Kolumna Jirija Kočice: Izumrtje kot progresivna vrednota? NE!
Slovenska kultura je verjetno med najbolj ogroženimi na svetu: kako razmišljati o tem?
AR revija
Kolumne

Sreda, 29. april 2020 ob 12:06

Odpri galerijo

foto: S. Kočica

Pred dnevi sva se pogovarjala s prijateljem in »analizirala« situacije glede migrantov in priseljevanja v Evropo. Prijatelj mi je dal en zelo lep primer, kako se neka situacija spremeni že z minimalno spremembo v občutljivem tkivu določene skupnosti. Ker je tudi on učitelj, mi je dal kar šolski primer. En sam učenec, ki se noče prilagoditi mejam pravil, kakršna veljajo v komunikaciji v razredu, lahko sesuva uro za uro. In ker učitelji nimamo nobene res učinkovite obrambe pred nekom, ki se res kljubovalno loti razkrajanja pouka, delamo vse mogoče, da do tega ne pride. Med drugim tudi nižamo nivo znanja za vse v razredu..
Enak primer je lahko ena sama družina, ki se preseli v neko vasico ali manjši kraj, in ki ima v nasprotju s krajani bolj čudne navade oziroma se ne vklopi in se noče vklopiti v medsebojno urejanje zadev skozi utečene običaje. Že ena sama družina lahko povzroča kupe nevšečnosti.
Skratka, jasno je, da je že mala sprememba v stoletnih tradicionalnih družbah na dolgi rok velik problem, kajti pri tem ne gre za nekaj, kar bi se umirilo na način nežive narave, ko se npr. voda, ki je motna, sama zbistri, če jo le pustimo nekaj časa na miru, da se delci posedejo. Obratno je. V takem okolju se že malo bolj nasilna kultura dolgoročno in praktično nepovratno in aktivno zažre v procese, ki so v osnovi zelo povezani z naravnimi ciklusi.
In naravovarstveniki nam govorijo, da je potrebno biti zelo previden pri invazivnih vrstah rastlin in živalic. Opozarjajo nas, ko gre za Japonski dresnik ali Veliki dežen.. Prav tako nam povedo, da je slabo, če se naseljujejo v naše gozdove določene živali… žuželke… Vemo, da se je zaradi naselitve nekaj navadnih postrvi skoraj povsem izgubila endemična soška postrv.

Na podoben način, a bolj zaradi človeškega izbora hitro rastočih vrst dreves se je npr. listnato drevje Pohorja v dobrem stoletju skoraj povsem umaknilo smrekam in jelkam.
Toda, ko gre za ljudi, je vsem naravovarstvenikom vseeno. Kot ne bi razumeli, da so med ljudmi ravno tako razlike in so nekatere vrste človeških kultur in združb bolj občutljive na take premike, druge pa morda manj… 

In Evropa postaja čudna mešanica evropskih, arabskih, afriških in azijskih kulturnih vzorcev, če povsem zanemarimo nepovratno genetsko spreminjanje, ko nekaj tujcev zaradi svojega načina življenja in velike rodnosti povsem spremeni osnovno kulturno in postopoma tudi genetsko sliko določene dežele...

Ko govorimo o preseljevanju in talilnem loncu, se torej moramo vedno zavedati posledic teh dejanj, jih gledati nekako podobno, kot so zelo verjetno premišljevali naši dedje pod lipo: odločali so se glede na to, kako bo neka sprememba vplivala na več generacij v prihodnost ... in to situacijo premišljevati z modrostjo, ki smo jo podedovali od naših davnih prednikov iz preteklosti...

A hkrati se moramo zavedati, da je tak »talilni lonec« dejansko izum in hkrati utopična predpostavka razsvetljenstva, ki izhaja delno iz antičnega, še veliko bolj pa iz pavlinskega izročila.
Tu bi mimogrede rad povedal, da je po mojem prepričanju ta večnarodna, večrasna družba po vsej verjetnosti izum Yamna ljudstev (indoevropskega porekla torej), ki so pri selitvah trčili ob staroselce in so organizirali velike, mestne ali več-mestne civilizacijske strukture. Torej povsod tam, kjer obstajajo indici, da so bile družbe sestavljene iz več različnih plemen in kasneje (npr. rimska) celo različnih rasnih skupin. Do tega je prišlo tako na indijskem polotoku, po vsej verjetnosti vsaj delno na področju mezopotamskih civilizacij, Perziji, Egiptu (kjer so vladarji po zadnjih odkritjih DNK analiz bili indoevropskega porekla), kasneje pa v grški in rimski civilizaciji. Pri tem so vedno znova uporabljali sheme, ki izvirajo iz trodelnosti teh družb, o čemer piše G. Dumezil. Tako so večnarodne ali več-rasne družbe urejali skozi aristokratsko-kastni sistem, ki so mu dodajali vedno bolj jasna pravila pravnega reda, kar je doseglo svoj vrhunec v rimskem svetu. Tako so lahko vključevali različne rodove, plemena in rase in jih vključevali v sistem na tak način, da so bili zmožni vzdrževati nek skupni red kljub razno-rod-nosti… in pri tem niso povsem razkrojili svoj rod in svoje lastnosti v smislu plemenskih, etničnih, rasnih posebnosti.

Premišljevanje o Sloveniji v odnosu do priseljevanja pa je obremenjeno še z enim, morda najpomembnejšim dejstvom:

Slovenija Slovencev izginja drastično! Pred našimi očmi se v vsakem desetletju »izgubi« kakšnih 5 do 10% Slovencev. Morda celo več. (Tudi štetja Slovencev si nismo sposobni več izborit!!) Bodisi zaradi naravnega ciklusa umiranja, bodisi zaradi tega, ker se preselijo v tujino ali pa preprosto nimajo otrok in manjkajoči del naroda zamenjajo ljudje drugih narodov, drugih kultur.

To učinkuje izredno razdiralno, saj Slovenci in slovenska kultura (pa očitno tudi genetika) nima ekspanzivnih, eksplozivnih kulturnih ali genetskih vzorcev, ki bi jih vodili k prevladi in nadvladi drugim. Tega pri Slovencih preprosto ne moremo najti do mere, kjer bi bilo to zgodovinsko lahko jasno potrjeno. Obratno, skozi celotno zgodovino vidimo, da gre za kulturo, ki je svoje ozemlje tako rekoč le zmanjševala v to, kar je danes naša država… In vsi vemo, da spadamo med najmanjše narode na svetu, naša država je med najmanjšimi po površini.

Prebivalcev imamo po vseh genocidnih pobojih in vojnah manj kot kakšno srednje veliko mesto v Evropi ali svetu… V bližnjem Milanu je več ljudi kot na področju celotne Slovenije. Če štejemo samo Slovence pa je dovolj za primerjavo že Beograd. Ko torej govorimo o prebivalcih, ki smo Slovenci, nas je le še za kakšni dve tretjini vsega prebivalstva Slovenije… Morda kakšen milijon in pol…

Skratka, premišljevanje o Sloveniji je premišljevanje o ogroženi državi. O ogroženi kulturi v kulturno-genetskem, torej tudi biološkem smislu. Namreč ne gre za državo, ki bi zlahka, preko moči gospodarstva, preko vojaških ali kakršnih drugih inštitucij moči ter vpliva lahko pritiskali na druge države, na druga gospodarstva ipd. Naš največji adut je v bistvu naša iznajdljivost, prilagodljivost, iskanje priložnosti v nekakšnih metapolitičnih in geopolitičnih nišah, povezanih z močno gospodarsko in močno diplomatsko dejavnostjo…
Smo v podobni situaciji kot mnoge vrste, ki so na robu izumrtja, če lahko dam primer, ki ga bi lahko razumeli tudi osnovnošolci…

Število se nam drastično zmanjšuje. Kot je zdaj popolnoma jasno, se zaradi nesrečne odločitve o priključitvi 1918 Državi SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji in povezane izgube robnih ozemelj, kjer so živeli ali še žive zamejski Slovenci ter komunističnega puča 1941 in njihovega povojnega brutalnega prevzema oblasti ter posledične izgube Istre in velikega dela Primorske že tako okrnjen teritorialni prostor s priselitvami tujcev in odselitvami mladih Slovencev ter prenizko rodnostjo drastično zmanjšuje celo znotraj našega »naravnega okolja«, znotraj države... Naša kultura umira izjemno hitro.. Pred našimi očmi izginjajo kupi običajev, izginja celo jezik kot tisti ključni del kulture, ki ga je kot narodno identitetno jedro ustoličilo razsvetljenstvo...  

Skratka, izumiramo! (M. Gams je o tem napisal zanimivo knjigo Slovence izumirajo, mar ne). In to je najbolj temeljna ugotovitev, ki jo moramo sprejeti kot izhodišče, ko se pogovarjamo o čemerkoli, kar je vezano na slovensko politiko, metapolitična izhodišča in celo na filozofska izhodišča, saj tudi ta nimajo kar po sebi univerzalne veljave. Veljajo namreč lahko le znotraj zavesti o rodu, o nenehni pretočni reki genetsko- evolucijskega toka ohranjanja sorazmerij med posameznikom, njegovimi predniki in nasledniki, med manjšimi in širšimi enotami rodu, naroda, rase in le pogojno v medsebojnih povezavah na ravni premišljevanja za tiste, ki sploh lahko sprejemajo določene predpostavke filozofskega diskurza kot specifično evropskega načina logičnega sklepanja in premišljevanja idej, bistva in seveda samega temelja obstajanja, biti…

Namreč, šele ko sprejmemo to osnovno ugotovitev glede izumiranja, smo lahko sploh operativni naprej: v smislu premisleka o (re)akcijah, ki jih ko ljudje, posamezniki, predstavniki naroda in rodu moramo speljati, premišljevati, narediti. Dokler tega dejstva nimamo pred sabo kot osnove, nimamo sploh tal, na katere bi se lahko postavili. Namreč stojimo na metafizični podlagi idejnih shem o »dobroti« do »drugega«, stojimo na megli, ki nam jo baročni slikarji v propagandnih shemah tridentinskih usmeritev katoliške cerkve rišejo kot oblake nebes, kamor se pride, če dovolj dosledno nastaviš drugo lice, če dovolj dosledno ljubiš svojega sovražnika, če dovolj dosledno slediš Kristusu na križ in v grob, da bodo potem nebesa... Ali pa, (če po revoluciji razsvetljenstva nočemo sprejeti krščanskih predispozicij), stojimo na tankih papirnatih zapovedih, ki so povsem naslonjene na prej omenjene krščanske podmene in kjer moramo biti »progresivni izboljševalci sveta«. Izhajamo iz »samo-razvidnega dejstva, da je vsak človek rojen kot enak« (kot pravi ameriška Deklaracija o neodvisnosti), s čimer postavimo temelje oziroma ponudimo
izgovor vsem, ki kakršno koli »neenakost« postavijo pred zid. To mislim čisto dobesedno, saj se je odprt lov na aristokracijo in kasneje meščanstvo izvajal že takoj 1789 v francoski izvedbi egalitarne družbene utopije, potem pa še večkrat do vrhunca tega (po Kocbekovih besedah celo »religioznega« ) projekta, ko je v 20.stoletju moralo dati življenja preko 150.000.000 ljudi za to, da bi lahko dosegali to idejo o »enakosti« in ko so bili vsi ti milijoni pobitih le »razumne žrtve« tega procesa različnih »osvobajanj«… da bi prišli do nekega v prihodnost umaknjenega cilja v krasni novi svet…

Jasno se moramo zavedati, da je proces že v teku dolgo časa. Vsaj 250 let že traja zelo pospešeno in vse tiste skupnosti, ki so ponotranjile pavlinsko prevaro v smislu univerzalne enakosti (sicer pred skupnim bogom, ki pa žal ni izbral nas, temveč samo pleme Pavla- Savla), so danes izrazito amerikanizirane po tem deklarativnem odnosu do enakosti. Tu mislim tudi na to, da so evropske države postale talilni lonci različnih ras, etnij in rodov. In mislim na to, da so izrazito podrejene šolsko-medijskemu sistematičnemu poglabljanju razmišljanja, ki izvira iz te vseobsegajoče ljubezni do drug(ačn)ega kot glavnemu orodju za doseganje krasnega novega sveta.  

Ob tem bi rad opozoril še na izredno zanimiv članek Toma Sunića, ki obravnava te procese samorazdiralne evropske erozije, ki jo perpetuira "sistem" in cerkev na bolj globalni ravni: LINK

Tam, kjer ta proces ni bil tako silovito speljan, tega problema še ne čutijo tako zelo močno. Kitajci, četudi so bili del procesa marksistične revolucionarne norosti, torej posredno tudi neke inačice pavlinske prevare, ki problematizira in s prevratno silo napade tradicionalno strukturo in hierarhijo družbe, ta problem ne vidijo tako zelo močno kot npr. Angleži, ki so ta proces privzeli skozi liberalizem na podlagi Cromwellove revolucionarne zareze v družbo, ki je omogočila cepljenje z novimi eksperimenti. Namreč na Kitajskem ni te podlage pavlinskega univerzalizma, po Evropi pa ta vsesplošna slaba vest do »drug(ačn)ega« veje iz vsakega stavka vsakega posameznika, ko beseda nanese na prvega pripadnika katere koli druge rase…

Toda v tem tekstu me zanima predvsem Slovenija, četudi mi je hkrati jasno, da ne bomo mogli postati nek otoček sredi morja novega svetovnega reda z marakeškimi cilji, v katerem se talilni lonec pregreva do mere, ko se vse nacionalne skupnosti indoevropskih Yamna ljudstev razpadejo in končno dajo prostor plemensko ali pa religiozno-totalitarno urejenim družbam, ki živijo v nenehnih medsebojnih trenjih na podoben način kot se to dogaja v Siriji, Libiji, Egiptu, Afganistanu itd. Kjer lahko dosegajo neko normalizacijo le z izredno močno centralizirano avtokratsko oblastjo in več ali manj totalitarno ideološkim vodstvom.

Slovenci smo to izkušnjo že imeli v Jugoslaviji. In to najmanj dvakrat.

Najprej preko tega, kako se je delno demokratična skupnost SHS lahko ohranila le preko oktroirane ustave in avtokratskega vodenja države z vodilno vlogo Srbov in kralja. Ta skupnost se je razsula že takoj ob začetku vojne ter se končala v medsebojnem etničnem in obenem tudi revolucionarnem klanju, ki je zaznamovalo več generacij.
In drugič, ko smo se leta 1991 izvili iz totalitarnega režima SFRJ, pri čemer se je, enako kot prvič, po mejah genetske in verske različnosti ravno tako začelo hudo klanje in se končalo z oblikovanjem državic na podlagi nekdanjih republiških mej…

Nova dognanja biologije kažejo na pomembno vlogo rodu in sorodnosti v oblikovanju sorazmerne skladnosti kulture. To lahko opazimo tudi že z bolj občutljivim pogledom na samo kompatibilnost kultur, kakor je opazil že Cankar v svojem slikovitem opisu primerjave podobnosti našega človeka z avstrijskim in srbskim, pri čemer sploh ni vedel, da smo si celo "po krvi" mnogo bolj odmaknjani kot je predvideval. (Tukaj je LINK na njegov tekst iz 1913).



				vir: wikipedija
vir: wikipedija


Hamiltonov zakon (sem že večkrat pisal o tem- LINK), odkritje DNK in haploskupin kot skupnih označevalcev določenih rodovnih zvez, novi načini psihometrije, evolucijsko logične razlage procesov v določenih skupnostih ipd… vse to se je pojavilo dobrih 10, nekatere 20 let po koncu 2. svetovne vojne. Določena znanja o razmerjih med ljudmi ter njihovimi genetskimi podlagami prihajajo tako rekoč v splošno zavest šele v zadnjih letih (tak primer so selitve Yamna ljudstev, odkritja o njihovih poselitvah, haploskupine, ki določajo večjo sorodnost in kompatibilnost ljudi, potek dednosti določenih lastnosti ljudi, za katere se je veliko časa mislilo, da so kulturne- npr. inteligenčni kvocient… itd).
To pomeni, da se naslonitev na nova odkritja povsem odmika od hitrih in površnih očitkov o nekakšni »naci« ideološki podlagi. Hkrati to pomeni tudi, da se morajo tudi hitri očitki, ki so zahod držali v primežu argumentov »ad hitlerum«, prevetriti in pregledati skozi resne znanstvene analize tako po svojih zgodovinskih kot tudi drugih parametrih.

Zato je zelo ključno oblikovati odprto, metapolitično in filozofsko debato, v kateri se bodo lahko sploh naravnala izhodišča za kakršno koli politično širše delovanje.


Nujno je takoj ustaviti kakršno koli nelegalno infiltracijo in vdiranje migrantov, ki bi v tako občutljivo področje kot je slovenska kultura, vnašali še večji razkol in nered.


Zelo pomembno je, da se iz novih izhodišč in novih dognanj glede zgodovinskih dejstev o vplivu na evropske osnovne kulturne predpostavke pregleda vpliv krščanstva v tistem delu, kjer nosi s sabo destruktivne elemente za sam obstoj teh kulturnih predpostavk.
Prav tako je v tem trenutku pomembna tudi hitra in zelo odločna akcija ljudi, ki se zavedamo teh predpostavk, da se skušamo vsaj na intelektualni ravni povezovati v tistih vsebinah, v katerih se strinjamo, saj je verjetno od te naše zmožnosti prehajanja preko meja egoizma zelo odvisna sama zmožnost obrambe tako ogrožene slovenske kulture.

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 11. Jan 2021 at 07:27

1681 ogledov

Kolumna Jirija Kočice: Avgijev hlev
Velike tehnološke korporacije brišejo ljudi, ki so jim zaupali. Brišejo objave, ki ne ustrezajo pripovedi, agendi. Brišejo cele skupine, brišejo posameznike iz njihovih platform, ki so zgolj osnova, na kateri so nekateri posamezniki zgradili cela omrežja medsebojnih povezav, tako rekoč manjša mesta ali manjša medijska podjetja. Brišejo ljudi, ki so v svojem bistvu ustvarili vsebino teh podjetij. Parlerju npr. jemljejo serverje, da ne bi mogel delovati. Moramo se zavedati, da ne gre za kakšno banana republiko iz Afriške divjine, temveč za Združene države Amerike, ki postaja po teh volitvenih prevarah definitivno banana republika... No, še republika ne več, v bistvu. Twitter ni samo izbrisal za vedno profil predsednika ZDA, @realdonaldtrump, ki je imel sam po sebi milijone sledilcev, ampak je dodatno brisal okrog 35% njegovih najvplivnejših privržencev, ki so bili prav tako uporabniki Twitterja. Že pred tem so na praktično vsa opozorila predsednika Združenih držav o znakih prevare ali znakih nepravilnosti pri volitvah iz Twitterja samovoljno prilepili na njegove tvite in na tvite mnogih drugih dodatno opozorilo (oziroma dodatno oznako), da ti tviti ne izražajo uradega stališča glede volitev. Ja, kaj pa je uradno stališče glede volitev? Je to stališče samo ene od strani, ki je šla na volitve? Je to stališče Marka Zuckerberga, za katerega vemo, da je vložil v kampanjo Demokratov preko 500 milijonov dolarjev in pred nekaj dnevi izbrisal kupe ljudi, ki so na drugi politični strani? To je na tisti strani politike, pri kateri si lahko pisal kar si hotel in ti nihče ni nalepil nobenega opozorila, četudi si lagal o tem, da je z volitvami vse v redu? (O kraji ameriških volitev je večji tekst že bil objavljen tukaj) Zakaj bi Twitter ali FB storil tako dramatičen korak kot je izbris profila ameriškega predsednika tako nenadoma in izbrisal ljudi, ki so v glavnini povsem spoštovali osnovna pravila? Zaradi skupnega učinka tega, kar so (smo) ljudje počeli v skupnem delu, v komunikaciji, v nenehnem preverjanju in pregledovanju vsega, kar se je dogajalo takorekoč v realnem času, ki je prehitel večino medijskih hiš in večino t.i. medijskih agencij. Moč kroženja informacij je nekaj neprekosljivega, uničujočega za praktično vsak totalitarni ali diktatorski režim, vsako medijsko agendo, ki gradi nekaj, kar ne ustreza poročanju o realnih razmerah, temveč dela le usluge diktaturi in jo podpira v vseh njenih lažeh. Namreč obstaja kupe medijev, katerih agende so povezane z neštetimi lobiji, političnimi strankami, velikimi finančnimi špekulacijskimi korporacijami, ki se na način »tovarišijskega«, monopolno zastavljenega gospodarskega poslovanja in preko različnih koruptivnih nagrajevanj in podkupnin dogovarjajo za posle z državnimi ali naddržavnimi uradniki, politiki in njihovimi valpti. S pomočjo nevrolingvističnega in nevroikonskega programiranja medijski pomagači takega sistema razkrajajo vsako možnost dejanskega premisleka in logične presoje večine ljudi, ki bi naj preko volitev dajali legitimnost politikom in od njih odvisnim uradnikom v državnih upravah in v velikih aparatih liberalnih demokracij, s čimer se taka hobotnična sprege mafije in državnih uradnikov spremeni v državo v državi (globoko državo). Zato je moč kroženja informacij takemu sistemu zelo nevarna. Medijske laži in neumnosti lahko razbijemo z nekaj kliki, ki soočijo pravljico z realnostjo in pokažejo na logična medsebojna izključevanja ali pa povezave oziroma po domače: razkrinkajo laži. Posebej še, če smo v stiku z ljudmi, ki so iz različnih koncev sveta, katerih želja je, da se realnost kaže taka kot je in imajo nekateri med njimi informacije iz prve roke, lahko posnamejo npr. umor človeka ali proces podkupovanja, goljufije pri volitvah… in do teh informacij lahko pridemo takoj- z le nekaj kliki. V taki skupnosti ste (smo) OGROMANSKA grožnja sistemu panoptičnega nadzora nad množico, pri čemer je takemu sistemu zelo pomembno, katere informacije se smejo in katere se ne smejo spustiti med ljudi. Kdor je starejši, se bo vsekakor spomnil panike, če je kakšna realna informacija prišla med ljudi mimo komunističnih veljakov. Vse je bilo pod nadzorom, čisto vse. Velika spletna podjetja so to v današnjem času storila skoraj povsem usklajeno, FB, Twitter, Google orkestrirano onemogočajo nadomestne platforme za množično komunikacijo… Težave, ki jih je imel in jih še ima Gab (ne morete ga najti na platformah, ki omogočajo vsem drugim aplikacijam lahek dostop do strank- npr. Gaba ali Parlerja ne boste mogli najti na Appstore ali Playstore) jasno kažejo na to, da gre za kartelni, usklajen napad na demokratično družbo, katere bistvene poteze so izražene v 1. amandmaju ameriške Ustave, ki izrecno zapoveduje svobodo govora kot podlago najdlje trajajoči demokraciji sodobnega sveta. A vseh teh izbrisov te velike korporacije niso storile samo zato, da bi grozile. Ne more biti samo to, kajti njihove delnice so v trenutku, ko so začeli brisati, začele drastično padati. Nobena firma ne bi delala v lastno škodo, če ne bi bilo neke dodatne zgodbe. Nekega dodatnega posla, ki jim obeta nadomestilo za vse to, kar izgubljajo. Hkrati pa je danes, ob tem drastičnem brisanju to postalo jasno tudi marsikomu, ki ga dolgo časa nihče ni mogel prepričati v nič, kar se je dogajalo že veliko časa, saj je vedno znova zamahnil z roko in se z glavo naprej vrgel hitro v pesek, da ja ne bi prepoznal vse znake, ki že dolgo kažejo na pripravo totalitarnega sistema. Namreč tako težko je biti soočen z realnostjo, posebej ženske si statistično mnogo bolj želijo varnosti in neizpostavljenosti. A tudi vse druge je strah vrtinca, v katerega nas vleče samopašnost nekoga "tam zadaj", kajti država, ki so jo (vsaj v ZDA) imeli za nek servis državljanov, že dolgo ni več obvladljiva… A hkrati se poraja vprašanje: je taka skrita moč obvladljiva za kogar koli? Tudi naročniki niso nujno več varni pred tem Golemom, ki vstaja skozi neštete skrite vzvode moči totalitarnega sistema. Toda tokrat ne naivnega, tistega stalinističnega ali onega iz Orwellove knjige 1984, temveč veliko bolj perfidnega, v katerem bo velika večina ves čas uživala in bo rada del črede, na kateri se bo sistem poganjal. Kdor je bral »Krasni novi svet« Aldousa Huxleya ve, o čem govorim. Razkrivanja, ki so prišla preko Twitterja, Facebooka in drugih platform, so postala tako zelo moteča in so tako do obisti razkrila vedno bolj velike in drzne prevare, ki potekajo vsem pred očmi, da so naročniki in izvajalci teh prevar morali reagirati, če še želijo obdržati smer kontrole. Trump jih je, kljub kopici napak in kljub temu, da jim je v mnogih stvareh pomagal ter dopuščal marsikatero hobotnično zlo dejanje, vseeno presenetil. (Bil) je motnja v sistemu in očitno ni bil dovolj kooperativen v tem njihovem strukturnem parazitizmu, sprožanju vojn, razkroju, ki je omogočal krvave dobičke. In z dnevi, ki prihajajo, je globoka država, ki so jo vzdrževali znotraj sistema, postala hkrati preveč vidna, hkrati pa je, ko se dogaja prevzem oblasti na način popolnoma razvidne prevare, dobila vase nekaj, na kar sama ni navajena, saj od nekdaj deluje kot parazitski sistem v sistemu. Namreč ta globoka država je dobila vase novo obliko »cepiva«, ki s pospešeno komunikacijo z internetnim oživčenjem, z novimi uvidi v metafizične podlage dinozavrskih struktur in skozi novo intenzivnost razkrivanja metapolitičnih ozadij gradi anti-memetsko in anti-virusno informacijsko polje, s pomočjo katerega se dogaja preporod zelo podoben renesančnemu, celostnemu uvidu. »Prihaja nevihta«, je v zadnji njeni objavi na Facebooku rekla Ashli Babbit, ki so jo hladnokrvno umorili, četudi ni ogrožala nikogar in je imela tik za sabo do zob oborožene policaje, a jo je nek »varnostnik« (?) povsem brez vsakega opozorila ubil.. Oglejte si video na tej povezavi, če ne verjamete:   Res je, prihaja in z njo nevihtni hudourniki, s katerimi bomo čistili Avgijev hlev dolgoletnih laži in sprenevedanj…  

Mon, 4. Jan 2021 at 20:28

141 ogledov

Gospod Jones (2019)
Gospod Jones je odličen film o pogumnem možu, ki se kot novinar zoperstavi Stalinu in njegovim pomagačem v mainstream medijih. Film je resnična zgodba o Garethu Jonesu, raziskovalnem novinarju, ki se na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja pogumno upre odvratnemu lažnivcu Walterju Durantyu, šefu moskovske izpostave časopisa The New York Times.  Ta je prejel celo Pulitzerjevo nagrado za lažno olepševanje Stalinovega režima in njegovega tiranstva, s čimer je za ameriško javnost povsem zakril dejansko dogajanje.   Duranty je tam deloval štirinajst let po boljševiški revoluciji in ruski civilni vojni (1918 - 1921). Sodeč po njegovem pisanju je bilo vse v najlepšem redu, kar je veselilo Stalina in internacionalno levico tako v zahodni Evropi kot tudi v ZDA, vključno s petokolonaškimi novinarji in lastniki pri The New York Timesu. Kljub vsemu gospod Jones odpotuje v Ukrajino in preživi. Videl je pomanjkanje in lakoto ter spoznal čisto od blizu vse Stalinove grozote, ki jih je Duranty spretno prikrival. Med najbolj nečloveške Stalinove norosti seveda spada izstradanje milijone Ukrajincev - holodomor ali gladomor po slovensko. Durantyu je Stalin za prikrivanje zagotovo dobro plačeval. Ta je Jonesu onemogočal objavo zgodbe, pomagal mu je tudi takratni premijer vlade Velike Britanije Lloyd George. Laži Durantya in vpletenost The New York Timesa v sleparjenje in zavajanja sveta je Jones razkril in bil malo pred tridesetim rojstnim dnem ubit. Umorila ga je tajna ruska policija. Film je resnična zgodba ob kateri se boste držali za kavč. Je zgodba o preračunljivem zlu tirana kot je Stalin in njihovih pomočnikih. Brezhrbteničnih novinarjih, hollywoodskih komunistih, ovaduhih in provokatorjih iz medijev, ki so bili oboževalci Stalina in podporniki mednarodno organizirane mreže komunistov. George Orwell, takrat je pisal Živalsko Farmo, je še predobro razumel komunistično revolucijo in se je sam še kasneje večkrat cinično obregnil ob lastno delo češ, da ni imel namena, da njegove knjige postanejo navodila za novo družbeno ureditev in resničnost, temveč so bile namenjene temu, da na nevarnost opozorijo. Veliko detajlov v filmu je aktualnih še danes. Še posebej prezir elit do navadnih ljudi, o katerih lahko vsak dan beremo in gledamo. Na koncu je bila Jonesova zgodba o Holodmoru objavljena s pomočjo William Randolpha Hearsta, medijskega mogotca, ki je bil pred Veliko depresijo en največjih lastnikov ameriškega tiska in je po letu 1918 (po sovjetski revoluciji) postal zelo zadržan glede sovjetske politike, prav tako pa se je nagibal k ameriškemu izolacionizmu in v času Stalina že dobro razumel grozljivost progresivizma in komunističnih eksperimentov z realnostjo.   Dixie

Sun, 20. Dec 2020 at 23:40

2076 ogledov

Kolumna Johance: Zastrupljanje duš
Opazujem osrednje medije, novinarje, prispevke, njihov način poročanja, mimiko, ton glasu, geste… in vidim nor negativizem, ton glasu je nestrpen, vreščeč, na trenutke morda celo sovražen. Mimika obraza novinark pa, kako naj jo opišem… kot da o določenih stvareh poročajo z gnusom, prezirom, posmehljivo… Skratka, grimase, ki jih med poročanjem delajo, so kratko malo groteskne, o profesionalnosti pa, vsaj odkar vlado vodi Janša, ni niti sledu. Slovenija je v nekem čudnem, temačnem obdobju, pa ne zaradi vlade, menim da dela dobro, da se z epidemijo in razmerami, ki jih imamo zaradi nje, dobro spopada. V to temačnost, nelagodje in stiske nas, po moje, namerno še malo bolj kot razmere same, tiščijo mediji in njihovi novinarji. Vzdušje, ki ga s svojim načinom poročanja delajo je, kot da smo pred koncem sveta. Kar nam govorijo o delu in dosežkih vlade, je vse v negativnem tonu, mimika poročevalke pa mešanica gnusa in prezira. Kar poročajo o ukrepih proti širjenju korona virusa, je  v smislu, da ukrepi ne delujejo. Zakaj se jih moramo držati, da ukrepi niso samo omejitve, da vlada tudi daje in poskrbi za ljudi, poskuša poskrbeti, da bi pomoč prišla do vseh, ki so zaradi omejitev tako ali drugače prizadeti in da bo čimbolj pravično porazdeljena, skoraj ni slišati. Politični analitiki, ki jih ti mediji vabijo v studie ali objavljajo njihove analize dela vlade, so po večini politično naklonjeni levi strani, njihove analize pa so tako pristranske in polne cenenega levega populizma, da je že smešno. V njihovih zapisih in nastopih ni nič, za kar bi lahko rekli, tole je pa korektno. Negativna čustva do nasprotno mislečih so jih tako zaslepila, da so v svojih izvajanjih naravnost sovražni. Ne obvladajo čustev in izražajo a priori samo nasprotovanje namesto, da bi si prizadevali za konstruktiven dialog, kjer bi na podlagi soočanja nasprotujočih si mnenj dosegli kompromise, sprejemljive tako za koalicijo, kot tudi za opozicijo. Politični analitik, ki vladi ne more priznati, da dela dobro tam, kjer vlada dejansko dela dobro, nekaj zdrsom in kiksom navkljub, si ne more reči politični analitik, ampak zgolj levi aktivist. Prav tako ne morem temu, kar počne levji delež slovenskega novinarstva, reči novinarstvo, ampak so zame le ekstremni levi politični aktivisti, zaposleni v medijih, ki agitirajo izključno za levi politični pol. Trenutna opozicija ima za predstavljanje svojih mnenj, komentarjev in nasprotovanj vladi skoraj neomejen čas nastopa, vladi, koalicijskim strankam in njihovim poslancem pa so sekunde strogo odmerjene. Najhuje v vsem je, da smo domoljubi, desničarji postali kar "fašisti", "nacisti". Tudi to je posledica nezmožnosti razlikovanj pomena besed kot so nestrinjanje, različni pogledi na svet  in nestrpnost, sovražnost. Demonizacija Janše, janšizem, tudi tega enačijo s fašizmom, je prešla v demonizacijo vse desnice, kar pomeni netenje nestrpnosti do točno določene skupine ljudi, ki želijo le, da Slovenija ostane slovenska in ne neka zbalkanizirana multikulti gnojna jama. Netijo nestrpnost do tistih, ki jo cenijo kot samostojno in sovraštvo do tistih, ki spoštujejo ljudi, ki so za to samostojnost dali življenja. Ali vidite kaj nam delajo? Kako globinsko in na vseh ravneh zastrupljajo misli ljudem; kako je vse slabo, kako nič ne deluje, kako je desnica nestrpna… naša telesa so prepojena z negativizmom, slabo voljo, nestrpnostjo in naše duše umirajo v tej melanholiji. Kdaj ste se nazadnje vprašali, če je res tako hudo, tako slabo, če so ljudje v nasprotnem taboru res tako nestrpni in hudobni kot vas prepričujejo? Niso, nismo kajne… kaj je torej njihov cilj? Njihov cilj je samo eden, zrušiti vlado. Pasti mora Janša in pasti mora njegova vlada, cena ni pomembna, pa četudi zakuhajo državni udar ali državljansko vojno. Življenja jim niso mar, oni gredo preko trupel. In kaj bo, če vlada pade, bolje? Bo epidemije nemudoma konec? Bodo lačni izginili? Se bosta čez noč začela cediti med in mleko?  Ne. Nič od tega. Samo način poročanja se bo spremenil, retorika bo prijaznejša, mimika bo mehkejša, ton glasu bo kot, da vam berejo pravljico za lahko noč, lačni bodo izginili, nesrečnih ne bo več, stiske ljudi bodo manjše… ne… tudi to še bo, le oni bodo molčali. Gledali stran. Kdo nas razdvaja, kdo nas zastruplja, kdo stoji med nami in mirom? Kdo stoji med nami in normalnim uravnoteženim poročanjem, med nami in resnico? Kdo nam jemlje dragoceni mir v tem kratkem času, ki nam je namenjen? Komu je interes živeti v stalnem kaosu in nezadovoljstvu? Komu je razdor med Slovenci življenjskega  pomena? Tistemu, ki vam ne želi življenja v miru, sožitju in ljubezni. Vlada je za ljudi kot starš za otroka, jaz si želim ljubečega in skrbnega starša in ne nekoga, ki je preklinjal moje rojstvo, vi?

Sun, 13. Dec 2020 at 19:12

359 ogledov

Objava "Predloga za izločitev dveh ustavnih sodnikov"
ZAHTEVA USTAVNEMU SODIŠČU RS Podpisani pritožnik Vili Kovačič, Ustavnemu sodišču R S sporočam, da sta dr. Matej Acceto in dr. Špelca Mežnar  v zadevi ugrabljenih lokalnih volitev v Ljubljani 18 novembra 2018, kar je predmet moje ustavne pritožbe, povsem neprimerna sodnika za senat, ki naj bi obravnaval mojo ustavno pritožbo.  Kršeno je namreč načelo  videza nepristranosti. Iz dejanskih okoliščin namreč izhaja, da omenjena  sodnika ne moreta  zagotavljati videza nepristranosti, kaj šele dejanske nepristranosti same. Videz nepristranosti pa  je pogoj poštenega sojena, pošteno sojenje pa je človekova in tudi moja ustavna pravica. Oba sodnika sta namreč sodnika, ki sem ju 22.10.2019 pred zgradbo Ustavnega sodišča utemeljeno javno  pozival, da odstopita s funkcije ustavnega sodnika. Mateja Acceta zaradi politične povezave z nekdanjim predsednikom vlade Mirom Cerarjem – sodelavcem stranke SMC pri izdelavi volilnega programa, Špelco Mežnar pa zaradi nezdružljivosti funkcije ustavnega sodnika s članstvom v organu odvetniške zbornice Republike Slovenije.  Zaradi obeh razlogov sem oktobra 2019 javno terjal njun odstop in sta  vsled tega z menoj  v konfliktu in vsekakor ne moreta biti v zadevi  moje ustavne pritožbe nepristranska sodnika.       Moj tedanji poziv k njunemu odstopu, vsakomur dovolj pove, da z njunim sodelovanjem v senatu nepristranost z njune strani ne more biti zagotovljena. Gre za vpletenost v spor in nedopustno navzkrižje interesov, zato je za pravično in pošteno odločanje to njuna udeleba v senatu. Ne nazadnje je tudi zavlačevanje z 2 letnim odlašanjem  odločanja US o volilnem izidu po mojem trdnem prepričanju in vedenju plod njunega osebnega prizadevanja, v katerem je udeleženec župan Janković po njegovi  lastni izjavi na HTV v sodnih postopkih »nedotakljiv« in vsestransko zaščitena oseba.   Moj poziv k odstopu obeh sodnikov dokazuje njuno »okuženost«, kar je okoliščina, ki utemeljuje njuno izločitev iz postopka. Dokaz dobite   na povezavi:  https://nova24tv.si/slovenija/vili-kovacic-zahteva-odstop-treh-ustavnih-sodnikov-mateja-accetta-rajka-kneza-in-spelce-meznar-to-je-edini-edini-nacin-da-se-resi-ugled-ustavnega-sodisca/ Glede na sicer formalno nedopustnost moje zahteve za izločitev, pozivam Špelco Mežnar in Mateja Acceta, da se članstvu v tem senatu sama odpovesta. S tem bo US močno pridobilo na lastnem ugledu, oba sodnika pa bosta pridobila na njuni osebni integriteti, ki izvorno pristoji osebi ustavnega sodnika. Gre za osebno inegriteto Ustavnega sodišča kot institucije pa tudi njiju osebno. Ker volilni spor v glavnem mestu RS močno presega lokalni nivo, predlagam še, da sodišče odloči v plenumu vseh sodnikov in to na javni seji, za kakršno se tudi US samo, v primerih drugih sodišč, zelo zavzema. Javna seja v plenumu vseh sodnikov pa je nujna tudi zaradi  žgoče aktualne problematike nezmožnosti zagotavljanja poštenosti volitev doma in v svetu. Glede na sedanje stanje Corona epidemije predlagam neposredno spremljanje javne seje preko TV ekranov oziroma preko internetne povezave Zoom ali Skype.   Ta primer ponovno odpira vprašanje načina funkcioniranja slovenskega Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodstva v državi. Dosedanje ravnanje v tem primeru je v popolni kontradikciji s pravico državljanov in  volivcev po nepristranskosti v imenu katerih sicer isti sodniki izrekajo svoje sodbe z etiketo: »SODBA V IMENU LJUDSTVA«; v resnici pa  z okuženimi in kontaminiranimi sodniki sodišče kot institucija grobo krši načelo videza nepristranosti - v škodo ljudstva v imenu katerega sodi.     Vili Kovačič

Sat, 12. Dec 2020 at 14:49

1715 ogledov

Butalska Slatina?
Četudi v Rogaški Slatini ne živim že več desetletij, sem tam preživel otroštvo, bil vedno nanjo navezan v vseh pogledih: tisti, ki me poznajo, lahko to potrdijo. Vedno me je zanimala njena zgodovina, njena posebna arhitekturna in urbanistična zasnova, njene posebnosti in njeni čari v estetskem in vsakem drugem smislu. Po drugi strani bi lahko bil tudi prebivalec Slovenije iz katerega koli kraja ali pa celo iz neke druge evropske države in bi me lahko usoda Rogaške Slatine prav tako zadevala, saj gre za enega najstarejših zdraviliških in turističnih krajev v Evropi in na svetu. Roitschocrene, knjiga, ki jo je napisal dr. J. Grundel iz Maribora davnega 1685 leta,  sama po sebi dokazuje to častitljivo mesto in starost turizma v naši izjemni Rogaški Slatini.  Ob tem, ko bo sredi pandemije referendum o gradnji razglednega »stolpa«, čutim državljansko, lokal-patriotsko nujo, da se oglasim čimbolj javno, zato tudi prosim ljudi, da to delijo z drugimi. Posebej še tisti, ki me poznate in veste, da ne gre v tem smislu za neko ideološko, meta-politično, ali dnevno politično zavzemanje za levo ali desno politiko. Pri tem stolpu ne gre za to. Tu mora na delu biti nekaj povsem drugega. Ker sem se sam precej poglabljal v zgodovino in arhitekturo Rogaške, (bil med ustanovitelji Društva prijateljev Rogaške Slatine, ki smo bili zelo dejavni ob marsikateri urbanistični potezi), lahko jasno pokažem vzporednice med tem, kar se je dogajalo s pomembnimi stavbami in kako so se gradbeno spreminjali in napačno oblikovali urbanistični načrti ter izvedbe. Od časov socializma naprej se v Slatini že leta in leta podira in razkraja vse, kar je na dolgi rok vredno, podpira pa se vse, kar je povsem v neskladju z zdravo pametjo, z dejanskimi turističnimi trendi, z dejansko vrednostjo prostora in njegovimi posebnostmi. To gre tako daleč, da se celo v samem podjetniškem smislu razkraja sicer izjemen potencial, ki ga je Rogaška Slatina imela in ga še ima. V tem tekstu ne bi rad šel preko celotne zgodovine teh napak, vendarle bi spomnil na neumnosti, ki so podobne temu, kot bi sredi res prekrasno zastavljenega osrednjega vrta v Schõnbrunu postavili avtohišo.. no ja, saj nekaj podobnega so sicer že naredili z idiotsko stolpnico sredi slatinskega imenitnega parka. In to celo v popolnoma odprto- korupcijski obliki; namreč razveljavili se že izveden javni razpis in je potem predsednik komisije za ta razpis postavil svojo veleumno »stolpnico«, kakršne v tisočih najdemo v vsakem večjem predmestju z nizkimi najemninami in degradiranimi prostori. In ta gradnja je seveda prekinila povezavo francosko oblikovanega parka s parkovnim gozdom, kjer stoji res idilični arhitekturni biser- kapela Sv. Ane, ki pa jo seveda zakriva socialistična stolpnica Terapije. Take napake bi bile še veliko bolj pogoste, če ne bi (hvalabogu) bilo mnogo stavb pod direktnim nadzorom celjskega Zavoda za zaščito naravne in kulturne dediščine«, od koder so večkrat uspeli preprečiti kakšno neumnost. Toda ob vsem trudu niso preprečili ene najbolj usodnih napak v prostorskem planiranju: to je podrtje Vandelbana (sprehajališča), ki je bila edina taka neoklasicistična stavba v Sloveniji- zelo redke so bile že v času njenega nastanka tudi po svetu. Delavci so s kladivi razbili kipe, bagerji so razsuli vse, kar se je dalo.   Vandelban- sprehajališče v Rogaški Slatini, ki je bilo vandalsko podrto Danes imamo tako na eni strani kup napol podrtih ali že pozabljenih, podrtih vrhunskih arhitekturnih dosežkov, med njimi dragulje neoklasicizma.. stari hoteli, podrte vile in podobno, na drugi strani pa se zidajo povsem neinventivne, klišejske postmoderne kockaste stavbe z dekorativnimi računalniškimi vzorčki in vsi, ki se ukvarjamo z likovno umetnostjo vemo, da gre za zadnje odmeve najbolj klišejske-modernistične ekscesne arhitekture, ki že po normalni logiki nima danes več nobenega smisla. In ena takih je načrtovana gradnja stolpa v dolini ob hribu, ki ima na vrhu razgledišče. Kdo pri zdravi pameti gre ob vznožju naravnega hriba gradit razgledni stolp? Bi pomagalo, če bi to prevedel v »jezik« butalcev? Na primer: »Butalci pa so se odločili, da ne bodo več hodili gledati lep razgled na hrib, temveč si bodo ob vznožju hriba za velik denar postavili prav posebno razgledišče. In če bo dovolj denarja, bodo zazidali celo višjega od hriba… In od takrat prebivalci Butalske Slatine raje kot na hrib, gredo na stolp… in zato ponosno plačajo vstopnino…« Vsak podjetnik pred nekim večjim projektom dobro premisli kaj je njegov primarni posel, katera proizvodna sredstva so tista, ki so najbolj donosna, koliko je smiselno, da se jih obnavlja ali jih je sploh smiselno zamenjati z novimi, ali se bi raje usmeril v kakšno drugo smer? Tako se bi tudi Slatinčani morali vprašati: kaj je bilo tisto jedro, okrog katerega je nastalo to mesto, od kod so prihajali ljudje, ki so k nam prišli po zdravje, na počitek ali tudi druge dejavnosti, ki so povezane z slatinskimi drugimi poslovnimi dejavnostmi? Ekonomsko gledano je to po mojem mnenju povsem neupravičen projekt- tak stolp morda privabi gosta enkrat, večkrat pa zelo težko, saj ne ponuja nič takega, kar bi omogočilo večkratne obiske. Ni stvar »napredka«, da se ponavlja neka podobna forma, če je ta že vsaj na treh mestih v radiusu 50km od Rogaške: v Zrečah imajo stolp, Vinarium je prav tako relativno blizu, razgledni stolp je bil na Janini, a ga raje niso obnovili, razgledni stolp je na Boču… Ne bom raje govoril o tem, da so po ravninah Medžimurja in Madžarske prav tako vodni in razgledni stolpi. In en takih, zelo starih in zanimivih je v Brežicah… Na sliki: vodni stolp v Siofoku na Madžarskem Na facebooku so mi očitali, da sem zaplankan »Slovencelj«, ker ne vidim tega, kako se s tem odpira napredek. In tudi, da sem verjetno en od tistih, ki »samo kritizirajo«, sami pa niso naredili nič. Če nekdo pride iz večjega mesta, kjer je polno visokih stavb, na odmor ali zdravljenje v neko idilično mestece z jedrom neoklasicistične arhitekture (ki je v Sloveniji zelo redka) in ujeto v naravne hribčke in gozdove štajerskega okolja, zakaj bi tak urbani gost želel gledati urbano arhitekturo, ki jo vidi vsakodnevno? Sama oblika stolpa in komplikacije, ki jih prinese poleg še nadvoz pa je sploh povsem brez občutka zastavljena urbanistična poteza. "Zaplankanost" kaže kvečjemu nekdo, ki bi na vsak način rad naredil nekaj podobnega, kar je nekomu iz mesta vsakodnevna reč, dolgčas, da bi s tem pridobil nekaj tistega "meščanskega" in se ne bi več počutil tako odmaknjeno... Zakaj bi nekdo stolp gledal v Slatini, če lahko to gleda doma v Berlinu, Beogradu, Bratislavi ali na Dunaju? V Rogaško pride zato, ker je tam drugače, ne pa zato, da bi tam imel slabe kopije istega, kar že ima doma.. Res mi je žal, da sploh mora priti do referenduma, ker nekatere ideje so že v začetni fazi pač slabe in se od daleč vidi, da nimajo nobene realne prihodnosti. Razen, če gre samo za prvo fazo in za zaslužke, ki gredo od tega, da se bo zidalo? Ta »poslovni model« je znan iz Ljubljane, kjer preko povezanih firm, delno vezanih na člane svojih družin elita dodobra ožame podizvajalce in včasih se zgodi, da podizvajalci, ki jih niso izplačali, delajo celo samomore. V Rogaški Slatini obstaja vrh, ki ima prekrasno sprehajalno pot in ima tudi ime "Lep razgled" (Bellevue). In na tem krasnem razglednem vrhu je tudi izjemna vila, ki je tako rekoč na tem, da se bo sesula sama vase, tako je že uničena. Ne razumem ljudi v Rogaški, da ne dajo pobude, da bi se take reči urejale in iz njih naredili projekti, ki bi imeli lahko multiplikativne ekonomske učinke tudi s kakšnimi dodatnimi turističnimi vsebinami. Enako v obupnem stanju je hotel Trst, čisto blizu je zapuščen bazen, ki ima naravno vodo praktično enako tisti, ki vre iz nedrja zemlje v Karlovih Varyh.. Res ne razumem logike, ki bi iz že zasnovanih osnov, polnih potencialov, vse to raje zavrgli in se šli nečesa, kar nima nobene vsebine. Kmalu bomo Slatinčani za vsako fotografijo, starejšo od 30let, lahko napisali: tule je pa tista stavba, ki je več ni... No, ne bi rad zaključil s tem, bi pa vsekakor rad, da bi se Slatinčani raje kot za stolp odločili za to, da se denar nameni bolj smiselnim projektom.   Tukaj pa, za vsak slučaj tistim dvomljivcem, ki mislijo, da sem en od nergačev, pripenjam LINK na moje reference. Posebej še na to, da sem bil pobudnik in soustvarjalec hostla Celica, ki je postal 12 let po odprtju atrakcija, ki so jo v Lonley Planet izbrali za "the hippest hostel in the world".

Mon, 7. Dec 2020 at 19:05

1249 ogledov

Kolumna Vilija Kovačiča: Ameriški čudežni deček Biden in čudežni balkanski deček Janković
Ko se bo razblinil mit o zmagi Johna Bidena v ZDA, bo mit o zmagi Jankovića v Ljubljani ostal nedotaknjen. Zakaj ? Po zaslugi Upravnega In Ustavnega sodišča, ki z roko v roki delata na tem, da se sodni spor glede volitev ne razplete. Že dve leti ! Ampak VRHOVNO sodišče ZDA ni slovensko Ustavno sodišče. Na srečo Američanov in žalost Slovencev – predvsem Ljubljančanov. Zakaj ? Zato ker je Slovensko Ustavno sodišče zgolj karikatura neodvisnega sodišča. A poglejmo si raje zgodbo o čudežnem dečku Bidenu, če že v zakulisje volitev v Ljubljani ne smemo – ne (z)moremo pogledati. Kljub policijski in tožilski preiskavi. Morda pa bo tudi bližajoči se padec čudežnega dečka Bidna pomagal razbliniti mit o o čudežno poštenem Jankoviću.   ***   Ampak Biden je boljši. Joe Biden je čudežni deček politike. Pravi čudodelec. Dejstva ne lažejo. V ZDA je na milijone – na desetine milijonov, ljudi, ki dvomijo v legalnost in poštenost volitev in v to, da je Joe Biden zmagal. Joe Biden je namreč človek rekordov in dosežkov, ki jim do dandanes še nismo bili priča. Njegov čudež je svetopisemskih razsežnosti. Oglejmo si, kaj vse je čudežni Joe Biden dosegel in zakaj je nekaterim neukim dvomljivcem tako težko verjeti, da je v resnici zmagal Trump, enako kot je težko nekaterim Slovencem in Ljubljančanom, da ni zmagal Janković – vsaj ne v prvem krogu. Tukaj pa se podobnost konča. V ZDA se bo izid volitev razrešil legalno in v skladu z dokazi prej kot v 2 mesecih, v Ljubljani se ni mogel v 2 letih in se najbrž ne bo nikoli. Tudi zato ne ker SLO Ustavno sodišče ni Vrhovno sodišče ZDA. Tudi zato Slovenija ni Švica, kaj šele Amerika!!! Nekateri jo kličejo Zlovenija ! A poglejmo kaj je dosegel Biden ! Biden tako rekoč ni imel volilne kampanje. Tu in tam se je ustavil v kakšnem mestu, kjer so mu, medtem ko je momljal izpod maske, iz avtomobilov prisluhnili le maloštevilni ljudje. Kljub temu je podrl vse rekorde, saj do zdaj ni na volitvah za ameriškega predsednika nihče nikoli prejel večjega števila glasov. Biden je prejel celo 15 milijonov glasov več kot Obama. To zdaj pojasni, zakaj je bil Obama vedno tako prepričljivo izvoljen. Ljudje so volili njegovega podpredsednika. A vas zanima, kdo je kandidat, ki je na drugem mestu vseh časov? Predsednik Trump z letošnjim rezultatom. Osupljivo, mar ne? Človek doseže drugi najboljši rezultat v zgodovini ameriških volitev, a še vedno izgubi. Ampak to je šele začetek osupljivih podatkov. Biden je zmagal kljub temu, da je zmagal le v 17 odstotkih volilnih okrajev. Preostalih 83 odstotkov volilnih okrajev je osvojil poraženec, predsednik Trump. V ameriških volitvah imata državi Ohio in Florida poseben status – imenujejo ju bellweather states. Kdor je v zadnjih 60 letih osvojil ti dve državi, je zmagal volitve. Letos je obe omenjeni zvezni državi osvojil predsednik Trump, a je zmagal vseeno Biden. Zanimivo je tudi to, da so glavni mediji v obeh državah napovedovali gladko zmago Bidna, a so se žal ušteli. No, nič ne de. Končna zmaga je še vedno šla v roke čudežnega dečka politike. Poleg dveh omenjenih bellweather zveznih držav, obstaja tudi 19 bellweather okrožij. Kandidat, ki zmaga večino izmed njih, načeloma zmaga volitve. Predsednik Trump je osvojil 18 omenjenih okrožij, zmagal pa je s povprečno razliko 16 odstotnih točk. Biden je zmagal le v enem od devetnajstih okrožij, in sicer z razliko treh odstotnih točk, a je še vedno zmagal na volitvah. Neverjetno. Obstaja tudi razširjena lista 58 bellweather okrožij, ki so od leta 2000 do zdaj vedno natančno napovedala predsednika. 51 od teh je pripadlo predsedniku Trumpu, a je Biden še vedno zmagal. Osupljivo. Do zdaj še noben predsednik, ki je v času svojega prvega mandata izdatno izboljšal rezultat volitev za svojo stranko, ni izgubil ponovne izvolitve. Razen seveda predsednika Trumpa, ki je naletel na nepremagljivega Bidna. V zadnjih sto letih se ni zgodilo, da bi predsednik, ki je kandidiral za ponovno izvolitev, prejel več glasov kot na prvih volitvah in izgubil, razen seveda predsednika Trumpa, ki je naletel na nepremagljivega Bidna. Michigan je ena od zveznih držav, za katero odvetniki predsednika Trumpa trdijo, da je prirejala volitve. Številke so res nekoliko visoke, ampak tisto, česar odvetniki predsednika Trumpa ne razumejo, je, da večina Američanov fanatično podpira Bidna. V kraju z imenom City of North Muskegon, ki se nahaja v Michiganu, je bila udeležba 781,91-odstotna. Zeeland Charter Township, še en kraj v zvezni državi Michigan, je na volišča privabil kar 460,51 odstotka svojih volilnih upravičencev. Še nekaj podatkov za kraje v Michiganu: City of Detroit – 139,29 odstotkov (cca. 173 000 glasov so prispevala okrožja brez enega samega registriranega volilnega upravičenca), Grout Township – 215,21 odstotkov, Springlake Township 120 odstotkov. Poleg tega, da so Michiganu zelo uspešni pri motiviranju ljudi za volitve, so tudi mojstri poštnih storitev, saj je bilo cca. 289 000 poštnih glasovnic odposlanih in prejetih na isti dan. Zgleduj se Pošta Slovenije! Pa tudi zdravniki pri nas bi si lahko vzeli Michigan za zgled. Tam je namreč glasovalo kar 1400 ljudi, starejših od 100 let, eden je bil star celo okoli 270 let. Če kje, potem tam gotovo prakticirajo vrhunsko medicino. Vendar pa nad Bidnom niso navdušeni le v Michiganu. Obožujejo ga tudi v zvezni državi Pennsylvania, kjer se odvetniki predsednika Trumpa prav tako čudijo številkam, ki samo pričajo o tem, kako neverjeten je Biden. Pennsylvania je volilnim upravičencem posredovala cca. 1,8 milijona poštnih glasovnic, vrnilo se jih je cca. 1,4 milijona, preštelo pa kar 2,5 milijona. Biden je volitve dobil okoli štirih zjutraj, ko so se na nekaterih voliščih pojavili neverjetni skoki v številu glasovnic. Čemu takšnemu nismo bili priča še nikoli. V nekaj minutah je v zgodnjih jutranjih urah prvega povolilnega dne ZDA preplavilo na sto tisoče glasovnic, od katerih jih je bilo okoli 97 odstotkov za Bidna. Česa takšnega nismo videli še nikoli, a Bidnu ni nič nemogoče. Kljub temu da se mu je zgodil Freudov zdrs in je na televiziji 24. oktobra javno dejal, da so "organizirali največjo volilno prevaro v zgodovini ZDA" (njegove besede), je še vedno zmagal. Biden zmore vse.  Kdor dvomi, da je za kovanec statistično nemogoče, da bi 600-krat padel na isto stran, pač še ni slišal za ime Joe Biden. Zaključek: Podobnost dveh čudežnih dečkov ni naključna. Vendar bo v ZDA izid volitev razrešen legalno in v skladu z dokazi - prej kot v 2 mesecih, v Ljubljani se ni mogel razrešiti v 2 letih in se morda ne bo nikoli. Tudi zato Slo venija ni Švica, kaj šele Amerika !!! Zato jo mnogi kličejo (kličemo) Zlovenija!
Teme
Slovenci slovenska kultura Jiri Kočica Kočica kolumna migrantska kriza kriza migranti hamiltonov zakon posebnosti ogroženost tujerodne vrste urejanje

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kolumna Jirija Kočice: Izumrtje kot progresivna vrednota? NE!