Fenomeni plenjenja v slovenskem zdravstvenem sistemu: intervju z dr. Blažem Mrevljetom
Dr. Blaž Mrevlje podrobno o praksah, ki nam uničujejo zdravstvo
AR revija
Eseji

Sreda, 15. januar 2020 ob 15:10

Odpri galerijo

vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Flickr_-_Official_U.S._Navy_Imagery_-_Doctors_perform_surgery_together..jpg

ARrevija: Je v tujini (Nemčija, Anglija) mnogo bolje organizirano delo, sistem, razmerja med vodstvi in posameznimi deli zdravstvenega sistema?

V normalnih evropskih državah, s starejšo in pravo demokracijo, ki so že zdavnaj šle skozi tranzicijska in roparska zgodovinska obdobja, in so danes predvsem dober servis državljankam in državljanom in nič kaj dosti drugega, je zdravstvo bistveno bolje organizirano. Kljub temu pa se vsaka od teh držav sooča s svojimi specifičnimi problemi javnega zdravstva. Nikjer ni idealno, vendar pa v normalnih evropskih državah nista glavna problema javnega zdravstva organiziran kriminal in sistemska korupcija. Pri nas sta.

Iz tega izhajajo vsi ostali problemi, ker se je temu nekaj sto milijonskemu motivu na letni ravni podredilo vse v zdravstvu.

Da plenjenje davkoplačevalskega denarja lahko nemoteno poteka na tako masoven način, je prišlo do treh fenomenov: oblikovalo se je pet stebrov za zagotavljanje statusa quo plenjenja, prišlo je do obrata vrednot in prišlo je do negativne selekcije. Pa gremo po vrsti.

Prvi steber: Ena in edina monopolna zavarovalnica - ZZZS - je garancija, da se večina denarja zbere na enem mestu, da je ta količina predvidljiva in da se jo da obvladljivo razdeliti med deležnike. Vsaka konkurenčna zavarovalnica bi začela glede stroškov postavljati neprijetna vprašanja, zato je, v izrojenem sistemu kakršen je, bolje, da konkurenčnih zavarovalnic sploh ni.

Drugi steber: Inertno Ministrstvo za »zdrave« za zagotavljanje statusa quo. Namerno pravim za zdrave, ker smo, še posebej v mandatu Milojke Kolar Celarc in Aleša Šabedra lahko lepo videli, da skrbita izključno za zdravniško-dobaviteljsko mafijo in ne za bolnike. Milojka Kolar Celarc je denimo za poplačilo dolgov do dobaviteljev preplačanega medicinskega materiala spisala čez noč interventni zakon, ki je zdravniško-dobaviteljski mafiji vrgel 136 milijonov davkoplačevalskih evrov. Niti trenila ni z očmi. Ko pa je s stisnjenimi zobmi bila prisiljena organizirati centralni javni razpis za žilne opornice, so ga dobavitelji kartelno zrušili tako, da so se vsi prijavili nanj s cenami višjimi, kot jih je kot zgornje dovoljene dovoljeval razpis sam. Precej psihopatsko. Kaj je naredila Milojka Kolar Celarc? Jih je kaznovala z denimo prepovedjo sodelovanja pri javnih razpisih za dobo najmanj pet let, kar bi bilo pri tako eklatantnem norčevanju v tujini normalno? Ne. Nič ni naredila. Ker ni smela. Je morda trenutni minister Šabeder priredil kakšen javni razpis na katerem bi znižal ceno enega samega zdravila, pripomočka, naprave, potrošnega materiala ali storitve v zdravstvu na nivo referenčnih cen v EU? Ni. Niti sedaj kot minister, niti prej kot generalni direktor UKC Ljubljana. Kot generalni direktor UKC Ljubljana je tik pred pobegom na Ministrstvo za »zdrave« v medijih javno pozval dobavitelje, če lahko znižajo cene za 10%, da bi UKC Ljubljana privarčeval 20 milijonov evrov letno, ki jih seveda niso, s tem pa priznal: prvič, da se zaveda, da so zdravila, pripomočki, naprave, potrošni material in storitve v UKC Ljubljana preplačane in drugič, če bi cene lahko znižali za 10%, bi jih lahko tudi za 20%, to pa bi pomenilo 40 milijonov evrov letno, kar je blizu moje ocene, da se v UKC Ljubljana zaradi preplačevanja vsega (razen plač delavcev, seveda) skozi okno vrže, beri pokrade, najmanj 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja vsako leto.

Tretji steber: Državne zdravstvene ustanove oz. črpalke, kjer konkretno potekata organiziran kriminal in sistemska korupcija s pomočjo prirejenih javnih razpisov za umetno vzdrževanje previsokih cen.

Četrti steber: Amputirani Nacionalni preiskovalni urad, ki ga vodi človek, ki trdi, da pod njegovim vodstvom v zdravstvu ni nedotakljivih. Poročilo o mega aferi z žilnimi opornicami, ki so jih bolnišnice na nivoju države preplačevale za 3,5 milijona evrov letno in ga imajo v predalu že več kot dve leti in nič ne naredijo, pa govori drugače. Masovnega ropa v zdravstvu ne smejo preiskovati. Izgovarjajo pa se, da jih bi moralo usmerjati Specializirano državno tožilstvo in da jih ne. Morda v zdravstvu res ni nedotakljivih, so pa očitno taki, ki se jih ne upajo dotakniti.

Peti steber: Kontrolirano impotentno Specializirano državno tožilstvo. Tega je do nedavna vodil Harij Furlan, katerega brat je bil ujet s spuščenimi spodnjicami na nacionalni televiziji, ko so vesoljni Sloveniji pokazali, da je imel podjetje, ki je po enakem principu prodajalo preplačane umetne kolke eni od slovenskih bolnišnic. Bo brat preiskoval brata? Bi v Nemčiji ob razkritju na javni televiziji, da brat šefa Specializiranega državnega tožilstva preprodaja bolnišnicam preplačane kolke v okviru splošno znane korupcije v zdravstvu (če bi ta bila enaka kot pri nas) po takem prispevku še lahko bil šef nemškega Specializiranega državnega tožilstva? Seveda ne. Pri nas pa Furlan mirno v kamero potrdi, da nima s tem nobenega problema. Vidite kje je problem?

Gremo dalje. Da masovni rop davkoplačevalskega denarja lahko poteka, mora zdravniško-dobaviteljska mafija obvladovati vodstveno hrbtenico državnih zdravstvenih ustanov. Vsaj tam, kjer se porabljajo velike količine zdravil ali pripomočkov oz. se nabavljajo ali servisirajo drage naprave oz. izvajajo drage storitve (gradbene, IT). Zato je skozi čas prišlo do obrata vrednot; prednost pred bolnikom in stroko sta dobila sodelovanje pri in omogočanje organiziranega kriminala in korupcije. Da pa so na določena vodstvena mesta (razen redkih izjem) prišli ljudje, ki so ali pripravljeni aktivno sodelovati pri raboti (kriminalci v belem) ali gledati stran, ko to počnejo drugi (stolčkofilni strunarji oz. zbiralci nazivov, stolčkov in našitkov) pa je moralo priti tudi do negativne selekcije. Na vodilnih mestih v slovenskem zdravstvu boste našli recimo in zanimivo veliko potomcev generalov ali tožilcev jugoslovanske narodne armije in bivše službe državne varnosti ali Udbe. Slučaj? Prvi direktor UKC Ljubljana je bil Janez Zemljarič. Njegova naslednja služba je bila šef Službe državne varnosti ali Udbe. Rabota za paradržavo, ki poteka še danes je bila postavljena in zastavljena že v sredini 70-ih let prejšnjega stoletja, teče nemoteno še danes naprej in po enakih principih. Tudi denar se še vedno prečrpava na njene račune v davčnih oazah v tujini. Vaš trdo zasluženi denar!!!

Dodaten fenomen, ki pomembno pripomore k zagotavljanju statusa quo organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu pa je še hitro menjavanje nekompetentnih kadrov na vodstvenih položajih, predvsem na mestu generalnega direktorja UKC Ljubljana, največje črpalke v že poprej opisanem tretjem stebru za zagotavljanje statusa quo plenjenja. Če pogledamo v čas Milojke Kolar Celarc, se je v štirih letih na mestu generalnega direktorja zamenjalo pet ljudi, v povprečju eden na manj kot 12 mesecev. In sicer od strojnega inženirja, do sumljivega poslovneža, preko reaktivirane upokojenke do bivšega direktorja čevljarskega podjetja in na koncu bivšega direktorja hortikulturnega podjetja. Slednji je še posebej problematičen, saj za seboj kamor koli gre pušča razdejanje. Če sem prav razumel iz medijev, je pustil minus za sabo že v Semenarni d.d. Še večjega pa - kako bizarno saj recimo v Nemčiji bivši direktor hortikulturnega podjetja sploh ne bi mogel postati direktor univerzitetne bolnišnice - v UKC Ljubljana. Samo v enem letu je poglobil minus ustanove, ni znižal cene nobenega zdravila, pripomočka, naprave, potrošnega materiala ali storitve, propadle so mu tri medicinske stroke (otroška kardiologija, otroška srčna kirurgija in pediatrična intenziva) na nacionalnem nivoju, po nepotrebnem umirali otroci ter uspel je uničiti poskus reševanja problema otroške kardiologije, neslavno propadlega NIOSB. Za nagrado, kar je možno samo pri nas, je potem lahko pobegnil na Ministrstvo za »zdrave«. Zdaj pa ga, kot se govori, že spet po manj kot enem letu, srbi stolček na Petrolu. Je od takega človeka pričakovati rešitve v zdravstvu? Kako naj nekdo vodi tako ustanovo kot je UKC Ljubljana ali Ministrstvo za »zdrave« in izvaja revolucionarne poteze in vizionarske ukrepe (kar je edino, kar lahko oboje reši iz trenutne agonije in stanja zavoženosti), če je tam manj kot po eno leto?

 

ARrevija: Koliko k temu stanju pri nas in razliki, ki je npr. v Angliji, pripomore tudi to, da so naši zdravniki pripravljeni oportunistično sodelovati v tem sistemskem ropanju s strani "zdravniško-dobaviteljske mafije", kakor jim sami pravite?

Odločilno. Je pa treba vedeti, da pri tem aktivno sodeluje manjšina zdravnikov. Večina je poštenih, kot sicer velja v splošni populaciji. Nekaj pa tudi samo ni pripuščenih, ker jih tisti, ki so že pri koritu, na poti do korita ovirajo. Kolege, ki pri organiziranem kriminalu aktivno sodelujejo s prirejanjem javnih razpisov za znane dobavitelje in znane cene oz. kriminalce v belem, je skozi 30-letno izpopolnjevanje plenilskega sistema na vodilna mesta naplavila negativna selekcija. Velikokrat se zgodi, da so to recimo ljudje, ki jih, sicer v univerzitetni ustanovi, stroka, znanost in raziskovanje sploh ne zanimajo. Kar ima lahko katastrofalne posledice kot se je recimo zgodilo v primeru intervencijske kardiologije. Zamujeno je bilo najbolj zanimivo obdobje razvoja te stroke. Taki psihopatski posamezniki ovirajo okrog sebe vse, ki bi jim s strokovnimi dosežki utegnili priti preblizu in bi imeli znotraj normalne univerzitetne bolnišnice zaradi objektivnih dosežkov in rezultatov absolutno prednost zasedati vodilna mesta. Ovirajo pa jih ne zaradi zavisti do njihovih strokovnih dosežkov. Morda so zaradi tega lahko zakompleksani, a na koncu dneva jim to ni mar. Ščitijo finančne tokove, ki bi jih lahko oni drugi, ki bi jih zanimala stroka, presekali. Skrbi njih same, kakor tudi dobavitelje, ki v bistvu v našem zavoženem zdravstvu vodje oddelkov in dejavnosti pogosto postavljajo in odstavljajo. Se je pa treba na tem mestu zavedati še nečesa.

To pa leti tudi na vse ostale, v principu poštene zdravnike.

Ker se tem izprijenim praksam ne uprejo, so cene zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev nekajkrat višje, kot bi lahko bile. Z uporabo le teh za zdravljenje bolnikov hote ali nehote omogočajo in perpetuirajo organiziran kriminal in korupcijo v zdravstvu. Temu se bodo enkrat morali upreti, ker v bistvu z neukrepanjem pri kriminalu, žal, hočejo, nočejo, sodelujejo in ga omogočajo.

 

ARrevija: Kakšen je odnos med zdravnikom in pacienti v tujini? Je kakšna bistvena sistemska razlika, ki sistemsko ureja, da se zmanjša število morebitnih napak zdravnikov?

V normalnih državah in normalnih zdravstvenih sistemih zdravnik že zdavnaj ni več bog, ampak je obratno - bolnik je bog.

Po eni strani imajo v bolnišnicah pisarne, kamor se lahko pridejo bolniki pritožiti čez zdravnike, medicinske sestre ali drugo osebje oz. kvaliteto usluge (lahko jih tudi pohvalijo) in če je teh pritožb preveč, sledijo ukrepi. Žal se je sistem nekoliko izrodil in se včasih medsebojno obtožujejo tudi zaposleni, kar ima lahko včasih tudi hude posledice. Je pa to prva linija obrambe. Nadalje se lahko bolniki pritožijo recimo na zdravniško zbornico. Ki je tudi v tujini cehovska organizacija in načeloma najprej ščiti člane ceha.

Vendar, če je pritožb ponovno preveč, lahko ukrepajo. Sicer pa tudi oni poznajo redna izpopolnjevanja in izobraževanja ter strokovna srečanja, ki se jih radi udeležujejo, da vzdržujejo kondicijo. Bistvena razlika je tudi v tem, da so v tujini bolniki veliko bolj razgledani in se pred obiskom zdravnika o svoji bolezni natančno pozanimajo iz literature ali interneta. Ob obisku navadno bolnika spremlja tudi najmanj eden svojec ali prijatelj, kar je pri nas bolj redkost kot pravilo. Med obiskom, recimo v ambulanti, so bolniki in svojci zelo aktivni in sprašujejo vprašanja dokler jim jih ne zmanjka. Bolniki imajo velikokrat tudi zasebno telefonsko številko zdravnika. Te ne izkoriščajo, zasebnost spoštujejo. Če pa potrebujejo nasvet, zdravnik ne komplicira in nasvet dobijo tudi v zdravnikovem prostem času. Odnos ni bog-plebejec ampak sta zdravnik in bolnik partnerja.

 

ARrevija: Kaj mislite, kako bi se dalo v Sloveniji izboljšati sistem in kateri koraki bi bili nujni, da bi se lahko šlo v tej smeri?

Slovensko zdravstvo ima nekaj problemov, ki pa so vsi podrejeni glavnima: organiziranemu kriminalu in sistemski korupciji, ki sta zaščitena s strani države in s pomočjo kontroliranega nedelovanja ali pa neustreznega delovanja ključnih državnih institucij, kot sem opisal že v prvem odgovoru. Zatorej bi bil prvi ukrep ukinitev organiziranega kriminala in sistemske korupcije ter odkrivanje in pregon storilcev, ki bi jih morali v skladu z zakonodajo poslati na prestajanje kazni na Dob. Bojim se, da bi sicer zaradi obsega tega tranzicijskega fenomena morali na Dobu najprej zgraditi konkreten prizidek. Na ta način bi prišlo do treh precedenčnih in pomembnih fenomenov: iztrebljenja plenilcev, privarčevanja najmanj 400 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja letno ter obrata vrednot in selekcije. Če gremo po vrsti.

Kjer ni plena, ni plenilcev. Ne samo, da bi trenutni kriminalci v belem sedeli tam kjer jim je mesto. Novim generacijam morebitnih plenilcev kaj podobnega nikoli več ne bi prišlo na misel. Privarčevanih najmanj 400 milijonov evrov letno, kolikor se jih pokrade skozi ta masovni rop značilen za obdobje tranzicijske medicine skozi prirejene javne razpise za umetno vzdrževanje previsokih cen zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev, bi vrnili nazaj v zdravstvo: obnova zdravstvenih ustanov, modernizacija naprav in opreme, boljše plače zaposlenih ter raziskave in razvoj. Tako bi ljudje dobili ne samo tisto kar si zaslužijo, pač pa tisto, kar iz svojega dela in davkov plačujejo. In to niso jadrnice in motorni čolni zdravniško-dobaviteljske mafije v jadranskih marinah, zlate palice pod posteljami oz. kupčki denarja na švicarskih računih. Ker kar naenkrat ne bi bilo več plena, bi se zanimanje plenilcev preusmerilo v kaj drugega. In ker v zdravstvenih ustanovah ne bi ostalo kaj dosti več drugega kot stroka, bi prišlo samodejno in v kratkem času do ponovnega obrata vrednot: vrednota bi ponovno postala stroka. S tem pa bi se vzpostavila pozitivna selekcija, ki bi na vodstvena mesta naplavljala ljudi z objektivnimi strokovnimi dosežki, z mednarodno prepoznavnostjo in povezavami, elementarnim poštenjem in hrbtenico. Časi kriminalcev v belem in stolčkofilnih strunarjev, zbiralcev nazivov, medalj in našitkov bi bili mimo. In v cca 10 letih bi slovensko zdravstvo bilo postavljeno na zemljevid Evrope in sveta kamor sodi.

Ali drugače povedano: resetirati je potrebno večino trenutne vodstveno hrbtenice slovenskih zdravstvenih ustanov in na vodilna mesta postaviti mlajše, ki imajo svetovni nazor usmerjen zahodno in severno od Karavank in ne toliko južno od Kolpe. Za dolgoročno uspešnost in takojšnjo in eksponentno rast slovenskih mednarodnih strokovnih uspehov pa bi morali nemudoma narediti še nekaj: specializanti vseh medicinskih strok bi morali v okviru kroženja in izobraževanja obvezno za najmanj eno leto na kroženje v eno od priznanih evropskih ali ameriških bolnišnic, od koder bi se vrnili s svežim znanjem, izkušnjami, raziskovalnimi projekti, članki in novimi človeškimi in strokovnimi povezavami. To bi slovensko zdravstvo v eni sami generaciji, torej manj kot 10 letih, izločilo iz trenutnega mehurčka samozadostnosti in postavilo na zemljevid Evrope in sveta.

 

ARrevija: Glede na povezave med mafijskimi posli, vrhom države (o tem vsem ste že govorili), ali mislite, da je sploh realno možna dejanska sprememba na bolje v Sloveniji oziroma, da se določene izkušnje iz tujine prinesejo v naš sistem?

Seveda, vse se da, če se hoče. Če bi trenutni minister za zdrave Aleš Šabeder deloval v duhu dobrega gospodarja, za davkoplačevalke in davkoplačevalce in njihov denar ter bi bil bolnik na prvem mestu, bi nemudoma spisal interventni zakon, ki bi zahteval takojšnjo revizijo vseh javnih razpisov in pogodb ter znižanje cen vseh zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev na nivo referenčnih cen v Nemčiji ali Skandinaviji. S tem bi privarčeval letno po moji oceni najmanj 400 milijonov vaših evrov, ki bi jih vrnil v zdravstvo: obnova zdravstvenih ustanov, modernizacija opreme, boljše plače zaposlenih, raziskave in razvoj. Sedaj gredo namreč v centimetre jadrnic in motornih čolnov zdravniško-dobaviteljske mafije, zlate palice in na švicarske račune.

Ste res, spoštovane sodržavljanke in sodržavljani, prepričani, da zato hodite v službo in plačujete ene največjih davkov na svetu, da si nekaj posameznikov, članov zdravniško-dobaviteljske mafije ter paradržava, privoščijo megalomanski luksuz, medtem ko vi komaj skrpate mesec z mesecem

Ali pa bi se vaš denar, namenjen zdravstvu moral vračati v zdravstveni sistem, da ga boste v obliki modernega zdravstva lahko koristili, ko ga boste potrebovali? Odgovorite si sami. In ne glede na dejstvo, da večina dosedanjih ministrov za »zdrave« izhaja iz frakcij bivše Komunistične partije Slovenije ali vsakokratnih novih balončkov, ki vam jih lutkarji iz paradržavnega grmovja napihnejo vsakič pred novimi volitvami v obliki vsakokrat novih list, novih obrazov, kot vsiljeno demokratično ponudbo v okviru lutkovne predstave iluzorne demokracije, zdravstvo nima politične barve. Ker zdravje nima politične barve. Ko zbolimo, bolezen ne vpraša po politični pripadnosti. Zdravstvo potrebujemo vsaj dvakrat vsi. Nekateri pa še vmes. Zato bi bilo v interesu vseh, da bi zdravstvo bil perfekten podsistem države. Žal več kot načelnega interesa ne zaznam. Sicer si ne znam razlagati apatije ljudi ob že povsem znanem in transparentnem dejstvu, da je zdravstvo prežeto z s strani države zaščitenim organiziranim kriminalom in korupcijo. Pri čemer institucije, ki jih plačujete, da bi to preprečevale, ne naredijo nič. Vaju gledam, SDT in NPU.

Da, najprej boste morali volilke in volilci od svojih strank zahtevati, da o zdravstvu ne govorijo samo v všečnih tonih pred vsakokratnimi volitvami. Od politikov boste morali po 30 letih zahtevati konkretne in korenite spremembe. Sicer boste žal še naprej umirali v vedno daljših in daljših čakalnih vrstah.

 

ARrevija: Sami ste sodelovali pri komisiji, ki je razkrivala te anomalije, ponudili ste se tudi (2018), da postanete vodja nabavne službe in s tem znižate cene, a so vas zavrnili. Koliko je še podobnih strokovnjakov in sodelavcev UKC, ki so pripravljeni stopiti v neko "koalicijo" proti temu, da se tako grozljivo razkraja in ropa celoten zdravstveni sistem? Bi k temu pristopili tudi zdravniki drugih, manjših enot po Sloveniji?

Vesel sem bil, ko me je  gospa Jelka Godec spomladi 2016 kontaktirala in povabila, če bi ji pomagal pri strokovnih vprašanjih glede žilnih opornic. To je bilo logično nadaljevanje prizadevanj, ki sva jih za optimizacijo stroškov v UKC Ljubljana začela že konec leta 2012 s prof. dr. Markom Nočem. Kot je znano sva uspela cene žilnih opornic znižati skoraj na takratni nivo cen v Nemčiji, kar je pomenilo samo na področju tega sklopa nabav (od sicer 20.000 različnih artiklov kolikor jih redno nabavlja UKC Ljubljana) privarčevanje v znesku 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov in to samo v UKC Ljubljana. Če pogledamo še druge bolnišnice, če bi se takrat v istem času pridružile znižanju, pa se niso, z izgovorom, da o znižanju nič niso vedele (čeprav je bilo vse že v medijih in so od UKC Ljubljana oddaljene največ uro vožnje), bi privarčevali na nivoju države vsako leto 3,5 milijona evrov. 

Spomladi 2018 sem v medijih zasledil razpis za pomočnika generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavno področje. Ker takrat že dolgo nisem bil več naiven in sem vedel, da namen generalnih direktorjev in nabavne službe ni delovati v duhu dobrega gospodarja in  davkoplačevalskega denarja, ki jim je zaupan, ni namen varčevati, pač pa ga zapraviti v okviru dobro organiziranega kriminala, ki poteka pod krinko univerzitetne medicine, sem se prijavil predvsem z namenom, da to pokažem in dokažem tudi javnosti. Pričakoval sem, da ne bom izbran. Takrat sem tudi javno napisal kaj bi naredil, če bi bil izbran in za kaj bi porabil privarčevani denar.

Spomladanski razpis je čudežno izginil.

Nisem dobil nobenega obvestila. So ga pa avgusta ponovili. Nanj me je opozorila gospa na tviterju. Zato sem se seveda prijavil ponovo. Ponovno z enakim namenom, da dokažem, da namen Aleša Šabedra ni bil delovati v duhu dobrega gospodarja. Kar lahko vidite še danes. Do danes ni niti kot generalni direktor UKC Ljubljana, niti kot minister za zdrave, znižal na podoben in drastičen način cene nobenemu zdravilu, pripomočku, napravi, potrošnemu materialu in storitvi od 20.000 kolikor jih UKC Ljubljana redno nabavlja. Ker jih ne sme. Ker bi sicer padel v nemilost svojih gospodarjev iz paradržave in odpadel kot gumb na spodnjicah. Po vodi bi mu splavale njegove ambicije o vodilnih stolčkih v drugih državnih podjetjih pod kontrolo paradržave, kot je denimo Petrol, kamor ga, če gre verjeti ulici, trenutno vleče. Na tem primeru lahko tudi zelo plastično opazujemo psihopatijo moderne Slovenije, ko mora bolestni ambicioznež oddelati tlako za gospodarje iz paradržave na slabo plačanih stolčkih kot sta generalni direktor UKC Ljubljana ali stolček ministra za »zdrave«, da po oddelani tlaki in ščitenju organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu kasneje napreduje na dobro plačano vodilno mesto v profitabilni firmi v delni lasti države in absolutni oblasti paradržave. Zakaj pravim psihopatsko? Ker gre napredek enega (po povsem nenaravni in nepošteno prisluženi poti) na račun več sto milijonske rabote na letnem nivoju, na račun daljšanja čakalnih vrst, umiranja ljudi in uničevanja medicinskih strok. Ali drugače: dotični gospod pušča za sabo armagedon, kamor pride, da bo za lastno rit prislužil bolje plačano državno službo na račun vseh ostalih, ki to šarado plačujete in nič ne rečete.

Rad verjamem, da je v zdravstvu večina zaposlenih poštenih in da pri masovnem ropu davkoplačevalskega denarja sodeluje le peščica. Iz tega nadalje rad verjamem, da se večina kolegov in drugih zaposlenih intimno strinja s tem kar sva naredila s prof. dr. Markom Nočem oz. kar še naprej delava, piševa, si prizdevava tako in drugače. Upam, da se ne motim. Ker če se, potem je situacija še bolj grozljiva.

Vendar pa morate vedeti, da v slovenskem zdravstvu velja in deluje tihi teror. Od nekaj tisoč zdravnikov, torej visoko izobraženih intelektualcev, se nas javno oglaša manj kot deset. Kaj vam to pove?

Da drugi ne vedo kaj se dogaja? Da ne berejo kaj pišemo in govorimo? Iz redkih osebnih stikov, ki jih imam z nekaj kolegi, ko pridem v Slovenijo vam lahko potrdim, da vsi vse berejo in zelo dobro vse vedo. Samo si ne upajo. Večina je vendarle tako ali drugače vezana na Slovenijo in ne bo odšla. In žalostna realnost je ta, da se izobraženci ne upajo javno izpostaviti ali za nekaj postaviti, ker bi tako utrpeli najmanj strokovno škodo v službi. Naslednji dan. Zato pravim, da smo kot družba in država še zelo retardirani in še zelo zataknjeni v 20. stoletju. In tukaj ne vidim možnosti hitrega napredka.

 

ARrevija: Ali se morda vidite v prihodnosti v kakšni od politično-strokovnih funkcij, če bi prišlo do tega, da bi vas povabila kakšna vlada, ki bi imela resen namen reformirati zdravstveni sistem?

Večkrat sem že dejal, da to kar počnem počnem zato ker se mi zdi tako prav, ne ker bi si nabiral politične točke. Ne bom se včlanil v nobeno stranko in ne bom stopil v politiko. Jasno pa je, da nisem vse te energije vlagal zaman in je ne bom vrgel stran. Pravzaprav, sem se šele dobro ogrel. To pomeni, da sem pripravljen sodelovati v prihodnosti s komer koli, ki bo imel resne namene kaj spremeniti. Če ne bom začutil, da ima resne namene ali bom videl, da je šlo le za nakladanje, bom nadaljeval svojo pot in sodelovanje ne bo možno.

 

ARrevija: Kako se počuti človek, ko takorekoč mora oditi v tujino, če želi nadaljevati strokovno delo in se izpopolnjevati na svojem področju?

Ni problem, da gre človek v tujino po novo znanje in nove izkušnje. To bi moralo biti, kot sem že prej omenil, celo obvezno. Problem nastane, ko imaš doma vse na dosegu roke, pa je žal pod kontrolo psihopatskega predstojnika, ki meče vsem kolegom, ne glede na starost ali status, vsakodnevno pod noge polena. Tovornjake polen. Iz dveh razlogov: prvič, ker na ta način vzdržuje nadzor nad neakademskim delom stroke, če me razumete, in drugič, ker je sam zaradi lastnih dosežkov zakompleksan do te mere, da mora ovirati druge, sicer bi se mu prehitro prebližali in ga seveda že zdavnaj povozili in prehiteli. Ima nekakšno neskončno luknjo v sebi, ki je ne more zapolniti ne glede to koliko škode povzroča ljudem in stroki okrog sebe. Sam pa iz sebe iz leta v leto ne naredi nič. Sam v sebi tone globlje in globlje in se tega zaveda. Ali je to osamljen primer? Ne. Predvsem ne v UKC Ljubljana in slovenskem zdravstvu, niti v tujini. Bistvena razlika pa je, da imajo v tujini univerzitetne bolnišnice varovalne mehanizme, da se takšna psihopatija ne more razviti, kaj šele prenašati iz generacije v generacijo. Žal v našem primeru formalno predpostavljeni niso imeli prave moči, niti hrbtenice, da bi to psihopatijo ustavili.

 

ARrevija: Ali menite, da je prof. dr. M. Noču namenoma bilo prekinjeno (odvzeto) financiranje njegove raziskovalne dejavnosti ali res gre za realne napake, ki jih je naredil pri oddaji njegovih projektov na ARRS?

Prijave prof. dr. Noča nisem videl in kolikor sva se pogovarjala ni bilo nekih napak ali pa vsaj ne pomembnih oz. usodnih napak. Če ponovno primerjamo s tujino: če v prijavi raziskovalec, ki se na razpise prijavlja že več kot 20 let in konsistentno vodi in razvija svoje raziskovalno področje ter ima iz tega naslova strokovne objave v tujih, uglednih, strokovnih revijah (več kot 100) in je reden predavatelj na najpomembnejših mednarodnih srečanjih iz svojega področja ter z vsemi temi rezultati postane član slovenske in evropske akademije znanosti in dobi državno odlikovanje za znanstvene dosežke, potem je normalno, da v primeru nepravilnosti v prijavi za nadaljevanje dvajset in več let trajajočega programa komisija takega znanstvenika pozove k dopolnitvi vloge ali popravkom.

Ker je v normalnih državah namen vključiti najboljše in ne izključiti najboljše.

Kar se mene tiče v primeru prof. dr. Marka Noča ni glede odvzema sredstev nobenega dvoma. Gre za kazen režima za vse kar je dobrega naredil na področju znižanja cen žilnih opornic in privarčevanja 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov v UKC Ljubljana. Podobno kot pri meni: korifeje in zdravniško-dobaviteljska mafija, ki sva jim s tem presekala finančni tok, so za talca vzeli UKC Ljubljana kot ustanovo in davkoplačevalski denar, in me tožijo zaradi domnevne razžalitve za 100.000 evrov.

Gre za precej absurdno situacijo. Če tudi to primerjamo s tujino: če bi v normalni državi in normalni bolnišnici, ki ni ugrabljena in zlorabljena za neke druge, zle namene, dva zdravnika, katerih delo niti ni skrbeti za cene medicinskega materiala, pač pa zdravljenje bolnih, znižala cene na enem samem sklopu medicinskega materiala na svojem področju, kot so npr. žilne opornice, in tako optimizirala poslovanje ustanove na letnem nivoju za neverjetnih 2,5 milijona evrov javnih sredstev, bi bolnišnica najverjetneje rekla vsaj hvala, ju nagradila z napredovanjem in verjetno, vsaj v Ameriki, tudi z materialno nagrado v obliki določenega odstotka od privarčevanega denarja. Hkrati bi najverjetneje tudi prosila, da podobno optimizacijo pomagata naredita tudi na drugih področjih. Od vsega naštetega seveda nisva bila deležna niti prvega, torej hvala.

Oba so naju še bolj ovirali, prof. dr. Noču odvzeli raziskovalna sredstva, mene pa tožijo za 100.000 evrov. Iz tega lahko ponovno zelo plastično vidite, da namen v UKC Ljubljana in širše v zdravstvu ni poslovanje v duhu dobrega gospodarja. In da ustanove ne vodijo formalno predpostavljeni, pač pa zdravniško-dobaviteljska mafija. Če presekaš finančni tok (čemur normalni sicer rečemo privarčevanje davkoplačevalskih sredstev), si kaznovan. To je trenutno stanje duha v naši največji univerzitetni bolnišnici, državi in politiki, ki to ščiti.

 ARrevija: spoštovani gospod Mrevlje, najlepše se vam zahvaljujemo za ta intervju, ki v drobovje kaže na stanje našega zdravstva in tudi precej jasno izpostavi možne korekcije ter rešitve. 

 

Dr. Mrevljeta lahko spremljate na tej povezavi: https://twitter.com/mrevlje  

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 26. Feb 2020 at 14:03

5744 ogledov

RESNICA O KITAJSKIH MASKAH- POLITIČNI VRH VAM JE LAGAL !
Miro Cerar je očitno lagal! Povzemamo in prenašamo noro zgodbo, ki jo je nekdo povezal na Twitter in nam pokazal link, ki razkriva, kakšne mahinacije so se zgodile za tem, kar so naše oblasti opisale kot "donacijo" mask na Kitajsko. Slamnate firme in različni ljudje, ki so kot posredniki delovali v tem "poslu", kjer so iz firme, katere zaslužki ne gredo niti v stotisoče evrov, donirali Kitajski vsaj za dva in pol milijona evrov vredne maske!Tukaj je link na stran in spodaj prepis celotnega teksta spletne strani: Kako in s kom so odšle zaščitne maske iz Slovenije !Tole nam je sporočil MIRO CERAR:  Slovenija solidarna z Ljudsko republiko Kitajsko v boju za zajezitev koronavirusa z donacijo zaščitnih mask in finančnim prispevkom Svetovni zdravstveni organizaciji povezava: https://www.gov.si/novice/2020-02-13-slovenija-solidarna-z-ljudsko-republiko-kitajsko-v-boju-za-zajezitev-koronavirusa-z-donacijo-zascitnih-mask-in-financnim-prispevkom-svetovni-zdravstveni-organizaciji/ Oglejmo si glavnega "donatorja" Slovenije, ki je učinkovito poskrbel, da je Slovenija in njeni prebivalci ostali brez osnovne zaščite pred koronavirusom. Kylin Prime Group https://www.bizi.si/KYLIN-PRIME-CAPITAL-D-O-O/ 1 zaposleni ! Zastopnica NELI LENČEK Podatki na Ajpesu https://www.ajpes.si/podjetje/KYLIN_PRIME_CAPITAL_d.o.o.?enota=662297&EnotaStatus=1&zavihek=2&ivs=20&ivn=1&kons=0 Finančni podatki donatorja iz javno objavljenih podatkov na AJPESU so prihodki v letih 2017 in 2018 0 (nula), bilančna izguba za leto 2018 znaša - (MINUS) 76.584,89 € Kylin Prime Group se je odzvala na poziv Mira Cerarja in ministrstva, ki ga vodi, ter nabavila 1.2 MILIJONA zaščitnih mask. Ena takšna maska stane vsaj 5 €, kar znese okroglih 6 MIO! Za podjetje, ki ima enega zaposlenega in 0 (nula) prometa!! 100% lastnik Kylin Prime capital (to je prve firme v verigi) je Kylin prime iz Hrvaške, polno ime: "Kylin prime d.o.o. za poslovno savjetovanje, usluge i turistička agencija" Tudi direktor te firme je Kai Dan (Kitajec). Neli Lenček je tudi direktorica firme Ousheng capital d.o.o., lastnik tega podjetja pa je Lindenwood investment d.o.o, vse firme na istem sedežu, direktor Shao Zimo - Kitajc !! Ousheng capital d.o.o. ima 100.000,00 € prihodkov. Do decimalke natančno in enega zaposlenega! Kyling group je "švicarska" firma, zanjo stoji kitajski kapital, hoteli so prevzeti hranilinico LON o čemer Google najde večje število člankov na portalih slovenskih medijev ! Bo kak raziskovalni novinar, policija, kdorkoli sedel za pisalno mizo? Sam sem do podatkov prišel v 15 minutah in vsi podatki so JAVNO objavljeni !!!

Sun, 23. Feb 2020 at 11:55

380 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Navijači in njihovi spopadi
Včeraj so mediji poročali o spopadu med navijači mariborskega kluba Violami in navijači ljubljanskega kluba Green dragonsi. Že samo ime pove, da so ljubljanski navijači, ki seveda niso nujno Ljubljančani, bolj bojeviti, pravi zmaji, kar pa ne pomeni, da so njihovi nogometaši enako ali bolj bojeviti in uspešni na igrišču. Ponavadi se ti dve zadevi celo ne skladata. Slabša igra na igrišču pripelje do večjega nasilja v avditoriju. To lahko mirno prenesemo tudi na politično igrišče. Slabše ko nekdo igra, bolj bojeviti in nevarni so njegovi navijači na terenu. Vedo, da izgubljajo, in z zadnjimi atomi moči skušajo tok zgodbe obrniti v drugo smer. Lopov postane navihan nepridipravček, ki zabava ljudi in mu spregledajo njegove "neumnosti«, pošteni postane neumen, zabit, nezrel in nezmožen spregledati ukane, ki mu jih postavlja mali lopovček, in ljudstvu se ga prikazuje kot vsaj nesposobnega, če ne že naravnost butastega. Ali se še spominjate, kako so Angleži rešili nasilje navijačev na stadionih, ki je terjalo tudi številne smrti? Če se ne, naj vam osvežim spomin. Nogomet so popularizirali kot družinski šport. Na stadione so privabili navijače z njihovimi družinami. Tako so navijači pivo zamenjali z otroki, pretep pa s stiskom in objemom žene. Problem se je hitro rešil in le manjši ekscesi še spominjajo na nekdanja divjanja po angleških stadionih. Zakaj potem tega ne naredimo pri nas? Zakaj tekma med Mariborom in Olimpijo ni družinski praznik? Zakaj se ne razdelijo mlajšim od 14 let v spremstvu staršev zastonj vstopnice? Zakaj se ne vzgaja športni duh brez piva in steklenic cenenega vina? Nevedoma ali namerno? Moje mnenje je, da namerno. Ko jih pretepejo policisti ali navijači nasprotnikov, ko z okrvavljeniminosovi in ranjenimi, krvavečimi arkadami v lokalih obujajo spomine, so to sami junaki. Bojne zgodbe se kot »dražgoška bitka« prenašajo iz generacije v generacijo. Če so gorele bakle in če so jih zmetali v policiste, so junaki še bolj opevani. Ne vedo ali nočejo vedeti, da bodo mogoče ravno od teh policistov, ki za deset stoevrskih bankovcev nastavljajo glave njihovim kijem in baklam, pričakovali, prosili, zahtevali pomoč. Zakaj torej politika ne naredi tukaj reda? Z aktivno spremembo navijaštva v družinski izlet, z zdravim sproščanjem čustev? Moje mnenje, ki ga lahko delite z menoj ali pa ne, je takšno, da si politika tega ne želi. Nezadovoljstvo z vsakdanjim življenjem, z zaposlitvijo, z davki, s preživetjem iz rok v usta, se da uspešno prekanalizirati na stadione in ulice. Dan nogometnih tekem je srečen dan za politiko. Na ta dan pusti in celo vzpodbuja, da se ljudje pretepajo med seboj, namesto da bi kaj zahtevali od voditeljev, ki jim upravljajo državo. Takrat ne vidijo avtogolov, ki si jih politiki brcajo enega za drugim, nimajo časa pogledati, kam gre njihov denar, za kaj se »izvoljeni« politiki prevažajo skupaj s spremstvom, ki jih varuje, zakaj letijo v druge države in nam ne poročajo o uspehih in poslih, ki so jim utrli pot? Ne, raje si svoje rane in glave hladijo z ledom, do drugega tedna, ko bo tekma med Zgornjim in Spodnjim Kašljem. Nova priložnost, da zmagajo. Vseeno kdo, važna bitka se bo tako ali tako bila na ulici ali trgu. In tam so zmagovalci vsi, predvsem politika. Ta zmaga celo brez buške na glavi.

Sat, 22. Feb 2020 at 22:01

1662 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Prikrita dejstva ob načrtovanju gradnje 3RO
V dosedanjih poskusih pridobitve dokumentov investicijskega programa za traso Velenje jug–Šentrupert nismo bili uspešni. Na seji ob sprejemu poroštvenega zakona je bilo povedano, da bo vlada izdelala investicijski program v decembru 2019 in sprejela poroštveni zakon skupaj z delom hitre ceste na Dolenjskem. Ta odločitev DZ je pravno sporna, saj poslancem ne omogoča glasu podpore ali zavrnitve po projektu samem. Investicijski program je zelo pomemben dokument za vse državljane, saj mora država izkazati dejstva, da bo gradila ekonomsko vzdržno ter družbeno in okoljsko manj škodljivo prometno povezavo med Slovenj Gradcem in A1. To ne izključuje dejstva, ki ga je nujno treba upoštevati, da sta Šoštanj in Velenje tako z regijo kot tudi širše že povezana z železnico. Če želimo Koroško resnično povezati z osrednjo Slovenijo, je to treba storiti tako z železnico kot s cesto, ki bo ustrezno dimenzionirana na osnovi dejanske prometne obremenitve. Dnevni promet na cesti od Velenja do Koroške ne presega 12000 vozil, kar upravičuje gradnjo sodobne dvopasovnice. Neprimerno je, da načrtovane ceste zaradi odmaknjenosti ne bo moglo uporabljati kar pribl. 5000 ljudi, ki živijo med Slovenj Gradcem in Gaberkami, saj naj bi bila to edina uvoza na hitro cesto. Hkrati preseneča tudi dejstvo, da bi na Dolenjskem za 18000 vozil gradili dvopasovnico, na Koroškem pa za 12000 vozil štiripasovnico! O neprimerni umestitvi hitre ceste govorijo zadnja dogajanja, ki so vezana na bistveno spremembo trase Velenje Podkraj–Velenje Gaberke. Zaradi posedanja rudniškega prostora je pri načrtovanju tega odseka nujna bistvena sprememba, in sicer cesta se iz pokritega vkopa dviguje na viadukt. Zaradi bližine mesta in tam živečih je načrtovana pokrita cesta, ki je vkopana, hitrost pa zmanjšana na 80 km na uro. To je dodatna časovna obremenitev za pot s Koroške in pomeni tudi gospodarski uvoz v tovarno Gorenje Velenje in iz nje! Naj izpostavimo še, da se cesta nadaljuje neposredno ob velenjskem pokopališču in se povzpne skozi Goro Oljko. Dvig trase za pribl. 180 m višinske razlike je okoljsko in ekonomsko nevzdržna rešitev, ki ni v skladu z EU-direktivami o hrupu in emisijah ter vplivih na živalske ter rastlinske vrste. V Spodnji Savinjski dolini bi bilo treba zgraditi 5 km protihrupnih ograj in hkrati prečkati dolino po diagonali. S tem posegom bo uničena celovitost kulturne krajine kot enotnega predalpskega prostora, ki seže vse do Logarske doline. Prav tako Ministrstvo za kmetijstvo ne soglaša s posegi na najboljšo kmetijsko zemljo v Sloveniji. S tem posegom ni bila upoštevana Uredba o območjih za kmetijstvo in pridelavo hrane, ki so strateškega pomena za RS, Uradni list RS, št. 71/16. V velik ravninski kompleks A spada osrednji del Savinjske doline - Celjska kotlina. Etnocidu Spodnje Savinjske doline sledi še preizkus o človečnosti in razsodnosti Slovenije, saj na območju že poteka preselitev 40 družin in razselitev 150 ljudi. Načrtovani posegi in ves promet bodo v Podkraju spremenili vlogo in pomen prostora pokopališča. Tu počiva večina naših rudarjev, ki so to veliko mesto Velenje gradili, zvok "Tišine" pa z načrtovanimi posegi za večno izgubili! Naši argumenti in boljši predlogi sledijo umestitvi hitre ceste v že obstoječi koridor, ki pomeni cenejšo in hitreje izvedljivo gradnjo. Hitrost, s katero je možno projekt umestiti in zgraditi, je bila izkazana v primeru Magne. Vse navedbe o družbeno in ekonomski sprejemljivi varianti Arja vas–Velenje so bile zajete že v izvornih dokumentih študije variant in se navezujejo na idejno rešitev št. PND-242/03, PNG d.o. o., maj 2006. Idejna rešitev podjetja PNZ iz aprila 2008 je ta prava dejstva prekrila. Potvorjena je tudi veljavna resnica, da je bila F2-2 obravnavana v študiji variant (ŠV) in izbrana na osnovi primerjav z ostalimi trasami. Ni bila! Sprememba lege trase iz doline na Goro Oljko je doprinesla bistvene razlike med obravnavano traso F2 v ŠV in izbrano F2-2. Trasa F2-2 je druga trasa, ker so razlike bistvene in dejstva dokazljiva.   Mateja Kričej, univ. dipl. ing. arh. Avtorica teksta je pooblaščena prostorska načrtovalka in arhitektka, ki je že 5 let strokovna sodelavka za civilno družbo s poudarkom na delu, ki bi potekal skozi Spodnjo Savinjsko dolino.

Thu, 20. Feb 2020 at 22:40

347 ogledov

En odziv na izjavo J.P. Damjana
Ker me je Jože P. Damjan na Čivkarju blokiral, upam, da mu kdo pošlje tole, kar bom napisal sedaj. Morda se česa nauči. Konzervativci o razvoju razmišljamo takole: 1. Razvoj nima v sebi ničesar, kar bi ga delalo za samoumevni cilj. 2. Razvoj v sebi nima ničesar, kar bi ga delalo takega, da bi ga samoumevno zavračali. 3. Glede razvoja nas zanima, ali je res razvoj ali le sprememba. 4. Vsaka sprememba ni razvoj. 5. Pogosto smo priča, da ideologi spremembe predstavljajo kot razvoj, razvoj pa kot sinonim za "spremembo na boljše" - kot ideolog ali še boljše ideozof Damjan v tem primeru. Zato smo do razvoja skeptični. Previdni. Ga ne zagovarjamo na vsak način in zaradi njega samega. 6. Zanima nas, za koga je domnevna sprememba na boljše res sprememba na boljše. Nam je najprej pomembno, da ne škoduje narodu, cerkvi, družini. Tistim stvarem, ki jih ščitimo, ki jih želimo ohranjati in na katerih sloni naš okvir razmišljanja, okvir, v katerem smo racionalni. 7. Postaviti si svoj okvir razmišljanja, zavedati se svojega okvira razmišljanja, čemur včasih rečemo tudi "imeti temeljne vrednote", "izhajati iz moralnih aksiomov" ali kaj podobnega - ni, kot bi nam nekdo, ki jih nima in se jih ne zaveda, najbrž očital, "dogmatičnost". Je višek človeške zmožnosti razmišljanja. Ne me narobe razumeti. Jaz Damjana ne napadam, ker je iz mladoekonomista konvertiral v neokeynesianca in je zdaj nek sdsovski, desničarski, konzervativni "nemesis". Napadam ga, ker v vseh teh svojih konverzijah ni postal intelektualec, ima glas, ima platformo, vpliva na mlade študente - in je za to plačan s strani davkoplačevalskega denarja.

Thu, 20. Feb 2020 at 11:22

128 ogledov

Otrok ali kariera
Zadnje čase berem in poslušam mnogo debat o materinstvu.Zakaj materinstvo ja in zakaj ne. Pravzaprav imajo ženskedanes veliko več razlogov proti materinstvu in raje izberejokariero kot materinstvo. Nekatere se za otroke, v tej vednovečji eko-noriji ne odločijo, ker ne vedo ali bodo morda odrasliv svet brez pitne vode, bodo morda podnebni begunci, slišimtudi razlog, zakaj imeti svoje otoke, če je na svetu tolikorevnih in lačnih otrok.Skratka veliko je tega, ob čemur se mi kot mami resničnoobrne želodec, pa ne zaradi žensk kot takšnih, ampak zaraditega, kamor je zabredla sodobna družba, kam potiska mlade,kako morajo biti popolni in vedno prvi, najboljši…kam jihpehajo. V izgorelost, v stalno nezadovoljstvo, saj iščejopopolnost, ki pa je po mojem mnenju ni, če je ne vidiš... in mednami so ljudje, ki niso nikoli zadovoljni, saj v vsem kar imajo,vedno najdejo nekaj, česar nimajo, torej njihovo življenje nipopolno, ne zadovoljuje jih, strah jih je te nepopolnosti in zaotroka, za starševstvo se odločajo vedno kasneje, če sploh. Mora biti popolno, moram imeti kariero, moram doseči to in ono, moram videti, doživeti svet, moram živet, moram,moram, moram, jaz, jaz, jaz…družbene smernice pa, ne samomaterinstvo ampak starševstvo nasploh, predstavljajo kotžrtvovanje samega sebe, otrok je predstavljen kot malizajedalec v telesu neke uboge ženske in sploh ni definiran kotbitje in otrok, ampak ga predstavljajo kot plod, nečutečskupek celic in ob neželeni nosečnost je splav samoumeven innič hudega ni, če se otroka odpravi…ja dragi moji, tako dalečsmo. Družba torej preferira »močne« , samostojne ženske, ženskena visokih položajih, tudi, če jim niso dorasle jih tja umestijoskozi kvote…kaj pa ženske, ki se odločijo drugače? Še vednomislim, upam in si želim, da je takšnih, ki jemljejo materinstvokot dar, izpopolnjenost in obogatitev življenja tako svojegakot tudi življenja otrokovega očeta in ne kot osebno žrtev.Veliko je družin kjer imata oba, oče in mama lepo kariero inkrasne otroke, veliko je družin kjer se eden od staršev odloči,da bo doma in skrbel zanje. Tudi to je kariera. Posvetiti seotrokom, družini, domu, zakaj ne? Ali je takšna ženska manjvredna? Zakaj bi bila? Ni. Po moje ni. Svoje življenje boposvetila in namenila drugim, ne komurkoli, svojim otrokom.Pri njej ni jaz, jaz, jaz…a uživa, njeno življenje je polno. A jo včasih zanese v smernice in težnje feminizma in pomisli: kajsem pa jaz naredila iz svojega življenja? Nimam kariere,nimam visoke izobrazbe…potem pogleda okoli sebe in vidizadovoljne otroke, dom. No, to je moja kariera, ko me nekoč ne bo več, bodo ostali oni, moji otroci, moji vnuki, ostali bodo temelji, ne samo mojega doma, ampak tudi moje družine…in potem pomisli na sosedo, karieristko, ki se vrača v praznostanovanje, svoj dom, na počitnice hodi v družbi prijateljev in spi sama. Kaj bo, ko bo stara, ko bodo prijatelji odšli in se bo kariera zaključila? Sama bo. Brez objema, tolažbe, ko jo bo strah. Kakšne in kako globoke sledi bomo pustili za sabo, bomopogrešani? Bodo naše sledi kot odtis korakov v suhem peskuin jih bo odnesel piš vetra? Bodo naše sledi globoke in trajne,kot ime vrezano v deblo drevesa? Življenje je lepše, če ga živiš v smislu, kaj lahko dam in ne kajlahko dobim, kaj želim. Družina je bogastvo, uteha, varnozavetje, je objem in je ljubezen, družina ni breme in ovira.

Tue, 18. Feb 2020 at 08:12

102 ogledov

Kaj je Katedrala 2.del
V prvem delu smo predstavili pojem Katedrale kot meta institucije in njena prva dva "gradbena elementa". Tretji in četrti "gradbeni element" moči in vpliva Katedrale so univerze in NVO-ji. Pod pojem univerze spadajo predvsem univerze nižje kakovosti. Po drugi svetovni vojni so se morale preobraziti, da bi postale atraktivne za učence. Rezultat tega je, da ima veliko število mladih z inteligenčnim kvocientom od 100 do 110 neuporabne diplome z nezaposljivimi nazivi.  Ne mislim škodoželjno v odnosu do teh univerz, mislim le to, da s tem privabijo mnogo bolj pester razpon učencev. Vključno z nekaj iskreno pametnimi ljudi, ki se zaradi različnih razlogov niso odločili za bolj tradicionalne in prestižne šole.  Najbolj očitno dejstvo je, da so opisane univerze mnogo bolj ideološko usmerjene v levo kot pa prestižne univerze. Mnogo manj je intelektualne raznolikosti, še posebej v oddelkih za humanistiko.  Na prestižnih univerzah načeloma zmaga princip odprte debate in svobode govora nad politično korektnostjo. Večino tega se ne dotika znanstvenikov in inženirjev. Težko je biti ideološki na kemijskem področju.  Umetnost, sociala in humanistika so najmanj odporne na virus levičarstva in so tako bližje Katedrali. Poglejmo zakaj. Na slabih univerzah znajo biti mnogo bolj strogi do svojih študentov. Nobenega manjkanja na predavanjih ali zamujenih nalog, ko pridejo študentje v predavalnico, je princip tak, da se morajo navaditi in ugajati profesorju in njegovim nazorom in mišljenju. Študentje, ki nasprotujejo levičarstvu, pa morda tega sploh ne vedo, doživijo določen kulturni šok. A po prvem šoku je naslednji korak samo-segregacija. Veliko jih oddide samih in rezultat je učilnica polna istih mnenj, ki podpirajo drug drugega, kar privede do ločitve od realnosti ali mehurčka. Stereotipna "queer" feministka z navodili kako jo je treba naslavljati, je ponavadi rezultat te ločitev od realnosti, mehurčka v učilnici ene od univerz Katedrale.  Razmerje med slabimi in elitnimi univerzami lahko najdemo v preteklosti v razmerju vaških cerkva in teoloških semenišč. V semenišču je ortodoksni verski sistem jasen; veliko je prostora za debato znotraj intelektualnega okvirja, in ljudje lahko razglabljajo tudi izven okvirja, če so pazljivi in taktični. V vaških cekrvah je bila ognjevita pridiga brez dovoljenih vprašanj. Čeprav se v semeniščih rojevajo ideje, v cerkvah novačimo najbolj predane in fanatične sledilce.  Četrti gradbeni element Katedrale moči in vpliva so NVO-ji. To je mreža neprofitnih in nevladnih organizacij, ki briše meje med zasebnim in javnim sektorjem. Amnesty International je ena bolj poznanih.  Največ je takih, ki trdijo, da se ukvarjajo z spodbujanjem podjetništva, vendar jih najdemo v vsakem sektorju in na skoraj vseh področjih v razvitih demokracijah. Ko se venomer bolj razraščen državni aparat sreča z tovarišijskim kapitalizmom dobiš nešteto svetovalnih odborov, neprofitnih podjetji z državnim financiranjem in javno-zasebnih partnerstev z nejasnimi cilji. Seveda vsi ti ljudje sedijo na več položajih hkrati v številnih takih zasebno-državnih telesih. LinkedIn je dobro orodje za iskanje teh organizacij, kdo so zaposleni, kje drugje še delajo in njihove reference ter katere konference so obiskali.  Davkoplačevalski denar porabljen za te, že zelo dobro situirane ljudi, je dovolj slaba stvar, ampak davkoplačevalski denar je že tako ali tako potratno zapravljen vedno. Večini njih, ki ta denar sprejemajo, očitno ne gre za denar ampak za vpliv. Dejanski vpliv, ki ga imajo take organizacije je zelo fragmentiran, ampak vseeno mora biti del organizacije, ki je vplivala na politike pri oblikovanju zakonodaje ali pridobila sredstva za financiranje nekega obskurnega X projekta. Takega občutka ne dobiš nikjer drugje: poleg tega vsi ti položaji in dosežki izgledajo lepo in te delajo pomembnega, kar je zelo dobro za grajenje tvoje mreže.  Ne bi rekel, da vse, ampak velikokrat so te NVO organizacije, ki spodbujajo podjetništvo, preprosto zelo škodljive. Ne samo, da so potratne, ampak dajejo mladim občutek, da je biti podjetnik grajenje startupa z državnimi subvencijami že izjemen dosežek. Da je podjetništvo deljenje vizitk in obiskovanje konferenc... A v resnici niso naredili nič razen tega, da so se uspeli prebiti v notranje drobovje Katedrale, podprte z državnimi financami in zasebnimi interesi.  S tem zaključujem spis in se sploh ne čudim da se je reakcija vpletla v teoretično debato o pravičnosti demokracije, ko pa vsak dan vidimo male znake, da ne živimo v demokraciji. Nikoli nismo živeli v demokraciji. Na eni točki v preteklosti je bil učinkovit državni aparat, ko je bil majhen, če gledamo na globalni ravni. Se pravi bil je dober javni servis, ki pa nam v današnjem svetu odmira pred očmi. In prav popolnoma nihče govori o tem. Mainstream se tega le površno dotika in nam daje oddaljeno in zamegljeno sliko, da nekaj ni vredu, ampak nihče ne želi pisati o podrobnostih te tragedije. Dixie 
Teme
blaž mrevlje dr Blaž Mrevlje zdravstvo dobaviteljska mafija dobavitelji Specailizirano državno tožilstvo harij furlan harij furlan zdravstveno dobaviteljska mafija zavarovalnice zavarovalniška mafija zzzs sredstva proračun ministrstvo za zdravje

Zadnji komentarji

Hugo Flander :

4.02.2020 15:47

Zanimivo, za moj okus sicer razmišljanje, ki mu ni tuj kanček paranoje. Kakorkoli. Dotaknil bi se recimo oziranja po Švici. Švica je večnacionalna država in v Švici patriotizma ne definira nacionalna pripadnost, temveč državna pripadnost. Švicarju je Švica domovina. Torej, Švicar je švicarski patriot, ne glede na to, kateri naciji pripada njegov rod. Podoben odnos do patriotizma je imel Slovenec v Avstro-Ogrski monarhiji. Na Dunaju so v času WWI dobro vedeli, koga poslati na Soško fronto proti Lahom. Poslali so 87. celjski pešpolk. Zato Lahi niso osvojili Škabrijela. Slovenski vojak se je na Škabrijelu goreče boril za domovino Avstro-Ogrsko in seveda še bolj za svojo rodno grudo. Kot zanimivost bi spomnil, da ima Laško pivo ime po starih Vlahih, ki so bili v tem delu Slovenije nekoč staroselci. Slovencem pa so prodiranje globje na "Laško", prvi preprečili germanski Langobardi. Dalje, Kočevarji so bili nekoč, tam v 14.stoletju, prvi migranti, ki so kot pripadniki germanov emigrirali iz svoje domovine v domovino Slovencev. Imigrantom Slovenci nismo povzročali težav, saj so naselili praktično prazen prostor in ga jeli kultivirat. V stoletjih se je medtem na od Kočevarjev kultivirano Kočevsko priselilo mnogo Slovencev, ki so s Kočevarji živeli v sožitju. Veliko je bilo mešanih zakonov in leta 1941, ko so se Kočevarji pod vtisom nacizma odločili za selitev (cca 15.000) v nasilno izpraznjene domove Slovencev na spodnjem Štajerskem, so med njimi že prevladovali slovenski priimki. Seveda danes tista peščica Kočevarjev, ki je med in po WWII ostala ob svojih ognjiščih, govori slovensko in hkrati še vedno neguje spomin na svoje prednike.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Fenomeni plenjenja v slovenskem zdravstvenem sistemu: intervju z dr. Blažem Mrevljetom