Galerija slik
Kolumna Jirija Kočice: Izumrtje kot progresivna vrednota? NE! Slovenska kultura je verjetno med najbolj ogroženimi na svetu: kako razmišljati o tem?

Pred dnevi sva se pogovarjala s prijateljem in »analizirala« situacije glede migrantov in priseljevanja v Evropo. Prijatelj mi je dal en zelo lep primer, kako se neka situacija spremeni že z minimalno spremembo v občutljivem tkivu določene skupnosti. Ker je tudi on učitelj, mi je dal kar šolski primer. En sam učenec, ki se noče prilagoditi mejam pravil, kakršna veljajo v komunikaciji v razredu, lahko sesuva uro za uro. In ker učitelji nimamo nobene res učinkovite obrambe pred nekom, ki se res kljubovalno loti razkrajanja pouka, delamo vse mogoče, da do tega ne pride. Med drugim tudi nižamo nivo znanja za vse v razredu..
Enak primer je lahko ena sama družina, ki se preseli v neko vasico ali manjši kraj, in ki ima v nasprotju s krajani bolj čudne navade oziroma se ne vklopi in se noče vklopiti v medsebojno urejanje zadev skozi utečene običaje. Že ena sama družina lahko povzroča kupe nevšečnosti.
Skratka, jasno je, da je že mala sprememba v stoletnih tradicionalnih družbah na dolgi rok velik problem, kajti pri tem ne gre za nekaj, kar bi se umirilo na način nežive narave, ko se npr. voda, ki je motna, sama zbistri, če jo le pustimo nekaj časa na miru, da se delci posedejo. Obratno je. V takem okolju se že malo bolj nasilna kultura dolgoročno in praktično nepovratno in aktivno zažre v procese, ki so v osnovi zelo povezani z naravnimi ciklusi.
In naravovarstveniki nam govorijo, da je potrebno biti zelo previden pri invazivnih vrstah rastlin in živalic. Opozarjajo nas, ko gre za Japonski dresnik ali Veliki dežen.. Prav tako nam povedo, da je slabo, če se naseljujejo v naše gozdove določene živali… žuželke… Vemo, da se je zaradi naselitve nekaj navadnih postrvi skoraj povsem izgubila endemična soška postrv.

Na podoben način, a bolj zaradi človeškega izbora hitro rastočih vrst dreves se je npr. listnato drevje Pohorja v dobrem stoletju skoraj povsem umaknilo smrekam in jelkam.
Toda, ko gre za ljudi, je vsem naravovarstvenikom vseeno. Kot ne bi razumeli, da so med ljudmi ravno tako razlike in so nekatere vrste človeških kultur in združb bolj občutljive na take premike, druge pa morda manj… 

In Evropa postaja čudna mešanica evropskih, arabskih, afriških in azijskih kulturnih vzorcev, če povsem zanemarimo nepovratno genetsko spreminjanje, ko nekaj tujcev zaradi svojega načina življenja in velike rodnosti povsem spremeni osnovno kulturno in postopoma tudi genetsko sliko določene dežele...

Ko govorimo o preseljevanju in talilnem loncu, se torej moramo vedno zavedati posledic teh dejanj, jih gledati nekako podobno, kot so zelo verjetno premišljevali naši dedje pod lipo: odločali so se glede na to, kako bo neka sprememba vplivala na več generacij v prihodnost ... in to situacijo premišljevati z modrostjo, ki smo jo podedovali od naših davnih prednikov iz preteklosti...

A hkrati se moramo zavedati, da je tak »talilni lonec« dejansko izum in hkrati utopična predpostavka razsvetljenstva, ki izhaja delno iz antičnega, še veliko bolj pa iz pavlinskega izročila.
Tu bi mimogrede rad povedal, da je po mojem prepričanju ta večnarodna, večrasna družba po vsej verjetnosti izum Yamna ljudstev (indoevropskega porekla torej), ki so pri selitvah trčili ob staroselce in so organizirali velike, mestne ali več-mestne civilizacijske strukture. Torej povsod tam, kjer obstajajo indici, da so bile družbe sestavljene iz več različnih plemen in kasneje (npr. rimska) celo različnih rasnih skupin. Do tega je prišlo tako na indijskem polotoku, po vsej verjetnosti vsaj delno na področju mezopotamskih civilizacij, Perziji, Egiptu (kjer so vladarji po zadnjih odkritjih DNK analiz bili indoevropskega porekla), kasneje pa v grški in rimski civilizaciji. Pri tem so vedno znova uporabljali sheme, ki izvirajo iz trodelnosti teh družb, o čemer piše G. Dumezil. Tako so večnarodne ali več-rasne družbe urejali skozi aristokratsko-kastni sistem, ki so mu dodajali vedno bolj jasna pravila pravnega reda, kar je doseglo svoj vrhunec v rimskem svetu. Tako so lahko vključevali različne rodove, plemena in rase in jih vključevali v sistem na tak način, da so bili zmožni vzdrževati nek skupni red kljub razno-rod-nosti… in pri tem niso povsem razkrojili svoj rod in svoje lastnosti v smislu plemenskih, etničnih, rasnih posebnosti.

Premišljevanje o Sloveniji v odnosu do priseljevanja pa je obremenjeno še z enim, morda najpomembnejšim dejstvom:

Slovenija Slovencev izginja drastično! Pred našimi očmi se v vsakem desetletju »izgubi« kakšnih 5 do 10% Slovencev. Morda celo več. (Tudi štetja Slovencev si nismo sposobni več izborit!!) Bodisi zaradi naravnega ciklusa umiranja, bodisi zaradi tega, ker se preselijo v tujino ali pa preprosto nimajo otrok in manjkajoči del naroda zamenjajo ljudje drugih narodov, drugih kultur.

To učinkuje izredno razdiralno, saj Slovenci in slovenska kultura (pa očitno tudi genetika) nima ekspanzivnih, eksplozivnih kulturnih ali genetskih vzorcev, ki bi jih vodili k prevladi in nadvladi drugim. Tega pri Slovencih preprosto ne moremo najti do mere, kjer bi bilo to zgodovinsko lahko jasno potrjeno. Obratno, skozi celotno zgodovino vidimo, da gre za kulturo, ki je svoje ozemlje tako rekoč le zmanjševala v to, kar je danes naša država… In vsi vemo, da spadamo med najmanjše narode na svetu, naša država je med najmanjšimi po površini.

Prebivalcev imamo po vseh genocidnih pobojih in vojnah manj kot kakšno srednje veliko mesto v Evropi ali svetu… V bližnjem Milanu je več ljudi kot na področju celotne Slovenije. Če štejemo samo Slovence pa je dovolj za primerjavo že Beograd. Ko torej govorimo o prebivalcih, ki smo Slovenci, nas je le še za kakšni dve tretjini vsega prebivalstva Slovenije… Morda kakšen milijon in pol…

Skratka, premišljevanje o Sloveniji je premišljevanje o ogroženi državi. O ogroženi kulturi v kulturno-genetskem, torej tudi biološkem smislu. Namreč ne gre za državo, ki bi zlahka, preko moči gospodarstva, preko vojaških ali kakršnih drugih inštitucij moči ter vpliva lahko pritiskali na druge države, na druga gospodarstva ipd. Naš največji adut je v bistvu naša iznajdljivost, prilagodljivost, iskanje priložnosti v nekakšnih metapolitičnih in geopolitičnih nišah, povezanih z močno gospodarsko in močno diplomatsko dejavnostjo…
Smo v podobni situaciji kot mnoge vrste, ki so na robu izumrtja, če lahko dam primer, ki ga bi lahko razumeli tudi osnovnošolci…

Število se nam drastično zmanjšuje. Kot je zdaj popolnoma jasno, se zaradi nesrečne odločitve o priključitvi 1918 Državi SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji in povezane izgube robnih ozemelj, kjer so živeli ali še žive zamejski Slovenci ter komunističnega puča 1941 in njihovega povojnega brutalnega prevzema oblasti ter posledične izgube Istre in velikega dela Primorske že tako okrnjen teritorialni prostor s priselitvami tujcev in odselitvami mladih Slovencev ter prenizko rodnostjo drastično zmanjšuje celo znotraj našega »naravnega okolja«, znotraj države... Naša kultura umira izjemno hitro.. Pred našimi očmi izginjajo kupi običajev, izginja celo jezik kot tisti ključni del kulture, ki ga je kot narodno identitetno jedro ustoličilo razsvetljenstvo...  

Skratka, izumiramo! (M. Gams je o tem napisal zanimivo knjigo Slovence izumirajo, mar ne). In to je najbolj temeljna ugotovitev, ki jo moramo sprejeti kot izhodišče, ko se pogovarjamo o čemerkoli, kar je vezano na slovensko politiko, metapolitična izhodišča in celo na filozofska izhodišča, saj tudi ta nimajo kar po sebi univerzalne veljave. Veljajo namreč lahko le znotraj zavesti o rodu, o nenehni pretočni reki genetsko- evolucijskega toka ohranjanja sorazmerij med posameznikom, njegovimi predniki in nasledniki, med manjšimi in širšimi enotami rodu, naroda, rase in le pogojno v medsebojnih povezavah na ravni premišljevanja za tiste, ki sploh lahko sprejemajo določene predpostavke filozofskega diskurza kot specifično evropskega načina logičnega sklepanja in premišljevanja idej, bistva in seveda samega temelja obstajanja, biti…

Namreč, šele ko sprejmemo to osnovno ugotovitev glede izumiranja, smo lahko sploh operativni naprej: v smislu premisleka o (re)akcijah, ki jih ko ljudje, posamezniki, predstavniki naroda in rodu moramo speljati, premišljevati, narediti. Dokler tega dejstva nimamo pred sabo kot osnove, nimamo sploh tal, na katere bi se lahko postavili. Namreč stojimo na metafizični podlagi idejnih shem o »dobroti« do »drugega«, stojimo na megli, ki nam jo baročni slikarji v propagandnih shemah tridentinskih usmeritev katoliške cerkve rišejo kot oblake nebes, kamor se pride, če dovolj dosledno nastaviš drugo lice, če dovolj dosledno ljubiš svojega sovražnika, če dovolj dosledno slediš Kristusu na križ in v grob, da bodo potem nebesa... Ali pa, (če po revoluciji razsvetljenstva nočemo sprejeti krščanskih predispozicij), stojimo na tankih papirnatih zapovedih, ki so povsem naslonjene na prej omenjene krščanske podmene in kjer moramo biti »progresivni izboljševalci sveta«. Izhajamo iz »samo-razvidnega dejstva, da je vsak človek rojen kot enak« (kot pravi ameriška Deklaracija o neodvisnosti), s čimer postavimo temelje oziroma ponudimo
izgovor vsem, ki kakršno koli »neenakost« postavijo pred zid. To mislim čisto dobesedno, saj se je odprt lov na aristokracijo in kasneje meščanstvo izvajal že takoj 1789 v francoski izvedbi egalitarne družbene utopije, potem pa še večkrat do vrhunca tega (po Kocbekovih besedah celo »religioznega« ) projekta, ko je v 20.stoletju moralo dati življenja preko 150.000.000 ljudi za to, da bi lahko dosegali to idejo o »enakosti« in ko so bili vsi ti milijoni pobitih le »razumne žrtve« tega procesa različnih »osvobajanj«… da bi prišli do nekega v prihodnost umaknjenega cilja v krasni novi svet…

Jasno se moramo zavedati, da je proces že v teku dolgo časa. Vsaj 250 let že traja zelo pospešeno in vse tiste skupnosti, ki so ponotranjile pavlinsko prevaro v smislu univerzalne enakosti (sicer pred skupnim bogom, ki pa žal ni izbral nas, temveč samo pleme Pavla- Savla), so danes izrazito amerikanizirane po tem deklarativnem odnosu do enakosti. Tu mislim tudi na to, da so evropske države postale talilni lonci različnih ras, etnij in rodov. In mislim na to, da so izrazito podrejene šolsko-medijskemu sistematičnemu poglabljanju razmišljanja, ki izvira iz te vseobsegajoče ljubezni do drug(ačn)ega kot glavnemu orodju za doseganje krasnega novega sveta.  

Ob tem bi rad opozoril še na izredno zanimiv članek Toma Sunića, ki obravnava te procese samorazdiralne evropske erozije, ki jo perpetuira "sistem" in cerkev na bolj globalni ravni: LINK

Tam, kjer ta proces ni bil tako silovito speljan, tega problema še ne čutijo tako zelo močno. Kitajci, četudi so bili del procesa marksistične revolucionarne norosti, torej posredno tudi neke inačice pavlinske prevare, ki problematizira in s prevratno silo napade tradicionalno strukturo in hierarhijo družbe, ta problem ne vidijo tako zelo močno kot npr. Angleži, ki so ta proces privzeli skozi liberalizem na podlagi Cromwellove revolucionarne zareze v družbo, ki je omogočila cepljenje z novimi eksperimenti. Namreč na Kitajskem ni te podlage pavlinskega univerzalizma, po Evropi pa ta vsesplošna slaba vest do »drug(ačn)ega« veje iz vsakega stavka vsakega posameznika, ko beseda nanese na prvega pripadnika katere koli druge rase…

Toda v tem tekstu me zanima predvsem Slovenija, četudi mi je hkrati jasno, da ne bomo mogli postati nek otoček sredi morja novega svetovnega reda z marakeškimi cilji, v katerem se talilni lonec pregreva do mere, ko se vse nacionalne skupnosti indoevropskih Yamna ljudstev razpadejo in končno dajo prostor plemensko ali pa religiozno-totalitarno urejenim družbam, ki živijo v nenehnih medsebojnih trenjih na podoben način kot se to dogaja v Siriji, Libiji, Egiptu, Afganistanu itd. Kjer lahko dosegajo neko normalizacijo le z izredno močno centralizirano avtokratsko oblastjo in več ali manj totalitarno ideološkim vodstvom.

Slovenci smo to izkušnjo že imeli v Jugoslaviji. In to najmanj dvakrat.

Najprej preko tega, kako se je delno demokratična skupnost SHS lahko ohranila le preko oktroirane ustave in avtokratskega vodenja države z vodilno vlogo Srbov in kralja. Ta skupnost se je razsula že takoj ob začetku vojne ter se končala v medsebojnem etničnem in obenem tudi revolucionarnem klanju, ki je zaznamovalo več generacij.
In drugič, ko smo se leta 1991 izvili iz totalitarnega režima SFRJ, pri čemer se je, enako kot prvič, po mejah genetske in verske različnosti ravno tako začelo hudo klanje in se končalo z oblikovanjem državic na podlagi nekdanjih republiških mej…

Nova dognanja biologije kažejo na pomembno vlogo rodu in sorodnosti v oblikovanju sorazmerne skladnosti kulture. To lahko opazimo tudi že z bolj občutljivim pogledom na samo kompatibilnost kultur, kakor je opazil že Cankar v svojem slikovitem opisu primerjave podobnosti našega človeka z avstrijskim in srbskim, pri čemer sploh ni vedel, da smo si celo "po krvi" mnogo bolj odmaknjani kot je predvideval. (Tukaj je LINK na njegov tekst iz 1913).



				vir: wikipedija
vir: wikipedija


Hamiltonov zakon (sem že večkrat pisal o tem- LINK), odkritje DNK in haploskupin kot skupnih označevalcev določenih rodovnih zvez, novi načini psihometrije, evolucijsko logične razlage procesov v določenih skupnostih ipd… vse to se je pojavilo dobrih 10, nekatere 20 let po koncu 2. svetovne vojne. Določena znanja o razmerjih med ljudmi ter njihovimi genetskimi podlagami prihajajo tako rekoč v splošno zavest šele v zadnjih letih (tak primer so selitve Yamna ljudstev, odkritja o njihovih poselitvah, haploskupine, ki določajo večjo sorodnost in kompatibilnost ljudi, potek dednosti določenih lastnosti ljudi, za katere se je veliko časa mislilo, da so kulturne- npr. inteligenčni kvocient… itd).
To pomeni, da se naslonitev na nova odkritja povsem odmika od hitrih in površnih očitkov o nekakšni »naci« ideološki podlagi. Hkrati to pomeni tudi, da se morajo tudi hitri očitki, ki so zahod držali v primežu argumentov »ad hitlerum«, prevetriti in pregledati skozi resne znanstvene analize tako po svojih zgodovinskih kot tudi drugih parametrih.

Zato je zelo ključno oblikovati odprto, metapolitično in filozofsko debato, v kateri se bodo lahko sploh naravnala izhodišča za kakršno koli politično širše delovanje.


Nujno je takoj ustaviti kakršno koli nelegalno infiltracijo in vdiranje migrantov, ki bi v tako občutljivo področje kot je slovenska kultura, vnašali še večji razkol in nered.


Zelo pomembno je, da se iz novih izhodišč in novih dognanj glede zgodovinskih dejstev o vplivu na evropske osnovne kulturne predpostavke pregleda vpliv krščanstva v tistem delu, kjer nosi s sabo destruktivne elemente za sam obstoj teh kulturnih predpostavk.
Prav tako je v tem trenutku pomembna tudi hitra in zelo odločna akcija ljudi, ki se zavedamo teh predpostavk, da se skušamo vsaj na intelektualni ravni povezovati v tistih vsebinah, v katerih se strinjamo, saj je verjetno od te naše zmožnosti prehajanja preko meja egoizma zelo odvisna sama zmožnost obrambe tako ogrožene slovenske kulture.

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
3
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
4
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
5
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
Sorodne vsebine
Kolumna Jiřija Kočice: Koliko nas je Slovencev po rodu?
Kako celo šolski sistem pomaga sistematičnemu brisanju Slovenstva
Če sem kot ponosni Slovenec za koga fašist, tudi prav!