Po spletu se širi tak spletni »letakec« z naslovom, ki pa (in to je treba priznati), dejansko ustreza namenu in funkciji letaka »za telebane«.

Ko bi človek lahko vsaj razpravljal z Umbertom Ecom, ki je 1995 obudil slabo stoletje stari trend opletanja z besedo »fašist« in »fašizem«, ki ga je začel Trocki z namenom, da se na vse narodno, na vse tradicionalno in na vse, kar ni v funkciji komunistično zastavljene avantgarde delavstva, nalepi etiketa "fašist", s čimer naj bi se hkrati izognili besedi socialistično, hkrati pa bi vse, kar ni v funkciji sovjetske revolucije, enačili z italijansko obliko upora proti internacionalizmu. Trocki, ki je v tridesetih populariziral tako vrsto stigmatizacije enega od političnih sistemov, je to delal izredno usmerjeno, saj mu je bilo jasno, da so prav v Italiji z Mussolinijem čisto nedvomno izgubili bitko za širjenje sovjetizacije. Izredno močne frakcije komunističnih gibanj, vse vključene v Kominterno, vodene s strani propulzivnih političnih imen kot je npr. Gramsci, Togliati, Bombacci, Bordiga, so od 1918 v rdečem dvoletju (biennio rosso) s podporo Lenina imele načrte, podobne usklajenim načrtom po vsej Evropi: rušiti vlade in vzpostaviti sovjetske republike. (Takšne so skušali narediti po mnogih državah tik ob koncu 1. svetovne vojne, uspelo pa jim je z Bavarsko sovjetsko republiko, na Madžarskem, norenje se je dogajalo tudi v Berlinu, v pokrajini Alzaciji itd)... 

A tudi Umberto Eco s svojo razpravo iz 1995 le razširi nabor očitkov in nadalje pomaga Trockiju zakodirati besedo "fašizem", da le ta postane "meme", namenjen le čustvenim reakcijam. Da se čimbolj izognemo možnosti racionalne razprave o tem, kaj dejansko je fašizem v zgodovinskem kontekstu, da večini ljudi s to besedo le dvignemo pritisk strahu in prekinemo vsako možnost racionalne debate. Tako tudi Eco skuša potolči tradicijo, ljubezen do svojih sonarodnjakov, do domovine s to razliko, da Eco to že dela preko liberal-progresivistične vloge razkrajanja narodnostnih teženj in že lahko straši ljudi z "nedemokratičnostjo"…  

Ko bi se človek lahko lotil razčlenitve Ecovih 14. točk, pri katerih skorajda ni nobene razlike med fašimom in komunističnimi izpeljankami marksizma. In tudi ni skoraj nobene razlike v tem, kar se dogaja v času današnjega, liberal-progresivizma in njegovih orodij, ki prav tako obujajo vse vidike tega, kar Eco označi za najhujši problem… Ja, to bi bil morda izziv.

Ampak pred sabo imamo nek mentalno osiromašen nabor stavkov, nek ubogi pamfletek, ki nam kot termometer kaže stanje današnje levice. Je kot lakmusov papir, iz katerega lahko razberemo uboštvo levičarskega intelektualnega potenciala...

Da gre za pamflet, v katerem skušajo intelektualci levice razložiti na preprost način, kako je potrebno misliti politični moment, je jasno tudi po tem, ker je vsaka enostavna poved (npr. »podredi si državni aparat«) pospremljena s primerom, ki bi naj dodatno ilustriral to osnovno trditev. Kot bi šlo za zapleteno abstraktno misel, ki nujno potrebuje dodaten primer, saj drugače tega preprost človek ne zmore razumeti…

Pri vseh teh trditvah (primerih) so poleg celo ikonice, ki še enkrat ilustrirajo vse uboštvo misli, uperjeno proti enemu protagonistu na politični sceni.

Tarča tega remek dela politične inteligence levice je seveda človek, ki je pač s svojo stranko zmagal na volitvah in je zato po ustavi in zakonih naše države upravičen do tega, da lahko sestavi vlado. In to mu je dejansko uspelo šele z odstopom Šarca, torej ni bilo niti blagega poskusa, da bi se izognil zakonom in vzpostavil kakršno koli obliko oblasti mimo ustave. In kljub temu, da so ga daleč najbolj vplivni mediji vsaj že zadnjih dvajset let skozi vse svoje spretno vzpostavljene oblike nevro-programiranja diskreditirali, ostaja presenetljivo zavezan svobodi govora. In vsakemu normalnemu je jasno, da so mediji, kakršen je RTV Slo s svojimi stomilijonskimi proračuni in vzpostavljenimi mrežami neprimerljivo bolj vpliven od mikro-medijskih poskusov, kakšni so strankarsko opredeljeni mediji kot je npr. Nova24TV ali Demokracija... 

Napadali so ga (in ga še napadajo) z povsem abotnimi insinuacijami kot predsednika stranke, predsednika vlade, napadali so njegovo stranko, sodelovali pri komplotu obtožb o korupciji, napadali so ga osebno (npr. več deset naslovnic Mladine kaže na to demonizacijo), širili neresne govorice o njegovih otrocih, o »avstralski kliniki«… človek se niti ne spomni vseh norosti, ki so jih proizvedli v tem času, da ne govorimo o tem, koliko je bilo v tem času sproženih postopkov na sodiščih! 

Takoj po vzpostavitvi vlade pa so vehementno napadli tudi vse stranke, ki so se vključile v to koalicijo.

In pri vsem tem ta levičarska scena ni zmogla niti enega resnega očitka vladi, ki bi dejansko imel neko težo. Mnogo bolj utemeljene kritike te vlade in premiera so ves čas prihajali iz desnega pola.

Skratka, ta letakec je še en v neskončnem mozaiku slaboumnih (in seveda tudi zlonamernih) namigovanj, klevet, ki so pa s svojo pogostostjo in neumnostjo dovolj nazorni, da preprosto ne »primejo več«.

Namreč za tem pamfletkom ni nobene pozicije, nobene vizije, nobene avtentičnosti, nobene sveže razlage in nobene metapolitične vsebine. Samo še želja po tem, da se pridobi moč. Tu, na tem dnu je pristala levica po svoji zmožnosti razlage sveta.

Gre torej le še za najbolj pritlehno obrekovanje, ki ga danes razumejo vsi, ki dosegajo povprečen IQ. Le še kakšni študenti, ki so se izmuznili skozi poklicne šole s šestimi popravci in so potem zaradi pomanjkanja študentov in sistema financiranja po »glavi« prišli na kakšne družboslovne fakse za proizvodnjo pol-intelektualcev, morda verjamejo takim letakom in se čudijo vrhunskemu humorju, ki je vpleten v tako remek delo oblikovanja in konceptualnega političnega aktivizma… (Za njih naj tukaj povem, da je drugi del stavka sarkazem)…

Torej, da počasi zaključim: več kot očitno gre za telebansko delo, namenjeno telebanom, kar lahko hitro vidimo že po tem, da so pri tem letakcu pomešani pojmi- tako po svojih področjih kot tudi po ravneh; (od socioloških, preko religioznih, psevdo- zgodovinskih pa vse do populistično parafraziranih rekov kakršen je npr. »deli in vladaj«).

No, ob taki mentalni revščini človek, če želi pokritizirati take oblike agitpropa, ostane brez vsakega intelektualnega izziva. Na pomoč mora poklicati Umberta Eca, Trockega, Gramscija, da sploh lahko (čeprav namišljeno) vzpostavlja komunikacijo preko črte levo- desne politične sheme...