo slovenske kulture za svojo, še več, več kot očitno jo celo sovražijo in se tega več niti ne bojijo povedati, je doseglo višek potrpljenja Slovenskega naroda. Multikulturni koncept kolektivnih pravic izhaja iz logike, da so priseljenci upravičeni do enakih pravic kot jih uživajo v matični državi, če pa jim jih država gostiteljica noče dati, pa je to kršenje človekovih pravic, ksenofobija, šovinizem, fašizem itd. Priseljencev, ki pridejo v Slovenijo z nacionalno misijo širiti v njej srbstvo, jugo nostalgijo, ali kako drugo kulturo na račun izrivanja slovenstva, Slovenija ne potrebuje, in si jih tudi ne želi. Tu se gredo dušebrižniki iz naše levice večje borce za pravice južnjakov od južnjakov samih in s tem rušijo identiteto Slovenskega naroda. https://reporter.si/…/priseljevanje-v-slovenijo-iz-drzav-na…

Wed, 1. Jul 2020 at 14:57

117 ogledov

Plečnikova nagrada za arhitekturo
Mošeja v Ljubljani Letošnjo Plečnikovo nagrado je dobila skupina arhitektov, ki so ustvarili mošejo v Ljubljani. Gre za znan arhitketurni biro Bevk-Perović, katerih dela so že prej bila v mnogih slovenskih mestih predmet debat. Tisto, kar je pri tem delu že takoj na prvi pogled zelo problematično, je neverjetna podobnost s sosednjo stavbo, ki se nahaja le nekaj deset metrov od mošeje in sicer gre za skladišče pivovarne Union. Zgornjo fotografijo sem zanalašč le malo spremenil in to tako, da niti ni zelo profesionalno, kajti hotel sem, da se vidi, kaj sem spremenil: izbrisal sem napis Pivovarna Union in malo povišal stari dimnik pivovarne. Ko naredimo to malo spremembico, je podobnost tako zelo boleča, da človek najprej pomisli: a so se hecali? No, naslednja misel takih ljudi, ki se ukvarjamo z umetnostjo in poznamo različne "duhovite" poteze postmodernizma in avantgardnih umetnikov (pa tudi sodobnih umetnikov, seveda): ali je možno, da je sestava komisije za Plečnikovo nagrado to nagrado dodelila na način, da se po postmodernistično pošalijo iz igre podob, kjer se stavbe tako rekoč skoraj dotikajo, vsebina pa bi bila iz njihovega postmodernega vidika vsekakor marksistična maksima: "religija je opij za ljudstvo"- kajti vsebinsko gledano je na eni strani alkohol (ki je prepovedan v islamu) in na drugi strani religija islama. Bi bilo to možno ali sem samo jaz tako čudaško sopostavil ta dva sosedna (vrhunska?) primera arhitekture? No, naj povem moje dejansko mnenje: zame je oboje (tako mošeja kot tudi kockasto skladišče) modernističen, minimalističen tujek/odklon/del razkroja, kakršne je opisal v svojih odličnih tekstih o slabi arhitekturi Roger Scruton (tukaj en link na njegov intervju o "pogrdotenju" arhitekture- LINK) Tehnotektura (mislim, da gre za pojem, ki ga je uporabljal Heidegger) z najbolj enoplastno "metafiziko", ki prav na vseh ravneh deluje kot subverzija našega naroda in naše tradicije. Kocka, raketa in blok iz 50tih s skupnimi balkoni bi bil najbolj hiter približek, če bi komu morali opisati to arhitekturo z besedami... Država Katar, ki je mošejo financirala, ima salafistično smer suni islama. Zelo trda verzija, obrnjena v korenine in res polnokrvno "fundamentalna" (naslanja se namreč na prve tri generacije islamske kulture takoj po uvedbi islama v 6 stoletju s prerokom Mohamedom). Po mojem mnenju taki fundamentalni obliki vračanja v izhodišča pred 1400 leti skoraj ni para v svetovnih religijah. Logosa v tem miselnem okolju praktično ni. Naj povem en primer, da bo bolj razumljivo: Ko sem delal v Cazinu na enem kiparskem simpoziju, mi je direktor kulturnega doma, ki je vodil ta simpozij povedal, da so mu salafisti (ki so se med vojno v BiH naselili po mnogih krajih Bosne) grozili, da naj neha s tem kiparskim simpozijem, ker je prepovedano klesat kakršne koli podobe v islamu. Šlo je za osebno grožnjo- salafisti so prišli na njegov dom v Cazinu. To se je zgodilo pred 20 leti!  Cazin je le dobih 160 km oddaljen od Ljubljane, in ob večjih skupnostih salafistov so po tem delu BiH tudi mnogi centri za migrante, ki so večinoma islamskega izvora... Vem, da je večinsko islamsko prebivalstvo Bosne nesalafistične smeri- gre za bosanske muslimane, ki se večinoma naslanjajo na sufistične smeri islama.  A že dolgo (vsaj 20 let) so v BiH prisotni mnogi muslimanski učitelji in misionarji različnih tradicij, ki so prišli pomagat muslimanom v vojni na tem območju.Vsekakor ne bi rad naivno čakal na to, da mi prepovedo likovno ustvarjat in prepovedo misliti svet skozi logos (ne le mitos); da mi prepovedo stvari, za katere se je borilo na tisoče mojih in naših evropskih prednikov... Kajti ne gre le zato, da bi se bal, da me ne bo kdo stigmatiziral kot "politično nekorektno" osebo. Ali bognedaj "rasista".. Gre za nekaj, kar dela Evropo evropsko, zmožno sobivanja razlik, hkrati pa zmožno ohranjanja svoje bistvene naravnanosti k vedenju, znanju, mišljenju in nenehnemu ustvarjalnemu potencialu. Radikalizacija je stvar pranja možganov, stvar prepričevanja, stvar moči znotraj neke skupnosti in vpliva nanjo. Manjšina lahko brez vsakega problema vodi večino, spomnimo se na to, kako so v vsaki četi partizanov bili en do trije partijski voditelji- komisarji, ki so poskrbeli za radikalizacijo večine v četi. Večina je vedno itak nekako mirna, trpna, žal... Zato je nujno, da postavljamo stvari v kontekste, ki razgaljajo laži in iščemo resnico. Četudi je ta taka, da nam včasih kakšno zagode...

Wed, 1. Jul 2020 at 13:58

655 ogledov

Jugoslavija, 3.del:  »Industrijska revolucija« in obubožano kmetijstvo po socialistično.
»Praktično ničesar ni mogoče napraviti. Nobene spremembe na boljše niso mogoče.«                                                                                                                 Edvard Kardelj    In kako prav je Edvard Kardelj imel takrat, ko je izrekel te besede, še sam ni vedel. Delavci v Jugoslaviji so se začeli čedalje bolj upirati samoupravnem socializmu, čedalje več je bilo zahtev po neodvisnih sindikatih, pozivov po stavkah in po novi »industrijski revoluciji«, ki bi bila nujno potrebna, saj je bila večina Jugoslovanskih podjetij kadrovsko in tehnološko podhranjenih. Finančno so bila podjetja v celoti podrejena državi, vodili pa so jih direktorji brez ustreznih kompetenc in znanja. Vodstva tovarn so bila nastavljana politično, kadri so se izbirali izključno po pripadnosti komunističnemu sistemu. Vedno bolj so se pojavljale govorice, o tem, da je »Jugoslovanska industrijska revolucija« brezsramna laž komunističnega sistema, in da je industrija Jugoslovanske države na isti oziroma nižji točki, kot je bila pred drugo svetovno vojno let 1939. Le redki pogumni posamezniki so se drznili govoriti o stvareh, ki so se dogajale neposredno po drugi svetovni vojni, v letih 1945-1952, ko je komunistična partija utrjevala svojo oblast in v teh sedmih letih uvedla najstrožji boljševiški sistem na svetu. Čiščenje političnih nasprotnikov, ustanavljanje koncentracijskih taborišč, uničevanje literature, kraja družbenega premoženja in zaplemba tovarn, popolna podreditev šolstva in vseh javnih služb, uničevanje dokazov o povojnih pobojih in prikrivanje zločinov komunističnega sistema, ter ustvarjanje novega človeka-Jugoslovana, na podlagi zgodovinskih neresnic in lažnega »bratstva in enotnosti«. Tako je bilo prepovedano govoriti o predvojni Jugoslaviji, o medvojnem dogajanju (razen slavospevov komunistični revoluciji in partizanski vojski). Vsako izražanje po nacionalne pripadnosti v javnem življenju je bilo označeno za nacionalizem in posledično za fašizem. O nacizmu je komunistični sistem le nerad govoril, saj so bile povezave med Nacističnim sistemom, ki je vladal v Nemčiji in komunističnim, ki je bil na oblasti v Jugoslaviji tako očitne, da je bilo to jasno vidno vsakemu državljanu Jugoslavije. Glavni namen vseh teh represivnih ukrepov je bil, da se med ljudi vnese prepričanje, da se je zgodovina začela leta 1945 s prihodom komunistov na oblast. Življenje pred letom  1945 pa se je prikazovalo kot nekaj nazadnjaškega in ne človeka vredno življenje. Dejstva govorijo povsem drugo zgodbo. Če pogledamo samo tako imenovano »industrijsko revolucijo« komunistične partije, nam hitro postane jasno, da (skoraj) niso zgradili ali ustanovili  nobene tovarne ali podjetja. Še več, večina paradnih konjev Slovenskega gospodarstva v času prejšnje države, je izviralo iz časov Avstro ogrske monarhije. Poglejmo samo nekaj primerov: Paradni konji Jugoslovanskega gospodarstva v Sloveniji, Železarne Ravne, Jesenice in Štore niso nastale v komunizmu, Tam so samo obstale na ravni iz leta 1939, ko se je dejansko industrializacija Jugoslavije končala. Železarna Jesenice je nastala 1869 kot Kranjska industrijska družba. Železarna RAVNE je začela delovati leta 1807, ko so se združile delavnice grofa Thurna in ŽELEZARNA PREVALJE, ŽELEZARNA ŠTORE pa je začela obratovati 1845 leta. TAM-tovarno avtomobilov Maribor so zgradili Nemci v letih 1941-1942 kot proizvodnjo letalskih delov. DELAMARIS je nastala leta 1879, GORENJE je nastalo leta 1919 iz delavnic Špehove domačije. Leta 1950 preimenovano v Okrajno kovinsko podjetje GORENJE. KRKA ali deželna lekarna NOVO MESTO je nastala leta 1570, leta 1954 se podržavi in preimenuje v MESTNO LEKARNO NOVO MESTO. PEKO je ustanovljen leta 1910 . Lastnik Peter Kozina. ALPINA je nastala iz zadrug čevljarskih delavnic, ki so se povezale leta 1932. Ime ALPINA obstaja od leta 1951, po nacionalizaciji. SAVSKE ELEKTRARNE so bile ustanovljene leta 1914, večina Hidroelektrarn je bila zgrajena pred obdobjem komunizma na Slovenskem. HE FALA leta 1913. PIVOVARNA LAŠKO nastane 1825 leta, PIVOVARNA UNION 1864 leta, RADENSKA 1869 leta, POMURKA-mesna industrija 1922 leta kot Tovarna mesnih izdelkov, ŠUMI 1876 leta, KOLINSKA 1908 leta kot Kolinska tovarna kavnih primesi, MLINOTEST 1804 leta pod imenom FLUCOV mlin. SALONIT ANHOVO 1920 leta, PAPIRNICA VEVČE 1842 leta, TOVARNA CELULOZE 1931 leta, PALOMA 1885 leta , tovarna papirja KOLIČEVO 1920 leta , PAPIRNICA RADEČE 1725 leta, LEPENKA TRŽIČ 1888 leta, INDUS 1933, LTH tovarna hladilnikov 1933 leta, KOPITARNA SEVNICA 1886 leta, TOVARNA USNJA ŠOŠOTANJ 1788 leta, KIK Kamnik 1852 leta, TOBAČNA LJUBLJANA 1871 leta, TOVARNA DUŠIKA RUŠE 1918 leta, LITOSTROJ 1919 leta, EMO CELJE 1894 leta,  LUKA KOPER 1882 leta, JELOVICA 1905 leta, CINKARNA CELJE 1873 leta, ILIRIJA 1908 leta, SAVA KRANJ 1920 leta. BELINKA, TKI HRASTNIK PINUS ARBA so nastale v Avstro ogrski monarhiji, po prvi svetovni vojni pa še HELIOS, AERO,TANIN… Tudi paradni »konj« gradnje avtocest in socialističnih blokovskih naselij v Sloveniji, podjetje SCT je bil ustanovljeno leta 1873 kot Stavbena družba Ljubljana, METALNA MARIBOR 1920 leta , CEMENTARNA TRBOVLJE 1876 leta, STEKLARNA ROGAŠKA 1921 leta, STEKLARNA HRASTNIK 1860 leta.(1) (2) Tekstilna podjetja POLZELA 1926 leta, INTEX 1926 leta, KONUS 1894...Predvsem v letih 1920 do 1939 v Sloveniji tekstilna podjetja doživijo nesluten razvoj in razcvet. Kmalu po letu 1945 in prevzemu oblasti s strani komunistične partije, se jih večina prestrukturira in združi. Večina neslavno propade v socialističnem samoupravljanju. Iz vsega zgoraj naštetega je razvidno, da komunizem ni gradil tovarn in da ni prinesel napredka. Ravno nasprotno, v 45 letih vladavine mu je uspelo večino teh tovarn izropati, uničiti in popeljati v propad. Tako kot z večino nakradenih stvari, tudi z tovarnami niso znali upravljati, za kar pa je bil glavni razlog neznanje. Večina šolanih ljudi, gospodarstvenikov in podjetnikov ni podpirala OF niti partizanske vojske. Zato jih je komunistična oblast med vojno in neposredno po njej dala ubiti. Velika večina teh ljudi še vedno leži v neoznačenih grobovih širom nekdanje Jugoslavije. Le manjšemu delu se je uspelo prebiti v tujino. Predvsem v Argentino, kjer je danes tudi veliko teh ljudi uspešnih podjetnikov. Tako se je »industrijska revolucija« izvajala povsem po istem kopitu kot »ljudska revolucija«, ki je bila samo boj za oblast komunistične partije. Na direktorska mesta pokradenih, nacionaliziranih podjetij so bili nastavljeni ljudje brez vsakega znanja in kompetenc. Partijski kadri s tremi leti osnovne šole, lojalni ljudje sistema. Tako gospodarstvo ni moglo preživeti. To je resnica o  Jugoslovanski industrializaciji. Sicer so v zgornjem sestavku zajeta samo Slovenska podjetja. Je bilo pa po celotnem ozemlju Jugoslavije isto. Dejstvo je, da je gospodarski razcvet Slovenija doživela v Avstro-ogrski monarhiji in predvojni Kraljevini Jugoslaviji. V socialistični, samoupravni Jugoslaviji pa je doživela njegov zlom in zaton. Res je, da je večina teh podjetij dočakala osamosvojitev Slovenije, in da so nekatera propadla po odcepitvi od Jugoslavije, kar zagovorniki prejšnjega sistema tako vneto in navdušeno ponavljajo. Vendar je treba vedeti, da se v Sloveniji ni nikoli izpeljala LUSTRACIJA, da so bili direktorji teh podjetij tako v Jugoslaviji kot samostojni Sloveniji isti ljudje, da se v podjetja ni vlagalo, da so bila to tehnološko zaostala, nerazvita podjetja. V nekaterih podjetjih so imeli stroje še iz 19 stoletja! Zaradi izgube trgov v bivši Jugoslaviji, kjer so divjale krvave »bratske« vojne med narodi, zaradi prej omenjene tehnološke in kadrovske zaostalosti, zaradi korupcije in visoke zadolženosti teh podjetij, je bil njihov propad neizogiben in pričakovan. (1) Sicer pa se je Jugoslovanska komunistična oblast zelo rada hvalila z Jugoslovansko avtomobilsko industrijo in jo predstavljala kot vrhunsko. Res je, da je bila avtomobilska industrija razširjena in da se je kar nekaj vozil proizvajalo v Jugoslaviji, vendar tukaj ni šlo za vozila namenjena za izvoz v razvite države, temveč bolj za izvoz na trge nerazvitih, socialističnih in zaostalih držav. Tako so se v Kragujevcu(Srbija) proizvajala vozila Zastava. Vsa so bila izdelana po Fiatovih licencah. Leta 1960 so začeli proizvajati Zastavo 600, ljudsko ime FIČO. Izdelan po Italijanski licenci Fiat 600. Leta 1971-Zastava 101 izdelan po Fiatovi licenci Fiat 128, YUGO- leta 1980 so ga začeli izdelovati po licenci Fiata 127, Zastava 128 ista licenca kot zastava 101-fiat 128, Yugo Florida 1988 po licenci Fiat Tipo. Torej v nobenem primeru ne gre za delo Jugoslovanskih inženirjev in strokovnjakov. Še več, »YUGO«  je bil propadli načrt Italijanskega Fiata za naslednika fiata 127. Podarili so ga Zastavi, kjer pa so ga uspeli še bolj uničiti kot po načrtih, saj ni bilo pravega znanja niti denarja za razvoj, zato je bil ta avto prava katastrofa na štirih kolesih. V Sloveniji je krožila šala , da je najpomembnejša stvar ta, da ima ogrevano zadnje steklo, da te ne zebe v roke, ko ga potiskaš po cesti. Tudi Slovenija je nosila pomemben delež Jugoslovanske avtomobilske industrije, najprej sta leta 1964 TOMOS in CITROEN ustanovila podjetje CIMOS, kjer so ob Spačku, Amiju, Diani, Visi, GS-u izdelovali tudi popularni AX. V Novem Mestu so celo sestavljali znanega Minija 1000. Renaulte so sprva sestavljali v Litostroju, kasneje pa so proizvodnjo preselili v Novo Mesto, kjer so kasneje izdelovali tudi popularne Renault 5. Tovarna IMV je tudi edina tovarna avtomobilske industrije v Jugoslaviji, ki je svoje izdelke prodajala na zahodni trg, zahtevnejšim kupcem. V Sarajevu so leta 1965 začeli proizvajati model Prinz 1300 po licenci NSU. Leta 1972 so po licenci VW izdelovali slavnega Hrošča do leta 1976, nato pa so sestavljali Golfa. Skupaj so izdelali cca 30.000 hroščev in 150.000 vozil Golf. V KIKINDI(Srbija) je Livarna Kikinda konec šestdesetih let pričela sodelovati z Oplom, ki je od vojvodinske tovarne kupoval različne odlitke, leta 1977 pa je sodelovanje preraslo tudi v skupno podjetje IDA (Industrija delova automobila). Želja je bila, da bi sestavljali vozila Kadett,  Ascona, Senator in Omega. Izdelali so skupno 38.700 Oplov. Še dandanes so glasne govorice, da so pravzaprav vozila sestavljali v Nemčiji in jih že sestavljene prepeljali v Srbijo, kjer so samo zamenjali oznake in jih poslali na trg. Tovorna vozila so izdelovali tudi v Mariboru (TAM) in Priboju (FAP), traktorje pa v Novem Beogradu (IMT), Rakovici (IMR), Bjelovarju (Tomo Vinković) in na Reki (Torpedo). Jugoslovanska avtomobilska industrija ni imela svojih idej, niti dovolj inženirjev, da bi lahko izdelala  lastno Jugoslovansko vozilo, pa vendar je ta industrija predstavljala velik del gospodarstva Jugoslavije. Večina vozil se je izvažala v Iran, Turčijo, Irak, Egipt in ostale države članice gibanja neuvrščenih držav. Jugoslovanski državljani so se vozili večinoma v vozilih Zastave, saj so bila cenovno najugodnejša in čakalna doba je bila najkrajša- 6 mesecev. Iz vsega zgoraj zapisanega sledi preprosto dejstvo, da Jugoslavija ni imela niti ene znamke, ki bi imela kak večji pomen v tujini. Tehnološka raven izdelkov in njihova kvaliteta je bila ničelna, izdelava pa podpovprečna. (2) V agrikulturi je bila prva poteza redistribucija zemlje z zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji iz leta 1945. Imetje Nemcev, Italijanov, "kolaborantov", bank, zasebnih podjetij in cerkve je bilo nacionalizirano. Zgornja meja za zasebno lastništvo zemlje je bila postavljena pri 45 hektarjih. Za posest cerkve je bil določen zemljiški maksimum 10 hektarjev. Ker pa je že agrikulturna reforma v 20-ih letih 20. stoletja vzpostavila razmeroma egalitarno strukturo v jugoslovanski agrikulturi, se je omenjeni ukrep nanašal samo na enajst odstotkov zemlje v zasebni lasti. Ta zemlja je bila razdeljena približno 70 tisoč družinam, večinoma družinam partizanov.  Leta 1945 je bil razglašen tudi splošni odpust dolgov kmetov. Prvi ukrepi agrarne reforme so se nanašali na razlastitev zemljišč, ki so presegala 45 hektarjev skupne površine, drugi pa na razdeljevanje zemlje tistim, ki naj bi jo sami obdelovali. V ta namen je bil ustanovljen zemljiški sklad agrarne reforme, v katerega so povojne oblasti evidentirale razlaščeno zemljo, ki je postala državna lastnina. Razlastitve so potekale tudi po merilu ali je lastnik obdeloval zemljo sam s svojo družino ali pa z najeto delovno silo. Temeljni cilj agrarne reforme oziroma njenega prvega zakonskega akta Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji je bil bolj odprava tako imenovanega "izkoriščevalskega značaja" zasebne lastnine kot pa odprava zasebne lastnine nasploh. Ustava iz januarja 1946 formalno zagotavlja zasebno lastnino v gospodarstvu, glede zemljiške lastnine pa je določeno, da lahko zemlja pripada tistim, ki jo obdelujejo, in da velika zemljiška posest ne more biti v zasebnih rokah. Januarja leta 1949 se komunisti odločijo za kolektivizacijo kmetijstva po sovjetskem vzgledu. To je prineslo prisilno včlanjevanje kmetov v kmetijske zadruge, prisilno izročanje zemlje, živine, orodja in poslopij v družbeno last. Kot svojo last so lahko obdržali največ 1 hektar zemljišč (ohišnica) in največ eno žival. Kolektivizacija je v procesu socialistične preobrazbe podeželja praktično pomenila odpravo kmeta kot družbenega sloja. Kmet je v komunizmu predmet posmeha, ničvreden človek, in ravno v Jugoslaviji se je tudi uveljavila »žaljivka«, »ti si kmet«. Pa čeravno ta ne pomeni nič slabega. Šele v zadnjih desetih letih se status kmetov v Sloveniji počasi pobira zaradi tega grobega posega komunistične oblasti v temeljne človekove pravice. (3) Leta 1953 Zvezna skupščina FLRJ uzakoni tako imenovano »drugo agrarno reformo«, ki je pripeljala do popolne nacionalizacije vseh kmetijskih zemljišč v Jugoslaviji. Z omenjeno agrarno reformo so samo v Sloveniji zaplenili več kot 260.000 hektarjev zemljišč, ki so bili odvzeta nekaj več kot 11.000 pravnim lastnikom. Določen je bil zemljiški minimum 10 hektarjev orne zemlje. Agrarna reforma je bila še en zločinski odlok komunističnih oblastnikov, ki so na ta način dokazovali, da človeško življenje v komunizmu ni vredno ničesar.  Kot antipod  zasebni lastnini so ustanovili zloglasne kmetijske zadruge, ki so postale osnova socialistične graditve vasi in življenja na vasi. Na urbanističnem področju pa so simbol kolektivizacije  predstavljali zadružni domovi. (V Sloveniji jih je bilo okoli 700). Veliko število predvojnih veleposestnikov je bilo bodisi ubitih v povojnih procesih, bodisi izgnanih ali popolnoma obubožanih, saj jim je oblast že leta 1945, neposredno po vojni, odpeljala živino in pobrala več letne pridelke zaradi lakote, ki je v Jugoslaviji trajala skozi celotno leto 1945. Agrarna reforma je še danes, v letu 2020, predmet mnogih sporov v denacionalizacijskih postopkih, ki se vlečejo vse od leta 1992. (3)(4) Kot je razvidno iz zgornjega zapisa, Jugoslavija in komunistični oblastniki, ki so ji vladali, niso gradili tovarn in podjetij, temveč so ta ista podjetja na grob način odvzeli od pravih lastnikov in jih v 45 letih svojega vladanja popolnoma uničili, jih naredili za nekonkurenčne in nezmožne preživeti gospodarsko krizo, ki je v Jugoslaviji trajalo od leta 1945 pa do klavrnega propada leta 1991. Enako velja za kmetijstvo, ki je zaradi vseh mogočih reform doživljalo ponižanje za ponižanjem, vse dokler ni bilo popolnoma izropano in na kolenih.   Viri : (1) http://www.demokracija.si/fokus/kako-miha-kordis-se-naprej-prodaja-mit-da-je-slovenijo-in-jugoslavijo-industrializiral-socializem-poglejte-dejstva.html (2) http://www.avtomanija.com/default.asp?rb=4&id=262 (3) https://www.casnik.si/druga-agrarna-reforma-v-jugoslaviji/ (4) https://radiostudent.si/politika/ponudba-in-prevpraševanje/povojna-leta-v-jugoslaviji              
Teme
blaž mrevlje dr Blaž Mrevlje zdravstvo dobaviteljska mafija dobavitelji Specailizirano državno tožilstvo harij furlan harij furlan zdravstveno dobaviteljska mafija zavarovalnice zavarovalniška mafija zzzs sredstva proračun ministrstvo za zdravje

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Fenomeni plenjenja v slovenskem zdravstvenem sistemu: intervju z dr. Blažem Mrevljetom