Kolumna Jirija Kočice: Izumrtje kot progresivna vrednota? NE!
Slovenska kultura je verjetno med najbolj ogroženimi na svetu: kako razmišljati o tem?
AR revija
Kolumne

Sreda, 29. april 2020 ob 12:06

Odpri galerijo

foto: S. Kočica

Pred dnevi sva se pogovarjala s prijateljem in »analizirala« situacije glede migrantov in priseljevanja v Evropo. Prijatelj mi je dal en zelo lep primer, kako se neka situacija spremeni že z minimalno spremembo v občutljivem tkivu določene skupnosti. Ker je tudi on učitelj, mi je dal kar šolski primer. En sam učenec, ki se noče prilagoditi mejam pravil, kakršna veljajo v komunikaciji v razredu, lahko sesuva uro za uro. In ker učitelji nimamo nobene res učinkovite obrambe pred nekom, ki se res kljubovalno loti razkrajanja pouka, delamo vse mogoče, da do tega ne pride. Med drugim tudi nižamo nivo znanja za vse v razredu..
Enak primer je lahko ena sama družina, ki se preseli v neko vasico ali manjši kraj, in ki ima v nasprotju s krajani bolj čudne navade oziroma se ne vklopi in se noče vklopiti v medsebojno urejanje zadev skozi utečene običaje. Že ena sama družina lahko povzroča kupe nevšečnosti.
Skratka, jasno je, da je že mala sprememba v stoletnih tradicionalnih družbah na dolgi rok velik problem, kajti pri tem ne gre za nekaj, kar bi se umirilo na način nežive narave, ko se npr. voda, ki je motna, sama zbistri, če jo le pustimo nekaj časa na miru, da se delci posedejo. Obratno je. V takem okolju se že malo bolj nasilna kultura dolgoročno in praktično nepovratno in aktivno zažre v procese, ki so v osnovi zelo povezani z naravnimi ciklusi.
In naravovarstveniki nam govorijo, da je potrebno biti zelo previden pri invazivnih vrstah rastlin in živalic. Opozarjajo nas, ko gre za Japonski dresnik ali Veliki dežen.. Prav tako nam povedo, da je slabo, če se naseljujejo v naše gozdove določene živali… žuželke… Vemo, da se je zaradi naselitve nekaj navadnih postrvi skoraj povsem izgubila endemična soška postrv.

Na podoben način, a bolj zaradi človeškega izbora hitro rastočih vrst dreves se je npr. listnato drevje Pohorja v dobrem stoletju skoraj povsem umaknilo smrekam in jelkam.
Toda, ko gre za ljudi, je vsem naravovarstvenikom vseeno. Kot ne bi razumeli, da so med ljudmi ravno tako razlike in so nekatere vrste človeških kultur in združb bolj občutljive na take premike, druge pa morda manj… 

In Evropa postaja čudna mešanica evropskih, arabskih, afriških in azijskih kulturnih vzorcev, če povsem zanemarimo nepovratno genetsko spreminjanje, ko nekaj tujcev zaradi svojega načina življenja in velike rodnosti povsem spremeni osnovno kulturno in postopoma tudi genetsko sliko določene dežele...

Ko govorimo o preseljevanju in talilnem loncu, se torej moramo vedno zavedati posledic teh dejanj, jih gledati nekako podobno, kot so zelo verjetno premišljevali naši dedje pod lipo: odločali so se glede na to, kako bo neka sprememba vplivala na več generacij v prihodnost ... in to situacijo premišljevati z modrostjo, ki smo jo podedovali od naših davnih prednikov iz preteklosti...

A hkrati se moramo zavedati, da je tak »talilni lonec« dejansko izum in hkrati utopična predpostavka razsvetljenstva, ki izhaja delno iz antičnega, še veliko bolj pa iz pavlinskega izročila.
Tu bi mimogrede rad povedal, da je po mojem prepričanju ta večnarodna, večrasna družba po vsej verjetnosti izum Yamna ljudstev (indoevropskega porekla torej), ki so pri selitvah trčili ob staroselce in so organizirali velike, mestne ali več-mestne civilizacijske strukture. Torej povsod tam, kjer obstajajo indici, da so bile družbe sestavljene iz več različnih plemen in kasneje (npr. rimska) celo različnih rasnih skupin. Do tega je prišlo tako na indijskem polotoku, po vsej verjetnosti vsaj delno na področju mezopotamskih civilizacij, Perziji, Egiptu (kjer so vladarji po zadnjih odkritjih DNK analiz bili indoevropskega porekla), kasneje pa v grški in rimski civilizaciji. Pri tem so vedno znova uporabljali sheme, ki izvirajo iz trodelnosti teh družb, o čemer piše G. Dumezil. Tako so večnarodne ali več-rasne družbe urejali skozi aristokratsko-kastni sistem, ki so mu dodajali vedno bolj jasna pravila pravnega reda, kar je doseglo svoj vrhunec v rimskem svetu. Tako so lahko vključevali različne rodove, plemena in rase in jih vključevali v sistem na tak način, da so bili zmožni vzdrževati nek skupni red kljub razno-rod-nosti… in pri tem niso povsem razkrojili svoj rod in svoje lastnosti v smislu plemenskih, etničnih, rasnih posebnosti.

Premišljevanje o Sloveniji v odnosu do priseljevanja pa je obremenjeno še z enim, morda najpomembnejšim dejstvom:

Slovenija Slovencev izginja drastično! Pred našimi očmi se v vsakem desetletju »izgubi« kakšnih 5 do 10% Slovencev. Morda celo več. (Tudi štetja Slovencev si nismo sposobni več izborit!!) Bodisi zaradi naravnega ciklusa umiranja, bodisi zaradi tega, ker se preselijo v tujino ali pa preprosto nimajo otrok in manjkajoči del naroda zamenjajo ljudje drugih narodov, drugih kultur.

To učinkuje izredno razdiralno, saj Slovenci in slovenska kultura (pa očitno tudi genetika) nima ekspanzivnih, eksplozivnih kulturnih ali genetskih vzorcev, ki bi jih vodili k prevladi in nadvladi drugim. Tega pri Slovencih preprosto ne moremo najti do mere, kjer bi bilo to zgodovinsko lahko jasno potrjeno. Obratno, skozi celotno zgodovino vidimo, da gre za kulturo, ki je svoje ozemlje tako rekoč le zmanjševala v to, kar je danes naša država… In vsi vemo, da spadamo med najmanjše narode na svetu, naša država je med najmanjšimi po površini.

Prebivalcev imamo po vseh genocidnih pobojih in vojnah manj kot kakšno srednje veliko mesto v Evropi ali svetu… V bližnjem Milanu je več ljudi kot na področju celotne Slovenije. Če štejemo samo Slovence pa je dovolj za primerjavo že Beograd. Ko torej govorimo o prebivalcih, ki smo Slovenci, nas je le še za kakšni dve tretjini vsega prebivalstva Slovenije… Morda kakšen milijon in pol…

Skratka, premišljevanje o Sloveniji je premišljevanje o ogroženi državi. O ogroženi kulturi v kulturno-genetskem, torej tudi biološkem smislu. Namreč ne gre za državo, ki bi zlahka, preko moči gospodarstva, preko vojaških ali kakršnih drugih inštitucij moči ter vpliva lahko pritiskali na druge države, na druga gospodarstva ipd. Naš največji adut je v bistvu naša iznajdljivost, prilagodljivost, iskanje priložnosti v nekakšnih metapolitičnih in geopolitičnih nišah, povezanih z močno gospodarsko in močno diplomatsko dejavnostjo…
Smo v podobni situaciji kot mnoge vrste, ki so na robu izumrtja, če lahko dam primer, ki ga bi lahko razumeli tudi osnovnošolci…

Število se nam drastično zmanjšuje. Kot je zdaj popolnoma jasno, se zaradi nesrečne odločitve o priključitvi 1918 Državi SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji in povezane izgube robnih ozemelj, kjer so živeli ali še žive zamejski Slovenci ter komunističnega puča 1941 in njihovega povojnega brutalnega prevzema oblasti ter posledične izgube Istre in velikega dela Primorske že tako okrnjen teritorialni prostor s priselitvami tujcev in odselitvami mladih Slovencev ter prenizko rodnostjo drastično zmanjšuje celo znotraj našega »naravnega okolja«, znotraj države... Naša kultura umira izjemno hitro.. Pred našimi očmi izginjajo kupi običajev, izginja celo jezik kot tisti ključni del kulture, ki ga je kot narodno identitetno jedro ustoličilo razsvetljenstvo...  

Skratka, izumiramo! (M. Gams je o tem napisal zanimivo knjigo Slovence izumirajo, mar ne). In to je najbolj temeljna ugotovitev, ki jo moramo sprejeti kot izhodišče, ko se pogovarjamo o čemerkoli, kar je vezano na slovensko politiko, metapolitična izhodišča in celo na filozofska izhodišča, saj tudi ta nimajo kar po sebi univerzalne veljave. Veljajo namreč lahko le znotraj zavesti o rodu, o nenehni pretočni reki genetsko- evolucijskega toka ohranjanja sorazmerij med posameznikom, njegovimi predniki in nasledniki, med manjšimi in širšimi enotami rodu, naroda, rase in le pogojno v medsebojnih povezavah na ravni premišljevanja za tiste, ki sploh lahko sprejemajo določene predpostavke filozofskega diskurza kot specifično evropskega načina logičnega sklepanja in premišljevanja idej, bistva in seveda samega temelja obstajanja, biti…

Namreč, šele ko sprejmemo to osnovno ugotovitev glede izumiranja, smo lahko sploh operativni naprej: v smislu premisleka o (re)akcijah, ki jih ko ljudje, posamezniki, predstavniki naroda in rodu moramo speljati, premišljevati, narediti. Dokler tega dejstva nimamo pred sabo kot osnove, nimamo sploh tal, na katere bi se lahko postavili. Namreč stojimo na metafizični podlagi idejnih shem o »dobroti« do »drugega«, stojimo na megli, ki nam jo baročni slikarji v propagandnih shemah tridentinskih usmeritev katoliške cerkve rišejo kot oblake nebes, kamor se pride, če dovolj dosledno nastaviš drugo lice, če dovolj dosledno ljubiš svojega sovražnika, če dovolj dosledno slediš Kristusu na križ in v grob, da bodo potem nebesa... Ali pa, (če po revoluciji razsvetljenstva nočemo sprejeti krščanskih predispozicij), stojimo na tankih papirnatih zapovedih, ki so povsem naslonjene na prej omenjene krščanske podmene in kjer moramo biti »progresivni izboljševalci sveta«. Izhajamo iz »samo-razvidnega dejstva, da je vsak človek rojen kot enak« (kot pravi ameriška Deklaracija o neodvisnosti), s čimer postavimo temelje oziroma ponudimo
izgovor vsem, ki kakršno koli »neenakost« postavijo pred zid. To mislim čisto dobesedno, saj se je odprt lov na aristokracijo in kasneje meščanstvo izvajal že takoj 1789 v francoski izvedbi egalitarne družbene utopije, potem pa še večkrat do vrhunca tega (po Kocbekovih besedah celo »religioznega« ) projekta, ko je v 20.stoletju moralo dati življenja preko 150.000.000 ljudi za to, da bi lahko dosegali to idejo o »enakosti« in ko so bili vsi ti milijoni pobitih le »razumne žrtve« tega procesa različnih »osvobajanj«… da bi prišli do nekega v prihodnost umaknjenega cilja v krasni novi svet…

Jasno se moramo zavedati, da je proces že v teku dolgo časa. Vsaj 250 let že traja zelo pospešeno in vse tiste skupnosti, ki so ponotranjile pavlinsko prevaro v smislu univerzalne enakosti (sicer pred skupnim bogom, ki pa žal ni izbral nas, temveč samo pleme Pavla- Savla), so danes izrazito amerikanizirane po tem deklarativnem odnosu do enakosti. Tu mislim tudi na to, da so evropske države postale talilni lonci različnih ras, etnij in rodov. In mislim na to, da so izrazito podrejene šolsko-medijskemu sistematičnemu poglabljanju razmišljanja, ki izvira iz te vseobsegajoče ljubezni do drug(ačn)ega kot glavnemu orodju za doseganje krasnega novega sveta.  

Ob tem bi rad opozoril še na izredno zanimiv članek Toma Sunića, ki obravnava te procese samorazdiralne evropske erozije, ki jo perpetuira "sistem" in cerkev na bolj globalni ravni: LINK

Tam, kjer ta proces ni bil tako silovito speljan, tega problema še ne čutijo tako zelo močno. Kitajci, četudi so bili del procesa marksistične revolucionarne norosti, torej posredno tudi neke inačice pavlinske prevare, ki problematizira in s prevratno silo napade tradicionalno strukturo in hierarhijo družbe, ta problem ne vidijo tako zelo močno kot npr. Angleži, ki so ta proces privzeli skozi liberalizem na podlagi Cromwellove revolucionarne zareze v družbo, ki je omogočila cepljenje z novimi eksperimenti. Namreč na Kitajskem ni te podlage pavlinskega univerzalizma, po Evropi pa ta vsesplošna slaba vest do »drug(ačn)ega« veje iz vsakega stavka vsakega posameznika, ko beseda nanese na prvega pripadnika katere koli druge rase…

Toda v tem tekstu me zanima predvsem Slovenija, četudi mi je hkrati jasno, da ne bomo mogli postati nek otoček sredi morja novega svetovnega reda z marakeškimi cilji, v katerem se talilni lonec pregreva do mere, ko se vse nacionalne skupnosti indoevropskih Yamna ljudstev razpadejo in končno dajo prostor plemensko ali pa religiozno-totalitarno urejenim družbam, ki živijo v nenehnih medsebojnih trenjih na podoben način kot se to dogaja v Siriji, Libiji, Egiptu, Afganistanu itd. Kjer lahko dosegajo neko normalizacijo le z izredno močno centralizirano avtokratsko oblastjo in več ali manj totalitarno ideološkim vodstvom.

Slovenci smo to izkušnjo že imeli v Jugoslaviji. In to najmanj dvakrat.

Najprej preko tega, kako se je delno demokratična skupnost SHS lahko ohranila le preko oktroirane ustave in avtokratskega vodenja države z vodilno vlogo Srbov in kralja. Ta skupnost se je razsula že takoj ob začetku vojne ter se končala v medsebojnem etničnem in obenem tudi revolucionarnem klanju, ki je zaznamovalo več generacij.
In drugič, ko smo se leta 1991 izvili iz totalitarnega režima SFRJ, pri čemer se je, enako kot prvič, po mejah genetske in verske različnosti ravno tako začelo hudo klanje in se končalo z oblikovanjem državic na podlagi nekdanjih republiških mej…

Nova dognanja biologije kažejo na pomembno vlogo rodu in sorodnosti v oblikovanju sorazmerne skladnosti kulture. To lahko opazimo tudi že z bolj občutljivim pogledom na samo kompatibilnost kultur, kakor je opazil že Cankar v svojem slikovitem opisu primerjave podobnosti našega človeka z avstrijskim in srbskim, pri čemer sploh ni vedel, da smo si celo "po krvi" mnogo bolj odmaknjani kot je predvideval. (Tukaj je LINK na njegov tekst iz 1913).



				vir: wikipedija
vir: wikipedija


Hamiltonov zakon (sem že večkrat pisal o tem- LINK), odkritje DNK in haploskupin kot skupnih označevalcev določenih rodovnih zvez, novi načini psihometrije, evolucijsko logične razlage procesov v določenih skupnostih ipd… vse to se je pojavilo dobrih 10, nekatere 20 let po koncu 2. svetovne vojne. Določena znanja o razmerjih med ljudmi ter njihovimi genetskimi podlagami prihajajo tako rekoč v splošno zavest šele v zadnjih letih (tak primer so selitve Yamna ljudstev, odkritja o njihovih poselitvah, haploskupine, ki določajo večjo sorodnost in kompatibilnost ljudi, potek dednosti določenih lastnosti ljudi, za katere se je veliko časa mislilo, da so kulturne- npr. inteligenčni kvocient… itd).
To pomeni, da se naslonitev na nova odkritja povsem odmika od hitrih in površnih očitkov o nekakšni »naci« ideološki podlagi. Hkrati to pomeni tudi, da se morajo tudi hitri očitki, ki so zahod držali v primežu argumentov »ad hitlerum«, prevetriti in pregledati skozi resne znanstvene analize tako po svojih zgodovinskih kot tudi drugih parametrih.

Zato je zelo ključno oblikovati odprto, metapolitično in filozofsko debato, v kateri se bodo lahko sploh naravnala izhodišča za kakršno koli politično širše delovanje.


Nujno je takoj ustaviti kakršno koli nelegalno infiltracijo in vdiranje migrantov, ki bi v tako občutljivo področje kot je slovenska kultura, vnašali še večji razkol in nered.


Zelo pomembno je, da se iz novih izhodišč in novih dognanj glede zgodovinskih dejstev o vplivu na evropske osnovne kulturne predpostavke pregleda vpliv krščanstva v tistem delu, kjer nosi s sabo destruktivne elemente za sam obstoj teh kulturnih predpostavk.
Prav tako je v tem trenutku pomembna tudi hitra in zelo odločna akcija ljudi, ki se zavedamo teh predpostavk, da se skušamo vsaj na intelektualni ravni povezovati v tistih vsebinah, v katerih se strinjamo, saj je verjetno od te naše zmožnosti prehajanja preko meja egoizma zelo odvisna sama zmožnost obrambe tako ogrožene slovenske kulture.

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 19. Oct 2020 at 14:28

21 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Najdražja bližnjica v Ljubljano
To niso domine, to je cesta, ki bo padla kot domine, tako na pleča davkoplačevalcev kot v Škalsko jezero, če se graditelji ne bodo ustrašili lastne lopate, ki ponovno, po Magni, koplje v prst, a tu v Velenju v črni pepel, na mestu, kjer bi z lopato lahko zasadili drevo za naše bodoče dni.                 Dejstva, kot npr. da javnost ni soočena s strokovnimi podlagami o posedkih na območju pridobivalnega prostora Rudnika Velenje (odgovorni na rudniku postrežejo z odgovorom, da to niso javno dostopni podatki) ali pa, da DPN VE-SG nima pridobljenega v sklepu navedenega soglasja rudniškega sektorja, nas opozarjajo na nevarnost.                                                             Slika:  Pridobivalno območje Premogovnika Velenje označeno s črno črto, modro obarvano trasa hitre ceste VE jug_SG.  Morda lahko izdelovalci DPN VE-SG  priskočijo na pomoč ZCISSD in prebivalcem Šoštanja ter predajo omenjeno dokumentacijo. Tako bi ublažili strah in dvome ter ljudem obrazložili, koliko časa se bo smelo nasipati več milijonov kubikov na območju 3RO izkopanega materiala na »brano« med Velenjskim in Družmirskim jezerom, da pri tem ne bi prišlo do porušitve.          Tega se žal nihče ne sprašuje. Tudi tega ne, kaj za Slovence in njihov denar, za Vlado in graditelje DARS d. d. pomeni zapis na strani 57 v sklepu dokumenta Novelacija prometnega modela podjetja PNZ d.o.o., Lj., april  2016, da povezava HC Koroška AC A1 ni prometno upravičena takšna, kot se jo namerava graditi.      In res je, perspektive naraščanja prometa do 2040 ne izpolnjujejo prometnih normativov za več kot sodobno dvopasovnico. Zakaj se na Dolenjskem za enako prometno obremenitev gradi dvopasovnica, na Koroškem pa štiripasovnica? Če štiripasovnica ni potrebna in je prometno neupravičena, potem tudi 3R0 ni in ne bo ekonomsko upravičena gradnja v Sloveniji! To izjavljajo vodilni z DARS-a in z Ministrstva za infrastrukturo. Dobili bomo več kilometrov avtocest na prebivalca, znatno pa se bodo povečali stroški  vzdrževanja na F2-2 zaradi izredno zahtevnih konstrukcij 11 dvojnih viaduktov,  dvonivojske ceste v 5 %  klancu ter treh dvocevnih tunelov.  Dejstva, da ni strokovnih podlag o posedkih na pridobivalnem rudniškem območju niti ni izračunov  o stabilnosti tal na vpogled, ni soglasja rudniškega sektorja in da Rudnik Velenje v svojih mnenjih soglaša s hitro cesto,  kažejo, da na manjšem delu rudnika, kjer leži cesta, ni pričakovati večjih nestabilnosti. A istočasno se že navajajo ugotovljeni premiki tal 1 do 3 mm/leto. S tem je lahko ogrožena varnost ljudi in tovora na trasi oziroma viaduktu preko rudnika.  Naslednje javno pomembno in škodljivo dejstvo je, da se hitra cesta gradi na najboljši slovenski zemlji, kljub temu da je bilo izdano negativno mnenje kmetijskega sektorja h gradnji v Spodnji Savinjski dolini.                              Na Vladi in DARS-u vedo, da bo to najdražja investicija v cesto v Sloveniji, in sicer govorimo o več kot 45 mio/km. Do sedaj je bila najdražja  AC A1 preko Trojan, in sicer 25 mio. Ključno je vprašanje, kakšno in čigavo poslanstvo uresničuje ta investicija. Čemu in za koga se gradi še ena štiripasovna cestna povezava, če smo in bomo vsi ostali znotraj lastnih regij ter bivali in delali na  lastnem domu? Ta hitra cesta tudi ne bo služila vsem Korošcem, saj območje Mislinja nima dostopa do nje. Štiripasovna cesta in številne obvoznice na območju Slovenj Gradca bodo jemala najboljšo zemljo, to je hrano. Cesta tudi na Velenjčane in na njihovo zdravje ne bo blagodejno vplivala. Gradnja viadukta se namesto sedaj še vkopa mimo Stare vasi in Škalskega jezera močno približa Velenjski plaži, že uveljavljeni zeleni oazi, ki je postalo novo zatočišče tako za ljudi iz Šoštanja kot iz Velenja in okolice.  Po besedah ministra Vrtovca  in mnenju večine v  Sloveniji bi v Teš 6 po gospodarski cesti z  viaduktom na  sosežig odpadkov vozili tovornjaki iz Avstrije prek Škalskega jezera. To pa bo za slovensko prihodnost pomenilo res veliko stvar!?                                                                           Po ministrovih besedah naj bi tako v Avstriji kot Sloveniji obstajale resne namere, da se državi na nivoju tranzitnega prometa povežeta. Študije, narejene v Avstriji, navajajo nasprotna dejstva – da cestnih povezav ne bo. S knjigo Velenje, mesto na vodi, bomo lažje dojeli, kam tone prva lopata v Gaberkah. Že danes, ko je tam potekala le predstava, se podlaga poseda za 1 do 3 mm v letu 2020! Smo ali pa nismo verjeli v znanstveno-fantastične filme, a danes živimo v času korone. Upoštevati moramo, da smo ljudje s to epidemijo opozorjeni, da naj delamo in živimo le to, kar še zmore narava in ne mi sami mimo nje.

Thu, 15. Oct 2020 at 20:13

1968 ogledov

Kolumna Grega Medveška in Aleksandre Pivec: Medijski linč
V preteklih dveh mesecih smo bili na političnem prizorišču v Sloveniji priča mnogim anomalijam in poizkusom diskreditacije posameznikov iz vlade in vladne ekipe. Najbolj v nebo vpijoča pa je bila osebna, profesionalna in politična diskreditacija ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandre Pivec. Dogajanje, kateremu smo bili priča vsi državljani Republike Slovenije, in ki je tipičen poizkus globoke države, ki si na vse kriplje trudi zrušiti eno najbolj uspešnih vlad v naši kratki zgodovini, je bilo za veliko večino državljanov nesprejemljivo in sodelovanje glavnih medijev v državi kaže na njihovo  hudo okuženost z udbaško miselnostjo. Očitki, ki so leteli na ministrico so bili minorni v primerjavi s tistim, kar si prvorazredna elita privošči. »Nedotakljiva elita«, si odpisuje milijonske dolgove, si podreja sodstvo, policijo, usmerja preiskave NPU in ob vsakem poizkusu normalizacije organizira proteste, podpisuje peticije in v medijih, ki so popolnoma v njihovi lasti, blati poštene ljudi. S tem tudi žali vse državljane Republike Slovenije, ki se vsaj malo spoznajo na politiko in dogajanje v državi. Na vse tole zgoraj je v svojem nagovoru v parlamentu opozorila tudi ministrica sama, saj je iskreno in odkrito povedala resnico o dogajanju v ozadju njenega rušenja. »V današnji razpravi je bilo slišati številne očitke na račun moje politične integritete in domnevne koruptivnosti. Ob tem je zanimivo, da je največ očitkov iz razprave bilo slišati iz strani Liste Marjana Šarca, bivšega predsednika Vlade RS. Številni očitki so leteli na moja pretekla dejanja, ki so bila predmet medijskih diskreditacij že v času njegovega vodenja vlade. Od takrat do danes se na očitanih zgodbah, ni zgodilo nič novega. Pa vendar mi danes, ob nespremenjenih dejstvih, ki ste jih poznali že takrat, očitate ista dejanja. Takratni predsednik vlade Marjan Šarec se na vse navedene očitke takrat ni odzval, oziroma je poudaril dejstvo, da nima na razpolago dovolj dokazov, da bi mi lahko kar koli očital, kljub temu, da do danes vsaj meni ni znanih nobenih novih dejstev, mi ta ista dejanja očita danes. Pa naj razume, kdor more. Ob tem naj še dodam, da je bivši predsednik vlade Marjan Šarec presodil, da na kmetijskem ministrstvu dobro delam in da nima razlogov, da bi me iz te funkcije zaradi očitkov razrešil. Danes pa zahteva točno to! Glede očitkov o vprašanju moje integritete in koruptivnosti pa želim povedati sledeča. Nisem in ne zanikam, da so me gostitelji na mojih službenih obiskih kdaj tudi pogostili. Ob dejstvu, da je predsednik KPK ob najavi začetka preiskave po mojih primerih izpostavil, da je lahko koruptivno dejanje že pogostitev s kavo pa se poraja veliko vprašanje. Ali se mnogi od vas tukaj prisotnih in številni drugi, ne čutite odgovorne, da ste se tudi sami že kdaj znašli na meji koruptivnosti in gre za vprašanje vaše integritete? In tukaj bi lahko ravnali pa principu: Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Ali se vam zdi prav, da se ta država in KPK v prvi vrsti ukvarja s korupcijo s kavami, sendviči, kosili in nočitvami, po drugi strani pa popolnoma prezre sistemsko korupcijo, ki gre že pri posameznikih v desetine milijonov, na ravni države pa v milijarde. Ne vem ali sem samo v zadnjem mesecu spregledala ali pa dejansko ni bilo odziva te iste komisije na odpisovanje milijonskih dolgov in na opozarjanje na problem sistemske korupcije, povezne s krajami državnega premoženja. Če so se ti primeri odprli, pa prav gotovo niso bili tako pompozno medijsko najavljeni, kot preiskave mojega primera. Težko je razumeti, da so velike napore za mojo razrešitev oziroma interpelacijo, izvajali tudi v stranki Socialnih demokratov. To je stranka, katere minister in hkrati predsednik stranke, je sedem let, v treh vladah vodil resor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Upam si trditi, da je med bivšim ministrom Židanom in mano kar nekaj pomembnih razlik, kar se kaže tudi v rezultatih dela.« Nedvomno gre pri njenem rušenju za anomalijo. Še bolj žalostno je, da so pri njenem rušenju uporabili vse podle metode dela in pri tem diskreditirali celo njene otroke, ki pri vsem skupaj nimajo nič. Štirinajstdnevno prikazovanje otrok v vseh glavnih medijih in televizijah kaže na to, da je bil cilj vsega skupaj tudi njen popolni umik iz javnega življenja, ki pa več kot očitno ni bil dosežen. Del državljanov, ki je mirno gledal petkove kolesarje in zdraharje iz vrst levega političnega pola, in ki je mirno gledal poizkuse vseh vojakov globoke države ter plačancev mafijskih kartelov iz ostankov udbo-mafijskih struktur je tokrat spoznal, da gredo zadeve odločno predaleč in v napačno smer. Odločno in glasno se je precejšnji del ljudi uprl takšnim poizkusom medijskega linča in se postavil v bran kmetijski ministrici. Še več, kmetijska društva, zveze in organizacije so glasno izražale negodovanje nad pogromom , ki so ga ob izdatni pomoči opozicijskih strank izvajali glavni mediji v državi. Seveda je mafijsko kolesje mlelo dalje po začrtani poti in se pri svojem delu ni pustilo motiti. Ne glede na vse laži in poizkuse glavnih medijev in opozicijskih strank je jasno, da je ministrica dregnila na področje prvorazrednih, opozorila na domnevno vpletenost vidnih članov Desusa v kriminalna dejanja, na huda kriminalna dejanja v državni službi SIDG in Državni Gozdovi in domnevno vpletenost članov Desusa v kraje družbenega premoženja in s tem oškodovanja vseh državljanov Republike Slovenije. Po zadnjih podatkih, ki krožijo v javnosti, anonimkah in dejstvih, ki jih vpleteni sicer zanikajo, pa vendar velja pregovor , da kjer je dim, je tudi ogenj, gre resnično za velike denarne vsote in le malo ljudi ima dovolj poguma, da se zoperstavi tako močnim mafijskim združbam. Tudi zanikanje domnevno vpletenih družb in podjetij je pričakovano, saj je logično, da ne bo nihče priznal kriminalnih dejanj in okoriščanja z javnim denarjem. Podatki s terena, izjave prič in slikovni material, ter dokumentacija pričajo o nasprotnem. Vse le ni iz trte izvito. In na organih pregona je, da vso stvar raziščejo. Tudi povezanost medijev z strukturami Foruma 21 je jasna. Štipendistke Foruma 21 in podjetja Riko, krojijo del informativnega programa obeh največjih televizij. Vse to zgoraj našteto kaže, da je ministrica udarila v samo srce financiranja globoke države, in ga po svojih najboljših močeh poizkuša zaustaviti. Na žalost mnogih je z izsiljevanjem in podlo igro Desusovim poslancem uspelo ministrico spraviti iz vlade in nastaviti na ministrsko mesto pajaca, vojaka globoke države, ki ga podatki že bremenijo sodelovanja s temi istimi lobiji.   Zato niti ni presenetljivo, da je ministrica pogumno naredila tudi zadnji korak v tem boju in v svojem suverenem nastopu v parlamentu odstopila s položaja ministrice in tudi izstopila iz stranke Desus, ki je s tem postal politični mrlič. Jasno je tudi, da je stranka razpadla na dva dela, na tisti zdravi del stranke, ki zavrača korupcijo, kriminal in si želi bolj poštene Slovenije in na tisti stari, s kadri globoke države in mafijskimi plačanci prestreljen del stranke, ki dela izključno v korist lastnih interesov. Karel Erjavec, pro-sovjetsko usmerjeni komunist, našemljen v demokrata, je tipičen predstavnik tega dela stranke, ki bo dejansko na naslednjih volitvah in po njih nepomemben člen v političnem življenju. »Spoštovane poslanke in poslanci, vem, da ste med vami mnogi tudi objektivni in znate ceniti rezultate našega dela, in vem, da ste se danes znašli pred zahtevno odločitvijo, ko se boste morali zaradi političnih kalkulacij odločiti drugače, kot vam narekuje vaša vest. Ker vas na očeh javnosti ne želim postaviti v takšen položaj, sem se odločila, da podam svojo nepreklicno odstopno izjavo z mesta ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Hkrati se vsem kmetom, ribičem in gozdarjem opravičujem, da na takšen način zapuščam njih in resor, za katerega sem delala s spoštovanjem, predano in odgovorno ter hkrati naslavljam prošnjo na vse prihodnje odločevalce in kreatorje politik, da po poti, ki smo jo začeli in utirili, tako pomembnemu resorju ponovno vrnejo ugled, veljavo in zasluženo mesto, ki mu v političnem prostoru pripada.   Iskreno se zahvaljujem predsedniku vlade in ministrski ekipi za vso podporo in tvorno sodelovanje v teh zahtevnih trenutkih, ne le Slovenije ampak celotnega sveta. To je bilo moje delo v tretji vladi in mirno lahko povem, da je bilo delo te vlade najbolj učinkovito in uspešno.   Očitno PS DESUS ni bil zadosten moj odstop iz funkcije predsednice stranke, zato so iskali nadaljnje možnosti za mojo odstranitev in političnega prostora z današnjim predlogom razrešitve. Kljub temu, da smo v vladi uspešno izpolnjevali koalicijske zaveze, ki izhajajo iz programa stranke in v manj kot pol leta med drugim dosegli: 1. Ustanovitev Urada za demografijo 2. Po večletnih prizadevanjih stranke smo v zaključno fazo sprejema pripeljali Zakon o demografskem skladu 3. Zagotovili izredno uskladitev pokojnin za 2% brez upoštevanja gospodarske rasti,   Tudi to ni dovolj dober rezultat, ki ga je vredno ceniti. In kljub temu, da sem odstopila kot predsednica stranke in sedaj kot ministrica, se v stranki še naprej ukvarjajo z onemogočanjem moje kandidature za predsednico na prihodnjem kongresu stranke. Išče se možnosti za mojo izključitev iz stranke DESUS. Zato vam želim prihraniti ta trud in vam izročam svojo izstopno izjavo iz stranke DeSUS z današnjim dnem.« Na tak način je dr. Aleksandra Pivec zabila še zadnje žeblje v krsto stranke, ki je nastala izključno in samo zato, da so se drobili glasovi volivcev, katere idejni vodja in ustanovitelj je Milan Kučan in stranke, ki trdo sledi politiki komunistične partije Slovenije. Ljudje odprtega razmišljanja, ljudje z dostojanstvom, iskreni domoljubi in  načelni ljudje  v taki stranki nimajo kaj početi. To je spoznala tudi Aleksandar Pivec in zapustila kačje gnezdo. Na koncu svojega govora pa je dejala še nekaj: nekaj, kar daje upanje mnogim ljudem v Sloveniji.  »V politiko sem vstopila z iskrenimi in poštenimi nameni delati dobro za ljudi, ki si zaradi njihovega sedanjega in preteklega dela, zaslužijo spoštovanje in dostojno življenje, za ljudi, ki imajo pogum in jim ni vseeno za prihodnost naše države Slovenije. Zato vam obljubljam, da se z današnjim dnem moja politična pot ne zaključuje, ampak odpira nova vrata, skozi katera stopam na nove poti. Slovenke in Slovenci – prihodnost je vedno na strani pogumnih, torej je na naši strani!« Te besede, ki nakazujejo, da razmišlja o ustanovitvi svoje, sredinske stranke so mnogo ljudem dale upanje , da se bodo stvari obrnile na bolje. Da bomo dobili načelno politično stranko, širokega spektra in za vse generacije, ki bo sposobna preseči delitve na leve in desne, na rdeče in črne, katerim smo v vsakodnevnem življenju doživeli že prevečkrat. Dr. Aleksandra Pivec svojih načrtov še ni razkrila, in jih deli samo z najbližjimi sodelavci. Vendar obstaja močno upanje. In upanje prinaša novo moč in željo, da bomo kot narod znali in obstali na najlepšem koščku zemlje, ki nam pripada kot dediščina naših prednikov.

Sat, 10. Oct 2020 at 17:29

1348 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Še kri jim ni dovolj
Jasno je, da ne gre za boj za človekove pravice in boj proti omejevanju svoboščin. Še vedno velja, da se ljudje na varni razdalji in zaščiteni z maskami lahko shajajo na prostem. Površen ozir na situacijo pokaže, da gre za denar, kot vedno. Nimamo statistično-antropološke analize protestnikov, ki jih nagovarjajo stranke levega pola. Iz izjav, ki jih slišimo v medijih, pa lahko z uporabo kvalitativne metode rečemo, da protestniško jedro tvorijo ljudje, ki so odvisni od državnega proračuna in jih je strah, da bodo viri presahnili. Takšna situacija zanje seveda ni enostavna, zato je upiranje pričakovano. Vprašanje je le, kako daleč bo šlo. Že leta opazujem število vpisanih mladih na suficitne študijske programe in si mislim – kaj, za boga, mislijo ti mladi ljudje? Ko bodo v najlepšem življenjskem obdobju, v prehodu v odraslost, ko se bodo zaljubljali, ko bi radi kam potovali, ko bi si radi ustvarili družine, ko bi radi zadihali s polnimi pljuči – bodo za sendvič prosili svoje starše!? Mladost si včasih ne dela takšnih skrbi. A sem je posegla država! Da, s financiranjem suficitnih programov! Ker se ji je učiteljski kader preveč namnožil, ti kar rastejo in rastejo in se ponujajo dijakom kot zrelo, sladko, skoraj zastonjsko sadje. Gotovo je vanje namreč treba vložiti veliko manj truda kot v študij fizike, medicine, strojništva ali elektronike, na primer. In zato imamo sedaj na trgih proteste. Sindikat mladih, NVO-ji, proračunski kulturniki, … ne glede na smrtonosni virus, ki kroži med nami. To so protivladni protesti. Demokracija predvideva tudi takšno obliko državljanskega izražanja. Mislim pa, da morajo biti protesti po zakonu mirni. Sama to razširjeno razumem tako, da nikogar ne ogrožajo in da ne ogrožajo na noben način. Zaenkrat nimamo uličnih spopadov. Po moje protestniki tudi niso oboroženi, ne s hladnim orožjem ne s čim drugim, vsaj večinoma ne. So pa morda oboroženi z virusom. Situacija, ki smo jo gledali samo v znanstveno fantastičnih filmih. (Jaz jih nikoli nisem gledala. Želodec mi je povedal, da je stvar preblizu.) Zato pravim, da so protesti v tej situaciji nevarni, da lahko porodijo bolezen in smrt. Potem je tu druga skupina ljudi, Covid zanikovalci. Prav tako nimamo podatkov, koliko jih je. Vidimo pa, da so izjemno glasni. Ker imam slab želodec za človeško neumnost in zlobo (nikoli pa za pomoč ranjenim), ne morem več brati komentarjev na FB. Toliko agresije, kot se kopiči v teh ljudeh, me zmrazi do kosti. Sodobna tehnologija in družbena omrežja jim omogočajo, da se njihova bedasta sporočila tudi nesorazmerno širijo. Ko sem prištejemo še tistih nekaj čudakov z medicinskimi titulami (ki bi jih obvezno morala pod drobnogled vzeti Zdravniška zbornica!) pa še vse tujejezične Covid zanikovalce in pripadnike teorij spola in kar je še takih „teorij“, in potem še vse polpismene „zvezdnike“, smo pa tam! ,, Je že kdo videl virus? … poznate koga, ki je umrl zaradi virusa? … vse je prevara! ...več jih umre zaradi gripe! … virus vlada uporablja za represijo nad ljudmi! … pod maskami se bomo zastrupili! … naše otroke hočejo zastrupiti! … virus je nevaren samo za stare, ki bodo itak umrli! … mi smo mladi, imamo pravico do zabave! … protestiram proti nošnji mask! … hodim pred zdravstvene ustanove provocirat! ... testi niso zanesljivi! … lažejo, da je umrl zaradi virusa! … ne delajo obdukcij!“ Tudi smrt jim ni zadosten dokaz. Tudi kri jim ni dovolj!  Zato, dragi bralec, izogibaj se ljudi, ki se nezaščiteno zbirajo, izogibaj se ljudi, ki ne nosijo mask, ki se ne vedejo samozaščitno in obzirno do tebe in tvojih. V širokem loku se izogibaj zdravnikov, ki nosijo titule, a so zanikovalci virusa. Titule imajo le še zaradi inercije sistemov, sicer bi jim jih morali vzeti. Ker ti ljudje so za vas in vaše zdaj nevarni!            

Sat, 10. Oct 2020 at 15:34

693 ogledov

Okupacija je... kaj točno?
Eno vprašanje: Recimo, da nek narod želimo zamenjati. Recimo, da želimo na področju, kjer je danes Slovenija, imeti raje neko večinsko multikulturno mešanico drugih narodov. Ker smo dobili občutek, da enokulturne družbe, ki mejijo ena na drugo, prej ali slej sprožijo nek konflikt in celo vojne. Pa dajmo reči, ker gre za le miselni eksperiment, da bi želeli tukaj npr. Nemce, Avstrijce, Madžare in Italijane. (OK, vem, sovpada z narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni ravno na tem območju in smo se ves čas učili, da so to okupatorji. Ampak poskusimo vseeno in dajmo reči, le zavoljo ekperimenta, da gre za narode, ki se zelo težko integrirajo in ne bodo hoteli nadaljevati slovenske kulturne običaje, vzorce, morda bodo v neki fazi priseljevanja celo začeli govoriti, da smo Slovenci kmetje, zaplankane živali, bolje je zanje, da se bodisi spremenijo v Avstrijce, Nemce, Italijane, Madžare ali kaj podobnega ali pa jih vsaj potisnimo bolj v zakotne kraje in jih morda celo malo zatremo... Morda na ta način, da jim prepovemo slovenske običaje, se norčujemo iz tega, rečemo njihovi glasbi npr. "goveja", jim začnemo predavat o tem, da je njihova zgodovina čista mitologija in nimajo v zgodovini nobene resne dokazane vloge, njihov jezik je ena spakedranščina nekega slovanskega ponesrečenega narečja ipd... V prvi fazi bo dovolj, če po medijih vrtimo neslovensko glasbo, se pačimo v njihovem jeziku in ga počasi spremenimo v nek popačen novorek, se posmehujemo vsem njihovim zgodovinskim dogodkom ipd...Kako bi rekli temu? Je to okupacija ali gre za kakšno obliko pomoči, da se slovenski živelj bolj internacionalizira in bolj univerzalno pogleda na stvari in dojame, da je treba pač malo zobe stisnit in se malo umaknit, saj moramo dati prednost svetovljankemu načinu življenja in univerzalizmu urbane kulture? Ker "narod" je v bistvu zahojena in povsem napačna kategorija, nek zastarel koncept, ki ga mali narod, kot smo Slovenci, v bistvu sploh ne more uresničiti in ga tudi nima niti zgodovinsko niti kulturno... Skratka, nujno je, da se kot narod izniči, izumre.OK, recimo, da gre eksperiment v tej smeri in recimo, da se je nekaj podobnega (vsaj malo, morda ne v vseh segmentih) dogajalo v zgodovini okrog zadnje faze Avstroogrske države, čeprav... čudi me, da je bil slavist(!) Miklošič, Slovenec, rektor (to je vodilna pozicija) takratne Univerze na Dunaju... Ali pa, da bomo bolj v skladu z zgodovino, o kakršni smo se učili, recimo, da se je Slovencem dogajala taka krivica in zatiranje v času med vojno, ko so sem prišli Nemci (Italijani, Madžari). In to z orožjem. In so izdajali časopise v ... slovenščini? A je to res? Morda res, ker npr. v Mariboru in v Ljubljani so izhajali časopisi v slovenščini in tudi sicer so bili praktično vsi napisi dvojezični.. Sredi okupacije. No, ja, ampak ne dvomim, da je šlo za okupacijo, ker so prišli z orožjem. Tako, kot so v času SHS, ki se je zgodila takoj po razkroju Avstroogrske, po deželah, ki so danes v Sloveniji, bile kasarne s kraljevo srbsko vojsko pod neposredno komando iz Beograda... OK, res je, da je takrat Slovenija nekako to sprejela kot mirno priključitev k tej zvezi. Ampak zelo hitro po tem se je spremenila SHS v Kraljevino Jugoslavijo in ko je prišlo do oktroirane ustave, takrat se niso vsi Slovenci čisto strinjali... In je bila Slovenija pod nekakšno pol-okupacijo... lahko bi rekli, da je šlo za neke vrste mehko kolonijo... Ne najdem neke čiste situacije v zgodovini, ko bi Slovenci lahko sami odločali o svojih političnih odločitvah, saj tudi po letu 1945 ni bilo čisto vse tako, kot bi si želeli Slovenci... Posebej ne tisti, ki so bili po vojni pobiti. Ni jih bilo tako malo, če štejemo tudi tiste, ki so se morali izseliti, če so sploh želeli preživeti. In če štejemo še tiste, ki so ostali, a so morali biti povsem tiho, če niso želeli iti v zapore, na Gole otoke ali doživljati podobno kot njihovi pobiti predniki... Toda prav zdaj, recimo od leta 1991 do zdaj, poteka nek proces. In ta se dogaja tako, da ga neposredno spremljam. Ni mi treba brat nešteto mnenj in knjig in zbirat ne vem kakšne dokaze o tem, ker sem priča tega, kar se dogaja. To vidim na lastne oči, imam sopričevalce, jasno mi je, kaj se dogaja vsaj v toliko, kolikor nek človek lahko spremlja vsakodnevno dogajanje v taki mali državici kot je Slovenija. In pri tem je vedno bolj jasno in zelo zelo očitno, da se delež Slovencev v Sloveniji drastično manjša.  In hkrati z zmanjševanjem števila Slovencev se drastično povečuje število narodov, ki bi lahko bili tudi tisti zgoraj našteti in jaz bi imel verjetno čisto enak odnos do tega kot ga imam zdaj, čeprav to niso Italijani, Nemci, Madžari, ampak so Srbi, Bosanci, Makedonci, Kosovarji.. Ne sovražim teh narodov, da ne bi kdo napačno razumel. Nobenega naroda ne sovražim. Le morda malo težko razumem, kako je taka zamenjava (ker Slovencev je od leta 1990, ko jih je bilo okrog 90% v Sloveniji), le še dobrih 65%, če ne celo manj. V bistvu jih je toliko manj v zadnjih 30 letih, da jih ne upajo ali nočejo preštet, ker bi potem narodi, ki bodo kmalu v večini, imeli lahko težavo s Slovenci, saj bi se večina Slovencev začela spraševati to, kar se sprašuje zdaj ena mala skupina ljudi: kakšna je razlika med tem, da nas zamenjajo okupacijski narodi iz 2.sv.vojne in med tem, da nas zamenjajo narodi, ki smo jih sem začeli bolj množično naseljevati s socializmom?Koliko je pri tem pomembno orožje? Če pogledam Kosovo in tamkajšnjo populacijo Srbov, ki so se počasi izseljevali in se še izseljujejo, kakšna je bila vloga orožja do same vojne leta 1991? Niso se prav veliko streljali, a so vseeno že leta 1991 Albanci bili v veliki večini. Koliko se danes streljajo v Makedoniji? Niti ne tako zelo, se mi zdi. A hkrati vemo, da je en ogromen del Makedonije že v svojem bistvu albanski. Ker tam Makedonci praktično ne živijo več. Poglejmo tudi mesta po Evropi. Nekatera mesta so postala mesta, kjer Evropejcev ni več. Luton v Angliji. Moelenbeck v Belgiji. Kar nekaj delov Pariza. Deli nekaterih drugih evropskih mest. Rečejo jim "no go zone", ker je zelo nevarno, da pride Evropejec v ta predel. Lahko ga napadejo in ubijejo. Tudi policija si ne upa kaj prida v te predele. In ko pogledam iz te plati na drugo svetovno vojno, mi res ni več čisto jasno, kako bomo upravičili v šolskih kurikulih za zgodovino tisto besedo "narodno", ko bomo jemali "Narodno osvobodilno vojno"? (Vem, rekli boste: "pa kaj ta človek, ki ima očitno neslovensko ime in priimek, sploh teži s tem?" Naj povem, da meni se smilijo tudi Makedonci, ko je pa čisto jasno, da bodo šli enako pot kot Srbi na Kosovem. In tudi Srbi na Kosovem se mi smilijo, saj je jasno, da je pri zasedbi tega področja asistirala cela Evropa. Ki si želi multikulturnosti. Ampak ne povsod. Recimo na Kosovem je drugače. Tam so lepo razdelili Kosovo in srbski del države. Vsak narod v svoj predalček....)

Fri, 9. Oct 2020 at 21:26

454 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Vrnite mi mojo Zemljo!
Ko čakaš na rezultate testiranja za Covid, ko se vlečeš po stopnicah do spalnice, ko po dolgem pisku z grozo pogledaš na kitajski termometer, imaš ogromno časa, da razmišljaš, ali je Covid posledica komunizma oz. komunistične partije, kot so bile črne koze posledica njegove predhodne oblike, ki so jo igrali v Jugi in spustili kosovske muslimane, da so kamenjali hudiča v Meki in ga pregnali v Jugo. Ampak potem se naenkrat vprašaš, 30 let pozneje, ali je kaj, kar pogrešam iz tistih časov, ko so zapirali ljudi, če so narobe mislili? Nedvomno so s tistim zapiranjem dosegli dolgoročne uspehe. Misli vse manj ljudi, če že, najraje za to uporabljajo tujo glavo in v nedogled ponavljajo drug za drugim. Po Titu, Tito. Po Janši, Janša, po Šarcu, Šarec, po Damijanu, Damijan… Ah, no, kaj pogrešam iz tistih časov… v hipu vem, kaj. Občutek varnosti. Ker v »neprijatelje« z Zahoda in one z Vzhoda nisem nikoli verjela, moj občutek o nevarnosti navkljub tokrat videnim "neprijateljem", tako tistim z Vzhoda, ki nas vedno bolj uničujejo, kot tistim z Zahoda, ki jim to dopustijo, ni tako vseobsegajoč. Trenutno me skrbi izključno varnost za »lastno rit«. Pa se lahko vsi zgrozite nad mojim egoizmom. Nazaj si želim občutek, ko sem ob dveh zjutraj hodila po zapuščenih ljubljanskih ulicah in me ni bilo strah, da me bo kdo napadel, ko je bilo najhujše, kar se mi je zgodilo, da je iz veže hiše na ozki Židovski ulici junak pokazal svojega junaka v mrzlo, deževno noč. Ko me ni bilo strah, ko sem s poletno romanco ob 4h zjutraj hodila po pariških ulicah, ne vedoč, ali moram iti od Louvra desno ali levo in je bil vsak korak le še bolj zabaven od prejšnjega, ko je smeh odmeval po tihih ulicah ali ko sem lahko nesrečno ljubezen objokovala sredi noči na ljubljanskem Gradu. Pogrešam občutek varnosti, ko se je ponoči ustavil policijski avto, takrat miličniški, in ko je miličnik rekel, gospodična, vas bomo domov peljali, da se vam kaj ne zgodi. Slišim od mladih, da se jim to danes ne more več pripetiti, da jih bodo legitimirali, zasliševali ali pa pretep spregledali in peljali mimo, ker to ni njihov delokrog. Mestna občina Ljubljana se hvali, da je s parkirnimi kaznimi pobrala 4 milijone evrov v enem letu. Redarje, ki nas kaznujejo, si plačujemo sami, dobiček si delijo drugi. Nihče ni pomislil, da bi od Jankovića zahteval, da redarji pustijo avtomobile pri miru in skrbijo za red, za varnost meščanov, da ne brcajo nepridipravi po pokopališčih, da ne prodajajo droge na ovinku poti na Golovec, da ti ne izmaknejo denarnice, da ne vlamljajo v hiše. Policijske postaje zapirajo. Policijsko postajo Rudnik so zaprli, policija je sedaj samo še na koncu Ljubljane, za nas je namreč Tbilisijska ulica že praktično Vrhnika, pošte ukinjajo in moji bivši sosedje, ki so se danes postarali, morajo na pošto s Prul na Rakovnik. Tam so že prej delali s hitrostjo, ki je zgolj preprečevala, da bi zakrneli, več enostavno ni šlo. In, za razliko od včasih, sedaj poštar več ne pozvoni niti enkrat. V nabiralnik vrže listek, ljudje pa naj se znajdejo in tudi nekaj kilometrov prehodijo do pošte, ker sicer, saj veste, bodo rekli, da ste pošto dobili. Pa če ste jo ali ne. Moji stranki so na sodišču, ko je s potrdilom pošte dokazovala, da je poslala zahtevani dokument, dejali, da to nič ne dokaže, ker ne vedo, kaj je bilo v kuverti. Ker lahko jih je hotela ogoljufati in je dala noter prazen list. Da bi pokazali, kaj je bilo v kuverti, je bila zahteva, ki je višje sodišče res ni razumelo. No, to pogrešam, varnost, prijaznost, dobronamernost. Polne police vsega, kar proizvede Kitajska, mi teh občutkov ne morejo dati. Volitve, ki naj bi bile prikaz demokratičnosti, mi te demokracije ne morejo pripeljati. In še nekaj pogrešam. In verjamem, da nisem edina. In želim si, da bi tisti, ki kolesarijo, in še tako razumevajoč Bog ne razume, čemu, stopili v bran nečemu, česar niti  ne poznajo, ker niso doživeli, zato jih na to posebej opozarjam. Naj protestirajo proti  temu, da ko pokličejo na neki urad, sodišče, ZZZS, zavarovalnico, kabelskega operaterja, ne zaslišijo najprej glasbe, potem besed: počakajte trenutek, po 5 minutah pa naštevanje: če potrebujete informacije o tem in tem, pritisnite številko 1, o nečem drugem, pritisnite številko 2 itd. Seveda ni nič točno tisto, kar potrebujete, zato poslušate do konca, potem se odločite za najboljši približek, pritisnete številko in zgodba s pritiskanjem se ponovi. Ko sem že na poti, da kitajski telefon poleti skozi okno, zaslišim: ste peti v čakalni vrsti in boste predvidoma slišani, ne pa uslišani, čez 7 minut, medtem pa vam predvajajo reklame o tem, kaj vse vam nudijo. Človeka mi dajte na telefon, nikar avtomatskih odzivnikov, nikar glasbe, ki jo lahko poslušam, ko ne bom imela problema, zaradi katerega vas kličem. Od »človeka nikar« do »avtomata nikar« ni preteklo veliko časa, vendar je videti, kot da sem enkrat vmes prestopila na drug planet, ki se imenuje napredek, demokracija, svoboda, pa bi šla zelo rada nazaj na tistega starega, ker jaz sem tam imela svobodo, nekateri pred mano so žal umrli, da smo mi že lahko pljuvali po oblasti, ne boste verjeli, bolj kot sedaj in bolj vsebinsko. Vrnite mi mojo Zemljo!

Thu, 8. Oct 2020 at 18:56

436 ogledov

Mencius Moldbugman (prevod nekaj deset povezanih tvitov iz Twitterja)
Pred kratkim se je na Twitterju pojavil izredno zanimiv skupek tvitov (thread), ki je kot celota pritegnil našo pozornost in smo ga zato prevedli. Gre za opis sprememb, ki zelo spominjajo na to, kako v Sloveniji nekdo, ki pride iz določenega tradicionalnega okolja, hitro podleže različnim pritiskom okolja, v katerem se na novo znajde. Kar je zanimivo: pritisk okolja ni nujno zelo velik. Gre za to, da so ljudje, ki nimajo zelo močne verske ali ideološke zavezanosti, zaradi konformizma, oportunizma ali le zato, da obdržijo (si pridobijo) nove prijatelje v novem okolju, zelo hitro pripravljeni menjat svoja prepričanja. Čeprav v tem tekstu Mencius Moldbugman opisuje gibanje "woke" (gre za novo levičarsko gibanje antirasistov, antifašistov in oboževalcev politične korektnosti, socialne pravičnosti ipd), ta proces primerja z začetki krščanstva in tudi z drugimi podobnimi procesi v spreminjanju ideoloških izhodišč v pogledu na svet.Ob objavi je tudi sarkastični video iz youtube-a, ki smo ga dodali kot spremljavo k temu tekstu, saj z ironijo kaže na glavne principe in vrednostne kategorije "woke" gibanja. ARrevija Eden od vzrokov, zakaj woke-izem (levičarsko gibanje »prebujenih«) ali intersekcionalnost ali karkoli že želite označiti trenutno novo religijo, ki trga zahod, uživa toliko uspeha, je ta, da mnogi vidiki naše sodobne družbe spodbujajo spreobrnjenje v tej smeri in za ta namen. Liberalizem je na zahodu že dolgo prevladujoča ideologija do te mere, da se je utrdil. To je današnji establišment ali katedrala, kot bi rekel moj soimenjak (namig na njegov drugi avatar na Twitterju). Toda pospešek, ki ga vidimo zdaj, je oblikovanje nove sekte v verskem smislu. Niti za trenutek ne verjamem, da v novo ideologijo preidejo milijoni ljudi le zato, ker verjamejo v resničnost te ideologije. To ni držalo nikoli, ko je šlo za množična spreobrnjenja in zagotovo ne drži zdaj. Privrženci prihajajo v novo cerkev zaradi socialno-ekonomskih koristi. Prav tako ne verjamem, da se preusmeritve uvedejo od zgoraj navzdol, torej skozi oblastno vsiljeno vero. Konstantin ni bil bistven za to, da se je Rim spreobrnil v krščanstvo; Konstantin je bil le neizogibna odskočna deska v širjenju krščanstva. Obstoječa moč krščanstva je ustvarila Konstantina. Brez Konstantina bi uvedba krščanstva padla na nekoga drugega. Morda bi trajalo še nekaj desetletij, a prej ali slej bi se morala rimska država prilagoditi naraščajoči moči nove Cerkve. Evsebij je zapisal, da so se zgodnji kristjani množično spreobrnili in "množice v telesu z žarom sprejele" novo religijo, četudi se zdi, da je za to bolj malo dokazov. Bolj verjetno je, da je stopnja rasti števila zgodnjih kristjanov takšna, kot bi upravičeno pričakovali brez večje množične sreobrnitve. Ta zgodnja krščanska propaganda množičnega spreobrnjenja se naslanja na domnevo, da so množice videle resnico nove religije in se spreobrnile zaradi privlačnosti same doktrine. Študije nasprotno kažejo, da je to zelo malo verjetno, spreobrnjeni kristjani so novo teologijo sprejeli šele PO spreobrnitvi. Kaj je torej te ljudi sprva pripeljalo do nove vere? V glavnem so odgovor družbena omrežja. Velika večina spreobrnjenj je potekala prek povezav znotraj družine in prijateljev. Če uporabimo jezik prodaje: potreben je bil "topli klic", kajti redko se ljudje spreobrnejo s »hladnim klicem«. Spreobrnjenci se pridružijo določeni »stvari«, ko so njihovi odnosi z verniki mnogo številčnejši od njihovih odnosov z neverniki. Gre za usklajevanje njihovih mnenj in nazorov s prijatelji in družino. To je pri nekaterih lahko zavestna izbira, pri oportunistih pa je to lahko dokaj nezavedno (se le prepustijo toku). Prehod na nov način razmišljanja je verjetno precej manj odklon od stare ideologije kot pa preprosto prilagoditev novemu načinu. Kdo je v naši družbi najbolj sposoben zavrniti vso tradicijo in namesto tega sprejeti vse, kar se jim ponudi? Obstajata dva momenta, ko se mladi na zahodu znajdejo v novih okoljih, kjer število novih poznanstev preseže število starih povezav: ko se preselijo v novo okolje, ker gredo študirat na fakulteto in potem, ko se zaradi službe preselijo v novo mesto. V obeh scenarijih so mladi v veliki večini umeščeni v nova družbena omrežja, ki so številčnejša in zaradi bližine tudi učinkovitejša od povezav, ki so jih pustili za seboj. Oba scenarija prihajata tudi z intenzivnimi propagandnimi kampanjami, ki jih vodijo profesorji na univerzah in kasneje politično korektni delovni kolektivi. V 80. letih je bila večina spreobrnjencev v »Unification Church« (Združitvena cerkev) v ZDA novincev, ki so se preselili v San Francisco. Njihove družine in druge prijateljske vezi so bile daleč stran. Ko so sklepali nova prijateljstva, se je njihovo razmišljanje spremenilo in sčasoma so verjeli v nekaj, kar bi se jim prej verjetno zdelo smešno. Taka spreobrnjenja bi se zdela kot neke vrste upor za zunanje opazovalce, toda dejansko je šlo za povsem oportuno in konformistično prilagajanje novih prišlekov, ki so se s tem dejanjem prilagodili neki skupini ljudi. Popolnoma enako se zgodi vsakič, ko nek mladi Američan vstopi v novo mesto, šolo ali podjetje. Za sabo pusti ideologijo svojih domov in staršev in se prilagodi nečemu novemu. Temeljni proces, pod katerim mladi postanejo »woke« uporniki, je urbanizacija. Zapuščajo svoja majhna mesta in podeželje, da bi si pridobili izobraževanje in delo, vendar novo socialno omrežje prevlada nad starim, kar pomeni, da je neke vrste spreobrnjenje neizogibno. Kot vedno, ima tudi to svoj vzor (in izvor) v antičnem svetu. Beseda "pogan" izhaja iz besede "paganus", kar pomeni nekaj takega kot "kmetavz". Tradicionalni Rimljani tega izraza niso nikoli uporabljali, šlo je za neologizem, ki so ga kristjani, ki so se priseljevali kot današnji migranti v urbana naselja, ustvarili v posmeh »zaostalim« podeželskim prebivalcem, katerih tradicionalna vera ni bila enaka krščanski. Biti »pogan« ni bilo kul (če je že takrat obstajal tak koncept), vendar so zgodnji kristjani s tem izrazom uspešno diskreditirali svoje nasprotnike in s tem še bolj okrepili privlačnost nove vere. Danes se za enak učinek uporabljajo podobni izrazi, kot so "rasist", "kmetavz", »fašist« in podobno za ljudi, ki jim njihova tradicija, njihov rod in njihova domovina nekaj pomenijo. Spreobrnjenci so na splošno pretežno nereligiozni. Mormoni so se pri svojem delu misijonarjenja naučili, da se sploh ne trudijo zapravljati časa z verniki drugih cerkev, ampak se ukvarjajo izključno z ljudmi, ki ne pripadajo nobeni verski skupnosti. Verjetno je večina ljudi do nedavnega itak spadala v to kategorijo, kajti leni liberalizem je že dolgo uveljavljena najbolj vplivna ideologija. Zdaj poteka boj za duše (lenih) liberalnih nereligioznih mladičev. Predstavljam si, da je prepričanja naše družbe v liberalizem in demokracijo kot »Cerkev« (z veliko začetnico), woke-izem pa je kot ustvarjanje nove »sekte«. Kakšna je razlika? Cerkev in sekta se razlikujeta po stopnji napetosti do okolja. Sekte so verske skupine, ki so v visoki napetosti s svetom, cerkve pa so skupine ljudi, ki živijo v nizki napetosti v odnosu do okolice. Liberalizem, ki ima oblast že desetletja, sedi udobno in ne kaže popolnoma nobene napetosti. Stari liberalizem je lahko sprejel manjše herezije kot je na primer krščanstvo, ker je bil močan in utrjen v svoji poziciji. Ob stagnaciji širšega sistema liberalne demokracije so njene življenske sile zamirale, s tem pa je zamirala tudi socialna mobilnost (v smislu pretočnosti med posameznimi sloji ljudi). Tu pride do argumenta o »bioleninizmu« (LINK na prevod članka bloggerja @Spandrell-a). Tisti, ki želijo napredovati navzgor znotraj utrjenih liberalnih baz moči in doseči to, kar so samozadovoljni stari boomerji pridobili, morajo za to napredovanje ustvariti razkol. Wokeizem zagotavlja potrebno napetost in versko vnemo. Ta nova sekta raste, ko naš sistem visokega šolstva in urbane anomije spodbuja zgodnjo navezanost na zavrnitev starega reda in čimprejšnjo uskladitev z novo vero. Šole in oddelki za kadre zagotavljajo nova verska načela, mediji pa pospešujejo proces po vsem svetu. Ubogi in nevedni niso tisti, ki se pridružujejo novim verskim gibanjem. In tudi v prvih dneh krščanstva ni bilo tako, čeprav nekateri marksistični zgodovinarji govorijo, da so se v začetku krščanstva temu pridružili samo ubogi in nevedni. Številni zgodnji kristjani v 2. in 3. stoletju so bili iz dobro stoječih rimskih družin in nikakor ne ... zaostali "pogani". Pretežna večina ljudi, ki se tradicionalno preusmerijo v nove kulte, kot so scientologija, Moonies, Hare Krišna itd., so tisti z visoko izobrazbo, ki pa niso zavezani nobeni tradiciji. So klasično "duhovni, a ne religiozni", in verjamejo precej bolj neumnim novim ponudbam kot pa njihovi manj izobraženi vrstniki. Ta skupina novih vernikov je motor za vneto delovanje nove sekte. Ne revni, ampak izobraženi privilegirani, ki menijo, da ne dobijo dovolj nagrad, ki jim jih je obljubila visoka cerkev, in ki želijo VEČ privilegijev. Trend kultov od šestdesetih do devetdesetih let je bil neposreden predhodnik rasti wokeizma. Izgubljene duše s srednješolsko izobrazbo in nizko družbeno navezanostjo zaradi osamljenosti v novih mestih, kamor so prišle, so bile plen iskalcev novih duš, ki so prodrli v njihova družabna omrežja, v njihovo družbo. Enako se dogaja danes, vendar v neverjetno večjem obsegu. V sedemdesetih letih so Hare Krišna mladim popotnikom na letališčih delili cvetje, ker so letališča prehodna mesta, kjer se izgubljeni počutijo negotovo in brez korenin. Hare Krišnovce so danes zamenjali profesorji svobodnih umetnosti, sociologije, filozofije ipd, ki uživajo obkroženi z občinstvom ujetih svežih mladih duš, dostavljenih v njihove urbane predavalnice in na odre. Gre za mlade duše naivnih, pripravljenih sprejeti vsa prepričanja, ki so potrebna, da bi se le nekako ujeli z njihovimi novimi vrstniki. Nato se postopek okrepi in ponovi na prvem novem delovnem mestu v Fortune 500, ki zahteva lojalnost v zameno za življenje. V prostem času se novi ministrant prijavi na Facebook, Instagram, Snapchat ipd, in vidi, da so tudi vsi bleščeči uspešni ljudje na svetu enakega mnenja kot vsi, ki jih ta novi ministrant pozna iz faksa in službe... Če si boste prebrali esej o bioleninizmu (LINK), boste videli, kako poteka preostanek boja; tukaj sem se poskušal osredotočiti na to, kako se na začetku zgodi proces spreobrnenja. Veliko tega, kar sem napisal, izhaja iz teksta Rise of Christianity Rodneyja Starka, ki s sociološkega vidika preučuje padec tradicionalnega rimskega verovanja. Zelo priporočam. Bolj ko berem o preobrazbi Rima iz njegovih tradicionalnih verskih prepričanj v krščanski imperij, bolj vidim današnje vzporednice ... in bolj se bojim, da je to, kar se dogaja, neizogiben proces, ki se mora zgoditi v vseh starih, izčrpanih civilizacijah. Železni zakon zmanjševanja donosnosti pomeni, da se bodo vedno pojavljale nove sekte, da bodo lahko srednje privilegirani poskusili izpodriniti elito. To je pravilo, staro toliko kot čas sam. Razlika pa je v tem, da je naslednica krščanstva imela pozitivne civilizacijske elemente, česar pa ne vidim v nadaljevanju ideologije wokeizma (ali kakorkoli že temu novemu univerzalizmu rečemo). Vse, kar vidim, je propad in kaos. Za to ni elementov, ki bi lahko ustvarili boljšo prihodnost - ponuja se le neskončen boj, napetost in dopamin za svoje privržence. Vsak velik človek, ki želi preprečiti spreminjanje sveta, se mora zavedati, da ne more ustaviti te plime zgodovine, kvečjemu lahko poskuša zaustaviti poplavo v drugo smer. Ta vnema se ne bo razblinila. Ali je to mogoče doseči? Nisem povsem optimističen.
Teme
Slovenci slovenska kultura Jiri Kočica Kočica kolumna migrantska kriza kriza migranti hamiltonov zakon posebnosti ogroženost tujerodne vrste urejanje

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kolumna Jirija Kočice: Izumrtje kot progresivna vrednota? NE!