Šepetanje? Beseda, ki nam je vsem poznana iz osnovne šole. Ne prišepetuj sošolcu! Ena izmed pomembnih šolskih zapovedi. Vendar v tistih davnih časih, ko je moja generacija obiskovala osnovne šole, je bila to hkrati tudi zapoved, ki je bila največkrat kršena. Kako ne boš sošolcu, ki se poti le nekaj decimetrov od tebe, prišepnil odgovora? Saj sta v istem razredu, tako rekoč se kuhata v istem loncu izobraževanja. Med vama ni tekmovanja, je solidarnost, razred proti učitelju, takrat tovarišu. Sklicevanje na solidarnost, sklicevanje na samoupravljanje, je takrat bilo nekako moderno in za marsikoga se je razred potegnil in glasoval proti vzgojnemu ukrepu, imenovanemu ukor. Nikoli si nisem bila čisto na jasnem, ali je bila to kazen za starše ali za učenca in dijaka? Kakorkoli, bili smo razred v takoimenovani brezrazredni družbi. Držali smo skupaj, med nami ni bilo tekmovalnosti, nobenega »team buildinga« nismo potrebovali, prinesli smo ga s seboj, ko smo se rodili, občutek za pripadnost sošolcem, prijateljem, kolegom…

Potem so prišle druge oblike šepetanja. Šepetanje konjem, prečudovit film, ki ga danes več očitno ni mogoče posneti. Skomercializiran »šepetalec psom«, ki pa je vendarle pokazal kako ravnati s psom, baje tudi veliko »vzgojnih« ukrepov zamolčal. Še vedno mislim, da je lastnike psov potolažil in jim dal vedeti, da s svojo ljubeznijo do psov ne kažejo svoje nenormalnosti, ampak mogoče le način, kako zapolniti praznino, ko odidejo otroci ali partner, ko je izginil tisti prirojeni team building, ko se je tudi v zahodnem svetu uveljavil strah pred besedo, pred mnenjem, pred izmenjavo mnenj, ko smo torej v 21. stoletju prišli nazaj v čase Sovjetske zveze in celotnega komunističnega bloka.

Kot si lahko preberete v pretresljivi knjigi Šepetalci, ruščina pozna dva izraza, »šepčuščij«, to je človek, ki šepeta, ker se boji, da mu prisluškujejo, in »šeptun«, ovaduh, oseba, ki prišepetava oblastem.

Ko smo že mislili, da je to zgodba naši staršev, da smo mi začeli pisati novo zgodbo, katere začetek in konec bosta srečna, nas je doletela groza. »Šeptuni« so povsod in niso več niti ljudje! Kamere identificirajo vaš obraz na ulici, s kom ste, koga ste pozdravili, od koga ste se obrnili stran, koga držite za roke, mogoče objamete, poljubite. Vašo lokacijo brez vašega dovoljenja vaš telefon posreduje več stokrat dnevno nekomu, ki te podatke zbira, preko telefona vam prisluškujejo, po vašem računalniku se sprehajajo v času, ko vi mirno spite, zazibani v privid varnosti. Kamera pred vsakim vhodom, na računalnik vam lahko naložijo material, s katerim vas v javnosti povsem diskreditirajo, pomembni pogovori so se preselili v sobe brez oken. Mislite, da je to za vašo varnost? Potem enkrat, ko boste žrtev žeparja v trgovini, zahtevajte posnetke varnostne kamere. Ne bo šlo. Ker varstvo osebnih podatkov varuje vas pred tem, da dobite osebne podatke tistega, ki vas je ukradel. Ko so moji stranki ukradli telefon in je javila lokacijo, ki je kazala na azilni dom na Kotnikovi, je policija dejala, da je tam toliko ljudi, da oni ne morejo poiskati tega telefona. Tudi kamere, kdo je šel ven in noter naj bi pokazale kar 30 ljudi, in zaslišanje takšne množice ljudi je misija nemogoče za slovensko policijo. »Zakaj pa ste imeli na telefonu slike, bančno poslovanje, kartice?« je bil lakoničen odgovor osebe MNZ. In temu bo sledilo: »zakaj ste v krilu in stokate, da ste posiljeni«, »zakaj ste zvečer zunaj in se izpostavljate roparskim napadom«, »zakaj se ne ogrnete v burko in se zaščitite sami?!«. In mediji vas bodo napadali, če boste opozarjali na tisoče ilegalnih migrantov, ki prečkajo mejo. Po hitrem postopku bodo spremenili zakon, da bo kaznivo tudi samozaščitno delovanje.
Paulo Coelho je v knjigi Veronika se odloči umreti zapisal: ljudje pred psihiatrom govorijo bolj odkritosrčno kot pred duhovnikom, saj zdravnik ne more groziti s peklom. Žal pa je lahko vedno vsaj eden, zgodovina temu pritrjuje, ki je šeptun, zato pri nas tudi pred psihiatrom ne smeš biti povsem odkritosrčen. Najbolj iskana psihiatrinja, sodna izvedenka, ki jo sodniki najraje postavljajo, ima številko sodelavca SDV, šeptunka. Kako naj strankam povem, da naj ji zaupajo, ko pa vendarle gre za osebo, ki je iz kakršnegakoli razloga ovajala paciente. Enako tudi nekateri duhovniki, ki so lahko hkrati grozili tudi s peklom. Pisatelj, ki je Ljubljano postavil na literarni zemljevid, ni vedel, da danes tudi odločitev za samomor ni skrita, še manj, da je niti družba kot celota ne želi spremeniti.

Vendar Veronika v prepričanju, da so ji šteti dnevi, odkrije svojo svobodno voljo in neprecenljivo vrednost vsakdanjega življenja.
Zato sem z veseljem sprejela vabilo Jirija Kočice, da svoja razmišljanja delim tudi s tistimi, ki mi ne prisluškujejo in me ne opazujejo na vsakem koraku.
Ker Slovencem so dnevi šteti.

V Ljubljani 8.12.2019

Lucija Šikovec Ušaj