Zdaj se predvaja
arrevija
Izberi seznam predvajanja:
Deljene povezave
Antonio Gramsci - Wikipedia
Galerija slik
Nujna in zadostna etika Jiri Kočica, komentar k tekstu dr. M. Johnsona o retoričnih pasteh pri teoriji kulturne hegemonije Antonija Gramscija

Pred kratkim sem po zaslugi tviteraške scene (na Twitter je ta link objavil @MarkoSket), naletel na izjemno zanimiv tekst, ki sem ga tukaj delno vključil, saj nam odlično pokaže metode, s katerimi je današnji zahodni svet postal povsem neprepoznavno prežet s socializmom.

Zanimivo je predvsem to, kako se dr. Johnson loti branja Gramscija, kajti danes vsi vemo, da je večinsko jedro komunističnih in internacionalno socialistično- naravnanih ostankov trockizma preživelo pravzaprav le zaradi gramscijevske metode “pohoda na inštitucije” ali, kot ga je parafraziral en od vodij nemških »demokratičnih socialistov« R. Dutschke, »dolgega marša na inštitucije« .

V prvem delu nam avtor tega eseja o Gramsciju, dr. Johnson, že jasno nakaže smer njegove misli:


"Antonio Gramsci (1891-1937) je bil ustanovitelj in glavni teoretik italijanske komunistične partije. Gramsci je nadgradil marksizem, da bi ilustriral protestantsko reformacijo, francosko in rusko revolucijo iz leta 1917 do najbolj podrobnih detajlov. Osredotočal se je na kulturo ravno toliko kot na ekonomijo.

Ustvaril je novo teorijo države in revolucije, ki je bila veliko bolj “uporabna” za sodobno družbo, kot bi si Marx lahko sploh zamislil. Znanje je več kot moč, je sila in nadzor. Ta sila lahko koristi vsem, ki obvladajo katero koli vejo znanja in ki to znanje lahko uporabijo. Njegov pogled na moč je bil bolj uporaben od Marxovega. Pobegnil je Marxovemu ekonomskemu determinizmu in videl moč v vseh oblikah kulture in misli. (Bates, TR. Gramsci and the Theory of Hegemony. Journal of the History of Ideas, 36/2 (1975): 353-358)

V tem eseju dokazujem, da je bila Gramscijeva etična teorija dejansko cinična. Hegemonija ni bila kritika vladajočega sistema, ki ga je zaznal okoli sebe, ampak predvsem načrt za akcijo. V Gramscijevem pristopu ni nobenega dobrega razloga, da bi dal prednost kapitalizmu pred socializmom, razen v tem, da je slednji neizogiben glede na število delavcev v primerjavi s številom kapitalistov. Gramsci ni podal nobenega notranjega razloga, ki bi dokazoval kakšen tak razlog. Bil je le cinik v tem, da je spoznal preprosto dejstvo, ki so ga spoznali tudi antikomunisti: materializem je le boj za oblast. Noben marksist ne more verjeti v etiko iz ravno enakega razloga. Materializem ne pozna nobene etike."


Dr. Johnson se v tem delu opredeli v smeri, v kateri lahko že jasno zaslutimo zaledje, v katerem se dogaja njegova (Johnsonova) metafizična utemeljevalna shema. Četudi obstaja v filozofskem diskurzu tudi marsikakšen relevanten filozof, ki ne utemeljuje etike in etičnega pogleda zgolj s transcendenco božjih zapovedi, temveč tudi preko evolucijskega pogleda na zgodovino, se Johnson tukaj opredeli glede njegove krščanske, najverjetneje (kot je lahko videti iz drugih njegovih tekstov na njegovem blogu) pravoslavne metafizične misli. Tak vidik pozneje v tekstu postane tudi delno prolematičen, saj se opredeljuje do gramscijevske neutemeljene »nujnosti« na način, ki ga moramo prav tako utemeljevati skozi transcendentalno »nujnost« v smislu, da je utemeljena lahko le zato, ker obstaja zaledje transcendence.


"Zato je bil Gramsci prisiljen trditi, da sta moč in “nujnost” skladna s pravilno etično usmerjenostjo. Prav tako je trdil, četudi proti lastnemu razumu, da ni nobene resnice. In da je ta kategorija povsem nerelevantna glede družbenega življenja. Pomembno je, katera retorična formulacija je najbolj sposobna en vzorec možganskih valov (torej misli) zamenjati z drugimi. Hegemonija je mehanizem, pri katerem si um množic s pomočjo materialnih navad ustvari nek nabor družbenih in etičnih podob. Gramsci je verjel, da te podobe podpirajo vladajoči razred in prezirajo revolucijo. Hegemonija je tavtološka, saj lahko vladajoče skupine ustvarijo kulturno hegemonijo, ker so vladajoče skupine. Gramsci je bil pripravljen priznati bolj iskreno kot Stalin, da bo za dosego ciljev nujno uporabit vse oblike manipulacij, ki jih uporabljajo vedno prav vsi vladajoči razredi. Nič ni onstran tega. Revolucionarji uspevajo z uporabo nejasnih občutkih, ponavadi negativnih. Njihova metoda je skrajno nepoštena: primerjajo vsakodnevno mletje kapitalistične družbe z nejasnim idealnim modelom v “prihodnosti”.

Marx se ni trudil razlagati tega. Seveda bodo nejasni idealni modeli vedno zmagali.

Gre za retorično orodje."


V tem trenutku dr. Johnson pravzaprav preskoči na nekaj, kar sam vidim kot bistven del celotnega eseja. Namreč jasno pove, da tako pri Marxu kot pri Gramsciju sploh ne gre le za razlago in iz nje razvite modele, v katerih bi morali ljudje najti nek lažni etični impulz, iz katerega bi izhajalo dovolj energije za akcijo, temveč gre preprosto za retorična orodja, ki so namenjena PREDVSEM temu, da ljudi postavita v vlogo aktivistov, promotorjev, izvrševalcev, ne pa premišljevalcev.


To je temeljni aksiom Gramscija in je kot tak skladen z njegovim dognanjem, da materializem ne pozna nobene etike, zgolj in samo moč.

"Hegemonija je eden ključnih elementov Gramscijevega dela. (Piccone, Marxism P. Gramsci: Onkraj Lenina in Togliattija. Teorija in družba, 3 (1976): 460-462) Po njegovem mnenju moč vladajočega razreda ne temelji le na nasilju, temveč tudi na privolitvi. Od tod tudi mehanizem moči ni le grožnja s silo, ampak tudi grožnja z obsodbo. 

Noben vladajoči razred ne bi mogel vladati dolgo, če bi temeljil izključno na fizični prisili. Element soglasja je nujen v vsakem trenutku vladanja.

Obvladovanje ekonomskega reda ni dovolj, kajti prevlada kapitala ne jamči popolnega obvladovanja družbe. Ekonomski odnosi so le ena od številnih skupnih izkušenj. Ko je Gramsci obiskal Sovjetsko zvezo, je videl tudi takšno manipulacijo. Revolucija v njegova različici bi morala uspeti predvsem zato, ker se podrejeni ljudje sploh ne bi zavedali, da so vse prej kot svobodna bitja. Seveda je vedel, da so vse prej kot to.

Res je, da Gramsci državo obravnava kot organ ene posebne skupine, ki ji je bilo usojeno, da si ustvari ugodne pogoje za največjo možno ekspanzijo. Toda razvoj in širitev te določene skupine sta zasnovana in predstavljena kot gibalo splošne širitve in razvoja vseh "nacionalnih" energij. Z drugimi besedami, prevladujoča skupina je usklajena s splošnimi interesi podrejenih skupin in življenje države je zasnovano kot stalen proces nastajanja in nadomeščanja nestabilnega ravnotežja (na pravni ravni) med interesi temeljne skupine in skupine podrejenih ljudi. (Gramsci, Antonio. “Analysis Of Situations. Relations Of Force.” Prison Notebooks. Quentin Hoare and Geoffrey Nowell (eds, trans), Lawrence & Wishart, 1971: 406)

Tako država, ne glede na to, kateri razred prevladuje, stoji na dveh stebrih: moč in privolitev.

To velja za "delavski razred" enako kot za vse druge razrede. Ko družba doseže zadostno raven soglasja o stvareh, nastane “hegemonija”. Hegemonija pa je subtilen in dinamičen proces. Še več, hegemonija ne vključuje le privolitve, ampak dejavno privolitev. Gramsci trdi, da država ni zgolj birokracija, temveč celoten mehanizem kulturnega prevladovanja. (Piccone, P. Gramsci's Marxism: Beyond Lenin and Togliatti. Theory and Society, 3 (1976): 460ff)"


Praktično sočasno z Gramscijem se je z obvladovanjem množic skozi kulturo in s tem, kako vplivati na širšo družbo skozi različne oblike ustvarjanja mitoloških okvirjev in idejnih shem, ukvarjal Lippmann, ki je s svojim delom (še posebej z analizami tega, kako deluje »javno soglasje« med vodečimi in podrejenimi v družbeni hierarhiji skozi različne vplive in manipulacije) vplival na enega najbolj znanih in smelih manipulatorjev javnega mnenja, Edwarda Bernaysa. Izjemno zanimivo mi je bilo, da se Gramsci ukvarja s podobno tematiko kot Lippman na način, da celo uporabljata enake pojme.
V tekstu, ki ga komentiram, dr. Johnson predvsem izpostavi »soglasje«, ki ga prav tako obravnava Lippman, ampak gre tudi za »podobo«, ki jo izpostavljata tako Gramsci kot Lippman, realno pa se z njo ukvarja na eni strani (v ZDA) in na drugi strani (v SZ) kup ljudi, ki jih skoraj vse povezuje etnična pripadnost isti etnični skupini (Bernays, nečak Sigmunda Freuda, Anna Freud, Lev Kulešev, S. Eisenstein, Vertov, Zelma, Napplebaum itd). No, pri tem Gramsci dejansko odstopa kot Italijan albanskega porekla.
Dr. Johnson zato nadaljuje z Gramscijevo metodo spodkopavanja soglasja, ki bi naj po tem prineslo novo soglasje.

"Po Gramscijevem mnenju je spodkopavanje tega soglasja postopno. To ni mitološki spopad nasprotujočih si sil v nasilni revoluciji, ampak gre za časovni process spreminjanja uma množic.

Hegemonija temelji na kulturnem jedru družbe, ki vključuje nabor idej o svetu in človeku, o razmerju med dobrim in zlim, med lepim in zlobnim, med simboli in podobami, med tradicijo in predsodki in med vsemi drugimi idejami, ki niti niso tako resnične kot so stvar navade. Marksisti težko razmišljajo o taki razlagi, ker je univerzalna in je ni mogoče reducirati le na razredni boj. To je “stabilna kolektivna volja”. Spodkopati tako stanje je prvi korak, nadomestiti to z novimi idejami pa je bistven koncept revolucije.

Kdo je glavni protagonist pri vzpostavljanju ali spodkopavanju tega vladajočega soglasja? Gramscijev odgovor je nedvoumen: intelektualci. Socialna funkcija intelektualca je ustvarjanje nove hegemonije - novega soglasja – s spodkopavanjem vladajočih sil.

Ustvarjanje in razširjanje ideologij, vzpostavljanje ali spodkopavanje hegemonije določenega razreda je “raison d’être” intelektualca.

Gramsci na splošno trdi, da je sedanji razred intelektualcev povezan s kapitalom. Z drugimi besedami- so kupljeni in plačani. Vendar to ne more biti res. Gramscijeva težava je v tem, da če bi želeli ustvariti nasprotje hegemoniji, bi morali komunistični intelektualci zasesti iste institucije kot jih v tem trenutku zasedajo njihovi nasprotniki. Gramscijevi intelektualci bi torej postali elita. Zdi se, da je revolucija torej bodisi odveč ali pa identična temu, kar itak že je, le da vzdržuje hegemonijo njegova skupina. (Dirlik, A. The Predicament of Marxist Revolutionary Consciousness: Mao Zedong, Antonio Gramsci, and the Reformulation of Marxist Revolutionary Theory. Modern China, 9/2 (1983): 202)

Slednje je tavtologija, resnična je torej prva trditev.

Njegov pogled je seveda nedosleden. Bralec naj bi "hegemonijo" videl kot nejasno grozečo reč. Nekakšne podobe carskih kolonialnih uprav. A spet gre zgolj za čisto retoriko. Ta je uporabna, kadar argumentirate z negativnimi argumenti, a če gre za preoblikovanje, postane to nekaj popolnoma drugega.

Hegemonije so enake, ne glede na to, kateri skupini služijo. Gramscijeva težava je v tem, da:

a) ni razloga, da bi predlagali naj "delavski razred" vlada na račun drugih ali da

b) njegovo gibanje zastopa delavce ali da

c) bo njegovo gibanje še naprej enako tudi v času, ko bo dosegel status hegemonije. (cf. Chambers, Whitaker. Wittness. (Regnery Publishing, 1987): 17ff)

Hegemonija ni kritiziranje, ampak je metoda. Gramsci si prizadeva zamenjati eno z drugim. Tako zapiše: “Odločilni element v vsaki situaciji je trajno organizirana in že dolgo vnaprej pripravljena sila, ki jo je mogoče spraviti v pogon, ko presodimo, da je stanje ugodno (in lahko je ugodno le, če obstaja takšna sila in je polna borbenega duha). Zato je bistvena naloga sistematično in potrpežljivo zagotavljanje pripravljenosti- torej, da se ta sila oblikuje, razvija in izvaja vedno bolj homogeno, kompaktno in samozavestno. Velike sile so bile velike ravno zato, ker so bile ves čas pripravljene na učinkovito posredovanje v ugodni mednarodni konjunkturi in ker je obstajala konkretna možnost za učinkovito posredovanje. (Gramsci, Antonio. “Analysis Of Situations. Relations Of Force.” Prison Notebooks. Quentin Hoare and Geoffrey Nowell (eds, trans), Lawrence & Wishart, 1971: 406)


Gramsci je verjel, da taborišča smrti v Sovjetski zvezi ne bi bila sploh potrebna, če bi komunizem bil sposoben doseči idejno prevlado, Za kaj takega pa je potrebna velika zavzetost in zaveza skozi generacije, da bi se uničile institucije v imenu samih teh institucij. Levica bi morala postati elita, preden bi se sploh zgodila revolucija, kar je popolna inverzija Marxa in Lenina. Če bi zmogli storiti kaj takega, opozicije sploh ne bi imeli.

Eden od podpornikov Gramscija potrjuje to cinično tezo, ko pravi: 

Za Gramscija analiza družbene lokacije idej ne izključuje oceno vrednosti resnice in veljavnosti takšnih idej. Njihova veljavnost je, kot smo že ugotovili, določena predvsem z zmožnostjo mobilizacije in vodenja množic v smeri doseganja ideološke in politične hegemonije. . . Z osredotočanjem na problem variacij ekonomske strukture, gramscijev historicizem gradi misel in ukrepanje v smislu različnih alternativnih strategij, ne pa v smislu potrebnih, stalnih ali nespremenljivih ekonomskih zakonov. (Salamini, L. Gramsci and Marxist Sociology of Knowledge: An Analysis of Hegemony-Ideology-Knowledge. The Sociological Quarterly, 15/3 (1974): 372)

Dr Salamini tukaj pove precej več, kot bi sploh sam hotel. Neakademsko rečeno, gre za preprosto priznanje, da je moč dobra kar sama po sebi, in da so uporabljene „strategije“ gola manipulacija. Kadar trdiš, da je resnica nedosegljiva, potem je zaključek lahko le tak.

Teorija hegemonije je čista tavtologija. Zgolj konstatira, da vladajoča skupina pač vlada. Obvladuje misli, ideje, procese, postopke in za to uporablja gole elemente prisile.


Da si vladajoče skupine podrejajo nekatere ideje in povzdigujejo druge, velja enako za demokracije, za oligarhije, monarhije in prav tako za »delavske države.« Gramsci pravi drugje: Če vsaka država teži k oblikovanju in vzdrževanju določene vrste civilizacije in državljana, ter želi odpraviti nekatere običaje in poglede na svet ob hkratnem razširjanju drugih, potem bo državni instrument za ta namen zakon (skupaj s šolskim sistemom in drugimi ustanovami in dejavnostmi). Razviti ga je treba torej tako, da je za takšen namen primeren - tako, da je maksimalno učinkovit in produktiven za pozitivne rezultate. . . Koncept zakona bo treba osvoboditi od vseh ostankov transcendence in od vsakega absolutnega; v praksi to pomeni od vsakega moralističnega fanatizma."


Struktura, ki se tu nakazuje, je skoraj na las podobna Krasnemu novemu svetu Aldousa Huxleya. Pri tem se dr. Johnson ustavi v nečem, kar tudi samo po sebi predstavlja določen problem, saj izhaja iz predpostavke, da vsaka etična drža nujno po sebi nosi odnos do transcendence, a tega pri svojem eseju ne predstavi, le občutimo ga lahko v tem, kar obstaja za njegovo kritiko Gramscija. V tem pogledu lahko vidimo, da dr. Johnson ne razmišlja v okviru evolucijskega razvoja določenih medsebojnih zvez v družbi, ki se vedno znova kot rezultanta sil pojavljajo v določenih oblikah etike.

Bodisi ujete v sile medčloveških odnosov kot dogovori ali običaji, bodisi definirane kot določena pravila in zakoni. Seveda pa se lahko vprašamo tudi v tem primeru, kaj predstavlja tisto transcendenco, ki omogoča nek skupen okvir in ponotranjeno doživljanje teh etičnih oblik medsebojnih razmerij v določeni družbi.


"Države ustvarjajo civilizacije? Z izrazom "država" Gramsci v resnici misli "kultura", kar je tradicionalno kontinentalna evropska zasnova pojma. Še vedno pa mora biti to vseeno več kot tavtologija. V Gramscijevem svetu ni morale, saj povsem materialno pojmovanje vesolja ne pozna morale. Svoboda ji je tuja. Gramsciju in njegovemu gibanja ni nujno to, da ima prav, temveč mu je bistveno le, da ima to gibanje moč. Kaj to pomeni za prihodnjo družbo, ki bi naj bila grajena na moralističnih pojmih enakosti in svobode, je povsem druga stvar. Zato je Gramsci v tem kratkem citatu zgoraj precej priročno pokazal resnico tega eseja; Gramsci namreč tam prizna, da ni bil marksist zato, ker bi bil zavezan resnici ali moralnim idejam, temveč samo zato, da bi pridobil moč. Delavcev je pač več kot lastnikov… Manj cinično rečeno bi lahko rekli, da je bil Gramsci marksist zato, da bi bil na “pravi strani” zgodovine.

Če morala nima transcendentalne podlage in so vse stvari zvedene za materialne interakcije, potem je vse lahko le stvar moči. Po drugi strani pa, če se zgodovina premika v svet, ki ga vodijo delavci ali stranke, ki jih zastopajo, potem bi bilo za Gramscija nespametno podpirati karkoli drugega kot to.

Slavni odrezavi citat Whitaker Chambersa pa pravi drugače: zmagovalno stran sem zapustil, ker bi raje bi umrl poražen kot pa zmagal s komunisti.

Gre za vprašanje determinizma. Če je determinizem resničen, potem etika, revolucija ali moralni ideali niso nič. Obstaja zgolj zgodovina in njen neustavljivi pohod. Gramsci pleše okoli vprašanja determinizma v "Pravilnosti in nujnosti". "Nujnost" v "špekulativno-abstraktnem" in v "zgodovinsko-konkretnem" smislu obravnava Gramsci takole: "nujnost obstaja, kadar obstaja učinkovita in aktivna predpostavka, katere zavest v glavah ljudi začne delovati na način, da predlaga konkretne cilje kolektivni zavesti in vzpostavlja kompleks prepričanj in verjetij, ki deluje močno v obliki "ljudskega prepričanja”. V tej premisi morajo biti vsebovani že razviti ali v procesu razvoja potrebni in zadostni materialni pogoji za uresničitev nagona kolektivne volje."  

Gramsciju njegova lastna retorična strategija preprečuje, da bi odkrito trdil, da so človekove odločitve determinirane kot materialne stvari. Ker če je nekaj že "vsebovano" v postopku razvoja, je identično kot bi rekel, da dejanja izhajajo iz materialnih odnosov in so torej nesvobodna. Njegove ključne fraze so "potrebni in zadostni" pogoji za "kolektivno voljo". Da so “materialni pogoji" "potrebni in zadostni" za "realizacijo impulza" volje, bodisi kolektivne ali kakšne druge, je čisti determinizem. Da ga Gramsci oblikuje v takem jeziku pa je do skrajnosti pripeljan cinizem. Urbanati zapiše s še bolj gostim jezikom, da je zasluga in novost pri Gramscijevi misli predvsem to spreminjanje perspektive politike emancipacije, kajti namesto, da bi se osredotočal na tradicionalne in neposredne strategije politične inkluzivnosti, je odprl široko raziskavo družbenih in kulturnih pogojev podrejenosti in izključenosti. Na modernistični čas je gledal iz dna njegovih periferij. (Urbinati, N. S periferije sodobnosti: Teorija podrejenosti in hegemonije Antonia Gramscija. Politična teorija, 26/3 (1998): 371)

Tako Samamini kot Urbanati sta očitno podpornika Gramscija. Oba uporabljata tradicionalne trike akademikov, da povesta enako: noben vladajoči razred nima pravice vladati. Vsi, ne glede na ideologijo, uporabljajo le različne oblike retoričnih manipulacij. Ni nobenega etičnega razloga za to, da bi preferirali socializem pred kapitalizmom razen onih delavcev, ki predstavljajo večino prebivalstva pod kapitalizmom in seveda zato hkrati predstavljajo zgolj “materialne pogoje” za strmoglavljenje kapitalizma.

Pri tem zelo skrbno izbirajo besede: morda bi lahko delavci pomislili ali menili, da je strmoglavljenje kapitalizma njihova izbira, vendar nam je Gramsci pokazal, da to ni res. Povedati je treba, očitno, da so potrebni le kot zadostni materialni pogoj. Material deluje skoznje, tako rekoč. Ne delujejo oni v normalnem pomenu tega izraza. Pri takem pristopu je torej revolucionar na ulici tipičen bel "upornik množične proizvodnje" v majici s Che Guevaro, ki v bistvu nima pojma, kaj sploh počenja. Ne zaveda se aksiomov, ki jih je v njega vsadilo revolucionarno gibanje. V našem primeru gre za elitne univerzitetne profesorje, vse večje medijske korporacije in mreže, korporativne fundacije kot je npr. Rockefellerjeva in založbe, ki služijo tej "hegemonski" ideji.

Gramsci je bil aktivist, ne filozof. Njegova doba mu ni pomagala, odkar se je zrušilo razsvetljenstvo s prvo svetovno vojno, z Leninom, Versaillesom, s Stalinom in neizogibnim odzivom Hitlerja. V tem obdobju so prevladovali materializem, tehnologija, birokracija in nadzor. To obdobje je človeka bolj ali manj zreduciralo na stroj, s katerim so vladajoči za svoje namene manipulirali. Vladajoče stranke, ne glede na to, katere, so vedele, kaj so bili v intelektualnem smislu ti nameni, vendar se o tem v vsakdanjem življenju ni smelo govoriti. To velja tudi za socialistični upor proti kapitalizmu.

Gramsci je žrtev tega istega hegemonskega stroja, ki ga prepoznava kot hegemonski stroj. Gramscijeva metoda je bila prepoznavanje mehanizmov, zaradi katerih je vladajoča skupina uveljavljala moč. Opisoval je, kako se ta moč lahko tem elitam vzame in, kar je še pomembneje, kako se lahko to moč vzdržuje. Hegemonija se nahaja predvsem v samem ohranjanju že dosežene moči. Stalinov teror ni bil neetičen, samo nepotreben; bil je zapravljanje energije. Če bi se možgani zmanjšali na zgolj nujnosti, ki izhaja iz materialnih razmer, ki trenutno delujejo na svetu, je mogoče revolucijo zvesti na enako nujnost.

"Revolucijo" lahko nato preprosto spreminjamo glede na to, kako možgani ustvarjajo podobe, da zagotovimo tisto določeno vrsto podob, s katerimi oblikujemo enkrat marksizem, drugič fašizem, tretjič pa stalinizem.

Če je svet čisto materialen, potem je vse določeno. Če je vse določeno, potem je določena tudi misel. Če je misel določena, potem ni potrebna niti politična revolucija niti karkoli političnega.

Najenostavnejša pot do moči je manipulacija tega, kako povprečen človek ustvarja podobe. To je post-revolucionarna strategija, saj se vse revolucije sprožajo od zgoraj - od vodilnih elitnih skupin navzdol. To se dogaja skozi možgane, saj predstavljajo zanesljiv “materialni pogoj”. Navsezadnje so možgani le še en vidik teh “materialnih pogojev”, torej postopek ni tako težaven, kolikor je mukotrpen.

Materializem je negativna presoja. Njeni pristaši niso dosledni v verjetju. Materializem je bilo orožje, ki so ga posebej uporabili proti krščanstvu, vendar bi ga lahko na splošno proti kateremu koli konceptu transcendentnega.

Duh je zunaj dosega znanosti in je zato izven dosega družbenega ali političnega urejanja in regulacij. Materializem pomeni, da so vse stvari “gnetljive”. Zagotavlja noro poenostavljeno razlago vesolja. Preprosto za razumet, argumentirat in tudi preproste ljudi dokaj zlahka manipuliramo skozi preprostost, ki jo materializem ponuja. Prav tako, kot trdim v tem članku, materializem zavrača kakršno koli obliko vedenja. CS Lewis je v znanem citatu to predstavil takole:

Podajmo domnevo, da za vesoljem ni inteligence niti ustvarjalnega uma. V tem primeru si nihče ni zamislil možganov z namenom razmišljanja. Le kdaj se atomi znotraj moje lobanje zaradi fizičnih ali kemičnih razlogov uredijo sami na tako specifično določen način, da se mi kot stranski produkt porodi občutenje, ki ga lahko imenujem mišljenje? In če je to res, kako naj svojemu lastnemu razmišljanju zaupam, da je sploh resnično? To je kot bi zlil vrč z mlekom in upal, da mi bo razlito mleko pokazalo zemljevid Londona.

V takšnem svetu, kot je Gramscijev, resnica ni pomembna. Ni pomembna, saj je vse, kar ljudje vedo, le posledica dogodkov, ki so se neizogibno in avtomatično predstavili kot "zavest". Manipuliranje toka te "zavesti" še vedno pomeni superiornost nad zavestjo, torej gre za idejo, da so pripadniki avantgardne stranke nekako onkraj materialnega sveta, četudi še vedno ostajajo materialna bitja.

Revolucija je bila zdaj v zvezi z manipulacijo, saj vsa politika ni in ne more biti nič več kot manipulacija. Tudi materializem zelo priročno odpravlja vse etične ideale (saj ideali niso materialne stvari), in tako tudi sodbe o cinizmu ne morejo imeti nobenega učinka. Materializem je poenostavil svet in Gramsci je to izkoristil. Gramscijeva trditev je sicer nesmiselna, vendar je tak tudi svet politike, v katerem je deloval."


Dr. Johnson s tem esejem odlično preigra ves diapazon gramscijevske gole retorične spretnosti v iskanju premoči. Tukaj se pozivanje na etično jedro marksistične misli povsem razgaljeno in deplasirano konča v morjih krvi, s katerimi dejansko imamo opravka, ko preizprašujemo smisel teh revolucionarnih gibanj in vrenj. Tisto, kar je vprašanje, ki ga Johnson morda ne izpostavi tako jasno, je pa vsekakor vedno bolj jasno v današnjem času, če se obrnemo k raziskavam sodobne znanosti, genetike, psihometrije, evolucijske psihologije in to je, koliko je v vseh teh serijah manipulacij in iskanju moči dejansko pomembna stara modrost, da kri ni voda?

Link na tekst dr. Matthew Raphael Johnsona

https://theorthodoxnationalist.files.wordpress.com/2018/06/gramsci.pdf

Slike članka
Zadnje objave
Pismo Slovencem
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Najbolj obiskano
1
Kaj se dogaja, ko so »volitve« v Sloveniji?
2
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
3
Kolumna Marka Fratnika: Predlagani ukrepi vlade
4
Savlov nateg
5
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu