Česa je najbolj strah opozicije?
Kristjan Šarac
AR revija
Mnenja

Nedelja, 22. november 2020 ob 18:01

Odpri galerijo

vir: avtor teksta

Danes velikokrat slišimo s strani opozicijskih strank, njih pripadnikov in osrednjih medijev očitke, da, češ, če Janez Janša ne bi prevzel vladanja spomladi, bi danes počel isto kot počne opozicija - to je rušenje ukrepov in povzročanje razdora.

To se lahko označi le kot nesmisel.Zakaj?

Zato, ker je državnik in politik, kot je Janez Janša, (ki uspešno vodi največjo stranko v Sloveniji kljub primankljaju medijskega prostora in večletnim demonizacijam), scenarij političnega prosperiranja na ta račun predvidel že spomladi.

Te opcije so mu bile znane in vedel je, kaj mu epidemija kot politično orodje v opoziciji omogoča - za to se ni odločil, zato “argumenti”, kaj bi počel, če bi bilo drugače, na tej točki pade, ker se za to početje ni odločil ergo, tega ne bi počel. Ta slika oz. scenarij je bil viden tudi Marjanu Šarcu, ki je ravno iz tega razloga tik pred epidemijo odstopil. Misliti in trditi, da je nek nov politik z znatno manj političnimi izkušnjami predvidel stvari, ki jih krizni menedžer tipa Janša ni, je zato nesmisel. Tako smo zdaj že mesece in mesece priča nekakšnemu rušenju vlade, ki pa v samem bistvu niti približno ni to.

Opozicijskim akterjem ni v interesu vladati, gre zgolj za daljšo predvolilno kampanjo navideznega boja zoper “diktatorja”, ki ne bo dobil epiloga do naslednjih volitev.

Ustvarjajo javno mnenje in v samem bistvu ravno oni delujejo oportunistično z izrabljanjem epidemije v svojo politično korist. Opozicijske akterje je najbolj strah, da bi ob morebitni interpelaciji Janeza Janše le-ta uspela, ker bi to prekinilo njihovo predvolilno kampanjo.

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 11. Jan 2021 at 07:27

1796 ogledov

Kolumna Jirija Kočice: Avgijev hlev
Velike tehnološke korporacije brišejo ljudi, ki so jim zaupali. Brišejo objave, ki ne ustrezajo pripovedi, agendi. Brišejo cele skupine, brišejo posameznike iz njihovih platform, ki so zgolj osnova, na kateri so nekateri posamezniki zgradili cela omrežja medsebojnih povezav, tako rekoč manjša mesta ali manjša medijska podjetja. Brišejo ljudi, ki so v svojem bistvu ustvarili vsebino teh podjetij. Parlerju npr. jemljejo serverje, da ne bi mogel delovati. Moramo se zavedati, da ne gre za kakšno banana republiko iz Afriške divjine, temveč za Združene države Amerike, ki postaja po teh volitvenih prevarah definitivno banana republika... No, še republika ne več, v bistvu. Twitter ni samo izbrisal za vedno profil predsednika ZDA, @realdonaldtrump, ki je imel sam po sebi milijone sledilcev, ampak je dodatno brisal okrog 35% njegovih najvplivnejših privržencev, ki so bili prav tako uporabniki Twitterja. Že pred tem so na praktično vsa opozorila predsednika Združenih držav o znakih prevare ali znakih nepravilnosti pri volitvah iz Twitterja samovoljno prilepili na njegove tvite in na tvite mnogih drugih dodatno opozorilo (oziroma dodatno oznako), da ti tviti ne izražajo uradega stališča glede volitev. Ja, kaj pa je uradno stališče glede volitev? Je to stališče samo ene od strani, ki je šla na volitve? Je to stališče Marka Zuckerberga, za katerega vemo, da je vložil v kampanjo Demokratov preko 500 milijonov dolarjev in pred nekaj dnevi izbrisal kupe ljudi, ki so na drugi politični strani? To je na tisti strani politike, pri kateri si lahko pisal kar si hotel in ti nihče ni nalepil nobenega opozorila, četudi si lagal o tem, da je z volitvami vse v redu? (O kraji ameriških volitev je večji tekst že bil objavljen tukaj) Zakaj bi Twitter ali FB storil tako dramatičen korak kot je izbris profila ameriškega predsednika tako nenadoma in izbrisal ljudi, ki so v glavnini povsem spoštovali osnovna pravila? Zaradi skupnega učinka tega, kar so (smo) ljudje počeli v skupnem delu, v komunikaciji, v nenehnem preverjanju in pregledovanju vsega, kar se je dogajalo takorekoč v realnem času, ki je prehitel večino medijskih hiš in večino t.i. medijskih agencij. Moč kroženja informacij je nekaj neprekosljivega, uničujočega za praktično vsak totalitarni ali diktatorski režim, vsako medijsko agendo, ki gradi nekaj, kar ne ustreza poročanju o realnih razmerah, temveč dela le usluge diktaturi in jo podpira v vseh njenih lažeh. Namreč obstaja kupe medijev, katerih agende so povezane z neštetimi lobiji, političnimi strankami, velikimi finančnimi špekulacijskimi korporacijami, ki se na način »tovarišijskega«, monopolno zastavljenega gospodarskega poslovanja in preko različnih koruptivnih nagrajevanj in podkupnin dogovarjajo za posle z državnimi ali naddržavnimi uradniki, politiki in njihovimi valpti. S pomočjo nevrolingvističnega in nevroikonskega programiranja medijski pomagači takega sistema razkrajajo vsako možnost dejanskega premisleka in logične presoje večine ljudi, ki bi naj preko volitev dajali legitimnost politikom in od njih odvisnim uradnikom v državnih upravah in v velikih aparatih liberalnih demokracij, s čimer se taka hobotnična sprege mafije in državnih uradnikov spremeni v državo v državi (globoko državo). Zato je moč kroženja informacij takemu sistemu zelo nevarna. Medijske laži in neumnosti lahko razbijemo z nekaj kliki, ki soočijo pravljico z realnostjo in pokažejo na logična medsebojna izključevanja ali pa povezave oziroma po domače: razkrinkajo laži. Posebej še, če smo v stiku z ljudmi, ki so iz različnih koncev sveta, katerih želja je, da se realnost kaže taka kot je in imajo nekateri med njimi informacije iz prve roke, lahko posnamejo npr. umor človeka ali proces podkupovanja, goljufije pri volitvah… in do teh informacij lahko pridemo takoj- z le nekaj kliki. V taki skupnosti ste (smo) OGROMANSKA grožnja sistemu panoptičnega nadzora nad množico, pri čemer je takemu sistemu zelo pomembno, katere informacije se smejo in katere se ne smejo spustiti med ljudi. Kdor je starejši, se bo vsekakor spomnil panike, če je kakšna realna informacija prišla med ljudi mimo komunističnih veljakov. Vse je bilo pod nadzorom, čisto vse. Velika spletna podjetja so to v današnjem času storila skoraj povsem usklajeno, FB, Twitter, Google orkestrirano onemogočajo nadomestne platforme za množično komunikacijo… Težave, ki jih je imel in jih še ima Gab (ne morete ga najti na platformah, ki omogočajo vsem drugim aplikacijam lahek dostop do strank- npr. Gaba ali Parlerja ne boste mogli najti na Appstore ali Playstore) jasno kažejo na to, da gre za kartelni, usklajen napad na demokratično družbo, katere bistvene poteze so izražene v 1. amandmaju ameriške Ustave, ki izrecno zapoveduje svobodo govora kot podlago najdlje trajajoči demokraciji sodobnega sveta. A vseh teh izbrisov te velike korporacije niso storile samo zato, da bi grozile. Ne more biti samo to, kajti njihove delnice so v trenutku, ko so začeli brisati, začele drastično padati. Nobena firma ne bi delala v lastno škodo, če ne bi bilo neke dodatne zgodbe. Nekega dodatnega posla, ki jim obeta nadomestilo za vse to, kar izgubljajo. Hkrati pa je danes, ob tem drastičnem brisanju to postalo jasno tudi marsikomu, ki ga dolgo časa nihče ni mogel prepričati v nič, kar se je dogajalo že veliko časa, saj je vedno znova zamahnil z roko in se z glavo naprej vrgel hitro v pesek, da ja ne bi prepoznal vse znake, ki že dolgo kažejo na pripravo totalitarnega sistema. Namreč tako težko je biti soočen z realnostjo, posebej ženske si statistično mnogo bolj želijo varnosti in neizpostavljenosti. A tudi vse druge je strah vrtinca, v katerega nas vleče samopašnost nekoga "tam zadaj", kajti država, ki so jo (vsaj v ZDA) imeli za nek servis državljanov, že dolgo ni več obvladljiva… A hkrati se poraja vprašanje: je taka skrita moč obvladljiva za kogar koli? Tudi naročniki niso nujno več varni pred tem Golemom, ki vstaja skozi neštete skrite vzvode moči totalitarnega sistema. Toda tokrat ne naivnega, tistega stalinističnega ali onega iz Orwellove knjige 1984, temveč veliko bolj perfidnega, v katerem bo velika večina ves čas uživala in bo rada del črede, na kateri se bo sistem poganjal. Kdor je bral »Krasni novi svet« Aldousa Huxleya ve, o čem govorim. Razkrivanja, ki so prišla preko Twitterja, Facebooka in drugih platform, so postala tako zelo moteča in so tako do obisti razkrila vedno bolj velike in drzne prevare, ki potekajo vsem pred očmi, da so naročniki in izvajalci teh prevar morali reagirati, če še želijo obdržati smer kontrole. Trump jih je, kljub kopici napak in kljub temu, da jim je v mnogih stvareh pomagal ter dopuščal marsikatero hobotnično zlo dejanje, vseeno presenetil. (Bil) je motnja v sistemu in očitno ni bil dovolj kooperativen v tem njihovem strukturnem parazitizmu, sprožanju vojn, razkroju, ki je omogočal krvave dobičke. In z dnevi, ki prihajajo, je globoka država, ki so jo vzdrževali znotraj sistema, postala hkrati preveč vidna, hkrati pa je, ko se dogaja prevzem oblasti na način popolnoma razvidne prevare, dobila vase nekaj, na kar sama ni navajena, saj od nekdaj deluje kot parazitski sistem v sistemu. Namreč ta globoka država je dobila vase novo obliko »cepiva«, ki s pospešeno komunikacijo z internetnim oživčenjem, z novimi uvidi v metafizične podlage dinozavrskih struktur in skozi novo intenzivnost razkrivanja metapolitičnih ozadij gradi anti-memetsko in anti-virusno informacijsko polje, s pomočjo katerega se dogaja preporod zelo podoben renesančnemu, celostnemu uvidu. »Prihaja nevihta«, je v zadnji njeni objavi na Facebooku rekla Ashli Babbit, ki so jo hladnokrvno umorili, četudi ni ogrožala nikogar in je imela tik za sabo do zob oborožene policaje, a jo je nek »varnostnik« (?) povsem brez vsakega opozorila ubil.. Oglejte si video na tej povezavi, če ne verjamete:   Res je, prihaja in z njo nevihtni hudourniki, s katerimi bomo čistili Avgijev hlev dolgoletnih laži in sprenevedanj…  

Mon, 4. Jan 2021 at 20:28

178 ogledov

Gospod Jones (2019)
Gospod Jones je odličen film o pogumnem možu, ki se kot novinar zoperstavi Stalinu in njegovim pomagačem v mainstream medijih. Film je resnična zgodba o Garethu Jonesu, raziskovalnem novinarju, ki se na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja pogumno upre odvratnemu lažnivcu Walterju Durantyu, šefu moskovske izpostave časopisa The New York Times.  Ta je prejel celo Pulitzerjevo nagrado za lažno olepševanje Stalinovega režima in njegovega tiranstva, s čimer je za ameriško javnost povsem zakril dejansko dogajanje.   Duranty je tam deloval štirinajst let po boljševiški revoluciji in ruski civilni vojni (1918 - 1921). Sodeč po njegovem pisanju je bilo vse v najlepšem redu, kar je veselilo Stalina in internacionalno levico tako v zahodni Evropi kot tudi v ZDA, vključno s petokolonaškimi novinarji in lastniki pri The New York Timesu. Kljub vsemu gospod Jones odpotuje v Ukrajino in preživi. Videl je pomanjkanje in lakoto ter spoznal čisto od blizu vse Stalinove grozote, ki jih je Duranty spretno prikrival. Med najbolj nečloveške Stalinove norosti seveda spada izstradanje milijone Ukrajincev - holodomor ali gladomor po slovensko. Durantyu je Stalin za prikrivanje zagotovo dobro plačeval. Ta je Jonesu onemogočal objavo zgodbe, pomagal mu je tudi takratni premijer vlade Velike Britanije Lloyd George. Laži Durantya in vpletenost The New York Timesa v sleparjenje in zavajanja sveta je Jones razkril in bil malo pred tridesetim rojstnim dnem ubit. Umorila ga je tajna ruska policija. Film je resnična zgodba ob kateri se boste držali za kavč. Je zgodba o preračunljivem zlu tirana kot je Stalin in njihovih pomočnikih. Brezhrbteničnih novinarjih, hollywoodskih komunistih, ovaduhih in provokatorjih iz medijev, ki so bili oboževalci Stalina in podporniki mednarodno organizirane mreže komunistov. George Orwell, takrat je pisal Živalsko Farmo, je še predobro razumel komunistično revolucijo in se je sam še kasneje večkrat cinično obregnil ob lastno delo češ, da ni imel namena, da njegove knjige postanejo navodila za novo družbeno ureditev in resničnost, temveč so bile namenjene temu, da na nevarnost opozorijo. Veliko detajlov v filmu je aktualnih še danes. Še posebej prezir elit do navadnih ljudi, o katerih lahko vsak dan beremo in gledamo. Na koncu je bila Jonesova zgodba o Holodmoru objavljena s pomočjo William Randolpha Hearsta, medijskega mogotca, ki je bil pred Veliko depresijo en največjih lastnikov ameriškega tiska in je po letu 1918 (po sovjetski revoluciji) postal zelo zadržan glede sovjetske politike, prav tako pa se je nagibal k ameriškemu izolacionizmu in v času Stalina že dobro razumel grozljivost progresivizma in komunističnih eksperimentov z realnostjo.   Dixie

Sun, 20. Dec 2020 at 23:40

2212 ogledov

Kolumna Johance: Zastrupljanje duš
Opazujem osrednje medije, novinarje, prispevke, njihov način poročanja, mimiko, ton glasu, geste… in vidim nor negativizem, ton glasu je nestrpen, vreščeč, na trenutke morda celo sovražen. Mimika obraza novinark pa, kako naj jo opišem… kot da o določenih stvareh poročajo z gnusom, prezirom, posmehljivo… Skratka, grimase, ki jih med poročanjem delajo, so kratko malo groteskne, o profesionalnosti pa, vsaj odkar vlado vodi Janša, ni niti sledu. Slovenija je v nekem čudnem, temačnem obdobju, pa ne zaradi vlade, menim da dela dobro, da se z epidemijo in razmerami, ki jih imamo zaradi nje, dobro spopada. V to temačnost, nelagodje in stiske nas, po moje, namerno še malo bolj kot razmere same, tiščijo mediji in njihovi novinarji. Vzdušje, ki ga s svojim načinom poročanja delajo je, kot da smo pred koncem sveta. Kar nam govorijo o delu in dosežkih vlade, je vse v negativnem tonu, mimika poročevalke pa mešanica gnusa in prezira. Kar poročajo o ukrepih proti širjenju korona virusa, je  v smislu, da ukrepi ne delujejo. Zakaj se jih moramo držati, da ukrepi niso samo omejitve, da vlada tudi daje in poskrbi za ljudi, poskuša poskrbeti, da bi pomoč prišla do vseh, ki so zaradi omejitev tako ali drugače prizadeti in da bo čimbolj pravično porazdeljena, skoraj ni slišati. Politični analitiki, ki jih ti mediji vabijo v studie ali objavljajo njihove analize dela vlade, so po večini politično naklonjeni levi strani, njihove analize pa so tako pristranske in polne cenenega levega populizma, da je že smešno. V njihovih zapisih in nastopih ni nič, za kar bi lahko rekli, tole je pa korektno. Negativna čustva do nasprotno mislečih so jih tako zaslepila, da so v svojih izvajanjih naravnost sovražni. Ne obvladajo čustev in izražajo a priori samo nasprotovanje namesto, da bi si prizadevali za konstruktiven dialog, kjer bi na podlagi soočanja nasprotujočih si mnenj dosegli kompromise, sprejemljive tako za koalicijo, kot tudi za opozicijo. Politični analitik, ki vladi ne more priznati, da dela dobro tam, kjer vlada dejansko dela dobro, nekaj zdrsom in kiksom navkljub, si ne more reči politični analitik, ampak zgolj levi aktivist. Prav tako ne morem temu, kar počne levji delež slovenskega novinarstva, reči novinarstvo, ampak so zame le ekstremni levi politični aktivisti, zaposleni v medijih, ki agitirajo izključno za levi politični pol. Trenutna opozicija ima za predstavljanje svojih mnenj, komentarjev in nasprotovanj vladi skoraj neomejen čas nastopa, vladi, koalicijskim strankam in njihovim poslancem pa so sekunde strogo odmerjene. Najhuje v vsem je, da smo domoljubi, desničarji postali kar "fašisti", "nacisti". Tudi to je posledica nezmožnosti razlikovanj pomena besed kot so nestrinjanje, različni pogledi na svet  in nestrpnost, sovražnost. Demonizacija Janše, janšizem, tudi tega enačijo s fašizmom, je prešla v demonizacijo vse desnice, kar pomeni netenje nestrpnosti do točno določene skupine ljudi, ki želijo le, da Slovenija ostane slovenska in ne neka zbalkanizirana multikulti gnojna jama. Netijo nestrpnost do tistih, ki jo cenijo kot samostojno in sovraštvo do tistih, ki spoštujejo ljudi, ki so za to samostojnost dali življenja. Ali vidite kaj nam delajo? Kako globinsko in na vseh ravneh zastrupljajo misli ljudem; kako je vse slabo, kako nič ne deluje, kako je desnica nestrpna… naša telesa so prepojena z negativizmom, slabo voljo, nestrpnostjo in naše duše umirajo v tej melanholiji. Kdaj ste se nazadnje vprašali, če je res tako hudo, tako slabo, če so ljudje v nasprotnem taboru res tako nestrpni in hudobni kot vas prepričujejo? Niso, nismo kajne… kaj je torej njihov cilj? Njihov cilj je samo eden, zrušiti vlado. Pasti mora Janša in pasti mora njegova vlada, cena ni pomembna, pa četudi zakuhajo državni udar ali državljansko vojno. Življenja jim niso mar, oni gredo preko trupel. In kaj bo, če vlada pade, bolje? Bo epidemije nemudoma konec? Bodo lačni izginili? Se bosta čez noč začela cediti med in mleko?  Ne. Nič od tega. Samo način poročanja se bo spremenil, retorika bo prijaznejša, mimika bo mehkejša, ton glasu bo kot, da vam berejo pravljico za lahko noč, lačni bodo izginili, nesrečnih ne bo več, stiske ljudi bodo manjše… ne… tudi to še bo, le oni bodo molčali. Gledali stran. Kdo nas razdvaja, kdo nas zastruplja, kdo stoji med nami in mirom? Kdo stoji med nami in normalnim uravnoteženim poročanjem, med nami in resnico? Kdo nam jemlje dragoceni mir v tem kratkem času, ki nam je namenjen? Komu je interes živeti v stalnem kaosu in nezadovoljstvu? Komu je razdor med Slovenci življenjskega  pomena? Tistemu, ki vam ne želi življenja v miru, sožitju in ljubezni. Vlada je za ljudi kot starš za otroka, jaz si želim ljubečega in skrbnega starša in ne nekoga, ki je preklinjal moje rojstvo, vi?

Sun, 13. Dec 2020 at 19:12

391 ogledov

Objava "Predloga za izločitev dveh ustavnih sodnikov"
ZAHTEVA USTAVNEMU SODIŠČU RS Podpisani pritožnik Vili Kovačič, Ustavnemu sodišču R S sporočam, da sta dr. Matej Acceto in dr. Špelca Mežnar  v zadevi ugrabljenih lokalnih volitev v Ljubljani 18 novembra 2018, kar je predmet moje ustavne pritožbe, povsem neprimerna sodnika za senat, ki naj bi obravnaval mojo ustavno pritožbo.  Kršeno je namreč načelo  videza nepristranosti. Iz dejanskih okoliščin namreč izhaja, da omenjena  sodnika ne moreta  zagotavljati videza nepristranosti, kaj šele dejanske nepristranosti same. Videz nepristranosti pa  je pogoj poštenega sojena, pošteno sojenje pa je človekova in tudi moja ustavna pravica. Oba sodnika sta namreč sodnika, ki sem ju 22.10.2019 pred zgradbo Ustavnega sodišča utemeljeno javno  pozival, da odstopita s funkcije ustavnega sodnika. Mateja Acceta zaradi politične povezave z nekdanjim predsednikom vlade Mirom Cerarjem – sodelavcem stranke SMC pri izdelavi volilnega programa, Špelco Mežnar pa zaradi nezdružljivosti funkcije ustavnega sodnika s članstvom v organu odvetniške zbornice Republike Slovenije.  Zaradi obeh razlogov sem oktobra 2019 javno terjal njun odstop in sta  vsled tega z menoj  v konfliktu in vsekakor ne moreta biti v zadevi  moje ustavne pritožbe nepristranska sodnika.       Moj tedanji poziv k njunemu odstopu, vsakomur dovolj pove, da z njunim sodelovanjem v senatu nepristranost z njune strani ne more biti zagotovljena. Gre za vpletenost v spor in nedopustno navzkrižje interesov, zato je za pravično in pošteno odločanje to njuna udeleba v senatu. Ne nazadnje je tudi zavlačevanje z 2 letnim odlašanjem  odločanja US o volilnem izidu po mojem trdnem prepričanju in vedenju plod njunega osebnega prizadevanja, v katerem je udeleženec župan Janković po njegovi  lastni izjavi na HTV v sodnih postopkih »nedotakljiv« in vsestransko zaščitena oseba.   Moj poziv k odstopu obeh sodnikov dokazuje njuno »okuženost«, kar je okoliščina, ki utemeljuje njuno izločitev iz postopka. Dokaz dobite   na povezavi:  https://nova24tv.si/slovenija/vili-kovacic-zahteva-odstop-treh-ustavnih-sodnikov-mateja-accetta-rajka-kneza-in-spelce-meznar-to-je-edini-edini-nacin-da-se-resi-ugled-ustavnega-sodisca/ Glede na sicer formalno nedopustnost moje zahteve za izločitev, pozivam Špelco Mežnar in Mateja Acceta, da se članstvu v tem senatu sama odpovesta. S tem bo US močno pridobilo na lastnem ugledu, oba sodnika pa bosta pridobila na njuni osebni integriteti, ki izvorno pristoji osebi ustavnega sodnika. Gre za osebno inegriteto Ustavnega sodišča kot institucije pa tudi njiju osebno. Ker volilni spor v glavnem mestu RS močno presega lokalni nivo, predlagam še, da sodišče odloči v plenumu vseh sodnikov in to na javni seji, za kakršno se tudi US samo, v primerih drugih sodišč, zelo zavzema. Javna seja v plenumu vseh sodnikov pa je nujna tudi zaradi  žgoče aktualne problematike nezmožnosti zagotavljanja poštenosti volitev doma in v svetu. Glede na sedanje stanje Corona epidemije predlagam neposredno spremljanje javne seje preko TV ekranov oziroma preko internetne povezave Zoom ali Skype.   Ta primer ponovno odpira vprašanje načina funkcioniranja slovenskega Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodstva v državi. Dosedanje ravnanje v tem primeru je v popolni kontradikciji s pravico državljanov in  volivcev po nepristranskosti v imenu katerih sicer isti sodniki izrekajo svoje sodbe z etiketo: »SODBA V IMENU LJUDSTVA«; v resnici pa  z okuženimi in kontaminiranimi sodniki sodišče kot institucija grobo krši načelo videza nepristranosti - v škodo ljudstva v imenu katerega sodi.     Vili Kovačič

Sat, 12. Dec 2020 at 14:49

1765 ogledov

Butalska Slatina?
Četudi v Rogaški Slatini ne živim že več desetletij, sem tam preživel otroštvo, bil vedno nanjo navezan v vseh pogledih: tisti, ki me poznajo, lahko to potrdijo. Vedno me je zanimala njena zgodovina, njena posebna arhitekturna in urbanistična zasnova, njene posebnosti in njeni čari v estetskem in vsakem drugem smislu. Po drugi strani bi lahko bil tudi prebivalec Slovenije iz katerega koli kraja ali pa celo iz neke druge evropske države in bi me lahko usoda Rogaške Slatine prav tako zadevala, saj gre za enega najstarejših zdraviliških in turističnih krajev v Evropi in na svetu. Roitschocrene, knjiga, ki jo je napisal dr. J. Grundel iz Maribora davnega 1685 leta,  sama po sebi dokazuje to častitljivo mesto in starost turizma v naši izjemni Rogaški Slatini.  Ob tem, ko bo sredi pandemije referendum o gradnji razglednega »stolpa«, čutim državljansko, lokal-patriotsko nujo, da se oglasim čimbolj javno, zato tudi prosim ljudi, da to delijo z drugimi. Posebej še tisti, ki me poznate in veste, da ne gre v tem smislu za neko ideološko, meta-politično, ali dnevno politično zavzemanje za levo ali desno politiko. Pri tem stolpu ne gre za to. Tu mora na delu biti nekaj povsem drugega. Ker sem se sam precej poglabljal v zgodovino in arhitekturo Rogaške, (bil med ustanovitelji Društva prijateljev Rogaške Slatine, ki smo bili zelo dejavni ob marsikateri urbanistični potezi), lahko jasno pokažem vzporednice med tem, kar se je dogajalo s pomembnimi stavbami in kako so se gradbeno spreminjali in napačno oblikovali urbanistični načrti ter izvedbe. Od časov socializma naprej se v Slatini že leta in leta podira in razkraja vse, kar je na dolgi rok vredno, podpira pa se vse, kar je povsem v neskladju z zdravo pametjo, z dejanskimi turističnimi trendi, z dejansko vrednostjo prostora in njegovimi posebnostmi. To gre tako daleč, da se celo v samem podjetniškem smislu razkraja sicer izjemen potencial, ki ga je Rogaška Slatina imela in ga še ima. V tem tekstu ne bi rad šel preko celotne zgodovine teh napak, vendarle bi spomnil na neumnosti, ki so podobne temu, kot bi sredi res prekrasno zastavljenega osrednjega vrta v Schõnbrunu postavili avtohišo.. no ja, saj nekaj podobnega so sicer že naredili z idiotsko stolpnico sredi slatinskega imenitnega parka. In to celo v popolnoma odprto- korupcijski obliki; namreč razveljavili se že izveden javni razpis in je potem predsednik komisije za ta razpis postavil svojo veleumno »stolpnico«, kakršne v tisočih najdemo v vsakem večjem predmestju z nizkimi najemninami in degradiranimi prostori. In ta gradnja je seveda prekinila povezavo francosko oblikovanega parka s parkovnim gozdom, kjer stoji res idilični arhitekturni biser- kapela Sv. Ane, ki pa jo seveda zakriva socialistična stolpnica Terapije. Take napake bi bile še veliko bolj pogoste, če ne bi (hvalabogu) bilo mnogo stavb pod direktnim nadzorom celjskega Zavoda za zaščito naravne in kulturne dediščine«, od koder so večkrat uspeli preprečiti kakšno neumnost. Toda ob vsem trudu niso preprečili ene najbolj usodnih napak v prostorskem planiranju: to je podrtje Vandelbana (sprehajališča), ki je bila edina taka neoklasicistična stavba v Sloveniji- zelo redke so bile že v času njenega nastanka tudi po svetu. Delavci so s kladivi razbili kipe, bagerji so razsuli vse, kar se je dalo.   Vandelban- sprehajališče v Rogaški Slatini, ki je bilo vandalsko podrto Danes imamo tako na eni strani kup napol podrtih ali že pozabljenih, podrtih vrhunskih arhitekturnih dosežkov, med njimi dragulje neoklasicizma.. stari hoteli, podrte vile in podobno, na drugi strani pa se zidajo povsem neinventivne, klišejske postmoderne kockaste stavbe z dekorativnimi računalniškimi vzorčki in vsi, ki se ukvarjamo z likovno umetnostjo vemo, da gre za zadnje odmeve najbolj klišejske-modernistične ekscesne arhitekture, ki že po normalni logiki nima danes več nobenega smisla. In ena takih je načrtovana gradnja stolpa v dolini ob hribu, ki ima na vrhu razgledišče. Kdo pri zdravi pameti gre ob vznožju naravnega hriba gradit razgledni stolp? Bi pomagalo, če bi to prevedel v »jezik« butalcev? Na primer: »Butalci pa so se odločili, da ne bodo več hodili gledati lep razgled na hrib, temveč si bodo ob vznožju hriba za velik denar postavili prav posebno razgledišče. In če bo dovolj denarja, bodo zazidali celo višjega od hriba… In od takrat prebivalci Butalske Slatine raje kot na hrib, gredo na stolp… in zato ponosno plačajo vstopnino…« Vsak podjetnik pred nekim večjim projektom dobro premisli kaj je njegov primarni posel, katera proizvodna sredstva so tista, ki so najbolj donosna, koliko je smiselno, da se jih obnavlja ali jih je sploh smiselno zamenjati z novimi, ali se bi raje usmeril v kakšno drugo smer? Tako se bi tudi Slatinčani morali vprašati: kaj je bilo tisto jedro, okrog katerega je nastalo to mesto, od kod so prihajali ljudje, ki so k nam prišli po zdravje, na počitek ali tudi druge dejavnosti, ki so povezane z slatinskimi drugimi poslovnimi dejavnostmi? Ekonomsko gledano je to po mojem mnenju povsem neupravičen projekt- tak stolp morda privabi gosta enkrat, večkrat pa zelo težko, saj ne ponuja nič takega, kar bi omogočilo večkratne obiske. Ni stvar »napredka«, da se ponavlja neka podobna forma, če je ta že vsaj na treh mestih v radiusu 50km od Rogaške: v Zrečah imajo stolp, Vinarium je prav tako relativno blizu, razgledni stolp je bil na Janini, a ga raje niso obnovili, razgledni stolp je na Boču… Ne bom raje govoril o tem, da so po ravninah Medžimurja in Madžarske prav tako vodni in razgledni stolpi. In en takih, zelo starih in zanimivih je v Brežicah… Na sliki: vodni stolp v Siofoku na Madžarskem Na facebooku so mi očitali, da sem zaplankan »Slovencelj«, ker ne vidim tega, kako se s tem odpira napredek. In tudi, da sem verjetno en od tistih, ki »samo kritizirajo«, sami pa niso naredili nič. Če nekdo pride iz večjega mesta, kjer je polno visokih stavb, na odmor ali zdravljenje v neko idilično mestece z jedrom neoklasicistične arhitekture (ki je v Sloveniji zelo redka) in ujeto v naravne hribčke in gozdove štajerskega okolja, zakaj bi tak urbani gost želel gledati urbano arhitekturo, ki jo vidi vsakodnevno? Sama oblika stolpa in komplikacije, ki jih prinese poleg še nadvoz pa je sploh povsem brez občutka zastavljena urbanistična poteza. "Zaplankanost" kaže kvečjemu nekdo, ki bi na vsak način rad naredil nekaj podobnega, kar je nekomu iz mesta vsakodnevna reč, dolgčas, da bi s tem pridobil nekaj tistega "meščanskega" in se ne bi več počutil tako odmaknjeno... Zakaj bi nekdo stolp gledal v Slatini, če lahko to gleda doma v Berlinu, Beogradu, Bratislavi ali na Dunaju? V Rogaško pride zato, ker je tam drugače, ne pa zato, da bi tam imel slabe kopije istega, kar že ima doma.. Res mi je žal, da sploh mora priti do referenduma, ker nekatere ideje so že v začetni fazi pač slabe in se od daleč vidi, da nimajo nobene realne prihodnosti. Razen, če gre samo za prvo fazo in za zaslužke, ki gredo od tega, da se bo zidalo? Ta »poslovni model« je znan iz Ljubljane, kjer preko povezanih firm, delno vezanih na člane svojih družin elita dodobra ožame podizvajalce in včasih se zgodi, da podizvajalci, ki jih niso izplačali, delajo celo samomore. V Rogaški Slatini obstaja vrh, ki ima prekrasno sprehajalno pot in ima tudi ime "Lep razgled" (Bellevue). In na tem krasnem razglednem vrhu je tudi izjemna vila, ki je tako rekoč na tem, da se bo sesula sama vase, tako je že uničena. Ne razumem ljudi v Rogaški, da ne dajo pobude, da bi se take reči urejale in iz njih naredili projekti, ki bi imeli lahko multiplikativne ekonomske učinke tudi s kakšnimi dodatnimi turističnimi vsebinami. Enako v obupnem stanju je hotel Trst, čisto blizu je zapuščen bazen, ki ima naravno vodo praktično enako tisti, ki vre iz nedrja zemlje v Karlovih Varyh.. Res ne razumem logike, ki bi iz že zasnovanih osnov, polnih potencialov, vse to raje zavrgli in se šli nečesa, kar nima nobene vsebine. Kmalu bomo Slatinčani za vsako fotografijo, starejšo od 30let, lahko napisali: tule je pa tista stavba, ki je več ni... No, ne bi rad zaključil s tem, bi pa vsekakor rad, da bi se Slatinčani raje kot za stolp odločili za to, da se denar nameni bolj smiselnim projektom.   Tukaj pa, za vsak slučaj tistim dvomljivcem, ki mislijo, da sem en od nergačev, pripenjam LINK na moje reference. Posebej še na to, da sem bil pobudnik in soustvarjalec hostla Celica, ki je postal 12 let po odprtju atrakcija, ki so jo v Lonley Planet izbrali za "the hippest hostel in the world".

Mon, 7. Dec 2020 at 19:05

1290 ogledov

Kolumna Vilija Kovačiča: Ameriški čudežni deček Biden in čudežni balkanski deček Janković
Ko se bo razblinil mit o zmagi Johna Bidena v ZDA, bo mit o zmagi Jankovića v Ljubljani ostal nedotaknjen. Zakaj ? Po zaslugi Upravnega In Ustavnega sodišča, ki z roko v roki delata na tem, da se sodni spor glede volitev ne razplete. Že dve leti ! Ampak VRHOVNO sodišče ZDA ni slovensko Ustavno sodišče. Na srečo Američanov in žalost Slovencev – predvsem Ljubljančanov. Zakaj ? Zato ker je Slovensko Ustavno sodišče zgolj karikatura neodvisnega sodišča. A poglejmo si raje zgodbo o čudežnem dečku Bidenu, če že v zakulisje volitev v Ljubljani ne smemo – ne (z)moremo pogledati. Kljub policijski in tožilski preiskavi. Morda pa bo tudi bližajoči se padec čudežnega dečka Bidna pomagal razbliniti mit o o čudežno poštenem Jankoviću.   ***   Ampak Biden je boljši. Joe Biden je čudežni deček politike. Pravi čudodelec. Dejstva ne lažejo. V ZDA je na milijone – na desetine milijonov, ljudi, ki dvomijo v legalnost in poštenost volitev in v to, da je Joe Biden zmagal. Joe Biden je namreč človek rekordov in dosežkov, ki jim do dandanes še nismo bili priča. Njegov čudež je svetopisemskih razsežnosti. Oglejmo si, kaj vse je čudežni Joe Biden dosegel in zakaj je nekaterim neukim dvomljivcem tako težko verjeti, da je v resnici zmagal Trump, enako kot je težko nekaterim Slovencem in Ljubljančanom, da ni zmagal Janković – vsaj ne v prvem krogu. Tukaj pa se podobnost konča. V ZDA se bo izid volitev razrešil legalno in v skladu z dokazi prej kot v 2 mesecih, v Ljubljani se ni mogel v 2 letih in se najbrž ne bo nikoli. Tudi zato ne ker SLO Ustavno sodišče ni Vrhovno sodišče ZDA. Tudi zato Slovenija ni Švica, kaj šele Amerika!!! Nekateri jo kličejo Zlovenija ! A poglejmo kaj je dosegel Biden ! Biden tako rekoč ni imel volilne kampanje. Tu in tam se je ustavil v kakšnem mestu, kjer so mu, medtem ko je momljal izpod maske, iz avtomobilov prisluhnili le maloštevilni ljudje. Kljub temu je podrl vse rekorde, saj do zdaj ni na volitvah za ameriškega predsednika nihče nikoli prejel večjega števila glasov. Biden je prejel celo 15 milijonov glasov več kot Obama. To zdaj pojasni, zakaj je bil Obama vedno tako prepričljivo izvoljen. Ljudje so volili njegovega podpredsednika. A vas zanima, kdo je kandidat, ki je na drugem mestu vseh časov? Predsednik Trump z letošnjim rezultatom. Osupljivo, mar ne? Človek doseže drugi najboljši rezultat v zgodovini ameriških volitev, a še vedno izgubi. Ampak to je šele začetek osupljivih podatkov. Biden je zmagal kljub temu, da je zmagal le v 17 odstotkih volilnih okrajev. Preostalih 83 odstotkov volilnih okrajev je osvojil poraženec, predsednik Trump. V ameriških volitvah imata državi Ohio in Florida poseben status – imenujejo ju bellweather states. Kdor je v zadnjih 60 letih osvojil ti dve državi, je zmagal volitve. Letos je obe omenjeni zvezni državi osvojil predsednik Trump, a je zmagal vseeno Biden. Zanimivo je tudi to, da so glavni mediji v obeh državah napovedovali gladko zmago Bidna, a so se žal ušteli. No, nič ne de. Končna zmaga je še vedno šla v roke čudežnega dečka politike. Poleg dveh omenjenih bellweather zveznih držav, obstaja tudi 19 bellweather okrožij. Kandidat, ki zmaga večino izmed njih, načeloma zmaga volitve. Predsednik Trump je osvojil 18 omenjenih okrožij, zmagal pa je s povprečno razliko 16 odstotnih točk. Biden je zmagal le v enem od devetnajstih okrožij, in sicer z razliko treh odstotnih točk, a je še vedno zmagal na volitvah. Neverjetno. Obstaja tudi razširjena lista 58 bellweather okrožij, ki so od leta 2000 do zdaj vedno natančno napovedala predsednika. 51 od teh je pripadlo predsedniku Trumpu, a je Biden še vedno zmagal. Osupljivo. Do zdaj še noben predsednik, ki je v času svojega prvega mandata izdatno izboljšal rezultat volitev za svojo stranko, ni izgubil ponovne izvolitve. Razen seveda predsednika Trumpa, ki je naletel na nepremagljivega Bidna. V zadnjih sto letih se ni zgodilo, da bi predsednik, ki je kandidiral za ponovno izvolitev, prejel več glasov kot na prvih volitvah in izgubil, razen seveda predsednika Trumpa, ki je naletel na nepremagljivega Bidna. Michigan je ena od zveznih držav, za katero odvetniki predsednika Trumpa trdijo, da je prirejala volitve. Številke so res nekoliko visoke, ampak tisto, česar odvetniki predsednika Trumpa ne razumejo, je, da večina Američanov fanatično podpira Bidna. V kraju z imenom City of North Muskegon, ki se nahaja v Michiganu, je bila udeležba 781,91-odstotna. Zeeland Charter Township, še en kraj v zvezni državi Michigan, je na volišča privabil kar 460,51 odstotka svojih volilnih upravičencev. Še nekaj podatkov za kraje v Michiganu: City of Detroit – 139,29 odstotkov (cca. 173 000 glasov so prispevala okrožja brez enega samega registriranega volilnega upravičenca), Grout Township – 215,21 odstotkov, Springlake Township 120 odstotkov. Poleg tega, da so Michiganu zelo uspešni pri motiviranju ljudi za volitve, so tudi mojstri poštnih storitev, saj je bilo cca. 289 000 poštnih glasovnic odposlanih in prejetih na isti dan. Zgleduj se Pošta Slovenije! Pa tudi zdravniki pri nas bi si lahko vzeli Michigan za zgled. Tam je namreč glasovalo kar 1400 ljudi, starejših od 100 let, eden je bil star celo okoli 270 let. Če kje, potem tam gotovo prakticirajo vrhunsko medicino. Vendar pa nad Bidnom niso navdušeni le v Michiganu. Obožujejo ga tudi v zvezni državi Pennsylvania, kjer se odvetniki predsednika Trumpa prav tako čudijo številkam, ki samo pričajo o tem, kako neverjeten je Biden. Pennsylvania je volilnim upravičencem posredovala cca. 1,8 milijona poštnih glasovnic, vrnilo se jih je cca. 1,4 milijona, preštelo pa kar 2,5 milijona. Biden je volitve dobil okoli štirih zjutraj, ko so se na nekaterih voliščih pojavili neverjetni skoki v številu glasovnic. Čemu takšnemu nismo bili priča še nikoli. V nekaj minutah je v zgodnjih jutranjih urah prvega povolilnega dne ZDA preplavilo na sto tisoče glasovnic, od katerih jih je bilo okoli 97 odstotkov za Bidna. Česa takšnega nismo videli še nikoli, a Bidnu ni nič nemogoče. Kljub temu da se mu je zgodil Freudov zdrs in je na televiziji 24. oktobra javno dejal, da so "organizirali največjo volilno prevaro v zgodovini ZDA" (njegove besede), je še vedno zmagal. Biden zmore vse.  Kdor dvomi, da je za kovanec statistično nemogoče, da bi 600-krat padel na isto stran, pač še ni slišal za ime Joe Biden. Zaključek: Podobnost dveh čudežnih dečkov ni naključna. Vendar bo v ZDA izid volitev razrešen legalno in v skladu z dokazi - prej kot v 2 mesecih, v Ljubljani se ni mogel razrešiti v 2 letih in se morda ne bo nikoli. Tudi zato Slo venija ni Švica, kaj šele Amerika !!! Zato jo mnogi kličejo (kličemo) Zlovenija!
Teme
Kristjan Šarac kristjan Šarac JJ Janez Janša Vlada covid korona pandemija epidemija

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Česa je najbolj strah opozicije?