Nekaj besed ob smrti enega največjih mislecev našega časa, Sir Rogerja Scrutona
Jiri Kočica
AR revija
Mnenja

Ponedeljek, 13. januar 2020 ob 07:29

Odpri galerijo

vir: wikipedia, commons

“Za novo proevropejsko sintezo mišljenja in metapolitik, ki jo je gradil Roger Scruton, je pogoj AVTENTIČNA RAZLAGA horizontov metafizik, kot jih robijo v evolucijskem procesu oblikovane narave bivajočih v skupnih teritorialnih, duhovnih in hamiltonsko emocionalnih rodovnih zvezah.”

Marko Sket (Iz Twitterja)

 

12. januarja 2020 nas je zapustil Sir Roger Scruton, angleški filozof, katerega dela so na vseh področjih, posebej pa še na estetskem, globoki uvidi v pomen kulture, njenih izhodišč in njenega vpliva na sodobno družbo. Scruton je ob izredno natančnem uvidevanju pomenske sheme kulturnih vzorcev ves čas dejavno vplival na družbo po svojih močeh tudi v političnem smislu in sicer na način, ki ga je verjetno gradil skupaj s svojim disidentskim prijateljem iz Češke, ravno tako izjemnim mislecem Janom Patočko.
Namreč sam je bil večkrat na Češkem v obdobjih, ko se je tam začenjala oblikovati močna struktura intelektualcev protikomunističnega gibanja in pri tem celo zaprt za nekaj dni v Brnu.
Njegove knjige o umetnosti, lepoti, celo njegova serija dokumentarcev Why Beauty Matters (Zakaj ima lepota pomen?) prinašajo v sodoben čas, popolnoma zaznamovan s kulturo šoka, nasprotovanja in adolescentne prepotentnosti, kulturo umirjene, premišljene in globoko v tradicijo ukoreninjene lepote, ki izvira iz metafizičnih izvirov evropske tradicije.
Hvaležnost, ki jo je izpostavil Scruton večkrat, tudi v odnosu do svojega življenja, občutim tudi sam vsakič, ko se spomnim nanj.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 26. Feb 2020 at 14:03

5744 ogledov

RESNICA O KITAJSKIH MASKAH- POLITIČNI VRH VAM JE LAGAL !
Miro Cerar je očitno lagal! Povzemamo in prenašamo noro zgodbo, ki jo je nekdo povezal na Twitter in nam pokazal link, ki razkriva, kakšne mahinacije so se zgodile za tem, kar so naše oblasti opisale kot "donacijo" mask na Kitajsko. Slamnate firme in različni ljudje, ki so kot posredniki delovali v tem "poslu", kjer so iz firme, katere zaslužki ne gredo niti v stotisoče evrov, donirali Kitajski vsaj za dva in pol milijona evrov vredne maske!Tukaj je link na stran in spodaj prepis celotnega teksta spletne strani: Kako in s kom so odšle zaščitne maske iz Slovenije !Tole nam je sporočil MIRO CERAR:  Slovenija solidarna z Ljudsko republiko Kitajsko v boju za zajezitev koronavirusa z donacijo zaščitnih mask in finančnim prispevkom Svetovni zdravstveni organizaciji povezava: https://www.gov.si/novice/2020-02-13-slovenija-solidarna-z-ljudsko-republiko-kitajsko-v-boju-za-zajezitev-koronavirusa-z-donacijo-zascitnih-mask-in-financnim-prispevkom-svetovni-zdravstveni-organizaciji/ Oglejmo si glavnega "donatorja" Slovenije, ki je učinkovito poskrbel, da je Slovenija in njeni prebivalci ostali brez osnovne zaščite pred koronavirusom. Kylin Prime Group https://www.bizi.si/KYLIN-PRIME-CAPITAL-D-O-O/ 1 zaposleni ! Zastopnica NELI LENČEK Podatki na Ajpesu https://www.ajpes.si/podjetje/KYLIN_PRIME_CAPITAL_d.o.o.?enota=662297&EnotaStatus=1&zavihek=2&ivs=20&ivn=1&kons=0 Finančni podatki donatorja iz javno objavljenih podatkov na AJPESU so prihodki v letih 2017 in 2018 0 (nula), bilančna izguba za leto 2018 znaša - (MINUS) 76.584,89 € Kylin Prime Group se je odzvala na poziv Mira Cerarja in ministrstva, ki ga vodi, ter nabavila 1.2 MILIJONA zaščitnih mask. Ena takšna maska stane vsaj 5 €, kar znese okroglih 6 MIO! Za podjetje, ki ima enega zaposlenega in 0 (nula) prometa!! 100% lastnik Kylin Prime capital (to je prve firme v verigi) je Kylin prime iz Hrvaške, polno ime: "Kylin prime d.o.o. za poslovno savjetovanje, usluge i turistička agencija" Tudi direktor te firme je Kai Dan (Kitajec). Neli Lenček je tudi direktorica firme Ousheng capital d.o.o., lastnik tega podjetja pa je Lindenwood investment d.o.o, vse firme na istem sedežu, direktor Shao Zimo - Kitajc !! Ousheng capital d.o.o. ima 100.000,00 € prihodkov. Do decimalke natančno in enega zaposlenega! Kyling group je "švicarska" firma, zanjo stoji kitajski kapital, hoteli so prevzeti hranilinico LON o čemer Google najde večje število člankov na portalih slovenskih medijev ! Bo kak raziskovalni novinar, policija, kdorkoli sedel za pisalno mizo? Sam sem do podatkov prišel v 15 minutah in vsi podatki so JAVNO objavljeni !!!

Sun, 23. Feb 2020 at 11:55

380 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Navijači in njihovi spopadi
Včeraj so mediji poročali o spopadu med navijači mariborskega kluba Violami in navijači ljubljanskega kluba Green dragonsi. Že samo ime pove, da so ljubljanski navijači, ki seveda niso nujno Ljubljančani, bolj bojeviti, pravi zmaji, kar pa ne pomeni, da so njihovi nogometaši enako ali bolj bojeviti in uspešni na igrišču. Ponavadi se ti dve zadevi celo ne skladata. Slabša igra na igrišču pripelje do večjega nasilja v avditoriju. To lahko mirno prenesemo tudi na politično igrišče. Slabše ko nekdo igra, bolj bojeviti in nevarni so njegovi navijači na terenu. Vedo, da izgubljajo, in z zadnjimi atomi moči skušajo tok zgodbe obrniti v drugo smer. Lopov postane navihan nepridipravček, ki zabava ljudi in mu spregledajo njegove "neumnosti«, pošteni postane neumen, zabit, nezrel in nezmožen spregledati ukane, ki mu jih postavlja mali lopovček, in ljudstvu se ga prikazuje kot vsaj nesposobnega, če ne že naravnost butastega. Ali se še spominjate, kako so Angleži rešili nasilje navijačev na stadionih, ki je terjalo tudi številne smrti? Če se ne, naj vam osvežim spomin. Nogomet so popularizirali kot družinski šport. Na stadione so privabili navijače z njihovimi družinami. Tako so navijači pivo zamenjali z otroki, pretep pa s stiskom in objemom žene. Problem se je hitro rešil in le manjši ekscesi še spominjajo na nekdanja divjanja po angleških stadionih. Zakaj potem tega ne naredimo pri nas? Zakaj tekma med Mariborom in Olimpijo ni družinski praznik? Zakaj se ne razdelijo mlajšim od 14 let v spremstvu staršev zastonj vstopnice? Zakaj se ne vzgaja športni duh brez piva in steklenic cenenega vina? Nevedoma ali namerno? Moje mnenje je, da namerno. Ko jih pretepejo policisti ali navijači nasprotnikov, ko z okrvavljeniminosovi in ranjenimi, krvavečimi arkadami v lokalih obujajo spomine, so to sami junaki. Bojne zgodbe se kot »dražgoška bitka« prenašajo iz generacije v generacijo. Če so gorele bakle in če so jih zmetali v policiste, so junaki še bolj opevani. Ne vedo ali nočejo vedeti, da bodo mogoče ravno od teh policistov, ki za deset stoevrskih bankovcev nastavljajo glave njihovim kijem in baklam, pričakovali, prosili, zahtevali pomoč. Zakaj torej politika ne naredi tukaj reda? Z aktivno spremembo navijaštva v družinski izlet, z zdravim sproščanjem čustev? Moje mnenje, ki ga lahko delite z menoj ali pa ne, je takšno, da si politika tega ne želi. Nezadovoljstvo z vsakdanjim življenjem, z zaposlitvijo, z davki, s preživetjem iz rok v usta, se da uspešno prekanalizirati na stadione in ulice. Dan nogometnih tekem je srečen dan za politiko. Na ta dan pusti in celo vzpodbuja, da se ljudje pretepajo med seboj, namesto da bi kaj zahtevali od voditeljev, ki jim upravljajo državo. Takrat ne vidijo avtogolov, ki si jih politiki brcajo enega za drugim, nimajo časa pogledati, kam gre njihov denar, za kaj se »izvoljeni« politiki prevažajo skupaj s spremstvom, ki jih varuje, zakaj letijo v druge države in nam ne poročajo o uspehih in poslih, ki so jim utrli pot? Ne, raje si svoje rane in glave hladijo z ledom, do drugega tedna, ko bo tekma med Zgornjim in Spodnjim Kašljem. Nova priložnost, da zmagajo. Vseeno kdo, važna bitka se bo tako ali tako bila na ulici ali trgu. In tam so zmagovalci vsi, predvsem politika. Ta zmaga celo brez buške na glavi.

Sat, 22. Feb 2020 at 22:01

1662 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Prikrita dejstva ob načrtovanju gradnje 3RO
V dosedanjih poskusih pridobitve dokumentov investicijskega programa za traso Velenje jug–Šentrupert nismo bili uspešni. Na seji ob sprejemu poroštvenega zakona je bilo povedano, da bo vlada izdelala investicijski program v decembru 2019 in sprejela poroštveni zakon skupaj z delom hitre ceste na Dolenjskem. Ta odločitev DZ je pravno sporna, saj poslancem ne omogoča glasu podpore ali zavrnitve po projektu samem. Investicijski program je zelo pomemben dokument za vse državljane, saj mora država izkazati dejstva, da bo gradila ekonomsko vzdržno ter družbeno in okoljsko manj škodljivo prometno povezavo med Slovenj Gradcem in A1. To ne izključuje dejstva, ki ga je nujno treba upoštevati, da sta Šoštanj in Velenje tako z regijo kot tudi širše že povezana z železnico. Če želimo Koroško resnično povezati z osrednjo Slovenijo, je to treba storiti tako z železnico kot s cesto, ki bo ustrezno dimenzionirana na osnovi dejanske prometne obremenitve. Dnevni promet na cesti od Velenja do Koroške ne presega 12000 vozil, kar upravičuje gradnjo sodobne dvopasovnice. Neprimerno je, da načrtovane ceste zaradi odmaknjenosti ne bo moglo uporabljati kar pribl. 5000 ljudi, ki živijo med Slovenj Gradcem in Gaberkami, saj naj bi bila to edina uvoza na hitro cesto. Hkrati preseneča tudi dejstvo, da bi na Dolenjskem za 18000 vozil gradili dvopasovnico, na Koroškem pa za 12000 vozil štiripasovnico! O neprimerni umestitvi hitre ceste govorijo zadnja dogajanja, ki so vezana na bistveno spremembo trase Velenje Podkraj–Velenje Gaberke. Zaradi posedanja rudniškega prostora je pri načrtovanju tega odseka nujna bistvena sprememba, in sicer cesta se iz pokritega vkopa dviguje na viadukt. Zaradi bližine mesta in tam živečih je načrtovana pokrita cesta, ki je vkopana, hitrost pa zmanjšana na 80 km na uro. To je dodatna časovna obremenitev za pot s Koroške in pomeni tudi gospodarski uvoz v tovarno Gorenje Velenje in iz nje! Naj izpostavimo še, da se cesta nadaljuje neposredno ob velenjskem pokopališču in se povzpne skozi Goro Oljko. Dvig trase za pribl. 180 m višinske razlike je okoljsko in ekonomsko nevzdržna rešitev, ki ni v skladu z EU-direktivami o hrupu in emisijah ter vplivih na živalske ter rastlinske vrste. V Spodnji Savinjski dolini bi bilo treba zgraditi 5 km protihrupnih ograj in hkrati prečkati dolino po diagonali. S tem posegom bo uničena celovitost kulturne krajine kot enotnega predalpskega prostora, ki seže vse do Logarske doline. Prav tako Ministrstvo za kmetijstvo ne soglaša s posegi na najboljšo kmetijsko zemljo v Sloveniji. S tem posegom ni bila upoštevana Uredba o območjih za kmetijstvo in pridelavo hrane, ki so strateškega pomena za RS, Uradni list RS, št. 71/16. V velik ravninski kompleks A spada osrednji del Savinjske doline - Celjska kotlina. Etnocidu Spodnje Savinjske doline sledi še preizkus o človečnosti in razsodnosti Slovenije, saj na območju že poteka preselitev 40 družin in razselitev 150 ljudi. Načrtovani posegi in ves promet bodo v Podkraju spremenili vlogo in pomen prostora pokopališča. Tu počiva večina naših rudarjev, ki so to veliko mesto Velenje gradili, zvok "Tišine" pa z načrtovanimi posegi za večno izgubili! Naši argumenti in boljši predlogi sledijo umestitvi hitre ceste v že obstoječi koridor, ki pomeni cenejšo in hitreje izvedljivo gradnjo. Hitrost, s katero je možno projekt umestiti in zgraditi, je bila izkazana v primeru Magne. Vse navedbe o družbeno in ekonomski sprejemljivi varianti Arja vas–Velenje so bile zajete že v izvornih dokumentih študije variant in se navezujejo na idejno rešitev št. PND-242/03, PNG d.o. o., maj 2006. Idejna rešitev podjetja PNZ iz aprila 2008 je ta prava dejstva prekrila. Potvorjena je tudi veljavna resnica, da je bila F2-2 obravnavana v študiji variant (ŠV) in izbrana na osnovi primerjav z ostalimi trasami. Ni bila! Sprememba lege trase iz doline na Goro Oljko je doprinesla bistvene razlike med obravnavano traso F2 v ŠV in izbrano F2-2. Trasa F2-2 je druga trasa, ker so razlike bistvene in dejstva dokazljiva.   Mateja Kričej, univ. dipl. ing. arh. Avtorica teksta je pooblaščena prostorska načrtovalka in arhitektka, ki je že 5 let strokovna sodelavka za civilno družbo s poudarkom na delu, ki bi potekal skozi Spodnjo Savinjsko dolino.

Thu, 20. Feb 2020 at 22:40

347 ogledov

En odziv na izjavo J.P. Damjana
Ker me je Jože P. Damjan na Čivkarju blokiral, upam, da mu kdo pošlje tole, kar bom napisal sedaj. Morda se česa nauči. Konzervativci o razvoju razmišljamo takole: 1. Razvoj nima v sebi ničesar, kar bi ga delalo za samoumevni cilj. 2. Razvoj v sebi nima ničesar, kar bi ga delalo takega, da bi ga samoumevno zavračali. 3. Glede razvoja nas zanima, ali je res razvoj ali le sprememba. 4. Vsaka sprememba ni razvoj. 5. Pogosto smo priča, da ideologi spremembe predstavljajo kot razvoj, razvoj pa kot sinonim za "spremembo na boljše" - kot ideolog ali še boljše ideozof Damjan v tem primeru. Zato smo do razvoja skeptični. Previdni. Ga ne zagovarjamo na vsak način in zaradi njega samega. 6. Zanima nas, za koga je domnevna sprememba na boljše res sprememba na boljše. Nam je najprej pomembno, da ne škoduje narodu, cerkvi, družini. Tistim stvarem, ki jih ščitimo, ki jih želimo ohranjati in na katerih sloni naš okvir razmišljanja, okvir, v katerem smo racionalni. 7. Postaviti si svoj okvir razmišljanja, zavedati se svojega okvira razmišljanja, čemur včasih rečemo tudi "imeti temeljne vrednote", "izhajati iz moralnih aksiomov" ali kaj podobnega - ni, kot bi nam nekdo, ki jih nima in se jih ne zaveda, najbrž očital, "dogmatičnost". Je višek človeške zmožnosti razmišljanja. Ne me narobe razumeti. Jaz Damjana ne napadam, ker je iz mladoekonomista konvertiral v neokeynesianca in je zdaj nek sdsovski, desničarski, konzervativni "nemesis". Napadam ga, ker v vseh teh svojih konverzijah ni postal intelektualec, ima glas, ima platformo, vpliva na mlade študente - in je za to plačan s strani davkoplačevalskega denarja.

Thu, 20. Feb 2020 at 11:22

128 ogledov

Otrok ali kariera
Zadnje čase berem in poslušam mnogo debat o materinstvu.Zakaj materinstvo ja in zakaj ne. Pravzaprav imajo ženskedanes veliko več razlogov proti materinstvu in raje izberejokariero kot materinstvo. Nekatere se za otroke, v tej vednovečji eko-noriji ne odločijo, ker ne vedo ali bodo morda odrasliv svet brez pitne vode, bodo morda podnebni begunci, slišimtudi razlog, zakaj imeti svoje otoke, če je na svetu tolikorevnih in lačnih otrok.Skratka veliko je tega, ob čemur se mi kot mami resničnoobrne želodec, pa ne zaradi žensk kot takšnih, ampak zaraditega, kamor je zabredla sodobna družba, kam potiska mlade,kako morajo biti popolni in vedno prvi, najboljši…kam jihpehajo. V izgorelost, v stalno nezadovoljstvo, saj iščejopopolnost, ki pa je po mojem mnenju ni, če je ne vidiš... in mednami so ljudje, ki niso nikoli zadovoljni, saj v vsem kar imajo,vedno najdejo nekaj, česar nimajo, torej njihovo življenje nipopolno, ne zadovoljuje jih, strah jih je te nepopolnosti in zaotroka, za starševstvo se odločajo vedno kasneje, če sploh. Mora biti popolno, moram imeti kariero, moram doseči to in ono, moram videti, doživeti svet, moram živet, moram,moram, moram, jaz, jaz, jaz…družbene smernice pa, ne samomaterinstvo ampak starševstvo nasploh, predstavljajo kotžrtvovanje samega sebe, otrok je predstavljen kot malizajedalec v telesu neke uboge ženske in sploh ni definiran kotbitje in otrok, ampak ga predstavljajo kot plod, nečutečskupek celic in ob neželeni nosečnost je splav samoumeven innič hudega ni, če se otroka odpravi…ja dragi moji, tako dalečsmo. Družba torej preferira »močne« , samostojne ženske, ženskena visokih položajih, tudi, če jim niso dorasle jih tja umestijoskozi kvote…kaj pa ženske, ki se odločijo drugače? Še vednomislim, upam in si želim, da je takšnih, ki jemljejo materinstvokot dar, izpopolnjenost in obogatitev življenja tako svojegakot tudi življenja otrokovega očeta in ne kot osebno žrtev.Veliko je družin kjer imata oba, oče in mama lepo kariero inkrasne otroke, veliko je družin kjer se eden od staršev odloči,da bo doma in skrbel zanje. Tudi to je kariera. Posvetiti seotrokom, družini, domu, zakaj ne? Ali je takšna ženska manjvredna? Zakaj bi bila? Ni. Po moje ni. Svoje življenje boposvetila in namenila drugim, ne komurkoli, svojim otrokom.Pri njej ni jaz, jaz, jaz…a uživa, njeno življenje je polno. A jo včasih zanese v smernice in težnje feminizma in pomisli: kajsem pa jaz naredila iz svojega življenja? Nimam kariere,nimam visoke izobrazbe…potem pogleda okoli sebe in vidizadovoljne otroke, dom. No, to je moja kariera, ko me nekoč ne bo več, bodo ostali oni, moji otroci, moji vnuki, ostali bodo temelji, ne samo mojega doma, ampak tudi moje družine…in potem pomisli na sosedo, karieristko, ki se vrača v praznostanovanje, svoj dom, na počitnice hodi v družbi prijateljev in spi sama. Kaj bo, ko bo stara, ko bodo prijatelji odšli in se bo kariera zaključila? Sama bo. Brez objema, tolažbe, ko jo bo strah. Kakšne in kako globoke sledi bomo pustili za sabo, bomopogrešani? Bodo naše sledi kot odtis korakov v suhem peskuin jih bo odnesel piš vetra? Bodo naše sledi globoke in trajne,kot ime vrezano v deblo drevesa? Življenje je lepše, če ga živiš v smislu, kaj lahko dam in ne kajlahko dobim, kaj želim. Družina je bogastvo, uteha, varnozavetje, je objem in je ljubezen, družina ni breme in ovira.

Tue, 18. Feb 2020 at 08:12

102 ogledov

Kaj je Katedrala 2.del
V prvem delu smo predstavili pojem Katedrale kot meta institucije in njena prva dva "gradbena elementa". Tretji in četrti "gradbeni element" moči in vpliva Katedrale so univerze in NVO-ji. Pod pojem univerze spadajo predvsem univerze nižje kakovosti. Po drugi svetovni vojni so se morale preobraziti, da bi postale atraktivne za učence. Rezultat tega je, da ima veliko število mladih z inteligenčnim kvocientom od 100 do 110 neuporabne diplome z nezaposljivimi nazivi.  Ne mislim škodoželjno v odnosu do teh univerz, mislim le to, da s tem privabijo mnogo bolj pester razpon učencev. Vključno z nekaj iskreno pametnimi ljudi, ki se zaradi različnih razlogov niso odločili za bolj tradicionalne in prestižne šole.  Najbolj očitno dejstvo je, da so opisane univerze mnogo bolj ideološko usmerjene v levo kot pa prestižne univerze. Mnogo manj je intelektualne raznolikosti, še posebej v oddelkih za humanistiko.  Na prestižnih univerzah načeloma zmaga princip odprte debate in svobode govora nad politično korektnostjo. Večino tega se ne dotika znanstvenikov in inženirjev. Težko je biti ideološki na kemijskem področju.  Umetnost, sociala in humanistika so najmanj odporne na virus levičarstva in so tako bližje Katedrali. Poglejmo zakaj. Na slabih univerzah znajo biti mnogo bolj strogi do svojih študentov. Nobenega manjkanja na predavanjih ali zamujenih nalog, ko pridejo študentje v predavalnico, je princip tak, da se morajo navaditi in ugajati profesorju in njegovim nazorom in mišljenju. Študentje, ki nasprotujejo levičarstvu, pa morda tega sploh ne vedo, doživijo določen kulturni šok. A po prvem šoku je naslednji korak samo-segregacija. Veliko jih oddide samih in rezultat je učilnica polna istih mnenj, ki podpirajo drug drugega, kar privede do ločitve od realnosti ali mehurčka. Stereotipna "queer" feministka z navodili kako jo je treba naslavljati, je ponavadi rezultat te ločitev od realnosti, mehurčka v učilnici ene od univerz Katedrale.  Razmerje med slabimi in elitnimi univerzami lahko najdemo v preteklosti v razmerju vaških cerkva in teoloških semenišč. V semenišču je ortodoksni verski sistem jasen; veliko je prostora za debato znotraj intelektualnega okvirja, in ljudje lahko razglabljajo tudi izven okvirja, če so pazljivi in taktični. V vaških cekrvah je bila ognjevita pridiga brez dovoljenih vprašanj. Čeprav se v semeniščih rojevajo ideje, v cerkvah novačimo najbolj predane in fanatične sledilce.  Četrti gradbeni element Katedrale moči in vpliva so NVO-ji. To je mreža neprofitnih in nevladnih organizacij, ki briše meje med zasebnim in javnim sektorjem. Amnesty International je ena bolj poznanih.  Največ je takih, ki trdijo, da se ukvarjajo z spodbujanjem podjetništva, vendar jih najdemo v vsakem sektorju in na skoraj vseh področjih v razvitih demokracijah. Ko se venomer bolj razraščen državni aparat sreča z tovarišijskim kapitalizmom dobiš nešteto svetovalnih odborov, neprofitnih podjetji z državnim financiranjem in javno-zasebnih partnerstev z nejasnimi cilji. Seveda vsi ti ljudje sedijo na več položajih hkrati v številnih takih zasebno-državnih telesih. LinkedIn je dobro orodje za iskanje teh organizacij, kdo so zaposleni, kje drugje še delajo in njihove reference ter katere konference so obiskali.  Davkoplačevalski denar porabljen za te, že zelo dobro situirane ljudi, je dovolj slaba stvar, ampak davkoplačevalski denar je že tako ali tako potratno zapravljen vedno. Večini njih, ki ta denar sprejemajo, očitno ne gre za denar ampak za vpliv. Dejanski vpliv, ki ga imajo take organizacije je zelo fragmentiran, ampak vseeno mora biti del organizacije, ki je vplivala na politike pri oblikovanju zakonodaje ali pridobila sredstva za financiranje nekega obskurnega X projekta. Takega občutka ne dobiš nikjer drugje: poleg tega vsi ti položaji in dosežki izgledajo lepo in te delajo pomembnega, kar je zelo dobro za grajenje tvoje mreže.  Ne bi rekel, da vse, ampak velikokrat so te NVO organizacije, ki spodbujajo podjetništvo, preprosto zelo škodljive. Ne samo, da so potratne, ampak dajejo mladim občutek, da je biti podjetnik grajenje startupa z državnimi subvencijami že izjemen dosežek. Da je podjetništvo deljenje vizitk in obiskovanje konferenc... A v resnici niso naredili nič razen tega, da so se uspeli prebiti v notranje drobovje Katedrale, podprte z državnimi financami in zasebnimi interesi.  S tem zaključujem spis in se sploh ne čudim da se je reakcija vpletla v teoretično debato o pravičnosti demokracije, ko pa vsak dan vidimo male znake, da ne živimo v demokraciji. Nikoli nismo živeli v demokraciji. Na eni točki v preteklosti je bil učinkovit državni aparat, ko je bil majhen, če gledamo na globalni ravni. Se pravi bil je dober javni servis, ki pa nam v današnjem svetu odmira pred očmi. In prav popolnoma nihče govori o tem. Mainstream se tega le površno dotika in nam daje oddaljeno in zamegljeno sliko, da nekaj ni vredu, ampak nihče ne želi pisati o podrobnostih te tragedije. Dixie 
Teme
roger scruton Sir Roger Scruton filozof filozofija KULTURA umetnost tradicija smrt

Zadnji komentarji

Hugo Flander :

4.02.2020 15:47

Zanimivo, za moj okus sicer razmišljanje, ki mu ni tuj kanček paranoje. Kakorkoli. Dotaknil bi se recimo oziranja po Švici. Švica je večnacionalna država in v Švici patriotizma ne definira nacionalna pripadnost, temveč državna pripadnost. Švicarju je Švica domovina. Torej, Švicar je švicarski patriot, ne glede na to, kateri naciji pripada njegov rod. Podoben odnos do patriotizma je imel Slovenec v Avstro-Ogrski monarhiji. Na Dunaju so v času WWI dobro vedeli, koga poslati na Soško fronto proti Lahom. Poslali so 87. celjski pešpolk. Zato Lahi niso osvojili Škabrijela. Slovenski vojak se je na Škabrijelu goreče boril za domovino Avstro-Ogrsko in seveda še bolj za svojo rodno grudo. Kot zanimivost bi spomnil, da ima Laško pivo ime po starih Vlahih, ki so bili v tem delu Slovenije nekoč staroselci. Slovencem pa so prodiranje globje na "Laško", prvi preprečili germanski Langobardi. Dalje, Kočevarji so bili nekoč, tam v 14.stoletju, prvi migranti, ki so kot pripadniki germanov emigrirali iz svoje domovine v domovino Slovencev. Imigrantom Slovenci nismo povzročali težav, saj so naselili praktično prazen prostor in ga jeli kultivirat. V stoletjih se je medtem na od Kočevarjev kultivirano Kočevsko priselilo mnogo Slovencev, ki so s Kočevarji živeli v sožitju. Veliko je bilo mešanih zakonov in leta 1941, ko so se Kočevarji pod vtisom nacizma odločili za selitev (cca 15.000) v nasilno izpraznjene domove Slovencev na spodnjem Štajerskem, so med njimi že prevladovali slovenski priimki. Seveda danes tista peščica Kočevarjev, ki je med in po WWII ostala ob svojih ognjiščih, govori slovensko in hkrati še vedno neguje spomin na svoje prednike.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Nekaj besed ob smrti enega največjih mislecev našega časa, Sir Rogerja Scrutona