Prosim, pazite na besede  
Jiri Kočica
AR revija
Kolumne

Sobota, 27. junij 2020 ob 09:46

Odpri galerijo

Jezik je skupna reč določenim skupinam ljudi, ki so si povečini tudi genetsko bolj podobni. Zelo verjetno so hkrati te skupine bolj ali manj različne (genetsko, kulturno, karakterno- seveda govorimo o Gaussovi razporeditvi) ljudem drugih skupin z drugimi jeziki. Slovenci smo si med sabo povečini genetsko bolj podobni kot pa smo podobni npr. Hrvatom, Avstrijcem ali Srbom (tudi tu bi bil vrstni red genetske in kulturne podobnosti tak: Avstrijcem, Hrvatom in Srbom).

In besede, ki nam jih nekdo izreče, na splošno prikličejo zelo kompleksen čustveno-spominsko-razumski odziv v našem celotnem bitju.
Pri tem seveda še zdaleč ne sodeluje samo razum. Niti samo čustva. A kljub temu beseda in stavek lahko človeka tako razburita, da doživi močan psiho-fiziološki odziv. Lahko mu začne razbijati srce, naraste mu pritisk (čisto fiziološko, ne samo metaforično) in sprožijo se lahko tako hude reakcije, da se začne človek vesti čisto neracionalno, začne lahko razbijati okrog sebe, se histerično dreti, smejati, jokati... skratka, "zmeša se mu" lahko od ene same besede! Celo uboji se lahko zgodijo kot posledica nekaj besed, če lahko dam skrajni primer.

In tak skrajni primer se lahko zgodi, če človek ne vidi besede kot nekega približnega prenosa določene informacije, temveč jo vidi kot nek DEJANSKI, ŽE UDEJANJEN del stvarnosti, ki ga čutimo kot nekaj zavezujočega in bistvenega za naše življenje. Ki resno načne naše identitetno jedro.

Namreč še tako »nedolžna« beseda, ki ima namen le opisati neko stvar (npr. kamen, drevo…), s sabo nosi kup naših spominskih čustvenih odzivov, s sabo nosi celo vrsto naših osebnih spominov, prikliče s sabo celo vrsto bolj ali manj močnih osebnih identitetnih vezi tega, čemur lahko rečemo transcendentalni okvir našega bitja in v vsem tem tudi simbolne povezave, ki jih sproža v druge jezikovno-slikovne gradnike našega miselnega, psihološkega sveta, v katerem bivamo skozi lastna telesa, čute, čustva, razumevanje in preverjanje sveta okrog sebe…

Če torej ne vidimo besede kot približen prevod neke slike, oblike, lika, ideje, čustvenega stanja, dogajanja ali minulega spomina ipd, pri katerem se nikoli ne zgodi dejansko pokritje realnega z besedo, imamo lahko velik problem. Kajti beseda je vedno bistveno različna od vsega realnega: beseda zgolj opisuje in priklicuje mrežo spominov pri komunikaciji. Beseda ni konj so rekli stari...

Naj skušam na hitro razložiti: ko skušamo nekaj opisati, vedno računamo na to, da ima poslušalec neko izkušnjo s tem, kar mu opisujemo. Z znaki mu priklicujemo v spomin nekaj, kar je izkusil ali pa, kar lahko vsaj skonstruira v spominu kot neko izkušnjo na podlagi svoji delnih izkušenj. Če nekomu opišemo drevo, računamo na to, da ima ta človek neko izkušnjo, da je že videl kakšno drevo v življenju, se ga dotaknil, povonjal, ležal v njegovi senci... Ali vsaj, da je lahko videl neko sliko nekega drevesa, nek posnetek, risbo in si torej preko svoje zmožnosti vživetja lahko predstavlja to, kar mu želimo priklicati (povedati).

Problem, ki ga želim izpostaviti pa je, da so za vsakim malo bolj kompleksnim pojmom vedno tudi določene izkušnje, ki jih imamo pripadniki določene skupine ljudi (narod, družina, generacija, pleme..) Te izkušnje so osebne, temelječe na lastnih doživetjih, a hkrati so lahko delno povezane z »epigenetskim« spominom in nazadnje tudi s samo genetiko in genetskim spominom..

Kako je, če se izražamo skozi napačen okvir?

Bom dal en primer, ki se mi zdi v političnem življenju velik problem. Namreč, obstaja nabor politično-filozofskih pojmov, ki jih uporabljamo na način, ki nam je bil predstavljen skozi točno določen proces, skozi katerega so šle generacije in generacije ljudi- ne samo v Sloveniji, temveč tudi po celotnem zahodnem svetu. Ta način je odvisen od tega, kako se je ustvaril interpretativni okvir teh besed in kdo ga je ustvaril ter z njim zasedel prostor interpretacije teh pojmov. Namreč ne gre samo za to, da »kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost« (Orwell), temveč tudi za nadzor nad interpretacijo besed, besednih zvez, pomenskosti in predvsem: čustvene nabitosti določenih besed.

S tem nadzorom nad čustveno izraznostjo določenih pojmov preteklosti se nadzira psihološko-čustveno doživljanje večinskega deleža ljudi. Tistemu, ki to nadzira, to omogoča udobno obvladovanje množic in s tem vladanje. Precej natančno o tem piše en najbolj vplivnih prikrojevalcev resničnosti na svetu, Edward Bernays, ki je bil nečak slavnega Freuda. 
Naj tukaj izpostavim en primer:
Ko npr. rečemo besedo »fašizem« (ta se meni osebno zdi med najbolj zlorabljenimi pojmi v tem trenutku na zahodu- in poleg besed »rasizem«, »antisemitizem«, »nacizem«, »sovraštvo«, »korektnost«, »medetičnost«, »podnebne spremembe« ipd tudi najbolj delujoč pojem v smislu mobilizacije čustvenih reakcij), sprožimo pri večini ljudeh zelo podobno psiho-fiziološko reakcijo. Ta je odvisna od serije medsebojno povezanih izkušenj:

1.    V kakšnem kontekstu ste besedo spoznali in jo vgradili v svoj spomin.

2.    Kolikokrat ste to besedo slišali v podobnih kontekstih in s podobnimi čustvenimi naboji in v podobnih korelacijah (kako so vam jo zasidrali z vedno podobnim čustvenim odzivom).

3.    Kako ste povezani z osebami (od družinskih preko prijateljskih do drugih družbenih vezi, ki vam odrejajo vašo pozicijo v družbi na neki sorodnostni, prijateljski, pol-javni ali javni ravni, v kateri se pojavljate v družbi), ob katerih ste slišali, razpravljali in utrjevali čustveno vez ob besedi »fašizem«, o kateri govorimo.

Ad. 1: večina ljudi na zahodu je slišala za »fašizem« na zelo podoben način, saj je interpretacijski okvir bil po 2. svetovni vojni korenito enosmeren. Namreč, če sta po prvi svetovni vojni nekaj časa bili enakovredno zastopani dve enačici interpretativne naravnanosti »fašizma« (prva skozi italijansko reakcijo na internacionalne komunistične skupine, ki so želele zrušiti oblast in vzpostaviti sovjetski model oblasti po 1. sv. vojni in druga skozi širok, mednarodno dogovorjen nabor avtorjev, ki so sicer opevali komunistične in socialistične vrednote in so zato »fašizem« vedno in zelo dosledno interpretirali kot nekaj povsem grozljivega). Ta pojem so potem koristili tudi po drugi svetovni vojni in ga lepili v podobnem smislu kot prej opisano »absolutno zlo« na vse, kar ni izviralo iz socialistične internacionalne vizije sveta, ampak izhajalo iz kakršnega koli nacionalnega okvira ali iz krščanstva in torej ni imelo svojih korenin v marksizmu… (Pojem klerofašizem se nanaša na skoraj vse, kar je bilo vsaj malo zakoreninjeno v evropski tradiciji).

Ad. 2: današnje živeče generacije, rojene bodisi pred 2. sv. vojno ali po njej- do najmlajših danes, so ta pojem večinoma slišale v takem kontekstu, ki ga je določila serija komunističnih intelektualcev marksisičnih krogov (npr. Frankfurtske šole, sovjetskih propagandistov po vsem svetu, koristnih idiotov, kakor je imenoval Lenin in kasneje Stalin promotorje komunizma po zahodu, ki niso prejemali denarja od Sovjetske zveze- npr. Bertolt Brecht, Pablo Picasso, André Gide, Jean-Paul Sartre, Ernest Hemingway, John Steinbeck, Bertrand Russell itd…) In ta pojem so ponavljali nešteto krat po vseh možnih medijih in v vseh učbenikih po zahodu- vedno v podobnem kontekstu, vedno s podobnim čustvenim nabojem in vedno kot izvor zla. In kar je najbolj problematično- vedno v odsotnosti racionalne razlage o tem, od kod italijanska reakcija na komunistične pučistične akcije v času "biennio rosso" in hkrati v odsotnosti od tega, da bi interpretacije govorile o tem, da je šlo za specifično italijanski fenomen. Ne pa za nekaj, kar bi lahko srečal npr. v Albaniji, Nemčiji, Sloveniji ipd... 

Tak kontekst tega pojma je seveda predvidel točno določen način gradnje razlage. Nikoli se ni omenjal vzrok za nastanek fašizma (ki je seveda komunizem in njegove oblike nasilnih demonstracij, poskusov državnih prevratov po Evropi, sindikalni upori takoj po 1. sv. vojni, ko so bile evropske države povsem izčrpane in je bilo veliko revščine), hkrati je bil omenjen samo določen del te politične doktrine in sicer ustrezno oster odziv na nasilne poskuse anarhistov pri rušenju legalnih oblasti, predvsem pa poskuse komunistov pri državnih prevratih in raznarodovalni politiki v Italiji med 1. sv. vojno in takoj po njej, vse skupaj pa usklajeno s Sovjetsko zvezo in njenimi agenti po svetu.

Vse generacije povojne Evrope in ZDA so bile v šolah poučene o fašizmu na način, ki ga je intelektualno opredelila zgoraj opisana množica intelektualcev, pri čemer je večina učiteljev dosledno zamolčala vzroke in iskala v fašizmu zgolj njegove nasilne elemente (ki so bili večinsko nasilni zaradi obrambe domovine Italije za Italijane, a se ta obrambni karakter vedno interpretira kot napad, čeprav je bil odziv praktično vedno sprovociran s strani komunističnih gibanj). Prav tako so celo raje izbirali pojem »fašizem« od »nacionalnega socializma«, da jim ne bi bilo treba kompromitirati pojma socializem, ki so ga komunisti radi uporabljali za rahljanje svoje boljševistične totalitarne logike in s tem dajali ljudem lažne signale, da gre za neko obliko »social-demokracije«… (Mnogo totalitarnih držav je imelo celo v imenu »Demokratična republika…«)
Prav tako je tudi pojem »nacizem« nastal iz podobnega vzroka, da se prikrije ta ista veza s socializmom.
V komunističnih, a tudi v demokratičnih državah Evrope je pojem fašizem vedno bil pospremljen tudi z izrazito jasno čustveno obarvanostjo. Učiteljice, ki so mene učile zgodovino (zanimivo, prav vse enako!), so vedno ob omembi besede »fašizem« bodisi dobile izraz gnusa, jeze ali vsaj zavračanja, mnoge so vse okrog tega pospremile z izrazi, ki so bili vsi čustveno skrajno negativno nabiti… Samo enega učitelja se spomnim iz srednje šole, ki je besedo fašizem izrekal za odtenek bolj ravnodušno. A tudi on je (seveda, saj je moral), zamolčal vzroke zanj.

Ad. 3. Fašizem kot oznaka, ki več ne označuje političnega gibanja v Italiji v času po »rdečem dvoletju« ("biennio rosso"- kakor Italijani označujejo dvoletno obdobje nenehnih nasilnih protestov združenih komunističnih skupin in frakcij), je skozi leta take uporabe pridobil nov pomen. Fašizem se je z leti nenehne napačne rabe pojma opisovanja vsega, kar ima kakršen koli element uporabe sile, spremenil v pojem, ki se pojavlja kot zamenjava za »zlo« in za »sovražno dejavnost« ali za "napadanje brez vzroka" na podlagi nacionalističnih teženj.
Podobno se je zgodilo s pojmom Hitler. Tudi o njem ne boste mogli govoriti s sogovorniki na racionalni ravni. Vsak drug stavek bo obarvan skrajno iracionalno. Ljudje skozi tak pogovor ihtijo od jeze in besa, ne zmorejo praktično nobene racionalne debate, saj so skozi otroška leta pridobili vsa možna nevrolingvistična sidrišča, preko katerih se odzivajo na take sprožilce čustvenih reakcij zgolj še čustveno.

V Sloveniji večinski mediji, ki jih očitno vodi globoka država s svojimi pomagači (in jih izdatno plačujemo preko RTV prispevka ter preko davkov), gradijo podobno medsebojno vez s fašizmom kot zlôm tako, da se uporablja pojem fašizem na zgoraj opisane načine, a se jih dodatno poskuša podtakniti trenutno najmočnejši stranki v Sloveniji- to je SDS (sam nisem član, da ne bo pomotoma razumljeno).

Pri tem se kup frakcij globoko-državnega aparata različnih »liberal-komunističnih« skupin poslužuje pojma »janšizem«. Ta pojem namreč idealno zasidra že skoraj stoletje gojeno pojmovanje fašizma kot zla v novo, čisto podobno besedo, s katero skušajo na vsak način diskreditirat voditelja te opozicijske stranke, Janeza Janšo in vse tiste, ki mu (kakor se to pač dogaja v politični kulturi povsod po svetu), verjamejo in mu sledijo z manj rezerve... Kar se prav tako dogaja tudi v drugih strankah- spomnimo se le slavospevov Miru Cerarju ali npr. Marjanu Šarcu...

Sprožilci čustvenih reakcij- »code words« ali »memes«

V pogovorih z ljudmi, ki so nam blizu in sprejemajo te oblike besednih sprožilcev čustvenih reakcij, težko izrekamo besede na način, da bi jih jemali kot nevtralne opise določene (meta) politične smeri. Namreč takoj, ko izrečemo tako besedo, smo že v polju čustvene reakcije, ki zamegli ali celo čisto onemogoči možnost pogovora na neki racionalni ravni.

Ko nekdo izgovori v družbi »nacizem«, "Hitler", »fašizem«, »Janša«, »kler« ali karkoli podobnega, se lahko debata, ki je morda do takrat bila v polju racionalnega, prevesi v polje čustvenih reakcij. Pri tem se v obliki iracionalnega strahu pred »fašistoidno politiko« takoj dvignejo vse rdeče zastavice in pogovor je skoraj nemogoč. Pri taki uporabi besed in besednih zvez se lahko o fašizmu, nacizmu… ali pa o Janši govori le v pomenskem okviru, v katerem je fašizem= zlo. Če govorec tega ne signalizira svojim sogovorcem takoj in brezpogojno, ga takoj izločijo kot »fašista«, »nacista« ali »janšista«

Zakaj sploh pišem to?

Mnogo politikov in tudi ljudi, ki se le občasno pogovarja o politiki, preprosto sprejema vzorce zgoraj opisanih »code words« (čustvenih sprožilcev reakcij, ki sprožijo navale nestrpnosti, zavračanja, sovraštva, nezmožnost prehajanja v polje racionalne debate in preverjanja realnosti skozi pojme, besede ipd).
S tem ostajajo vedno znotraj komunističnih zavajajočih pomenskih zvez, s katerimi so t.i. »koristni idioti« in aktivni promotorji komunističnih in marksističnih idej zgradili cel kup besednih povezav in parol, v katerih so uspeli spremeniti določene pomene besed in jim dodati močne čustvene naboje, hkrati pa jih vpeti v zmagovalne mitologije po 2. svetovni vojni, o čemer zanimivo piše npr. Diana West v knjigi "American Betrayal". 

Kar je pri tem najbolj moteče in praktično tudi skoraj neverjetno: vsakič znova konzervativci zaplavajo v ta tok posebnega jezika, s čimer zapadejo v sistematično pripravljeno past mnogih sprožilcev čustvenih reakcij, v kateri se izgublja energija in v kateri so vsi ti politiki dejansko popolnoma nemočni. Kajti s pristajanjem na jezik, ki jim ga pripravijo komunistični aktivisti, vedno znova potrjujejo okolici prav ta pomen besed, ki so jim ga podtaknili njihovi nasprotniki.
Če lahko dam primer. Anarhisti tolčejo z velikimi kladivi po zunanjih zidovih njihove hiše in jo skušajo razsut. Konzervativci pa se obnašajo tako, da vzamejo v roke ta enaka kladiva in skušajo svojo stavbo branit tako, da tolčejo po istem zidu z notranje strani in pri tem računajo, da se bosta zunanja in notranja sila izenačili.
Ne, dragi moji konzervativci, zid se bo podrl še veliko hitreje in vse bo uničeno še veliko bolj temeljito…

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 21. Jul 2021 at 08:51

708 ogledov

Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Pred kratkim je na Twitterju nekdo pod imenom @LicenMitja napisal »kratek slovar leve terminologije« kot nekaj, kar bi vsekakor morali premisliti. Kajti gre za memetske besede, s katerimi operira množica pristašev revolucije, Jugoslavije, komunizma, novih oblik marksizma. In njihovo dojemanje teh delno prikritih, pervertiranih pomenov besed, se v tem »slovarčku« na preprost način razkrinka. Slovarček zelo ilustrativno pokaže, na kak način se dogaja v nekem okolju memetska kulturna hegemonija in kako se v takem okolju vzpostavlja specifična hierarhija dojemanja sveta. Tukaj je ta čivk: Kratek slovar leve terminologije: Fašist = antikomunist Neonacist = Slovenec Vladavina prava = vladavina LGBT Avtonomija univerz = Frankfurtska šola Človekove pravice = judeoglobalizem Multikulturna družba = etnocid avtohtonih narodov Svoboda medijev = »New world order« agitrop (NWO pomeni nov svetovni red, opomba avtorja kolumne) EU = SZ Ne bom se ustavljal pri vsakem pojmu, kajti gre za premislek o celotnem območju pomenskih sklopov teh besed, ki so hkrati tudi na desni strani enačajev podobno memetski kot na levi. Tisto, kar odlikuje ta »slovarček«, je predvsem to, kako z lahkoto lahko sopostavitev inverznih pomenskih dvojic razkrinka tak memetski okvir, v katerem živimo Evropejci in morda še posebej Slovenci. Izrazi skozi določen čas in določeno uporabo, če je ta vedno znova usmerjena in namenoma nevro-lingvistično kodirana, pridobijo izredno čustveno nabit pomen. Živimo v času memetske kulture, v kateri zaradi strahotne preobilice informacije prihaja do neznosnega poenostavljanja čisto vsega. In ne gre samo za to, da bi to poenostavljanje bilo le posledica te preobilice informacij, ne, gre za načrtno spodbujanje takega načina razmišljanja. Dvodimenzionalnega… Ko človek gre prebrat časopis, preleti spletne strani informativnih portalov, ko pogleda televizijske oddaje ipd, mu je jasno, da mediji sami spodbujajo hitro tlačenje vseh informacij v preproste modele, obsodbe, moraliziranja med skrajnostmi, včasih tudi sarkazem, cinizem. Taki modeli, memetske poenostavljene opredelitve, omogočajo nekemu mediju, da lahkotno sprevrača obilico pomislekov, pričevanj, vpogledov in drugih možnih interpretacij v zelo enostavno odločitev, ki naj bo čimbolj črno- bela, hkrati pa dovolj čustveno nabita, da pritegne bralca, gledalca, potrošnika. »To je super« proti »to je grozno«. »Ta dejavnost je obsojanja vredna« proti »ta dejavnost je odlična«… Črno-belo dojemanje razmerij ni le stvar poenostavitev, temveč tudi tega, da se besedam daje nek določen pomen, ki nima več tiste običajne, večplastne, čustveno pomenske širine, temveč preprosto skuša pridobiti ozko usmerjenost v eno samo ost, eno samo, zelo površno in zelo čustveno zgoščeno smer dojemanja. Podobno kot bi primerjali zgodbo, polno različnih nivojev, različnih čustvenih stanj nekih junakov z enim samim znakom. Na eni strani torej na primer drama Beneški trgovec Williama Shakespearja, polna globinske simbolike, tragičnih in zmagovalnih trenutkov, vzvišenih občutkov in močnih čustev, na drugi strani pa oznaka »ta drama je antisemitizem«… Meme, kakor ga je opredelil Richard Dawkins, tvorec izraza »meme« in avtor znane knjige »Sebični gen«, je po definiciji »kulturni gen«, to pomeni, da je v svojem tekstu Dawkins meme-om namenil veliko globino, veliko pomensko vrednost. Toda današnji meme, ali kodiran izraz, s katerimi operira današnja medijska mašinerija, je daleč od tiste globinske pomenskosti, kakršno je verjetno imel v mislih Dawkins. Seveda, še vedno nosi s sabo pomensko jedro, ki tvori tudi možne pomenske konotacije in celo humorne obrate, toda v svojem bistvu je sodobni medijski meme enoplasten. Pravzaprav je res podoben šali- namreč šali se ne smejimo drugič, tretjič ali petič, saj smo se prvič smejali ravno zaradi tega, ker smo to enoplastno povezavo s svetom že našli. Tako bi dejansko namesto pojma »meme« bil bolj natančen pojem »sprožilec čustvenih reakcij«, ali v angleški kulturi večkrat uporabljena sintagma »code word«, kajti s tem sprožilcem, s to »kodo«, ki je nabita s čustvenim nabojem, dejansko operira vsa mašinerija nekega utečenega medijskega/šolskega (u)stroja. Da bi stvar bila še malo bolj bizarna, se memetske zamenjave za pomene dogajajo še na nivoju metaforičnih skrivalnic, s katerimi se npr. v politični kulturi Slovenije (in Evrope) dogaja velika shizma med tako imenovanimi »levimi« in »desnimi«. Celo samo poimenovanje »levi« in »desni« je memetska zanka, skrivalnica, neke vrste »partizansko ime« za veliko bolj problematično metapolitično podstat, ki bistveno zaznamuje naš čas. (O tem sem sicer že pisal, vendar naj na hitro obnovim, da gre za dva rezila istega meča, s katerim globalisti režejo korenine avtohtonim narodom in jih spreminjajo v priložnostne predstavniške kolonije ali hlapčevske državne strukture, v katerih se internacionalna, neavtohtona elita nenehno obnavlja in raste na račun avtohtone populacije. Hkrati pa se avtohtone evropske narode poriva v izumrtje. Pri tem smo Slovenci med najbolj ranljivimi, saj nas je že v izhodišču malo in nas velike finančne korporacije pokrijejo veliko bolj hitro kot druge, večje avtohtone narode)… Zanimiv je sam postopek ustvarjanja memetske vseprisotnosti in čustvene nabitosti določenih pojmov. Namreč ta postopek nikakor ni preprost, še manj pa ga je možno zelo hitro vzpostaviti. Gramscijevi zapisi, ki sem jih že v tekstu "Vklenjeni v svobodo" (LINK) povezal z Bernaysovim in Lippmannovim mojstrskim obvladovanjem propagande, kažejo na strukturo delovanja takega »pranja možgan« oziroma na načine vzpostavljanja take kulturne hegemonije, v kateri se določeni vidiki privzamejo za same po sebi umevne. Seveda, če neki skupini ljudi uspe povsem prevzeti največje inštitucije države ali naddržavnih tvorb, je tako delo lažje, kajti bistven del tega vzpostavljanja kulturne hegemonije je implantacija ene okvirne zgodbe, mita, s katerim se vzpostavi razmerje med tistimi, ki so nadrejeni in torej upravičeni do vsega in tistimi, ki so zaradi različnih razlogov podrejeni in se jih lahko na različne načine diskreditira, zapira, včasih celo muči ali pobija, če je to nujno za vzdrževanje tega najbolj temeljnega mita, zgodbe, ali kakor pravita Gramsci in tudi Bernays, ene »podobe« sveta, kakršno dobimo večinoma skozi šolski sistem, kombiniran z najbolj široko prisotnimi mediji. O podobnih rečeh govori na nivoju izvedbenih, praktičnih izkušenj tudi Juri Bezmenov, nekdanji član KGB, ki je prebegnil v ZDA in imel o tem zelo zanimiva predavanja ter mnoge youtube posnetke (https://www.youtube.com/watch?v=GwDdJsdYM3g). Torej v tej memetski kulturi »sprožilcev čustvenih reakcij« skozi šolski sistem in skozi medijsko mašinerijo vzpostavimo osnovne slike. Nekaj, kar je skupno vsem, ki so bili deležni enakega šolskega sistema, enake medijske krajine. Vsi približno vemo, kaj pomeni beseda »revolucija«, toda dejansko ima v Sloveniji večina ljudi to besedo »vkodirano« na način, ki tej besedi daje pozitiven pomen. Prav tako po večini zahodnega sveta »revolucionarnost« enačijo z nečim pozitivnim, novim, nečim, kar spreminja svet na bolje. Zelo redki lahko vsakič, ko slišijo besedo »revolucija«, dejansko premislijo njen pomen v kontekstu največjih pobojev v zgodovini človeštva, zelo redki lahko ob omembi »revolucije« pomislijo na neskončno sivo krajino vzhodnega bloka, Kitajske, norenje revolucionarjev po drugi svetovni vojni pri nas, polja smrti rdečih Kmerov ipd… Skratka, memetska kultura s svojo dvodimenzionalno kulturno pomenskostjo prehiteva možgane in razmislek. In v njej je dejansko edini način, kako se prebijemo mimo teh mrež površnega obsojanja, moraliziranja, vreščanja, globinsko premišljevanje situacije in samih pojmov.          

Sun, 18. Jul 2021 at 23:42

390 ogledov

Delni prevod teksta »Smrt interneta«
  Vsakemu, ki je želel pred leti priti do določenih informacij po internetu, in ki želi danes priti do podobnih informacij, zelo hitro postane jasno, da danes mnogih stvari, ki so pred nekaj leti še bile na voljo, preprosto ni več. Podobno temu, kar se je zgodilo s Trumpovimi računi na Twitterju, Facebooku… Ali podobno temu, kar se je zgodilo knjigam, ki so jih vrgli ven iz prodaje na Amazonu. Ali podobno neštetim posnetkom, v katerih se je pojavljala kakšna alternativna razlaga glede prve ali druge svetovne vojne in glede mitologij, povezanih s tem. Spodaj je delni prevod teksta »Smrt interneta«, v katerem se mlad uporabnik in hkrati tudi ponudnik internetnih storitev Joshua ozira na razpad nekdanje svobode internetnega prostora in pokaže nekaj osnovnih korakov, potrebnih za gradnjo vsaj delno neodvisne mreže.   "Internet postaja vse manjši, drobi se po državnih mejah in podlega predpisom, ki jih nalagajo vlade, podjetja in sami stroji (z umetno inteligenco, ki zna prepoznavati ogorčenost ob sovražnem govoru). Internet je omrežje, sestavljeno iz manjših omrežij. Internet je edino mednarodno omrežje, ki ga trenutno uporabljate. Internet je ogromen, se razteza preko sveta in sega v vesolje, internet je tudi to, kar pišem zdajle v Evropi za spletno mesto v ZDA, ki pa je dostopno v skoraj vseh državah sveta brez vsakega vpletanja njihovih vlad v moje sporočilo. Toda internet je hkrati zelo krhek. Ima veliko gibljivih delov in vodi politiko današnjega sveta. Iz tega razloga bo umrl in umrl bo kmalu. Naš »big-I« internet se lomi in kmalu bo postal kupček razdrobljenih malih i internetov. Vsaka država ali sindikat bo imel svoj lokalni in strogo urejeni internet. Povezave med internetnimi mrežami se bodo pojavile na ostankih velikega velikega Interneta, za dostop do tega pa bodo potrebna posebna poslovna dovoljenja. Kitajska to že izvaja. Severna Koreja prav tako. Rusija se je pred kratkim že preizkusila izolirati od interneta (https://www.themoscowtimes.com/2019/12/24/russias-interent-ready-isolation-officials-say-after-partial-shutdown-a68728). Evropska unija še naprej izvaja agresivne cenzurne ukrepe, kot je TERREG (https://edri.org/our-work/european-parliament-confirms-new-online-censorship-powers/), ki kateri koli državi članici EU omogoča, da gostitelj v kateri koli drugi državi članici EU v eni uri odstrani vsebino ali pa se kaznuje z globo do 4% njihovega bruto prometa v tekočem poslovnem letu. Internet bo težko dolgoročno preživel tovrstno vmešavanje. Medtem ko so si bolj centralizirane vlade vzele pristojnosti oblikovati internet, kakor se jim zdi primerno, so naši zahodni politiki postavili ovire kot je npr. ustavna zaščita in sodni postopek, s katerimi internet obtežijo do skrajnosti in ga naredijo za okorno orodje. Dokler teh ni mogoče zavreči, lahko vlada preprosto zaobide sodišča in naloži podjetjem, da to opravijo zanje. Podjetja ustava ne omejuje na enak način kot vlade, tako da se megakorporacije in vladni interesi še naprej prepletajo v eno ogromno nelagodje, v katerem lahko druge drugim pomagajo pri teh omejitvah. "Zgradite svoj internet" Če vam naštejem gibljive dele, ki so potrebni, da lahko pride vsebina na vaš zaslon, boste videli, kako zelo občutljiv je internet. Upoštevajte, da če se kateri od teh delov pokvari ali umanjka, ste brez interneta, dokler tega dela ne dobite ali zamenjate. Spletno mesto lahko deluje samo s privolitvijo in sodelovanjem desetin drugih podjetij. Najprej potrebujete strežnik. Večina ljudi, ki poskušajo postaviti spletno mesto, si ne more privoščiti strežnika ali pa najti mesta, kjer bi ga postavila, zato najamejo virtualni strežnik (VPS) pri podjetju, kot sta DigitalOcean ali Linode. Ta bodo verjetno cenzurirala žaljivo vsebino in vas prisilila, da zamenjate podjetje, če želite objavljati necenzurirano vsebino. Seveda, če imate srečo, da ne bodo samo izbrisali vašega VPS brez opozorila. Drugič, potrebujete IP naslov in ASN (številka avtonomnega sistema). Te dodeljujejo RIR-ji (regionalni spletni registri). ARIN je RIR za ZDA. Če ARIN reče, da ne dobite podomrežja (skupine IP-jev), ga ne dobite. A nujno ga potrebujete za delovanje. Ko kupite VPS, je IP in omrežje urejeno in lahko ga začnete uporabljati. Če vam ne pustijo uporabljati VPS, morate to storiti sami in to je precej drago. Tretjič, potrebujete ponudnika internetnih storitev. To je podjetje, ki se neposredno priključi na vaše omrežje in vas poveže z internetom. Ta del je zelo pomemben, saj morate fizične naprave priključiti tja. A tudi to ni nujno brez težav: ColoCrossing v Buffalu je moje strežnike dobesedno odklopil in jih leta 2019 dal čez noč za gostovanje drugim. Četrtič, potrebujete »vrstnike« (to so računalniki kot vaš, ki delujejo kot vozlišča za sprejemanje in oddajanje podatkov). Ko podatki prečkajo internet, se večina njegove poti opravi prek omrežij tretjih oseb, ne neposredno prek vašega omrežja. Če je vaša vsebina žaljiva, »vrstniki« zavračajo dostavo vsebine na vaše IP-je ali iz njih, s čimer ste v bistvu lahko izločeni iz svetovnega spleta. NTT noče sodelovati z nobenim podjetjem, ki na primer sodeluje z mojim podomrežjem. Petič, potrebovali boste ime domene. Vse zgoraj zgolj usmerja promet na IP. Čeprav lahko spletno mesto zaženete samo z IP-jem (glejte 1.1.1.1), večina ljudi raje vpiše »zerohedge.com«. To zahteva blagoslov še dveh podjetij: registrarja, ki domeno odda v najem stranki, in omrežnega informacijskega centra (NIC), ki je lastnik najvišje domene. Kot primer: ZeroHedge za registracijo uporablja EasyDNS, vse domene .COM pa nadzoruje Verisign. Da pridobiš od Verisigna dovoljenje za prodajo naslovov .COM, je treba plačati 3500 USD in dodatnih 4000 USD letno. Brez tega dovoljenja se morate zanašati na neodvisnega registrarja za svojo domeno. Ko DreamHost (podjetje, od katerega sem aprila 2009 kupil prvo domeno, ko mi je bilo 16. let), reče: »kiwifarms.net pri nas ne morete več gostiti in vaš račun pri nas zapiramo v 14 dneh«. To me je postavilo v težko situacijo. Če bi samo prestavil domeno Kiwi Farms na drugo podjetje, bi bili morda manj prijazni in bi jo preprosto zasegli! Pri tem jih nič ne ustavi. Domeno Kiwi Farms sem preselil v registrar domen Cloudflare. To je zelo tvegana odločitev. Namreč v preteklosti bi »haterje« usmerjala tako na Dreamhost kot na Cloudflare. Zdaj obstaja bolj centralizirana točka. Zato se zdaj bojim celo izgovoriti ime Cloudflare, ker bi jih s samim izgovarjanjem imena lahko opomnil, da obstajam, in jih pritegnil k temu, da bi me pohodili. Zakaj je Cloudflare poseben? Če povzamem: imam lastne strežnike (približno 20.000 USD opreme). V lasti imam tudi lastne IP-je in ASN (2.000 USD letno). Imam svoj »upstream« (500 USD na mesec). Lahko bi postal lastni registrator domen .NET (3.500 USD + 4.000 USD na leto). Po svojih močeh sem v okviru proračuna 28-letnika "zgradil svoj internet". Kljub vsemu ima internet še eno šibko točko: zavrnitve pri napadih na storitve. Taki napadi uporabljajo kompromitirane računalnike za pošiljanje ogromnih količin neželenih podatkov na eno samo točko, s čimer izbrišejo zakonit promet. Napadi DoS so poceni. Preprodajalce botnetov je enostavno najti. So enostavni za uporabo. Vendar jih ni poceni ustaviti. Napad 10 Gbps stane manj kot 100 USD na mesec, linija 10 Gbps pa stane 750 USD na mesec. Usmerjevalniki z zmogljivostjo 10 Gbps stanejo na tisoče. Napadi so pogosto nad 100 Gbps ali celo 1000 Gbps. Le malo podjetij se lahko spoprime s tem. Ta podjetja so pod močnim političnim nadzorom. Cloudflare je največji in ga uporabljam. Nadaljnji obstoj številnih spletnih mest, ki bi jih ljudje raje ustavili, je odvisen od muhavosti enega človeka. Nikoli ga nisem srečal in nisem nikoli govoril z njim. Prepričan sem pa, da ve, da obstajam samo zaradi velike količine sovražne pošte, ki jo prejemam. Matthew Prince, izvršni direktor Cloudflareja, je nekdo, ki izstopa iz elite Silicijeve doline. On je tista oseba, ki pri cenzuri na internetu po defaultu reče "ne". Cloudflare je odstranil le dve spletni strani, ki sta bili odprto neonacistični. Hkrati pa se navadno nočejo lotiti podobnih tviterašev. Zakaj? Nevem. Mogoče je Matthew samo libertarec. Mogoče si želi, da bi bil internet tak, kot je bil nekoč. Mogoče pa je vladni informator; obstaja priljubljena teorija zarote, ki špekulira, da je Cloudflare en velikanski spyware aparat v sredini. Tudi če je, mi je vseeno. Moja spletna stran je zakonita in na njej ni ničesar, kar ni javno. Prince pa je le en človek in ne dvomim, da ga bo ob upokojitvi zamenjal nekdo, ki bo slabši. Nekateri politični aktivisti, ki si prizadevajo cenzurirati internet, preprosto čakajo dan, ko ga ne bo več. Obstajajo tudi druge storitve za ublažitev DDoS, vendar so veliko manjše, pogosto ne tako sposobne in niso v tako močnem položaju reči "ne". Ko bo brez moči, bo povzročil vakuum, ki bo negativno vplival na zdravje interneta in ga ne bo takoj nadomestilo prav nič. Nekaj ​​alternativ Cloudflareju je politično dejavnih. Voxility, Path, X4B in drugi so konkurenti. Voxility je ena najslabših v smislu politične aktivnosti. X4B je v Avstraliji in spoštuje nenavadne tuje zakone o svobodi govora, ki so nezdružljivi z ZDA. Path je enaka z NTT in mi ni na voljo zaradi embarga NTT na moje podomrežje.   "Zgraditi svoj internet nekje drugje?" Zaradi vse bolj politizirane vloge peeringa (ponudniki internetnih storitev se dogovarjajo o medsebojnih povezavah) internet razvija lastno čredno imuniteto do vsakršne polemike. Ko določeno število ponudnikov internetnih storitev reče, da vas ne bodo spremljali, ste nasrkali. Ta podjetja se ves čas konsolidirajo in možnosti so vsako leto manjše. Nobeno podjetje nima upravljanja s hrbtenico. Ljudje želijo samo zaslužiti čim več denarja s čim manj hrupa. Le malo podjetij bo načeloma finančno uspešnih. Mafija to izkoristi za cenzuro interneta z velikim učinkom. To je napoved tega, kar prihaja. Kaj če bi vse preselil iz ZDA v "svobodno" državo, kot je Rusija? Zdaj imam rusko strojno opremo, ruske IP-je, ruski upstream, ruske vrstnike, rusko ublažitev DDoS-a in lepo domeno .RU za zaokrožitev. Kaj se zgodi potem?   Ob predpostavki, da ni nobenih težav z lokalnimi zakoni in vlado, in da bi bila Putinu osebno všeč spletna stran, bi to dejstvo le preložilo  reševanje problema t.i. peeringa (vozlišč internetne dejavnosti). Tako kot bi selitev podjetij VPS preložilo reševanje problemov glede VPS. In tako naprej po vsej prej opisani piramidi vseh stvari, ki so potrebne za vzpostavljanje lastnega interneta. Vse do prihajajočega internetnega razkola, kjer bo moje spletno mesto nenadoma na ruski strani dveh novih internetnih mrež. Po posvetovanju z odvetniki, odvetniki in zagovorniki po vsem svetu sem porabil na tisoče dolarjev glede pravne zaščite internetnih storitev v njihovih državah. Karkoli je tam zunaj, ni boljše od tistega, kar je doma. Moramo se odločiti odpraviti težave tu, v ZDA, namesto da poskušamo odgovornosti za internet in naše svoboščine preložiti na naključno državo. "Karkoli Amerika upa, da bo uresničila na svetu, se mora najprej uresničiti v središču Amerike." - Dwight D. Eisenhower Širši vpliv Leta 2007 se je na tisoče spletnih mest potegovalo za promet na internetu. Do leta 2014 je bilo to število 35 (https://www.ncta.com/whats-new/the-expanding-consolidation-of-the-consumer-internet-2). Leta 2021 Google in YouTube (hčerinska podjetja Alphabet LLC) sama ustvarita dovolj prometa, da premagata naslednjih 30 najboljših spletnih mest skupaj. Tudi ponudniki internetnih storitev se konsolidirajo in v telekomunikacije kot panogo je težje prodreti. Za poslovanje boste morali položiti kable, večina področij pa ima za te kable vladna dovoljenja enega podjetja. Medtem sta Google in Amazon vzpostavila lastno infrastrukturo in dobila tisto, kar potrebujeta. Googlov oblak in Amazonov AWS sta sama po sebi internetna omrežja v velikosti države in nadzorujeta ogromno globalnega prometa. Imamo konkurenčno krizo. Pomislite na vse poskuse neodvisne konkurence Googlu, YouTubu in Twitterju, ki so prišli in odšli v zadnjih nekaj letih. Nihče se ne more postaviti proti tej plimi in nekaj redkih, ki so pripravljeni poskusiti, je uničenih zaradi muhavosti teh mega korporacij (obogatenih z vladnimi pogodbami), ki nimajo interesa, da bi navadni ljudje izpodbijali njihov absolutni, totalitarni nadzor nad vsemi spletnimi mediji.   Za vsakim spletnim mestom kot je Kiwi Farms, Gab, 8chan in Bitchute, ki so se poskušali soočiti s temi težavami, je sto drugih, ki so (pametno) že na prvi oviri spoznali, da je to izziv izven možnosti njihovih proračunov in daleč preko zmožnosti navadne osebe. Naš internet bi bil lahko tako živahen in zdrav, če bi odstranili umetne omejitve, ki jih nalagajo različni posredniki in država. Torej, kaj je mogoče storiti?   Zakonodajni popravek Člen 230 ščiti vse te ponudnike storitev pred civilno odgovornostjo za gostovanje mojega spletnega mesta. Le malo jih je pripravljenih ščititi moje spletno mesto, da bi se uprli cenzuri. Kvečjemu obratno, raje delujejo kot meč, ki nekaznovano seka moje vsebine. 230 (c) (1) jim daje imuniteto pred civilnimi tožbami od tistih, ki jih gostijo, medtem ko jim člen 230 (c) (2) daje imuniteto pred civilnimi tožbami ljudi, ki so jih oni cenzurirali. Zakonodajna rešitev (spreminjanje 230. člena zaradi odvračanja od cenzure) zahteva urejanje odstavka (2), ne da bi se odstavek (1) v postopku ukinil. Zaradi natančnosti bi se tudi kirurg znojil. Čeprav je veliko predlogov za spremembo člena 230, so vsi slabi. Zelo oklevam, da bi kdaj predlagal spremembo člena 230. Vendar bi že samo črtanje ali spreminjanje enega samega odstavka - 230 (c) (2) - zadostovalo za tožbo podjetij, ki posegajo v naše poslovanje. Finančni popravek Tudi tukaj je prisotna problematika finančne cenzure, o kateri sem v preteklosti že pisal v članku z naslovom Člen 230 ni problem, plačilne mreže so. Skratka: MasterCard, Visa, Discover in Amex nadzorujejo skoraj vso potrošniško porabo v ZDA in pogosto te plačilne mreže ustavijo poslovanje določenim spletnim mestom, podjetjem in posameznikom, da bi jih finančno uničili iz političnih razlogov (primer v Sloveniji je bil NTA, ki so jim nenadoma odvzeli možnost poslovanja s strani njihove takratne banke). Veliko majhnim podjetjim se ni treba odločiti, da rečejo "ne" tej mafiji, ker bodo plačilna omrežja zanje odgovorila "da". Urejanje teh plačilnih omrežij, vzpostavitev alternative (Federal Reserve poskuša vzpostaviti takojšnjo storitev prenosa med bankami, imenovane FedNow) in vključevanje alternativnih plačil v valuti (kriptovaluta ali celo plemenite kovine) so načini, kako to finančno cenzuro rešiti. Popravek »čebule« Nekateri predlagajo prehod na domeno .ONION v omrežju Tor, ki za dostop potrebuje poseben brskalnik. Menim pa, da bi morala biti vsa ameriška legalna vsebina dostopna običajni osebi z običajnim spletnim brskalnikom. Tor je odličen za zaščito ljudi, ki dostopajo do spletnih mest. S skrivanjem poti, ki jo vodi promet, lahko ljudje v nesvobodnih državah skozi Tor varno najdejo cenzurirano gradivo. Spletna mesta lahko nastavijo tako imenovano "skrito storitev". Skrita storitev obide zahteve za registracijo domenskih imen in skrije izvor prometa, tako da dejansko onemogoča, da bi kdorkoli storil kaj glede vsebine, ki gostuje na Toru. V tem je nekaj modrosti, a skrivanje zmanjšuje dostopnost teh storitev in preprosto daje več prostora mafiji. Pri tej težavi pomagajo običajni brskalniki, kot je Brave, ki izvirno podpira dostop do omrežja Tor. Obstajajo storitve, podobne Toru, ki skušajo s koncepti kriptovalut ustvariti močno zasebno omrežje, ki ima vse prednosti Tora, in ima vgrajena orodja za izogibanje finančni cenzuri. Pravi popravek Najmočnejši in lahko dostopen popravek cenzure je prav tako popolnoma brezplačen in na voljo vsem. Bolj kot karkoli naš brezplačni internet potrebuje svobodne ljudi s pogumom, da se uprejo mafiji in zavzamejo svoj položaj ter se zavzamejo za spremembo, ki jo želijo videti v svetu. Če želimo obdržati svoj »I-big internet«, potrebujemo več kot enega Matthewa Princea. Vse, kar mora vsakdo storiti, je, da tem ljudem reče "ne": Ne, ničesar ne bom spremenil brez sodne odredbe."  

Fri, 9. Jul 2021 at 18:19

941 ogledov

Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
“V lasti ne boš imel ničesar, in srečen boš” “You’ll own nothing, and you’ll be happy”, promocijski posnetek Svetovnega ekonomskega foruma: https://www.facebook.com/worldeconomicforum/videos/10153920524981479/ Ironično sem se ob prevodu najbolj zloglasne fraze zgornjega videa spomnil na ljudsko pravljico o srajci srečnega človeka. Pripovedka govori o bolnem kralju, ki mu je zdravnik naročil, da naj poišče srečnega človeka in obleče njegovo srajco. Ko je kraljev odposlanec po dolgem in napornem iskanju tega srečnega človeka našel, je ugotovil, da je brez srajce in brez lastnine. Toda od pripovedi same je še bolj pomembno, kdo jo pripoveduje. Ni isto, če ti o prednostih življenja brez lastnine govori ljudska pravljica ali pa društvo svetovnih bogatašev, kot tudi ni isto, če o neuspehu multikulturalizma tarna Angela, načelnica povojne upravne enote bivše nemške države, ali pa če o tem razpravljajo ljudje, ki v tem multikulturalizmu živijo. Ni uspel v čem? Česa multikulturalizem po mnenju načelnice Angele ni dosegel? Odgovor na to vprašanje lahko slutimo v njenih dejanjih leta 2015, pet let po tej njeni izjavi. Na isti način se tudi zgornja izjava v slovenščini sliši romantično, v izvirniku, podana v videoposnetku televizijskega nasmeha amerikaniziranega kodrolasca pa ima popolnoma drugačen ton. Nadaljevanje videa razloži podrobnosti: vse kar bomo potrebovali, bomo najeli. Najem ima svoje prednosti: lastnine nam ni potrebno vzdrževati, ni nam je potrebno po uporabi prodajati, ni nam je potrebno podrobno poznati. Kot nalašč za današnjo dobo, kjer imamo malo časa. Lastnina pomeni moč in lastnina produkcijskih sredstev je določala, kdo ima v družbi oblast. Oblast se tako lahko menja na dva načina: ali se nasilno ali kako drugače spremeni lastništvo produkcijskih srednstev ali pa se proizvodnja seli iz enega tipa produkcijskih sredstev na drugega, novejšega, kar najpogosteje povroči sprememba tehnologije. Niso fevdalci izgubili oblasti zaradi naprednih družbenih silnic in avantgarde, temveč so izgubili oblast, ker se je zaradi tehnologije zamenjal tip produkcijskih sredstev, ki ni bila več prvobitno zemlja, ampak stroji, tovarne in tehnologija. Ni se odpravilo sužnjelastnišvo zaradi nenadnega napada moralnosti abolicionistov, temveč ker je tehnologija človeškega suženjstva bila manj učinkovita od novejše tehnologije strojev in izrabe energije premoga in nafte. Tako sedaj vidimo, da se nova revolucija, ki se izvaja pod pretvezo svetovne epidemije različic, testov in dnevnih novih primerov spet vrti okrog lastnine. Prepakirana v liberalno-oglaševalsko leporečje, ko se oblast prodaja kot upor proti oblasti oziroma vzemanje lastnine prodaja kot odvzemanje bremena posamezniku in skrb za njegovo srečo tako odkrito promovira t. I. ekonomijo najema (subscription economy). Uvajanje gospodarstva na najem je že dolgo v teku: pomislite samo na primerjavo življenjske dobe žarnic, akumulatorjev, avtomobilov, delovnih strojev in podobnih izdelkov narejenih izpred desetletji in danes. Ali pa na novice o načrtovani izrabi elektronskih naprav, telefonskih baterij in podobno. Zakaj se to dogaja? Zakaj bi želela visokotehnološka družba izdelovati vedno manj kvalitetne izdelke? Očitno več ni pomembno znanje in sposobnost izdelati vzdržljivo napravo, temveč v trenutnih družbenih razmerjih več moči prinašajo ugodni finančni rezultati. Nevidno so se torej družbena produkcijska sredstva spremenila iz tehnologije v finančni svet. Zgodila se je financializacija gospodarstva. Dejansko naših izdelkov več ne kupimo, temveč jih najamemo. Če je vrtalni stroj načrtno narejen na življenjsko dobo 5 let, sposobni pa smo izdelati stroj z večjo življenjsko dobo, ali smo potem vrtalni stroj kupili ali najeli? Najemizacija lastnine se spodubja tudi s strani države. Če kupimo zemljišče in smo za njega obvezani plačevati davek z imenom “nadomestilo za uporabo”, ali smo zemljišče kupili ali v resnici najeli za nekoliko nižjo najemnino? Naslednja stopnja financializacije gospodarstva in družbe je uvedba najemodajalskega razmerja v medčloveške odnose in človeka samega. Individualizacija, atomizacija in razbijanje družin in odnosov vodi v odnose na podlagi plačilnih razmerij. Namesto dvorjenja in zmenkov imamo računalniško spoznavanje prek plačljivih portalov. Namesto “neplačanega varstva”, o katerem govorijo cilji Združenih narodov za trajnostni razvoj, bodo mame plačane za varstvo tujih otrok, lastne pa bodo dale v plačano varstvo tretji ženski. Osebnih potreb ne bo več zadovoljevala družina, temveč plačan psiholog, itd. Vse kar je plačano z denarjem, pa je lahko nadzirati, slediti, knjižiti in voditi. Zaključni nivo tega podviga in gospodarske preobrazbe pa je veliki “reset” svetovnega ekonomskega kongresa, ki bo združil digitalno in biološko identiteto. Dostop do družbe bo v prihodnje pogojen z digitalnim cepilnim potnim listom, ki bo imel rok trajanja. Ta rok se bo podaljševal s “poživitvenimi odmerki” novih variant in različic. Prav v temelju življenja bo človek postal odvisen od nove doze proizvodov oddaljenih mega korporacij, ki bodo posameznika lahko po potrebi “ugasnile”. Vzpostavitev življenja na najem bo zaključena. Najemali bomo lastno življenje. Trije veliki zgodovinski tokovi delujejo proti ohranitvi in svobodi rodu, za katerega se borimo: genetski in družbeni interesi globalistične elite, standardizacija človeštva s strani financializacije družbe in standardizacija človeštva s strani tehnologije. Ti vzvodi so medsebojno odvisni in vzročno-posledično podprti. Toda današnje stopnje liberalizma, nadzora, genetskega in psihološkega uničevanja narodov ne bi bilo brez današnje stopnje tehnologije.    

Sun, 13. Jun 2021 at 19:18

926 ogledov

V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
 Zakaj nekatere sodnice in sodniki slepo izpoljnjujejo naloge in v sodnih dvoranah ubijajo- obsojajo nedolžne ljudi ? Poziv poslancem DZ naj ne potrdijo lažno kvalificirane in skorumpirane svišje odnice Stanke Živič za sodnico Vrhovnega sodišča. Sodna veja oblasti je vedno ljubila vodljive - z grehi obremenjene ljudi. Nikoli pa pokončne in poštene sodnike. Velikanska sramota pa je že sam SODNI SVET, ki take ljudi predlaga v izvolitev DZ.   Za največje zločine, ki se v SLO dogajajo v sodnih dvoranah in katerih avtorji so SODNIKI, mora sodnik ali sodnica biti ne samo politično pripaden/na ideologiji bivšega režima, ampak mora imeti nad sabo tak greh, da bo brez najmanjšega pomisleka izpolnil ukaz. Taka je kandidatka Stanka Živič o kateri v priponki pišeta  raziskovalni novinar Mitja Lomovšek in aktivna državljanka Iva Žurman Pavlin.   Stanka Živič aktualna kandidatka DZ za izvolitev na mesto vrhovne sodnice RS, na mesto okrožne sodnice (trenutno je sodnica višjega sodišča v Ljubljani) namreč ni prišla zakonito, saj ni opravila obveznega 2 letnega pripravniškega staža. Ta staž je opravila samo za dobo 10 mesecev namesto 24 mesecev, ki so pogoj za pripravniški izpit. Raziskovalni novinar Mitja Lomovšek to dokazuje z dokumenti. Iva Žurman Pavlin pa z opisom njenega zločinskega ravnanja v funkciji višje sodnice v primeru dr. Milka Noviča. Predvsem je sodnica Stanka Živič znana po tem, da ni hotela zaslišati staršev umorjenega dr. Janka Jamnika in je v pritožbenem postopku sodila ponovno, čeprav bi se morala izločiti. https://dosjemilkonovic.si/ post/537868/so-sodniki- nedotakljivi-koliko-casa-se- nezakonito-sojenje-na-visjem- sodiscu-v-ljubljani Zato pozivamo vse poslance DZ, da v torek 15.06.2021 Stanke Živič na mesto vrhovne sodnice ne izvolijo! Da naše sodstvo odgovarja izključno le samemu sebi pa je vzrok tudi v tem, da nekateri sodniki nimajo državnega pravosodnega izpita (DPI) in to sodna veja oblasti razglaša kot normalno. http://24kul.si/sodnica-petra- stanonik-bosnjak-pravosodni- izpit-nima-neposredne-veze-z- opravljanjem-sodniske-funkcije Sicer pa je DPI le ena od svinjarij, ki se dogajajo v sodstvu. Za razliko od pokojne Zdenke Cerar poudarjam, da gre za povsem nezakonite svinjarije. Mimogrede: Stanka Živič je tudi sodnica v moji, še vedno nedokončani, v tako imenovani zadevi PRASICA.         

Fri, 4. Jun 2021 at 22:00

1098 ogledov

Telebani za telebane
Po spletu se širi tak spletni »letakec« z naslovom, ki pa (in to je treba priznati), dejansko ustreza namenu in funkciji letaka »za telebane«. Ko bi človek lahko vsaj razpravljal z Umbertom Ecom, ki je 1995 obudil slabo stoletje stari trend opletanja z besedo »fašist« in »fašizem«, ki ga je začel Trocki z namenom, da se na vse narodno, na vse tradicionalno in na vse, kar ni v funkciji komunistično zastavljene avantgarde delavstva, nalepi etiketa "fašist", s čimer naj bi se hkrati izognili besedi socialistično, hkrati pa bi vse, kar ni v funkciji sovjetske revolucije, enačili z italijansko obliko upora proti internacionalizmu. Trocki, ki je v tridesetih populariziral tako vrsto stigmatizacije enega od političnih sistemov, je to delal izredno usmerjeno, saj mu je bilo jasno, da so prav v Italiji z Mussolinijem čisto nedvomno izgubili bitko za širjenje sovjetizacije. Izredno močne frakcije komunističnih gibanj, vse vključene v Kominterno, vodene s strani propulzivnih političnih imen kot je npr. Gramsci, Togliati, Bombacci, Bordiga, so od 1918 v rdečem dvoletju (biennio rosso) s podporo Lenina imele načrte, podobne usklajenim načrtom po vsej Evropi: rušiti vlade in vzpostaviti sovjetske republike. (Takšne so skušali narediti po mnogih državah tik ob koncu 1. svetovne vojne, uspelo pa jim je z Bavarsko sovjetsko republiko, na Madžarskem, norenje se je dogajalo tudi v Berlinu, v pokrajini Alzaciji itd)...  A tudi Umberto Eco s svojo razpravo iz 1995 le razširi nabor očitkov in nadalje pomaga Trockiju zakodirati besedo "fašizem", da le ta postane "meme", namenjen le čustvenim reakcijam. Da se čimbolj izognemo možnosti racionalne razprave o tem, kaj dejansko je fašizem v zgodovinskem kontekstu, da večini ljudi s to besedo le dvignemo pritisk strahu in prekinemo vsako možnost racionalne debate. Tako tudi Eco skuša potolči tradicijo, ljubezen do svojih sonarodnjakov, do domovine s to razliko, da Eco to že dela preko liberal-progresivistične vloge razkrajanja narodnostnih teženj in že lahko straši ljudi z "nedemokratičnostjo"…   Ko bi se človek lahko lotil razčlenitve Ecovih 14. točk, pri katerih skorajda ni nobene razlike med fašimom in komunističnimi izpeljankami marksizma. In tudi ni skoraj nobene razlike v tem, kar se dogaja v času današnjega, liberal-progresivizma in njegovih orodij, ki prav tako obujajo vse vidike tega, kar Eco označi za najhujši problem… Ja, to bi bil morda izziv. Ampak pred sabo imamo nek mentalno osiromašen nabor stavkov, nek ubogi pamfletek, ki nam kot termometer kaže stanje današnje levice. Je kot lakmusov papir, iz katerega lahko razberemo uboštvo levičarskega intelektualnega potenciala... Da gre za pamflet, v katerem skušajo intelektualci levice razložiti na preprost način, kako je potrebno misliti politični moment, je jasno tudi po tem, ker je vsaka enostavna poved (npr. »podredi si državni aparat«) pospremljena s primerom, ki bi naj dodatno ilustriral to osnovno trditev. Kot bi šlo za zapleteno abstraktno misel, ki nujno potrebuje dodaten primer, saj drugače tega preprost človek ne zmore razumeti… Pri vseh teh trditvah (primerih) so poleg celo ikonice, ki še enkrat ilustrirajo vse uboštvo misli, uperjeno proti enemu protagonistu na politični sceni. Tarča tega remek dela politične inteligence levice je seveda človek, ki je pač s svojo stranko zmagal na volitvah in je zato po ustavi in zakonih naše države upravičen do tega, da lahko sestavi vlado. In to mu je dejansko uspelo šele z odstopom Šarca, torej ni bilo niti blagega poskusa, da bi se izognil zakonom in vzpostavil kakršno koli obliko oblasti mimo ustave. In kljub temu, da so ga daleč najbolj vplivni mediji vsaj že zadnjih dvajset let skozi vse svoje spretno vzpostavljene oblike nevro-programiranja diskreditirali, ostaja presenetljivo zavezan svobodi govora. In vsakemu normalnemu je jasno, da so mediji, kakršen je RTV Slo s svojimi stomilijonskimi proračuni in vzpostavljenimi mrežami neprimerljivo bolj vpliven od mikro-medijskih poskusov, kakšni so strankarsko opredeljeni mediji kot je npr. Nova24TV ali Demokracija...  Napadali so ga (in ga še napadajo) z povsem abotnimi insinuacijami kot predsednika stranke, predsednika vlade, napadali so njegovo stranko, sodelovali pri komplotu obtožb o korupciji, napadali so ga osebno (npr. več deset naslovnic Mladine kaže na to demonizacijo), širili neresne govorice o njegovih otrocih, o »avstralski kliniki«… človek se niti ne spomni vseh norosti, ki so jih proizvedli v tem času, da ne govorimo o tem, koliko je bilo v tem času sproženih postopkov na sodiščih!  Takoj po vzpostavitvi vlade pa so vehementno napadli tudi vse stranke, ki so se vključile v to koalicijo. In pri vsem tem ta levičarska scena ni zmogla niti enega resnega očitka vladi, ki bi dejansko imel neko težo. Mnogo bolj utemeljene kritike te vlade in premiera so ves čas prihajali iz desnega pola. Skratka, ta letakec je še en v neskončnem mozaiku slaboumnih (in seveda tudi zlonamernih) namigovanj, klevet, ki so pa s svojo pogostostjo in neumnostjo dovolj nazorni, da preprosto ne »primejo več«. Namreč za tem pamfletkom ni nobene pozicije, nobene vizije, nobene avtentičnosti, nobene sveže razlage in nobene metapolitične vsebine. Samo še želja po tem, da se pridobi moč. Tu, na tem dnu je pristala levica po svoji zmožnosti razlage sveta. Gre torej le še za najbolj pritlehno obrekovanje, ki ga danes razumejo vsi, ki dosegajo povprečen IQ. Le še kakšni študenti, ki so se izmuznili skozi poklicne šole s šestimi popravci in so potem zaradi pomanjkanja študentov in sistema financiranja po »glavi« prišli na kakšne družboslovne fakse za proizvodnjo pol-intelektualcev, morda verjamejo takim letakom in se čudijo vrhunskemu humorju, ki je vpleten v tako remek delo oblikovanja in konceptualnega političnega aktivizma… (Za njih naj tukaj povem, da je drugi del stavka sarkazem)… Torej, da počasi zaključim: več kot očitno gre za telebansko delo, namenjeno telebanom, kar lahko hitro vidimo že po tem, da so pri tem letakcu pomešani pojmi- tako po svojih področjih kot tudi po ravneh; (od socioloških, preko religioznih, psevdo- zgodovinskih pa vse do populistično parafraziranih rekov kakršen je npr. »deli in vladaj«). No, ob taki mentalni revščini človek, če želi pokritizirati take oblike agitpropa, ostane brez vsakega intelektualnega izziva. Na pomoč mora poklicati Umberta Eca, Trockega, Gramscija, da sploh lahko (čeprav namišljeno) vzpostavlja komunikacijo preko črte levo- desne politične sheme...  

Sat, 22. May 2021 at 20:12

1831 ogledov

Nesmisli levega sveta
 Opazujem svet levo razmišljajočega dela slovenske populacije. Ta svet je poln nesmislov in zavzemanja za stvari, ki mi niso všeč zato, ker so tako ali drugače sporne. Borijo se za dodatne pravice in svoboščine, mi pa živimo v sodobnem svetu, svetu, ki je demokratičen, v katerem imamo vsi temeljne človekove pravice. Zakaj neke manjšine potrebujejo posebne pravice? Tako jih dvigneš nad druge, na nek način postanejo vredni več. Na drugi strani ta svet teži k enakosti in enakopravnosti. Podobno delajo »borke za ženske pravice«; za kakšne ženske pravice sploh gre, če živimo v letu 2021 in smo povsem enakopravne z moškimi? In veste kaj je največji absurd teh sodobnih bork za ženske pravice? Da jih vse večji odstotek islama v Evropi ne moti. Kar ne bi bilo nič takšnega, če ne bi bil islam znan po tem, da so ženske izredno nespoštovane, da so zgolj potrošni material, stroji za rojevanje, vredne manj kot žival. Ob grozotah, ki se ženskam dogajajo v tem delu sveta, te borke molčijo- točno vedo kje jim je prostor, če želijo obdržat glavo na ramenih. Večina levičarjev v Sloveniji je izredno naklonjena režimu bivše države komunizmu, ki je bil krivični režim, označuje ga krvava preteklost, morija, diktatorsko vodenje, pomanjkanje… to častijo. Dobesedno klanjajo se ljudem, ki so dokazano krivi za zverinske poboje več sto tisoč nedolžnih ljudi, pravijo si ponosni nasledniki komunistov in pravijo si demokrati. Pravijo, da se borijo za demokratično, pravno državo. Pravijo, da se borijo za vladavino prava, za pravice otrok, žensk…  Kako? Njihovi predniki, na katere so tako ponosni, so pobijali brez sojenja, pobijali so otroke, na zverinske načine posiljevali in pobijali ženske, plenili premoženje, lastnike pa pobili, oni pa si pravijo "ponosni nasledniki", njihovih dejanj niso nikoli obsodili ali obžalovali, komunizma ne obravnavajo kot morilsko diktatorski režim, hkrati pa se prodajajo kot neki veliki borci za pravice in svoboščine, za vladavino prava… pravijo si demokrati. Lažejo! Živijo v nekem pravljičnem svetu, kjer je dolžnost države, da skrbi za njihove razvajene riti. Živijo z miselnostjo, da je vsak hobi umetnost ali kulturno udejstvovanje. Hm… ne! Ni vsaka pobarvanka umetnost kot ni umetnost vulgarno tresenje riti, kruljenje z odra pa ni glasba. Največji absurd pri vsem pa je to, da mislijo, da mora država kupiti njihovo sranje, da ne propadejo, ker trg teh zmazkov pač ne kupi. Država naj skrbi zanje, ker niso sposobni živet od dela svojih rok. Bravo. In kje država dobi denar? Ja od ljudi, ki delajo in plačujejo davke! Povejte mi, kako bi pa delovala država, če bi vsi mislili, da je državna dolžnost, da skrbi za nas in pač ne bi nihče delal?  Na neki točki pravijo, da jim je mar za Slovenijo. Na čuden način kažejo to skrb. Slovenija je pod levimi vladami vedno izgubljala ozemlje, zaveznike, prijatelje, ugled… izgubili so kranjsko klobaso, teran, Piranski zaliv. Zgodovine slovenstva niti ne poznajo, poznana jim je le lažna jugoslovanska zgodovina, lažna herojstva, lažni boji, lažni zmagovalci, lažni demokrati in domoljubi, domoljubi, ki ne spoštujejo osamosvojitve Slovenije. Za življenja tistih, ki so padli za samostojno Slovenijo jim ni mar, raje se klanjajo pred  obeležji lažnih bitk in bojev, krvolokom, ki so po drugi svetovni vojni pobili tisoče Slovencev.  Pravijo, da so strpni, da želijo živeti v multikulturnem svetu… Zaničujejo ljudi, ki so simpatizerji ali člani te velike slovenske stranke, proti njim pa izvajajo pravo gonjo s sovražnimi in nestrpnimi zapisi s pozivi k njihovim pobojem. Zelo "strpno" se obnašajo tudi do cerkve, vernikov… zanimivo obnašanje glede na to, da so zagovorniki multikulturnega okolja. Zakaj so si torej izmislili "ideologijo janšizma", ideologijo, proti kateri se borijo kar s pozivi "smrt janšizmu"?  Kako si lahko zagovornik multikulture, hkrati pa zavračaš temeljno in osnovno kulturo Evrope? Pravzaprav jih moti vse, kar je avtohtonega in slovenskega, slavijo in poveličujejo pa vse, kar je tujega… Levi politiki se posmehujejo ponosni Slovenki v narodni noši, taisti politiki pa v eni drugi sapi prepričujejo, da jim je mar za Slovenijo. Nehajmo se slepiti, njim je mar le za uničevanje Slovenije in na koncu mi kak tak zmeden moralni pofukl napiše, da smo Slovenci hlapci… nismo hlapci, le potrpežljivi smo, nekateri pa zaradi strahu pred maščevalnostjo ponosnih naslednikov komunistov raje molčijo. Sodobni komunisti so znani po medijskem ubijanju, ki nasprotnike ubije tudi eksistenčno. Njihov neumoren boj za "neodvisne medije", za "svobodo govora", kaj to sploh pomeni? Mediji, ki so naklonjeni njim, morajo imeti neomejen vir dohodka iz državne blagajne. To je ta njihova famozna neodvisnost. Svoboda govora… Kako lahko trdjo, da novinar, ki evidentno manipulira, laže ali tolče preko vlade in vladajoče politike, nima svobode govora? Vsako reakcijo na te laži in natolcevanja pa označijo kot "nedopustne pritiske na novinarje in medije". Zaskrbljeni so. Ljudje, ki smo usmerjeni bolj desno, imamo svoje medije, ki so ustvarjeni z zasebnim kapitalom, delajo in živijo od svojih rok in dela. Trg jih kupi. Njihove medije pa plačujemo vsi, plačujemo medije, ki zadnje leto ne delajo drugega kot oponirajo vladi, jo pomagajo rušiti in kar je najbolj degutantno, osrednji mediji so medijski sponzor za vse, ki tako ali drugače nasprotujejo ukrepom vlade proti širjenju epidemije in jo tako podaljšujejo, hkrati pa vladi očitajo dolgost epidemije in neuspešno spopadanje z njo. Kdo so, kaj so, za kaj se zavzemajo s temi nesmisli, in koga sploh prepričajo s temi nelogičnimi trditvami? Isto misleče in zavedene, vse tiste ljudi, ki ne znajo logično razmišljati, ljudi, ki niso informirani… vse to jih s prihodom novih in novih medijev, ki jim niso podrejeni, ogroža. Ogroža jih tudi aktivnost desnih domoljubov na družabnih omrežjih, zato nas želijo utišati z blokadami in ukinitvami naših profilov. Ne bo jim uspelo, laž še nikoli ni zmagala in destruktivno obnašanje ni še nikoli obrodilo sadov, kot ga tudi njihova hinavska politika razdvajanja, sovraštva, nestrpnosti in razdvajanja ne bo. Ljudje smo našli alternativne vire obveščanja in informiranja, ne samo nas samih, s svojimi aktivnostmi ozaveščamo tudi druge.  Sprijaznite se, konec je. 
Teme
code words code words čustveni sprožilci besede beseda slovensko Fašizem janšizem Hitler nacional socializem komunizem boljševizem Jiri Kočica Kočica psihologija konstrukcija realnosti jezik slovenski jezik

Zadnji komentarji

haapy yack :

1.05.2021 11:18

hoj Kdor se ni nič naučil iz zgodovine se zadeve ponovijo. Gospodarji senc obvladajo. Planirani raspad Jugoslavije. Že davnga leta 1969 so načrtoval raspad JUgoslavije. Obstajajo dve knjigi o teh načrtih iz tistih časov. V njih se govori kako bo Jugoslavija razkosana in razdeljena med tajnimi združbami. Govoril se je kako bodo oni (gospodarji iz senc) stopili na sceno in bodo povzročil veliko zmešnjavo in kaos in s tem namenoma sesul status quo, in bo vse to v povezavi prihajajoče Nove svetovne ureditve. Torej ničesar se ne zgodi kar tja v tri dni, tudi trenutna plandemija ne. In kaj se najbolj bojijo, da se človeštvo prebudi. Za to bo še veliko poizkusov z njihove strani, da nam uturijo čipe, vsadke, GMO hrano in kot pravjo za naše dobro razne olajševa, ki bodo uvajanje tega prinesle. Planirajo, da banke ne bodo delale kak mesec ali več in bodo plačilne kartice aut. Kao iskal bodo rešitev, ki jo že imajo na mizi. Uvajanje čipov... s temi čipi v telesu ljudi bodo lahko z raznimi frekvencami vplivali na raspoloženje ljudi, na zavest, postal bodo depresivni, bolani dobival bodo srčne napade, ki bodo smrtnonostni. Cilj jim je popolna kontrola in prevzem oblasti nad celim planetom. Torej preko teh vsadkov in določenih frekvenc bo mogoče povzročati, srčne kapi, možganske kapi, kot tudi vse druge vrste motenj v telesu in umu. Potem izvajanje določenih nalog, ki jih oseba prepozna kot svoje in jih izvršuje. Eksperimenti so že opravljeni, Recimo kot masovni samomori pod vplivom določenih programov. Bodočnost, ki se je že začela.To jim ne bo uspelo, če se človeštvo prebudi. boditevcvetju

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Prosim, pazite na besede