Prosim, pazite na besede  
Jiri Kočica
AR revija
Kolumne

Sobota, 27. junij 2020 ob 09:46

Odpri galerijo

Jezik je skupna reč določenim skupinam ljudi, ki so si povečini tudi genetsko bolj podobni. Zelo verjetno so hkrati te skupine bolj ali manj različne (genetsko, kulturno, karakterno- seveda govorimo o Gaussovi razporeditvi) ljudem drugih skupin z drugimi jeziki. Slovenci smo si med sabo povečini genetsko bolj podobni kot pa smo podobni npr. Hrvatom, Avstrijcem ali Srbom (tudi tu bi bil vrstni red genetske in kulturne podobnosti tak: Avstrijcem, Hrvatom in Srbom).

In besede, ki nam jih nekdo izreče, na splošno prikličejo zelo kompleksen čustveno-spominsko-razumski odziv v našem celotnem bitju.
Pri tem seveda še zdaleč ne sodeluje samo razum. Niti samo čustva. A kljub temu beseda in stavek lahko človeka tako razburita, da doživi močan psiho-fiziološki odziv. Lahko mu začne razbijati srce, naraste mu pritisk (čisto fiziološko, ne samo metaforično) in sprožijo se lahko tako hude reakcije, da se začne človek vesti čisto neracionalno, začne lahko razbijati okrog sebe, se histerično dreti, smejati, jokati... skratka, "zmeša se mu" lahko od ene same besede! Celo uboji se lahko zgodijo kot posledica nekaj besed, če lahko dam skrajni primer.

In tak skrajni primer se lahko zgodi, če človek ne vidi besede kot nekega približnega prenosa določene informacije, temveč jo vidi kot nek DEJANSKI, ŽE UDEJANJEN del stvarnosti, ki ga čutimo kot nekaj zavezujočega in bistvenega za naše življenje. Ki resno načne naše identitetno jedro.

Namreč še tako »nedolžna« beseda, ki ima namen le opisati neko stvar (npr. kamen, drevo…), s sabo nosi kup naših spominskih čustvenih odzivov, s sabo nosi celo vrsto naših osebnih spominov, prikliče s sabo celo vrsto bolj ali manj močnih osebnih identitetnih vezi tega, čemur lahko rečemo transcendentalni okvir našega bitja in v vsem tem tudi simbolne povezave, ki jih sproža v druge jezikovno-slikovne gradnike našega miselnega, psihološkega sveta, v katerem bivamo skozi lastna telesa, čute, čustva, razumevanje in preverjanje sveta okrog sebe…

Če torej ne vidimo besede kot približen prevod neke slike, oblike, lika, ideje, čustvenega stanja, dogajanja ali minulega spomina ipd, pri katerem se nikoli ne zgodi dejansko pokritje realnega z besedo, imamo lahko velik problem. Kajti beseda je vedno bistveno različna od vsega realnega: beseda zgolj opisuje in priklicuje mrežo spominov pri komunikaciji. Beseda ni konj so rekli stari...

Naj skušam na hitro razložiti: ko skušamo nekaj opisati, vedno računamo na to, da ima poslušalec neko izkušnjo s tem, kar mu opisujemo. Z znaki mu priklicujemo v spomin nekaj, kar je izkusil ali pa, kar lahko vsaj skonstruira v spominu kot neko izkušnjo na podlagi svoji delnih izkušenj. Če nekomu opišemo drevo, računamo na to, da ima ta človek neko izkušnjo, da je že videl kakšno drevo v življenju, se ga dotaknil, povonjal, ležal v njegovi senci... Ali vsaj, da je lahko videl neko sliko nekega drevesa, nek posnetek, risbo in si torej preko svoje zmožnosti vživetja lahko predstavlja to, kar mu želimo priklicati (povedati).

Problem, ki ga želim izpostaviti pa je, da so za vsakim malo bolj kompleksnim pojmom vedno tudi določene izkušnje, ki jih imamo pripadniki določene skupine ljudi (narod, družina, generacija, pleme..) Te izkušnje so osebne, temelječe na lastnih doživetjih, a hkrati so lahko delno povezane z »epigenetskim« spominom in nazadnje tudi s samo genetiko in genetskim spominom..

Kako je, če se izražamo skozi napačen okvir?

Bom dal en primer, ki se mi zdi v političnem življenju velik problem. Namreč, obstaja nabor politično-filozofskih pojmov, ki jih uporabljamo na način, ki nam je bil predstavljen skozi točno določen proces, skozi katerega so šle generacije in generacije ljudi- ne samo v Sloveniji, temveč tudi po celotnem zahodnem svetu. Ta način je odvisen od tega, kako se je ustvaril interpretativni okvir teh besed in kdo ga je ustvaril ter z njim zasedel prostor interpretacije teh pojmov. Namreč ne gre samo za to, da »kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost« (Orwell), temveč tudi za nadzor nad interpretacijo besed, besednih zvez, pomenskosti in predvsem: čustvene nabitosti določenih besed.

S tem nadzorom nad čustveno izraznostjo določenih pojmov preteklosti se nadzira psihološko-čustveno doživljanje večinskega deleža ljudi. Tistemu, ki to nadzira, to omogoča udobno obvladovanje množic in s tem vladanje. Precej natančno o tem piše en najbolj vplivnih prikrojevalcev resničnosti na svetu, Edward Bernays, ki je bil nečak slavnega Freuda. 
Naj tukaj izpostavim en primer:
Ko npr. rečemo besedo »fašizem« (ta se meni osebno zdi med najbolj zlorabljenimi pojmi v tem trenutku na zahodu- in poleg besed »rasizem«, »antisemitizem«, »nacizem«, »sovraštvo«, »korektnost«, »medetičnost«, »podnebne spremembe« ipd tudi najbolj delujoč pojem v smislu mobilizacije čustvenih reakcij), sprožimo pri večini ljudeh zelo podobno psiho-fiziološko reakcijo. Ta je odvisna od serije medsebojno povezanih izkušenj:

1.    V kakšnem kontekstu ste besedo spoznali in jo vgradili v svoj spomin.

2.    Kolikokrat ste to besedo slišali v podobnih kontekstih in s podobnimi čustvenimi naboji in v podobnih korelacijah (kako so vam jo zasidrali z vedno podobnim čustvenim odzivom).

3.    Kako ste povezani z osebami (od družinskih preko prijateljskih do drugih družbenih vezi, ki vam odrejajo vašo pozicijo v družbi na neki sorodnostni, prijateljski, pol-javni ali javni ravni, v kateri se pojavljate v družbi), ob katerih ste slišali, razpravljali in utrjevali čustveno vez ob besedi »fašizem«, o kateri govorimo.

Ad. 1: večina ljudi na zahodu je slišala za »fašizem« na zelo podoben način, saj je interpretacijski okvir bil po 2. svetovni vojni korenito enosmeren. Namreč, če sta po prvi svetovni vojni nekaj časa bili enakovredno zastopani dve enačici interpretativne naravnanosti »fašizma« (prva skozi italijansko reakcijo na internacionalne komunistične skupine, ki so želele zrušiti oblast in vzpostaviti sovjetski model oblasti po 1. sv. vojni in druga skozi širok, mednarodno dogovorjen nabor avtorjev, ki so sicer opevali komunistične in socialistične vrednote in so zato »fašizem« vedno in zelo dosledno interpretirali kot nekaj povsem grozljivega). Ta pojem so potem koristili tudi po drugi svetovni vojni in ga lepili v podobnem smislu kot prej opisano »absolutno zlo« na vse, kar ni izviralo iz socialistične internacionalne vizije sveta, ampak izhajalo iz kakršnega koli nacionalnega okvira ali iz krščanstva in torej ni imelo svojih korenin v marksizmu… (Pojem klerofašizem se nanaša na skoraj vse, kar je bilo vsaj malo zakoreninjeno v evropski tradiciji).

Ad. 2: današnje živeče generacije, rojene bodisi pred 2. sv. vojno ali po njej- do najmlajših danes, so ta pojem večinoma slišale v takem kontekstu, ki ga je določila serija komunističnih intelektualcev marksisičnih krogov (npr. Frankfurtske šole, sovjetskih propagandistov po vsem svetu, koristnih idiotov, kakor je imenoval Lenin in kasneje Stalin promotorje komunizma po zahodu, ki niso prejemali denarja od Sovjetske zveze- npr. Bertolt Brecht, Pablo Picasso, André Gide, Jean-Paul Sartre, Ernest Hemingway, John Steinbeck, Bertrand Russell itd…) In ta pojem so ponavljali nešteto krat po vseh možnih medijih in v vseh učbenikih po zahodu- vedno v podobnem kontekstu, vedno s podobnim čustvenim nabojem in vedno kot izvor zla. In kar je najbolj problematično- vedno v odsotnosti racionalne razlage o tem, od kod italijanska reakcija na komunistične pučistične akcije v času "biennio rosso" in hkrati v odsotnosti od tega, da bi interpretacije govorile o tem, da je šlo za specifično italijanski fenomen. Ne pa za nekaj, kar bi lahko srečal npr. v Albaniji, Nemčiji, Sloveniji ipd... 

Tak kontekst tega pojma je seveda predvidel točno določen način gradnje razlage. Nikoli se ni omenjal vzrok za nastanek fašizma (ki je seveda komunizem in njegove oblike nasilnih demonstracij, poskusov državnih prevratov po Evropi, sindikalni upori takoj po 1. sv. vojni, ko so bile evropske države povsem izčrpane in je bilo veliko revščine), hkrati je bil omenjen samo določen del te politične doktrine in sicer ustrezno oster odziv na nasilne poskuse anarhistov pri rušenju legalnih oblasti, predvsem pa poskuse komunistov pri državnih prevratih in raznarodovalni politiki v Italiji med 1. sv. vojno in takoj po njej, vse skupaj pa usklajeno s Sovjetsko zvezo in njenimi agenti po svetu.

Vse generacije povojne Evrope in ZDA so bile v šolah poučene o fašizmu na način, ki ga je intelektualno opredelila zgoraj opisana množica intelektualcev, pri čemer je večina učiteljev dosledno zamolčala vzroke in iskala v fašizmu zgolj njegove nasilne elemente (ki so bili večinsko nasilni zaradi obrambe domovine Italije za Italijane, a se ta obrambni karakter vedno interpretira kot napad, čeprav je bil odziv praktično vedno sprovociran s strani komunističnih gibanj). Prav tako so celo raje izbirali pojem »fašizem« od »nacionalnega socializma«, da jim ne bi bilo treba kompromitirati pojma socializem, ki so ga komunisti radi uporabljali za rahljanje svoje boljševistične totalitarne logike in s tem dajali ljudem lažne signale, da gre za neko obliko »social-demokracije«… (Mnogo totalitarnih držav je imelo celo v imenu »Demokratična republika…«)
Prav tako je tudi pojem »nacizem« nastal iz podobnega vzroka, da se prikrije ta ista veza s socializmom.
V komunističnih, a tudi v demokratičnih državah Evrope je pojem fašizem vedno bil pospremljen tudi z izrazito jasno čustveno obarvanostjo. Učiteljice, ki so mene učile zgodovino (zanimivo, prav vse enako!), so vedno ob omembi besede »fašizem« bodisi dobile izraz gnusa, jeze ali vsaj zavračanja, mnoge so vse okrog tega pospremile z izrazi, ki so bili vsi čustveno skrajno negativno nabiti… Samo enega učitelja se spomnim iz srednje šole, ki je besedo fašizem izrekal za odtenek bolj ravnodušno. A tudi on je (seveda, saj je moral), zamolčal vzroke zanj.

Ad. 3. Fašizem kot oznaka, ki več ne označuje političnega gibanja v Italiji v času po »rdečem dvoletju« ("biennio rosso"- kakor Italijani označujejo dvoletno obdobje nenehnih nasilnih protestov združenih komunističnih skupin in frakcij), je skozi leta take uporabe pridobil nov pomen. Fašizem se je z leti nenehne napačne rabe pojma opisovanja vsega, kar ima kakršen koli element uporabe sile, spremenil v pojem, ki se pojavlja kot zamenjava za »zlo« in za »sovražno dejavnost« ali za "napadanje brez vzroka" na podlagi nacionalističnih teženj.
Podobno se je zgodilo s pojmom Hitler. Tudi o njem ne boste mogli govoriti s sogovorniki na racionalni ravni. Vsak drug stavek bo obarvan skrajno iracionalno. Ljudje skozi tak pogovor ihtijo od jeze in besa, ne zmorejo praktično nobene racionalne debate, saj so skozi otroška leta pridobili vsa možna nevrolingvistična sidrišča, preko katerih se odzivajo na take sprožilce čustvenih reakcij zgolj še čustveno.

V Sloveniji večinski mediji, ki jih očitno vodi globoka država s svojimi pomagači (in jih izdatno plačujemo preko RTV prispevka ter preko davkov), gradijo podobno medsebojno vez s fašizmom kot zlôm tako, da se uporablja pojem fašizem na zgoraj opisane načine, a se jih dodatno poskuša podtakniti trenutno najmočnejši stranki v Sloveniji- to je SDS (sam nisem član, da ne bo pomotoma razumljeno).

Pri tem se kup frakcij globoko-državnega aparata različnih »liberal-komunističnih« skupin poslužuje pojma »janšizem«. Ta pojem namreč idealno zasidra že skoraj stoletje gojeno pojmovanje fašizma kot zla v novo, čisto podobno besedo, s katero skušajo na vsak način diskreditirat voditelja te opozicijske stranke, Janeza Janšo in vse tiste, ki mu (kakor se to pač dogaja v politični kulturi povsod po svetu), verjamejo in mu sledijo z manj rezerve... Kar se prav tako dogaja tudi v drugih strankah- spomnimo se le slavospevov Miru Cerarju ali npr. Marjanu Šarcu...

Sprožilci čustvenih reakcij- »code words« ali »memes«

V pogovorih z ljudmi, ki so nam blizu in sprejemajo te oblike besednih sprožilcev čustvenih reakcij, težko izrekamo besede na način, da bi jih jemali kot nevtralne opise določene (meta) politične smeri. Namreč takoj, ko izrečemo tako besedo, smo že v polju čustvene reakcije, ki zamegli ali celo čisto onemogoči možnost pogovora na neki racionalni ravni.

Ko nekdo izgovori v družbi »nacizem«, "Hitler", »fašizem«, »Janša«, »kler« ali karkoli podobnega, se lahko debata, ki je morda do takrat bila v polju racionalnega, prevesi v polje čustvenih reakcij. Pri tem se v obliki iracionalnega strahu pred »fašistoidno politiko« takoj dvignejo vse rdeče zastavice in pogovor je skoraj nemogoč. Pri taki uporabi besed in besednih zvez se lahko o fašizmu, nacizmu… ali pa o Janši govori le v pomenskem okviru, v katerem je fašizem= zlo. Če govorec tega ne signalizira svojim sogovorcem takoj in brezpogojno, ga takoj izločijo kot »fašista«, »nacista« ali »janšista«

Zakaj sploh pišem to?

Mnogo politikov in tudi ljudi, ki se le občasno pogovarja o politiki, preprosto sprejema vzorce zgoraj opisanih »code words« (čustvenih sprožilcev reakcij, ki sprožijo navale nestrpnosti, zavračanja, sovraštva, nezmožnost prehajanja v polje racionalne debate in preverjanja realnosti skozi pojme, besede ipd).
S tem ostajajo vedno znotraj komunističnih zavajajočih pomenskih zvez, s katerimi so t.i. »koristni idioti« in aktivni promotorji komunističnih in marksističnih idej zgradili cel kup besednih povezav in parol, v katerih so uspeli spremeniti določene pomene besed in jim dodati močne čustvene naboje, hkrati pa jih vpeti v zmagovalne mitologije po 2. svetovni vojni, o čemer zanimivo piše npr. Diana West v knjigi "American Betrayal". 

Kar je pri tem najbolj moteče in praktično tudi skoraj neverjetno: vsakič znova konzervativci zaplavajo v ta tok posebnega jezika, s čimer zapadejo v sistematično pripravljeno past mnogih sprožilcev čustvenih reakcij, v kateri se izgublja energija in v kateri so vsi ti politiki dejansko popolnoma nemočni. Kajti s pristajanjem na jezik, ki jim ga pripravijo komunistični aktivisti, vedno znova potrjujejo okolici prav ta pomen besed, ki so jim ga podtaknili njihovi nasprotniki.
Če lahko dam primer. Anarhisti tolčejo z velikimi kladivi po zunanjih zidovih njihove hiše in jo skušajo razsut. Konzervativci pa se obnašajo tako, da vzamejo v roke ta enaka kladiva in skušajo svojo stavbo branit tako, da tolčejo po istem zidu z notranje strani in pri tem računajo, da se bosta zunanja in notranja sila izenačili.
Ne, dragi moji konzervativci, zid se bo podrl še veliko hitreje in vse bo uničeno še veliko bolj temeljito…

 

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 19. Oct 2020 at 14:28

21 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Najdražja bližnjica v Ljubljano
To niso domine, to je cesta, ki bo padla kot domine, tako na pleča davkoplačevalcev kot v Škalsko jezero, če se graditelji ne bodo ustrašili lastne lopate, ki ponovno, po Magni, koplje v prst, a tu v Velenju v črni pepel, na mestu, kjer bi z lopato lahko zasadili drevo za naše bodoče dni.                 Dejstva, kot npr. da javnost ni soočena s strokovnimi podlagami o posedkih na območju pridobivalnega prostora Rudnika Velenje (odgovorni na rudniku postrežejo z odgovorom, da to niso javno dostopni podatki) ali pa, da DPN VE-SG nima pridobljenega v sklepu navedenega soglasja rudniškega sektorja, nas opozarjajo na nevarnost.                                                             Slika:  Pridobivalno območje Premogovnika Velenje označeno s črno črto, modro obarvano trasa hitre ceste VE jug_SG.  Morda lahko izdelovalci DPN VE-SG  priskočijo na pomoč ZCISSD in prebivalcem Šoštanja ter predajo omenjeno dokumentacijo. Tako bi ublažili strah in dvome ter ljudem obrazložili, koliko časa se bo smelo nasipati več milijonov kubikov na območju 3RO izkopanega materiala na »brano« med Velenjskim in Družmirskim jezerom, da pri tem ne bi prišlo do porušitve.          Tega se žal nihče ne sprašuje. Tudi tega ne, kaj za Slovence in njihov denar, za Vlado in graditelje DARS d. d. pomeni zapis na strani 57 v sklepu dokumenta Novelacija prometnega modela podjetja PNZ d.o.o., Lj., april  2016, da povezava HC Koroška AC A1 ni prometno upravičena takšna, kot se jo namerava graditi.      In res je, perspektive naraščanja prometa do 2040 ne izpolnjujejo prometnih normativov za več kot sodobno dvopasovnico. Zakaj se na Dolenjskem za enako prometno obremenitev gradi dvopasovnica, na Koroškem pa štiripasovnica? Če štiripasovnica ni potrebna in je prometno neupravičena, potem tudi 3R0 ni in ne bo ekonomsko upravičena gradnja v Sloveniji! To izjavljajo vodilni z DARS-a in z Ministrstva za infrastrukturo. Dobili bomo več kilometrov avtocest na prebivalca, znatno pa se bodo povečali stroški  vzdrževanja na F2-2 zaradi izredno zahtevnih konstrukcij 11 dvojnih viaduktov,  dvonivojske ceste v 5 %  klancu ter treh dvocevnih tunelov.  Dejstva, da ni strokovnih podlag o posedkih na pridobivalnem rudniškem območju niti ni izračunov  o stabilnosti tal na vpogled, ni soglasja rudniškega sektorja in da Rudnik Velenje v svojih mnenjih soglaša s hitro cesto,  kažejo, da na manjšem delu rudnika, kjer leži cesta, ni pričakovati večjih nestabilnosti. A istočasno se že navajajo ugotovljeni premiki tal 1 do 3 mm/leto. S tem je lahko ogrožena varnost ljudi in tovora na trasi oziroma viaduktu preko rudnika.  Naslednje javno pomembno in škodljivo dejstvo je, da se hitra cesta gradi na najboljši slovenski zemlji, kljub temu da je bilo izdano negativno mnenje kmetijskega sektorja h gradnji v Spodnji Savinjski dolini.                              Na Vladi in DARS-u vedo, da bo to najdražja investicija v cesto v Sloveniji, in sicer govorimo o več kot 45 mio/km. Do sedaj je bila najdražja  AC A1 preko Trojan, in sicer 25 mio. Ključno je vprašanje, kakšno in čigavo poslanstvo uresničuje ta investicija. Čemu in za koga se gradi še ena štiripasovna cestna povezava, če smo in bomo vsi ostali znotraj lastnih regij ter bivali in delali na  lastnem domu? Ta hitra cesta tudi ne bo služila vsem Korošcem, saj območje Mislinja nima dostopa do nje. Štiripasovna cesta in številne obvoznice na območju Slovenj Gradca bodo jemala najboljšo zemljo, to je hrano. Cesta tudi na Velenjčane in na njihovo zdravje ne bo blagodejno vplivala. Gradnja viadukta se namesto sedaj še vkopa mimo Stare vasi in Škalskega jezera močno približa Velenjski plaži, že uveljavljeni zeleni oazi, ki je postalo novo zatočišče tako za ljudi iz Šoštanja kot iz Velenja in okolice.  Po besedah ministra Vrtovca  in mnenju večine v  Sloveniji bi v Teš 6 po gospodarski cesti z  viaduktom na  sosežig odpadkov vozili tovornjaki iz Avstrije prek Škalskega jezera. To pa bo za slovensko prihodnost pomenilo res veliko stvar!?                                                                           Po ministrovih besedah naj bi tako v Avstriji kot Sloveniji obstajale resne namere, da se državi na nivoju tranzitnega prometa povežeta. Študije, narejene v Avstriji, navajajo nasprotna dejstva – da cestnih povezav ne bo. S knjigo Velenje, mesto na vodi, bomo lažje dojeli, kam tone prva lopata v Gaberkah. Že danes, ko je tam potekala le predstava, se podlaga poseda za 1 do 3 mm v letu 2020! Smo ali pa nismo verjeli v znanstveno-fantastične filme, a danes živimo v času korone. Upoštevati moramo, da smo ljudje s to epidemijo opozorjeni, da naj delamo in živimo le to, kar še zmore narava in ne mi sami mimo nje.

Thu, 15. Oct 2020 at 20:13

1968 ogledov

Kolumna Grega Medveška in Aleksandre Pivec: Medijski linč
V preteklih dveh mesecih smo bili na političnem prizorišču v Sloveniji priča mnogim anomalijam in poizkusom diskreditacije posameznikov iz vlade in vladne ekipe. Najbolj v nebo vpijoča pa je bila osebna, profesionalna in politična diskreditacija ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandre Pivec. Dogajanje, kateremu smo bili priča vsi državljani Republike Slovenije, in ki je tipičen poizkus globoke države, ki si na vse kriplje trudi zrušiti eno najbolj uspešnih vlad v naši kratki zgodovini, je bilo za veliko večino državljanov nesprejemljivo in sodelovanje glavnih medijev v državi kaže na njihovo  hudo okuženost z udbaško miselnostjo. Očitki, ki so leteli na ministrico so bili minorni v primerjavi s tistim, kar si prvorazredna elita privošči. »Nedotakljiva elita«, si odpisuje milijonske dolgove, si podreja sodstvo, policijo, usmerja preiskave NPU in ob vsakem poizkusu normalizacije organizira proteste, podpisuje peticije in v medijih, ki so popolnoma v njihovi lasti, blati poštene ljudi. S tem tudi žali vse državljane Republike Slovenije, ki se vsaj malo spoznajo na politiko in dogajanje v državi. Na vse tole zgoraj je v svojem nagovoru v parlamentu opozorila tudi ministrica sama, saj je iskreno in odkrito povedala resnico o dogajanju v ozadju njenega rušenja. »V današnji razpravi je bilo slišati številne očitke na račun moje politične integritete in domnevne koruptivnosti. Ob tem je zanimivo, da je največ očitkov iz razprave bilo slišati iz strani Liste Marjana Šarca, bivšega predsednika Vlade RS. Številni očitki so leteli na moja pretekla dejanja, ki so bila predmet medijskih diskreditacij že v času njegovega vodenja vlade. Od takrat do danes se na očitanih zgodbah, ni zgodilo nič novega. Pa vendar mi danes, ob nespremenjenih dejstvih, ki ste jih poznali že takrat, očitate ista dejanja. Takratni predsednik vlade Marjan Šarec se na vse navedene očitke takrat ni odzval, oziroma je poudaril dejstvo, da nima na razpolago dovolj dokazov, da bi mi lahko kar koli očital, kljub temu, da do danes vsaj meni ni znanih nobenih novih dejstev, mi ta ista dejanja očita danes. Pa naj razume, kdor more. Ob tem naj še dodam, da je bivši predsednik vlade Marjan Šarec presodil, da na kmetijskem ministrstvu dobro delam in da nima razlogov, da bi me iz te funkcije zaradi očitkov razrešil. Danes pa zahteva točno to! Glede očitkov o vprašanju moje integritete in koruptivnosti pa želim povedati sledeča. Nisem in ne zanikam, da so me gostitelji na mojih službenih obiskih kdaj tudi pogostili. Ob dejstvu, da je predsednik KPK ob najavi začetka preiskave po mojih primerih izpostavil, da je lahko koruptivno dejanje že pogostitev s kavo pa se poraja veliko vprašanje. Ali se mnogi od vas tukaj prisotnih in številni drugi, ne čutite odgovorne, da ste se tudi sami že kdaj znašli na meji koruptivnosti in gre za vprašanje vaše integritete? In tukaj bi lahko ravnali pa principu: Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Ali se vam zdi prav, da se ta država in KPK v prvi vrsti ukvarja s korupcijo s kavami, sendviči, kosili in nočitvami, po drugi strani pa popolnoma prezre sistemsko korupcijo, ki gre že pri posameznikih v desetine milijonov, na ravni države pa v milijarde. Ne vem ali sem samo v zadnjem mesecu spregledala ali pa dejansko ni bilo odziva te iste komisije na odpisovanje milijonskih dolgov in na opozarjanje na problem sistemske korupcije, povezne s krajami državnega premoženja. Če so se ti primeri odprli, pa prav gotovo niso bili tako pompozno medijsko najavljeni, kot preiskave mojega primera. Težko je razumeti, da so velike napore za mojo razrešitev oziroma interpelacijo, izvajali tudi v stranki Socialnih demokratov. To je stranka, katere minister in hkrati predsednik stranke, je sedem let, v treh vladah vodil resor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Upam si trditi, da je med bivšim ministrom Židanom in mano kar nekaj pomembnih razlik, kar se kaže tudi v rezultatih dela.« Nedvomno gre pri njenem rušenju za anomalijo. Še bolj žalostno je, da so pri njenem rušenju uporabili vse podle metode dela in pri tem diskreditirali celo njene otroke, ki pri vsem skupaj nimajo nič. Štirinajstdnevno prikazovanje otrok v vseh glavnih medijih in televizijah kaže na to, da je bil cilj vsega skupaj tudi njen popolni umik iz javnega življenja, ki pa več kot očitno ni bil dosežen. Del državljanov, ki je mirno gledal petkove kolesarje in zdraharje iz vrst levega političnega pola, in ki je mirno gledal poizkuse vseh vojakov globoke države ter plačancev mafijskih kartelov iz ostankov udbo-mafijskih struktur je tokrat spoznal, da gredo zadeve odločno predaleč in v napačno smer. Odločno in glasno se je precejšnji del ljudi uprl takšnim poizkusom medijskega linča in se postavil v bran kmetijski ministrici. Še več, kmetijska društva, zveze in organizacije so glasno izražale negodovanje nad pogromom , ki so ga ob izdatni pomoči opozicijskih strank izvajali glavni mediji v državi. Seveda je mafijsko kolesje mlelo dalje po začrtani poti in se pri svojem delu ni pustilo motiti. Ne glede na vse laži in poizkuse glavnih medijev in opozicijskih strank je jasno, da je ministrica dregnila na področje prvorazrednih, opozorila na domnevno vpletenost vidnih članov Desusa v kriminalna dejanja, na huda kriminalna dejanja v državni službi SIDG in Državni Gozdovi in domnevno vpletenost članov Desusa v kraje družbenega premoženja in s tem oškodovanja vseh državljanov Republike Slovenije. Po zadnjih podatkih, ki krožijo v javnosti, anonimkah in dejstvih, ki jih vpleteni sicer zanikajo, pa vendar velja pregovor , da kjer je dim, je tudi ogenj, gre resnično za velike denarne vsote in le malo ljudi ima dovolj poguma, da se zoperstavi tako močnim mafijskim združbam. Tudi zanikanje domnevno vpletenih družb in podjetij je pričakovano, saj je logično, da ne bo nihče priznal kriminalnih dejanj in okoriščanja z javnim denarjem. Podatki s terena, izjave prič in slikovni material, ter dokumentacija pričajo o nasprotnem. Vse le ni iz trte izvito. In na organih pregona je, da vso stvar raziščejo. Tudi povezanost medijev z strukturami Foruma 21 je jasna. Štipendistke Foruma 21 in podjetja Riko, krojijo del informativnega programa obeh največjih televizij. Vse to zgoraj našteto kaže, da je ministrica udarila v samo srce financiranja globoke države, in ga po svojih najboljših močeh poizkuša zaustaviti. Na žalost mnogih je z izsiljevanjem in podlo igro Desusovim poslancem uspelo ministrico spraviti iz vlade in nastaviti na ministrsko mesto pajaca, vojaka globoke države, ki ga podatki že bremenijo sodelovanja s temi istimi lobiji.   Zato niti ni presenetljivo, da je ministrica pogumno naredila tudi zadnji korak v tem boju in v svojem suverenem nastopu v parlamentu odstopila s položaja ministrice in tudi izstopila iz stranke Desus, ki je s tem postal politični mrlič. Jasno je tudi, da je stranka razpadla na dva dela, na tisti zdravi del stranke, ki zavrača korupcijo, kriminal in si želi bolj poštene Slovenije in na tisti stari, s kadri globoke države in mafijskimi plačanci prestreljen del stranke, ki dela izključno v korist lastnih interesov. Karel Erjavec, pro-sovjetsko usmerjeni komunist, našemljen v demokrata, je tipičen predstavnik tega dela stranke, ki bo dejansko na naslednjih volitvah in po njih nepomemben člen v političnem življenju. »Spoštovane poslanke in poslanci, vem, da ste med vami mnogi tudi objektivni in znate ceniti rezultate našega dela, in vem, da ste se danes znašli pred zahtevno odločitvijo, ko se boste morali zaradi političnih kalkulacij odločiti drugače, kot vam narekuje vaša vest. Ker vas na očeh javnosti ne želim postaviti v takšen položaj, sem se odločila, da podam svojo nepreklicno odstopno izjavo z mesta ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Hkrati se vsem kmetom, ribičem in gozdarjem opravičujem, da na takšen način zapuščam njih in resor, za katerega sem delala s spoštovanjem, predano in odgovorno ter hkrati naslavljam prošnjo na vse prihodnje odločevalce in kreatorje politik, da po poti, ki smo jo začeli in utirili, tako pomembnemu resorju ponovno vrnejo ugled, veljavo in zasluženo mesto, ki mu v političnem prostoru pripada.   Iskreno se zahvaljujem predsedniku vlade in ministrski ekipi za vso podporo in tvorno sodelovanje v teh zahtevnih trenutkih, ne le Slovenije ampak celotnega sveta. To je bilo moje delo v tretji vladi in mirno lahko povem, da je bilo delo te vlade najbolj učinkovito in uspešno.   Očitno PS DESUS ni bil zadosten moj odstop iz funkcije predsednice stranke, zato so iskali nadaljnje možnosti za mojo odstranitev in političnega prostora z današnjim predlogom razrešitve. Kljub temu, da smo v vladi uspešno izpolnjevali koalicijske zaveze, ki izhajajo iz programa stranke in v manj kot pol leta med drugim dosegli: 1. Ustanovitev Urada za demografijo 2. Po večletnih prizadevanjih stranke smo v zaključno fazo sprejema pripeljali Zakon o demografskem skladu 3. Zagotovili izredno uskladitev pokojnin za 2% brez upoštevanja gospodarske rasti,   Tudi to ni dovolj dober rezultat, ki ga je vredno ceniti. In kljub temu, da sem odstopila kot predsednica stranke in sedaj kot ministrica, se v stranki še naprej ukvarjajo z onemogočanjem moje kandidature za predsednico na prihodnjem kongresu stranke. Išče se možnosti za mojo izključitev iz stranke DESUS. Zato vam želim prihraniti ta trud in vam izročam svojo izstopno izjavo iz stranke DeSUS z današnjim dnem.« Na tak način je dr. Aleksandra Pivec zabila še zadnje žeblje v krsto stranke, ki je nastala izključno in samo zato, da so se drobili glasovi volivcev, katere idejni vodja in ustanovitelj je Milan Kučan in stranke, ki trdo sledi politiki komunistične partije Slovenije. Ljudje odprtega razmišljanja, ljudje z dostojanstvom, iskreni domoljubi in  načelni ljudje  v taki stranki nimajo kaj početi. To je spoznala tudi Aleksandar Pivec in zapustila kačje gnezdo. Na koncu svojega govora pa je dejala še nekaj: nekaj, kar daje upanje mnogim ljudem v Sloveniji.  »V politiko sem vstopila z iskrenimi in poštenimi nameni delati dobro za ljudi, ki si zaradi njihovega sedanjega in preteklega dela, zaslužijo spoštovanje in dostojno življenje, za ljudi, ki imajo pogum in jim ni vseeno za prihodnost naše države Slovenije. Zato vam obljubljam, da se z današnjim dnem moja politična pot ne zaključuje, ampak odpira nova vrata, skozi katera stopam na nove poti. Slovenke in Slovenci – prihodnost je vedno na strani pogumnih, torej je na naši strani!« Te besede, ki nakazujejo, da razmišlja o ustanovitvi svoje, sredinske stranke so mnogo ljudem dale upanje , da se bodo stvari obrnile na bolje. Da bomo dobili načelno politično stranko, širokega spektra in za vse generacije, ki bo sposobna preseči delitve na leve in desne, na rdeče in črne, katerim smo v vsakodnevnem življenju doživeli že prevečkrat. Dr. Aleksandra Pivec svojih načrtov še ni razkrila, in jih deli samo z najbližjimi sodelavci. Vendar obstaja močno upanje. In upanje prinaša novo moč in željo, da bomo kot narod znali in obstali na najlepšem koščku zemlje, ki nam pripada kot dediščina naših prednikov.

Sat, 10. Oct 2020 at 17:29

1348 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Še kri jim ni dovolj
Jasno je, da ne gre za boj za človekove pravice in boj proti omejevanju svoboščin. Še vedno velja, da se ljudje na varni razdalji in zaščiteni z maskami lahko shajajo na prostem. Površen ozir na situacijo pokaže, da gre za denar, kot vedno. Nimamo statistično-antropološke analize protestnikov, ki jih nagovarjajo stranke levega pola. Iz izjav, ki jih slišimo v medijih, pa lahko z uporabo kvalitativne metode rečemo, da protestniško jedro tvorijo ljudje, ki so odvisni od državnega proračuna in jih je strah, da bodo viri presahnili. Takšna situacija zanje seveda ni enostavna, zato je upiranje pričakovano. Vprašanje je le, kako daleč bo šlo. Že leta opazujem število vpisanih mladih na suficitne študijske programe in si mislim – kaj, za boga, mislijo ti mladi ljudje? Ko bodo v najlepšem življenjskem obdobju, v prehodu v odraslost, ko se bodo zaljubljali, ko bi radi kam potovali, ko bi si radi ustvarili družine, ko bi radi zadihali s polnimi pljuči – bodo za sendvič prosili svoje starše!? Mladost si včasih ne dela takšnih skrbi. A sem je posegla država! Da, s financiranjem suficitnih programov! Ker se ji je učiteljski kader preveč namnožil, ti kar rastejo in rastejo in se ponujajo dijakom kot zrelo, sladko, skoraj zastonjsko sadje. Gotovo je vanje namreč treba vložiti veliko manj truda kot v študij fizike, medicine, strojništva ali elektronike, na primer. In zato imamo sedaj na trgih proteste. Sindikat mladih, NVO-ji, proračunski kulturniki, … ne glede na smrtonosni virus, ki kroži med nami. To so protivladni protesti. Demokracija predvideva tudi takšno obliko državljanskega izražanja. Mislim pa, da morajo biti protesti po zakonu mirni. Sama to razširjeno razumem tako, da nikogar ne ogrožajo in da ne ogrožajo na noben način. Zaenkrat nimamo uličnih spopadov. Po moje protestniki tudi niso oboroženi, ne s hladnim orožjem ne s čim drugim, vsaj večinoma ne. So pa morda oboroženi z virusom. Situacija, ki smo jo gledali samo v znanstveno fantastičnih filmih. (Jaz jih nikoli nisem gledala. Želodec mi je povedal, da je stvar preblizu.) Zato pravim, da so protesti v tej situaciji nevarni, da lahko porodijo bolezen in smrt. Potem je tu druga skupina ljudi, Covid zanikovalci. Prav tako nimamo podatkov, koliko jih je. Vidimo pa, da so izjemno glasni. Ker imam slab želodec za človeško neumnost in zlobo (nikoli pa za pomoč ranjenim), ne morem več brati komentarjev na FB. Toliko agresije, kot se kopiči v teh ljudeh, me zmrazi do kosti. Sodobna tehnologija in družbena omrežja jim omogočajo, da se njihova bedasta sporočila tudi nesorazmerno širijo. Ko sem prištejemo še tistih nekaj čudakov z medicinskimi titulami (ki bi jih obvezno morala pod drobnogled vzeti Zdravniška zbornica!) pa še vse tujejezične Covid zanikovalce in pripadnike teorij spola in kar je še takih „teorij“, in potem še vse polpismene „zvezdnike“, smo pa tam! ,, Je že kdo videl virus? … poznate koga, ki je umrl zaradi virusa? … vse je prevara! ...več jih umre zaradi gripe! … virus vlada uporablja za represijo nad ljudmi! … pod maskami se bomo zastrupili! … naše otroke hočejo zastrupiti! … virus je nevaren samo za stare, ki bodo itak umrli! … mi smo mladi, imamo pravico do zabave! … protestiram proti nošnji mask! … hodim pred zdravstvene ustanove provocirat! ... testi niso zanesljivi! … lažejo, da je umrl zaradi virusa! … ne delajo obdukcij!“ Tudi smrt jim ni zadosten dokaz. Tudi kri jim ni dovolj!  Zato, dragi bralec, izogibaj se ljudi, ki se nezaščiteno zbirajo, izogibaj se ljudi, ki ne nosijo mask, ki se ne vedejo samozaščitno in obzirno do tebe in tvojih. V širokem loku se izogibaj zdravnikov, ki nosijo titule, a so zanikovalci virusa. Titule imajo le še zaradi inercije sistemov, sicer bi jim jih morali vzeti. Ker ti ljudje so za vas in vaše zdaj nevarni!            

Sat, 10. Oct 2020 at 15:34

693 ogledov

Okupacija je... kaj točno?
Eno vprašanje: Recimo, da nek narod želimo zamenjati. Recimo, da želimo na področju, kjer je danes Slovenija, imeti raje neko večinsko multikulturno mešanico drugih narodov. Ker smo dobili občutek, da enokulturne družbe, ki mejijo ena na drugo, prej ali slej sprožijo nek konflikt in celo vojne. Pa dajmo reči, ker gre za le miselni eksperiment, da bi želeli tukaj npr. Nemce, Avstrijce, Madžare in Italijane. (OK, vem, sovpada z narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni ravno na tem območju in smo se ves čas učili, da so to okupatorji. Ampak poskusimo vseeno in dajmo reči, le zavoljo ekperimenta, da gre za narode, ki se zelo težko integrirajo in ne bodo hoteli nadaljevati slovenske kulturne običaje, vzorce, morda bodo v neki fazi priseljevanja celo začeli govoriti, da smo Slovenci kmetje, zaplankane živali, bolje je zanje, da se bodisi spremenijo v Avstrijce, Nemce, Italijane, Madžare ali kaj podobnega ali pa jih vsaj potisnimo bolj v zakotne kraje in jih morda celo malo zatremo... Morda na ta način, da jim prepovemo slovenske običaje, se norčujemo iz tega, rečemo njihovi glasbi npr. "goveja", jim začnemo predavat o tem, da je njihova zgodovina čista mitologija in nimajo v zgodovini nobene resne dokazane vloge, njihov jezik je ena spakedranščina nekega slovanskega ponesrečenega narečja ipd... V prvi fazi bo dovolj, če po medijih vrtimo neslovensko glasbo, se pačimo v njihovem jeziku in ga počasi spremenimo v nek popačen novorek, se posmehujemo vsem njihovim zgodovinskim dogodkom ipd...Kako bi rekli temu? Je to okupacija ali gre za kakšno obliko pomoči, da se slovenski živelj bolj internacionalizira in bolj univerzalno pogleda na stvari in dojame, da je treba pač malo zobe stisnit in se malo umaknit, saj moramo dati prednost svetovljankemu načinu življenja in univerzalizmu urbane kulture? Ker "narod" je v bistvu zahojena in povsem napačna kategorija, nek zastarel koncept, ki ga mali narod, kot smo Slovenci, v bistvu sploh ne more uresničiti in ga tudi nima niti zgodovinsko niti kulturno... Skratka, nujno je, da se kot narod izniči, izumre.OK, recimo, da gre eksperiment v tej smeri in recimo, da se je nekaj podobnega (vsaj malo, morda ne v vseh segmentih) dogajalo v zgodovini okrog zadnje faze Avstroogrske države, čeprav... čudi me, da je bil slavist(!) Miklošič, Slovenec, rektor (to je vodilna pozicija) takratne Univerze na Dunaju... Ali pa, da bomo bolj v skladu z zgodovino, o kakršni smo se učili, recimo, da se je Slovencem dogajala taka krivica in zatiranje v času med vojno, ko so sem prišli Nemci (Italijani, Madžari). In to z orožjem. In so izdajali časopise v ... slovenščini? A je to res? Morda res, ker npr. v Mariboru in v Ljubljani so izhajali časopisi v slovenščini in tudi sicer so bili praktično vsi napisi dvojezični.. Sredi okupacije. No, ja, ampak ne dvomim, da je šlo za okupacijo, ker so prišli z orožjem. Tako, kot so v času SHS, ki se je zgodila takoj po razkroju Avstroogrske, po deželah, ki so danes v Sloveniji, bile kasarne s kraljevo srbsko vojsko pod neposredno komando iz Beograda... OK, res je, da je takrat Slovenija nekako to sprejela kot mirno priključitev k tej zvezi. Ampak zelo hitro po tem se je spremenila SHS v Kraljevino Jugoslavijo in ko je prišlo do oktroirane ustave, takrat se niso vsi Slovenci čisto strinjali... In je bila Slovenija pod nekakšno pol-okupacijo... lahko bi rekli, da je šlo za neke vrste mehko kolonijo... Ne najdem neke čiste situacije v zgodovini, ko bi Slovenci lahko sami odločali o svojih političnih odločitvah, saj tudi po letu 1945 ni bilo čisto vse tako, kot bi si želeli Slovenci... Posebej ne tisti, ki so bili po vojni pobiti. Ni jih bilo tako malo, če štejemo tudi tiste, ki so se morali izseliti, če so sploh želeli preživeti. In če štejemo še tiste, ki so ostali, a so morali biti povsem tiho, če niso želeli iti v zapore, na Gole otoke ali doživljati podobno kot njihovi pobiti predniki... Toda prav zdaj, recimo od leta 1991 do zdaj, poteka nek proces. In ta se dogaja tako, da ga neposredno spremljam. Ni mi treba brat nešteto mnenj in knjig in zbirat ne vem kakšne dokaze o tem, ker sem priča tega, kar se dogaja. To vidim na lastne oči, imam sopričevalce, jasno mi je, kaj se dogaja vsaj v toliko, kolikor nek človek lahko spremlja vsakodnevno dogajanje v taki mali državici kot je Slovenija. In pri tem je vedno bolj jasno in zelo zelo očitno, da se delež Slovencev v Sloveniji drastično manjša.  In hkrati z zmanjševanjem števila Slovencev se drastično povečuje število narodov, ki bi lahko bili tudi tisti zgoraj našteti in jaz bi imel verjetno čisto enak odnos do tega kot ga imam zdaj, čeprav to niso Italijani, Nemci, Madžari, ampak so Srbi, Bosanci, Makedonci, Kosovarji.. Ne sovražim teh narodov, da ne bi kdo napačno razumel. Nobenega naroda ne sovražim. Le morda malo težko razumem, kako je taka zamenjava (ker Slovencev je od leta 1990, ko jih je bilo okrog 90% v Sloveniji), le še dobrih 65%, če ne celo manj. V bistvu jih je toliko manj v zadnjih 30 letih, da jih ne upajo ali nočejo preštet, ker bi potem narodi, ki bodo kmalu v večini, imeli lahko težavo s Slovenci, saj bi se večina Slovencev začela spraševati to, kar se sprašuje zdaj ena mala skupina ljudi: kakšna je razlika med tem, da nas zamenjajo okupacijski narodi iz 2.sv.vojne in med tem, da nas zamenjajo narodi, ki smo jih sem začeli bolj množično naseljevati s socializmom?Koliko je pri tem pomembno orožje? Če pogledam Kosovo in tamkajšnjo populacijo Srbov, ki so se počasi izseljevali in se še izseljujejo, kakšna je bila vloga orožja do same vojne leta 1991? Niso se prav veliko streljali, a so vseeno že leta 1991 Albanci bili v veliki večini. Koliko se danes streljajo v Makedoniji? Niti ne tako zelo, se mi zdi. A hkrati vemo, da je en ogromen del Makedonije že v svojem bistvu albanski. Ker tam Makedonci praktično ne živijo več. Poglejmo tudi mesta po Evropi. Nekatera mesta so postala mesta, kjer Evropejcev ni več. Luton v Angliji. Moelenbeck v Belgiji. Kar nekaj delov Pariza. Deli nekaterih drugih evropskih mest. Rečejo jim "no go zone", ker je zelo nevarno, da pride Evropejec v ta predel. Lahko ga napadejo in ubijejo. Tudi policija si ne upa kaj prida v te predele. In ko pogledam iz te plati na drugo svetovno vojno, mi res ni več čisto jasno, kako bomo upravičili v šolskih kurikulih za zgodovino tisto besedo "narodno", ko bomo jemali "Narodno osvobodilno vojno"? (Vem, rekli boste: "pa kaj ta človek, ki ima očitno neslovensko ime in priimek, sploh teži s tem?" Naj povem, da meni se smilijo tudi Makedonci, ko je pa čisto jasno, da bodo šli enako pot kot Srbi na Kosovem. In tudi Srbi na Kosovem se mi smilijo, saj je jasno, da je pri zasedbi tega področja asistirala cela Evropa. Ki si želi multikulturnosti. Ampak ne povsod. Recimo na Kosovem je drugače. Tam so lepo razdelili Kosovo in srbski del države. Vsak narod v svoj predalček....)

Fri, 9. Oct 2020 at 21:26

454 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Vrnite mi mojo Zemljo!
Ko čakaš na rezultate testiranja za Covid, ko se vlečeš po stopnicah do spalnice, ko po dolgem pisku z grozo pogledaš na kitajski termometer, imaš ogromno časa, da razmišljaš, ali je Covid posledica komunizma oz. komunistične partije, kot so bile črne koze posledica njegove predhodne oblike, ki so jo igrali v Jugi in spustili kosovske muslimane, da so kamenjali hudiča v Meki in ga pregnali v Jugo. Ampak potem se naenkrat vprašaš, 30 let pozneje, ali je kaj, kar pogrešam iz tistih časov, ko so zapirali ljudi, če so narobe mislili? Nedvomno so s tistim zapiranjem dosegli dolgoročne uspehe. Misli vse manj ljudi, če že, najraje za to uporabljajo tujo glavo in v nedogled ponavljajo drug za drugim. Po Titu, Tito. Po Janši, Janša, po Šarcu, Šarec, po Damijanu, Damijan… Ah, no, kaj pogrešam iz tistih časov… v hipu vem, kaj. Občutek varnosti. Ker v »neprijatelje« z Zahoda in one z Vzhoda nisem nikoli verjela, moj občutek o nevarnosti navkljub tokrat videnim "neprijateljem", tako tistim z Vzhoda, ki nas vedno bolj uničujejo, kot tistim z Zahoda, ki jim to dopustijo, ni tako vseobsegajoč. Trenutno me skrbi izključno varnost za »lastno rit«. Pa se lahko vsi zgrozite nad mojim egoizmom. Nazaj si želim občutek, ko sem ob dveh zjutraj hodila po zapuščenih ljubljanskih ulicah in me ni bilo strah, da me bo kdo napadel, ko je bilo najhujše, kar se mi je zgodilo, da je iz veže hiše na ozki Židovski ulici junak pokazal svojega junaka v mrzlo, deževno noč. Ko me ni bilo strah, ko sem s poletno romanco ob 4h zjutraj hodila po pariških ulicah, ne vedoč, ali moram iti od Louvra desno ali levo in je bil vsak korak le še bolj zabaven od prejšnjega, ko je smeh odmeval po tihih ulicah ali ko sem lahko nesrečno ljubezen objokovala sredi noči na ljubljanskem Gradu. Pogrešam občutek varnosti, ko se je ponoči ustavil policijski avto, takrat miličniški, in ko je miličnik rekel, gospodična, vas bomo domov peljali, da se vam kaj ne zgodi. Slišim od mladih, da se jim to danes ne more več pripetiti, da jih bodo legitimirali, zasliševali ali pa pretep spregledali in peljali mimo, ker to ni njihov delokrog. Mestna občina Ljubljana se hvali, da je s parkirnimi kaznimi pobrala 4 milijone evrov v enem letu. Redarje, ki nas kaznujejo, si plačujemo sami, dobiček si delijo drugi. Nihče ni pomislil, da bi od Jankovića zahteval, da redarji pustijo avtomobile pri miru in skrbijo za red, za varnost meščanov, da ne brcajo nepridipravi po pokopališčih, da ne prodajajo droge na ovinku poti na Golovec, da ti ne izmaknejo denarnice, da ne vlamljajo v hiše. Policijske postaje zapirajo. Policijsko postajo Rudnik so zaprli, policija je sedaj samo še na koncu Ljubljane, za nas je namreč Tbilisijska ulica že praktično Vrhnika, pošte ukinjajo in moji bivši sosedje, ki so se danes postarali, morajo na pošto s Prul na Rakovnik. Tam so že prej delali s hitrostjo, ki je zgolj preprečevala, da bi zakrneli, več enostavno ni šlo. In, za razliko od včasih, sedaj poštar več ne pozvoni niti enkrat. V nabiralnik vrže listek, ljudje pa naj se znajdejo in tudi nekaj kilometrov prehodijo do pošte, ker sicer, saj veste, bodo rekli, da ste pošto dobili. Pa če ste jo ali ne. Moji stranki so na sodišču, ko je s potrdilom pošte dokazovala, da je poslala zahtevani dokument, dejali, da to nič ne dokaže, ker ne vedo, kaj je bilo v kuverti. Ker lahko jih je hotela ogoljufati in je dala noter prazen list. Da bi pokazali, kaj je bilo v kuverti, je bila zahteva, ki je višje sodišče res ni razumelo. No, to pogrešam, varnost, prijaznost, dobronamernost. Polne police vsega, kar proizvede Kitajska, mi teh občutkov ne morejo dati. Volitve, ki naj bi bile prikaz demokratičnosti, mi te demokracije ne morejo pripeljati. In še nekaj pogrešam. In verjamem, da nisem edina. In želim si, da bi tisti, ki kolesarijo, in še tako razumevajoč Bog ne razume, čemu, stopili v bran nečemu, česar niti  ne poznajo, ker niso doživeli, zato jih na to posebej opozarjam. Naj protestirajo proti  temu, da ko pokličejo na neki urad, sodišče, ZZZS, zavarovalnico, kabelskega operaterja, ne zaslišijo najprej glasbe, potem besed: počakajte trenutek, po 5 minutah pa naštevanje: če potrebujete informacije o tem in tem, pritisnite številko 1, o nečem drugem, pritisnite številko 2 itd. Seveda ni nič točno tisto, kar potrebujete, zato poslušate do konca, potem se odločite za najboljši približek, pritisnete številko in zgodba s pritiskanjem se ponovi. Ko sem že na poti, da kitajski telefon poleti skozi okno, zaslišim: ste peti v čakalni vrsti in boste predvidoma slišani, ne pa uslišani, čez 7 minut, medtem pa vam predvajajo reklame o tem, kaj vse vam nudijo. Človeka mi dajte na telefon, nikar avtomatskih odzivnikov, nikar glasbe, ki jo lahko poslušam, ko ne bom imela problema, zaradi katerega vas kličem. Od »človeka nikar« do »avtomata nikar« ni preteklo veliko časa, vendar je videti, kot da sem enkrat vmes prestopila na drug planet, ki se imenuje napredek, demokracija, svoboda, pa bi šla zelo rada nazaj na tistega starega, ker jaz sem tam imela svobodo, nekateri pred mano so žal umrli, da smo mi že lahko pljuvali po oblasti, ne boste verjeli, bolj kot sedaj in bolj vsebinsko. Vrnite mi mojo Zemljo!

Thu, 8. Oct 2020 at 18:56

436 ogledov

Mencius Moldbugman (prevod nekaj deset povezanih tvitov iz Twitterja)
Pred kratkim se je na Twitterju pojavil izredno zanimiv skupek tvitov (thread), ki je kot celota pritegnil našo pozornost in smo ga zato prevedli. Gre za opis sprememb, ki zelo spominjajo na to, kako v Sloveniji nekdo, ki pride iz določenega tradicionalnega okolja, hitro podleže različnim pritiskom okolja, v katerem se na novo znajde. Kar je zanimivo: pritisk okolja ni nujno zelo velik. Gre za to, da so ljudje, ki nimajo zelo močne verske ali ideološke zavezanosti, zaradi konformizma, oportunizma ali le zato, da obdržijo (si pridobijo) nove prijatelje v novem okolju, zelo hitro pripravljeni menjat svoja prepričanja. Čeprav v tem tekstu Mencius Moldbugman opisuje gibanje "woke" (gre za novo levičarsko gibanje antirasistov, antifašistov in oboževalcev politične korektnosti, socialne pravičnosti ipd), ta proces primerja z začetki krščanstva in tudi z drugimi podobnimi procesi v spreminjanju ideoloških izhodišč v pogledu na svet.Ob objavi je tudi sarkastični video iz youtube-a, ki smo ga dodali kot spremljavo k temu tekstu, saj z ironijo kaže na glavne principe in vrednostne kategorije "woke" gibanja. ARrevija Eden od vzrokov, zakaj woke-izem (levičarsko gibanje »prebujenih«) ali intersekcionalnost ali karkoli že želite označiti trenutno novo religijo, ki trga zahod, uživa toliko uspeha, je ta, da mnogi vidiki naše sodobne družbe spodbujajo spreobrnjenje v tej smeri in za ta namen. Liberalizem je na zahodu že dolgo prevladujoča ideologija do te mere, da se je utrdil. To je današnji establišment ali katedrala, kot bi rekel moj soimenjak (namig na njegov drugi avatar na Twitterju). Toda pospešek, ki ga vidimo zdaj, je oblikovanje nove sekte v verskem smislu. Niti za trenutek ne verjamem, da v novo ideologijo preidejo milijoni ljudi le zato, ker verjamejo v resničnost te ideologije. To ni držalo nikoli, ko je šlo za množična spreobrnjenja in zagotovo ne drži zdaj. Privrženci prihajajo v novo cerkev zaradi socialno-ekonomskih koristi. Prav tako ne verjamem, da se preusmeritve uvedejo od zgoraj navzdol, torej skozi oblastno vsiljeno vero. Konstantin ni bil bistven za to, da se je Rim spreobrnil v krščanstvo; Konstantin je bil le neizogibna odskočna deska v širjenju krščanstva. Obstoječa moč krščanstva je ustvarila Konstantina. Brez Konstantina bi uvedba krščanstva padla na nekoga drugega. Morda bi trajalo še nekaj desetletij, a prej ali slej bi se morala rimska država prilagoditi naraščajoči moči nove Cerkve. Evsebij je zapisal, da so se zgodnji kristjani množično spreobrnili in "množice v telesu z žarom sprejele" novo religijo, četudi se zdi, da je za to bolj malo dokazov. Bolj verjetno je, da je stopnja rasti števila zgodnjih kristjanov takšna, kot bi upravičeno pričakovali brez večje množične sreobrnitve. Ta zgodnja krščanska propaganda množičnega spreobrnjenja se naslanja na domnevo, da so množice videle resnico nove religije in se spreobrnile zaradi privlačnosti same doktrine. Študije nasprotno kažejo, da je to zelo malo verjetno, spreobrnjeni kristjani so novo teologijo sprejeli šele PO spreobrnitvi. Kaj je torej te ljudi sprva pripeljalo do nove vere? V glavnem so odgovor družbena omrežja. Velika večina spreobrnjenj je potekala prek povezav znotraj družine in prijateljev. Če uporabimo jezik prodaje: potreben je bil "topli klic", kajti redko se ljudje spreobrnejo s »hladnim klicem«. Spreobrnjenci se pridružijo določeni »stvari«, ko so njihovi odnosi z verniki mnogo številčnejši od njihovih odnosov z neverniki. Gre za usklajevanje njihovih mnenj in nazorov s prijatelji in družino. To je pri nekaterih lahko zavestna izbira, pri oportunistih pa je to lahko dokaj nezavedno (se le prepustijo toku). Prehod na nov način razmišljanja je verjetno precej manj odklon od stare ideologije kot pa preprosto prilagoditev novemu načinu. Kdo je v naši družbi najbolj sposoben zavrniti vso tradicijo in namesto tega sprejeti vse, kar se jim ponudi? Obstajata dva momenta, ko se mladi na zahodu znajdejo v novih okoljih, kjer število novih poznanstev preseže število starih povezav: ko se preselijo v novo okolje, ker gredo študirat na fakulteto in potem, ko se zaradi službe preselijo v novo mesto. V obeh scenarijih so mladi v veliki večini umeščeni v nova družbena omrežja, ki so številčnejša in zaradi bližine tudi učinkovitejša od povezav, ki so jih pustili za seboj. Oba scenarija prihajata tudi z intenzivnimi propagandnimi kampanjami, ki jih vodijo profesorji na univerzah in kasneje politično korektni delovni kolektivi. V 80. letih je bila večina spreobrnjencev v »Unification Church« (Združitvena cerkev) v ZDA novincev, ki so se preselili v San Francisco. Njihove družine in druge prijateljske vezi so bile daleč stran. Ko so sklepali nova prijateljstva, se je njihovo razmišljanje spremenilo in sčasoma so verjeli v nekaj, kar bi se jim prej verjetno zdelo smešno. Taka spreobrnjenja bi se zdela kot neke vrste upor za zunanje opazovalce, toda dejansko je šlo za povsem oportuno in konformistično prilagajanje novih prišlekov, ki so se s tem dejanjem prilagodili neki skupini ljudi. Popolnoma enako se zgodi vsakič, ko nek mladi Američan vstopi v novo mesto, šolo ali podjetje. Za sabo pusti ideologijo svojih domov in staršev in se prilagodi nečemu novemu. Temeljni proces, pod katerim mladi postanejo »woke« uporniki, je urbanizacija. Zapuščajo svoja majhna mesta in podeželje, da bi si pridobili izobraževanje in delo, vendar novo socialno omrežje prevlada nad starim, kar pomeni, da je neke vrste spreobrnjenje neizogibno. Kot vedno, ima tudi to svoj vzor (in izvor) v antičnem svetu. Beseda "pogan" izhaja iz besede "paganus", kar pomeni nekaj takega kot "kmetavz". Tradicionalni Rimljani tega izraza niso nikoli uporabljali, šlo je za neologizem, ki so ga kristjani, ki so se priseljevali kot današnji migranti v urbana naselja, ustvarili v posmeh »zaostalim« podeželskim prebivalcem, katerih tradicionalna vera ni bila enaka krščanski. Biti »pogan« ni bilo kul (če je že takrat obstajal tak koncept), vendar so zgodnji kristjani s tem izrazom uspešno diskreditirali svoje nasprotnike in s tem še bolj okrepili privlačnost nove vere. Danes se za enak učinek uporabljajo podobni izrazi, kot so "rasist", "kmetavz", »fašist« in podobno za ljudi, ki jim njihova tradicija, njihov rod in njihova domovina nekaj pomenijo. Spreobrnjenci so na splošno pretežno nereligiozni. Mormoni so se pri svojem delu misijonarjenja naučili, da se sploh ne trudijo zapravljati časa z verniki drugih cerkev, ampak se ukvarjajo izključno z ljudmi, ki ne pripadajo nobeni verski skupnosti. Verjetno je večina ljudi do nedavnega itak spadala v to kategorijo, kajti leni liberalizem je že dolgo uveljavljena najbolj vplivna ideologija. Zdaj poteka boj za duše (lenih) liberalnih nereligioznih mladičev. Predstavljam si, da je prepričanja naše družbe v liberalizem in demokracijo kot »Cerkev« (z veliko začetnico), woke-izem pa je kot ustvarjanje nove »sekte«. Kakšna je razlika? Cerkev in sekta se razlikujeta po stopnji napetosti do okolja. Sekte so verske skupine, ki so v visoki napetosti s svetom, cerkve pa so skupine ljudi, ki živijo v nizki napetosti v odnosu do okolice. Liberalizem, ki ima oblast že desetletja, sedi udobno in ne kaže popolnoma nobene napetosti. Stari liberalizem je lahko sprejel manjše herezije kot je na primer krščanstvo, ker je bil močan in utrjen v svoji poziciji. Ob stagnaciji širšega sistema liberalne demokracije so njene življenske sile zamirale, s tem pa je zamirala tudi socialna mobilnost (v smislu pretočnosti med posameznimi sloji ljudi). Tu pride do argumenta o »bioleninizmu« (LINK na prevod članka bloggerja @Spandrell-a). Tisti, ki želijo napredovati navzgor znotraj utrjenih liberalnih baz moči in doseči to, kar so samozadovoljni stari boomerji pridobili, morajo za to napredovanje ustvariti razkol. Wokeizem zagotavlja potrebno napetost in versko vnemo. Ta nova sekta raste, ko naš sistem visokega šolstva in urbane anomije spodbuja zgodnjo navezanost na zavrnitev starega reda in čimprejšnjo uskladitev z novo vero. Šole in oddelki za kadre zagotavljajo nova verska načela, mediji pa pospešujejo proces po vsem svetu. Ubogi in nevedni niso tisti, ki se pridružujejo novim verskim gibanjem. In tudi v prvih dneh krščanstva ni bilo tako, čeprav nekateri marksistični zgodovinarji govorijo, da so se v začetku krščanstva temu pridružili samo ubogi in nevedni. Številni zgodnji kristjani v 2. in 3. stoletju so bili iz dobro stoječih rimskih družin in nikakor ne ... zaostali "pogani". Pretežna večina ljudi, ki se tradicionalno preusmerijo v nove kulte, kot so scientologija, Moonies, Hare Krišna itd., so tisti z visoko izobrazbo, ki pa niso zavezani nobeni tradiciji. So klasično "duhovni, a ne religiozni", in verjamejo precej bolj neumnim novim ponudbam kot pa njihovi manj izobraženi vrstniki. Ta skupina novih vernikov je motor za vneto delovanje nove sekte. Ne revni, ampak izobraženi privilegirani, ki menijo, da ne dobijo dovolj nagrad, ki jim jih je obljubila visoka cerkev, in ki želijo VEČ privilegijev. Trend kultov od šestdesetih do devetdesetih let je bil neposreden predhodnik rasti wokeizma. Izgubljene duše s srednješolsko izobrazbo in nizko družbeno navezanostjo zaradi osamljenosti v novih mestih, kamor so prišle, so bile plen iskalcev novih duš, ki so prodrli v njihova družabna omrežja, v njihovo družbo. Enako se dogaja danes, vendar v neverjetno večjem obsegu. V sedemdesetih letih so Hare Krišna mladim popotnikom na letališčih delili cvetje, ker so letališča prehodna mesta, kjer se izgubljeni počutijo negotovo in brez korenin. Hare Krišnovce so danes zamenjali profesorji svobodnih umetnosti, sociologije, filozofije ipd, ki uživajo obkroženi z občinstvom ujetih svežih mladih duš, dostavljenih v njihove urbane predavalnice in na odre. Gre za mlade duše naivnih, pripravljenih sprejeti vsa prepričanja, ki so potrebna, da bi se le nekako ujeli z njihovimi novimi vrstniki. Nato se postopek okrepi in ponovi na prvem novem delovnem mestu v Fortune 500, ki zahteva lojalnost v zameno za življenje. V prostem času se novi ministrant prijavi na Facebook, Instagram, Snapchat ipd, in vidi, da so tudi vsi bleščeči uspešni ljudje na svetu enakega mnenja kot vsi, ki jih ta novi ministrant pozna iz faksa in službe... Če si boste prebrali esej o bioleninizmu (LINK), boste videli, kako poteka preostanek boja; tukaj sem se poskušal osredotočiti na to, kako se na začetku zgodi proces spreobrnenja. Veliko tega, kar sem napisal, izhaja iz teksta Rise of Christianity Rodneyja Starka, ki s sociološkega vidika preučuje padec tradicionalnega rimskega verovanja. Zelo priporočam. Bolj ko berem o preobrazbi Rima iz njegovih tradicionalnih verskih prepričanj v krščanski imperij, bolj vidim današnje vzporednice ... in bolj se bojim, da je to, kar se dogaja, neizogiben proces, ki se mora zgoditi v vseh starih, izčrpanih civilizacijah. Železni zakon zmanjševanja donosnosti pomeni, da se bodo vedno pojavljale nove sekte, da bodo lahko srednje privilegirani poskusili izpodriniti elito. To je pravilo, staro toliko kot čas sam. Razlika pa je v tem, da je naslednica krščanstva imela pozitivne civilizacijske elemente, česar pa ne vidim v nadaljevanju ideologije wokeizma (ali kakorkoli že temu novemu univerzalizmu rečemo). Vse, kar vidim, je propad in kaos. Za to ni elementov, ki bi lahko ustvarili boljšo prihodnost - ponuja se le neskončen boj, napetost in dopamin za svoje privržence. Vsak velik človek, ki želi preprečiti spreminjanje sveta, se mora zavedati, da ne more ustaviti te plime zgodovine, kvečjemu lahko poskuša zaustaviti poplavo v drugo smer. Ta vnema se ne bo razblinila. Ali je to mogoče doseči? Nisem povsem optimističen.
Teme
code words code words čustveni sprožilci besede beseda slovensko Fašizem janšizem Hitler nacional socializem komunizem boljševizem Jiri Kočica Kočica psihologija konstrukcija realnosti jezik slovenski jezik

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Prosim, pazite na besede