Ker me je Jože P. Damjan na Čivkarju blokiral, upam, da mu kdo pošlje tole, kar bom napisal sedaj. Morda se česa nauči.

Konzervativci o razvoju razmišljamo takole:

1. Razvoj nima v sebi ničesar, kar bi ga delalo za samoumevni cilj.

2. Razvoj v sebi nima ničesar, kar bi ga delalo takega, da bi ga samoumevno zavračali.

3. Glede razvoja nas zanima, ali je res razvoj ali le sprememba.

4. Vsaka sprememba ni razvoj.

5. Pogosto smo priča, da ideologi spremembe predstavljajo kot razvoj, razvoj pa kot sinonim za "spremembo na boljše" - kot ideolog ali še boljše ideozof Damjan v tem primeru. Zato smo do razvoja skeptični. Previdni. Ga ne zagovarjamo na vsak način in zaradi njega samega.

6. Zanima nas, za koga je domnevna sprememba na boljše res sprememba na boljše. Nam je najprej pomembno, da ne škoduje narodu, cerkvi, družini. Tistim stvarem, ki jih ščitimo, ki jih želimo ohranjati in na katerih sloni naš okvir razmišljanja, okvir, v katerem smo racionalni.

7. Postaviti si svoj okvir razmišljanja, zavedati se svojega okvira razmišljanja, čemur včasih rečemo tudi "imeti temeljne vrednote", "izhajati iz moralnih aksiomov" ali kaj podobnega - ni, kot bi nam nekdo, ki jih nima in se jih ne zaveda, najbrž očital, "dogmatičnost". Je višek človeške zmožnosti razmišljanja.

Ne me narobe razumeti. Jaz Damjana ne napadam, ker je iz mladoekonomista konvertiral v neokeynesianca in je zdaj nek sdsovski, desničarski, konzervativni "nemesis". Napadam ga, ker v vseh teh svojih konverzijah ni postal intelektualec, ima glas, ima platformo, vpliva na mlade študente - in je za to plačan s strani davkoplačevalskega denarja.