Ustavite, jaz želim izstopiti je moja misel, ko opazujem dogajanje po domovini, pa tudi po svetu. Ni mi všeč. Vse, kar je v mojem svetu narobe, postaja prav.

Groza me je v kakšen svet bom poslala otroke, ki jih vzgajam.

Bo temelj, ki ga bodo dobili doma, dovolj močan, da na njem zgradijo svoje življenje, bo dovolj močan, da bodo stali pokončno in ponosno? Bo temelj, ki mu je družina prioriteta, dovolj močan, da zdrži zunanji vpliv, ki temu za življenje najbolj pomembnemu členu jemlje vso vrednost in pomen? Bo. Verjamem, da bo. Zakaj? Ker vem, da moja družina ni edina, ki se bori proti blaznosti sodobnega sveta. Gledam otroke, opazujem druge družine, in si mislim… zlo še nikoli ni premagalo dobrega, ne more zmagati, ker zlo ni produktivno, zlo uničuje, zlo ne rojeva, zlo ubija… zato zlo nikoli ne zmaga, tudi tokrat ne bo.

Želja ljudi po miru in življenju bo premagala želje tistih, ki hrepenijo po nekih novih bojih, želja po miru bo premagala krike smrt janšizmu. Smrt janšizmu, besedna zveza, ki zadane v srce in vedno malo zlomi dušo. Večkrat se vprašam, tudi na glas, ali ljudje, ki opletajo s temi težkimi besedami vedo kaj to pomeni? Najbolj boli spoznanje, da vedo, da se zavedajo. Pravijo, da se borijo proti ideologiji. Boji proti ideologijam so vedno prerasli v takšne in drugačne spopade, padala so življenja, tudi nedolžna.

V Sloveniji imamo veliko ponosnih komunistov, naslednikov tistih, ki so med drugo svetovno vojno in po njej obračunavali z vsemi, ki jim iz tega ali onega razloga niso bili po volji. Otroci, ženske, dojenčki, nerojeni otroci, nune, župniki… pobiti na najbolj krute načine kar si jih je možno zamisliti, pričevanja in pisanja, ki ne dajo spati, ker slišiš krike, ker čutiš bolečino in grozo, ker se po prebranem zbudiš v grozi in okusom krvi v ustih. Nuno so posiljevali več dni, odrezali so ji dojki, posiljevali so jo tudi s kolom, še živo so kot žival odvrgli v neko globel. Tam je umrla, s kolom v telesu... Ljudi so privezali z glavo navzdol in jim še živim odirali kožo. Dojenčke so zložili na voz in jih pustili na soncu, matere so morale gledati, kako umirajo. Več dni…

Danes ponosni komunisti znova kličejo k uporu, k smrti… organi pregona molčijo. Tožilstvo gleda stran.

Mediji jim pri tem bojnem klicu, željnem krvi pomagajo, držijo jim mikrofon, nudijo jim kamero in ekran.

Zavržno. Zavržno zato, ker vem, da se zavedajo kaj počno. Sejejo sovraštvo in nestrpnost, le tega pa obsojajo. Stran, ki dogajanje osuplo spremlja, se brani, a ne poziva k uporu, ne poziva k novim pobojem, samo sprašuje se, kje hudiča vi vidite na tako imenovani  desni strani sejanje sovraštva in nestrpnosti? Ali je to, da želimo ohraniti Slovenijo slovensko, nestrpno? Ali vas moti to, da želimo svobodno, urejeno in pravno državo? Vam je hudo, ker sta za nas samo dva spola in je tradicionalna družina osnovna celica družbe? Vas moti naša molitev? Sprašujem kar tako, odgovor na vse itak poznam. Vse to vas moti. Zakaj? Kako in kje boste živeli, ko boste uničili vse, kar je normalnega, ko boste pobili vse pridne delovne ljudi, ko boste zapravili ves pokraden denar, ko boste uničili vse nakradeno premoženje? Ker nacionalizacija to je, ker bo revolucija, po kateri kličete, dala natančno ta rezultat. Kako boste vodili državo, če se tudi med sabo ne znate zmeniti, kdo bo na protestu govoril? Ste proti kapitalu, kapitalistom, a hkrati hrepenite po tujem bogastvu. Bogastvo, premoženje, ne prideta sama od sebe, sta rezultat trdega dela in ostrega uma. Lahko nacionalizirate, v parih letih boste vse požrli, če bi znali ustvarjati, bi imeli svoja podjetja. Pravite, da želite demokracijo, svoboščine, multikulturno družbo, častite pa komunizem in hrepenite po bivši državi Jugoslaviji, kjer je vladal ne samo diktator, avtokrat, ampak tudi morilec in kriminalec. Hrepenite po nekem času kjer ni bilo svobode. Nobene. Tudi bogastva ne, morda za peščico, za vse pa ne.

Pravite, da smo v diktaturi… lepo vas prosim, počnete kar se vam zljubi… protestirate, demonstrirate, vandalizirate, grozite... Pravite, da ni svobode govora hkrati pa kar preko televizije nekdo rohni: smrt janšistom.

Pravite tudi, da protestirate,  ker nimate kaj izgubiti, veste, takšne ljudi je težko zadovoljiti. Vsak od nas ima nekaj, česar ne želi izgubiti, to so tiste male stvari, ki so tako male, da so same po sebi umevne. Dokler ne boste videli in cenili teh, tudi velikih ne boste, ko bodo najmanjše stvari v vašem življenju postale dragocene, bo vse dragoceno.

Veste, v vašem delovanju, govorih in prizadevanjih ni logike, zato zdravorazumske ljudi težko prepričate. Politika, ki gradi na temelju sovraštva in nestrpnosti, nima prihodnosti, takšna politika ne gradi, sovraštvo ubija in ruši, zato so politiki, ki ne povezujejo, obsojeni na propad. Kdor ne gradi, seje, dela in se trudi, ne more žeti uspehov. Da bi živeli v miru in blagostanju, se moramo truditi vsi. Nacionalizacija, revolucija, grožnje s smrtjo pa so besede, ki v sodobni svet in razgledano družbo ne sodijo.

Rodimo se, živimo in umremo… kako globoke sledi boste pustili za sabo, kako močni so temelji, kako globoka je korenina, ki drži veje drevesa vaše družine? Družine, ki bo ostala za vami in gradila svet, lep svet… prihodnost. V sovraštvu, smrti, nestrpnosti pa ni življenja in prihodnosti. Protestniki zbudite se iz transa sovraštva, dokler ne bo prepozno in boste res zakuhali kakšno vojno.

Mediji, nehajte pomagati pri kuhanju bratomorne vojne. Levi politiki, umirite žogico, življenja so neprecenljiva in mir je preveč dragocen za politično preigravanje. Če živimo v demokraciji, se vsi našteti za božjo voljo začnite tako tudi obnašati. Ne igrajte se z mirom in življenji, kot svinja z mehom!