Fenomeni plenjenja v slovenskem zdravstvenem sistemu: intervju z dr. Blažem Mrevljetom
Dr. Blaž Mrevlje podrobno o praksah, ki nam uničujejo zdravstvo
AR revija
Eseji

Sreda, 15. januar 2020 ob 15:10

Odpri galerijo

vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Flickr_-_Official_U.S._Navy_Imagery_-_Doctors_perform_surgery_together..jpg

ARrevija: Je v tujini (Nemčija, Anglija) mnogo bolje organizirano delo, sistem, razmerja med vodstvi in posameznimi deli zdravstvenega sistema?

V normalnih evropskih državah, s starejšo in pravo demokracijo, ki so že zdavnaj šle skozi tranzicijska in roparska zgodovinska obdobja, in so danes predvsem dober servis državljankam in državljanom in nič kaj dosti drugega, je zdravstvo bistveno bolje organizirano. Kljub temu pa se vsaka od teh držav sooča s svojimi specifičnimi problemi javnega zdravstva. Nikjer ni idealno, vendar pa v normalnih evropskih državah nista glavna problema javnega zdravstva organiziran kriminal in sistemska korupcija. Pri nas sta.

Iz tega izhajajo vsi ostali problemi, ker se je temu nekaj sto milijonskemu motivu na letni ravni podredilo vse v zdravstvu.

Da plenjenje davkoplačevalskega denarja lahko nemoteno poteka na tako masoven način, je prišlo do treh fenomenov: oblikovalo se je pet stebrov za zagotavljanje statusa quo plenjenja, prišlo je do obrata vrednot in prišlo je do negativne selekcije. Pa gremo po vrsti.

Prvi steber: Ena in edina monopolna zavarovalnica - ZZZS - je garancija, da se večina denarja zbere na enem mestu, da je ta količina predvidljiva in da se jo da obvladljivo razdeliti med deležnike. Vsaka konkurenčna zavarovalnica bi začela glede stroškov postavljati neprijetna vprašanja, zato je, v izrojenem sistemu kakršen je, bolje, da konkurenčnih zavarovalnic sploh ni.

Drugi steber: Inertno Ministrstvo za »zdrave« za zagotavljanje statusa quo. Namerno pravim za zdrave, ker smo, še posebej v mandatu Milojke Kolar Celarc in Aleša Šabedra lahko lepo videli, da skrbita izključno za zdravniško-dobaviteljsko mafijo in ne za bolnike. Milojka Kolar Celarc je denimo za poplačilo dolgov do dobaviteljev preplačanega medicinskega materiala spisala čez noč interventni zakon, ki je zdravniško-dobaviteljski mafiji vrgel 136 milijonov davkoplačevalskih evrov. Niti trenila ni z očmi. Ko pa je s stisnjenimi zobmi bila prisiljena organizirati centralni javni razpis za žilne opornice, so ga dobavitelji kartelno zrušili tako, da so se vsi prijavili nanj s cenami višjimi, kot jih je kot zgornje dovoljene dovoljeval razpis sam. Precej psihopatsko. Kaj je naredila Milojka Kolar Celarc? Jih je kaznovala z denimo prepovedjo sodelovanja pri javnih razpisih za dobo najmanj pet let, kar bi bilo pri tako eklatantnem norčevanju v tujini normalno? Ne. Nič ni naredila. Ker ni smela. Je morda trenutni minister Šabeder priredil kakšen javni razpis na katerem bi znižal ceno enega samega zdravila, pripomočka, naprave, potrošnega materiala ali storitve v zdravstvu na nivo referenčnih cen v EU? Ni. Niti sedaj kot minister, niti prej kot generalni direktor UKC Ljubljana. Kot generalni direktor UKC Ljubljana je tik pred pobegom na Ministrstvo za »zdrave« v medijih javno pozval dobavitelje, če lahko znižajo cene za 10%, da bi UKC Ljubljana privarčeval 20 milijonov evrov letno, ki jih seveda niso, s tem pa priznal: prvič, da se zaveda, da so zdravila, pripomočki, naprave, potrošni material in storitve v UKC Ljubljana preplačane in drugič, če bi cene lahko znižali za 10%, bi jih lahko tudi za 20%, to pa bi pomenilo 40 milijonov evrov letno, kar je blizu moje ocene, da se v UKC Ljubljana zaradi preplačevanja vsega (razen plač delavcev, seveda) skozi okno vrže, beri pokrade, najmanj 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja vsako leto.

Tretji steber: Državne zdravstvene ustanove oz. črpalke, kjer konkretno potekata organiziran kriminal in sistemska korupcija s pomočjo prirejenih javnih razpisov za umetno vzdrževanje previsokih cen.

Četrti steber: Amputirani Nacionalni preiskovalni urad, ki ga vodi človek, ki trdi, da pod njegovim vodstvom v zdravstvu ni nedotakljivih. Poročilo o mega aferi z žilnimi opornicami, ki so jih bolnišnice na nivoju države preplačevale za 3,5 milijona evrov letno in ga imajo v predalu že več kot dve leti in nič ne naredijo, pa govori drugače. Masovnega ropa v zdravstvu ne smejo preiskovati. Izgovarjajo pa se, da jih bi moralo usmerjati Specializirano državno tožilstvo in da jih ne. Morda v zdravstvu res ni nedotakljivih, so pa očitno taki, ki se jih ne upajo dotakniti.

Peti steber: Kontrolirano impotentno Specializirano državno tožilstvo. Tega je do nedavna vodil Harij Furlan, katerega brat je bil ujet s spuščenimi spodnjicami na nacionalni televiziji, ko so vesoljni Sloveniji pokazali, da je imel podjetje, ki je po enakem principu prodajalo preplačane umetne kolke eni od slovenskih bolnišnic. Bo brat preiskoval brata? Bi v Nemčiji ob razkritju na javni televiziji, da brat šefa Specializiranega državnega tožilstva preprodaja bolnišnicam preplačane kolke v okviru splošno znane korupcije v zdravstvu (če bi ta bila enaka kot pri nas) po takem prispevku še lahko bil šef nemškega Specializiranega državnega tožilstva? Seveda ne. Pri nas pa Furlan mirno v kamero potrdi, da nima s tem nobenega problema. Vidite kje je problem?

Gremo dalje. Da masovni rop davkoplačevalskega denarja lahko poteka, mora zdravniško-dobaviteljska mafija obvladovati vodstveno hrbtenico državnih zdravstvenih ustanov. Vsaj tam, kjer se porabljajo velike količine zdravil ali pripomočkov oz. se nabavljajo ali servisirajo drage naprave oz. izvajajo drage storitve (gradbene, IT). Zato je skozi čas prišlo do obrata vrednot; prednost pred bolnikom in stroko sta dobila sodelovanje pri in omogočanje organiziranega kriminala in korupcije. Da pa so na določena vodstvena mesta (razen redkih izjem) prišli ljudje, ki so ali pripravljeni aktivno sodelovati pri raboti (kriminalci v belem) ali gledati stran, ko to počnejo drugi (stolčkofilni strunarji oz. zbiralci nazivov, stolčkov in našitkov) pa je moralo priti tudi do negativne selekcije. Na vodilnih mestih v slovenskem zdravstvu boste našli recimo in zanimivo veliko potomcev generalov ali tožilcev jugoslovanske narodne armije in bivše službe državne varnosti ali Udbe. Slučaj? Prvi direktor UKC Ljubljana je bil Janez Zemljarič. Njegova naslednja služba je bila šef Službe državne varnosti ali Udbe. Rabota za paradržavo, ki poteka še danes je bila postavljena in zastavljena že v sredini 70-ih let prejšnjega stoletja, teče nemoteno še danes naprej in po enakih principih. Tudi denar se še vedno prečrpava na njene račune v davčnih oazah v tujini. Vaš trdo zasluženi denar!!!

Dodaten fenomen, ki pomembno pripomore k zagotavljanju statusa quo organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu pa je še hitro menjavanje nekompetentnih kadrov na vodstvenih položajih, predvsem na mestu generalnega direktorja UKC Ljubljana, največje črpalke v že poprej opisanem tretjem stebru za zagotavljanje statusa quo plenjenja. Če pogledamo v čas Milojke Kolar Celarc, se je v štirih letih na mestu generalnega direktorja zamenjalo pet ljudi, v povprečju eden na manj kot 12 mesecev. In sicer od strojnega inženirja, do sumljivega poslovneža, preko reaktivirane upokojenke do bivšega direktorja čevljarskega podjetja in na koncu bivšega direktorja hortikulturnega podjetja. Slednji je še posebej problematičen, saj za seboj kamor koli gre pušča razdejanje. Če sem prav razumel iz medijev, je pustil minus za sabo že v Semenarni d.d. Še večjega pa - kako bizarno saj recimo v Nemčiji bivši direktor hortikulturnega podjetja sploh ne bi mogel postati direktor univerzitetne bolnišnice - v UKC Ljubljana. Samo v enem letu je poglobil minus ustanove, ni znižal cene nobenega zdravila, pripomočka, naprave, potrošnega materiala ali storitve, propadle so mu tri medicinske stroke (otroška kardiologija, otroška srčna kirurgija in pediatrična intenziva) na nacionalnem nivoju, po nepotrebnem umirali otroci ter uspel je uničiti poskus reševanja problema otroške kardiologije, neslavno propadlega NIOSB. Za nagrado, kar je možno samo pri nas, je potem lahko pobegnil na Ministrstvo za »zdrave«. Zdaj pa ga, kot se govori, že spet po manj kot enem letu, srbi stolček na Petrolu. Je od takega človeka pričakovati rešitve v zdravstvu? Kako naj nekdo vodi tako ustanovo kot je UKC Ljubljana ali Ministrstvo za »zdrave« in izvaja revolucionarne poteze in vizionarske ukrepe (kar je edino, kar lahko oboje reši iz trenutne agonije in stanja zavoženosti), če je tam manj kot po eno leto?

 

ARrevija: Koliko k temu stanju pri nas in razliki, ki je npr. v Angliji, pripomore tudi to, da so naši zdravniki pripravljeni oportunistično sodelovati v tem sistemskem ropanju s strani "zdravniško-dobaviteljske mafije", kakor jim sami pravite?

Odločilno. Je pa treba vedeti, da pri tem aktivno sodeluje manjšina zdravnikov. Večina je poštenih, kot sicer velja v splošni populaciji. Nekaj pa tudi samo ni pripuščenih, ker jih tisti, ki so že pri koritu, na poti do korita ovirajo. Kolege, ki pri organiziranem kriminalu aktivno sodelujejo s prirejanjem javnih razpisov za znane dobavitelje in znane cene oz. kriminalce v belem, je skozi 30-letno izpopolnjevanje plenilskega sistema na vodilna mesta naplavila negativna selekcija. Velikokrat se zgodi, da so to recimo ljudje, ki jih, sicer v univerzitetni ustanovi, stroka, znanost in raziskovanje sploh ne zanimajo. Kar ima lahko katastrofalne posledice kot se je recimo zgodilo v primeru intervencijske kardiologije. Zamujeno je bilo najbolj zanimivo obdobje razvoja te stroke. Taki psihopatski posamezniki ovirajo okrog sebe vse, ki bi jim s strokovnimi dosežki utegnili priti preblizu in bi imeli znotraj normalne univerzitetne bolnišnice zaradi objektivnih dosežkov in rezultatov absolutno prednost zasedati vodilna mesta. Ovirajo pa jih ne zaradi zavisti do njihovih strokovnih dosežkov. Morda so zaradi tega lahko zakompleksani, a na koncu dneva jim to ni mar. Ščitijo finančne tokove, ki bi jih lahko oni drugi, ki bi jih zanimala stroka, presekali. Skrbi njih same, kakor tudi dobavitelje, ki v bistvu v našem zavoženem zdravstvu vodje oddelkov in dejavnosti pogosto postavljajo in odstavljajo. Se je pa treba na tem mestu zavedati še nečesa.

To pa leti tudi na vse ostale, v principu poštene zdravnike.

Ker se tem izprijenim praksam ne uprejo, so cene zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev nekajkrat višje, kot bi lahko bile. Z uporabo le teh za zdravljenje bolnikov hote ali nehote omogočajo in perpetuirajo organiziran kriminal in korupcijo v zdravstvu. Temu se bodo enkrat morali upreti, ker v bistvu z neukrepanjem pri kriminalu, žal, hočejo, nočejo, sodelujejo in ga omogočajo.

 

ARrevija: Kakšen je odnos med zdravnikom in pacienti v tujini? Je kakšna bistvena sistemska razlika, ki sistemsko ureja, da se zmanjša število morebitnih napak zdravnikov?

V normalnih državah in normalnih zdravstvenih sistemih zdravnik že zdavnaj ni več bog, ampak je obratno - bolnik je bog.

Po eni strani imajo v bolnišnicah pisarne, kamor se lahko pridejo bolniki pritožiti čez zdravnike, medicinske sestre ali drugo osebje oz. kvaliteto usluge (lahko jih tudi pohvalijo) in če je teh pritožb preveč, sledijo ukrepi. Žal se je sistem nekoliko izrodil in se včasih medsebojno obtožujejo tudi zaposleni, kar ima lahko včasih tudi hude posledice. Je pa to prva linija obrambe. Nadalje se lahko bolniki pritožijo recimo na zdravniško zbornico. Ki je tudi v tujini cehovska organizacija in načeloma najprej ščiti člane ceha.

Vendar, če je pritožb ponovno preveč, lahko ukrepajo. Sicer pa tudi oni poznajo redna izpopolnjevanja in izobraževanja ter strokovna srečanja, ki se jih radi udeležujejo, da vzdržujejo kondicijo. Bistvena razlika je tudi v tem, da so v tujini bolniki veliko bolj razgledani in se pred obiskom zdravnika o svoji bolezni natančno pozanimajo iz literature ali interneta. Ob obisku navadno bolnika spremlja tudi najmanj eden svojec ali prijatelj, kar je pri nas bolj redkost kot pravilo. Med obiskom, recimo v ambulanti, so bolniki in svojci zelo aktivni in sprašujejo vprašanja dokler jim jih ne zmanjka. Bolniki imajo velikokrat tudi zasebno telefonsko številko zdravnika. Te ne izkoriščajo, zasebnost spoštujejo. Če pa potrebujejo nasvet, zdravnik ne komplicira in nasvet dobijo tudi v zdravnikovem prostem času. Odnos ni bog-plebejec ampak sta zdravnik in bolnik partnerja.

 

ARrevija: Kaj mislite, kako bi se dalo v Sloveniji izboljšati sistem in kateri koraki bi bili nujni, da bi se lahko šlo v tej smeri?

Slovensko zdravstvo ima nekaj problemov, ki pa so vsi podrejeni glavnima: organiziranemu kriminalu in sistemski korupciji, ki sta zaščitena s strani države in s pomočjo kontroliranega nedelovanja ali pa neustreznega delovanja ključnih državnih institucij, kot sem opisal že v prvem odgovoru. Zatorej bi bil prvi ukrep ukinitev organiziranega kriminala in sistemske korupcije ter odkrivanje in pregon storilcev, ki bi jih morali v skladu z zakonodajo poslati na prestajanje kazni na Dob. Bojim se, da bi sicer zaradi obsega tega tranzicijskega fenomena morali na Dobu najprej zgraditi konkreten prizidek. Na ta način bi prišlo do treh precedenčnih in pomembnih fenomenov: iztrebljenja plenilcev, privarčevanja najmanj 400 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja letno ter obrata vrednot in selekcije. Če gremo po vrsti.

Kjer ni plena, ni plenilcev. Ne samo, da bi trenutni kriminalci v belem sedeli tam kjer jim je mesto. Novim generacijam morebitnih plenilcev kaj podobnega nikoli več ne bi prišlo na misel. Privarčevanih najmanj 400 milijonov evrov letno, kolikor se jih pokrade skozi ta masovni rop značilen za obdobje tranzicijske medicine skozi prirejene javne razpise za umetno vzdrževanje previsokih cen zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev, bi vrnili nazaj v zdravstvo: obnova zdravstvenih ustanov, modernizacija naprav in opreme, boljše plače zaposlenih ter raziskave in razvoj. Tako bi ljudje dobili ne samo tisto kar si zaslužijo, pač pa tisto, kar iz svojega dela in davkov plačujejo. In to niso jadrnice in motorni čolni zdravniško-dobaviteljske mafije v jadranskih marinah, zlate palice pod posteljami oz. kupčki denarja na švicarskih računih. Ker kar naenkrat ne bi bilo več plena, bi se zanimanje plenilcev preusmerilo v kaj drugega. In ker v zdravstvenih ustanovah ne bi ostalo kaj dosti več drugega kot stroka, bi prišlo samodejno in v kratkem času do ponovnega obrata vrednot: vrednota bi ponovno postala stroka. S tem pa bi se vzpostavila pozitivna selekcija, ki bi na vodstvena mesta naplavljala ljudi z objektivnimi strokovnimi dosežki, z mednarodno prepoznavnostjo in povezavami, elementarnim poštenjem in hrbtenico. Časi kriminalcev v belem in stolčkofilnih strunarjev, zbiralcev nazivov, medalj in našitkov bi bili mimo. In v cca 10 letih bi slovensko zdravstvo bilo postavljeno na zemljevid Evrope in sveta kamor sodi.

Ali drugače povedano: resetirati je potrebno večino trenutne vodstveno hrbtenice slovenskih zdravstvenih ustanov in na vodilna mesta postaviti mlajše, ki imajo svetovni nazor usmerjen zahodno in severno od Karavank in ne toliko južno od Kolpe. Za dolgoročno uspešnost in takojšnjo in eksponentno rast slovenskih mednarodnih strokovnih uspehov pa bi morali nemudoma narediti še nekaj: specializanti vseh medicinskih strok bi morali v okviru kroženja in izobraževanja obvezno za najmanj eno leto na kroženje v eno od priznanih evropskih ali ameriških bolnišnic, od koder bi se vrnili s svežim znanjem, izkušnjami, raziskovalnimi projekti, članki in novimi človeškimi in strokovnimi povezavami. To bi slovensko zdravstvo v eni sami generaciji, torej manj kot 10 letih, izločilo iz trenutnega mehurčka samozadostnosti in postavilo na zemljevid Evrope in sveta.

 

ARrevija: Glede na povezave med mafijskimi posli, vrhom države (o tem vsem ste že govorili), ali mislite, da je sploh realno možna dejanska sprememba na bolje v Sloveniji oziroma, da se določene izkušnje iz tujine prinesejo v naš sistem?

Seveda, vse se da, če se hoče. Če bi trenutni minister za zdrave Aleš Šabeder deloval v duhu dobrega gospodarja, za davkoplačevalke in davkoplačevalce in njihov denar ter bi bil bolnik na prvem mestu, bi nemudoma spisal interventni zakon, ki bi zahteval takojšnjo revizijo vseh javnih razpisov in pogodb ter znižanje cen vseh zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev na nivo referenčnih cen v Nemčiji ali Skandinaviji. S tem bi privarčeval letno po moji oceni najmanj 400 milijonov vaših evrov, ki bi jih vrnil v zdravstvo: obnova zdravstvenih ustanov, modernizacija opreme, boljše plače zaposlenih, raziskave in razvoj. Sedaj gredo namreč v centimetre jadrnic in motornih čolnov zdravniško-dobaviteljske mafije, zlate palice in na švicarske račune.

Ste res, spoštovane sodržavljanke in sodržavljani, prepričani, da zato hodite v službo in plačujete ene največjih davkov na svetu, da si nekaj posameznikov, članov zdravniško-dobaviteljske mafije ter paradržava, privoščijo megalomanski luksuz, medtem ko vi komaj skrpate mesec z mesecem

Ali pa bi se vaš denar, namenjen zdravstvu moral vračati v zdravstveni sistem, da ga boste v obliki modernega zdravstva lahko koristili, ko ga boste potrebovali? Odgovorite si sami. In ne glede na dejstvo, da večina dosedanjih ministrov za »zdrave« izhaja iz frakcij bivše Komunistične partije Slovenije ali vsakokratnih novih balončkov, ki vam jih lutkarji iz paradržavnega grmovja napihnejo vsakič pred novimi volitvami v obliki vsakokrat novih list, novih obrazov, kot vsiljeno demokratično ponudbo v okviru lutkovne predstave iluzorne demokracije, zdravstvo nima politične barve. Ker zdravje nima politične barve. Ko zbolimo, bolezen ne vpraša po politični pripadnosti. Zdravstvo potrebujemo vsaj dvakrat vsi. Nekateri pa še vmes. Zato bi bilo v interesu vseh, da bi zdravstvo bil perfekten podsistem države. Žal več kot načelnega interesa ne zaznam. Sicer si ne znam razlagati apatije ljudi ob že povsem znanem in transparentnem dejstvu, da je zdravstvo prežeto z s strani države zaščitenim organiziranim kriminalom in korupcijo. Pri čemer institucije, ki jih plačujete, da bi to preprečevale, ne naredijo nič. Vaju gledam, SDT in NPU.

Da, najprej boste morali volilke in volilci od svojih strank zahtevati, da o zdravstvu ne govorijo samo v všečnih tonih pred vsakokratnimi volitvami. Od politikov boste morali po 30 letih zahtevati konkretne in korenite spremembe. Sicer boste žal še naprej umirali v vedno daljših in daljših čakalnih vrstah.

 

ARrevija: Sami ste sodelovali pri komisiji, ki je razkrivala te anomalije, ponudili ste se tudi (2018), da postanete vodja nabavne službe in s tem znižate cene, a so vas zavrnili. Koliko je še podobnih strokovnjakov in sodelavcev UKC, ki so pripravljeni stopiti v neko "koalicijo" proti temu, da se tako grozljivo razkraja in ropa celoten zdravstveni sistem? Bi k temu pristopili tudi zdravniki drugih, manjših enot po Sloveniji?

Vesel sem bil, ko me je  gospa Jelka Godec spomladi 2016 kontaktirala in povabila, če bi ji pomagal pri strokovnih vprašanjih glede žilnih opornic. To je bilo logično nadaljevanje prizadevanj, ki sva jih za optimizacijo stroškov v UKC Ljubljana začela že konec leta 2012 s prof. dr. Markom Nočem. Kot je znano sva uspela cene žilnih opornic znižati skoraj na takratni nivo cen v Nemčiji, kar je pomenilo samo na področju tega sklopa nabav (od sicer 20.000 različnih artiklov kolikor jih redno nabavlja UKC Ljubljana) privarčevanje v znesku 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov in to samo v UKC Ljubljana. Če pogledamo še druge bolnišnice, če bi se takrat v istem času pridružile znižanju, pa se niso, z izgovorom, da o znižanju nič niso vedele (čeprav je bilo vse že v medijih in so od UKC Ljubljana oddaljene največ uro vožnje), bi privarčevali na nivoju države vsako leto 3,5 milijona evrov. 

Spomladi 2018 sem v medijih zasledil razpis za pomočnika generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavno področje. Ker takrat že dolgo nisem bil več naiven in sem vedel, da namen generalnih direktorjev in nabavne službe ni delovati v duhu dobrega gospodarja in  davkoplačevalskega denarja, ki jim je zaupan, ni namen varčevati, pač pa ga zapraviti v okviru dobro organiziranega kriminala, ki poteka pod krinko univerzitetne medicine, sem se prijavil predvsem z namenom, da to pokažem in dokažem tudi javnosti. Pričakoval sem, da ne bom izbran. Takrat sem tudi javno napisal kaj bi naredil, če bi bil izbran in za kaj bi porabil privarčevani denar.

Spomladanski razpis je čudežno izginil.

Nisem dobil nobenega obvestila. So ga pa avgusta ponovili. Nanj me je opozorila gospa na tviterju. Zato sem se seveda prijavil ponovo. Ponovno z enakim namenom, da dokažem, da namen Aleša Šabedra ni bil delovati v duhu dobrega gospodarja. Kar lahko vidite še danes. Do danes ni niti kot generalni direktor UKC Ljubljana, niti kot minister za zdrave, znižal na podoben in drastičen način cene nobenemu zdravilu, pripomočku, napravi, potrošnemu materialu in storitvi od 20.000 kolikor jih UKC Ljubljana redno nabavlja. Ker jih ne sme. Ker bi sicer padel v nemilost svojih gospodarjev iz paradržave in odpadel kot gumb na spodnjicah. Po vodi bi mu splavale njegove ambicije o vodilnih stolčkih v drugih državnih podjetjih pod kontrolo paradržave, kot je denimo Petrol, kamor ga, če gre verjeti ulici, trenutno vleče. Na tem primeru lahko tudi zelo plastično opazujemo psihopatijo moderne Slovenije, ko mora bolestni ambicioznež oddelati tlako za gospodarje iz paradržave na slabo plačanih stolčkih kot sta generalni direktor UKC Ljubljana ali stolček ministra za »zdrave«, da po oddelani tlaki in ščitenju organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu kasneje napreduje na dobro plačano vodilno mesto v profitabilni firmi v delni lasti države in absolutni oblasti paradržave. Zakaj pravim psihopatsko? Ker gre napredek enega (po povsem nenaravni in nepošteno prisluženi poti) na račun več sto milijonske rabote na letnem nivoju, na račun daljšanja čakalnih vrst, umiranja ljudi in uničevanja medicinskih strok. Ali drugače: dotični gospod pušča za sabo armagedon, kamor pride, da bo za lastno rit prislužil bolje plačano državno službo na račun vseh ostalih, ki to šarado plačujete in nič ne rečete.

Rad verjamem, da je v zdravstvu večina zaposlenih poštenih in da pri masovnem ropu davkoplačevalskega denarja sodeluje le peščica. Iz tega nadalje rad verjamem, da se večina kolegov in drugih zaposlenih intimno strinja s tem kar sva naredila s prof. dr. Markom Nočem oz. kar še naprej delava, piševa, si prizdevava tako in drugače. Upam, da se ne motim. Ker če se, potem je situacija še bolj grozljiva.

Vendar pa morate vedeti, da v slovenskem zdravstvu velja in deluje tihi teror. Od nekaj tisoč zdravnikov, torej visoko izobraženih intelektualcev, se nas javno oglaša manj kot deset. Kaj vam to pove?

Da drugi ne vedo kaj se dogaja? Da ne berejo kaj pišemo in govorimo? Iz redkih osebnih stikov, ki jih imam z nekaj kolegi, ko pridem v Slovenijo vam lahko potrdim, da vsi vse berejo in zelo dobro vse vedo. Samo si ne upajo. Večina je vendarle tako ali drugače vezana na Slovenijo in ne bo odšla. In žalostna realnost je ta, da se izobraženci ne upajo javno izpostaviti ali za nekaj postaviti, ker bi tako utrpeli najmanj strokovno škodo v službi. Naslednji dan. Zato pravim, da smo kot družba in država še zelo retardirani in še zelo zataknjeni v 20. stoletju. In tukaj ne vidim možnosti hitrega napredka.

 

ARrevija: Ali se morda vidite v prihodnosti v kakšni od politično-strokovnih funkcij, če bi prišlo do tega, da bi vas povabila kakšna vlada, ki bi imela resen namen reformirati zdravstveni sistem?

Večkrat sem že dejal, da to kar počnem počnem zato ker se mi zdi tako prav, ne ker bi si nabiral politične točke. Ne bom se včlanil v nobeno stranko in ne bom stopil v politiko. Jasno pa je, da nisem vse te energije vlagal zaman in je ne bom vrgel stran. Pravzaprav, sem se šele dobro ogrel. To pomeni, da sem pripravljen sodelovati v prihodnosti s komer koli, ki bo imel resne namene kaj spremeniti. Če ne bom začutil, da ima resne namene ali bom videl, da je šlo le za nakladanje, bom nadaljeval svojo pot in sodelovanje ne bo možno.

 

ARrevija: Kako se počuti človek, ko takorekoč mora oditi v tujino, če želi nadaljevati strokovno delo in se izpopolnjevati na svojem področju?

Ni problem, da gre človek v tujino po novo znanje in nove izkušnje. To bi moralo biti, kot sem že prej omenil, celo obvezno. Problem nastane, ko imaš doma vse na dosegu roke, pa je žal pod kontrolo psihopatskega predstojnika, ki meče vsem kolegom, ne glede na starost ali status, vsakodnevno pod noge polena. Tovornjake polen. Iz dveh razlogov: prvič, ker na ta način vzdržuje nadzor nad neakademskim delom stroke, če me razumete, in drugič, ker je sam zaradi lastnih dosežkov zakompleksan do te mere, da mora ovirati druge, sicer bi se mu prehitro prebližali in ga seveda že zdavnaj povozili in prehiteli. Ima nekakšno neskončno luknjo v sebi, ki je ne more zapolniti ne glede to koliko škode povzroča ljudem in stroki okrog sebe. Sam pa iz sebe iz leta v leto ne naredi nič. Sam v sebi tone globlje in globlje in se tega zaveda. Ali je to osamljen primer? Ne. Predvsem ne v UKC Ljubljana in slovenskem zdravstvu, niti v tujini. Bistvena razlika pa je, da imajo v tujini univerzitetne bolnišnice varovalne mehanizme, da se takšna psihopatija ne more razviti, kaj šele prenašati iz generacije v generacijo. Žal v našem primeru formalno predpostavljeni niso imeli prave moči, niti hrbtenice, da bi to psihopatijo ustavili.

 

ARrevija: Ali menite, da je prof. dr. M. Noču namenoma bilo prekinjeno (odvzeto) financiranje njegove raziskovalne dejavnosti ali res gre za realne napake, ki jih je naredil pri oddaji njegovih projektov na ARRS?

Prijave prof. dr. Noča nisem videl in kolikor sva se pogovarjala ni bilo nekih napak ali pa vsaj ne pomembnih oz. usodnih napak. Če ponovno primerjamo s tujino: če v prijavi raziskovalec, ki se na razpise prijavlja že več kot 20 let in konsistentno vodi in razvija svoje raziskovalno področje ter ima iz tega naslova strokovne objave v tujih, uglednih, strokovnih revijah (več kot 100) in je reden predavatelj na najpomembnejših mednarodnih srečanjih iz svojega področja ter z vsemi temi rezultati postane član slovenske in evropske akademije znanosti in dobi državno odlikovanje za znanstvene dosežke, potem je normalno, da v primeru nepravilnosti v prijavi za nadaljevanje dvajset in več let trajajočega programa komisija takega znanstvenika pozove k dopolnitvi vloge ali popravkom.

Ker je v normalnih državah namen vključiti najboljše in ne izključiti najboljše.

Kar se mene tiče v primeru prof. dr. Marka Noča ni glede odvzema sredstev nobenega dvoma. Gre za kazen režima za vse kar je dobrega naredil na področju znižanja cen žilnih opornic in privarčevanja 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov v UKC Ljubljana. Podobno kot pri meni: korifeje in zdravniško-dobaviteljska mafija, ki sva jim s tem presekala finančni tok, so za talca vzeli UKC Ljubljana kot ustanovo in davkoplačevalski denar, in me tožijo zaradi domnevne razžalitve za 100.000 evrov.

Gre za precej absurdno situacijo. Če tudi to primerjamo s tujino: če bi v normalni državi in normalni bolnišnici, ki ni ugrabljena in zlorabljena za neke druge, zle namene, dva zdravnika, katerih delo niti ni skrbeti za cene medicinskega materiala, pač pa zdravljenje bolnih, znižala cene na enem samem sklopu medicinskega materiala na svojem področju, kot so npr. žilne opornice, in tako optimizirala poslovanje ustanove na letnem nivoju za neverjetnih 2,5 milijona evrov javnih sredstev, bi bolnišnica najverjetneje rekla vsaj hvala, ju nagradila z napredovanjem in verjetno, vsaj v Ameriki, tudi z materialno nagrado v obliki določenega odstotka od privarčevanega denarja. Hkrati bi najverjetneje tudi prosila, da podobno optimizacijo pomagata naredita tudi na drugih področjih. Od vsega naštetega seveda nisva bila deležna niti prvega, torej hvala.

Oba so naju še bolj ovirali, prof. dr. Noču odvzeli raziskovalna sredstva, mene pa tožijo za 100.000 evrov. Iz tega lahko ponovno zelo plastično vidite, da namen v UKC Ljubljana in širše v zdravstvu ni poslovanje v duhu dobrega gospodarja. In da ustanove ne vodijo formalno predpostavljeni, pač pa zdravniško-dobaviteljska mafija. Če presekaš finančni tok (čemur normalni sicer rečemo privarčevanje davkoplačevalskih sredstev), si kaznovan. To je trenutno stanje duha v naši največji univerzitetni bolnišnici, državi in politiki, ki to ščiti.

 ARrevija: spoštovani gospod Mrevlje, najlepše se vam zahvaljujemo za ta intervju, ki v drobovje kaže na stanje našega zdravstva in tudi precej jasno izpostavi možne korekcije ter rešitve. 

 

Dr. Mrevljeta lahko spremljate na tej povezavi: https://twitter.com/mrevlje  

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 27. Mar 2021 at 20:52

431 ogledov

Kako postaneš fašist (ja, seveda se šalim. Šalim se, šalim! A lahko razumeš, da se šalim??)
(pazite, prosim, v tekstu je nekaj sarkastičnih opombic, da ne boste mislili, da vse mislim smrtno resno. Šalim se. Ja, saj razumete. To je takrat, ko ne misliš to, kar rečeš in računaš na to, da bodo ta miselni obrat sogovorci prepoznali.) Ker je prišlo do tako hudega viharja v kozarcu vode, bi tudi sam rad zavaroval svojo papirno barčico, da ne bi potonila na dno vseh lončkov, ki so jih pristavili različni ljudje in mediji v aferi »Fašistični medij NTA«. Najprej bi rad omenil, da sem bil že takoj pri prvem ogledu videa povsem prepričan, da je šlo za sarkazem. Prepričan sem bil tudi zato, ker se Aleš večkrat pošali glede svojega »statusa« v očeh levičarskih progresivnih borcev za socialno pravičnost. In skoraj vedno se pošali podobno sarkastično. In skoraj vedno se najde kdo, ki tega sarkazma ne razume in mu moramo drugi pojasnjevati, da je to le sarkazem. Torej on se pošali!!, bom še enkrat napisal POŠALI !, da je NTA fašistični medij. In ob tem naj dodatno poudarim, da kar nisem mogel verjet, da je ta del nekdo interpretiral na način, da gre za resno predstavitev. In še bolj sem bil šokiran, ko je to interpretiral Aljuš Pertinač na tak način. Zato sem šel gledat video še nekajkrat. Nekajkrat sem si prevrtel ta del in vsakič sem to dojel kot sarkastično opombo. Kajti zavedati se je treba, da so takoj, ko se je pojavila Nacionalna tiskovna agencija,  iz ne-desne strani na Twitterju, FBju in po nekaterih medijih planili po njej (tudi) z besedami, da gre za »fašistični, rasistični, naci« medij, ki da je last »fašistične« stranke SDS ipd. Ne samo to. Že v nekaj dnevih od rojstva tega medija je prišlo tudi do uspešnega kibernetskega napada na ta medij. (Ja, radovednim se poraja vprašanje KDO bi jih napadal? Zakaj? S tem napadom so onemogočili normalno delo NTA za nekaj dni in v tem času tako rekoč povsem cenzurirali vso vsebino NTA. Seveda smo s tem tudi naročniki, ki smo podprli ta novi medij, bili ob vsebino.) In glede Stefana Molyneuxa je dejstvo, da so ga čisto neopravičeno stigmatizirali, da gre za rasista, belega supremacista in podobno. Priporočam ogled njegovih videov in njegovih intervjujev. Aja, ups, ne morete več normalno gledati teh videov. Ker so jih preprosto ukinili. Cenzura pač… No, nekaj jih je še vseeno. Tukaj en pogovor z enim Judom: link. Prepričan rasist Molyneux se kar pogovarja z Judom, hm. (Za vsak slučaj- tole je bil sarkazem). Prepričajte se sami. Pogovarja se z znanstveniki, citira znanstvena dognanja. Ljudem pove, da on ni strokovnjak za to, in da se je zato bolje zanesti na strokovnjake, znanstvenike. In si ustvarjati mnenje glede različnih kontroverznih vprašanj na podlagi dejstev. In tudi Stefana so iste skupine »bojevnikov za socialno pravičnost« (SJW- social justice wariors) stigmatizirale za fašista. Torej je bila sarkastična napoved Aleša Ernecla povsem upravičena in celo logična.   Ampak kaj ima to opraviti z mano?? Mene je Aleš poklical kak mesec pred vzpostavitvijo platforme NTA. Vprašal me je, če bi kdaj občasno napisal kaj.. npr. kakšno kolumno ali kaj takega. Ja, seveda, sem rekel. In potem sem videl, da me je dal v kolofon med sodelavce. Kot podobni mediji dajejo v kolofon ljudi, ki se sicer ne ukvarjajo z medijem samim, pišejo pa zanje kakšne vsebine, po navadi kolumne. In ker ga poznam vem, da je vse,  kar dela v kontekstu svojih zapisanih misli in pogovorov daleč od tega, da bi bilo to na kakršen koli način povezano s fašizmom. Tudi sam sem pisal o napačni rabi imena »fašizem«. Tukaj npr.: link. In kako pride zdaj do takega viharja, da imamo v Sloveniji »fašističen« medij? Zelo preprosta, udbaškim ali stasijevim podobna naloga. Če ste starejši od 50 in vaši sorodniki niso bili nikoli v KPJ, potem veste, o čem govorim. Ali pa, če ste gledali kdaj film »Življenje drugih« o vzhodnonemškem primeru nekega para, boste ravno tako lahko razumeli, o čem govorim.   1. nekomu rečejo, da ob prvi manjši napakici zažene vik in krik. Oziroma ukrepa. 2. Nekdo je zagnal vik in krik ob sarkastični opombi, da gre za »fašističen medij«. To izjavo so potem vzeli iz konteksta malo daljšega uvoda. Na koncu tega daljšega uvoda predstavitve Stefana Molyneuxa Aleš reče: »I'm joking«, toliko v vednost (prevod: »šalim se«. Torej je Aleš dobesedno povedal, da se šali). 2. Takoj, ko nekdo objavi, da je sam urednik »priznal«, da vodi »fašističen medij«, se najprej odločijo za odpoved sodelovanja na kar najbolj glasen način tisti sayanimi, ki so to »spremljali« od blizu. (Se kdo spomni, kako so spremljali ljudi včasih? Kako je ob Kocbeku do konca življenja bilo nekaj njegovih »prijateljev«, ki so ga »spremljali«, in ki so veselo pisali poročila in ga, ko je bilo treba, tudi ovajali, se o njem lagali in podobno… Zelo preprosta naloga, v resnici… samo čakaš na primeren trenutek). Poglejmo, kdo je bil tukaj najbolj hiter. Pertinač. Aljuš. Nekdanji član SD (prebarvani komunisti) in ta isti človek, ki se je podpisal takoj, ko je bil Bernard Brščič ovaden zaradi domnevnega zanikovanja okrogle zemlje pod pismo, ki so ga podpisali tudi drugi »strokovnjaki«, člani stalne delegacije Slovenije za kolaboracijo pri Združenju za mednarodni spomin na holokavst. (https://holocaustremembrance.com/sites/default/files/ihra_-_slovenia_statement.pdf). Aljuš kot en od teh, ki zatoži Bernarda Brščiča. No, sum glede Bernarda Brščiča je bil v tem lovu na čarovnice ovržen. Takoj za Aljušem je hitro pristavil svoj lonček Boštjan M. Turk. Izobraženec, predavatelj, ki tvorno sodeluje in od blizu spremlja (spremlja?) tudi izjemnega misleca Toma Sunića. Kdor ve, kaj dela Sunić, verjetno tudi zna potegnit paralele in videt analogije… Tudi dr. Boštjan M. Turk domnevno ni razumel tega, da gre za sarkazem in nekako je preslišal tisti del na koncu (I'm joking)… Nakar so se ustrašili najbolj neustrašni desni sodelavci NTA. In hitro, da ne bi prišlo do kakšnih neželenih posledic v času, ko JJ hiti podpirati »sestrski Likud« na volitvah v Izraelu in se pripravlja na predsedovanje Slovenije EU, odpovedo sodelovanje z NTA tudi Vinko Gorenak, Edvard Kadić in Alojz Kovšca. OK, Kovšca je Aleša vsaj poklical, razložil razloge in to posebej razložil v dodatnem besedilu (mislim, da na svojem fb profilu)… Kajti zdaj je že povsem jasno, da je laž resnica postala… ker so povsod že to objavili. In ker so povsod objavili, potem je seveda res. To, kar so povsod objavili. Ko je pač povsod v velikih medijih objavljeno, je res. In ljudje verjamejo in zato, ker je to kar naenkrat res, vsi tisti, ki so s to »lažnico« pošpricani, hitro bežijo, saj jih ljudje imajo za fašiste. A si ti res fašist, te vprašajo? Mene so. In ljudje se distancirajo… tudi v strahu, da ne bi bili prepozni in bi bili potem na črni listi pri Kučanu ali Golubiču ali pri kakšni gospodinji, ker ona še najbolj in še predobro pozna zgodovino, saj se je učila o bitkah iz partizanskih in tudi iz holivudskih filmov. (Sem že povedal, da medtem JJ pošlje podporo Likudu, njihovi sestrski stranki, ki jo vodi Netanjahu, v Izraelu?  Saj veste, to je tisti Izrael, kamor je pred kratkim NPU poslal telefon podpredsednika Vlade Republike Slovenije, ki so mu ga zaplenili. In sicer so telefon poslali na odklepanje. Ker pri nas ga, tako zgleda, ne more odkleniti nihče, čeprav je podpredsednik Počivalšek rekel, da jim ga lahko on sam odklene, ker je lastnik in pozna geslo. In bi z veseljem to naredil zastonj za NPU.) Tako se dogaja politična realnost po Evropi, po zahodu. A ste vedeli, da na tedenski bazi Janeza Janšo obtožujejo fašizma, nacizma, rasizma in drugih podobnih kolov, s katerimi tolčejo tiste Slovence, ki niso pridni in ne ubogajo čisto vseh navodil glede migracij, marakešev in glede tega, kdaj bo treba nek narod dokončno izbrisat in napraviti življenjski prostor za kogarkoli, da le ni pripadnik avtohtonega evropskega naroda? Mali narodi so »ful« pripravni za tak eksperiment. Ker so mali in lahko hitro izginejo in nihče od velikih se ne sekira. Nekaj o eksperimentu je enkrat govoril en Harvardski insajder tukaj: Kliknite sem in se prepričajte, kakšni poskusni zajčki smo v EU . Ampak ok, grem malo nazaj. Res je, JJ verjetno res ni zase nikoli v sarkazmu rekel: ja, seveda, fašist sem. Ampak levičarji kljub temu zagotovo in stoodstotno »vedo«, da je fašist… Lepili so celo nalepke na različne trgovine, salone in inštitucije, kjer izrecno piše, da je članom SDS prepovedan vstop. Seveda, če so pa fašisti. (Tukaj opozarjam, da je bil to sarkastični stavek, ker se utegne kdo takoj strinjat z mano in me proglasit za pokončnega podpornika borčevske organizacije…) In ko sem pisal ta tekst, ki ga berete, sem šel pogledat še to, kaj o NTA piše Wikipedija. Enako kot mediji. Brez vsake distance, direktno. Tam brez vsake trohice dvoma piše, da je Stefan Molyneux beli supermacist (očitno pisci teh vrstic niso gledali, kaj šele razumeli nobenega njegovega videa. Opišejo ga, kot bi šlo za nekega idiota s pobrito betico, ki bi se drl na ulici po tekmi, da so belci nadrasa in je treba vse druge pobit…) Za NTA piše, da jo vodi Aleš Ernecl, za katerega mediji pišejo, da je član SDS. In ko sem prvič bral, je pisalo le to, da je član SDS.  Skratka, vidim kup tendencioznih poenostavitev, mnoge mejijo na laži, se prijavim na Wikipedijo in začnem popravljat te laži na tem članku v Wikipediji, najbolj odprti in superduper najbolj nadsvetovno naddemokratični enciklopediji v vesolju. Čez nekaj ur so moji mali popravki bili izbrisani in vrnjeni na prejšnje stanje, čeprav sem samo nekaj besed opremil z »domnevno« ali »sarkastično« in dodal eno kratko pojasnilo. Res kratko… Eno poved. In spet se lahko vrnemo na tisto prvo vprašanje čisto zgoraj: kdo?? Kdo je ta človek, ki vsakih nekaj ur pogleda, kaj se je spremenilo na opisu NTA na Wikipediji in to potem preveri ter »popravi«? Tako, da popravi nazaj v prejšnje stanje in poleg napiše, da bo treba premislit o tem, da bi omejili dostop… Pri tej "ful" demokratični enciklopediji. Bi malo omejili dostop zame, da ne bi jaz pisal? Pokličem Aleša Ernecla in mu povem za to. In ker je zelo hiter pri pisanju, je to opisal tukaj Link na NTA (morda se boste morali naročiti) Pogledam zgodovino popravkov. Ker je vse zabeleženo v tej Wikipediji. In vidim, da je več ljudi tukaj. Ampak en glavnih pri tem je nekdo, ki mu je ime »Hinko Gnito« (inkognito)… Se pravi nek tip, ki pod psevdonimom piše in šari po tej wikipedični strani, se postavlja za arbitra itd. Kdo takega človeka plačuje za to, da visi na wikipediji in popravlja stvari na način, da NE ustrezajo dejanskemu stanju?? In zdaj še zaključek Bom zelo na hitro, ker itak že pišem daljši tekst, v katerem se bom skušal spovedati (zopet to govorim sarkastično). Namreč o tem, da če se zavzameš za slovenstvo in za rod, si vse, le človek ne. Takoj te obsodijo rasizma, fašizma, nacionalizma, zmerjajo te s »slovencljem«, stigmatizirajo te tisti, ki se še sekundo prej najbolj zgražajo nad tem, da se nekoga stigmatizira itd itd itd.. In zato človek, ki se zavzame za slovenstvo, nujno mora ves čas pisat neke vrste spovedi. Ker drugače se ga znanci, sorodniki, prijatelji in (iz posebnih, evolucijskih vzrokov) predvsem ves ženski rod takoj odpove. Četudi cenijo npr. Prešerna, Cankarja ali koga, ki se je ravno tako zavzemal za slovenstvo. Ampak… seveda se ne morejo družiti s fašistom, rasistom, nacionalistom, ki je vse to predvsem zaradi tega, ker ima bogsigavedi kakšne osebne težave s samospoštovanjem in se zato spravlja na uboge črnce, južnjake, LGBTjevce, se vsaja nad komunisti, ki so edini bili zmožni premagat najbolj hudičevega izmed vseh zlobnih mitoloških bitij. Uganite sami, kdo je to. Ker, če bom zapisal, boste rekli:  »Še premalo smo vas«…  

Fri, 19. Mar 2021 at 18:38

762 ogledov

Če sem kot ponosni Slovenec za koga fašist, tudi prav!
Zdi se, da je prostor, ki gradi na narodu in določenih nacionalnih programih, v slovenski politiki že zaseden, a vendar se tudi zdi, da je slovenstvo kot pojem pomensko izpraznjeno. Globalizacija je dosegla svoje, v slovenskih pogojih se je pridružila tudi balkanizacija, ki je premaknila identifikacijska sidra Slovencev drugam. Morda sodobni razvoj človeka poteka na način, ki premika ta sidra iz rodovnega na druga področja, ki so za posameznika bolj temeljna od rodovne pripadnosti, torej iz biologije na vrednostno področje. In pri tem postajajo biološke dispozicije v zavesti modernega človeka manj pomembne oziroma jih nadomeščajo druge, bolj abstraktne, tudi moralne, etične. Tako se lahko vprašamo, ali je slovenstvo danes še temeljna identifikacija osebe, katere predniki so Slovenci oziroma ali je slovenstvo še neka posebna vrednota? Vsakdo se lahko pri sebi vpraša, kje na lestvici njegovih vrednot je to, da je Slovenec. Jaz osebno sem rodovniško Slovenka, spomin mojih prednikov (staršev, starih staršev, njihovih staršev itd) ni segal v nobeno drugo »izvorno« domovino, nihče se torej v družinski rodovni skupnosti ni spomnil, da bi davno nekoč nekdo »naš« prišel od nekje drugod. Zato lahko z gotovostjo rečem, da so, ko se je formirala slovenska nacionalna zavest v 19.stoletju, vsi moji predniki živeli na slovenskem nacionalnem ozemlju. Mislim, da je to tudi edini pravi mejnik v opredeljevanju, kdo je in kdo ni Slovenec. Ko smo Slovenci nastali, se »prebudili« kot narod, se identificirali s to skupnostjo zaradi skupnih navad, kulturnih običajev in, kljub narečnim posebnostim, bolj ali manj podobnega jezika ter se poimenovali za Slovence, so predniki nekaterih, ki danes živimo v Sloveniji, bili tukaj. Bili so prisotni v tistem zgodovinskem času in bili so vključeni v to skupnost ljudi. Zato smo nekateri Slovenci in drugi nekaj drugega. Novodobno marksistično omaloževanje slovenstva, češ da gre za »sociološki konstrukt« ne more izničiti rodovnika. Slovenec se rodiš, ne zato, ker si rojen na teritoriju Slovenije, ampak zato, ker si rojen slovenskim staršem, kjerkoli ti živijo.  Danes smo priča tudi nekakšnemu zapoznelemu poskusu narediti iz slovenstva vsevključujočo nacijo, kar je pri številčno majhnem narodu, kot smo Slovenci, svojevrstni politični debilizem. Nacija (angl. Nation) je širši pojem od naroda. Če je narodov temelj prav ROD (slovenščina je čudovito izjemna glede tega poimenovanja, saj izraža že s samo besedo narod prav njegovo bistvo, torej, rod, predniško linijo pripadnosti), je nacija vezana na pojem države, torej državljanstva. Iz zgodovine so znani nastanki velikih nacij, npr. ameriške nacije, francoske, tudi italijanske, ki so nastale znotraj meja držav, ne glede na etnično in narodno pripadnost državljanov. Pogosto se je vzporedno z nastankov nacije odvijala tudi jezikovna unifikacija, ki je potekala s prevzemom jezika večinskega naroda s strani manjših; veliko jezikov manjših narodov je v tem procesu izginilo. Nekaj podobnega je bila ideja Jugoslavije v času od njenega nastanka do druge svetovne vojne, ko se je sistematično delalo na unifikaciji jezika in naroda, vendar je bilo prav zaradi močne narodne zavesti Slovencev ta jugoslovenizacija takrat neuspešna. Poskusi unifikacije z večinskim jezikom je potekal tudi v »novi« Jugoslaviji. No, zdaj se ta proces jugoslovenizacije Slovencev dogaja kar znotraj Slovenije same. Priča smo paradoksu, ko se Slovenija, država, ki naj bi bila uresničitev tisočletnega sna Slovencev po samostojnosti, spreminja v državo, ki sistematično briše slovenstvo in slovensko nacionalno identiteto. V  vseh svojih operativnih politikah ta država,  uklanjajoč se diktatu globalističnih, posebej EU projektov, izvaja raznorodovanje, ki bo imelo veliko bolj tragične posledice od kakršnih koli poskusov raznorodovanja v preteklosti.  Slovenci postajamo v lastni državi drugorazredni državljani, in to tako drugorazredni, da se državi ne zdi vredno niti to, da nas prešteje, niti toliko nismo vredni, da bi vedeli, koliko nas sploh še je. V Sloveniji se vodijo socialne politike, ki zaradi kriterijev, ki jih postavljajo, favorizirajo priseljence, ne Slovencev. V Sloveniji so socialne transferji namenjeni nizko kvalificirani, uvoženi delovni sili. Slovenec do socialnih transferjev v svoji državi ne pride, njegovi otroci »presegajo cenzus«. Slovenec do državnega stanovanja ne pride, ta so namenjena »socialno ogroženim«, torej priseljeni nizko kvalificirani delovni sili in njihovim družinskih članom. Za Slovenca v tej državi ni zastonj nič! Zastonj privilegiji pripadajo tujcem.  Slovenec je v svoji domovini dober samo za trdo delo in plačevanje davkov, na katerih se bohoti predimezioniran državni aparat, ki, ne glede na  barvo vladajoče koalicije,  že desetletja ne služi več interesom slovenskega naroda. Nasprotno. Slovenska država postaja zgolj administrativna enota bruseljskega centra, ki niti ne skriva svojega prezira do »narodov«, saj pojma »narod« v svojih dokumentih niti ne več uporablja; EU dokumenti, s tem pa tudi njihovi slovenski prevodi, uporabljajo striktno pojem »družba«; tako tudi v Sloveniji ne bomo več našli uradnih dokumentov, kjer bi se uporabljal termin »slovenski narod«; govori se zgolj o »slovenski družbi«. To je globalistična vizija upravnih enot, kjer narodne identifikacije ni več; je samo konglomerat atomiziranih posameznikov znotraj administrativnih meja mikro enot nadržavne tvorbe, v kateri je vseeno, kdo živi. Manj kot je domorodcev, za katere še obstaja bojazen, da se spominjajo nekakšne »narodne zavesti«, bolj kot je identifikacija atomizirana, manj kot je skupinske pripadnosti, šibkejša kot je torej narodna zavest, lažje naddržavne tvorbe unificirano vladajo in manjša je možnost za upor proti njim. Slovenska država s svojim vestnim prevajanjem bruseljskih direktiv in udinjanjem bruseljski eliti tlakuje pot v narodno izkoreninjenje Slovencev. Vodilni politiki se ne zavedajo, da ni dovolj, če si med prepevanjem Zdravljice držijo roko na srcu in da radi tu in tam prisluhnejo harmoniki ali pojedo »slovenski zajtrk«.  Ko taisti politiki obenem sprejemajo ukrepe, ki favorizirajo Neslovence in tujce ter jim radodarno omogočajo brezplačne vrtce za vse njihove od drugega do desetega otroka, je jasno, da tlakujejo pot v konec slovenskega naroda.  Ali je možno spremeniti tok dogajanja? Zgledi iz Vzhodne Evrope kažejo, da lahko. Poljska in Madžarska dosegata velike uspehe, zlasti na področju dviga rodnosti svojega lastnega naroda, torej lastnega rodu, ne nekih imaginarnih »državljanov«. Kajti tudi v Sloveniji ne gre za to, da je potrebno dvigniti rodnost kogar koli, ampak mora slovenska država, torej država, ki smo jo Slovenci ustvarili zase, s stimulativnimi ukrepi poskrbeti za  dvig rodnosti Slovencev. Ker, če se vrnemo na začetek članka, slovenstvo je in bo vedno vrednota vseh nas, ki pripadamo rodu Slovencev! In nihče nam ne more vzeti našega ponosa, da smo Slovenci, potomci naših prednikov, ki so tukaj vztrajali in razvili eno najlepših in samobitnih evropskih kultur. Slovenstvo je in bo vrednota vsem, ki se čutimo z vsem srcem Slovenci, saj so nas starši vzgajali kot Slovence. Zato je čas, da se prebudimo! Slovenstvo ni samoumevno. Zanj se moramo žal tudi v svoji lastni državi še kako boriti,  vsak na svojem področju, brezkompromisno. Predvsem pa se ne smemo pustiti sprovocirati marksističnim izgubljencem, torej ljudem, ki so iz sebe izbrisali svojo narodno pripadnost, zavrgli svoj narod in narodni ponos; ljudem z vsiljeno ideološko identiteto, ki jih pušča prazne in ki dela iz njih potencialno bratomorne lutke v rokah globalističnih elit.  Sem zato, ker sem ponosni Slovenec, ksenofob? Tudi prav. Sem zato, ker sem s ponosom Slovenka, rasistka? Tudi prav. Smo zato, ker smo narodno zavedni in bomo naredili vse, kar je potrebno, da obstanemo na tem ozemlju kot VEČINSKI NAROD, fašisti? TUDI PRAV! Lahko nas zmerjajo, lahko nas preganjajo in kaznujejo za »sovražni govor« - če se mi ne bomo pustili izkoreniniti, nas nihče ne bo mogel. Prva stvar, ki jo slovenski patrioti moramo narediti, je, da se na novo politično organiziramo. Stranke, tudi tiste, ki se umeščajo na desno, so preveč že prepletene z globalistično EU vsebino, morda manj na programsko deklerativni ravni, vendar vsekakor v izvedbi njihove politike. Kot alternativa starim strankam se je pred časom pojavil DOM, ki je vzbudil veliko upanja, da bomo dobili novo stranko slovenskih patriotov. Ali se bo po začetnih neuspehih zmogel na novo organizirati, je v tem trenutku velika neznanka. Prej bi lahko rekli, da je napočil čas za novo, tretjo izbiro.

Tue, 16. Mar 2021 at 13:53

222 ogledov

Čudni časi – čudni sodniki! (odziv na zapis v sobotni prilogi Dela)
Razumem zadrego ustavne sodnice gospe Katje Stubss – vendar po mojem ne  gre za čudne čase, kot je zapisala v naslovu članka, ampak za čudne ljudi, žal tokrat ustavne sodnike. S priimki in imeni. Roka Čeferina, Špelco Mežnar, Mateja Accceta in seveda dr. Rajka Kneza, ki skuša v svoji kneževini - proti vsem pravilom zdrave pameti in poštenosti potegniti voz iz blata v katerega je zabredlo najvišje sodišče v državi - Ustavno sodišče. In se vanj z izmikajočimi odgovori vse bolj pogreza.Zelo me čudi, kako v »čudnih časih« ustavna sodnica – Katja ŠugmanStubbs brani in išče nekaj, kar ne obstaja več - to je svetla podoba Ustavnegasodišča. Njen odziv na ugotovitve prof. dr. Jurija Toplaka kaže že v naslovu,ne le na cehovsko solidarnost, pač pa še bolj na zmedenost in pomanjkanjeelementarnega občutka za nepristranost in pravičnost. To je tudi vzrok sodnih zaostankov US, kajti braniti pristranost  s pristanostjo in jo deklarirati za nekaj kar ni, je res zelo težko intelektualno delo, ki terja veliko časa.  Tudi to je povzročitelj velikih zaostankov.    Ne gre samo za to, da sodniki ne preberejo odločb, pod katere so podpisani in si »sodijo« v lastnih zadevah , pač pa je najhuje to, da serijsko zavračajo - zavržejo zadeve, BREZ OBRAZLOŽITVE. Skratka zadeve ne zavrnejo,ampak zavržejo, zmečejo v koš. Takih sodnikov in takega sodišča nerabimo. In drugič, sploh ne sodijo ampak serijsko zadržujejo zadeve in izdajajozačasne odredbe po tekočem traku. Menda se je nabralo že 12 začasnihzadržanj. To pomeni, da ustavni sodniki ne sodijo, ampak vladajo z dekreti– začasnimi zadržanji. In tretjič: na Ustavnem sodišču prevladuje princip rezultatskega odločanja,ki ukinja status samostojnega in neodvisnega sodnika. Tudi to nas vodi vkonec pravne države.  Če kdo ukinja pravno državo je to v resnici Ustavno sodišče. Tako vse bolj postajamo diktatura nedelujočega in opravilno nesposobnega Ustavnega sodišča. Višek pa je to kar je zatrdil dr. Rajko Knez, da nad njimi ni modronebo, ampak njihova vest. Očitno je njihova vest zelo kosmata, oziroma jenekaj kar ne obstoja.  Če kdo, si inkriminirana sodniška trojka, ki jo je dr. Jurij Toplak ujel s prsti vmarmeladi, s predsednikom vred, zasluži najmanj kazensko ovadbo –zaradi nevestnega dela v službi. Po 257 in 258 členu kazenskega zakonika je zaradi tega lahko obsojen vsak uradnik, in celo minister, le ustavni sodniki, ki ne sodijo, ne ! Res so časi čudni, še bolj pa so čudni ljudje – ustavni sodniki brez vesti. Sodniški novi razred si dovoli prav vse, pri tem paklavrno jadikuje nad svojo iznakaženo podobo.

Mon, 15. Mar 2021 at 22:31

1490 ogledov

Kolumna Jiřija Kočice: Koliko nas je Slovencev po rodu?
Leta 2015 je  profesor za računalništvo in inteligentne sisteme, dr. Matjaž Gams v samozaložbi izdal knjigo Slovence izumirajo, v kateri je kot znanstvenik, zaposlen na IJS, zelo natančno prehodil pot od tega, kako opredeljujemo tujerodne rastline in živali, preko tega, kako take vrste vplivajo na določene avtohtone vrste rastlin in živali pa vse do tega, kako lahko določene vrste izumirajo. Pri njegovih demografskih analizah nam postane prekleto jasno, da smo Slovenci dejansko na robu izumrtja, in da je to povezano tudi z dotokom tujcev ter premalo aktivno politiko dviga natalitete.   Ob vsem tem ni bilo že od leta 2002 nobenega resnega štetja prebivalstva, v katerem bi prešteli Slovence po narodnosti in po veri. To so ukinili. Toda politikom naj, četudi si ne dajo veliko dopovedati, predlagam štetje prebivalstva, v katerem se zabeleži narodnost le tistim, ki se imajo za Slovence. Tako bi se lahko politiki izognili morebitnim strahovom, da se utegnejo nekateri drugi narodi počutiti upravičene še do veliko večjih zahtev in privilegijev, če bi rezultati štetja pokazali, da jih je že več kot 20 ali 30 odstotkov… Zakaj mislite, da se sicer lahko zgodi taka reč kot je ukinitev štetja in ugotavljanja narodnosti prebivalstva? Še Mariji Tereziji je bilo jasno, da je neka taka »inventura« prebivalstva pomembna za vsako državo, ki resno računa na svoje ljudi. In tudi, da je pomembno, koliko ljudi je katere narodnosti. Še posebej takrat, ko živiš v državi, ki se po svoji definiciji imenuje »nacionalna država«, saj smo jo ustanovili Slovenci (torej narod) na podlagi samoodločbe. Ali bi tako štetje utegnilo povzročiti tako šokantno soočenje z resnico o tem, kakšno je stanje, da bi to negativno vplivalo na nadaljnji razvoj Slovenije? Bi tudi navadni ljudje, ki niso nikoli dejansko razmišljali o tem, lahko naenkrat razumeli, zakaj so celo rezultati volitev takšni kot so? Bi se naenkrat lahko soočili s tem, da bodo naši otroci morali živeti v neke vrste posebni vsejugoslovansko- mednarodni- večetnični in večrasni družbi, pri čemer bodo imeli seveda vedno (naj)slabši položaj? Saj bodo kot avtohtoni prebivalci ob takih progresivističnih medijih in marksističnem šolskem sistemu že po »defaultu« grozni »nacionalisti« in morda tudi zlobni »rasisti«. Vsekakor pa najmanj »fašisti«, če ne bodo z vsem srcem podpirali sorosoidno »odprto družbo«, (ki mora biti odprta le v eni smeri: smeri bolj ali manj liberalnega razsutja tradicij, običajev in predvsem genetike evropskih avtohtonih narodov.) Pravzaprav smo vsi, ki opozarjamo na to leta in leta, že zdaj v tem položaju. Že zdaj nas stigmatizirajo tisti, ki se sicer strastno zavzemajo proti stigmatizaciji. Že zdaj nam podtikajo namere za strahotne zločine, na kakršne ne pomislimo niti v sanjah, niti jih nismo zgodovinsko izvajali, kaj šele, da bi bili organizirani v tej smeri. In pri tem podtikanju so večinoma najbolj glasni ponosni nasledniki tistih, ki so take zločine dejansko izvedli takoj po vojni in so jih malo manj grozljivo izvajali vsaj še 50 let po vojni….  Prav tako nam podtikajo nasilni nacionalizem tisti, ki so še pred 25 leti v imenu nacionalnih tendenc bili pripravljeni klati po Bosni, Kosovem, Sarajevu, Srebrenici ipd… Podtikajo nam na vsakem koraku vse, kar nas poriva še bolj v rob izumrtja in še bolj v rob nezmožnosti, da bi se vzpostavili kot zdrav, samozavesten narod in zdravo, ozaveščeno družbo, ki ji je jasno, da smo Slovenci določena skupina ljudi s svojimi značilnimi kulturnimi posebnostmi, da imamo precej enotne genetske značilnosti, ki so vsaj deloma različne od okoliških kultur (pri tem so, zanimivo, v bližnji okolici najbolj različne prav od tistih kultur, s katerimi smo bili v skupni državi), in ki ji je jasno, da brez ozaveščanja teh osnovnih gradnikov naroda kmalu ne bo niti slovenske države niti naše kulture, rod in narod pa se bosta lahko povsem izgubila v ne tako odmaknjeni prihodnosti. Ampak, slišim vprašanja: zakaj bi sploh narod bil neka pomembna kategorija? Vem, da dva tisoč let savlovskega natega zelo močno deluje in ga ne moremo kar zavreči z eno samo potezo in reči: univerzalizem sam po sebi je laž. Nihče nam tega ne bo verjel, ker nas iz vseh možnih strani bombardirajo z »dokazi« o tem, kako smo vsi po celem planetu enaki in kako vsi lahko živimo skupaj v multikulturalistični družbi brez meja in kako vse preplavlja univerzalna ljubezen. Toda vsak dan posebej in vsako leto bolj je jasno vsakemu, ki zmore pogled mimo filtrov, ki nam jih globalisti natikajo na oči v različnih oblikah nevrolingvističnega in nevroikonskega programiranja, da je multikulturalizem velika prevara, v katerem se vsako generacijo zgodi vsaj ena taka vojna kot je to bilo tudi na balkanskem področju. Vsaj eno klanje, v katerem se (včasih pod krinko vere, včasih pod krinko ideoloških vprašanj, včasih pa tudi čisto brez krinke) različne etnične skupine prerazporedijo in med sabo »obračunajo« do hudih, genocidnih razmer. A to se zgodi ob predpostavki, da neka etnična skupina pride do dovolj velike moči za to. Dokler je ta skupina premajhna, prešibka ali nima nobene druge dodatne pomoči za svoj prodor, se bo skušala prilagoditi, se »skriti«, iskati možnost sobivanja na način, da bodo posamezniki sicer čim manj izpostavljeni, hkrati pa bo večina posameznikov v tej manjšini skušala delovati samo-zavarovalno, vsaj delno subverzivno do večinskega naroda, povezano znotraj svoje etnične pripadnosti… (Seveda, vedno se bodo našli ljudje, ki ne bodo ustrezali tem opisom, a Gaussova krivulja je neusmiljena). Ko pride taka manjšina do dovolj velike moči- to je lahko gola številčna premoč nad prej večinskim, avtohtonim narodom, lahko je finančna nadvlada nad njim, lahko je pomoč druge sile od zunaj, lahko je kakšna druga oblika premoči nad večinskim, avtohtonim narodom- se začne proces prerazporejanja oblasti in groženj z nasiljem. In na koncu s prevlado, večinokrat žal povezano z grozljivimi genocidi. Sami smo v svojem življenju lahko bili priče temu procesu tako v Sloveniji, ki je bila manjšinska v okviru SFRJ in se je (vsaj za silo) otresla očitne srbske nadvlade, predvsem smo lahko tak (še bolj izrazit) proces videli v BiH, kjer so skupaj tri etnične skupine sprožile skoraj totalno vojno druga proti drugi. Podobno smo videli proces na Kosovem, kjer so avtohtone Srbe v nekaj desetletjih zamenjali bolj številčni Albanci, podobna zgodba se dogaja ravnokar v Makedoniji…. A take in podobne reči se dogajajo v tem trenutku po celi Evropi… Če bomo še nekaj časa živi, bomo podobne stvari videli v delih Anglije, Francije, Belgije in drugih držav, v katerih se bo vedno manjša populacija avtohtonih narodov morala boriti za obstoj na življenje in smrt. Zato je skrajni čas, da se naša slovenska politična elita (in res mi je vseeno, kateri del teh ljudi ima katere ideološke predznake, če niso ti etnično določeni), zelo radikalno začne pri svojem delu spraševati vedno in vsakič, kako bo katera koli odločitev vplivala na potek očitnega izumiranja Slovencev. Predvsem pa: kako bi tak potek zaustavili in ga spremenili v potek večanja števila Slovencev? Bo Marakeški sporazum pripomogel k temu, da bo Slovencev več in bodo z večjo gotovostjo ohranjali svoj rod, svojo etnično identiteto in svojo državo v prihodnosti? Bo pristajanje na multikulturno življenje liberalnih ali marksističnih odvodov Savlovega natega poboljšal stanje našega rodu in naroda v času, ko bodo naši sinovi, hčere in naši vnuki vodili to državo in imeli aktivno vlogo v oblikovanju političnih, gospodarskih, kulturnih odločitev? Bo izgradnja Tretje razvojne osi, Drugega tira in podobnih projektov pripomogla k temu, da bo Slovenija in njen avtohtoni večinski narod, na katerem je bila zgrajena, dejansko napredoval, imel boljše preživetvene možnosti? Bo sprememba ustavnih določil o tem, kako naj potekajo referendumi dobro vplivala na preživetje Slovencev kot avtohtonega naroda? ITD… Želim reči, da bi se morali vsi politiki in vsak posebej čisto vedno, v vsaki politični situaciji in odločitvi, najprej vprašati o tem, koliko s tem pripomorejo Slovencem v njihovem naporu zgolj preživeti. Kot posamezniki in kot narod. Lahko razumem ljudi, ki mislijo, da to nima nobene veze z njihovimi individualnimi načrti ali, da imajo občutek, da je narod zastarel koncept… Toda vsak med njimi bi si moral živo pred očmi naslikati situacijo, ko nek drug narod, etnična ali rasna skupina začne klat ljudi tvojega rodu in tvojega naroda. Tvoje potomce, tvoje sorodnike, kakor se je dogajalo v zgodovini in kakor se bo dogajalo tudi v prihodnosti, četudi bi še tako radi gledali skozi rožnat filter savlovskih profetov, ki trdijo, da tega ni in da je svet predvsem ena sama lepota različnosti… »Obogatitev«… In četudi se po nekem res čudežnem naključju to ne bi zgodilo (čeprav se je že nekajkrat v zadnjih 100 letih- vsaj v 1.sv. vojni, Leninovih in Stalinovih čistkah, gladomoru, 2. svetovni vojni in v povojnih klanjih), bo vsekakor prišlo do hudih tenzij, v katerih se potem avtohtoni prebivalci množično selijo iz svojih domovin. So preganjani na en ali drugi način. Naj spomnim, da je odliv Slovencev že zdaj, v tem relativno mirnem trenutku ogromen, o čemer se res zelo redko razpravlja. Toda, če že naletimo na tako razpravo, nas bodo vedno prepričevali, da toliko »državljanov« kot jih odide, tudi na drugi strani pride v državo, in pri tem bo v teh analizah vedno videti, kot da je vseeno, kdo so ti ljudje, ki prihajajo in odhajajo. Pri teh »analizah« se nikdar ne bo kakorkoli opredeljevala njihova nacionalna pripadnost, kot bi bilo čisto vseeno, kdo dejansko naseljuje Slovenijo in kot bi to vprašanje bilo povsem nerelevantno. Če si ne znate predstavljati, kako zelo napačen je tak način gledanja, si prosim predstavljajte, da bi se vam rodil otrok in v porodnišnici bi potem žreb določil, katerega otroka boste dobili za domov tisti, ki ste na ta dan postali mamice in očetje…

Sun, 7. Mar 2021 at 21:47

1063 ogledov

Kolumna Johance: Umetnost
Ste opazili razliko med umetnostjo nekoč in danes? Oziroma, kaj vse se kot umetnost definira danes? Kdo vse je lahko umetnik in da je ta novodobna umetnost razumljiva le neki peščici ljudi, izbrancem… eliti pravzaprav. Tisti, ki te »umetnosti« ne razumemo, smo zanje nerazgledana, neizobražena,  polpismena zmeneta, ki si drznemo pod vprašaj dajati njihove veleumetnine. Ko gremo po svetu, občudujemo arhitekturne presežke različnih obdobij, freske, marmorne kipe, slike in vsi jih razumemo. Razumeš pomen umetnine, pove, govori ti, šepeta ti svojo zgodbo in v sebi kar podoživiš vzdušje tistega časa, trenutka, ki je upodobljen. Med sprehodom po grajskih sobanah in hodnikih čutiš glamur in prestiž tistega časa, slišiš smeh in veselje ob družabnih dogodkih, razkošne večerje v soju sveč, svilene obleke in sobe različnih barv za različne dejavnosti… žalost in bolečino, ki jo je Michelangelo predstavil v hladnem in mrtvem marmorju, ko je upodobil Marijo z mrtvim sinom v naročju. Pieta je tako polna čustev in podrobnosti, da je kamen oživel… Pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki ne potrebujejo razlage, da bi jih razumeli, pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki nas vrnejo v tiste njihove čase, pravi umetniki nam pričarajo tudi vonj tistega časa, čustva… žalost, veselje, hrepenenje, ljubezen, bolečino tragedij in izgub, pravi umetniki s svojimi rokami dajo poljub življenja tudi hladnemu in mrtvemu kamnu. In balet, ko plesalci s plesnimi gibi pokažejo vsa čustva od jeze do izjemnega veselja, od sovraštva do ljubezni… umiranja… in mi to čutimo, vidimo sami.  To je zame umetnost. Danes pa se pod pojmom umetnost skriva marsikaj, tudi sovražna in nestrpna sporočila, celo grožnje s smrtjo. Umetniška instalacija, vredna milijon, je po nekih merilih in standardih lahko tudi banana, nalepljena na zid. Potrebujete torej banano, zid in močan selotejp in že ste potencialni milijonar. Prešernovo nagrado v Sloveniji pa dobite, če pse naučite da se pridejo podojit na vašo dojko in nekje malo po poti se z njihovimi celicami daste še oploditi. Namesto prefinjenih fresk, naša mesta »krasijo« takšni in drugačni grafiti, nestrpni zapisi »plemenitijo« zidove cerkva in drugih zgradb. Ker se ne spomni nič izvirnega, da bi opravičil svoj sloves umetnika, bo šel v Strunjan, povil znameniti beli križ in ga požgal. Zame je to skrunitev in vandalizem, za organe pregona pa ne. Zanje je to umetnost in performans. Umetniška instalacija v moji lepi Sloveniji je tudi, da se pisarniško mizo in stol polije z rdečo barvo, ki simbolizira kri in da je učinek večji, na mizo postavijo tablico z imenom. Mene je ta instalacija, ki je nastala kot prikaz nasprotovanja ministru, spomnila na pokol novinarjev iz uredništva Charlie Hebdo v Franciji. Objavili so karikaturo Alaha in tisti, ki jih je to užalilo, so vdrli v uredništvo in pokončali novinarje s  strelnim orožjem. Krvave mize in stoli. Umetniška instalacija s pomenom… no vsaj ta ni potrebovala razlage in podnapisov. Na kulturnih prireditvah pa je plesne vložke nadomestilo neko zvijanje skoraj golih teles z gibi, ki so kot da bi bili vzeti iz kakšnega pornografskega filma. Kaj je globlji pomen te novodobne umetnosti, kaj bodo ta obeležja povedala rodovom za nami? Ali lahko tista banana pove toliko, kot nam povedo umetnine, ki jih je ustvaril in nam zapustil Michelangelo in ostali velikani umetnosti kot da Vinci, Rembrandt… ali lahko neka »umetniška« skulptura, zvarjena iz starega železa, izžareva žalost in bolečino? Koliko je sploh treba truda, razmišljana in spretnosti, da sežgeš križ in koliko, da poslikaš Sikstinsko kapelo? Ali je v tistih gnusnih grafitih toliko truda in znanja kot v svetovno znanih freskah? Koliko je treba vaje in dela za baletno predstavo v primerjavi z nekim perverznim tresenjem riti? Zakaj, od kdaj, je neko kvazi razbijanje in nek približek petju, kjer je izvajalec skoraj brez posluha, petje in glasba? Predvsem pa od kdaj se pod krinko umetniških instalacij lahko grozi s smrtjo in širi nestrpnost do drugače mislečih, predvsem politikov? Sodobni čas in naprednost sta nas pripeljala do točke, ko smo se obrnili nazaj, ko je uničevanje umetnost, ko je vsako skrpucalo nekoga, ki zna uporabljati selotejp, instalacija, ko je umetnost plesa zamenjala vulgarnost, ko je umetnost zlorabljena v politične namene za obračunavanja in grožnje. a je to želja večine? Želja, da te stvari kot kulturno in umetniško dediščino zapustimo našim otrokom? Z grafiti popacane cerkve, namesto mojstrovin, ki jih je ustvaril da Vinci pa bo na steni gnila banana. Namesto sofisticrane baletne predstave bo na odru nekdo našim vnukom pokazal, kako se podoji psa.  Najbolj žalostno je, da nam te vulgarnosti kot normalnost skozi vse pore življenja in telesa vsiljujejo osrednji mediji, znane in vplivne osebe, nek  nov svetovni red, ki pa ne pomeni nič drugega kot degradacija vsega doseženega na nivo popolnega uničenja družbe in moralnih standardov, kot pritičejo kulturnemu človeku. Bomo pristali na to, da je sodobna kultura pod nivojem obnašanja  opic? Tudi opica namreč ve, da je banana hrana in da nek Rog ne more biti simbol umetnosti.  Kašna bo torej naša zapuščina? Če želimo otrokom pustiti človeka dostojno umetnost, moramo najprej ustaviti propadanje in uničevanje te, ki smo jo kot zapuščino dobili mi.

Sat, 6. Mar 2021 at 21:50

418 ogledov

Kolumna Vilija Kovačiča: Zakaj je v Sloveniji odstop prepovedana beseda, razen ko gre za premiera Janeza Janšo !
In zakaj največja televizija POPTV povsem ignorira slovensko nacionalno sramoto, tako da z molkom ščiti vodstvo Ustavnega sodišča. Očitno je POPTV  privatna TV v lasti kneževine Rajka Kneza in družine Čeferin. Sinočnji nastop predsednika US dr. Rajka Kneza je v celoti razkril intelektualno in moralno bedo sedanje zasedbe slovenskega Ustavnega sodišča. Predsednik Knez , ki je ne dolgo nazaj na pogovorih pri predsedniku države moledoval o spoštljivosti do sodne veje oblasti, je sinoči v Odmevih nehote razkril vso bedo sedanje zasedbe Ustavnega sodišča – niti z eno besedo pa ni demantiral navedb dr. Jurija Toplaka. To tudi ni mogel kajti Toplakove navedbe in Knezovi odgovori razkrivajo, da je cesar nag in da je njegovo Knezovo spodnje »premoženje« enako ničli. Je pa tipično da gospoda ni nič sram, kvečjemu mu je nekoliko nerodno.  Bilo pa je prav smešno in tragikomično ko je izrazil zadrego, začudenje in presenečenje nad tem da ljudje mislimo, da je nad US samo še modro nebo. Halo Halo ! Je pa še nekaj zelo pomembnega kar je razkril dr. Jurij Toplak – v slovenskem oddelku EU sodišča v Strasbourgu so tri sodelavke (Ana Vilfan, Katarina Klemenčič & comppany ter še ena uslužbenka) katerih naloga je, da slovenske pritožbe »pravočasno« selekcionirajo in večinoma mečejo v koš. Kljub temu pa je statistika dobljenih sodb za državo Slovenijo in naša sodišča skrajno porazna – komaj 10 % !  Ob tem pa me čudi da slovenski intelektualni pravičniki (Hribarja, Vesna Godina, Boris Vezjak in drugi pol »intelektualci« svetovnega in balkanskega formata) molčijo in ne izrazijo zahteve za ODSTOP ne Čeferina, ne Tomaža Vesela.   Pozivam DZ, da uzakoni postopek odpoklica ustavnega sodnika, saj ustavni sodniki ne morejo biti svete krave nedokončane tranzicije. Posebej še ker morajo ustavni sodniki biti zgled nepristranskosti,  ne pa se sklicevati na to, da to da isto počnejo tudi druga sodišča.    Halo halo !  Kje je Sodni svet, DZ in ministrica za sodstvo? Neodvisnost ni to da  izigravaš pravila in se delaš, da se to dogaja tudi drugim. Kneževina na Beethovnovi 10 ni last Rajka Kneza, pač pa državljanov, ki je ne plačujemo za »NAPAKE«, ampak za pošteno in pravočasno sojenje. Rajko Knez je rekel, da nad njimi ni modro nebo, ampak  njihova vest, ki pa je žal zelo kosmata! Čeferin, Acceto, Špelca Mežnar in Rajko Knez, očistite si jo z ODSTOPOM. Zgledujte se po Marjau Šarcu, ki nas je sam odrešil njegovega nad JAZA! Tudi USODNA DOMIŠLJAVOST vašega nadjaza ima meje ! Ps: za zaključek citiram samega sebe iz včerajšnjega sestavka na PW in Časnik.si. Slovensko washingtonsko močvirje niso samo Murgle, pač pa tudi najvišja sodna institucija v državi sestavljena po priporočilu bivše Cerarjeve poslanke Jasne Murgl. Asociacija, povezava obeh imen to dokazuje. Zato so rezultati takšni kot so, globoko negativni. Ustavno sodišče ni zgled ampak nacionalna sramota. https://drzavljank.si/post/584072/ustavno-sodisce-je-nacionalnasramota
Teme
blaž mrevlje dr Blaž Mrevlje zdravstvo dobaviteljska mafija dobavitelji Specailizirano državno tožilstvo harij furlan harij furlan zdravstveno dobaviteljska mafija zavarovalnice zavarovalniška mafija zzzs sredstva proračun ministrstvo za zdravje

Zadnji komentarji

N K :

16.02.2021 09:35

O moj Crom , ker dolg zapis ;) Jiri spet si povrsen , tokrat kr zelo ;) Pozabil si par stvari ustet v svoj izracun o druzbi ;) Kot prvo , " Gre namreč za to, da velik del intelektualcev zagovarja tezo, da se je naša civilizacija razvila v smeri, ko jo danes živimo, ravno iz judovsko- krščanskih korenin. " A ne smes pozabit , kok stvari v svoji veri je judovsko -krscanska skupnost , prilagodila in prevzela od poganske vere , kokr tudi od drugih ;) Torej vprasanje , kdo je bolj zasluzen za razvoj , je kr na mestu ;) Kot drugo ; " Hamiltonov zakon, pri katerem je biolog W. D. Hamilton dokazal »sorodstveno preferenco« (kin selection), po kateri smo statistično vsa bitja pripravljena delovati bolj altruistično do tistih bitij, ki so nam bolj genetsko podobna kot pa do tistih, ki so nam genetsko podobna manj " Ta zakon deluje samo v neglobalnem svetu , v svetu plemen. Pri globalnem svetu pa ne. Ti dam primer ; mi smo blizje arabcem , kot pa kitajcem po genih. Kulturno pa je lih obratno , evropejci se prej povezemo z azijci , kot pa z arabci ! ;) Kot tretje , pozabil si ustet vpliv ateistov v zgodovini. Kdaj bojo verni sprejeli , da obstajamo in da nas vpliv na zgodovino ni majhen ;) Najbrz nikoli ;p Pa se je stvari , prevec za napisat ;) Ps ; Bolj te berem , bolj dobivam obcutek , da sploh nisi desno usmerjen . Ampak te vodi strah !! Strah pred izgubo kulture , strah pred levimi ( ceprav ne vem zakaj , ker desni niso bili nic boljsi v zgodovini ) , strah pred drugo kulturo , strah pred izgubo " jaza" v mnozici mnenj , strah pred spremembami. Ne delujes kot Savel , ampak kot rimljani , ki so zasmehoval spremembe. Ki jih ni mozno ustaviti , ker je to narava cloveka ;) Kokr koli , zanimiv zapis in probaj bit manj povrsen , ter ukljuci vse dejavnike v razmisljane in ne samo une , ki pokrijejo tvojo agendo ;p Pps; Povezovanje kulture in genov , je rahlo zgreseno , ker kultura je bolj povezana z naravnim okoljem v katerem zivis , kokr pa z tem , kake gene imas ;)

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Fenomeni plenjenja v slovenskem zdravstvenem sistemu: intervju z dr. Blažem Mrevljetom