Kolumna Damjana Tomšiča: Zmagala je laž
Sloveniji in Slovencem se je med komunistično revolucijo zgodila velika krivica. 
AR revija
Kolumne

Ponedeljek, 13. januar 2020 ob 18:27

Odpri galerijo

vir: foto D.T.

Občutek, da sta v Sloveniji zmagala laž in krivica, je tisti, ki me žene, da pišem, tvitam in se sploh javno izražam. Spremljate me lahko na: https://twitter.com/Daj_Manj

Sloveniji in Slovencem se je med komunistično revolucijo zgodila velika krivica. 

Neuk in naiven narod na prepihu med velikimi silami je bil idealno gojišče za nove ideje o neslutenem napredku in dobrotah, ki naj bi jih prinesel krvav veter z vzhoda. Seveda so idejo hitro pograbili problematični posamezniki, lenobe, gubidani in fičfiriči. Nato je prišla vojna.


Komunisti so v pogojih totalne vojne v Sloveniji zajahali refleks naroda po uporu proti tujim zavojevalcem in to ugrabili v obliki OF in NOB. Rodila se je laž, ki je zaradi okrutnosti in ustrahovanja zmagovito zavzela naše kraje. Strah je bil tisti, ki je zagotavljal komunistom oblast, strah je bil tisti, ki je preprečil posameznikom, da bi razkrinkali rdečega zajedalca v narodu. Kdor je vseeno dvignil glavo, je moral v zavetju noči pobegniti, ali pa so ga že naslednjo noč poiskale rdeče sence in za marsikom so izginile vse sledi. Nato je prišla pomlad.


Pomlad Slovenije, osamosvojitev, demokratizacija, večstrankarstvo, kapitalizem in vse podobno lepo zveneče besede so ob pravem času padle na plodna tla. Zaslepljen narod je zagrabil novo smrtonosno vabo nekoliko preoblečenih potomcev rdečih revolucionarjev in zaradi močne želje po osamosvojitvi pozabil na vse krivice, ki so jih zagrešili komunisti in s tem naredil največjo napako v svoji zgodovini.

Narod ni opravil lustracije.

Laž, da je komunistična oblast po letu 1945 poskrbela za industrializacijo in ekonomski preporod naroda, jim je uspelo neizbrisljivo vtetovirati v zavest naroda in zgodovinske knjige. Že preprosta primerjava podatkov o razvoju drugih evropskih držav, ki niso bili deležni “komunističnih blagoslovov”, pa kaže, kako velik razkorak je bil med skokovitim razvojem demokratičnega in kapitalističnega zahoda po letu 1945 in med zmedeno gospodarsko politiko SFRJ in posledično SRS.

Samoupravljanje je bil nor eksperiment, ki se je rodil v Kardeljevi glavi, v glavi Slovenca. Posledice zgrešene ekonomske politike, temelječe na komunističnih dogmah, bodo čutile še generacije in generacije Slovencev. Nagrajevanje lenobe, nedela in nesprejemanja odgovornosti je težko hitro in učinkovito izbrisati iz vsakdana.
Navidezna demokracija, v kateri živimo od osamosvojitve, učinkovito skrbi za nadaljevanje vladavine laži. Laž se je le zakmašno oblekla, malce potuhnila in se vgradila v institucije samostojne države. Sedaj naroda ni potrebno več fizično ustrahovati in ga obvladovati s terorjem, ampak se ga obvladuje z nakradenim kapitalom, z zakoni, ki so pisani v korist pravih posameznikov in vse večjemu birokratskemu aparatu.
V pravi demokraciji je seveda še kako živa in aktivna tudi prava opozicija, ki drži ogledalo vladajočim in pazi, da oblasti ne zlorabijo kar takoj prvi dan po volitvah. Naša demokracija pa je navidezna in tako imamo v parlamentu opozicijo, ki ni prava, tudi ta je navidezna. Laž je poskrbela tudi za to, da ima s pomočjo navidezne opozicije nadzor nad drugače mislečimi, nad desnico, nad domoljubi. Prevara je sila uspešna, saj se na desnem političnem spektru zadržuje nepremakljiva gmota, ki destruktivno zaduši vse poskuse, da bi vsaj tukaj izgnali laž in krivico.

Tako na daleč je Slovenija malce sanjav otok naivnega socializma, dejansko pa je to dežela, kjer je zmagala in močno vlada laž. Jaz sem za to, da to spremenimo.

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 26. Jan 2020 at 06:54

0 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Sex v mestu ali kako bi 15 cm štikle rešile Erjavčevega džoka  
V tej državi je politična kultura na psu. Da ni samo politična, ampak na sploh, vemo tudi sicer iz podelitev Prešernovih nagrad na področju kulture. Pred kratkim je slovensko javnost vzburila misel, da je za predsednico stranke upokojencev (vsak normalen se že tukaj drži za glavo) kandidirala dr. Aleksandra Pivec. Joj prejoj, na kongresu stranke sta dva kandidata, eden s pristnim gorenjskim naglasom in govorno napako in druga s ptujskim dialektom, kar ji je  potrebno šteti v velik minus. Ker kdo je že videl, da bi lahko stranko upokojencev vodila ženska, ki govori s ptujskem dialektom in si natakne čevlje z visokimi petami, navkljub temu, da je bila še malo prej v bolniškem staležu zaradi hernie disci. Polovica Slovencev je nemudoma postala specializirana za hernie in ugotovila, da je Pivčeva nima. Še celo zdravniki so na daleč ugotovili, da ima struno namesto hrbtenice. Klobuk dol pred tako diagnostiko. Res je, da niso vsi zdravniki, ampak navadni privoščljivci, ki so zelo dobro vedeli, da tudi Bavčar ni potreboval srčne operacije, da pa jo je po drugi strani sredi noči potreboval Ivan Zidar in ga je sedaj že pokojni dr. Seyed Yousef Ardebili pod nujno moral operirati. Stanje v noči pred sodno razpravo se lahko izjemno poslabša, sploh če temu sledi še ustrezna nagrada za dobro opravljeno delo. Kakorkoli, ta narod ne potrebuje medicinske fakultete, ne potrebuje niti javnega niti zasebnega zdravstva, potrebuje Twitter in FB, potrebuje britvico sirskega brivca, potrebuje pijavke in zadeve sam reši. Naravno pravo, kar preživi, preživi, ostalega ni škoda. Nenazadnje je tudi doktorica Pribčeva ugotovila, da so stroški bolnikov, ki jih zdravijo, bistveno višji od evtanazije. Pozabila je pogledati, da so stroški njenega preživljanja, ki jih dobiva iz proračuna, tudi bistveno višji od evtanazije. In nekaj besed preko družbenih omrežij pa bo gospa poklicana, da se zglasi na novi kliniki za poceni evtanazijo. Pa  se vrnimo k dr. Aleksandri Pivec, ki je, kot pišejo, najbolj skorumpirana ženska v slovenski vladi. Če odštejem da tviteraška scena ni imela niti približno razčiščenih pojmov, da je omenjena ministrica za kmetijstvo in da na kongresu stranke Desus ne volijo ministra za obrambo, je brez dvoma fascinanten odziv tako tistih, ki so na t.i. levi, kot onih, ki so na t.i. desni. Vsi so pozabili, da je Erjavec uničil arbitražni sporazum, sezul slovensko vojsko, postavil načelnico generalštaba, ki občasno potrebuje psihiatrično oskrbo, pozabili, da si je uzurpiral skupne prostore in postavil na hodnik večstanovanjske hiše pralni stroj, da je nenazadnje on podpisal pogodbo s Patrio, da 15 let za upokojence ni naredil ničesar, razen da se jim bo, če se jim bo, ob koncu leta zvišala pokojnina za nekaj evrov, po milosti božji. Kar naenkrat je postal oseba, sine qua non obstoja stranke, ki ne bi smela biti stranka, stranke, ki je v vsaki vladi gostovala in izsiljevala, ki je sklepal zavezništvo z Don Corleonejem. Ker, da bi ga zamenjala ženska, ki ima 15 cm visoke pete, ptujski naglas in doktorat znanosti, to pač ne gre. Potrebno je bilo najti razlog, in kot že tolikokrat, je prišlo prav neko poročilo KPK. Tiste KPK, ki naj ne bi bil zakonit in katerega odločbe so padale kot domine na sodišču. Tiste KPK, ki ga je vodil Štefanec, ki si ni zaslužil drugega mandata niti kot zgolj  kandidat. Dežela, ki se je upirala Otomanskemu cesarstvu, ne dovoli, da bi teflonskega Karla zamenjala ženska s petkami. TV v službi Medene kraljice je ves dan spremljala kongres minorne strančice, ki je na državnozborskih volitvah prejela 40.000 glasov, ga vsebinsko hvalila in na koncu očitala še bolj minorni TV, da je ta delala reklamo proti Erjavcu. Zakaj že? Ker je očitala 15 centimetrske petke predsednici stranke. Ker če bi takšne petke obul Karel Erjavec, ga verjetno ne bi bolel džoko …

Sat, 25. Jan 2020 at 09:12

39 ogledov

Kaj je Katedrala?
Enkrat ko se navadiš videti Katedralo jo vidiš povsod in ne moreš, da ji ne bi nasprotoval. Naš boj se začne pri tem, da jo prepoznamo.  Kaj je Katedrala? Tisti, ki niste na tekočem, Katedrala ni institucija ali teorija zarote. V preprostih izrazih je meta-institucija. Je skupina institucij, ki (čeprav jim manjka centralna avtoritativna oblast), ciljajo v eno skupno smer.  Sestavljajo jo akademija in mediji in v manjši meri politične tvorbe. To so glavne entitete, ki sestavljajo Katedralo, ampak to ni njena celota in čeprav kritike teh institucij najdemo v osrednji konservativni razpravi, njene lovke segajo mnogo dlje. Kaj so še ostali gradbeni elementi, ki sestavljajo Katedralo? Mreženje. Če obiskuješ univerzo ali delaš v tekmovalni industriji se zavedaš, da obstaja mreža in kako funkcionira. Višje se vzpenjaš v družbi, bolj je pomembna. Da bi dosegel višji status v družbi, moraš imeti dobre odnose s pravimi ljudmi, in višje kot se vzpenjaš bolj pride v poštev trgovanje z Darwinovskimi valutami kot so moč, status, seks in informacije.  Na nižjih ravneh izgleda to recimo tako, ko bogat mladenič predlaga svojega starega prijatelja za v službo v očetovem podjetju, v investicijski banki, ta pa v zameno dobi noč z dvema spremljevalkama. Na višjih ravneh si predstavljam, so informacije boljše, nevarnost večja in nagrade bolj perverzne. Vsaka industrija ali področje ima svojo elito in lokalne veljake, ampak na višjih ravneh obstaja samo ena elita, ta hodi v Davos in na podnebne konference, zadržuje se v mednarodnih mestih in delajo v financah, politiki in mednarodnem razvoju - internacionali.  Velja omeniti, da globalna elita ni pretirano levo usmerjena v družbenem smislu, prav tako niso kaj pretirano bolj ideološko usmerjeni v desno. Imajo radi proste trge in globalizacijo, tradicionalna kultura in vera jim niso pomembni, pomemben je samo izgled. Odkrito pogovarjanje o ideologiji je smatrano kot čuden, malce sramoten hobi. Biti resnicoljuben, zgovoren in odkrit libertarec kot je npr. Tomaž Štih preprosto ni cool, zato se elite raje nagibajo od centra v levo in se pridružujejo popularnim progresivističnim gibanjem, kot so 'človekove pravice', 'svetovna lakota' in 'podnebne spremembe', za avanturiste pa istospolne poroke in LGBT pravice.  Ni naključje da so vsa ta progresivna gibanja in aktivizem povezani s fotogeničnimi zvezdami popularnega sveta filma in glasbe. Mnogi slavni so le del sestavljanke; Leonardo Di Caprio in mnogi drugi se le čebela delavke, ki služijo znotraj mreže za izgled in podobo. Bolj pametni - Bonoti tega sveta znajo bolje vnovčiti svojo slavo za pravo bogastvo, moč in vpliv, in mnogo elit je pripravljeno razdati svoje bogastvo in poznanstva za malo slave in glamurja.  Kjerkoli se razmenjuje denar, tam se skoraj vedno najdejo progresivistični vzroki, dobrodelne gala večerje in televizirane akcije 'visokega profila'. Te imajo isti učinek na nas, kot včasih na kronanju, ko se je kralj priklonil škofu, da je dobil krono. To so vodilne ideje naše dobe, pomembne najvišjim članom klana. Mnogo znanih osebnosti, ki so slavni brez kakšnih posebnih talentov in dosežkov so slavni zato, ker so nakupili storitve talentiranih posameznikov. Kar nas pripelje do naslednjega elementa Katedrale: PR podjetja za odnose z javnostjo.  Za vsakega novinarja najdemo pet strokovnjakov za odnose z javnostjo. Medijske hiše izgubljajo denar in odpuščajo novinarje, medtem ko posel nadzora publike čedalje bolj raste. Zato mnogo medijskih hiš postajajo forumi za objavljanje obvestil za javnost. Predstavljajte si, da ste novinar, ki mora vsakodnevno izbljuviti nemogoče število člankov. Če imate srečo, imate ekipo podplačanih študentov, ki vam pomaga. Dnevna in neutrudna zalezovanja PR firm z vedno pripravljenimi in za javnost urejenimi zgodbami se zdijo mamljiva in zelo v pomoč.  Četudi se upiraš in poskušaš neodvisno raziskovati s svojimi omejenimi viri, se boš srečeval in pogovarjal s strokovnjaki iz različnih področji, ki (poglej poglej!) so urjeni in dobili nasvete v teh istih PR podjetjih.  Lahko bi rekli, da so mediji in PR podjetja podaljšana roka Katedrale, ampak ni tako dobro organizirano. Kar dobiš je površno poročanje, ki izkrivlja in posplošuje, ter se osredotoča na enostavčne anekdote namesto natančnega opisovanja širših trendov. Povečini pa dobimo reciklirana obvestila za javnost in shizofrene komentarje, ki ali se zgražajo ali pa hvalijo. V takem okolju in stanju duha je za PR podjetje vse to z lahkoto spreobrniti v znanost. Ponavljaj neko novico toliko časa, da postane resnica. Dovolj je da je narativ samo na las podoben resnici in se bo prijelo prej kot avstralski požari.  Vredno je omeniti, da tako kot mreža, PR podjetja niso striktno usmerjena v levo, ampak so podložniki mogočnemu €vru, vendar moramo upoštevati dve dejstvi, ko analiziramo PR industrijo.  Prvič, so sužnji trendom, kaj je kul in hip in kaj ne. Odvisno od področja, glasbo je težko narekovati, ljudje sami izberejo in vedo kaj jim je všeč, medtem ko je moda odvisna od notranjih igralcev, ki narekujejo smernice. Trendovske moralne kampanije, kot so veganstvo, rak dojk in movember, so skoraj vedno rezultat dobre PR kampanije, in zadnji trendi vedno okupirajo popularen prostor od centra v levo.  Drugič, trendovski PR profesionalci so povečini mladi, dobro izobraženi urbaniti. Ponavadi so zelo pametni in zanimivi za pogovor. Mnogi med njimi so želeli postati novinarji in uporabiti svoje veščine in znanje za izboljšanje družbe. Večino njih žene profit, ampak so v globokem razpotju in si želijo, da bi lahko zavzeli drugačna stališča. In kot mnogo drugih mladih izobraženih meščanov s humanističnim "zaledjem", so tudi oni progresivistično usmerjeni. V drugem delu bomo raziskovali še tretji in četrti gradbeni element Katedrale. Eden od njiju so univerze.  Dixie

Fri, 24. Jan 2020 at 07:46

42 ogledov

Kolumna Vilija Kovačiča: Odklonilno ločeno mnenje
Odklonilno ločeno mnenje za oceno ustavnosti Združenega poroštvenega zakona EPA 828-VIII  - zakona o državnem poroštvu za 2TIR in 3Ros (Vem, da moje odklonilno ločeno mnenje sicer ni veljavno, veljavni pa so argumenti, ki jih navajam jaz, ne pa kar navaja Ustavno sodišče). Zavrnitev pritožbe s strani večine sodnikov ustavnega sodišča je v nasprotju s sodnimi standardi v Evropi in je v opreki s poštenim sojenjem, saj sklep o zavržbi , čeprav je bile izglasovan z 8:0, (ddr Jaklič je očitno pri odločanju manjkal) sodišče sploh ni razumno obrazložilo. To pa očitno zato, ker so trditve o tem, da ne izkazujem pravnega interesa popolnoma napačne. Zato je nastal sklep, da se pritožba zavrže ne pa zavrne, kar je sicer zgolj še eno, državljanom že dolgo znano IZOGIBANJE O VSEBINSKEMU NAČINU ODLOČANJA. In to  o zelo pomembnem in precedenčnem vprašanju. Dejstvo, da so ob tem pravniki v Sloveniji in celo  vsi nekdanji ustavni pravniki in predsednik države tiho pa kaže na splošen, zelo nizek nivo dojemanja pravnega reda in propad pravne zavesti v vrhovih pravne stroke. Ta naj bi temeljila na zaprisegi in sodniški etiki, to je na človeški vesti, logiki razuma in preprosti zdravi pameti in poštenju, ne pa na principu da je resnica  predmet glasovanja in ima glasovanje prednost pred poštenim razmislekom o vzrokih in posledicah in dejstvih iz pritožbe in dokaznega postopka. Sklep US, ki meni - kot pobudniku 3 referendumov, zanika pravni interes, potem ko sem v DZ že napovedal referendum in ustavno pritožbo in sem s tem  namenom celo že zbiral podpise za referendum, je zame SKRAJNO ŽALJIV. To pa je točka v kateri stoji in pade tudi dostojanstvo in verodostojnost Ustavnega sodišča. Skratka, oporekanje pravnega interesa je v tem primeru zgolj izgovor in bližnjica za ne-odločanje o vsebini. Od daleč je namreč vidno, da gre  pri združenem poroštvu za hudo kršitev nezdružljivosti popolnoma raznorodnih projektov v istem in unikatnem poroštvenem zakonu. To  je že imelo negativne posledice, saj so ljudje zbegani o tem, kako naj bi hkrati glasovali za 2 popolnoma različna projekta, od katerih del volivcev en projekt podpira, drugega pa zavrača. Ministrica, predlagateljica zakona pa se je s tem še celo hvalila, ko je rekla da gre za večjo preglednost– v resnici pa je sama pritiskala prav v smeri tovrstne manipulacije. Volivci, ki en projekt podpirajo, drugega pa zavračajo (in teh ni malo), tako kratko malo sploh ne morejo glasovati.   To se je tudi kristalno jasno pokazalo po objavi članka v časopisu DELO, v katerem je v naslovu izjava ministrice za infrastrukturo gospe Alenke Bratušek, ki sem ga kot pritožnik priložil v dokaz abnormalnega zakonskega besedila. Poleg tega pa gre še za eno kršitev, to je zbiranje podpisov med decembrskimi prazniki, ki jo Ustavno sodišče sploh ne problematizira,  čeprav je ta praksa tudi zakonsko nedopustna, ker bi se  vse referendumske decembrske aktivnosti po zakonu morale prenesti na 3 januar 2020. Glede konkretizacije pritožbe češ, da  moja pritožba ni konkretizirana pa trdim, da je že iz imena zakona opazna konkretizacija problema, saj sem kot pritožnik v osnovni pritožbi celo zapisal "Združeni poroštveni zakon EPA 828-VIII" to pa citira tudi ustavno sodišče samo. Konkretizacija je torej vidna že iz naslova pritožbe in isti citat uporabi tudi US . Tako je  povsem vidno, da je trditev o odsotnosti konkretnosti v moji pritožbi, s strani večine ustavnih sodnikov, povsem skonstruirana in v resnici ZAVRŽNA. Enako US ne more dokazati, da kot pobudnik referenduma nimam pravnega interesa (sam sem kot pobudnik referenduma problem predstavil predsedniku DZ, torej tudi uradno in osebno) in sem torej nedvomni pravni interesent. Brez dvoma pa mi to pripada kot predsedniku Društva "Davkoplačevalci se ne damo" in pobudniku treh  referendumov– 2012, 2017 in 2018. Tako rekoč čudežno- po vložitvi pritožbe pa sem čez noč izgubil že nesporen in priznan pravni interes.   Kot pritožnik sem v spis vložil vse potrebne listine, časopisni izrezek ter besedilo zakona vloženega v DZ in mnenje Zakonodajno pravne službe DZ v katerem le ta  poudarja  zahtevo po določnosti in določljivosti predmeta poroštva na katerega se, nedoločljivost tega nedopustno hibridnega zakona nanaša. Spoštovane ustavne sodnice in sodniki. Z odklonilnim ločenim mnenjem vas  pozivam, da priznate napako in dejstvo, da ste kot ljudje zmotljivi in vas zato prosim in pozivam, da  o zadevi odločite ponovno in to vsebinsko. Kajti nerazumna napaka, ki jo spregled tega zakona prinaša, je za Slovenijo dolgoročno usodna, ker bo kot precedens Državnemu zboru omogočala nove in nove zlorabe zakonodajnega postopka. Ustavno sodišče pa je kot varuh ustavnosti dolžno zavarovati ustavnost in tudi svoj ugled, ki je s tem sklepom usodno prizadet. Mnogo bolj kot napaka pa je nedopustno zavestno nepriznavanje njegovih, vsem očitnih dolgoročnih  posledic.       Ljubljana 23.01.20120    Vili Kovačič, državljan K.

Thu, 23. Jan 2020 at 06:34

376 ogledov

Kolumna Aleša Ernecla: (Anti)semitizem
Nekoč sem verjel, da je Izrael svetilnik svobode na Bližnjem vzhodu in da imavojsko, ki sledi načelom pravične vojne. Pa sem mimo akademije in mimodominantnih medijev izvedel, da bi lahko bilo, da je svoboda, kjer je je, pogosto zamenljiva z degeneracijo. Da bi lahko bilo, da je vsiljevanje degeneracije pod masko svobode drugim – več. In da bi lahko bilo, da izraelska vojska ne sledi vedno ali sploh ne sledi načelom pravične vojne. Je to, kar sem izvedel, izviralo iz sovraštva do Judov, sovraštva do Izraela – ali oboje? Morda, dopuščam to možnost, toda… Naturalistična zmota je biti proti nečemu, kar je nekdo rekel, ker je rekel primarno ali deloma iz sovraštva do nekoga. Odpraviti trditve o Judih kot antisemitizem je ena takih naturalističnih zmot. Nekoč sem verjel, da so se Judom skozi zgodovino dogajale le in samo krivice sstrani evropskih narodov, katoliške cerkve in kristjanov nasploh. Da so Judje vbistvu simbol prostih trgov, trdega dela, iznajdljivosti, obrtništva, podjetništva in da so jih vedno sovražili le, ker so bili uspešni in zaradi svojega dela ininteligence bogati, čeprav so se vedno »le brigali zase«. Pa sem mimo akademije in mimo dominantnih medijev izvedel, da bi lahko bilo, da so jih sovražili tudi ali predvsem, ker so povsod, kjer so bili gostje, delovali subverzivno v odnosu do gostitelja, najsi kot o gostitelju govorimo o evropskih državah ali krščanstvu. Da bi lahko bilo, da preko dominantnih medijev in akademije lažejo o svojisuperiorni inteligenci v odnosu do drugih. Da bi lahko bilo, da uspeh inbogastvo, kar ju je, ne izhajata povsem ali celo sploh ne iz njihove obrtniške inpodjetniške žilice. Razen če definiciji zadnjih zelo razširimo in s tembanaliziramo. Je vse to, kar sem izvedel, izviralo iz sovraštva do Judov? Morda,dopuščam to možnost, toda…Naturalistična zmota je biti proti nečemu…Saj žepoznate vajo. Ali se je z vznikom interneta in vznikom družbenih omrežij odprla Pandorina skrinjica nenavadno hitrega širjenja napol ali sploh ne preverjenih podatkov? Neresnic? Laži? Skoraj gotovo. Ali so učinek tega tudi mnogi moški evropskega porekla, ki si na dnevni ali vsaj redni bazi med seboj pošiljajo omenjene podatke in so na podlagi teh podatkov razvili svojstveno memetsko kulturo? Najbrž. Ali mnoge od teh vodi sovraštvo do Judov in/ali Izraela? Ali mnogi od teh»masturbirajo v kleteh svojih mam in si ne morejo dobiti dekleta«? Morda.Toda, toda, najprej ponovite vajo iz prvega odstavka, nato pa… In to polagamna dušo tudi Judom… Rešitev tega problema, po moje, če predpostavljamo, da je to problem (za koga natančno in kakšen problem?), ni v cenzuri, ni v omejevanju svobode govora o Judih, temveč v tem, da se o temah, ki jih domnevni »hejterji Judov« načenjajo in se o njih pogovarjajo le med seboj, prične resno pogovarjati vsa javnost. Kar pa predpostavlja, da se v razprave vključijo dominantni mediji in da se vključijo, če to sploh zmorejo – intelektualno pošteno. In s svojimi superiornimi resursi pač spodkopljejo vse trditve hejterjev. Poglejte, na koncu koncev, mene. Ali zdaj zato, ker nisem ostal le pri akademijiin dominantnih medijih, sovražim Jude in/ali Izrael? Ne. Sem še vedno v nekakšni fazi kognitivne disonance zaradi izjemne diskrepance med tem, kar sem izvedel poprej iz dominantnih medijev in akademije…In tem, kar sem izvedel iz interneta? Vsekakor. Kaj bo kognitivno disonanco razrešilo? Kaj bo preprečilo, da se ne razvije v slabo reflektirano, »all over the place« sovraštvo? Če mene vprašate, javne razprave. In argumenti. In ne, argument, da »takim temam in takim ljudem ne gre dajati pozornosti inplatforme« - zame ne pije vode. Tudi argumenti s sklicevanjem na avtoriteto ne.Samo zato, ker nekaj trdita akademija in dominantni mediji – še ne pomeni, daje res. Drži, zadnje omenjena imata superiorne resurse raziskovanja, todaraziskovanje in dokazi nista nič brez superiorne argumentacije.

Tue, 21. Jan 2020 at 06:32

584 ogledov

Kolumna Damjana Tomšiča: Bolečina SDS
Bolečina SDS je zelo specifična, saj najbolj zareže v možgane takrat, ko si človek zaželi, da bi se država končno izvila iz rdečega blata in nesposobnosti, v kar je Slovenija zagazila. Zaenkrat za to bolečino ni zdravila. Državna volilna komisija je na zadnjih državnozborskih volitvah preštela vse trpeče in teh je bilo natančno 219.415. Zakaj sem tako prepričan v to številko? Zato, ker je bilo volilno telo stranke SDS zelo zvesto in zanesljivo. Prepričan sem, da so takrat na volitve šli vsi podporniki in člani SDS, če so le bili sposobni vstati iz postelje na dan volitev. Vendar bolečino SDS čuti vsak danj manj ljudi, je pa vse močnejša in vedno bolj kljuvajoča pri tistih, ki še vedno trpijo. Dejstvo, da se kljub zmagi SDS na volitvah ni zgodil prevzem oblasti, je udarilo kot strela z jasnega. Potencialni koalicijski partnerji so se v dneh po volitvah preprosto obrnili proč. Zmagovalne pesmi so se polegle, tortice pojedle, telefon ni zazvonil, poslanci so se le posedli nazaj v svoje fotelje. Vlado in s tem prihodnost države pa so prevzeli stari novi obrazi, ki se jim že na daleč vidi, da so nesposobni, da so vodeni in da so programirani spet le največ za en mandat. Zvestemu volivcu SDS-a so se prižgalii alarmi. V dneh po volitvah se je vprašal, kaj se je zgodilo? Koga je volil? Ali je še na istem planetu kot ostali državljani Slovenije? Na plano je udarilo razočaranje. Predsednik SDS Janša se je do nedavnega vedno lahko zanesel na trdno jedro podpornikov in članov stranke. Stali so mu za hrbtom v vseh bojih in bitkah, hodili protestirat pred sodišče, šli v procesiji proti zaporu na Dobu in vsako leto romali v Lepeno. Noč in dan so se zanj borili goreči anonimni in manj anonimni uporabniki spleta. Besedne bombe, blokade in razlit žolč so bili redno na sporedu na Twitterju in ostalih družbenih omrežjih. Stalna bolečina pa pušča posledice. Razočaranje in nemoč razžirata dušo in voljo še tako gorečih podpornikov. Glasni in neomajni ostajajo le še najbolj zasljepljeni in tisti, ki so našli in obdržali svoj prostor ob koritu javnih sredstev in koristi. Korito je majhno, ampak doseženih 24,96 % na volitvah zagotavlja stalen dotok javnega denarja in sladkih pomij. S tem denarjem se da nabaviti veliko porcij čevapčičev. Komur ne dišijo čevapčiči in poceni pivo, že od zadnjih državnozborskih volitev išče alternativo SDS-u. Seveda še vedno z enim očesom spremlja besede in dejanja strankinih veljakov in upa, da jim končno zraste nekaj in postane SDS vsaj spodobna opozicija. No, to se kar ne zgodi. Prišle so še volitve v Evropski parlament, kolobocije znotraj EPP in na koncu še smrtni udarec zaupanju v stranko, to je odnos do ilegalnih migracij. Grimsove besede so nekaj, glasovanja in stališča SDS poslancev tako v EU parlamentu kot v DZ pa čisto nekaj drugega. Slovenija nikakor ne potrebuje še ene socialistične stranke, saj je že dovolj takih, ki z neznosno lahkostjo delijo javni denar, kot da ga še vedno tiskajo v Beogradu. Kupovanje naklonjenosti z nepremišljenimi in slabo odmerjenimi socialnimi ukrepi je kratkovidno dejanje, SDS pa se je na tem področju amatersko lotila konkurirati tako Levici kot stranki SD. Tudi s tem odmikom v levo je SDS izgubila veliko. Izgubila je zaupanje desno razmišljajočih volivcev, ki jim je zasebna lastnina svetinja.  Obeti za rojstvo prave desnice v Sloveniji so lepi, prostor na desni se počasi, a zanesljivo sprošča, nepremakljiva gmota, ki je dušila vse okoli sebe, se topi. Naj bolečina mine čim prej!

Mon, 20. Jan 2020 at 19:15

389 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Analiza našega zdravstveno zavarovalniškega sistema
Zdravstvena oskrba za vse in medsebojna solidarnost v bolezni sta eni temeljnih vrednot sodobne evropske civilizacije, zato ne preseneča, da se večina denarja za zdravstvo v skupnosti 36 držav OECD (v nadaljevanje OECD-36) zbere v obliki obveznih dajatev, bodisi v obliki davkov bodisi obveznih zdravstvenih zavarovanj.Urejanje razmerij na javnem zdravstvenem trgu lahko v celoti prevzamejo države same ali pa to vlogo delegirajo eni ali več zavarovalnicam. Država hkrati bdi nad t.i. minimalno košarico pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vse, kar iz te košarice pravic izpade, državljani bodisi zavarujejo s prostovoljnimi zavarovanji bodisi plačajo iz svojega žepa.V povprečju v OECD-36 (vsi podatki so za leto 2018) obvezne dajatve pokrijejo 71% celotne zdravstvene porabe - pri nas je ta delež 69%. Po višini tega deleža je pred nami večina gospodarsko razvitih držav: Norveška, Nemčija, Danska, Nemčija, Belgija, itd. S prostovoljnimi zavarovanji v OECD-36 pokrijejo le 4% celotne porabe, pri nas pa je ta delež 14%, kar nas uvršča med države z najvišjim deležem prostovoljnih zavarovanj. Večino trga prostovoljnih zavarovanj predstavljajo zavarovanja za hitrejši dostop do storitev, večjo izbiro izvajalcev ali boljše fizične ugodnosti v oskrbi.Dopolnilna zavarovanja za doplačila, kot jih poznamo pri nas, so izjema. Podobno je le na Norveškem in na Hrvaškem. Zelo majhen delež tega trga pa ponuja zavarovanja za ljudi, ki niso upravičeni do kritja iz obveznih zdravstvenih zavarovanj.Ostanejo še izdatki neposredno “iz žepa”, t.i. samoplačništvo. Povprečje izdatkov neposredno iz žepa v OECD-36 je 21%, a deleži med državami precej variirajo. Slovenci smo tako v letu 2018 plačali 12% celotne zdravstvene porabe, Francozi 9%, Čehi 15%, Švicarji pa kar 29%.Razumljivo je, da za zdravstvo ne moremo porabiti več, kot si lahko privoščimo. V letu 2018 je bilo povprečje celotnih izdatkov za zdravstvo v OECD-36 8,8 % BDP, pri nas 7,9 %, na Češkem 7,5 %, v Nemčiji 11,2%, v Franciji 11,0 %, v Švici 12,2 % itd.Ker so BDP-ji med državami zelo različni, so razlike v realni individualni porabivečje, kot kažejo ti odstotki. Zanima nas, koliko denarja je za zdravstvo v kateri državi realno na voljo in kaj lahko državljan za ta denar na zdravstvenem trgu dobi. O vlaganjih nam največ pove podatek o celotni porabi na prebivalca, izraženi v standardni denarni enoti ob upoštevanju paritete kupne moči (PPP, Purchasing Power Parity). S to metodologijo države statistično med seboj primerjamo tako, da različne valute pretvorimo v isto izbrano, hkrati pa so upoštevane tudi razlike v splošni ravni cen med primerjanimi državami. OECD-36 statistična baza kaže, da smo v Sloveniji leta 2018 za zdravstvo porabili 2.859 USD PPP na prebivalca, v Avstriji 5.395 USD PPP, na Češkem 3.058 USD PPP, na Poljskem 2.056 USD PPP, na Nizozemskem 5.288 USD PPP, v Švici kar 7.317 USD PPP na prebivalca.V kratkem ni pričakovati bistveno drugačne družbene pogodbe za področje zdravstva, zato tudi bistvenega zvišanja odstotka za zdravstvo v celotnem BDP-ju ne bo. Ob bližajoči se gospodarski recesiji tudi ni pričakovati realne rasti BDP. To pomeni, da bodo realna sredstva v prihodnjih nekaj letih ostala na približno isti ravni kot doslej. Vplivi napovedanih sprememb na področju zdravstvenih zavarovanj Višja je stopnja solidarnosti v sistemu, manj na potrošnika vpliva cena. Če cena ne igra nobene vloge, zdravstveno intervencijo hočemo ne glede na to, koliko denarja iz skupne vreče bo zato potrebnega. Kolikšen je presežek povpraševanja - ali drugače - kolikšen je primanjkljaj zdravstvene ponudbe, pa ni odvisno le medicinskih, ampak tudi od družbenih, političnih in ekonomskih dejavnikov. Popolna solidarnost, kot jo z nameravano ukinitvijo dopolnilnih zavarovanjnapovedujejo pri nas, pomeni, da bo povpraševanje po zdravstvenih storitvah še naraslo. Cene prostovoljnih zavarovanj na povpraševanje iz obveznega zavarovanja ne bodo imele več nobenega vpliva. To pa je tudi edini vpliv, ki ga bo ta ukinitev imela. Dopolnilna zavarovanja niso doslej v ničemer vplivala ne na cene, ne na organizacijo poslovanja v sektorju javne zdravstvene dejavnosti. Zavarovalnice so bile le pasivni opazovalec dogajanj na administrativnem trgu, ki ga v končni instanci določa vlada. Po nekaterih ocenah naj bi zaradi ukinitve dopolnilnih zavarovanj v zdravstvenem proračunu ostalo okoli 50 milijonov evrov več. Hkrati pa bo povpraševanje, ki ni z ničemer omejeno, terjalo več in več denarja. Dokler bo tako, bomo v obveznem zavarovanju plačevali vse več (od tod napovedi) in čakalne vrste se bodo glede na vsa dogajanja v državi najverjetneje še podaljšale. Posledično bo naraslo tudi “trgovanje” v samoplačniškem sektorju. A na ta način je moč prodajati in kupovati le zelo omejeno ponudbo storitev: enostavne specialistične preglede, mnenja, posamezne preiskave, poceni zdravila ... Kompleksne zdravstvene obravnave in draga zdravljenja bodo ostala v celoti v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.Razume se, da želi pri nas država držati cene čim nižje in da zahteva čim višjostorilnost zdravstvenega sektorja (pri čemer je nadzor nad kakovostjo zanemarjen). Za vpliv na cene in storilnost pritiska z dodatnimi administrativnimi ukrepi, npr. s plačnim sistemom, visokimi normativi, omejevanjem investicij, ipd. S “pogajanji” določa celoten obseg in vrste zdravstvene ponudbe, ki jo namerava v tekočem letu od izvajalcev odkupiti. ZZZS je agent države za realizacijo sistema obveznih zavarovanj.Skupščina ZZZS ima določene pristojnosti, ki jih udejanja s Pravili obveznegazdravstvenega zavarovanja, in službe ZZZS-ja predstavljajo “tehnično pomoč” vladi pri odločanju. A “pogajanja” tečejo le do točke, ko se vlada odloči poseči in o vsem na koncu sama odloči, kakor hoče. Kar se potencialnih dobrobiti morebitne uvedbe konkurence na področju obveznih zavarovanj tiče, je bistvenega pomena, v kakšnem obsegu bi bila določena košarica pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če bi vse ostalo enako kot doslej, oziroma bi ostala košarica pravic neomejena, se na trg obveznih zdravstvenih zavarovanj kakšna profitna zavarovalnica najbrž sploh ne bi spustila. Dejstvo je, da je sedanja kupna moč v primerjavi z gospodarsko razvitejšimi državami nizka, pričakovanja uporabnikov pa nič nižja. Manjši obseg košarice bi morebiti lahko privabil zavarovalniško konkurenco, a ta ukrep pomeni zmanjšano solidarnost in je politično nepopularen. Hkrati je vprašanje, kaj bi se zgodilo s cenami, predvsem s ceno dela, ki jo sedaj pri nas administrativo določa vlada. Perspektive na področju preskrbljenosti s kadri  Zdravstvenega kadra povsod po Evropi primanjkuje in potrebe rastejo. Ker smo geografsko blizu bogatejšim državam, tujih jezikov se naučimo v šolah in je naš zdravstveni kader na zahodnih trgih cenjen, se odliv zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja povečuje. Dinamika specializacij na področju družinske medicine kaže, da bomo v prihodnjih letih komaj nadomestili upokojevanje, ne bomo pa pokrili obstoječega primanjkljaja in seveda tudi ne naraščajočih potreb. Kar se ostalih specializacij tiče, je preskrbljenost različna; obstajajo pa področja, kjer lahko že odhod enega ali dveh specialistov resno zamaje delo na oddelku posamezne bolnišnice.Predlog zakona za skrajševanje čakalnih vrst, ki ga je pripravila Zdravniška zbornica, vložila pa NSi, predvideva, da bi za skrajševanje čakalnih vrst lahko uporabili institut svobodnega zdravnika. S tem bi za ta del programa delo zdravnikov lahko plačali bolje, kot to velja v enotnem plačnem sistemu. Ocenjujejo, da bi lahko povečali realizacijo programov od 7% do 15%, odvisno od specialnosti. Uvedba instituta svobodnega zdravnika bi bila zato korak v pravo smer. Ugovori in strašne skrbi so odveč.Gotovo bi s širšo uvedbo instituta svobodnega zdravnika v prihodnje več zdravnikov ostalo v Sloveniji. Edina skrb je, da še vedno nimamo vzpostavljenega sistemskega nadzora nad kakovostjo. Možno je, da bi ob odsotnosti sistemskih standardov zasebni izvajalec varčeval pri materialnih stroških - recimo z uporabo slabših materialov ali premajhne rabe laboratorijskih storitev. A prav primer otroške srčne kirurgije kaže, da takega nadzora nad kakovostjo tako ali tako nimamo niti v najvišji strokovni ustanovi. Za kakovost bomo morali zato v prihodnje sistemsko poskrbeti, najsi bo to prizasebnih ali pa pri javnih zdravstvenih izvajalcih. Zaenkrat pa se lahko bolniki bolj ali manj zanašamo le na svojo presojo. Bojanka Štern je diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Ima licenco za področje splošne medicine in je specialistka javnega zdravja. Na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru je magistrirala s temo Poslovno-organizacijski vidiki kakovosti v zdravstvenem sistemu.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kolumna Damjana Tomšiča: Zmagala je laž