TIGR, 13. maj kot slovenski državni praznik
Objava govorov Vilija Kovačiča, Vitomirja Grosa in Boruta Rutarja iz proslave na Mali gori pri Ribnici
AR revija
Eseji

Sobota, 15. maj 2021 ob 19:48

Odpri galerijo

vir: wikimedia commons

13. maja je bila na Mali gori pri Ribnici državna proslava ob 80. obletnici dejansko prvega upora proti zasedbi Slovenije s strani Nemčije in njenih zaveznic oziroma Italije.

Ker očitno prihaja do temeljite cenzure glede omembe TIGRa v slovenskem prostoru tako na ravni zgodovinske stroke, na ravni medijskega poročanja in na ravni širše družbene razprave, v kateri bi se morali soočiti z dejstvi glede vloge organizacije TIGR, v Arreviji objavljamo vse tri govore, ki so jih imeli: Vitomir Gros, Vili Kovačič in Borut Rutar.

Jasno je, da komunistični nasledniki ne želijo priznati, da so bili v času tega boja TIGRovcev na Mali gori pri Ribnici še zavezniki nacional-socialistične Nemčije. Prav tako je jasno, da v skladu s tradicijo njihove diktature ne želijo imeti nobene konkurence pri organizaciji narodno osvobodilnega boja, ki so ga seveda imeli predvsem za paravan, za katerim so dejansko izvajali revolucijo. In jasno je navsezadnje, da je ta njihov »narodno-osvobodilni« boj dejansko bil predvsem boj za oblast in še ta velikokrat izbojevan le v tistem delu, kjer jim je preko terorja, pobojev in inštaliranja svojih kadrov v vse inštitucije uspelo ozgodoviniti tiste laži ali polresnice, ki so njim prinašale privilegije in moč. In jim jih še.

Opozoril bi tudi na to, da smo v Arreviji objavljali razprave o odnosu do fašizma, da smo v teh razpravah pokazali tudi širšo sliko, skozi katero šele iz današnje perspektive lahko prosevajo resnice o boju med levimi in desnimi, v katerih oboji kar tekmujejo med sabo, kdo bo večji in bolj temeljit »antifašist«, kakor bi se ne zavedali tega, da se je v času sovjetsko podprtih serijskih pučev po Evropi ob koncu 1. sv. vojne dogajalo nekaj podobnega današnjemu dogajanju; ustvarjali so se namreč pogoji za raznarodovanje in univerzalizacijo lažnega humanizma na temelju komunističnih idej, v katerem izgubljajo svojo lastno suverenost predvsem avtohtoni narodi. (In v tem delu je bil fašizem šele reakcija na prav to komunistično raznarodovanje in iskanje možnosti razkroja nacionalnih držav).

Toda v duhu evropske tradicije, ki želi izpostavljati resnico pred vsa druga možna propagandna sredstva, smo v Arreviji prepričani v svobodno besedo, na podlagi katere lahko sploh prihaja do novih uvidov in do bolj relevantnih interpretacij zgodovine, ki so bližje resnici.

Kajti le s tem se ustvarijo pogoji, ob katerih se lahko srečamo z realnostjo in se v odnosu z njo lahko pripravimo na vse, kar bi sicer ogrožalo naše sobivanje, naša življenja in preživetje slovenskega naroda.

V tem kontekstu se nam zdi nujno, da ob splošnem molku o tem dogodku objavimo vse tri govore iz proslave na Mali gori in upamo, da se bo v tej luči sploh lahko še odprla tudi širša razprava o vlogi TIGRa, vlogi slovenskih domoljubov in slovenskih borcev za jezik, kulturo in samobitnost.

  Fotografija maše pred proslavo.<br>
foto: arhiv Vili Kovačič Fotografija maše pred proslavo.
foto: arhiv Vili Kovačič

Nov državni praznik trn v peti Tigra Primorske

Vili Kovačič

Ob vrhuncu letošnjih aprilskih in majskih praznovanj ne moremo mimo 9 maja v Ljubljani in pred tem državne proslave 27 aprila, ki je bila na pravem mestu vendar na napačen datum.  Kajti pravi dan upora je 13 maj, to je dan ki smo ga skupaj s stranko SNS predlagali za državni praznik. Pri tem so se kot največji nasprotniki praznika poleg vodstva ZBNOV žal izkazali prav primorski Tigrovci, ki so v okviru proslave 9 maja celo  zagrozili da bodo zakonski predlog sodno izpodbijali. Za preprečitev praznika pa si izmišljajo vse mogoče hipoteze. Izdajstvo na Mali gori povezujejo s kolaboracijo, kar pomeni, da je bil Danilo Zelen – vojaški poveljnik Tigra, žrtev domobranstva o katerem tedaj ni bilo nikjer ne duha ne sluha. Očitno gre za popolno zmedenost in morda celo za gensko prizadetost  v dojemanju časa! V resnici pa gre za obupno in obupano agresivnost, ki jo poraja strah pred tigrovim pomenom za zgodovino upora na slovenskem. O partijskem izdajstvu tigrovske trojke, ki ga ni več mogoče zanikati, pa molčijo.

 V ta kontekst sodi tudi to, da je sedanja opozicija + ZB NOB + TIGR Primorske + politično ustrahovani in (pod)kupljeni DESUS, v Državnem zboru za 1 glas preprečila sprejem zakona o novem državnem prazniku 13 maj.

Glede državne proslave na Mali gori pa režimski Tigrovci proslavi zamerijo prav to, kar je bilo za TIGR  značilno - pluralnost.  Da je bila proslava pluralna, kot je bil nekoč TIGR. Imela pa je eno samo napako, datum resnično ni bil pravi ! Pravi datum za proslavljanje začetka upora je v vseh pogledih prav današnji dan, to je 13 maj. Zato ni nič narobe da na Malo goro s strani države niso bili vabljeni vodilni predstavniki, katerih sedanji in pretekli predstavniki, so TIGR zaničevali in uničevali, dokler ga niso sami prevzeli.

Društvo Tigr Primorske ima očitno drugo nalogo, nalogo TIGR skrivati, ne pa ga promovirati. Velika novost pa je seveda škandal v  Ljubljani,  ko analfabet Janković, vsej slovenski javnosti navkljub uprizarja jugo nostalgični pohod po mestu  in Slovencem predava o slovenski zgodovini. Zato je še toliko bolj pomembno, da na novem prazniku vztrajamo, dokler prej ali slej ne bo državni praznik sprejet.

Društvo Slovenski TIGR 13 maj ima argumente in dovolj gradiva, da bomo razblinili meglo oziroma zapolnili zgodovinsko praznino pod imenom TIGR, ki tako buri duhove, da je celo v diplomskih nalogah zgodovinarjev beseda TIGR na Univerzi prepovedana. Zato z veseljem pričakujemo sodni epilog s katerim nam grozijo in ga napovedujejo. To bo  proces za pravico in resnico. Tigr si zasluži resnico, pa tudi pravico. Naše zgodovinopisje pa se bo prisiljeno soočiti z dokončnim razkritjem, da je bil TIGR prvi in je bil daleč pred današnjimi ljubitelji preteklih in novih  totalitarizmov, ki so se med seboj spajdašili za delitev Evrope.

Verz na spominski plošči vojaškemu poveljniku Tigra Danilu Zelenu pove vse:  Ti šel si med  prvimi v boj, ko narod ni videl izhoda in mnogim bila je še tuja beseda svoboda ! Tu ni kaj dosti govoriti, saj pesem pove vse.

Prej ali slej bo proglašen nov praznik 13 maj, tedaj bomo lahko zares veseli. S tem bo poravnan  30 letni zgodovinski dolg. Res bedno pa je, da se danes  TIGR-Primorske sramuje svojega lastnega imena in nastopa proti prazniku. Glede ZB NOB pa itak vemo, da jih TIGR moti, ker se z njim razbija mit, da so bili komunisti v odporu prvi, čeprav so  prav oni skupaj z nacisti družno praznovali 1 maj medtem ko so Tigrovci na Mali gori zbirali orožje in denar za upor in je vojaški poveljnik Tigra Danilo Zelen v smrtnem boju s fašisti izgubil življenje, Ferdo Kravanja je bil težko ranjen, Majnik pa je uspel pobegniti. A tudi druga, oba preživela Tigrovca sta bila kasneje likvidirana.

Kaj vse bi dali komunisti ko bi imeli en tak praznik, vsa Slovenija bi jih oboževala in slavila kot prvoborce Evrope.    

Zato slovenski javnosti in sporočamo: gospe in gospodje borke in borci ponosni nasledniki komunistov -  današnji slovenski foteljaši  in foteljašice - navidezni antifašisti – umirite se in pripravite se na soočenje z resnico. 13 maj bo slej ali prej postal naš skupni in največji praznik odpora in upora, kajti TIGR ima eno neizmerno prednost pred vami, to pa , je kot voda ki vedno najde pot.

Kajti svet se vendarle vrti. Epur si muove !  Zato je bolje, da resnico priznate in je ne skrivate. Mi bomo delali zanjo, kljub vašim in naporom ZZBNOV za nasprotno. Vabilo na državno proslavo si morate zaslužiti, ne pa ga  izsiliti. Prav je, da vas ni bilo zraven !

Mala gora je v miniaturi Katynski gozd vodstva slovenskih komunistov. Mala gora mora dobiti praznik in prostor na katerem stojimo, mora postati spodobno in dostojanstveno   svetišče upora, za razliko od  izmišljenih praznikov.  

Sodni epilog, ki ste ga napovedali na Prešernovem trgu  9. maja, na dan zmage,  pozdravljamo. Na sodišču boste prisiljeni poslušati resnico pred katero si tako vneto mašite oči in ušesa.

Spoštovani,  zaključujem s kratico SFSN.  Smrt Fašizmu, Svoboda Narodu. Ta kratica  je bila namreč tigrovski – ne komunistični pozdrav. Nehajte končno ugrabljati svobodoljubne simbole drugih, za svoje sprevržene totalitarne namene ! Tudi pesem Bazovica je ugrabljena. Sicer pa skoraj ni stvari, da je Tigrovi komunistični  nasprotniki  ne bi ugrabili.

In še pogled na Ljubljano: Ljubljana je bulana, na srečo pa Ljubljana še zdaleč ni Slovenija, je le njen manjši - nerazumni  del, za katerega se 2. svetovna vojna še ni končala. Za analfabeta Jankovića pa se očitno šele začenja.

Vili Kovačič, državljan K.

predsednik društva Slovenski Tigr 13. maj

PRAVI »DAN UPORA PROTI OKUPATORJU«

Vitomir Gros

Pred dvema letoma sem se tu na Mali gori javno spraševal: 27. APRIL — KAKŠEN DAN je to? Je to dan upora proti okupatorju? Ne, to je dan sodelovanja z okupatorjem! Je dan slavljenja Hitlerjevega prihoda 26.4.1941 v Maribor. Je dan slavljenja predhodne Hitlerjeve izjave »Naredite mi to deželo zopet nemško!«. Je dan slavljenja ustanovitve PIF (Proti imperialistične fronte) 26.4.1941, ne lažno 27.4.1941. Je dan slavljenja zaveze PIF odporu proti zmagovalcem Druge svetovne vojne, po komunistični domnevi »imperialistom« Angležem, Američanom, Francozom in njihovim zaveznikom, torej tudi proti svoji tedanji domovini Jugoslaviji. Je dan slavljenja Hitlerjevega rojstnega dne (20.4.1889) z rojstnodnevnim darilom: ustanovitvijo njemu zavezniške PIF. Je dan slavljenja nacifašistične okupacije domovine. In končno je tudi dan slavljenja dvoletnega vojnega naci-fašistično-komunističnega zavezništva jugoslovanskih in slovenskih komunistov, poleg vseh drugih, z nacisti in fašisti vseh vrst, torej dan slavljenja zavezništva zločincev Hitlerja in Stalina, a tudi Tita.

27. april je torej sramotni praznik sodelovanja z okupatorjem, dan kolaboracije komunizma, tudi slovenskega, z nacizmom (nacinalsocializmom). 76 let po koncu 2. svetovne vojne ta sramotni pakt, oziroma kolaboracijo, praznujemo kot edini na celem svetu le še mi, Slovenci!

Ta uvod je bil potreben, da bi lažje razumeli, kakšno neumnost je sprejela takrat pred 30 leti ob določanju državnih praznikov slovenska Skupščina. Tedaj se je del Demosove večine nekritično podredil ostankom slovenskega komunizma. V zameno za določitev državnega praznika za Binkošte, ki so itak vedno na nedeljo, je ta del Demosa ob glasovanju pristal, da je kot slovenski državni praznik ostal tudi zlagani, v času komunizma na čuden način določen praznik na dan 27.4., kot dan upora proti okupatorju.

Zaradi tedanje temeljite razprave v Skupščini, tudi moje, so vsi tedanji poslanci vedeli za vse prej omenjene trditve o sramotnosti in zavrženosti slavljenja tega dneva. Prav tako so vsi vedeli za predlog, da bi proglasili za slovenski državni praznik 13. maj kot Dan upora proti okupatorju, saj so vsi obrazložen predlog prejeli. Tedaj so bila zgornja dejstva proti slavljenju 27. aprila jasno navedena. Prav tako je bil jasno razložen domoljubni boj organizacije TIGR in njen prvi oboroženi spopad s fašističnimi okupatorji na ta dan na Mali gori pri Ribnici, ki je bil sploh prvi oboroženi spopad z okupatorji na Slovenskem po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije. V tem boju je padel TIGR-ov vojaški poveljnik Danilo Zelen, ranjen in zajet je bil Ferdo Kravanja, ušel pa je okupatorjem že vklenjeni Anton Majnik. Takratnim poslancem je bilo razloženo tudi načrtno zamolčevanje, poniževanje in povzročanje krivic pripadnikom TIGR-a s strani povojnih slovenskih komunističnih oblasti. Razloženo je bilo tudi, da so povojni komunistični oblastniki ves povojni čas razglašali TIGR za teroristično organizacijo, tako kot komunistom dvoletni vojni zavezniki fašisti. In končno je bilo tedanjim poslancem razloženo, da so slovenski komunistični oblastniki in partijski veljaki TIGR-ovce načrtno uničevali na vse možne načine, zlasti resnico o njihovem delovanju, njihove uspehe in zasluge pa so si nepošteno, lažnivo, zvijačno in potuhnjeno prilaščali.

Nekateri poslanci tedanje slovenske skupščine 1991 smo zato pred 30 leti, leta 1991 poskušali prekiniti to slovensko sramoto, slavljenje paktiranja, to je kolaboracije, slovenskih komunistov z nacional-socialisti (nacisti) in posledično s fašisti. Ni nam uspelo, duh pakta Ribbentrop - Molotov je bil še vedno vsajen v slovenskih glavah, ne le partijskih!

Zaradi vsega naštetega je bilo večinsko odklonilno stališče tedanjih poslancev, deloma tudi Demosovih, za določitev državnega praznika »Dan upora proti okupatorju« na dan 13.5. preračunljivo nepošteno.

Upal sem, da bomo letos, po sprejemu praznika upora proti okupatorju na dan 13.5., vojnim zaveznikom mogli sporočiti veselo novico, da ne praznujemo več od komunistov vsiljenega nam dneva 27. aprila kot praznika zavezništva naših komunistov s Hitler — Stalinovo vojno navezo s silami osi, kajti le to in kolaboracijo komunistov z nacisti pomeni ta razvpiti praznik. Upal sem torej, da nas bodo zmagoviti zavezniki potem mogli in smeli povabiti na vsakoletne slovesnosti praznovanja konca druge svetovne vojne in zmage v njej kot aktivne udeležence, na primer na slovesnost v Normandijo.

A sem se prevaral. Duh kolaboracije komunistov z nacisti je še vedno premočan. Tudi sejanje strahu med nasprotnike te kolaboracije in sejanje laži in obrekovanj proti T1GR-u sta še vedno preveč prisotna med zgodovinsko zavedenimi Slovenci. Pristojni odbor Državnega zbora 4. maja letos ni zmogel dovolj hrabrosti in poštenosti, da bi presekal ta lažnivi pitijski vozel, podredil se je naslednikom komunistične kolaboracije z našimi smrtnimi sovražniki nacisti in ni sprejel predloga

Slovenske nacionalne stranke s podporo Vlade RS, da bi uveljavil 13. maj kot slovenski praznik upora proti okupatorju.

Zato bo moral slovenski narod čim prej ugotoviti pravo resnico o dvoletni medvojni kolaboraciji komunistov z nacionalsocialisti in fašisti, torej o kolaboraciji, ki je nastala veliko prej kot tista, kasnejša zaradi komunističnega nasilja nad slovenskimi ljudmi izsiljena in za ohranitev slovenskega življa nujna.

Tudi bo moral slovenski narod popraviti odnos do TIGR-a, prve protifašistične organizacije v Evropi. Prenehati bo moral klevetati TIGR, češ da so bili njegovi pripadniki teroristi, kot so jih označevali italijanski fašisti v svojih policijskih poročilih in fašističnem tisku ter kot so za njimi do današnjih dni papagajsko ponavljali njihovi vojni zavezniki slovenski komunisti, še zlasti njihovi povojni partijski, boljševiško usmerjeni oblastniki in od njih zavedeni nevedneži. Italijanski fašisti namreč po vseh storjenih predvojnih in medvojnih zločinih niso imeli prav nobene pravice kogarkoli označevati za terorista, še zlasti ne domoljubov organizacije TIGR, katere glavni cilj je bil upreti se fašističnemu terorizmu in raznarodovanju Slovencev.

Molk o TIGR-u bo treba prekiniti in popraviti zlagano zgodovino. Tigrovcem se bo morala slovenska oblast opravičiti za vse tegobe, ki so jim jih storile njene predhodnice.

Predvsem pa moramo biti Slovenci ponosni na TIGR in na njegova dejanja v borbi proti fašistom. Evropi in svetu moramo resnico o TIGR-u razložiti in razširiti, kot je to takoj po vojni storil angleški zgodovinar Taylor. Pobudnikom pravega slovenskega praznika upora proti okupatorju želim vztrajnosti pri teh prizadevanjih in upam, da bodo končno uspeli in Slovence rešili zgodovinske cokle, kolaboracije slovenskih komunistov z nacisti v medvojni naci — fašistično — komunistični navezi.

Na Mali gori pri Ribnici, 13.5.2021

Drage Slovenke in Slovenci, spoštovani udeleženci današnje spominske slovesnosti!

Borut Rutar

 

Domoljubje, in razmere v slovenskem zgodovinopisju sta temi, za kateri me je organizator prosil, naj o njih spregovorim danes na Mali Gori pri Ribnici, ob 80. obletnici prvega spopada slovenskih protifašistov TIGR-a, z italijanskim fašističnim okupatorjem.

Sem zgodovinar, pesnik in literat, avtor osmih knjig in brošur o TIGR-u, zato vem, da nam je o domoljubju z izbranimi besedami najlepše spregovori naš veliki pesnik smaragdne Soče, Simon Gregorčič, ki je že sredi 19. stoletja vzneseno zapel Sloveniji:

                                                                » Eno devo le bom ljubil,

                                                                   Eni vedno zvest ostal,

                                                                   Druge nikdar ne bom snubil,

                                                                   Nikdar drugi srca dal….

                                                                   …. Njo le bom ves čas življenja

                                                                  Ljubil iz srca globin,

                                                                 Ljuba moja je – Slovenja,

                                                                 Jaz pa Slave zvest sem sin!«

Danes, 140 let po nastanku pesmi, po razpadu dveh monarhij in ene države, lahko ob uresničitvi Gregorčičevih sanj, samostojni Sloveniji,  navedemo nekaj  nesramežljivih misli o domoljubju. Svoje sožitje med nami, si krojimo sami, v naši lepi Ljubljani, pod svobodnim soncem naše lastne, samostojne, 30 letne mladenke, države Slovenije. O mnogih  odtenkih našega domoljubja bi lahko razpravljali iz več zornih kotov, saj se naše domoljubje sprošča na več načinov. Na tistem javnem, vidnem, se izraža na  kulturnih, koncertnih, festivalskih, narodno zabavnih in  slavnostnih prireditvah….

Globlji tokovi našega domoljubja se pretakajo v čarobnem zalivu naše ljudske volje, v državnem zboru, slovenskem parlamentu, v Ljubljani.

In ozrimo se v globočino tokov našega domoljubja, v dogajanje v  slovenskem parlamentu! Ni treba seči daleč nazaj. Pred dobrim tednom dni, v torek 4. maja, parlament ni potrdil predloga zakona, da bi 13. maj razglasili za državni praznik, Dan spomina na protifašistično organizacijo TIGR!

»Manjkal je en glas!« so me obvestili iz naše lepe, bele Ljubljane.  

Presenečen sem se zdrznil. Nacionalno, etično in moralno, je v samostojni demokratični Sloveniji, temelječi na načelih Združene Evrope, ta zavrnitev protifašističnega gibanja, neetično dejanje. Po desetletjih povojnega zamolčevanja TIGR-a, sem se vprašal, ali slovenski poslanci sploh vedo, kaj TIGR je?

Namreč, da osvobodilno gibanje TIGR,  pomeni, da bodo Trst, Istra, Gorica in Reka – z oboroženim bojem osvobojeni in Slovenski. Dotlej, do leta 1941, ko je bila ustanovljena Osvobodilna fronta v Ljubljani, je TIGR že 14. let (!), vse od leta 1927, Primorce sistematično pripravljal na splošno oboroženo vstajo na Primorskem, da ob izbruhu vojne aprila 1941 deželo osvobodijo skupaj z divizijami tedanje armade kraljevine Jugoslavije.

In ker je armada kraljevine  kapitulirala pred naletom sil osi, so se člani TIGR-a kot prvi na Primorskem, podali v partizane za osvoboditev Slovenije. Po navodilih komunističnih kurirjev, ki so v tisti prvi etapi upora razglašali, da gre za vsenarodni upor, (o teh etapah lahko beremo v izdanih spominih Ivana Mačka Matije), so člani TIGR-a, svetovno nazorsko liberalci in kristjani), prvi ustanavljali prve odbore OF po domala vseh primorskih krajih in vaseh, od Istre, Krasa, Notranjske,  Vipavske, do Tolminske, Idrijske vse do Trente. To izpričujejo dokumenti državnih arhivov in pričevanje in izjave prvih aktivistov. Ti dokumenti so že objavljeni v več zgodovinskih knjigah o TIGR-u, a kot da vsebina teh knjig ne dospe širokega javnega medijskega prostora, da bi se ta resnica o prvih slovenskih demokratičnih protifašistih, vcepila v slovensko narodno zavest. 

In TIGR ni le ustanavljal prve odbore OF na Primorskem. Formirali so tudi prve oborožene partizanske enote na vipavskem, notranjskem, na Krasu in na tolminskem, in jih pogosto tudi oboroževali s skritim orožjem TIGR-a, nekoč predvideno narodni vstaji TIGR-a.  V koaliciji vseh  Slovencev v borbi za svobodo, je tedanji najvišjega partijski funkcionar na Primorskem, Aleš Bebler, v poročilih, ki jih je poleti 1943 pošiljal na Centralni komite svoje stranke v Bazi 20 v Kočevskem rogu, kar 75 do 90 % vseh partizanov, svetovno nazorsko in politično pripadalo TIGR-u. Bebler je to objavil tudi v svoji knjigi Čez drn in strn. In njegove podatke je iz arhiva nekdanjega CK ZKS črpala in izdala dr. Tatjana Rejec Srebot v knjigi, Partija in tigrovci.

Tam se lahko obširneje seznanimo s to vsebino. Govoriti o NOB, torej pomeni sklicevati na - Narodno, poudarjam Narodno, partizansko vojsko, ki se je borila za – Narodne, osvobodilne cilje. In na Primorskem so NOB sestavljali celo do 90 odstotkov člani demokratičnega TIGR-a.

Zato lahko ugotovimo, da je politična sestava partizanskih enot iz leta 1943,  kasneje leta 1944, veljala tudi za 30. in 31. divizijo, in 9. korpus, ki se je kot zadnji bojeval na Primorskem maja 1945! Sanje članov TIGR-a z osvoboditvijo Primorske, Trsta, Istre, Gorice in Reke, so se uresničile v nacionalnem smislu. V političnem, z nastopom komunistične diktature, pa ne! Namreč v zadnjem letu vojne, (t.i. »zadnjii, tretji  etapi upora, kot jo je v spominih pojasnil Ivan Maček Matija), je komunistično vodstvo partizanskega gibanja uvedla ostro revolucionarno disciplino znotraj partizanskih vojaških enot, z nevarnostjo smrtne obsodbe za vse politične oporečnike komunistom.

Dejstvo je, da je na tisoče članov TIGR-a, padlih v partizanih, danes pokopano pod znakom rdeče zvezde in ne pod simboličnim emblemom TIGR-a. Kar je potvarjanje zgodovine in dediščina absolutizma edine stranke iz povojnih let, ko so te spomenike postavljali. Člani TIGR-a v partizanih se niso borili za revolucionarne cilje. NOB nikoli ni bila Rdeča armada. Da je šlo za narodno partizansko vojsko, dokazujejo imena enot po narodnih pesnikih, Gregorčičeva brigada, Kosovelova brigada, Prešernova brigada, Cankarjev bataljon…. Ali kvečjemu po padlih partizanih: Tomšičeva brigada, Šercerjev bataljon. Partizanske enote v Sloveniji niso nikoli nosile imen po ideologih revolucije in komunizma, po Marxu, Leninu, Engelsu, Titu, Kardelju, Kidriču…. Poznavalci razmer v Bazi 20 dobro vedo, da je slovenska partijska vrhuška doživela bridek poraz, potem, ko je po poskusu preimenovanja  partizanskih enot po svetovnih ideologih revolucije, doživela osip priliva Slovencev v partizanske enote. Ostalo je pri poimenovanju po slovenskih pesnikih in pisateljih!

Slovenci so se torej borili predvsem za nacionalno in politično osvoboditev izpod fašistične Italije, za strpnost in medsebojno toleranco med Slovenci, s spoštovanjem splošnih človekovih pravic in svoboščin.

Po koncu vojne je bil demokratični TIGR politično izigran s strani novega režima. Če ugotavljamo po načelih Marxa, Engelsa, Lenina, Mao tse Tonga in Kardelja, bi lahko rekli, da je bil krivično, »eksploatatorsko« izkoriščen.

Režim komunistov so ustvarili predvsem po koncu vojne s totalitarnim represivnim aparatom, VOSO, OZNO; UDBO; KNOJEM…. TIGR-ov največji, kapitalen doprinos ob samem začetku vojne - oživljanja OF in partizanskih enot, je bil kasneje povsem spregledan in pozabljen od komunističnega režima. S fanatičnim navijaštvom partijskih funkcionarjev pri oblikovanju novih dogem socialistične ideologije, pa tudi v paranoji njihovega medsebojnega obračunavanja, in osebnega reševanja z dokazovanjem pravovernosti ideologiji, se je vijak represije privijal, tako da so člane TIGR-a, kmalu po vojni,  podredili metodam represije komunistične politične policije udbe, z izgubo služb, prezgodnjimi upokojitvami z minimalnimi pokojninami, razvezami zakonskih zvez, degradacijami in denunciacijami, utišanjem svobode misli, govora in tiska.

To dejanje je etično povsem nesprejemljivo za komunizem, kot vizijo sistema, za odrešitev človeštva. Slepota komunističnega fanatizma je bila po vojni tolikšna, da je obglavila tiste, ki so jo znotraj demokratičnega slovenskega naroda, prvi v borbi proti nacizmu in fašizmu, podprli!     

Več desetletij je moralo preteči, da se je nazadnje izkristaliziralo, kaj spopad na Mali gori pomeni v kontekstu nacionalne zgodovine. Danes je iz mozaika množice dolgo skritih in zamolčanih podatkov mogoče sestaviti ugotovitev, da je po izdaji komunista Filipa Tekavca, ki je sprožil napad italijanskih okupatorjev na vodilne člane TIGR-a tu na Mali gori, pomenil likvidacijo vodstva demokratičnega, slovenskega, oboroženega osvobodilnega gibanja TIGR. Spopad je pomenil likvidacijo operativnega vodstva TIGR-a, vez med Ljubljano, in celicami upora na Primorskem. 

Za ponazoritev, kaj so pomenile v tistem trenutku 13. maja 1941  smrt Danila Zelena, vojaškega vodje TIGR-a in aretaciji Ferda Kravanje in Antona Majnika, lahko za primerjavo navedemo hipotezo, da bi decembra 1943 enote nemškega okupatorja vdrle v  Bazo 20 v Kočevskem rogu in usmrtile Edvarda Kardelja,  Borisa in Zdenko Kidrič,  Ivana Mačka Matijo, Edvarda Kocbeka in druge vodilne člane partizanskega gibanja, pa aretirale in zaprle. Potek partizanskega gibanja, in politično stanje v Sloveniji po vojni, bi bilo prav lahko drugačno, in se je po zgodovinskih virih že tedaj nagibalo v prid samostojne Slovenije in splošne demokracije.   

In ko se po vsem navedem  ozremo v današnje politične tokove  slovenskega parlamenta, v to, kar se je ta mesec zgodilo  4. maja v slovenskem državnem zboru, lahko zatrdimo:

»En glas je manjkal«  Njim! Tisočem žrtvam 23- letnega fašističnega zatiranja, preganjanja in izseljevanja  Slovencev na Primorskem, vse od leta 1918 do začetka vojne aprila 1941!

»En glas je manjkal«…  aktivistom TIGR-a v OF, tisočem padlim partizanom - članom TIGR-a,  padlih med vojno v partizanskih enotah, do maja leta 1945.  

In predvsem: nam, drage Slovenke in  Slovenci v samostojni Sloveniji, v združeni Evropi, nam je zmanjkal EN glas v parlamentu, za našo današnjo svobodo, da se ne ponovita dolgoletna diktatura in absolutizem! Kajti zelo nevarne postanejo razmere v medsebojnem sožitju ljudi, ko po ukinitvi svobode govora in misli, politična sleparija postane del vsakdana, in se sleparija  utrdi v revolucionarni režim, ki v plazu nekontrolirane moralne in etične devalvacije nazadnje pokoplje samo sebe, izbruhne v Vukovar, Srebrenico, Mostar in Sarajevo. Ta kolaps humanizma sem osebno doživel  v dve in pol letnem služenjem v centru za begunce iz Bosne. 

Prizadevanja za slovenski praznik 13.maj, v Dan spomina na TIGR, pomeni prizadevanje za sprotno, kontinuirano etično in moralno samoočiščevanje nas vseh znotraj Slovenskega naroda. Da se po načelih svobodne Evrope otresemo primeža revolucionarne diktature, ki v sencah nekaterih segmentov traja še danes. Tako lahko tudi iz osebne izkušnje navedem, se je denimo še leta 2015, torej pred šestimi leti, univerza, na kateri sem doštudiral svoj drugi univerzitetni študij, tokrat iz zgodovine, dobila navodilo, da v imenu mojega diplomskega dela, ne sme biti besedice TIGR, niti ga vsebina diplomskega dela ne sme obravnavati.

Lepo prosim! Dragi Slovenci! Navedite mi še kakšno današnjo državo v Evropi, katere univerza, ali natančneje državna oblast izobraževanja, bi študentu prepovedala obravnavo njenega osvobodilnega, protifašističnega gibanja. To bi naredil le Hitler v nacistični Nemčiji in Mussolini v fašistični Italiji pred 80 leti! In v vzhodni Evropi in na Balkanu, pod vplivom Stalinovega političnega zadaha.  

Gre za nove etične razmere med nami Slovenci, v Evropi, za katero se vsi njeni narodi od, Atlantika do Baltika in Črnega morja prizadevajo, da bi bila drugačna od njene temne preteklosti. Mi smo po osamosvojitvi spoznali, da  znamo živeti kot   svobodna bitja, spontano delujemo po pravnem redu družbe, na vseh področjih življenja, vse do varstva okolja in ohranitve narave. Da kot zrele, ozaveščene, samostojne osebnosti, upoštevajoč pravne normative in mednarodne standarde, ne rabimo nad seboj  nobene diktature, ki bi nas nadzirala. Z legitimnostjo do pravnega reda, s svojim poštenim vedenjem in odnosom do skupnosti, smo zmožni uravnavati naše sožitje. Ne rabimo enostrankarskega, samooklicanega, agresivnega odrešitelja, ki bi z represijo bdel nad nami, živel na naš račun, hkrati pa sam neetično kršil pravne norme, kadarkoli bi se mu to zahotelo.

Slovenke in Slovenci svobodnega duha! Zaživimo v ljubezni do lastnega naroda, po sodobnih evropskih načelih našega medsebojnega sobivanja in sožitja, medsebojne strpnosti in tolerance.  V slovenskem parlamentu pa naj nam bo pri odločanjih o vprašanjih nacionalnega pomena SKUPNI IMENOVALEC duh Gregorčičeve pesmi:

                                                              …. Njo le bom ves čas življenja

                                                                  Ljubil iz srca globin,

                                                                 Ljuba moja je – Slovenja,

                                                                 Jaz pa Slave zvest sem sin!«

 

                                                                          Živela Slovenija!

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 21. Jul 2021 at 08:51

708 ogledov

Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Pred kratkim je na Twitterju nekdo pod imenom @LicenMitja napisal »kratek slovar leve terminologije« kot nekaj, kar bi vsekakor morali premisliti. Kajti gre za memetske besede, s katerimi operira množica pristašev revolucije, Jugoslavije, komunizma, novih oblik marksizma. In njihovo dojemanje teh delno prikritih, pervertiranih pomenov besed, se v tem »slovarčku« na preprost način razkrinka. Slovarček zelo ilustrativno pokaže, na kak način se dogaja v nekem okolju memetska kulturna hegemonija in kako se v takem okolju vzpostavlja specifična hierarhija dojemanja sveta. Tukaj je ta čivk: Kratek slovar leve terminologije: Fašist = antikomunist Neonacist = Slovenec Vladavina prava = vladavina LGBT Avtonomija univerz = Frankfurtska šola Človekove pravice = judeoglobalizem Multikulturna družba = etnocid avtohtonih narodov Svoboda medijev = »New world order« agitrop (NWO pomeni nov svetovni red, opomba avtorja kolumne) EU = SZ Ne bom se ustavljal pri vsakem pojmu, kajti gre za premislek o celotnem območju pomenskih sklopov teh besed, ki so hkrati tudi na desni strani enačajev podobno memetski kot na levi. Tisto, kar odlikuje ta »slovarček«, je predvsem to, kako z lahkoto lahko sopostavitev inverznih pomenskih dvojic razkrinka tak memetski okvir, v katerem živimo Evropejci in morda še posebej Slovenci. Izrazi skozi določen čas in določeno uporabo, če je ta vedno znova usmerjena in namenoma nevro-lingvistično kodirana, pridobijo izredno čustveno nabit pomen. Živimo v času memetske kulture, v kateri zaradi strahotne preobilice informacije prihaja do neznosnega poenostavljanja čisto vsega. In ne gre samo za to, da bi to poenostavljanje bilo le posledica te preobilice informacij, ne, gre za načrtno spodbujanje takega načina razmišljanja. Dvodimenzionalnega… Ko človek gre prebrat časopis, preleti spletne strani informativnih portalov, ko pogleda televizijske oddaje ipd, mu je jasno, da mediji sami spodbujajo hitro tlačenje vseh informacij v preproste modele, obsodbe, moraliziranja med skrajnostmi, včasih tudi sarkazem, cinizem. Taki modeli, memetske poenostavljene opredelitve, omogočajo nekemu mediju, da lahkotno sprevrača obilico pomislekov, pričevanj, vpogledov in drugih možnih interpretacij v zelo enostavno odločitev, ki naj bo čimbolj črno- bela, hkrati pa dovolj čustveno nabita, da pritegne bralca, gledalca, potrošnika. »To je super« proti »to je grozno«. »Ta dejavnost je obsojanja vredna« proti »ta dejavnost je odlična«… Črno-belo dojemanje razmerij ni le stvar poenostavitev, temveč tudi tega, da se besedam daje nek določen pomen, ki nima več tiste običajne, večplastne, čustveno pomenske širine, temveč preprosto skuša pridobiti ozko usmerjenost v eno samo ost, eno samo, zelo površno in zelo čustveno zgoščeno smer dojemanja. Podobno kot bi primerjali zgodbo, polno različnih nivojev, različnih čustvenih stanj nekih junakov z enim samim znakom. Na eni strani torej na primer drama Beneški trgovec Williama Shakespearja, polna globinske simbolike, tragičnih in zmagovalnih trenutkov, vzvišenih občutkov in močnih čustev, na drugi strani pa oznaka »ta drama je antisemitizem«… Meme, kakor ga je opredelil Richard Dawkins, tvorec izraza »meme« in avtor znane knjige »Sebični gen«, je po definiciji »kulturni gen«, to pomeni, da je v svojem tekstu Dawkins meme-om namenil veliko globino, veliko pomensko vrednost. Toda današnji meme, ali kodiran izraz, s katerimi operira današnja medijska mašinerija, je daleč od tiste globinske pomenskosti, kakršno je verjetno imel v mislih Dawkins. Seveda, še vedno nosi s sabo pomensko jedro, ki tvori tudi možne pomenske konotacije in celo humorne obrate, toda v svojem bistvu je sodobni medijski meme enoplasten. Pravzaprav je res podoben šali- namreč šali se ne smejimo drugič, tretjič ali petič, saj smo se prvič smejali ravno zaradi tega, ker smo to enoplastno povezavo s svetom že našli. Tako bi dejansko namesto pojma »meme« bil bolj natančen pojem »sprožilec čustvenih reakcij«, ali v angleški kulturi večkrat uporabljena sintagma »code word«, kajti s tem sprožilcem, s to »kodo«, ki je nabita s čustvenim nabojem, dejansko operira vsa mašinerija nekega utečenega medijskega/šolskega (u)stroja. Da bi stvar bila še malo bolj bizarna, se memetske zamenjave za pomene dogajajo še na nivoju metaforičnih skrivalnic, s katerimi se npr. v politični kulturi Slovenije (in Evrope) dogaja velika shizma med tako imenovanimi »levimi« in »desnimi«. Celo samo poimenovanje »levi« in »desni« je memetska zanka, skrivalnica, neke vrste »partizansko ime« za veliko bolj problematično metapolitično podstat, ki bistveno zaznamuje naš čas. (O tem sem sicer že pisal, vendar naj na hitro obnovim, da gre za dva rezila istega meča, s katerim globalisti režejo korenine avtohtonim narodom in jih spreminjajo v priložnostne predstavniške kolonije ali hlapčevske državne strukture, v katerih se internacionalna, neavtohtona elita nenehno obnavlja in raste na račun avtohtone populacije. Hkrati pa se avtohtone evropske narode poriva v izumrtje. Pri tem smo Slovenci med najbolj ranljivimi, saj nas je že v izhodišču malo in nas velike finančne korporacije pokrijejo veliko bolj hitro kot druge, večje avtohtone narode)… Zanimiv je sam postopek ustvarjanja memetske vseprisotnosti in čustvene nabitosti določenih pojmov. Namreč ta postopek nikakor ni preprost, še manj pa ga je možno zelo hitro vzpostaviti. Gramscijevi zapisi, ki sem jih že v tekstu "Vklenjeni v svobodo" (LINK) povezal z Bernaysovim in Lippmannovim mojstrskim obvladovanjem propagande, kažejo na strukturo delovanja takega »pranja možgan« oziroma na načine vzpostavljanja take kulturne hegemonije, v kateri se določeni vidiki privzamejo za same po sebi umevne. Seveda, če neki skupini ljudi uspe povsem prevzeti največje inštitucije države ali naddržavnih tvorb, je tako delo lažje, kajti bistven del tega vzpostavljanja kulturne hegemonije je implantacija ene okvirne zgodbe, mita, s katerim se vzpostavi razmerje med tistimi, ki so nadrejeni in torej upravičeni do vsega in tistimi, ki so zaradi različnih razlogov podrejeni in se jih lahko na različne načine diskreditira, zapira, včasih celo muči ali pobija, če je to nujno za vzdrževanje tega najbolj temeljnega mita, zgodbe, ali kakor pravita Gramsci in tudi Bernays, ene »podobe« sveta, kakršno dobimo večinoma skozi šolski sistem, kombiniran z najbolj široko prisotnimi mediji. O podobnih rečeh govori na nivoju izvedbenih, praktičnih izkušenj tudi Juri Bezmenov, nekdanji član KGB, ki je prebegnil v ZDA in imel o tem zelo zanimiva predavanja ter mnoge youtube posnetke (https://www.youtube.com/watch?v=GwDdJsdYM3g). Torej v tej memetski kulturi »sprožilcev čustvenih reakcij« skozi šolski sistem in skozi medijsko mašinerijo vzpostavimo osnovne slike. Nekaj, kar je skupno vsem, ki so bili deležni enakega šolskega sistema, enake medijske krajine. Vsi približno vemo, kaj pomeni beseda »revolucija«, toda dejansko ima v Sloveniji večina ljudi to besedo »vkodirano« na način, ki tej besedi daje pozitiven pomen. Prav tako po večini zahodnega sveta »revolucionarnost« enačijo z nečim pozitivnim, novim, nečim, kar spreminja svet na bolje. Zelo redki lahko vsakič, ko slišijo besedo »revolucija«, dejansko premislijo njen pomen v kontekstu največjih pobojev v zgodovini človeštva, zelo redki lahko ob omembi »revolucije« pomislijo na neskončno sivo krajino vzhodnega bloka, Kitajske, norenje revolucionarjev po drugi svetovni vojni pri nas, polja smrti rdečih Kmerov ipd… Skratka, memetska kultura s svojo dvodimenzionalno kulturno pomenskostjo prehiteva možgane in razmislek. In v njej je dejansko edini način, kako se prebijemo mimo teh mrež površnega obsojanja, moraliziranja, vreščanja, globinsko premišljevanje situacije in samih pojmov.          

Sun, 18. Jul 2021 at 23:42

390 ogledov

Delni prevod teksta »Smrt interneta«
  Vsakemu, ki je želel pred leti priti do določenih informacij po internetu, in ki želi danes priti do podobnih informacij, zelo hitro postane jasno, da danes mnogih stvari, ki so pred nekaj leti še bile na voljo, preprosto ni več. Podobno temu, kar se je zgodilo s Trumpovimi računi na Twitterju, Facebooku… Ali podobno temu, kar se je zgodilo knjigam, ki so jih vrgli ven iz prodaje na Amazonu. Ali podobno neštetim posnetkom, v katerih se je pojavljala kakšna alternativna razlaga glede prve ali druge svetovne vojne in glede mitologij, povezanih s tem. Spodaj je delni prevod teksta »Smrt interneta«, v katerem se mlad uporabnik in hkrati tudi ponudnik internetnih storitev Joshua ozira na razpad nekdanje svobode internetnega prostora in pokaže nekaj osnovnih korakov, potrebnih za gradnjo vsaj delno neodvisne mreže.   "Internet postaja vse manjši, drobi se po državnih mejah in podlega predpisom, ki jih nalagajo vlade, podjetja in sami stroji (z umetno inteligenco, ki zna prepoznavati ogorčenost ob sovražnem govoru). Internet je omrežje, sestavljeno iz manjših omrežij. Internet je edino mednarodno omrežje, ki ga trenutno uporabljate. Internet je ogromen, se razteza preko sveta in sega v vesolje, internet je tudi to, kar pišem zdajle v Evropi za spletno mesto v ZDA, ki pa je dostopno v skoraj vseh državah sveta brez vsakega vpletanja njihovih vlad v moje sporočilo. Toda internet je hkrati zelo krhek. Ima veliko gibljivih delov in vodi politiko današnjega sveta. Iz tega razloga bo umrl in umrl bo kmalu. Naš »big-I« internet se lomi in kmalu bo postal kupček razdrobljenih malih i internetov. Vsaka država ali sindikat bo imel svoj lokalni in strogo urejeni internet. Povezave med internetnimi mrežami se bodo pojavile na ostankih velikega velikega Interneta, za dostop do tega pa bodo potrebna posebna poslovna dovoljenja. Kitajska to že izvaja. Severna Koreja prav tako. Rusija se je pred kratkim že preizkusila izolirati od interneta (https://www.themoscowtimes.com/2019/12/24/russias-interent-ready-isolation-officials-say-after-partial-shutdown-a68728). Evropska unija še naprej izvaja agresivne cenzurne ukrepe, kot je TERREG (https://edri.org/our-work/european-parliament-confirms-new-online-censorship-powers/), ki kateri koli državi članici EU omogoča, da gostitelj v kateri koli drugi državi članici EU v eni uri odstrani vsebino ali pa se kaznuje z globo do 4% njihovega bruto prometa v tekočem poslovnem letu. Internet bo težko dolgoročno preživel tovrstno vmešavanje. Medtem ko so si bolj centralizirane vlade vzele pristojnosti oblikovati internet, kakor se jim zdi primerno, so naši zahodni politiki postavili ovire kot je npr. ustavna zaščita in sodni postopek, s katerimi internet obtežijo do skrajnosti in ga naredijo za okorno orodje. Dokler teh ni mogoče zavreči, lahko vlada preprosto zaobide sodišča in naloži podjetjem, da to opravijo zanje. Podjetja ustava ne omejuje na enak način kot vlade, tako da se megakorporacije in vladni interesi še naprej prepletajo v eno ogromno nelagodje, v katerem lahko druge drugim pomagajo pri teh omejitvah. "Zgradite svoj internet" Če vam naštejem gibljive dele, ki so potrebni, da lahko pride vsebina na vaš zaslon, boste videli, kako zelo občutljiv je internet. Upoštevajte, da če se kateri od teh delov pokvari ali umanjka, ste brez interneta, dokler tega dela ne dobite ali zamenjate. Spletno mesto lahko deluje samo s privolitvijo in sodelovanjem desetin drugih podjetij. Najprej potrebujete strežnik. Večina ljudi, ki poskušajo postaviti spletno mesto, si ne more privoščiti strežnika ali pa najti mesta, kjer bi ga postavila, zato najamejo virtualni strežnik (VPS) pri podjetju, kot sta DigitalOcean ali Linode. Ta bodo verjetno cenzurirala žaljivo vsebino in vas prisilila, da zamenjate podjetje, če želite objavljati necenzurirano vsebino. Seveda, če imate srečo, da ne bodo samo izbrisali vašega VPS brez opozorila. Drugič, potrebujete IP naslov in ASN (številka avtonomnega sistema). Te dodeljujejo RIR-ji (regionalni spletni registri). ARIN je RIR za ZDA. Če ARIN reče, da ne dobite podomrežja (skupine IP-jev), ga ne dobite. A nujno ga potrebujete za delovanje. Ko kupite VPS, je IP in omrežje urejeno in lahko ga začnete uporabljati. Če vam ne pustijo uporabljati VPS, morate to storiti sami in to je precej drago. Tretjič, potrebujete ponudnika internetnih storitev. To je podjetje, ki se neposredno priključi na vaše omrežje in vas poveže z internetom. Ta del je zelo pomemben, saj morate fizične naprave priključiti tja. A tudi to ni nujno brez težav: ColoCrossing v Buffalu je moje strežnike dobesedno odklopil in jih leta 2019 dal čez noč za gostovanje drugim. Četrtič, potrebujete »vrstnike« (to so računalniki kot vaš, ki delujejo kot vozlišča za sprejemanje in oddajanje podatkov). Ko podatki prečkajo internet, se večina njegove poti opravi prek omrežij tretjih oseb, ne neposredno prek vašega omrežja. Če je vaša vsebina žaljiva, »vrstniki« zavračajo dostavo vsebine na vaše IP-je ali iz njih, s čimer ste v bistvu lahko izločeni iz svetovnega spleta. NTT noče sodelovati z nobenim podjetjem, ki na primer sodeluje z mojim podomrežjem. Petič, potrebovali boste ime domene. Vse zgoraj zgolj usmerja promet na IP. Čeprav lahko spletno mesto zaženete samo z IP-jem (glejte 1.1.1.1), večina ljudi raje vpiše »zerohedge.com«. To zahteva blagoslov še dveh podjetij: registrarja, ki domeno odda v najem stranki, in omrežnega informacijskega centra (NIC), ki je lastnik najvišje domene. Kot primer: ZeroHedge za registracijo uporablja EasyDNS, vse domene .COM pa nadzoruje Verisign. Da pridobiš od Verisigna dovoljenje za prodajo naslovov .COM, je treba plačati 3500 USD in dodatnih 4000 USD letno. Brez tega dovoljenja se morate zanašati na neodvisnega registrarja za svojo domeno. Ko DreamHost (podjetje, od katerega sem aprila 2009 kupil prvo domeno, ko mi je bilo 16. let), reče: »kiwifarms.net pri nas ne morete več gostiti in vaš račun pri nas zapiramo v 14 dneh«. To me je postavilo v težko situacijo. Če bi samo prestavil domeno Kiwi Farms na drugo podjetje, bi bili morda manj prijazni in bi jo preprosto zasegli! Pri tem jih nič ne ustavi. Domeno Kiwi Farms sem preselil v registrar domen Cloudflare. To je zelo tvegana odločitev. Namreč v preteklosti bi »haterje« usmerjala tako na Dreamhost kot na Cloudflare. Zdaj obstaja bolj centralizirana točka. Zato se zdaj bojim celo izgovoriti ime Cloudflare, ker bi jih s samim izgovarjanjem imena lahko opomnil, da obstajam, in jih pritegnil k temu, da bi me pohodili. Zakaj je Cloudflare poseben? Če povzamem: imam lastne strežnike (približno 20.000 USD opreme). V lasti imam tudi lastne IP-je in ASN (2.000 USD letno). Imam svoj »upstream« (500 USD na mesec). Lahko bi postal lastni registrator domen .NET (3.500 USD + 4.000 USD na leto). Po svojih močeh sem v okviru proračuna 28-letnika "zgradil svoj internet". Kljub vsemu ima internet še eno šibko točko: zavrnitve pri napadih na storitve. Taki napadi uporabljajo kompromitirane računalnike za pošiljanje ogromnih količin neželenih podatkov na eno samo točko, s čimer izbrišejo zakonit promet. Napadi DoS so poceni. Preprodajalce botnetov je enostavno najti. So enostavni za uporabo. Vendar jih ni poceni ustaviti. Napad 10 Gbps stane manj kot 100 USD na mesec, linija 10 Gbps pa stane 750 USD na mesec. Usmerjevalniki z zmogljivostjo 10 Gbps stanejo na tisoče. Napadi so pogosto nad 100 Gbps ali celo 1000 Gbps. Le malo podjetij se lahko spoprime s tem. Ta podjetja so pod močnim političnim nadzorom. Cloudflare je največji in ga uporabljam. Nadaljnji obstoj številnih spletnih mest, ki bi jih ljudje raje ustavili, je odvisen od muhavosti enega človeka. Nikoli ga nisem srečal in nisem nikoli govoril z njim. Prepričan sem pa, da ve, da obstajam samo zaradi velike količine sovražne pošte, ki jo prejemam. Matthew Prince, izvršni direktor Cloudflareja, je nekdo, ki izstopa iz elite Silicijeve doline. On je tista oseba, ki pri cenzuri na internetu po defaultu reče "ne". Cloudflare je odstranil le dve spletni strani, ki sta bili odprto neonacistični. Hkrati pa se navadno nočejo lotiti podobnih tviterašev. Zakaj? Nevem. Mogoče je Matthew samo libertarec. Mogoče si želi, da bi bil internet tak, kot je bil nekoč. Mogoče pa je vladni informator; obstaja priljubljena teorija zarote, ki špekulira, da je Cloudflare en velikanski spyware aparat v sredini. Tudi če je, mi je vseeno. Moja spletna stran je zakonita in na njej ni ničesar, kar ni javno. Prince pa je le en človek in ne dvomim, da ga bo ob upokojitvi zamenjal nekdo, ki bo slabši. Nekateri politični aktivisti, ki si prizadevajo cenzurirati internet, preprosto čakajo dan, ko ga ne bo več. Obstajajo tudi druge storitve za ublažitev DDoS, vendar so veliko manjše, pogosto ne tako sposobne in niso v tako močnem položaju reči "ne". Ko bo brez moči, bo povzročil vakuum, ki bo negativno vplival na zdravje interneta in ga ne bo takoj nadomestilo prav nič. Nekaj ​​alternativ Cloudflareju je politično dejavnih. Voxility, Path, X4B in drugi so konkurenti. Voxility je ena najslabših v smislu politične aktivnosti. X4B je v Avstraliji in spoštuje nenavadne tuje zakone o svobodi govora, ki so nezdružljivi z ZDA. Path je enaka z NTT in mi ni na voljo zaradi embarga NTT na moje podomrežje.   "Zgraditi svoj internet nekje drugje?" Zaradi vse bolj politizirane vloge peeringa (ponudniki internetnih storitev se dogovarjajo o medsebojnih povezavah) internet razvija lastno čredno imuniteto do vsakršne polemike. Ko določeno število ponudnikov internetnih storitev reče, da vas ne bodo spremljali, ste nasrkali. Ta podjetja se ves čas konsolidirajo in možnosti so vsako leto manjše. Nobeno podjetje nima upravljanja s hrbtenico. Ljudje želijo samo zaslužiti čim več denarja s čim manj hrupa. Le malo podjetij bo načeloma finančno uspešnih. Mafija to izkoristi za cenzuro interneta z velikim učinkom. To je napoved tega, kar prihaja. Kaj če bi vse preselil iz ZDA v "svobodno" državo, kot je Rusija? Zdaj imam rusko strojno opremo, ruske IP-je, ruski upstream, ruske vrstnike, rusko ublažitev DDoS-a in lepo domeno .RU za zaokrožitev. Kaj se zgodi potem?   Ob predpostavki, da ni nobenih težav z lokalnimi zakoni in vlado, in da bi bila Putinu osebno všeč spletna stran, bi to dejstvo le preložilo  reševanje problema t.i. peeringa (vozlišč internetne dejavnosti). Tako kot bi selitev podjetij VPS preložilo reševanje problemov glede VPS. In tako naprej po vsej prej opisani piramidi vseh stvari, ki so potrebne za vzpostavljanje lastnega interneta. Vse do prihajajočega internetnega razkola, kjer bo moje spletno mesto nenadoma na ruski strani dveh novih internetnih mrež. Po posvetovanju z odvetniki, odvetniki in zagovorniki po vsem svetu sem porabil na tisoče dolarjev glede pravne zaščite internetnih storitev v njihovih državah. Karkoli je tam zunaj, ni boljše od tistega, kar je doma. Moramo se odločiti odpraviti težave tu, v ZDA, namesto da poskušamo odgovornosti za internet in naše svoboščine preložiti na naključno državo. "Karkoli Amerika upa, da bo uresničila na svetu, se mora najprej uresničiti v središču Amerike." - Dwight D. Eisenhower Širši vpliv Leta 2007 se je na tisoče spletnih mest potegovalo za promet na internetu. Do leta 2014 je bilo to število 35 (https://www.ncta.com/whats-new/the-expanding-consolidation-of-the-consumer-internet-2). Leta 2021 Google in YouTube (hčerinska podjetja Alphabet LLC) sama ustvarita dovolj prometa, da premagata naslednjih 30 najboljših spletnih mest skupaj. Tudi ponudniki internetnih storitev se konsolidirajo in v telekomunikacije kot panogo je težje prodreti. Za poslovanje boste morali položiti kable, večina področij pa ima za te kable vladna dovoljenja enega podjetja. Medtem sta Google in Amazon vzpostavila lastno infrastrukturo in dobila tisto, kar potrebujeta. Googlov oblak in Amazonov AWS sta sama po sebi internetna omrežja v velikosti države in nadzorujeta ogromno globalnega prometa. Imamo konkurenčno krizo. Pomislite na vse poskuse neodvisne konkurence Googlu, YouTubu in Twitterju, ki so prišli in odšli v zadnjih nekaj letih. Nihče se ne more postaviti proti tej plimi in nekaj redkih, ki so pripravljeni poskusiti, je uničenih zaradi muhavosti teh mega korporacij (obogatenih z vladnimi pogodbami), ki nimajo interesa, da bi navadni ljudje izpodbijali njihov absolutni, totalitarni nadzor nad vsemi spletnimi mediji.   Za vsakim spletnim mestom kot je Kiwi Farms, Gab, 8chan in Bitchute, ki so se poskušali soočiti s temi težavami, je sto drugih, ki so (pametno) že na prvi oviri spoznali, da je to izziv izven možnosti njihovih proračunov in daleč preko zmožnosti navadne osebe. Naš internet bi bil lahko tako živahen in zdrav, če bi odstranili umetne omejitve, ki jih nalagajo različni posredniki in država. Torej, kaj je mogoče storiti?   Zakonodajni popravek Člen 230 ščiti vse te ponudnike storitev pred civilno odgovornostjo za gostovanje mojega spletnega mesta. Le malo jih je pripravljenih ščititi moje spletno mesto, da bi se uprli cenzuri. Kvečjemu obratno, raje delujejo kot meč, ki nekaznovano seka moje vsebine. 230 (c) (1) jim daje imuniteto pred civilnimi tožbami od tistih, ki jih gostijo, medtem ko jim člen 230 (c) (2) daje imuniteto pred civilnimi tožbami ljudi, ki so jih oni cenzurirali. Zakonodajna rešitev (spreminjanje 230. člena zaradi odvračanja od cenzure) zahteva urejanje odstavka (2), ne da bi se odstavek (1) v postopku ukinil. Zaradi natančnosti bi se tudi kirurg znojil. Čeprav je veliko predlogov za spremembo člena 230, so vsi slabi. Zelo oklevam, da bi kdaj predlagal spremembo člena 230. Vendar bi že samo črtanje ali spreminjanje enega samega odstavka - 230 (c) (2) - zadostovalo za tožbo podjetij, ki posegajo v naše poslovanje. Finančni popravek Tudi tukaj je prisotna problematika finančne cenzure, o kateri sem v preteklosti že pisal v članku z naslovom Člen 230 ni problem, plačilne mreže so. Skratka: MasterCard, Visa, Discover in Amex nadzorujejo skoraj vso potrošniško porabo v ZDA in pogosto te plačilne mreže ustavijo poslovanje določenim spletnim mestom, podjetjem in posameznikom, da bi jih finančno uničili iz političnih razlogov (primer v Sloveniji je bil NTA, ki so jim nenadoma odvzeli možnost poslovanja s strani njihove takratne banke). Veliko majhnim podjetjim se ni treba odločiti, da rečejo "ne" tej mafiji, ker bodo plačilna omrežja zanje odgovorila "da". Urejanje teh plačilnih omrežij, vzpostavitev alternative (Federal Reserve poskuša vzpostaviti takojšnjo storitev prenosa med bankami, imenovane FedNow) in vključevanje alternativnih plačil v valuti (kriptovaluta ali celo plemenite kovine) so načini, kako to finančno cenzuro rešiti. Popravek »čebule« Nekateri predlagajo prehod na domeno .ONION v omrežju Tor, ki za dostop potrebuje poseben brskalnik. Menim pa, da bi morala biti vsa ameriška legalna vsebina dostopna običajni osebi z običajnim spletnim brskalnikom. Tor je odličen za zaščito ljudi, ki dostopajo do spletnih mest. S skrivanjem poti, ki jo vodi promet, lahko ljudje v nesvobodnih državah skozi Tor varno najdejo cenzurirano gradivo. Spletna mesta lahko nastavijo tako imenovano "skrito storitev". Skrita storitev obide zahteve za registracijo domenskih imen in skrije izvor prometa, tako da dejansko onemogoča, da bi kdorkoli storil kaj glede vsebine, ki gostuje na Toru. V tem je nekaj modrosti, a skrivanje zmanjšuje dostopnost teh storitev in preprosto daje več prostora mafiji. Pri tej težavi pomagajo običajni brskalniki, kot je Brave, ki izvirno podpira dostop do omrežja Tor. Obstajajo storitve, podobne Toru, ki skušajo s koncepti kriptovalut ustvariti močno zasebno omrežje, ki ima vse prednosti Tora, in ima vgrajena orodja za izogibanje finančni cenzuri. Pravi popravek Najmočnejši in lahko dostopen popravek cenzure je prav tako popolnoma brezplačen in na voljo vsem. Bolj kot karkoli naš brezplačni internet potrebuje svobodne ljudi s pogumom, da se uprejo mafiji in zavzamejo svoj položaj ter se zavzamejo za spremembo, ki jo želijo videti v svetu. Če želimo obdržati svoj »I-big internet«, potrebujemo več kot enega Matthewa Princea. Vse, kar mora vsakdo storiti, je, da tem ljudem reče "ne": Ne, ničesar ne bom spremenil brez sodne odredbe."  

Fri, 9. Jul 2021 at 18:19

941 ogledov

Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
“V lasti ne boš imel ničesar, in srečen boš” “You’ll own nothing, and you’ll be happy”, promocijski posnetek Svetovnega ekonomskega foruma: https://www.facebook.com/worldeconomicforum/videos/10153920524981479/ Ironično sem se ob prevodu najbolj zloglasne fraze zgornjega videa spomnil na ljudsko pravljico o srajci srečnega človeka. Pripovedka govori o bolnem kralju, ki mu je zdravnik naročil, da naj poišče srečnega človeka in obleče njegovo srajco. Ko je kraljev odposlanec po dolgem in napornem iskanju tega srečnega človeka našel, je ugotovil, da je brez srajce in brez lastnine. Toda od pripovedi same je še bolj pomembno, kdo jo pripoveduje. Ni isto, če ti o prednostih življenja brez lastnine govori ljudska pravljica ali pa društvo svetovnih bogatašev, kot tudi ni isto, če o neuspehu multikulturalizma tarna Angela, načelnica povojne upravne enote bivše nemške države, ali pa če o tem razpravljajo ljudje, ki v tem multikulturalizmu živijo. Ni uspel v čem? Česa multikulturalizem po mnenju načelnice Angele ni dosegel? Odgovor na to vprašanje lahko slutimo v njenih dejanjih leta 2015, pet let po tej njeni izjavi. Na isti način se tudi zgornja izjava v slovenščini sliši romantično, v izvirniku, podana v videoposnetku televizijskega nasmeha amerikaniziranega kodrolasca pa ima popolnoma drugačen ton. Nadaljevanje videa razloži podrobnosti: vse kar bomo potrebovali, bomo najeli. Najem ima svoje prednosti: lastnine nam ni potrebno vzdrževati, ni nam je potrebno po uporabi prodajati, ni nam je potrebno podrobno poznati. Kot nalašč za današnjo dobo, kjer imamo malo časa. Lastnina pomeni moč in lastnina produkcijskih sredstev je določala, kdo ima v družbi oblast. Oblast se tako lahko menja na dva načina: ali se nasilno ali kako drugače spremeni lastništvo produkcijskih srednstev ali pa se proizvodnja seli iz enega tipa produkcijskih sredstev na drugega, novejšega, kar najpogosteje povroči sprememba tehnologije. Niso fevdalci izgubili oblasti zaradi naprednih družbenih silnic in avantgarde, temveč so izgubili oblast, ker se je zaradi tehnologije zamenjal tip produkcijskih sredstev, ki ni bila več prvobitno zemlja, ampak stroji, tovarne in tehnologija. Ni se odpravilo sužnjelastnišvo zaradi nenadnega napada moralnosti abolicionistov, temveč ker je tehnologija človeškega suženjstva bila manj učinkovita od novejše tehnologije strojev in izrabe energije premoga in nafte. Tako sedaj vidimo, da se nova revolucija, ki se izvaja pod pretvezo svetovne epidemije različic, testov in dnevnih novih primerov spet vrti okrog lastnine. Prepakirana v liberalno-oglaševalsko leporečje, ko se oblast prodaja kot upor proti oblasti oziroma vzemanje lastnine prodaja kot odvzemanje bremena posamezniku in skrb za njegovo srečo tako odkrito promovira t. I. ekonomijo najema (subscription economy). Uvajanje gospodarstva na najem je že dolgo v teku: pomislite samo na primerjavo življenjske dobe žarnic, akumulatorjev, avtomobilov, delovnih strojev in podobnih izdelkov narejenih izpred desetletji in danes. Ali pa na novice o načrtovani izrabi elektronskih naprav, telefonskih baterij in podobno. Zakaj se to dogaja? Zakaj bi želela visokotehnološka družba izdelovati vedno manj kvalitetne izdelke? Očitno več ni pomembno znanje in sposobnost izdelati vzdržljivo napravo, temveč v trenutnih družbenih razmerjih več moči prinašajo ugodni finančni rezultati. Nevidno so se torej družbena produkcijska sredstva spremenila iz tehnologije v finančni svet. Zgodila se je financializacija gospodarstva. Dejansko naših izdelkov več ne kupimo, temveč jih najamemo. Če je vrtalni stroj načrtno narejen na življenjsko dobo 5 let, sposobni pa smo izdelati stroj z večjo življenjsko dobo, ali smo potem vrtalni stroj kupili ali najeli? Najemizacija lastnine se spodubja tudi s strani države. Če kupimo zemljišče in smo za njega obvezani plačevati davek z imenom “nadomestilo za uporabo”, ali smo zemljišče kupili ali v resnici najeli za nekoliko nižjo najemnino? Naslednja stopnja financializacije gospodarstva in družbe je uvedba najemodajalskega razmerja v medčloveške odnose in človeka samega. Individualizacija, atomizacija in razbijanje družin in odnosov vodi v odnose na podlagi plačilnih razmerij. Namesto dvorjenja in zmenkov imamo računalniško spoznavanje prek plačljivih portalov. Namesto “neplačanega varstva”, o katerem govorijo cilji Združenih narodov za trajnostni razvoj, bodo mame plačane za varstvo tujih otrok, lastne pa bodo dale v plačano varstvo tretji ženski. Osebnih potreb ne bo več zadovoljevala družina, temveč plačan psiholog, itd. Vse kar je plačano z denarjem, pa je lahko nadzirati, slediti, knjižiti in voditi. Zaključni nivo tega podviga in gospodarske preobrazbe pa je veliki “reset” svetovnega ekonomskega kongresa, ki bo združil digitalno in biološko identiteto. Dostop do družbe bo v prihodnje pogojen z digitalnim cepilnim potnim listom, ki bo imel rok trajanja. Ta rok se bo podaljševal s “poživitvenimi odmerki” novih variant in različic. Prav v temelju življenja bo človek postal odvisen od nove doze proizvodov oddaljenih mega korporacij, ki bodo posameznika lahko po potrebi “ugasnile”. Vzpostavitev življenja na najem bo zaključena. Najemali bomo lastno življenje. Trije veliki zgodovinski tokovi delujejo proti ohranitvi in svobodi rodu, za katerega se borimo: genetski in družbeni interesi globalistične elite, standardizacija človeštva s strani financializacije družbe in standardizacija človeštva s strani tehnologije. Ti vzvodi so medsebojno odvisni in vzročno-posledično podprti. Toda današnje stopnje liberalizma, nadzora, genetskega in psihološkega uničevanja narodov ne bi bilo brez današnje stopnje tehnologije.    

Sun, 13. Jun 2021 at 19:18

926 ogledov

V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
 Zakaj nekatere sodnice in sodniki slepo izpoljnjujejo naloge in v sodnih dvoranah ubijajo- obsojajo nedolžne ljudi ? Poziv poslancem DZ naj ne potrdijo lažno kvalificirane in skorumpirane svišje odnice Stanke Živič za sodnico Vrhovnega sodišča. Sodna veja oblasti je vedno ljubila vodljive - z grehi obremenjene ljudi. Nikoli pa pokončne in poštene sodnike. Velikanska sramota pa je že sam SODNI SVET, ki take ljudi predlaga v izvolitev DZ.   Za največje zločine, ki se v SLO dogajajo v sodnih dvoranah in katerih avtorji so SODNIKI, mora sodnik ali sodnica biti ne samo politično pripaden/na ideologiji bivšega režima, ampak mora imeti nad sabo tak greh, da bo brez najmanjšega pomisleka izpolnil ukaz. Taka je kandidatka Stanka Živič o kateri v priponki pišeta  raziskovalni novinar Mitja Lomovšek in aktivna državljanka Iva Žurman Pavlin.   Stanka Živič aktualna kandidatka DZ za izvolitev na mesto vrhovne sodnice RS, na mesto okrožne sodnice (trenutno je sodnica višjega sodišča v Ljubljani) namreč ni prišla zakonito, saj ni opravila obveznega 2 letnega pripravniškega staža. Ta staž je opravila samo za dobo 10 mesecev namesto 24 mesecev, ki so pogoj za pripravniški izpit. Raziskovalni novinar Mitja Lomovšek to dokazuje z dokumenti. Iva Žurman Pavlin pa z opisom njenega zločinskega ravnanja v funkciji višje sodnice v primeru dr. Milka Noviča. Predvsem je sodnica Stanka Živič znana po tem, da ni hotela zaslišati staršev umorjenega dr. Janka Jamnika in je v pritožbenem postopku sodila ponovno, čeprav bi se morala izločiti. https://dosjemilkonovic.si/ post/537868/so-sodniki- nedotakljivi-koliko-casa-se- nezakonito-sojenje-na-visjem- sodiscu-v-ljubljani Zato pozivamo vse poslance DZ, da v torek 15.06.2021 Stanke Živič na mesto vrhovne sodnice ne izvolijo! Da naše sodstvo odgovarja izključno le samemu sebi pa je vzrok tudi v tem, da nekateri sodniki nimajo državnega pravosodnega izpita (DPI) in to sodna veja oblasti razglaša kot normalno. http://24kul.si/sodnica-petra- stanonik-bosnjak-pravosodni- izpit-nima-neposredne-veze-z- opravljanjem-sodniske-funkcije Sicer pa je DPI le ena od svinjarij, ki se dogajajo v sodstvu. Za razliko od pokojne Zdenke Cerar poudarjam, da gre za povsem nezakonite svinjarije. Mimogrede: Stanka Živič je tudi sodnica v moji, še vedno nedokončani, v tako imenovani zadevi PRASICA.         

Fri, 4. Jun 2021 at 22:00

1098 ogledov

Telebani za telebane
Po spletu se širi tak spletni »letakec« z naslovom, ki pa (in to je treba priznati), dejansko ustreza namenu in funkciji letaka »za telebane«. Ko bi človek lahko vsaj razpravljal z Umbertom Ecom, ki je 1995 obudil slabo stoletje stari trend opletanja z besedo »fašist« in »fašizem«, ki ga je začel Trocki z namenom, da se na vse narodno, na vse tradicionalno in na vse, kar ni v funkciji komunistično zastavljene avantgarde delavstva, nalepi etiketa "fašist", s čimer naj bi se hkrati izognili besedi socialistično, hkrati pa bi vse, kar ni v funkciji sovjetske revolucije, enačili z italijansko obliko upora proti internacionalizmu. Trocki, ki je v tridesetih populariziral tako vrsto stigmatizacije enega od političnih sistemov, je to delal izredno usmerjeno, saj mu je bilo jasno, da so prav v Italiji z Mussolinijem čisto nedvomno izgubili bitko za širjenje sovjetizacije. Izredno močne frakcije komunističnih gibanj, vse vključene v Kominterno, vodene s strani propulzivnih političnih imen kot je npr. Gramsci, Togliati, Bombacci, Bordiga, so od 1918 v rdečem dvoletju (biennio rosso) s podporo Lenina imele načrte, podobne usklajenim načrtom po vsej Evropi: rušiti vlade in vzpostaviti sovjetske republike. (Takšne so skušali narediti po mnogih državah tik ob koncu 1. svetovne vojne, uspelo pa jim je z Bavarsko sovjetsko republiko, na Madžarskem, norenje se je dogajalo tudi v Berlinu, v pokrajini Alzaciji itd)...  A tudi Umberto Eco s svojo razpravo iz 1995 le razširi nabor očitkov in nadalje pomaga Trockiju zakodirati besedo "fašizem", da le ta postane "meme", namenjen le čustvenim reakcijam. Da se čimbolj izognemo možnosti racionalne razprave o tem, kaj dejansko je fašizem v zgodovinskem kontekstu, da večini ljudi s to besedo le dvignemo pritisk strahu in prekinemo vsako možnost racionalne debate. Tako tudi Eco skuša potolči tradicijo, ljubezen do svojih sonarodnjakov, do domovine s to razliko, da Eco to že dela preko liberal-progresivistične vloge razkrajanja narodnostnih teženj in že lahko straši ljudi z "nedemokratičnostjo"…   Ko bi se človek lahko lotil razčlenitve Ecovih 14. točk, pri katerih skorajda ni nobene razlike med fašimom in komunističnimi izpeljankami marksizma. In tudi ni skoraj nobene razlike v tem, kar se dogaja v času današnjega, liberal-progresivizma in njegovih orodij, ki prav tako obujajo vse vidike tega, kar Eco označi za najhujši problem… Ja, to bi bil morda izziv. Ampak pred sabo imamo nek mentalno osiromašen nabor stavkov, nek ubogi pamfletek, ki nam kot termometer kaže stanje današnje levice. Je kot lakmusov papir, iz katerega lahko razberemo uboštvo levičarskega intelektualnega potenciala... Da gre za pamflet, v katerem skušajo intelektualci levice razložiti na preprost način, kako je potrebno misliti politični moment, je jasno tudi po tem, ker je vsaka enostavna poved (npr. »podredi si državni aparat«) pospremljena s primerom, ki bi naj dodatno ilustriral to osnovno trditev. Kot bi šlo za zapleteno abstraktno misel, ki nujno potrebuje dodaten primer, saj drugače tega preprost človek ne zmore razumeti… Pri vseh teh trditvah (primerih) so poleg celo ikonice, ki še enkrat ilustrirajo vse uboštvo misli, uperjeno proti enemu protagonistu na politični sceni. Tarča tega remek dela politične inteligence levice je seveda človek, ki je pač s svojo stranko zmagal na volitvah in je zato po ustavi in zakonih naše države upravičen do tega, da lahko sestavi vlado. In to mu je dejansko uspelo šele z odstopom Šarca, torej ni bilo niti blagega poskusa, da bi se izognil zakonom in vzpostavil kakršno koli obliko oblasti mimo ustave. In kljub temu, da so ga daleč najbolj vplivni mediji vsaj že zadnjih dvajset let skozi vse svoje spretno vzpostavljene oblike nevro-programiranja diskreditirali, ostaja presenetljivo zavezan svobodi govora. In vsakemu normalnemu je jasno, da so mediji, kakršen je RTV Slo s svojimi stomilijonskimi proračuni in vzpostavljenimi mrežami neprimerljivo bolj vpliven od mikro-medijskih poskusov, kakšni so strankarsko opredeljeni mediji kot je npr. Nova24TV ali Demokracija...  Napadali so ga (in ga še napadajo) z povsem abotnimi insinuacijami kot predsednika stranke, predsednika vlade, napadali so njegovo stranko, sodelovali pri komplotu obtožb o korupciji, napadali so ga osebno (npr. več deset naslovnic Mladine kaže na to demonizacijo), širili neresne govorice o njegovih otrocih, o »avstralski kliniki«… človek se niti ne spomni vseh norosti, ki so jih proizvedli v tem času, da ne govorimo o tem, koliko je bilo v tem času sproženih postopkov na sodiščih!  Takoj po vzpostavitvi vlade pa so vehementno napadli tudi vse stranke, ki so se vključile v to koalicijo. In pri vsem tem ta levičarska scena ni zmogla niti enega resnega očitka vladi, ki bi dejansko imel neko težo. Mnogo bolj utemeljene kritike te vlade in premiera so ves čas prihajali iz desnega pola. Skratka, ta letakec je še en v neskončnem mozaiku slaboumnih (in seveda tudi zlonamernih) namigovanj, klevet, ki so pa s svojo pogostostjo in neumnostjo dovolj nazorni, da preprosto ne »primejo več«. Namreč za tem pamfletkom ni nobene pozicije, nobene vizije, nobene avtentičnosti, nobene sveže razlage in nobene metapolitične vsebine. Samo še želja po tem, da se pridobi moč. Tu, na tem dnu je pristala levica po svoji zmožnosti razlage sveta. Gre torej le še za najbolj pritlehno obrekovanje, ki ga danes razumejo vsi, ki dosegajo povprečen IQ. Le še kakšni študenti, ki so se izmuznili skozi poklicne šole s šestimi popravci in so potem zaradi pomanjkanja študentov in sistema financiranja po »glavi« prišli na kakšne družboslovne fakse za proizvodnjo pol-intelektualcev, morda verjamejo takim letakom in se čudijo vrhunskemu humorju, ki je vpleten v tako remek delo oblikovanja in konceptualnega političnega aktivizma… (Za njih naj tukaj povem, da je drugi del stavka sarkazem)… Torej, da počasi zaključim: več kot očitno gre za telebansko delo, namenjeno telebanom, kar lahko hitro vidimo že po tem, da so pri tem letakcu pomešani pojmi- tako po svojih področjih kot tudi po ravneh; (od socioloških, preko religioznih, psevdo- zgodovinskih pa vse do populistično parafraziranih rekov kakršen je npr. »deli in vladaj«). No, ob taki mentalni revščini človek, če želi pokritizirati take oblike agitpropa, ostane brez vsakega intelektualnega izziva. Na pomoč mora poklicati Umberta Eca, Trockega, Gramscija, da sploh lahko (čeprav namišljeno) vzpostavlja komunikacijo preko črte levo- desne politične sheme...  

Sat, 22. May 2021 at 20:12

1831 ogledov

Nesmisli levega sveta
 Opazujem svet levo razmišljajočega dela slovenske populacije. Ta svet je poln nesmislov in zavzemanja za stvari, ki mi niso všeč zato, ker so tako ali drugače sporne. Borijo se za dodatne pravice in svoboščine, mi pa živimo v sodobnem svetu, svetu, ki je demokratičen, v katerem imamo vsi temeljne človekove pravice. Zakaj neke manjšine potrebujejo posebne pravice? Tako jih dvigneš nad druge, na nek način postanejo vredni več. Na drugi strani ta svet teži k enakosti in enakopravnosti. Podobno delajo »borke za ženske pravice«; za kakšne ženske pravice sploh gre, če živimo v letu 2021 in smo povsem enakopravne z moškimi? In veste kaj je največji absurd teh sodobnih bork za ženske pravice? Da jih vse večji odstotek islama v Evropi ne moti. Kar ne bi bilo nič takšnega, če ne bi bil islam znan po tem, da so ženske izredno nespoštovane, da so zgolj potrošni material, stroji za rojevanje, vredne manj kot žival. Ob grozotah, ki se ženskam dogajajo v tem delu sveta, te borke molčijo- točno vedo kje jim je prostor, če želijo obdržat glavo na ramenih. Večina levičarjev v Sloveniji je izredno naklonjena režimu bivše države komunizmu, ki je bil krivični režim, označuje ga krvava preteklost, morija, diktatorsko vodenje, pomanjkanje… to častijo. Dobesedno klanjajo se ljudem, ki so dokazano krivi za zverinske poboje več sto tisoč nedolžnih ljudi, pravijo si ponosni nasledniki komunistov in pravijo si demokrati. Pravijo, da se borijo za demokratično, pravno državo. Pravijo, da se borijo za vladavino prava, za pravice otrok, žensk…  Kako? Njihovi predniki, na katere so tako ponosni, so pobijali brez sojenja, pobijali so otroke, na zverinske načine posiljevali in pobijali ženske, plenili premoženje, lastnike pa pobili, oni pa si pravijo "ponosni nasledniki", njihovih dejanj niso nikoli obsodili ali obžalovali, komunizma ne obravnavajo kot morilsko diktatorski režim, hkrati pa se prodajajo kot neki veliki borci za pravice in svoboščine, za vladavino prava… pravijo si demokrati. Lažejo! Živijo v nekem pravljičnem svetu, kjer je dolžnost države, da skrbi za njihove razvajene riti. Živijo z miselnostjo, da je vsak hobi umetnost ali kulturno udejstvovanje. Hm… ne! Ni vsaka pobarvanka umetnost kot ni umetnost vulgarno tresenje riti, kruljenje z odra pa ni glasba. Največji absurd pri vsem pa je to, da mislijo, da mora država kupiti njihovo sranje, da ne propadejo, ker trg teh zmazkov pač ne kupi. Država naj skrbi zanje, ker niso sposobni živet od dela svojih rok. Bravo. In kje država dobi denar? Ja od ljudi, ki delajo in plačujejo davke! Povejte mi, kako bi pa delovala država, če bi vsi mislili, da je državna dolžnost, da skrbi za nas in pač ne bi nihče delal?  Na neki točki pravijo, da jim je mar za Slovenijo. Na čuden način kažejo to skrb. Slovenija je pod levimi vladami vedno izgubljala ozemlje, zaveznike, prijatelje, ugled… izgubili so kranjsko klobaso, teran, Piranski zaliv. Zgodovine slovenstva niti ne poznajo, poznana jim je le lažna jugoslovanska zgodovina, lažna herojstva, lažni boji, lažni zmagovalci, lažni demokrati in domoljubi, domoljubi, ki ne spoštujejo osamosvojitve Slovenije. Za življenja tistih, ki so padli za samostojno Slovenijo jim ni mar, raje se klanjajo pred  obeležji lažnih bitk in bojev, krvolokom, ki so po drugi svetovni vojni pobili tisoče Slovencev.  Pravijo, da so strpni, da želijo živeti v multikulturnem svetu… Zaničujejo ljudi, ki so simpatizerji ali člani te velike slovenske stranke, proti njim pa izvajajo pravo gonjo s sovražnimi in nestrpnimi zapisi s pozivi k njihovim pobojem. Zelo "strpno" se obnašajo tudi do cerkve, vernikov… zanimivo obnašanje glede na to, da so zagovorniki multikulturnega okolja. Zakaj so si torej izmislili "ideologijo janšizma", ideologijo, proti kateri se borijo kar s pozivi "smrt janšizmu"?  Kako si lahko zagovornik multikulture, hkrati pa zavračaš temeljno in osnovno kulturo Evrope? Pravzaprav jih moti vse, kar je avtohtonega in slovenskega, slavijo in poveličujejo pa vse, kar je tujega… Levi politiki se posmehujejo ponosni Slovenki v narodni noši, taisti politiki pa v eni drugi sapi prepričujejo, da jim je mar za Slovenijo. Nehajmo se slepiti, njim je mar le za uničevanje Slovenije in na koncu mi kak tak zmeden moralni pofukl napiše, da smo Slovenci hlapci… nismo hlapci, le potrpežljivi smo, nekateri pa zaradi strahu pred maščevalnostjo ponosnih naslednikov komunistov raje molčijo. Sodobni komunisti so znani po medijskem ubijanju, ki nasprotnike ubije tudi eksistenčno. Njihov neumoren boj za "neodvisne medije", za "svobodo govora", kaj to sploh pomeni? Mediji, ki so naklonjeni njim, morajo imeti neomejen vir dohodka iz državne blagajne. To je ta njihova famozna neodvisnost. Svoboda govora… Kako lahko trdjo, da novinar, ki evidentno manipulira, laže ali tolče preko vlade in vladajoče politike, nima svobode govora? Vsako reakcijo na te laži in natolcevanja pa označijo kot "nedopustne pritiske na novinarje in medije". Zaskrbljeni so. Ljudje, ki smo usmerjeni bolj desno, imamo svoje medije, ki so ustvarjeni z zasebnim kapitalom, delajo in živijo od svojih rok in dela. Trg jih kupi. Njihove medije pa plačujemo vsi, plačujemo medije, ki zadnje leto ne delajo drugega kot oponirajo vladi, jo pomagajo rušiti in kar je najbolj degutantno, osrednji mediji so medijski sponzor za vse, ki tako ali drugače nasprotujejo ukrepom vlade proti širjenju epidemije in jo tako podaljšujejo, hkrati pa vladi očitajo dolgost epidemije in neuspešno spopadanje z njo. Kdo so, kaj so, za kaj se zavzemajo s temi nesmisli, in koga sploh prepričajo s temi nelogičnimi trditvami? Isto misleče in zavedene, vse tiste ljudi, ki ne znajo logično razmišljati, ljudi, ki niso informirani… vse to jih s prihodom novih in novih medijev, ki jim niso podrejeni, ogroža. Ogroža jih tudi aktivnost desnih domoljubov na družabnih omrežjih, zato nas želijo utišati z blokadami in ukinitvami naših profilov. Ne bo jim uspelo, laž še nikoli ni zmagala in destruktivno obnašanje ni še nikoli obrodilo sadov, kot ga tudi njihova hinavska politika razdvajanja, sovraštva, nestrpnosti in razdvajanja ne bo. Ljudje smo našli alternativne vire obveščanja in informiranja, ne samo nas samih, s svojimi aktivnostmi ozaveščamo tudi druge.  Sprijaznite se, konec je. 
Teme
vitomir gros vili kovačič Borut Rutar Mala gora pri Ribnici Ribnica tigr tigrovci komunisti komunistična partija boj Fašizem komunizem slovenstvo Domoljubje

Zadnji komentarji

haapy yack :

1.05.2021 11:18

hoj Kdor se ni nič naučil iz zgodovine se zadeve ponovijo. Gospodarji senc obvladajo. Planirani raspad Jugoslavije. Že davnga leta 1969 so načrtoval raspad JUgoslavije. Obstajajo dve knjigi o teh načrtih iz tistih časov. V njih se govori kako bo Jugoslavija razkosana in razdeljena med tajnimi združbami. Govoril se je kako bodo oni (gospodarji iz senc) stopili na sceno in bodo povzročil veliko zmešnjavo in kaos in s tem namenoma sesul status quo, in bo vse to v povezavi prihajajoče Nove svetovne ureditve. Torej ničesar se ne zgodi kar tja v tri dni, tudi trenutna plandemija ne. In kaj se najbolj bojijo, da se človeštvo prebudi. Za to bo še veliko poizkusov z njihove strani, da nam uturijo čipe, vsadke, GMO hrano in kot pravjo za naše dobro razne olajševa, ki bodo uvajanje tega prinesle. Planirajo, da banke ne bodo delale kak mesec ali več in bodo plačilne kartice aut. Kao iskal bodo rešitev, ki jo že imajo na mizi. Uvajanje čipov... s temi čipi v telesu ljudi bodo lahko z raznimi frekvencami vplivali na raspoloženje ljudi, na zavest, postal bodo depresivni, bolani dobival bodo srčne napade, ki bodo smrtnonostni. Cilj jim je popolna kontrola in prevzem oblasti nad celim planetom. Torej preko teh vsadkov in določenih frekvenc bo mogoče povzročati, srčne kapi, možganske kapi, kot tudi vse druge vrste motenj v telesu in umu. Potem izvajanje določenih nalog, ki jih oseba prepozna kot svoje in jih izvršuje. Eksperimenti so že opravljeni, Recimo kot masovni samomori pod vplivom določenih programov. Bodočnost, ki se je že začela.To jim ne bo uspelo, če se človeštvo prebudi. boditevcvetju

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

TIGR, 13. maj kot slovenski državni praznik