Nujna in zadostna etika
Jiri Kočica, komentar k tekstu dr. M. Johnsona o retoričnih pasteh pri teoriji kulturne hegemonije Antonija Gramscija
AR revija
Eseji

Torek, 7. januar 2020 ob 14:38

Odpri galerijo

Antonio Francesco Gramsci

Pred kratkim sem po zaslugi tviteraške scene (na Twitter je ta link objavil @MarkoSket), naletel na izjemno zanimiv tekst, ki sem ga tukaj delno vključil, saj nam odlično pokaže metode, s katerimi je današnji zahodni svet postal povsem neprepoznavno prežet s socializmom.

Zanimivo je predvsem to, kako se dr. Johnson loti branja Gramscija, kajti danes vsi vemo, da je večinsko jedro komunističnih in internacionalno socialistično- naravnanih ostankov trockizma preživelo pravzaprav le zaradi gramscijevske metode “pohoda na inštitucije” ali, kot ga je parafraziral en od vodij nemških »demokratičnih socialistov« R. Dutschke, »dolgega marša na inštitucije« .

V prvem delu nam avtor tega eseja o Gramsciju, dr. Johnson, že jasno nakaže smer njegove misli:


"Antonio Gramsci (1891-1937) je bil ustanovitelj in glavni teoretik italijanske komunistične partije. Gramsci je nadgradil marksizem, da bi ilustriral protestantsko reformacijo, francosko in rusko revolucijo iz leta 1917 do najbolj podrobnih detajlov. Osredotočal se je na kulturo ravno toliko kot na ekonomijo.

Ustvaril je novo teorijo države in revolucije, ki je bila veliko bolj “uporabna” za sodobno družbo, kot bi si Marx lahko sploh zamislil. Znanje je več kot moč, je sila in nadzor. Ta sila lahko koristi vsem, ki obvladajo katero koli vejo znanja in ki to znanje lahko uporabijo. Njegov pogled na moč je bil bolj uporaben od Marxovega. Pobegnil je Marxovemu ekonomskemu determinizmu in videl moč v vseh oblikah kulture in misli. (Bates, TR. Gramsci and the Theory of Hegemony. Journal of the History of Ideas, 36/2 (1975): 353-358)

V tem eseju dokazujem, da je bila Gramscijeva etična teorija dejansko cinična. Hegemonija ni bila kritika vladajočega sistema, ki ga je zaznal okoli sebe, ampak predvsem načrt za akcijo. V Gramscijevem pristopu ni nobenega dobrega razloga, da bi dal prednost kapitalizmu pred socializmom, razen v tem, da je slednji neizogiben glede na število delavcev v primerjavi s številom kapitalistov. Gramsci ni podal nobenega notranjega razloga, ki bi dokazoval kakšen tak razlog. Bil je le cinik v tem, da je spoznal preprosto dejstvo, ki so ga spoznali tudi antikomunisti: materializem je le boj za oblast. Noben marksist ne more verjeti v etiko iz ravno enakega razloga. Materializem ne pozna nobene etike."


Dr. Johnson se v tem delu opredeli v smeri, v kateri lahko že jasno zaslutimo zaledje, v katerem se dogaja njegova (Johnsonova) metafizična utemeljevalna shema. Četudi obstaja v filozofskem diskurzu tudi marsikakšen relevanten filozof, ki ne utemeljuje etike in etičnega pogleda zgolj s transcendenco božjih zapovedi, temveč tudi preko evolucijskega pogleda na zgodovino, se Johnson tukaj opredeli glede njegove krščanske, najverjetneje (kot je lahko videti iz drugih njegovih tekstov na njegovem blogu) pravoslavne metafizične misli. Tak vidik pozneje v tekstu postane tudi delno prolematičen, saj se opredeljuje do gramscijevske neutemeljene »nujnosti« na način, ki ga moramo prav tako utemeljevati skozi transcendentalno »nujnost« v smislu, da je utemeljena lahko le zato, ker obstaja zaledje transcendence.


"Zato je bil Gramsci prisiljen trditi, da sta moč in “nujnost” skladna s pravilno etično usmerjenostjo. Prav tako je trdil, četudi proti lastnemu razumu, da ni nobene resnice. In da je ta kategorija povsem nerelevantna glede družbenega življenja. Pomembno je, katera retorična formulacija je najbolj sposobna en vzorec možganskih valov (torej misli) zamenjati z drugimi. Hegemonija je mehanizem, pri katerem si um množic s pomočjo materialnih navad ustvari nek nabor družbenih in etičnih podob. Gramsci je verjel, da te podobe podpirajo vladajoči razred in prezirajo revolucijo. Hegemonija je tavtološka, saj lahko vladajoče skupine ustvarijo kulturno hegemonijo, ker so vladajoče skupine. Gramsci je bil pripravljen priznati bolj iskreno kot Stalin, da bo za dosego ciljev nujno uporabit vse oblike manipulacij, ki jih uporabljajo vedno prav vsi vladajoči razredi. Nič ni onstran tega. Revolucionarji uspevajo z uporabo nejasnih občutkih, ponavadi negativnih. Njihova metoda je skrajno nepoštena: primerjajo vsakodnevno mletje kapitalistične družbe z nejasnim idealnim modelom v “prihodnosti”.

Marx se ni trudil razlagati tega. Seveda bodo nejasni idealni modeli vedno zmagali.

Gre za retorično orodje."


V tem trenutku dr. Johnson pravzaprav preskoči na nekaj, kar sam vidim kot bistven del celotnega eseja. Namreč jasno pove, da tako pri Marxu kot pri Gramsciju sploh ne gre le za razlago in iz nje razvite modele, v katerih bi morali ljudje najti nek lažni etični impulz, iz katerega bi izhajalo dovolj energije za akcijo, temveč gre preprosto za retorična orodja, ki so namenjena PREDVSEM temu, da ljudi postavita v vlogo aktivistov, promotorjev, izvrševalcev, ne pa premišljevalcev.


To je temeljni aksiom Gramscija in je kot tak skladen z njegovim dognanjem, da materializem ne pozna nobene etike, zgolj in samo moč.

"Hegemonija je eden ključnih elementov Gramscijevega dela. (Piccone, Marxism P. Gramsci: Onkraj Lenina in Togliattija. Teorija in družba, 3 (1976): 460-462) Po njegovem mnenju moč vladajočega razreda ne temelji le na nasilju, temveč tudi na privolitvi. Od tod tudi mehanizem moči ni le grožnja s silo, ampak tudi grožnja z obsodbo. 

Noben vladajoči razred ne bi mogel vladati dolgo, če bi temeljil izključno na fizični prisili. Element soglasja je nujen v vsakem trenutku vladanja.

Obvladovanje ekonomskega reda ni dovolj, kajti prevlada kapitala ne jamči popolnega obvladovanja družbe. Ekonomski odnosi so le ena od številnih skupnih izkušenj. Ko je Gramsci obiskal Sovjetsko zvezo, je videl tudi takšno manipulacijo. Revolucija v njegova različici bi morala uspeti predvsem zato, ker se podrejeni ljudje sploh ne bi zavedali, da so vse prej kot svobodna bitja. Seveda je vedel, da so vse prej kot to.

Res je, da Gramsci državo obravnava kot organ ene posebne skupine, ki ji je bilo usojeno, da si ustvari ugodne pogoje za največjo možno ekspanzijo. Toda razvoj in širitev te določene skupine sta zasnovana in predstavljena kot gibalo splošne širitve in razvoja vseh "nacionalnih" energij. Z drugimi besedami, prevladujoča skupina je usklajena s splošnimi interesi podrejenih skupin in življenje države je zasnovano kot stalen proces nastajanja in nadomeščanja nestabilnega ravnotežja (na pravni ravni) med interesi temeljne skupine in skupine podrejenih ljudi. (Gramsci, Antonio. “Analysis Of Situations. Relations Of Force.” Prison Notebooks. Quentin Hoare and Geoffrey Nowell (eds, trans), Lawrence & Wishart, 1971: 406)

Tako država, ne glede na to, kateri razred prevladuje, stoji na dveh stebrih: moč in privolitev.

To velja za "delavski razred" enako kot za vse druge razrede. Ko družba doseže zadostno raven soglasja o stvareh, nastane “hegemonija”. Hegemonija pa je subtilen in dinamičen proces. Še več, hegemonija ne vključuje le privolitve, ampak dejavno privolitev. Gramsci trdi, da država ni zgolj birokracija, temveč celoten mehanizem kulturnega prevladovanja. (Piccone, P. Gramsci's Marxism: Beyond Lenin and Togliatti. Theory and Society, 3 (1976): 460ff)"


Praktično sočasno z Gramscijem se je z obvladovanjem množic skozi kulturo in s tem, kako vplivati na širšo družbo skozi različne oblike ustvarjanja mitoloških okvirjev in idejnih shem, ukvarjal Lippmann, ki je s svojim delom (še posebej z analizami tega, kako deluje »javno soglasje« med vodečimi in podrejenimi v družbeni hierarhiji skozi različne vplive in manipulacije) vplival na enega najbolj znanih in smelih manipulatorjev javnega mnenja, Edwarda Bernaysa. Izjemno zanimivo mi je bilo, da se Gramsci ukvarja s podobno tematiko kot Lippman na način, da celo uporabljata enake pojme.
V tekstu, ki ga komentiram, dr. Johnson predvsem izpostavi »soglasje«, ki ga prav tako obravnava Lippman, ampak gre tudi za »podobo«, ki jo izpostavljata tako Gramsci kot Lippman, realno pa se z njo ukvarja na eni strani (v ZDA) in na drugi strani (v SZ) kup ljudi, ki jih skoraj vse povezuje etnična pripadnost isti etnični skupini (Bernays, nečak Sigmunda Freuda, Anna Freud, Lev Kulešev, S. Eisenstein, Vertov, Zelma, Napplebaum itd). No, pri tem Gramsci dejansko odstopa kot Italijan albanskega porekla.
Dr. Johnson zato nadaljuje z Gramscijevo metodo spodkopavanja soglasja, ki bi naj po tem prineslo novo soglasje.

"Po Gramscijevem mnenju je spodkopavanje tega soglasja postopno. To ni mitološki spopad nasprotujočih si sil v nasilni revoluciji, ampak gre za časovni process spreminjanja uma množic.

Hegemonija temelji na kulturnem jedru družbe, ki vključuje nabor idej o svetu in človeku, o razmerju med dobrim in zlim, med lepim in zlobnim, med simboli in podobami, med tradicijo in predsodki in med vsemi drugimi idejami, ki niti niso tako resnične kot so stvar navade. Marksisti težko razmišljajo o taki razlagi, ker je univerzalna in je ni mogoče reducirati le na razredni boj. To je “stabilna kolektivna volja”. Spodkopati tako stanje je prvi korak, nadomestiti to z novimi idejami pa je bistven koncept revolucije.

Kdo je glavni protagonist pri vzpostavljanju ali spodkopavanju tega vladajočega soglasja? Gramscijev odgovor je nedvoumen: intelektualci. Socialna funkcija intelektualca je ustvarjanje nove hegemonije - novega soglasja – s spodkopavanjem vladajočih sil.

Ustvarjanje in razširjanje ideologij, vzpostavljanje ali spodkopavanje hegemonije določenega razreda je “raison d’être” intelektualca.

Gramsci na splošno trdi, da je sedanji razred intelektualcev povezan s kapitalom. Z drugimi besedami- so kupljeni in plačani. Vendar to ne more biti res. Gramscijeva težava je v tem, da če bi želeli ustvariti nasprotje hegemoniji, bi morali komunistični intelektualci zasesti iste institucije kot jih v tem trenutku zasedajo njihovi nasprotniki. Gramscijevi intelektualci bi torej postali elita. Zdi se, da je revolucija torej bodisi odveč ali pa identična temu, kar itak že je, le da vzdržuje hegemonijo njegova skupina. (Dirlik, A. The Predicament of Marxist Revolutionary Consciousness: Mao Zedong, Antonio Gramsci, and the Reformulation of Marxist Revolutionary Theory. Modern China, 9/2 (1983): 202)

Slednje je tavtologija, resnična je torej prva trditev.

Njegov pogled je seveda nedosleden. Bralec naj bi "hegemonijo" videl kot nejasno grozečo reč. Nekakšne podobe carskih kolonialnih uprav. A spet gre zgolj za čisto retoriko. Ta je uporabna, kadar argumentirate z negativnimi argumenti, a če gre za preoblikovanje, postane to nekaj popolnoma drugega.

Hegemonije so enake, ne glede na to, kateri skupini služijo. Gramscijeva težava je v tem, da:

a) ni razloga, da bi predlagali naj "delavski razred" vlada na račun drugih ali da

b) njegovo gibanje zastopa delavce ali da

c) bo njegovo gibanje še naprej enako tudi v času, ko bo dosegel status hegemonije. (cf. Chambers, Whitaker. Wittness. (Regnery Publishing, 1987): 17ff)

Hegemonija ni kritiziranje, ampak je metoda. Gramsci si prizadeva zamenjati eno z drugim. Tako zapiše: “Odločilni element v vsaki situaciji je trajno organizirana in že dolgo vnaprej pripravljena sila, ki jo je mogoče spraviti v pogon, ko presodimo, da je stanje ugodno (in lahko je ugodno le, če obstaja takšna sila in je polna borbenega duha). Zato je bistvena naloga sistematično in potrpežljivo zagotavljanje pripravljenosti- torej, da se ta sila oblikuje, razvija in izvaja vedno bolj homogeno, kompaktno in samozavestno. Velike sile so bile velike ravno zato, ker so bile ves čas pripravljene na učinkovito posredovanje v ugodni mednarodni konjunkturi in ker je obstajala konkretna možnost za učinkovito posredovanje. (Gramsci, Antonio. “Analysis Of Situations. Relations Of Force.” Prison Notebooks. Quentin Hoare and Geoffrey Nowell (eds, trans), Lawrence & Wishart, 1971: 406)


Gramsci je verjel, da taborišča smrti v Sovjetski zvezi ne bi bila sploh potrebna, če bi komunizem bil sposoben doseči idejno prevlado, Za kaj takega pa je potrebna velika zavzetost in zaveza skozi generacije, da bi se uničile institucije v imenu samih teh institucij. Levica bi morala postati elita, preden bi se sploh zgodila revolucija, kar je popolna inverzija Marxa in Lenina. Če bi zmogli storiti kaj takega, opozicije sploh ne bi imeli.

Eden od podpornikov Gramscija potrjuje to cinično tezo, ko pravi: 

Za Gramscija analiza družbene lokacije idej ne izključuje oceno vrednosti resnice in veljavnosti takšnih idej. Njihova veljavnost je, kot smo že ugotovili, določena predvsem z zmožnostjo mobilizacije in vodenja množic v smeri doseganja ideološke in politične hegemonije. . . Z osredotočanjem na problem variacij ekonomske strukture, gramscijev historicizem gradi misel in ukrepanje v smislu različnih alternativnih strategij, ne pa v smislu potrebnih, stalnih ali nespremenljivih ekonomskih zakonov. (Salamini, L. Gramsci and Marxist Sociology of Knowledge: An Analysis of Hegemony-Ideology-Knowledge. The Sociological Quarterly, 15/3 (1974): 372)

Dr Salamini tukaj pove precej več, kot bi sploh sam hotel. Neakademsko rečeno, gre za preprosto priznanje, da je moč dobra kar sama po sebi, in da so uporabljene „strategije“ gola manipulacija. Kadar trdiš, da je resnica nedosegljiva, potem je zaključek lahko le tak.

Teorija hegemonije je čista tavtologija. Zgolj konstatira, da vladajoča skupina pač vlada. Obvladuje misli, ideje, procese, postopke in za to uporablja gole elemente prisile.


Da si vladajoče skupine podrejajo nekatere ideje in povzdigujejo druge, velja enako za demokracije, za oligarhije, monarhije in prav tako za »delavske države.« Gramsci pravi drugje: Če vsaka država teži k oblikovanju in vzdrževanju določene vrste civilizacije in državljana, ter želi odpraviti nekatere običaje in poglede na svet ob hkratnem razširjanju drugih, potem bo državni instrument za ta namen zakon (skupaj s šolskim sistemom in drugimi ustanovami in dejavnostmi). Razviti ga je treba torej tako, da je za takšen namen primeren - tako, da je maksimalno učinkovit in produktiven za pozitivne rezultate. . . Koncept zakona bo treba osvoboditi od vseh ostankov transcendence in od vsakega absolutnega; v praksi to pomeni od vsakega moralističnega fanatizma."


Struktura, ki se tu nakazuje, je skoraj na las podobna Krasnemu novemu svetu Aldousa Huxleya. Pri tem se dr. Johnson ustavi v nečem, kar tudi samo po sebi predstavlja določen problem, saj izhaja iz predpostavke, da vsaka etična drža nujno po sebi nosi odnos do transcendence, a tega pri svojem eseju ne predstavi, le občutimo ga lahko v tem, kar obstaja za njegovo kritiko Gramscija. V tem pogledu lahko vidimo, da dr. Johnson ne razmišlja v okviru evolucijskega razvoja določenih medsebojnih zvez v družbi, ki se vedno znova kot rezultanta sil pojavljajo v določenih oblikah etike.

Bodisi ujete v sile medčloveških odnosov kot dogovori ali običaji, bodisi definirane kot določena pravila in zakoni. Seveda pa se lahko vprašamo tudi v tem primeru, kaj predstavlja tisto transcendenco, ki omogoča nek skupen okvir in ponotranjeno doživljanje teh etičnih oblik medsebojnih razmerij v določeni družbi.


"Države ustvarjajo civilizacije? Z izrazom "država" Gramsci v resnici misli "kultura", kar je tradicionalno kontinentalna evropska zasnova pojma. Še vedno pa mora biti to vseeno več kot tavtologija. V Gramscijevem svetu ni morale, saj povsem materialno pojmovanje vesolja ne pozna morale. Svoboda ji je tuja. Gramsciju in njegovemu gibanja ni nujno to, da ima prav, temveč mu je bistveno le, da ima to gibanje moč. Kaj to pomeni za prihodnjo družbo, ki bi naj bila grajena na moralističnih pojmih enakosti in svobode, je povsem druga stvar. Zato je Gramsci v tem kratkem citatu zgoraj precej priročno pokazal resnico tega eseja; Gramsci namreč tam prizna, da ni bil marksist zato, ker bi bil zavezan resnici ali moralnim idejam, temveč samo zato, da bi pridobil moč. Delavcev je pač več kot lastnikov… Manj cinično rečeno bi lahko rekli, da je bil Gramsci marksist zato, da bi bil na “pravi strani” zgodovine.

Če morala nima transcendentalne podlage in so vse stvari zvedene za materialne interakcije, potem je vse lahko le stvar moči. Po drugi strani pa, če se zgodovina premika v svet, ki ga vodijo delavci ali stranke, ki jih zastopajo, potem bi bilo za Gramscija nespametno podpirati karkoli drugega kot to.

Slavni odrezavi citat Whitaker Chambersa pa pravi drugače: zmagovalno stran sem zapustil, ker bi raje bi umrl poražen kot pa zmagal s komunisti.

Gre za vprašanje determinizma. Če je determinizem resničen, potem etika, revolucija ali moralni ideali niso nič. Obstaja zgolj zgodovina in njen neustavljivi pohod. Gramsci pleše okoli vprašanja determinizma v "Pravilnosti in nujnosti". "Nujnost" v "špekulativno-abstraktnem" in v "zgodovinsko-konkretnem" smislu obravnava Gramsci takole: "nujnost obstaja, kadar obstaja učinkovita in aktivna predpostavka, katere zavest v glavah ljudi začne delovati na način, da predlaga konkretne cilje kolektivni zavesti in vzpostavlja kompleks prepričanj in verjetij, ki deluje močno v obliki "ljudskega prepričanja”. V tej premisi morajo biti vsebovani že razviti ali v procesu razvoja potrebni in zadostni materialni pogoji za uresničitev nagona kolektivne volje."  

Gramsciju njegova lastna retorična strategija preprečuje, da bi odkrito trdil, da so človekove odločitve determinirane kot materialne stvari. Ker če je nekaj že "vsebovano" v postopku razvoja, je identično kot bi rekel, da dejanja izhajajo iz materialnih odnosov in so torej nesvobodna. Njegove ključne fraze so "potrebni in zadostni" pogoji za "kolektivno voljo". Da so “materialni pogoji" "potrebni in zadostni" za "realizacijo impulza" volje, bodisi kolektivne ali kakšne druge, je čisti determinizem. Da ga Gramsci oblikuje v takem jeziku pa je do skrajnosti pripeljan cinizem. Urbanati zapiše s še bolj gostim jezikom, da je zasluga in novost pri Gramscijevi misli predvsem to spreminjanje perspektive politike emancipacije, kajti namesto, da bi se osredotočal na tradicionalne in neposredne strategije politične inkluzivnosti, je odprl široko raziskavo družbenih in kulturnih pogojev podrejenosti in izključenosti. Na modernistični čas je gledal iz dna njegovih periferij. (Urbinati, N. S periferije sodobnosti: Teorija podrejenosti in hegemonije Antonia Gramscija. Politična teorija, 26/3 (1998): 371)

Tako Samamini kot Urbanati sta očitno podpornika Gramscija. Oba uporabljata tradicionalne trike akademikov, da povesta enako: noben vladajoči razred nima pravice vladati. Vsi, ne glede na ideologijo, uporabljajo le različne oblike retoričnih manipulacij. Ni nobenega etičnega razloga za to, da bi preferirali socializem pred kapitalizmom razen onih delavcev, ki predstavljajo večino prebivalstva pod kapitalizmom in seveda zato hkrati predstavljajo zgolj “materialne pogoje” za strmoglavljenje kapitalizma.

Pri tem zelo skrbno izbirajo besede: morda bi lahko delavci pomislili ali menili, da je strmoglavljenje kapitalizma njihova izbira, vendar nam je Gramsci pokazal, da to ni res. Povedati je treba, očitno, da so potrebni le kot zadostni materialni pogoj. Material deluje skoznje, tako rekoč. Ne delujejo oni v normalnem pomenu tega izraza. Pri takem pristopu je torej revolucionar na ulici tipičen bel "upornik množične proizvodnje" v majici s Che Guevaro, ki v bistvu nima pojma, kaj sploh počenja. Ne zaveda se aksiomov, ki jih je v njega vsadilo revolucionarno gibanje. V našem primeru gre za elitne univerzitetne profesorje, vse večje medijske korporacije in mreže, korporativne fundacije kot je npr. Rockefellerjeva in založbe, ki služijo tej "hegemonski" ideji.

Gramsci je bil aktivist, ne filozof. Njegova doba mu ni pomagala, odkar se je zrušilo razsvetljenstvo s prvo svetovno vojno, z Leninom, Versaillesom, s Stalinom in neizogibnim odzivom Hitlerja. V tem obdobju so prevladovali materializem, tehnologija, birokracija in nadzor. To obdobje je človeka bolj ali manj zreduciralo na stroj, s katerim so vladajoči za svoje namene manipulirali. Vladajoče stranke, ne glede na to, katere, so vedele, kaj so bili v intelektualnem smislu ti nameni, vendar se o tem v vsakdanjem življenju ni smelo govoriti. To velja tudi za socialistični upor proti kapitalizmu.

Gramsci je žrtev tega istega hegemonskega stroja, ki ga prepoznava kot hegemonski stroj. Gramscijeva metoda je bila prepoznavanje mehanizmov, zaradi katerih je vladajoča skupina uveljavljala moč. Opisoval je, kako se ta moč lahko tem elitam vzame in, kar je še pomembneje, kako se lahko to moč vzdržuje. Hegemonija se nahaja predvsem v samem ohranjanju že dosežene moči. Stalinov teror ni bil neetičen, samo nepotreben; bil je zapravljanje energije. Če bi se možgani zmanjšali na zgolj nujnosti, ki izhaja iz materialnih razmer, ki trenutno delujejo na svetu, je mogoče revolucijo zvesti na enako nujnost.

"Revolucijo" lahko nato preprosto spreminjamo glede na to, kako možgani ustvarjajo podobe, da zagotovimo tisto določeno vrsto podob, s katerimi oblikujemo enkrat marksizem, drugič fašizem, tretjič pa stalinizem.

Če je svet čisto materialen, potem je vse določeno. Če je vse določeno, potem je določena tudi misel. Če je misel določena, potem ni potrebna niti politična revolucija niti karkoli političnega.

Najenostavnejša pot do moči je manipulacija tega, kako povprečen človek ustvarja podobe. To je post-revolucionarna strategija, saj se vse revolucije sprožajo od zgoraj - od vodilnih elitnih skupin navzdol. To se dogaja skozi možgane, saj predstavljajo zanesljiv “materialni pogoj”. Navsezadnje so možgani le še en vidik teh “materialnih pogojev”, torej postopek ni tako težaven, kolikor je mukotrpen.

Materializem je negativna presoja. Njeni pristaši niso dosledni v verjetju. Materializem je bilo orožje, ki so ga posebej uporabili proti krščanstvu, vendar bi ga lahko na splošno proti kateremu koli konceptu transcendentnega.

Duh je zunaj dosega znanosti in je zato izven dosega družbenega ali političnega urejanja in regulacij. Materializem pomeni, da so vse stvari “gnetljive”. Zagotavlja noro poenostavljeno razlago vesolja. Preprosto za razumet, argumentirat in tudi preproste ljudi dokaj zlahka manipuliramo skozi preprostost, ki jo materializem ponuja. Prav tako, kot trdim v tem članku, materializem zavrača kakršno koli obliko vedenja. CS Lewis je v znanem citatu to predstavil takole:

Podajmo domnevo, da za vesoljem ni inteligence niti ustvarjalnega uma. V tem primeru si nihče ni zamislil možganov z namenom razmišljanja. Le kdaj se atomi znotraj moje lobanje zaradi fizičnih ali kemičnih razlogov uredijo sami na tako specifično določen način, da se mi kot stranski produkt porodi občutenje, ki ga lahko imenujem mišljenje? In če je to res, kako naj svojemu lastnemu razmišljanju zaupam, da je sploh resnično? To je kot bi zlil vrč z mlekom in upal, da mi bo razlito mleko pokazalo zemljevid Londona.

V takšnem svetu, kot je Gramscijev, resnica ni pomembna. Ni pomembna, saj je vse, kar ljudje vedo, le posledica dogodkov, ki so se neizogibno in avtomatično predstavili kot "zavest". Manipuliranje toka te "zavesti" še vedno pomeni superiornost nad zavestjo, torej gre za idejo, da so pripadniki avantgardne stranke nekako onkraj materialnega sveta, četudi še vedno ostajajo materialna bitja.

Revolucija je bila zdaj v zvezi z manipulacijo, saj vsa politika ni in ne more biti nič več kot manipulacija. Tudi materializem zelo priročno odpravlja vse etične ideale (saj ideali niso materialne stvari), in tako tudi sodbe o cinizmu ne morejo imeti nobenega učinka. Materializem je poenostavil svet in Gramsci je to izkoristil. Gramscijeva trditev je sicer nesmiselna, vendar je tak tudi svet politike, v katerem je deloval."


Dr. Johnson s tem esejem odlično preigra ves diapazon gramscijevske gole retorične spretnosti v iskanju premoči. Tukaj se pozivanje na etično jedro marksistične misli povsem razgaljeno in deplasirano konča v morjih krvi, s katerimi dejansko imamo opravka, ko preizprašujemo smisel teh revolucionarnih gibanj in vrenj. Tisto, kar je vprašanje, ki ga Johnson morda ne izpostavi tako jasno, je pa vsekakor vedno bolj jasno v današnjem času, če se obrnemo k raziskavam sodobne znanosti, genetike, psihometrije, evolucijske psihologije in to je, koliko je v vseh teh serijah manipulacij in iskanju moči dejansko pomembna stara modrost, da kri ni voda?

Link na tekst dr. Matthew Raphael Johnsona

https://theorthodoxnationalist.files.wordpress.com/2018/06/gramsci.pdf

Antonio Gramsci - Wikipedia

Antonio Francesco Gramsci (UK: /ˈ ɡ r æ m ʃ i / ,[1] US: /ˈ ɡ r ɑː m ʃ i / ,[2] Italian: [anˈtɔːnjo franˈtʃesko ˈɡramʃi] ( listen ) ; 22 January 1891 – 27 April 1937) was an Italian Marxist philosopher and communist politician. He wrote on political theory, sociology and linguistics. He attempted to break from the economic determinism of traditional Marxist thought and so is considered a key neo-Marxist.[3] He was a founding member and one-time leader of the Communist Party of Italy and was imprisoned by Benito Mussolini's Fascist regime.

Antonio Gramsci - Wikipedia

Antonio Francesco Gramsci (UK: /ˈ ɡ r æ m ʃ i / ,[1] US: /ˈ ɡ r ɑː m ʃ i / ,[2] Italian: [anˈtɔːnjo franˈtʃesko ˈɡramʃi] ( listen ) ; 22 January 1891 – 27 April 1937) was an Italian Marxist philosopher and communist politician. He wrote on political theory, sociology and linguistics. He attempted to break from the economic determinism of traditional Marxist thought and so is considered a key neo-Marxist.[3] He was a founding member and one-time leader of the Communist Party of Italy and was imprisoned by Benito Mussolini's Fascist regime.

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 27. Mar 2021 at 20:52

431 ogledov

Kako postaneš fašist (ja, seveda se šalim. Šalim se, šalim! A lahko razumeš, da se šalim??)
(pazite, prosim, v tekstu je nekaj sarkastičnih opombic, da ne boste mislili, da vse mislim smrtno resno. Šalim se. Ja, saj razumete. To je takrat, ko ne misliš to, kar rečeš in računaš na to, da bodo ta miselni obrat sogovorci prepoznali.) Ker je prišlo do tako hudega viharja v kozarcu vode, bi tudi sam rad zavaroval svojo papirno barčico, da ne bi potonila na dno vseh lončkov, ki so jih pristavili različni ljudje in mediji v aferi »Fašistični medij NTA«. Najprej bi rad omenil, da sem bil že takoj pri prvem ogledu videa povsem prepričan, da je šlo za sarkazem. Prepričan sem bil tudi zato, ker se Aleš večkrat pošali glede svojega »statusa« v očeh levičarskih progresivnih borcev za socialno pravičnost. In skoraj vedno se pošali podobno sarkastično. In skoraj vedno se najde kdo, ki tega sarkazma ne razume in mu moramo drugi pojasnjevati, da je to le sarkazem. Torej on se pošali!!, bom še enkrat napisal POŠALI !, da je NTA fašistični medij. In ob tem naj dodatno poudarim, da kar nisem mogel verjet, da je ta del nekdo interpretiral na način, da gre za resno predstavitev. In še bolj sem bil šokiran, ko je to interpretiral Aljuš Pertinač na tak način. Zato sem šel gledat video še nekajkrat. Nekajkrat sem si prevrtel ta del in vsakič sem to dojel kot sarkastično opombo. Kajti zavedati se je treba, da so takoj, ko se je pojavila Nacionalna tiskovna agencija,  iz ne-desne strani na Twitterju, FBju in po nekaterih medijih planili po njej (tudi) z besedami, da gre za »fašistični, rasistični, naci« medij, ki da je last »fašistične« stranke SDS ipd. Ne samo to. Že v nekaj dnevih od rojstva tega medija je prišlo tudi do uspešnega kibernetskega napada na ta medij. (Ja, radovednim se poraja vprašanje KDO bi jih napadal? Zakaj? S tem napadom so onemogočili normalno delo NTA za nekaj dni in v tem času tako rekoč povsem cenzurirali vso vsebino NTA. Seveda smo s tem tudi naročniki, ki smo podprli ta novi medij, bili ob vsebino.) In glede Stefana Molyneuxa je dejstvo, da so ga čisto neopravičeno stigmatizirali, da gre za rasista, belega supremacista in podobno. Priporočam ogled njegovih videov in njegovih intervjujev. Aja, ups, ne morete več normalno gledati teh videov. Ker so jih preprosto ukinili. Cenzura pač… No, nekaj jih je še vseeno. Tukaj en pogovor z enim Judom: link. Prepričan rasist Molyneux se kar pogovarja z Judom, hm. (Za vsak slučaj- tole je bil sarkazem). Prepričajte se sami. Pogovarja se z znanstveniki, citira znanstvena dognanja. Ljudem pove, da on ni strokovnjak za to, in da se je zato bolje zanesti na strokovnjake, znanstvenike. In si ustvarjati mnenje glede različnih kontroverznih vprašanj na podlagi dejstev. In tudi Stefana so iste skupine »bojevnikov za socialno pravičnost« (SJW- social justice wariors) stigmatizirale za fašista. Torej je bila sarkastična napoved Aleša Ernecla povsem upravičena in celo logična.   Ampak kaj ima to opraviti z mano?? Mene je Aleš poklical kak mesec pred vzpostavitvijo platforme NTA. Vprašal me je, če bi kdaj občasno napisal kaj.. npr. kakšno kolumno ali kaj takega. Ja, seveda, sem rekel. In potem sem videl, da me je dal v kolofon med sodelavce. Kot podobni mediji dajejo v kolofon ljudi, ki se sicer ne ukvarjajo z medijem samim, pišejo pa zanje kakšne vsebine, po navadi kolumne. In ker ga poznam vem, da je vse,  kar dela v kontekstu svojih zapisanih misli in pogovorov daleč od tega, da bi bilo to na kakršen koli način povezano s fašizmom. Tudi sam sem pisal o napačni rabi imena »fašizem«. Tukaj npr.: link. In kako pride zdaj do takega viharja, da imamo v Sloveniji »fašističen« medij? Zelo preprosta, udbaškim ali stasijevim podobna naloga. Če ste starejši od 50 in vaši sorodniki niso bili nikoli v KPJ, potem veste, o čem govorim. Ali pa, če ste gledali kdaj film »Življenje drugih« o vzhodnonemškem primeru nekega para, boste ravno tako lahko razumeli, o čem govorim.   1. nekomu rečejo, da ob prvi manjši napakici zažene vik in krik. Oziroma ukrepa. 2. Nekdo je zagnal vik in krik ob sarkastični opombi, da gre za »fašističen medij«. To izjavo so potem vzeli iz konteksta malo daljšega uvoda. Na koncu tega daljšega uvoda predstavitve Stefana Molyneuxa Aleš reče: »I'm joking«, toliko v vednost (prevod: »šalim se«. Torej je Aleš dobesedno povedal, da se šali). 2. Takoj, ko nekdo objavi, da je sam urednik »priznal«, da vodi »fašističen medij«, se najprej odločijo za odpoved sodelovanja na kar najbolj glasen način tisti sayanimi, ki so to »spremljali« od blizu. (Se kdo spomni, kako so spremljali ljudi včasih? Kako je ob Kocbeku do konca življenja bilo nekaj njegovih »prijateljev«, ki so ga »spremljali«, in ki so veselo pisali poročila in ga, ko je bilo treba, tudi ovajali, se o njem lagali in podobno… Zelo preprosta naloga, v resnici… samo čakaš na primeren trenutek). Poglejmo, kdo je bil tukaj najbolj hiter. Pertinač. Aljuš. Nekdanji član SD (prebarvani komunisti) in ta isti človek, ki se je podpisal takoj, ko je bil Bernard Brščič ovaden zaradi domnevnega zanikovanja okrogle zemlje pod pismo, ki so ga podpisali tudi drugi »strokovnjaki«, člani stalne delegacije Slovenije za kolaboracijo pri Združenju za mednarodni spomin na holokavst. (https://holocaustremembrance.com/sites/default/files/ihra_-_slovenia_statement.pdf). Aljuš kot en od teh, ki zatoži Bernarda Brščiča. No, sum glede Bernarda Brščiča je bil v tem lovu na čarovnice ovržen. Takoj za Aljušem je hitro pristavil svoj lonček Boštjan M. Turk. Izobraženec, predavatelj, ki tvorno sodeluje in od blizu spremlja (spremlja?) tudi izjemnega misleca Toma Sunića. Kdor ve, kaj dela Sunić, verjetno tudi zna potegnit paralele in videt analogije… Tudi dr. Boštjan M. Turk domnevno ni razumel tega, da gre za sarkazem in nekako je preslišal tisti del na koncu (I'm joking)… Nakar so se ustrašili najbolj neustrašni desni sodelavci NTA. In hitro, da ne bi prišlo do kakšnih neželenih posledic v času, ko JJ hiti podpirati »sestrski Likud« na volitvah v Izraelu in se pripravlja na predsedovanje Slovenije EU, odpovedo sodelovanje z NTA tudi Vinko Gorenak, Edvard Kadić in Alojz Kovšca. OK, Kovšca je Aleša vsaj poklical, razložil razloge in to posebej razložil v dodatnem besedilu (mislim, da na svojem fb profilu)… Kajti zdaj je že povsem jasno, da je laž resnica postala… ker so povsod že to objavili. In ker so povsod objavili, potem je seveda res. To, kar so povsod objavili. Ko je pač povsod v velikih medijih objavljeno, je res. In ljudje verjamejo in zato, ker je to kar naenkrat res, vsi tisti, ki so s to »lažnico« pošpricani, hitro bežijo, saj jih ljudje imajo za fašiste. A si ti res fašist, te vprašajo? Mene so. In ljudje se distancirajo… tudi v strahu, da ne bi bili prepozni in bi bili potem na črni listi pri Kučanu ali Golubiču ali pri kakšni gospodinji, ker ona še najbolj in še predobro pozna zgodovino, saj se je učila o bitkah iz partizanskih in tudi iz holivudskih filmov. (Sem že povedal, da medtem JJ pošlje podporo Likudu, njihovi sestrski stranki, ki jo vodi Netanjahu, v Izraelu?  Saj veste, to je tisti Izrael, kamor je pred kratkim NPU poslal telefon podpredsednika Vlade Republike Slovenije, ki so mu ga zaplenili. In sicer so telefon poslali na odklepanje. Ker pri nas ga, tako zgleda, ne more odkleniti nihče, čeprav je podpredsednik Počivalšek rekel, da jim ga lahko on sam odklene, ker je lastnik in pozna geslo. In bi z veseljem to naredil zastonj za NPU.) Tako se dogaja politična realnost po Evropi, po zahodu. A ste vedeli, da na tedenski bazi Janeza Janšo obtožujejo fašizma, nacizma, rasizma in drugih podobnih kolov, s katerimi tolčejo tiste Slovence, ki niso pridni in ne ubogajo čisto vseh navodil glede migracij, marakešev in glede tega, kdaj bo treba nek narod dokončno izbrisat in napraviti življenjski prostor za kogarkoli, da le ni pripadnik avtohtonega evropskega naroda? Mali narodi so »ful« pripravni za tak eksperiment. Ker so mali in lahko hitro izginejo in nihče od velikih se ne sekira. Nekaj o eksperimentu je enkrat govoril en Harvardski insajder tukaj: Kliknite sem in se prepričajte, kakšni poskusni zajčki smo v EU . Ampak ok, grem malo nazaj. Res je, JJ verjetno res ni zase nikoli v sarkazmu rekel: ja, seveda, fašist sem. Ampak levičarji kljub temu zagotovo in stoodstotno »vedo«, da je fašist… Lepili so celo nalepke na različne trgovine, salone in inštitucije, kjer izrecno piše, da je članom SDS prepovedan vstop. Seveda, če so pa fašisti. (Tukaj opozarjam, da je bil to sarkastični stavek, ker se utegne kdo takoj strinjat z mano in me proglasit za pokončnega podpornika borčevske organizacije…) In ko sem pisal ta tekst, ki ga berete, sem šel pogledat še to, kaj o NTA piše Wikipedija. Enako kot mediji. Brez vsake distance, direktno. Tam brez vsake trohice dvoma piše, da je Stefan Molyneux beli supermacist (očitno pisci teh vrstic niso gledali, kaj šele razumeli nobenega njegovega videa. Opišejo ga, kot bi šlo za nekega idiota s pobrito betico, ki bi se drl na ulici po tekmi, da so belci nadrasa in je treba vse druge pobit…) Za NTA piše, da jo vodi Aleš Ernecl, za katerega mediji pišejo, da je član SDS. In ko sem prvič bral, je pisalo le to, da je član SDS.  Skratka, vidim kup tendencioznih poenostavitev, mnoge mejijo na laži, se prijavim na Wikipedijo in začnem popravljat te laži na tem članku v Wikipediji, najbolj odprti in superduper najbolj nadsvetovno naddemokratični enciklopediji v vesolju. Čez nekaj ur so moji mali popravki bili izbrisani in vrnjeni na prejšnje stanje, čeprav sem samo nekaj besed opremil z »domnevno« ali »sarkastično« in dodal eno kratko pojasnilo. Res kratko… Eno poved. In spet se lahko vrnemo na tisto prvo vprašanje čisto zgoraj: kdo?? Kdo je ta človek, ki vsakih nekaj ur pogleda, kaj se je spremenilo na opisu NTA na Wikipediji in to potem preveri ter »popravi«? Tako, da popravi nazaj v prejšnje stanje in poleg napiše, da bo treba premislit o tem, da bi omejili dostop… Pri tej "ful" demokratični enciklopediji. Bi malo omejili dostop zame, da ne bi jaz pisal? Pokličem Aleša Ernecla in mu povem za to. In ker je zelo hiter pri pisanju, je to opisal tukaj Link na NTA (morda se boste morali naročiti) Pogledam zgodovino popravkov. Ker je vse zabeleženo v tej Wikipediji. In vidim, da je več ljudi tukaj. Ampak en glavnih pri tem je nekdo, ki mu je ime »Hinko Gnito« (inkognito)… Se pravi nek tip, ki pod psevdonimom piše in šari po tej wikipedični strani, se postavlja za arbitra itd. Kdo takega človeka plačuje za to, da visi na wikipediji in popravlja stvari na način, da NE ustrezajo dejanskemu stanju?? In zdaj še zaključek Bom zelo na hitro, ker itak že pišem daljši tekst, v katerem se bom skušal spovedati (zopet to govorim sarkastično). Namreč o tem, da če se zavzameš za slovenstvo in za rod, si vse, le človek ne. Takoj te obsodijo rasizma, fašizma, nacionalizma, zmerjajo te s »slovencljem«, stigmatizirajo te tisti, ki se še sekundo prej najbolj zgražajo nad tem, da se nekoga stigmatizira itd itd itd.. In zato človek, ki se zavzame za slovenstvo, nujno mora ves čas pisat neke vrste spovedi. Ker drugače se ga znanci, sorodniki, prijatelji in (iz posebnih, evolucijskih vzrokov) predvsem ves ženski rod takoj odpove. Četudi cenijo npr. Prešerna, Cankarja ali koga, ki se je ravno tako zavzemal za slovenstvo. Ampak… seveda se ne morejo družiti s fašistom, rasistom, nacionalistom, ki je vse to predvsem zaradi tega, ker ima bogsigavedi kakšne osebne težave s samospoštovanjem in se zato spravlja na uboge črnce, južnjake, LGBTjevce, se vsaja nad komunisti, ki so edini bili zmožni premagat najbolj hudičevega izmed vseh zlobnih mitoloških bitij. Uganite sami, kdo je to. Ker, če bom zapisal, boste rekli:  »Še premalo smo vas«…  

Fri, 19. Mar 2021 at 18:38

762 ogledov

Če sem kot ponosni Slovenec za koga fašist, tudi prav!
Zdi se, da je prostor, ki gradi na narodu in določenih nacionalnih programih, v slovenski politiki že zaseden, a vendar se tudi zdi, da je slovenstvo kot pojem pomensko izpraznjeno. Globalizacija je dosegla svoje, v slovenskih pogojih se je pridružila tudi balkanizacija, ki je premaknila identifikacijska sidra Slovencev drugam. Morda sodobni razvoj človeka poteka na način, ki premika ta sidra iz rodovnega na druga področja, ki so za posameznika bolj temeljna od rodovne pripadnosti, torej iz biologije na vrednostno področje. In pri tem postajajo biološke dispozicije v zavesti modernega človeka manj pomembne oziroma jih nadomeščajo druge, bolj abstraktne, tudi moralne, etične. Tako se lahko vprašamo, ali je slovenstvo danes še temeljna identifikacija osebe, katere predniki so Slovenci oziroma ali je slovenstvo še neka posebna vrednota? Vsakdo se lahko pri sebi vpraša, kje na lestvici njegovih vrednot je to, da je Slovenec. Jaz osebno sem rodovniško Slovenka, spomin mojih prednikov (staršev, starih staršev, njihovih staršev itd) ni segal v nobeno drugo »izvorno« domovino, nihče se torej v družinski rodovni skupnosti ni spomnil, da bi davno nekoč nekdo »naš« prišel od nekje drugod. Zato lahko z gotovostjo rečem, da so, ko se je formirala slovenska nacionalna zavest v 19.stoletju, vsi moji predniki živeli na slovenskem nacionalnem ozemlju. Mislim, da je to tudi edini pravi mejnik v opredeljevanju, kdo je in kdo ni Slovenec. Ko smo Slovenci nastali, se »prebudili« kot narod, se identificirali s to skupnostjo zaradi skupnih navad, kulturnih običajev in, kljub narečnim posebnostim, bolj ali manj podobnega jezika ter se poimenovali za Slovence, so predniki nekaterih, ki danes živimo v Sloveniji, bili tukaj. Bili so prisotni v tistem zgodovinskem času in bili so vključeni v to skupnost ljudi. Zato smo nekateri Slovenci in drugi nekaj drugega. Novodobno marksistično omaloževanje slovenstva, češ da gre za »sociološki konstrukt« ne more izničiti rodovnika. Slovenec se rodiš, ne zato, ker si rojen na teritoriju Slovenije, ampak zato, ker si rojen slovenskim staršem, kjerkoli ti živijo.  Danes smo priča tudi nekakšnemu zapoznelemu poskusu narediti iz slovenstva vsevključujočo nacijo, kar je pri številčno majhnem narodu, kot smo Slovenci, svojevrstni politični debilizem. Nacija (angl. Nation) je širši pojem od naroda. Če je narodov temelj prav ROD (slovenščina je čudovito izjemna glede tega poimenovanja, saj izraža že s samo besedo narod prav njegovo bistvo, torej, rod, predniško linijo pripadnosti), je nacija vezana na pojem države, torej državljanstva. Iz zgodovine so znani nastanki velikih nacij, npr. ameriške nacije, francoske, tudi italijanske, ki so nastale znotraj meja držav, ne glede na etnično in narodno pripadnost državljanov. Pogosto se je vzporedno z nastankov nacije odvijala tudi jezikovna unifikacija, ki je potekala s prevzemom jezika večinskega naroda s strani manjših; veliko jezikov manjših narodov je v tem procesu izginilo. Nekaj podobnega je bila ideja Jugoslavije v času od njenega nastanka do druge svetovne vojne, ko se je sistematično delalo na unifikaciji jezika in naroda, vendar je bilo prav zaradi močne narodne zavesti Slovencev ta jugoslovenizacija takrat neuspešna. Poskusi unifikacije z večinskim jezikom je potekal tudi v »novi« Jugoslaviji. No, zdaj se ta proces jugoslovenizacije Slovencev dogaja kar znotraj Slovenije same. Priča smo paradoksu, ko se Slovenija, država, ki naj bi bila uresničitev tisočletnega sna Slovencev po samostojnosti, spreminja v državo, ki sistematično briše slovenstvo in slovensko nacionalno identiteto. V  vseh svojih operativnih politikah ta država,  uklanjajoč se diktatu globalističnih, posebej EU projektov, izvaja raznorodovanje, ki bo imelo veliko bolj tragične posledice od kakršnih koli poskusov raznorodovanja v preteklosti.  Slovenci postajamo v lastni državi drugorazredni državljani, in to tako drugorazredni, da se državi ne zdi vredno niti to, da nas prešteje, niti toliko nismo vredni, da bi vedeli, koliko nas sploh še je. V Sloveniji se vodijo socialne politike, ki zaradi kriterijev, ki jih postavljajo, favorizirajo priseljence, ne Slovencev. V Sloveniji so socialne transferji namenjeni nizko kvalificirani, uvoženi delovni sili. Slovenec do socialnih transferjev v svoji državi ne pride, njegovi otroci »presegajo cenzus«. Slovenec do državnega stanovanja ne pride, ta so namenjena »socialno ogroženim«, torej priseljeni nizko kvalificirani delovni sili in njihovim družinskih članom. Za Slovenca v tej državi ni zastonj nič! Zastonj privilegiji pripadajo tujcem.  Slovenec je v svoji domovini dober samo za trdo delo in plačevanje davkov, na katerih se bohoti predimezioniran državni aparat, ki, ne glede na  barvo vladajoče koalicije,  že desetletja ne služi več interesom slovenskega naroda. Nasprotno. Slovenska država postaja zgolj administrativna enota bruseljskega centra, ki niti ne skriva svojega prezira do »narodov«, saj pojma »narod« v svojih dokumentih niti ne več uporablja; EU dokumenti, s tem pa tudi njihovi slovenski prevodi, uporabljajo striktno pojem »družba«; tako tudi v Sloveniji ne bomo več našli uradnih dokumentov, kjer bi se uporabljal termin »slovenski narod«; govori se zgolj o »slovenski družbi«. To je globalistična vizija upravnih enot, kjer narodne identifikacije ni več; je samo konglomerat atomiziranih posameznikov znotraj administrativnih meja mikro enot nadržavne tvorbe, v kateri je vseeno, kdo živi. Manj kot je domorodcev, za katere še obstaja bojazen, da se spominjajo nekakšne »narodne zavesti«, bolj kot je identifikacija atomizirana, manj kot je skupinske pripadnosti, šibkejša kot je torej narodna zavest, lažje naddržavne tvorbe unificirano vladajo in manjša je možnost za upor proti njim. Slovenska država s svojim vestnim prevajanjem bruseljskih direktiv in udinjanjem bruseljski eliti tlakuje pot v narodno izkoreninjenje Slovencev. Vodilni politiki se ne zavedajo, da ni dovolj, če si med prepevanjem Zdravljice držijo roko na srcu in da radi tu in tam prisluhnejo harmoniki ali pojedo »slovenski zajtrk«.  Ko taisti politiki obenem sprejemajo ukrepe, ki favorizirajo Neslovence in tujce ter jim radodarno omogočajo brezplačne vrtce za vse njihove od drugega do desetega otroka, je jasno, da tlakujejo pot v konec slovenskega naroda.  Ali je možno spremeniti tok dogajanja? Zgledi iz Vzhodne Evrope kažejo, da lahko. Poljska in Madžarska dosegata velike uspehe, zlasti na področju dviga rodnosti svojega lastnega naroda, torej lastnega rodu, ne nekih imaginarnih »državljanov«. Kajti tudi v Sloveniji ne gre za to, da je potrebno dvigniti rodnost kogar koli, ampak mora slovenska država, torej država, ki smo jo Slovenci ustvarili zase, s stimulativnimi ukrepi poskrbeti za  dvig rodnosti Slovencev. Ker, če se vrnemo na začetek članka, slovenstvo je in bo vedno vrednota vseh nas, ki pripadamo rodu Slovencev! In nihče nam ne more vzeti našega ponosa, da smo Slovenci, potomci naših prednikov, ki so tukaj vztrajali in razvili eno najlepših in samobitnih evropskih kultur. Slovenstvo je in bo vrednota vsem, ki se čutimo z vsem srcem Slovenci, saj so nas starši vzgajali kot Slovence. Zato je čas, da se prebudimo! Slovenstvo ni samoumevno. Zanj se moramo žal tudi v svoji lastni državi še kako boriti,  vsak na svojem področju, brezkompromisno. Predvsem pa se ne smemo pustiti sprovocirati marksističnim izgubljencem, torej ljudem, ki so iz sebe izbrisali svojo narodno pripadnost, zavrgli svoj narod in narodni ponos; ljudem z vsiljeno ideološko identiteto, ki jih pušča prazne in ki dela iz njih potencialno bratomorne lutke v rokah globalističnih elit.  Sem zato, ker sem ponosni Slovenec, ksenofob? Tudi prav. Sem zato, ker sem s ponosom Slovenka, rasistka? Tudi prav. Smo zato, ker smo narodno zavedni in bomo naredili vse, kar je potrebno, da obstanemo na tem ozemlju kot VEČINSKI NAROD, fašisti? TUDI PRAV! Lahko nas zmerjajo, lahko nas preganjajo in kaznujejo za »sovražni govor« - če se mi ne bomo pustili izkoreniniti, nas nihče ne bo mogel. Prva stvar, ki jo slovenski patrioti moramo narediti, je, da se na novo politično organiziramo. Stranke, tudi tiste, ki se umeščajo na desno, so preveč že prepletene z globalistično EU vsebino, morda manj na programsko deklerativni ravni, vendar vsekakor v izvedbi njihove politike. Kot alternativa starim strankam se je pred časom pojavil DOM, ki je vzbudil veliko upanja, da bomo dobili novo stranko slovenskih patriotov. Ali se bo po začetnih neuspehih zmogel na novo organizirati, je v tem trenutku velika neznanka. Prej bi lahko rekli, da je napočil čas za novo, tretjo izbiro.

Tue, 16. Mar 2021 at 13:53

222 ogledov

Čudni časi – čudni sodniki! (odziv na zapis v sobotni prilogi Dela)
Razumem zadrego ustavne sodnice gospe Katje Stubss – vendar po mojem ne  gre za čudne čase, kot je zapisala v naslovu članka, ampak za čudne ljudi, žal tokrat ustavne sodnike. S priimki in imeni. Roka Čeferina, Špelco Mežnar, Mateja Accceta in seveda dr. Rajka Kneza, ki skuša v svoji kneževini - proti vsem pravilom zdrave pameti in poštenosti potegniti voz iz blata v katerega je zabredlo najvišje sodišče v državi - Ustavno sodišče. In se vanj z izmikajočimi odgovori vse bolj pogreza.Zelo me čudi, kako v »čudnih časih« ustavna sodnica – Katja ŠugmanStubbs brani in išče nekaj, kar ne obstaja več - to je svetla podoba Ustavnegasodišča. Njen odziv na ugotovitve prof. dr. Jurija Toplaka kaže že v naslovu,ne le na cehovsko solidarnost, pač pa še bolj na zmedenost in pomanjkanjeelementarnega občutka za nepristranost in pravičnost. To je tudi vzrok sodnih zaostankov US, kajti braniti pristranost  s pristanostjo in jo deklarirati za nekaj kar ni, je res zelo težko intelektualno delo, ki terja veliko časa.  Tudi to je povzročitelj velikih zaostankov.    Ne gre samo za to, da sodniki ne preberejo odločb, pod katere so podpisani in si »sodijo« v lastnih zadevah , pač pa je najhuje to, da serijsko zavračajo - zavržejo zadeve, BREZ OBRAZLOŽITVE. Skratka zadeve ne zavrnejo,ampak zavržejo, zmečejo v koš. Takih sodnikov in takega sodišča nerabimo. In drugič, sploh ne sodijo ampak serijsko zadržujejo zadeve in izdajajozačasne odredbe po tekočem traku. Menda se je nabralo že 12 začasnihzadržanj. To pomeni, da ustavni sodniki ne sodijo, ampak vladajo z dekreti– začasnimi zadržanji. In tretjič: na Ustavnem sodišču prevladuje princip rezultatskega odločanja,ki ukinja status samostojnega in neodvisnega sodnika. Tudi to nas vodi vkonec pravne države.  Če kdo ukinja pravno državo je to v resnici Ustavno sodišče. Tako vse bolj postajamo diktatura nedelujočega in opravilno nesposobnega Ustavnega sodišča. Višek pa je to kar je zatrdil dr. Rajko Knez, da nad njimi ni modronebo, ampak njihova vest. Očitno je njihova vest zelo kosmata, oziroma jenekaj kar ne obstoja.  Če kdo, si inkriminirana sodniška trojka, ki jo je dr. Jurij Toplak ujel s prsti vmarmeladi, s predsednikom vred, zasluži najmanj kazensko ovadbo –zaradi nevestnega dela v službi. Po 257 in 258 členu kazenskega zakonika je zaradi tega lahko obsojen vsak uradnik, in celo minister, le ustavni sodniki, ki ne sodijo, ne ! Res so časi čudni, še bolj pa so čudni ljudje – ustavni sodniki brez vesti. Sodniški novi razred si dovoli prav vse, pri tem paklavrno jadikuje nad svojo iznakaženo podobo.

Mon, 15. Mar 2021 at 22:31

1490 ogledov

Kolumna Jiřija Kočice: Koliko nas je Slovencev po rodu?
Leta 2015 je  profesor za računalništvo in inteligentne sisteme, dr. Matjaž Gams v samozaložbi izdal knjigo Slovence izumirajo, v kateri je kot znanstvenik, zaposlen na IJS, zelo natančno prehodil pot od tega, kako opredeljujemo tujerodne rastline in živali, preko tega, kako take vrste vplivajo na določene avtohtone vrste rastlin in živali pa vse do tega, kako lahko določene vrste izumirajo. Pri njegovih demografskih analizah nam postane prekleto jasno, da smo Slovenci dejansko na robu izumrtja, in da je to povezano tudi z dotokom tujcev ter premalo aktivno politiko dviga natalitete.   Ob vsem tem ni bilo že od leta 2002 nobenega resnega štetja prebivalstva, v katerem bi prešteli Slovence po narodnosti in po veri. To so ukinili. Toda politikom naj, četudi si ne dajo veliko dopovedati, predlagam štetje prebivalstva, v katerem se zabeleži narodnost le tistim, ki se imajo za Slovence. Tako bi se lahko politiki izognili morebitnim strahovom, da se utegnejo nekateri drugi narodi počutiti upravičene še do veliko večjih zahtev in privilegijev, če bi rezultati štetja pokazali, da jih je že več kot 20 ali 30 odstotkov… Zakaj mislite, da se sicer lahko zgodi taka reč kot je ukinitev štetja in ugotavljanja narodnosti prebivalstva? Še Mariji Tereziji je bilo jasno, da je neka taka »inventura« prebivalstva pomembna za vsako državo, ki resno računa na svoje ljudi. In tudi, da je pomembno, koliko ljudi je katere narodnosti. Še posebej takrat, ko živiš v državi, ki se po svoji definiciji imenuje »nacionalna država«, saj smo jo ustanovili Slovenci (torej narod) na podlagi samoodločbe. Ali bi tako štetje utegnilo povzročiti tako šokantno soočenje z resnico o tem, kakšno je stanje, da bi to negativno vplivalo na nadaljnji razvoj Slovenije? Bi tudi navadni ljudje, ki niso nikoli dejansko razmišljali o tem, lahko naenkrat razumeli, zakaj so celo rezultati volitev takšni kot so? Bi se naenkrat lahko soočili s tem, da bodo naši otroci morali živeti v neke vrste posebni vsejugoslovansko- mednarodni- večetnični in večrasni družbi, pri čemer bodo imeli seveda vedno (naj)slabši položaj? Saj bodo kot avtohtoni prebivalci ob takih progresivističnih medijih in marksističnem šolskem sistemu že po »defaultu« grozni »nacionalisti« in morda tudi zlobni »rasisti«. Vsekakor pa najmanj »fašisti«, če ne bodo z vsem srcem podpirali sorosoidno »odprto družbo«, (ki mora biti odprta le v eni smeri: smeri bolj ali manj liberalnega razsutja tradicij, običajev in predvsem genetike evropskih avtohtonih narodov.) Pravzaprav smo vsi, ki opozarjamo na to leta in leta, že zdaj v tem položaju. Že zdaj nas stigmatizirajo tisti, ki se sicer strastno zavzemajo proti stigmatizaciji. Že zdaj nam podtikajo namere za strahotne zločine, na kakršne ne pomislimo niti v sanjah, niti jih nismo zgodovinsko izvajali, kaj šele, da bi bili organizirani v tej smeri. In pri tem podtikanju so večinoma najbolj glasni ponosni nasledniki tistih, ki so take zločine dejansko izvedli takoj po vojni in so jih malo manj grozljivo izvajali vsaj še 50 let po vojni….  Prav tako nam podtikajo nasilni nacionalizem tisti, ki so še pred 25 leti v imenu nacionalnih tendenc bili pripravljeni klati po Bosni, Kosovem, Sarajevu, Srebrenici ipd… Podtikajo nam na vsakem koraku vse, kar nas poriva še bolj v rob izumrtja in še bolj v rob nezmožnosti, da bi se vzpostavili kot zdrav, samozavesten narod in zdravo, ozaveščeno družbo, ki ji je jasno, da smo Slovenci določena skupina ljudi s svojimi značilnimi kulturnimi posebnostmi, da imamo precej enotne genetske značilnosti, ki so vsaj deloma različne od okoliških kultur (pri tem so, zanimivo, v bližnji okolici najbolj različne prav od tistih kultur, s katerimi smo bili v skupni državi), in ki ji je jasno, da brez ozaveščanja teh osnovnih gradnikov naroda kmalu ne bo niti slovenske države niti naše kulture, rod in narod pa se bosta lahko povsem izgubila v ne tako odmaknjeni prihodnosti. Ampak, slišim vprašanja: zakaj bi sploh narod bil neka pomembna kategorija? Vem, da dva tisoč let savlovskega natega zelo močno deluje in ga ne moremo kar zavreči z eno samo potezo in reči: univerzalizem sam po sebi je laž. Nihče nam tega ne bo verjel, ker nas iz vseh možnih strani bombardirajo z »dokazi« o tem, kako smo vsi po celem planetu enaki in kako vsi lahko živimo skupaj v multikulturalistični družbi brez meja in kako vse preplavlja univerzalna ljubezen. Toda vsak dan posebej in vsako leto bolj je jasno vsakemu, ki zmore pogled mimo filtrov, ki nam jih globalisti natikajo na oči v različnih oblikah nevrolingvističnega in nevroikonskega programiranja, da je multikulturalizem velika prevara, v katerem se vsako generacijo zgodi vsaj ena taka vojna kot je to bilo tudi na balkanskem področju. Vsaj eno klanje, v katerem se (včasih pod krinko vere, včasih pod krinko ideoloških vprašanj, včasih pa tudi čisto brez krinke) različne etnične skupine prerazporedijo in med sabo »obračunajo« do hudih, genocidnih razmer. A to se zgodi ob predpostavki, da neka etnična skupina pride do dovolj velike moči za to. Dokler je ta skupina premajhna, prešibka ali nima nobene druge dodatne pomoči za svoj prodor, se bo skušala prilagoditi, se »skriti«, iskati možnost sobivanja na način, da bodo posamezniki sicer čim manj izpostavljeni, hkrati pa bo večina posameznikov v tej manjšini skušala delovati samo-zavarovalno, vsaj delno subverzivno do večinskega naroda, povezano znotraj svoje etnične pripadnosti… (Seveda, vedno se bodo našli ljudje, ki ne bodo ustrezali tem opisom, a Gaussova krivulja je neusmiljena). Ko pride taka manjšina do dovolj velike moči- to je lahko gola številčna premoč nad prej večinskim, avtohtonim narodom, lahko je finančna nadvlada nad njim, lahko je pomoč druge sile od zunaj, lahko je kakšna druga oblika premoči nad večinskim, avtohtonim narodom- se začne proces prerazporejanja oblasti in groženj z nasiljem. In na koncu s prevlado, večinokrat žal povezano z grozljivimi genocidi. Sami smo v svojem življenju lahko bili priče temu procesu tako v Sloveniji, ki je bila manjšinska v okviru SFRJ in se je (vsaj za silo) otresla očitne srbske nadvlade, predvsem smo lahko tak (še bolj izrazit) proces videli v BiH, kjer so skupaj tri etnične skupine sprožile skoraj totalno vojno druga proti drugi. Podobno smo videli proces na Kosovem, kjer so avtohtone Srbe v nekaj desetletjih zamenjali bolj številčni Albanci, podobna zgodba se dogaja ravnokar v Makedoniji…. A take in podobne reči se dogajajo v tem trenutku po celi Evropi… Če bomo še nekaj časa živi, bomo podobne stvari videli v delih Anglije, Francije, Belgije in drugih držav, v katerih se bo vedno manjša populacija avtohtonih narodov morala boriti za obstoj na življenje in smrt. Zato je skrajni čas, da se naša slovenska politična elita (in res mi je vseeno, kateri del teh ljudi ima katere ideološke predznake, če niso ti etnično določeni), zelo radikalno začne pri svojem delu spraševati vedno in vsakič, kako bo katera koli odločitev vplivala na potek očitnega izumiranja Slovencev. Predvsem pa: kako bi tak potek zaustavili in ga spremenili v potek večanja števila Slovencev? Bo Marakeški sporazum pripomogel k temu, da bo Slovencev več in bodo z večjo gotovostjo ohranjali svoj rod, svojo etnično identiteto in svojo državo v prihodnosti? Bo pristajanje na multikulturno življenje liberalnih ali marksističnih odvodov Savlovega natega poboljšal stanje našega rodu in naroda v času, ko bodo naši sinovi, hčere in naši vnuki vodili to državo in imeli aktivno vlogo v oblikovanju političnih, gospodarskih, kulturnih odločitev? Bo izgradnja Tretje razvojne osi, Drugega tira in podobnih projektov pripomogla k temu, da bo Slovenija in njen avtohtoni večinski narod, na katerem je bila zgrajena, dejansko napredoval, imel boljše preživetvene možnosti? Bo sprememba ustavnih določil o tem, kako naj potekajo referendumi dobro vplivala na preživetje Slovencev kot avtohtonega naroda? ITD… Želim reči, da bi se morali vsi politiki in vsak posebej čisto vedno, v vsaki politični situaciji in odločitvi, najprej vprašati o tem, koliko s tem pripomorejo Slovencem v njihovem naporu zgolj preživeti. Kot posamezniki in kot narod. Lahko razumem ljudi, ki mislijo, da to nima nobene veze z njihovimi individualnimi načrti ali, da imajo občutek, da je narod zastarel koncept… Toda vsak med njimi bi si moral živo pred očmi naslikati situacijo, ko nek drug narod, etnična ali rasna skupina začne klat ljudi tvojega rodu in tvojega naroda. Tvoje potomce, tvoje sorodnike, kakor se je dogajalo v zgodovini in kakor se bo dogajalo tudi v prihodnosti, četudi bi še tako radi gledali skozi rožnat filter savlovskih profetov, ki trdijo, da tega ni in da je svet predvsem ena sama lepota različnosti… »Obogatitev«… In četudi se po nekem res čudežnem naključju to ne bi zgodilo (čeprav se je že nekajkrat v zadnjih 100 letih- vsaj v 1.sv. vojni, Leninovih in Stalinovih čistkah, gladomoru, 2. svetovni vojni in v povojnih klanjih), bo vsekakor prišlo do hudih tenzij, v katerih se potem avtohtoni prebivalci množično selijo iz svojih domovin. So preganjani na en ali drugi način. Naj spomnim, da je odliv Slovencev že zdaj, v tem relativno mirnem trenutku ogromen, o čemer se res zelo redko razpravlja. Toda, če že naletimo na tako razpravo, nas bodo vedno prepričevali, da toliko »državljanov« kot jih odide, tudi na drugi strani pride v državo, in pri tem bo v teh analizah vedno videti, kot da je vseeno, kdo so ti ljudje, ki prihajajo in odhajajo. Pri teh »analizah« se nikdar ne bo kakorkoli opredeljevala njihova nacionalna pripadnost, kot bi bilo čisto vseeno, kdo dejansko naseljuje Slovenijo in kot bi to vprašanje bilo povsem nerelevantno. Če si ne znate predstavljati, kako zelo napačen je tak način gledanja, si prosim predstavljajte, da bi se vam rodil otrok in v porodnišnici bi potem žreb določil, katerega otroka boste dobili za domov tisti, ki ste na ta dan postali mamice in očetje…

Sun, 7. Mar 2021 at 21:47

1063 ogledov

Kolumna Johance: Umetnost
Ste opazili razliko med umetnostjo nekoč in danes? Oziroma, kaj vse se kot umetnost definira danes? Kdo vse je lahko umetnik in da je ta novodobna umetnost razumljiva le neki peščici ljudi, izbrancem… eliti pravzaprav. Tisti, ki te »umetnosti« ne razumemo, smo zanje nerazgledana, neizobražena,  polpismena zmeneta, ki si drznemo pod vprašaj dajati njihove veleumetnine. Ko gremo po svetu, občudujemo arhitekturne presežke različnih obdobij, freske, marmorne kipe, slike in vsi jih razumemo. Razumeš pomen umetnine, pove, govori ti, šepeta ti svojo zgodbo in v sebi kar podoživiš vzdušje tistega časa, trenutka, ki je upodobljen. Med sprehodom po grajskih sobanah in hodnikih čutiš glamur in prestiž tistega časa, slišiš smeh in veselje ob družabnih dogodkih, razkošne večerje v soju sveč, svilene obleke in sobe različnih barv za različne dejavnosti… žalost in bolečino, ki jo je Michelangelo predstavil v hladnem in mrtvem marmorju, ko je upodobil Marijo z mrtvim sinom v naročju. Pieta je tako polna čustev in podrobnosti, da je kamen oživel… Pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki ne potrebujejo razlage, da bi jih razumeli, pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki nas vrnejo v tiste njihove čase, pravi umetniki nam pričarajo tudi vonj tistega časa, čustva… žalost, veselje, hrepenenje, ljubezen, bolečino tragedij in izgub, pravi umetniki s svojimi rokami dajo poljub življenja tudi hladnemu in mrtvemu kamnu. In balet, ko plesalci s plesnimi gibi pokažejo vsa čustva od jeze do izjemnega veselja, od sovraštva do ljubezni… umiranja… in mi to čutimo, vidimo sami.  To je zame umetnost. Danes pa se pod pojmom umetnost skriva marsikaj, tudi sovražna in nestrpna sporočila, celo grožnje s smrtjo. Umetniška instalacija, vredna milijon, je po nekih merilih in standardih lahko tudi banana, nalepljena na zid. Potrebujete torej banano, zid in močan selotejp in že ste potencialni milijonar. Prešernovo nagrado v Sloveniji pa dobite, če pse naučite da se pridejo podojit na vašo dojko in nekje malo po poti se z njihovimi celicami daste še oploditi. Namesto prefinjenih fresk, naša mesta »krasijo« takšni in drugačni grafiti, nestrpni zapisi »plemenitijo« zidove cerkva in drugih zgradb. Ker se ne spomni nič izvirnega, da bi opravičil svoj sloves umetnika, bo šel v Strunjan, povil znameniti beli križ in ga požgal. Zame je to skrunitev in vandalizem, za organe pregona pa ne. Zanje je to umetnost in performans. Umetniška instalacija v moji lepi Sloveniji je tudi, da se pisarniško mizo in stol polije z rdečo barvo, ki simbolizira kri in da je učinek večji, na mizo postavijo tablico z imenom. Mene je ta instalacija, ki je nastala kot prikaz nasprotovanja ministru, spomnila na pokol novinarjev iz uredništva Charlie Hebdo v Franciji. Objavili so karikaturo Alaha in tisti, ki jih je to užalilo, so vdrli v uredništvo in pokončali novinarje s  strelnim orožjem. Krvave mize in stoli. Umetniška instalacija s pomenom… no vsaj ta ni potrebovala razlage in podnapisov. Na kulturnih prireditvah pa je plesne vložke nadomestilo neko zvijanje skoraj golih teles z gibi, ki so kot da bi bili vzeti iz kakšnega pornografskega filma. Kaj je globlji pomen te novodobne umetnosti, kaj bodo ta obeležja povedala rodovom za nami? Ali lahko tista banana pove toliko, kot nam povedo umetnine, ki jih je ustvaril in nam zapustil Michelangelo in ostali velikani umetnosti kot da Vinci, Rembrandt… ali lahko neka »umetniška« skulptura, zvarjena iz starega železa, izžareva žalost in bolečino? Koliko je sploh treba truda, razmišljana in spretnosti, da sežgeš križ in koliko, da poslikaš Sikstinsko kapelo? Ali je v tistih gnusnih grafitih toliko truda in znanja kot v svetovno znanih freskah? Koliko je treba vaje in dela za baletno predstavo v primerjavi z nekim perverznim tresenjem riti? Zakaj, od kdaj, je neko kvazi razbijanje in nek približek petju, kjer je izvajalec skoraj brez posluha, petje in glasba? Predvsem pa od kdaj se pod krinko umetniških instalacij lahko grozi s smrtjo in širi nestrpnost do drugače mislečih, predvsem politikov? Sodobni čas in naprednost sta nas pripeljala do točke, ko smo se obrnili nazaj, ko je uničevanje umetnost, ko je vsako skrpucalo nekoga, ki zna uporabljati selotejp, instalacija, ko je umetnost plesa zamenjala vulgarnost, ko je umetnost zlorabljena v politične namene za obračunavanja in grožnje. a je to želja večine? Želja, da te stvari kot kulturno in umetniško dediščino zapustimo našim otrokom? Z grafiti popacane cerkve, namesto mojstrovin, ki jih je ustvaril da Vinci pa bo na steni gnila banana. Namesto sofisticrane baletne predstave bo na odru nekdo našim vnukom pokazal, kako se podoji psa.  Najbolj žalostno je, da nam te vulgarnosti kot normalnost skozi vse pore življenja in telesa vsiljujejo osrednji mediji, znane in vplivne osebe, nek  nov svetovni red, ki pa ne pomeni nič drugega kot degradacija vsega doseženega na nivo popolnega uničenja družbe in moralnih standardov, kot pritičejo kulturnemu človeku. Bomo pristali na to, da je sodobna kultura pod nivojem obnašanja  opic? Tudi opica namreč ve, da je banana hrana in da nek Rog ne more biti simbol umetnosti.  Kašna bo torej naša zapuščina? Če želimo otrokom pustiti človeka dostojno umetnost, moramo najprej ustaviti propadanje in uničevanje te, ki smo jo kot zapuščino dobili mi.

Sat, 6. Mar 2021 at 21:50

418 ogledov

Kolumna Vilija Kovačiča: Zakaj je v Sloveniji odstop prepovedana beseda, razen ko gre za premiera Janeza Janšo !
In zakaj največja televizija POPTV povsem ignorira slovensko nacionalno sramoto, tako da z molkom ščiti vodstvo Ustavnega sodišča. Očitno je POPTV  privatna TV v lasti kneževine Rajka Kneza in družine Čeferin. Sinočnji nastop predsednika US dr. Rajka Kneza je v celoti razkril intelektualno in moralno bedo sedanje zasedbe slovenskega Ustavnega sodišča. Predsednik Knez , ki je ne dolgo nazaj na pogovorih pri predsedniku države moledoval o spoštljivosti do sodne veje oblasti, je sinoči v Odmevih nehote razkril vso bedo sedanje zasedbe Ustavnega sodišča – niti z eno besedo pa ni demantiral navedb dr. Jurija Toplaka. To tudi ni mogel kajti Toplakove navedbe in Knezovi odgovori razkrivajo, da je cesar nag in da je njegovo Knezovo spodnje »premoženje« enako ničli. Je pa tipično da gospoda ni nič sram, kvečjemu mu je nekoliko nerodno.  Bilo pa je prav smešno in tragikomično ko je izrazil zadrego, začudenje in presenečenje nad tem da ljudje mislimo, da je nad US samo še modro nebo. Halo Halo ! Je pa še nekaj zelo pomembnega kar je razkril dr. Jurij Toplak – v slovenskem oddelku EU sodišča v Strasbourgu so tri sodelavke (Ana Vilfan, Katarina Klemenčič & comppany ter še ena uslužbenka) katerih naloga je, da slovenske pritožbe »pravočasno« selekcionirajo in večinoma mečejo v koš. Kljub temu pa je statistika dobljenih sodb za državo Slovenijo in naša sodišča skrajno porazna – komaj 10 % !  Ob tem pa me čudi da slovenski intelektualni pravičniki (Hribarja, Vesna Godina, Boris Vezjak in drugi pol »intelektualci« svetovnega in balkanskega formata) molčijo in ne izrazijo zahteve za ODSTOP ne Čeferina, ne Tomaža Vesela.   Pozivam DZ, da uzakoni postopek odpoklica ustavnega sodnika, saj ustavni sodniki ne morejo biti svete krave nedokončane tranzicije. Posebej še ker morajo ustavni sodniki biti zgled nepristranskosti,  ne pa se sklicevati na to, da to da isto počnejo tudi druga sodišča.    Halo halo !  Kje je Sodni svet, DZ in ministrica za sodstvo? Neodvisnost ni to da  izigravaš pravila in se delaš, da se to dogaja tudi drugim. Kneževina na Beethovnovi 10 ni last Rajka Kneza, pač pa državljanov, ki je ne plačujemo za »NAPAKE«, ampak za pošteno in pravočasno sojenje. Rajko Knez je rekel, da nad njimi ni modro nebo, ampak  njihova vest, ki pa je žal zelo kosmata! Čeferin, Acceto, Špelca Mežnar in Rajko Knez, očistite si jo z ODSTOPOM. Zgledujte se po Marjau Šarcu, ki nas je sam odrešil njegovega nad JAZA! Tudi USODNA DOMIŠLJAVOST vašega nadjaza ima meje ! Ps: za zaključek citiram samega sebe iz včerajšnjega sestavka na PW in Časnik.si. Slovensko washingtonsko močvirje niso samo Murgle, pač pa tudi najvišja sodna institucija v državi sestavljena po priporočilu bivše Cerarjeve poslanke Jasne Murgl. Asociacija, povezava obeh imen to dokazuje. Zato so rezultati takšni kot so, globoko negativni. Ustavno sodišče ni zgled ampak nacionalna sramota. https://drzavljank.si/post/584072/ustavno-sodisce-je-nacionalnasramota
Teme
esej antonio gramsci

Zadnji komentarji

N K :

16.02.2021 09:35

O moj Crom , ker dolg zapis ;) Jiri spet si povrsen , tokrat kr zelo ;) Pozabil si par stvari ustet v svoj izracun o druzbi ;) Kot prvo , " Gre namreč za to, da velik del intelektualcev zagovarja tezo, da se je naša civilizacija razvila v smeri, ko jo danes živimo, ravno iz judovsko- krščanskih korenin. " A ne smes pozabit , kok stvari v svoji veri je judovsko -krscanska skupnost , prilagodila in prevzela od poganske vere , kokr tudi od drugih ;) Torej vprasanje , kdo je bolj zasluzen za razvoj , je kr na mestu ;) Kot drugo ; " Hamiltonov zakon, pri katerem je biolog W. D. Hamilton dokazal »sorodstveno preferenco« (kin selection), po kateri smo statistično vsa bitja pripravljena delovati bolj altruistično do tistih bitij, ki so nam bolj genetsko podobna kot pa do tistih, ki so nam genetsko podobna manj " Ta zakon deluje samo v neglobalnem svetu , v svetu plemen. Pri globalnem svetu pa ne. Ti dam primer ; mi smo blizje arabcem , kot pa kitajcem po genih. Kulturno pa je lih obratno , evropejci se prej povezemo z azijci , kot pa z arabci ! ;) Kot tretje , pozabil si ustet vpliv ateistov v zgodovini. Kdaj bojo verni sprejeli , da obstajamo in da nas vpliv na zgodovino ni majhen ;) Najbrz nikoli ;p Pa se je stvari , prevec za napisat ;) Ps ; Bolj te berem , bolj dobivam obcutek , da sploh nisi desno usmerjen . Ampak te vodi strah !! Strah pred izgubo kulture , strah pred levimi ( ceprav ne vem zakaj , ker desni niso bili nic boljsi v zgodovini ) , strah pred drugo kulturo , strah pred izgubo " jaza" v mnozici mnenj , strah pred spremembami. Ne delujes kot Savel , ampak kot rimljani , ki so zasmehoval spremembe. Ki jih ni mozno ustaviti , ker je to narava cloveka ;) Kokr koli , zanimiv zapis in probaj bit manj povrsen , ter ukljuci vse dejavnike v razmisljane in ne samo une , ki pokrijejo tvojo agendo ;p Pps; Povezovanje kulture in genov , je rahlo zgreseno , ker kultura je bolj povezana z naravnim okoljem v katerem zivis , kokr pa z tem , kake gene imas ;)

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Nujna in zadostna etika