Zakaj res rodoljubna kultura in ideološka usmerjenost LGBT++ skupnost nikakor ne zmoreta iti v enako smer?
V 80tih, deloma celo v začetku 90tih se mi je zdelo, da je prebujanje LGBT skupnosti v Sloveniji nekakšen znak, da se v Sloveniji dogaja premik. In sicer premik v smeri, da se bo Slovenija končno postavila med bolj svobodne, bolj ...
AR revija
Mnenja

Četrtek, 9. januar 2020 ob 13:26

Odpri galerijo

vir slike: pixabay.com, labeled for reuse

V petek, 1. novembra ob 6h zjutraj so »neznanci« razbili vrata in nekaj oken kluba Tiffany (prostor na Metelkovi, kjer ima klub LGBT skupnost).

Sprožila se je široka akcija ostrih obsodb med strankami in posamezniki, ki so na vodilnih položajih teh strank. Njihove artikulacije so tako podobne kot prepisovanja srednješolcev pri kakšnem družboslovnem predmetu, ko malo obrnejo stavek, jedro ostane enako, besede, ki jih uporabljajo pa tudi. Primer: Fajon, Židan, Brglez… Napad so obsodili tudi na desni strani političnega pola.

V Dnevniku, Večeru, Delu, Svet24, MMC RTVSlo… torej vseh večjih medijih se je podobna obsodba znašla na prvih straneh in bila »pokrita« tako rekoč takoj po dogodku. Gre za medije, katerih delež vpliva in dosega daleč presega objave tako imenovanih »desnih medijev« Nova24TV in Demokracija.

Ob vsaj malo podobnih dogodkih, pri katerih so migranti razbijali stvari ali delno ogrožali ljudi, večina večjih medijev reagira šele po tem, ko se te novice znajdejo na twitter objavah posameznikov ali ko jih povzamejo t.i. »desni mediji«. Večinoma so novice v večjih medijih opremljene s kupom nevrolingvističnih ukan, preko katerih naj bi bralec postal čimbolj zadržan glede novice, saj se še ne ve natančno, če je vse skupaj sploh res oziroma ali ni vse skupaj le zrežirano s strani desnih strank.

Ko primerjamo hujše incidente ali pa celo umore in hujše teroristične zločine s tem, kar se je dogajalo v klubu Tiffany pa je razkorak še toliko večji, saj mnogokrat poročanje o teh zločinih sploh zamuja, ni na prvih straneh, imena in izvor teroristov objavijo kasneje ali celo sploh ne objavijo, vzroke pa (celo takrat, ko že po twitterju vidimo posnetke, kjer napadalec kriči »Alllahu akbhar«) pripišejo mentalnim boleznim ipd.

V 80tih, deloma celo v začetku 90tih se mi je zdelo, da je prebujanje LGBT skupnosti v Sloveniji nekakšen znak, da se v Sloveniji dogaja premik. In sicer premik v smeri, da se bo Slovenija končno postavila med bolj svobodne, bolj zahodno-usmerjene in manj socialistično zaplankane države. Namreč v socializmu je svoboda posameznika bila v vseh pogledih omeje(va)na. In v tem pogledu je bilo ravno tako (kot pri kakšnih političnih oporečnikih) jasno, da je javno izražanje svoje homoseksualne spolne usmerjenosti nekaj, kar lahko človeku prinese hude težave. Posebej še, če je to šlo vštric s kakorkoli izraženimi političnimi stališči, če ta niso bila jasno eno-značno komunistična. Ali če so posamezniki zahtevali več osebnih svoboščin v javnem prostoru.

Dejansko sem celo šel na prvi tak shod (2001) v podporo gejem in lezbijkam, ker sem imel občutek, da s tem vsaj malo pomagam krepiti moč osebne svobode v državi.

Na zahodu se je skozi vpliv Frankfurtske marksistične šole že od začetka 20. stoletja usklajeno popularizirala ideja o rušenju evropskega civilizacijskega reda. Napadala se je vsa tradicija (med drugim tudi tradicionalna družina), a smo v naši generaciji imeli zelo malo vedenja o tem, kaj to pomeni in smo temu glasno pritrjevali, saj so nam prali možgane o naši evropski krivdi in naši zgrešeni civilizaciji praktično ves čas. Celo neposredni pozivi k izničenju belega človeka so postali nekaj običajnega- živo se spomnim, kako sem v mislih celo pritrjeval temu, ko sem kot študent prvič prebral citat S. Sontag, v katerem pravi, da je bela rasa »rak na telesu človeštva«, saj sem bil takrat prepričan, da je vse skupaj res…
Celotni svet evro-civilizacije je počasi in vztrajno začel sprejemati samouničevalne ideje, o čemer bi še nekaj generacij pred našo razmišljali kot o nečem nesprejemljivem, deviantnem.

Ob Frankfurtski marksistični šoli je te ideje širila psihoanalitična srenja in posebej ljudje, ki so bili del organizirane družbe Psihoanalitičnega društva s Freudom na čelu (pa tudi tisti, ki so se iz tega društva izločili, npr. v 80tih zelo popularni Lacan in »lakanovci«). Prav tako je podobno smer ubrala antropološka druščina, ki je izvirala iz Boasovih idej o enakosti vseh družb ter nadaljevalci njihovih idej po različnih katedrah sociologije kulture, spolnih, feminističnih in podobnih študijskih smeri, ki so začele rasti kot gobe po dežju v 70tih in 80tih. Seveda pa je na vse skupaj najbolj vplivala kominterna in vulgarni internacionalni socializem, ki je sicer s Stalinom postal za odtenek manj internacionalističen in trockističen, a še vedno povsem enako željan širitve globalnih anti-civilizacijskih idej skozi krvavi diktatorski sistem boljševizma- zato je tudi na veliko podpiral (finančno in tudi sicer) gibanja, katerih jedro je predstavljala gramscijevska zamisel o »kulturni hegemoniji« in o tem, kar so levi aktivisti na zahodu poimenovali »dolgi marš na inštitucije«.

Kulturni marksizem, ki se je gojil in spreminjal iz vulgarnega marksizma skozi ideje levičarskih »intelektualcev«, je začel svoj dolg pohod na inštitucije že v 50tih in 60tih. Skozi počasno spreminjanje povojnih diktatorskih oblik je s sabo nosil vse možne subverzije, s katerimi se danes soočamo evropski narodi. In te subverzije so se tako rekoč gojile na načine, ki jih v izjemnih videih popisuje Yurij Bezmenov na Youtube kanalu.

Skozi aktivistične oblike, ki jih je popisoval Saul Alinsky v svojih delih (npr. Rules for Radicals). Skozi neštete prevode del frankfurtske šole marksistov, skozi dela in kulturno »prenovo« postmodernistov… Med vsemi temi subverzijami je seveda tudi ta, da se spolne prakse in ideološke sheme, povezane s spolnimi identitetami, umestijo povsod, kjer bi se sicer po svojem tradicionalnem vzorcu umeščale tisočletne identitete, vezane na družinske vezi, nadaljevanje rodu in naroda. Čeprav dajem tudi primere iz Združenih držav Amerike, je princip sprememb bil enak, kvečjemu še bolj močno prisoten v Evropi, saj se je tukaj levica veliko močneje zasidrala skozi sistem social-demokratskih vlad tudi v zahodnih državah, ki smo jih v 80tih še (skoraj) vsi imeli za popolnoma neokužene z idejami boljševizma… In seveda: z direktno podporo sovjetskih agentov ter t.i. »koristnih idiotov«, intelektualcev, ki so molčali ob krvavih rabotah sovjetov ter navijali za socializem… kot je bil npr. Sartre (oh, kako smo ga brali ne vedoč za to!), njegova žena Simone de Beauvoir z njenim temeljnim čtivom za idološko shemo spolne identitete, A. Gide in še mnogi drugi...

Neverjetna je bila hkratna usklajenost pojavljanja gejevskih/lezbičnih parov v različnih nadaljevankah, filmskih uspešnicah, v glasbenih videih in glasbeni industriji, popularizacija istospolnih praks v literaturi... Medijska podpora tem temam je (bila) izjemna. Praktično ni (bilo) več medija, ki ne bi podprl LGBT skupnosti in jih izpostavil kot izrazito deprivilegirane ter državne pomoči potrebne.

Zame je bilo popolnoma jasno, da nekaj ne gre več v smer večje svobode, temveč se obrača v mimo vsake logike, ko je Janševa vlada je 2005 npr. uredila možnost registracije homoseksualnih parov, hkrati pa je bila s strani najbolj vidnih aktivistov LGBT deležna zgolj grobih kritik. Ob tem je nujno spomniti, da je to bilo praktično prvo tako sistemsko urejanje statusa homoseksualnih parov, ki jih prej več liberalno-levih vlad ni nikoli niti začelo urejati.

Po tem je prišlo v javnem prostoru v Sloveniji do nekaj burnih razprav, referendumskih pobud. Predvsem je prišlo do velike debate v času, ko se je ugotovilo, da je del zakona iz 2005 neustaven in je 2009 prišlo do novega predloga za družinski zakon. A celo tisti redki mediji, ki so sprejemu družinskega zakona nasprotovali zaradi točke o možnosti posvojitve otrok istospolnim partnerjem, so bili skrajno previdni v svojih analizah in ocenah. Praktično nikjer se ni pojavila nobena jasna, kaj šele direktna nasprotujoča artikulacija, ki bi povsem brezrezervno bila proti vsem, ki niso na tako imenovani »normalni strani«. Vsi so ubrali tisto noto, kjer »sicer nimamo nič proti gejem, vendar…«, s čimer so se skušali zavarovati pred točo napadov. Toda divje napade so doživljali ne glede na to, kako dobro so »zavili v celofan« svoje argumente, saj so gejevski aktivisti imeli očitno izjemno močno medijsko podporo.

Kakršen koli minimalni odklon od te zapovedane podpore gejevskim in lezbičnim zahtevam (kadar kateri od političnih akterjev ni bil res skrajno previden), je bil iz vseh medijskih topov označen kot nazadnjaška, kmetavzarska in neumna homofobija, strah pred drugačnostjo in »nacizem« ali »fašizem«. Ta del se je posebej začel kazati v javni debati pred referendumom o družinskem zakonu (2015), kjer je bilo eno najbolj žgočih in bistvenih vprašanj ali lahko gejevski pari zahtevajo posvojitev otroka.

Poleg serije dogodkov, v katerih so se pojavljale javne debate glede LGBT skupnosti in poleg že omenjenih orkestriranih afirmativnih prikazovanj istospolnih partnerjev kot idealne oblike družine, se je v zadnjem desetletju začela vedno bolje organizirana in tudi finančno podprta kampanja podpore vsem oblikam nekonvencionalnih spolnih usmeritev in praks. Verjetno pa je bil en bolj vplivnih dogodkov, ki so razdelili javnost glede spolnih identitet in njihove sprejemljivosti v družbi, škandal ob razkritju verjetnih vzrokov smrti dr. Baričeviča pri aferi »bulmastifi«. Seveda pa ne gre pozabiti tudi na nenehne pedofilske škandale v RKC, a hkrati tudi na vedno bolj prisotne zahteve po dekriminalizaciji pedofilije (npr. vodstvo Zelenih Nemčije) češ, da gre le za obliko spolne motnje ali celo to, da se pedofilija na splošno dovoli kot ena od spolnih praks.

Pri vsem tem nisem niti omenil umetniških »obdelav« LGBT vprašanj, ki brez rezerve vse izhajajo iz metapolitičnih/ideoloških izhodišč kulturnega marksizma v njegovih zahtevah po razsutju konvencionalnosti, tradicije, družine, uvajanju najrazličnejših oblik spolnih identitet ter praks, aktivnega iskanja čimbolj šokantnih prikazov spolnega življenja ipd…

Kar je vsaj na prvi pogled postalo danes povsem jasno je to, da obstaja notranja, vsebinska povezava med marksistično ideološko shemo in razsutjem tradicionalne družine kot osnovne celice družbe. V kratki knjižici »Manifest za evropski preporod« Alain de Benoist že konec 60tih ugotovi, da je marksistična ideologija notranje povezana z liberalizmom prav v delu, kjer tradicionalne družbene vezi nadomešča novoveški »subjekt«, ki ni vpleten v družbo ko član družine ali skupnosti z vsemi svojimi moralnimi, družinskimi, obče-človeškimi ipd. lastnostmi, temveč se v družbo vključuje na političen, materialističen- proizvodni način: pri komunistih to pomeni, da zaradi tega, ker še ni prevzel lastništva nad proizvodnimi sredstvi, želi izvesti revolucijo in jo potem tudi izvajati naprej kot član kolektiva (ne družine, temveč kot avantgarde razreda, torej stran od tradicionalne vključenosti v družbo)… Pri liberalnem ideološkem okviru pa se v družbo vključuje neodvisen posameznik na materialističen, proizvodni način in je svoboden predvsem v ekonomskem smislu, a hkrati posledično zamenljiv v vseh pogledih, kajti njegova svoboda mu dopušča praktično vsako menjanje in je »emancipiran« od moralnih zapovedi družbe, od družinskih vezi in drugih oblik vezi (prijateljstva, starševstva ipd), če to krči njegovo svobodo. In v tem smislu se tudi v izhodišču promocijske dejavnosti kulturnega marksizma liberalizem niti ne razlikuje več- v ZDA se demokrati, katerih izhodišča so bolj vezana na socialistične ideološke okvire, imenujejo »liberals« (liberalci). In med njihovimi najbolj pomembnimi političnimi vprašanji je vsekakor odnos do LGBT+ ideoloških vprašanj. (Benoist: …Pod vplivom marksizma je sam liberalizem iztiril. A kljub njunemu medsebojnemu sovraštvu, liberalizem in marksizem pripadata istemu univerzumu in sta oba dediča razsvetljenske misli: oba si delita enak individualizem, oba verjameta v univerzalno egalitarnost in racionalizem, oba dajeta prednost ekonomiji, oba poudarjata emancipatorno vlogo dela, delita si vero v napredek in enako tudi v idejo o koncu zgodovine. V skoraj vseh pogledih je liberalizem samo še bolj efektivno realiziral določene cilje, ki jih ima skupne z marksizmom: izničil je družbene identitete tradicionalnih kultur, raz-čaral (raz-duhovil) je svet in univerzaliziral je sistem produkcije… prevod J.K.)

Zanimiv pogled iz druge strani dobimo, če se obrnemo v smeri, ki jo odpirata vsaj dva znana homoseksualca, katerih ideološki okvir zajema precej drugačno »sliko« od te, ki sem jo skušal opisati zgoraj. Na eni strani imamo kolumnista pri Breitbartu, Mila Yiannopoulosa, katerega pogledi so od večinske LGBT+ ideologije tako različni, da ga ravno ta skupnost napada enako besno kot levičarski in liberalni aktivisti. Drugi tak primer pa je Greg Johnson, glavni urednik spletnega portala Counter Currents, ki je prav tako gay, a zaradi svojih političnih in filozofskih nazorov prav tako v nemilosti LGBT+ skupnosti. Tisto, kar druži oba geja, je jasna ideološka razločitev med tem, kar pomeni homoseksualnost kot spolna praksa- torej INTIMNA VEZ s partnerjem in kar pomeni homoseksualnost kot IDEOLOŠKA struktura. Ta razločitev, ki jo oba bolj ali manj artikulirano poudarjata, je očitno trn v peti njunih nasprotnikov, ki na različne načine skušajo doseči cenzuriranje njunih javnih nastopov, objav, besed… Pri Milu smo že vajeni, da na njegove nastope prihajajo anarhisti, LGBT predstavniki in nasprotniki svobodnega govora ter skušajo s provokacijami prekiniti njegova predavanja ali doseči prepoved javnega nastopa… Grega Johnsona pa so prav na isti dan, ko se je pojavil v naših medijih napad na klub Tiffany, celo priprli, ko je prišel na konferenco o etno-nacionalizmu na Norveškem, saj naj bi bil »teroristična« grožnja. Četudi se je Greg v vseh svojih tekstih zavzemal za boj izključno na ravni metapolitike in idej, saj mu je skrajno tuja vsaka nasilna rešitev, so ga pričakali policaji in ga po priporu tudi izgnali iz države.

Skratka, oba sta utrpela že mnoge napade s strani tistih skupin ljudi, ki jih vlade v njihovih državah podpirajo tako finančno kot tudi v smislu medijske vzpodbude, hkrati pa so v smislu gramscijevske »kulturne hegemonije« praktično zadnjih 30 let ves čas med najbolj vplivnimi ideološkimi skupinami po zahodnih državah.

Ta podpora sovpada z vladavino, ki je vezana bodisi na desni pol politike, kjer se kultura liberalizma po vsej sili zavzema za univerzalne pravice enakosti in torej tudi marginalnih skupin, dokler se te borijo proti tradicionalnim vrednostnim sistemom… ali pa sovpada z vladavino levega pola politike, ki se drži kulturnega marksizma in vsega, kar je že v izhodišču zopet usmerjeno proti narodnim politikam avtohtonih narodov, proti tradiciji, proti družini in tradicionalnim vrednostnim sistemom družbe. Skratka- na obeh straneh so v veliki večini vsi proti narodni in etnični politiki, proti tradiciji in proti tradicionalnim vrednostnim sistemom.

In prav Greg Johnson ter Milo Yiannopoulos se v različnih svojih tekstih tudi sprašujeta, kako je to možno? Zakaj so v antični Grčiji bili homoseksualci hkrati veliki domoljubi, rodoljubi in hkrati imeli svoje intimne prijatelje, zveze, ki so bile hkrati tudi v filozofskem in kulturnem smislu mnogokrat zelo rodovitne, če se lahko tako izrazim? Kako je možno, da so v novodobni gejevski kulturi popolnoma prevladali ideološki vzorci, ki so povezani z modernistično, postmodernistično shemo razsutja tradicije? Hkrati pa povečini le ponavljajo utečene klišeje (npr. »gejevska poroka«, »gejevska posvojitev«, »gejevska parada«, »homoseksualna družina«..) in si v simbolnem smislu ne domislijo ničesar, kar ne bi le zamenjalo en tradicionalni vzorec za drugega, in ki menja tradicijo le v segmentu, ko se oslabijo možnosti za preživetje neke družbe.

Milo v enem od svojih tekstov celo poziva geje, da se skušajo orientirati v smislu nove paradigme, po kateri bi sami imeli hkrati otroke z ženami in hkrati vseeno vzdrževali svoje gejevske spolne prakse, češ, da bi s tem vsaj v genetskem smislu prispevali k družbi, saj je znano, da imajo v povprečju geji visok IQ. In prav v tem tekstu skuša tudi ločiti med tem, kar je ideološki konstrukt LGBT in kar je njihova zasebna čustvena stvar.

Zakaj je torej tako zelo povezana LGBT ideologija z ideološkimi shemami kulturnega marksizma? Ko pa bi vendarle lahko bila vezana na tradicionalne in antične vzorce, ki jih sami člani LGBT skupnosti radi izpostavljajo kot primere? (Pri tem, ko izpostavljajo antično nagnjenje k homoseksualnosti, skoraj večinsko pozabijo povedat, da je v večini antičnih kultur bilo to dejansko prepovedano ali zelo omejeno).

Gre seveda, kot vedno, ko pridemo v območje marksizma (bodisi vulgarnega, bodisi gramscijevskega ali pa drugih neomarksističnih ideologij), za golo moč. Povezava med ideološko shemo marksizma in LGBT ideologije je v svojem jedru povezava moči, premoči. Gre za preprosto formulo, po kateri se marksistična skupina postavi »v bran« določeni »marginalni« ali »tlačeni« ali »izkoriščani« skupini. Ta je lahko karkoli- od delavskih skupin v začetnih fazah marksizma, preko najrazličnejših »marginalnih« skupin (revni, manjšine, imigranti, bolniki, slabo plačane skupine delavcev, brezdomci, črnci ... skratka kdorkoli, ki mu lahko navidez »pomagamo«, ob tem pa z vso silo tolčemo po večinski populaciji). Ko torej imajo marksisti »ranljive skupine«, imajo »moralno obveznost«, »nujnost«, da »branijo« te »ranljive« pred katastrofalnimi nemoralnimi in splošno brezsrčnimi, brezdušnimi in v vseh pogledih nevrednimi ljudmi večinske populacije, ki so »dobesedno Hitler«…

V tem smislu je LGBT+ skupina izjemno odzivna, zelo primerna za ta princip izsiljevanja, ki je v enem pogledu podoben mafijskemu izsiljevanju, »reketiranju« (kajti tudi mafija si izbere nekega navideznega sovražnika, ki ga »predoči« lastniku lokala in mu obljubi, da ga bo »zaščitila« pred tem sovražnikom, če bo le redno plačeval »reket«). Namreč LGBT+ aktivist zna celo sam izjemno dobro, artikulirano in z izbranimi sredstvi predstaviti »grozljive« stvari, ki jim ves čas grozijo s strani »določenih skupin« (to so vedno predstavniki večine, domnevno povezani z desno politiko ali pa vsaj povezane s skupinami, ki so bodisi lokal patrioti ali domoljubi, torej vsaj delno »nacionalisti« in imajo domnevno »odpor« do tujcev in gojijo domnevno »sovraštvo« do LGBT+ skupin). In čeprav gre pri kakšnih resnih grožnjah vedno za posameznike ali res obskurne skupine, ki verjetno ne štejejo niti toliko ljudi kot jih šteje LGBT skupnost v nekem okolju, se na podlagi teh (večinoma verbalnih) »napadov« vedno znova skušajo obtožiti vse skupine, ki ne spadajo v marksistično ideološko območje. Predvsem pa člani LGBT skupnosti skušajo obtožiti za take napade vse, ki so kakorkoli nacionalno obarvani, a le, če gre za evropske nacionalne države. V ZDA, kjer je belska populacija sicer večinska, a ni povsem v večini, se za take napade skuša obtožiti belske skupine in belsko prebivalstvo, skoraj nikoli in v skoraj nobenem primeru se ne izpostavijo črnske ali katerekoli druge skupne, med katerimi je prav tako nekaj odstotkov takih, ki gojijo do LGBT skupin manj naklonjena stališča.

Tako si torej sami LGBT+ člani vzamejo v roke moralno kladivo, s katerim tolčejo po večinski populaciji, ki »ne naredi dovolj«, ker nikoli ni dovolj, da bi LGBT+ skupine zaživele res svobodno in brezskrbno. Vedno se bo našel kdo, ki jih bo napadel… se zgražal… ali imel vsaj kak pomislek… že pomislek bi bil kolikor toliko v redu, da se lahko borijo naprej, mar ne?

Evolucijsko psihološki vidik na ta segment in na ta način dojemanja sveta nam pokaže, da gre pri LGBT skupinah ljudi za osebe, ki imajo po eni strani genetsko predispozicijo za istospolna nagnjenja ali pa imajo višji odstotek hormonov, ki so nasprotni hormonu njihovega spola (npr. visoke vrednosti ženskega hormona pri moških ali pa obratno), po drugi strani pa se zaradi tega že v mladosti vedejo na način, ki dodatno vzpodbudi vzorce, ki jih je že Freud videl kot ključne pri homoseksualnih ljudeh- torej odsotnost očeta ali izjemno dominantno mater. Literature o tem je res veliko, če bi kdo rad bolj natančno preučeval te reči. Zame v tem eseju je seveda veliko bolj bistveno vprašanje, zakaj se ta srečna zveza med marksizmom in LGBT skupinami tako dobro obnese, da se spolne prakse ne dojemajo več kot nekaj, kar se dogaja v privatnem prostoru nekega doma, temveč se morajo kazati predvsem navzven, imeti nek »teoretski, javni, znanstveni diskurz«, ki ima v zadnjih 40 letih katedre na univerzah (ženske študije, feministične študije, študije spola, študije spolnih praks ipd) in se ob tem lahko diplomira, magistrira, doktorira… Ta vidik- torej javnost tega delovanja, ideologizacija, obrnjenost teh praks v javni prostor, sploh OMOGOČA to srečno zvezo, ki smo jo detektirali kot ključ v obravnavi LGBT+ delovanja. Zato ni nikoli dovolj, da je nekaj »že omogočeno«. Ko namreč družba nekaj »sprejme« za »normalno«, je treba nastopiti z nečim drugim, kar še ni »normalizirano« ali »sprejeto« ali z drugimi besedami, za kar še nismo plačali »reket«. Kajti v tem biznisu ni samo LGBT skupnost proti javnosti. V tem biznisu so tudi tisti, ki jih po mafijsko »ščitijo«. In tudi njihovi politični mentorji morajo imeti nekaj od tega. Oni so seveda en ključnih dejavnikov v tem podjetju, ki je povsem vezan na davkoplačevalske milijarde. Zato je tudi tako pomembna reč, da se stvar prenaša v različne javne inštitucije. Da se prenaša v šolstvo, na univerze, da se podeljujejo LGBT »certifikati«, da se naredijo »varne hiše« za LGBT pripadnike, da se zaščitijo migranti, ki so kakorkoli bolj »občutljivi«, ker so homoseksualci ali imajo kakršno koli drugo obliko spolnih potreb, ki jo lahko vključimo v vsaj eno obliko LGBT+ še vsaj deset znakov… In če davkoplačevalci rečejo: zakaj bi dajali denar za to?, so seveda to izrekli predvsem zaradi »homofobije«, ne zaradi denarja…

In zdaj ena bolj zanimivih reči, ki me tarejo ob tem vprašanju. Zakaj tam, kjer je večinsko prebivalstvo nebelo (torej črnsko, azijsko ipd), zaščiteni pripradniki LGBT, ki so npr. belci, nimajo enakega statusa kot prebivalci večinske populacije? Ste slišali kdaj za to, da bi v Južni Afriki imeli geji probleme s črnskim, večinskim prebivalstvom? In zakaj npr. Greg Johnson, ki je kot homoseksualec izredno občutljiv, ni bil obravnavan na tak način, kot obravnavajo LGBT pripadnike po Marakeški deklaraciji, ko so ga vrgli grobo iz Norveške in ga obtožili, da je takorekoč »terorist«, čeprav se v vseh tekstih zavzema za nenasilne rešitve in debate?

Kdo torej določa, kdaj so pripadniki LGBT skupin občutljivi in se jih mora obravnavati posebej previdno? Kdo upravlja s tem ideološkim aparatom, ki neke posamezne zgodbe medsebojnih odnosov prinaša v polje javnosti na način, ki ga skušam osvetliti?

Prek kratkim sem brskal po blogu nekega drugega Johnsona (torej NE Grega, temveč dr. Matthew Johnsona), ki je v enem od svojih blogov navedel imena večine ameriških LGBT skupin ali medijev, ki so specializirani za vprašanja LGBT. In spisek je res zanimiv, saj najdemo na njem kupe imen, ki so dokaj značilna. Podobno, kot na spiskih dobitnikov socialnih stanovanj lahko razločimo po priimkih nacionalnost prejemnikov… A, seveda, ker vsak od vas zna »poguglat«, ne bom tega spiska lepil sem, za nekatere bo presenečenje toliko večje.

Morda še to.
Mafijska naveza levičarskih ideoloških »mentorjev« in LGBT aktivistov (mnogokrat gre za osebe, ki so hkrati v politični funkciji IN v funkciji LGBT aktivizma) s sabo prinaša seveda nek določene delež finančnih učinkov, ki se prelivajo na račune takih skupin iz proračunov demokratičnih držav. Nečesa takega seveda ne boste našli v kakšni od tistih komunističnih držav, ki imajo še vedno na oblasti eno samo komunistično stranko (npr. Kitajska, S. Koreja, Kuba). Tam je homoseksualnost bolj ali manj kaznivo dejanje in se preganja. Če torej postavimo v jasno perspektivo to nesrečno »poroko« med marksizmom in LGBT skupnostmi, je jasno, da se za pravice teh ljudi borijo levičarske skupine le zaradi njihove vloge pri gramscijevskem, ciničnem pridobivanju gole moči nad določenim narodom oziroma nad državnim aparatom. Ravno tako so skupine LGBT zelo pripravne pomagat, ko gre za povečevanje števila islamskih priseljencev v evropskih državah in ZDA. Tudi tukaj je treba postaviti celoto v jasno perspektivo in povedati, da v nobeni islamski državi LGBT skupnosti niso dovoljene. Kaj dovoljene: pripadnike LGBT skupnosti mečejo iz stolpnic, jih obešajo na javnih eksekucijah in jih ponekod celo kamenjajo. Skratka, ko se pogovarjamo o ideoloških vzorcih, ki jih je prevzela LGBT skupnost v zahodnih krajih, se izkaže, da so ti ljudje neke vrste žrtve v borbi za moč. Spominjajo na »koristne idiote«, kakor je svojim podpornikom na zahodu pravil Lenin, če jih ni plačeval. Toda v našem primeru večino teh LGBT skupin plačujemo vsi skupaj kot davkoplačevalci, saj jim v levih pa tudi desnih vladah iz skupnega proračuna priteka denar v njihova društva in zavode. Včasih malo več, včasih malo manj.

Ko se torej vrnemo na naše izhodišče in pogledamo danes, več kot dva meseca po »napadu« na vrata in okna kluba Tiffany v Ljubljani, lahko vidimo, da kljub obsodbi večine najbolj pomembnih državnikov in skupin v Sloveniji, še do danes policija ni prišla na sled storilcem. In človek se vpraša: so ti storilci res za tako zelo izurjeni profesionalci, da jim policija ne pride na sled?

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 26. Feb 2020 at 14:03

5744 ogledov

RESNICA O KITAJSKIH MASKAH- POLITIČNI VRH VAM JE LAGAL !
Miro Cerar je očitno lagal! Povzemamo in prenašamo noro zgodbo, ki jo je nekdo povezal na Twitter in nam pokazal link, ki razkriva, kakšne mahinacije so se zgodile za tem, kar so naše oblasti opisale kot "donacijo" mask na Kitajsko. Slamnate firme in različni ljudje, ki so kot posredniki delovali v tem "poslu", kjer so iz firme, katere zaslužki ne gredo niti v stotisoče evrov, donirali Kitajski vsaj za dva in pol milijona evrov vredne maske!Tukaj je link na stran in spodaj prepis celotnega teksta spletne strani: Kako in s kom so odšle zaščitne maske iz Slovenije !Tole nam je sporočil MIRO CERAR:  Slovenija solidarna z Ljudsko republiko Kitajsko v boju za zajezitev koronavirusa z donacijo zaščitnih mask in finančnim prispevkom Svetovni zdravstveni organizaciji povezava: https://www.gov.si/novice/2020-02-13-slovenija-solidarna-z-ljudsko-republiko-kitajsko-v-boju-za-zajezitev-koronavirusa-z-donacijo-zascitnih-mask-in-financnim-prispevkom-svetovni-zdravstveni-organizaciji/ Oglejmo si glavnega "donatorja" Slovenije, ki je učinkovito poskrbel, da je Slovenija in njeni prebivalci ostali brez osnovne zaščite pred koronavirusom. Kylin Prime Group https://www.bizi.si/KYLIN-PRIME-CAPITAL-D-O-O/ 1 zaposleni ! Zastopnica NELI LENČEK Podatki na Ajpesu https://www.ajpes.si/podjetje/KYLIN_PRIME_CAPITAL_d.o.o.?enota=662297&EnotaStatus=1&zavihek=2&ivs=20&ivn=1&kons=0 Finančni podatki donatorja iz javno objavljenih podatkov na AJPESU so prihodki v letih 2017 in 2018 0 (nula), bilančna izguba za leto 2018 znaša - (MINUS) 76.584,89 € Kylin Prime Group se je odzvala na poziv Mira Cerarja in ministrstva, ki ga vodi, ter nabavila 1.2 MILIJONA zaščitnih mask. Ena takšna maska stane vsaj 5 €, kar znese okroglih 6 MIO! Za podjetje, ki ima enega zaposlenega in 0 (nula) prometa!! 100% lastnik Kylin Prime capital (to je prve firme v verigi) je Kylin prime iz Hrvaške, polno ime: "Kylin prime d.o.o. za poslovno savjetovanje, usluge i turistička agencija" Tudi direktor te firme je Kai Dan (Kitajec). Neli Lenček je tudi direktorica firme Ousheng capital d.o.o., lastnik tega podjetja pa je Lindenwood investment d.o.o, vse firme na istem sedežu, direktor Shao Zimo - Kitajc !! Ousheng capital d.o.o. ima 100.000,00 € prihodkov. Do decimalke natančno in enega zaposlenega! Kyling group je "švicarska" firma, zanjo stoji kitajski kapital, hoteli so prevzeti hranilinico LON o čemer Google najde večje število člankov na portalih slovenskih medijev ! Bo kak raziskovalni novinar, policija, kdorkoli sedel za pisalno mizo? Sam sem do podatkov prišel v 15 minutah in vsi podatki so JAVNO objavljeni !!!

Sun, 23. Feb 2020 at 11:55

380 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Navijači in njihovi spopadi
Včeraj so mediji poročali o spopadu med navijači mariborskega kluba Violami in navijači ljubljanskega kluba Green dragonsi. Že samo ime pove, da so ljubljanski navijači, ki seveda niso nujno Ljubljančani, bolj bojeviti, pravi zmaji, kar pa ne pomeni, da so njihovi nogometaši enako ali bolj bojeviti in uspešni na igrišču. Ponavadi se ti dve zadevi celo ne skladata. Slabša igra na igrišču pripelje do večjega nasilja v avditoriju. To lahko mirno prenesemo tudi na politično igrišče. Slabše ko nekdo igra, bolj bojeviti in nevarni so njegovi navijači na terenu. Vedo, da izgubljajo, in z zadnjimi atomi moči skušajo tok zgodbe obrniti v drugo smer. Lopov postane navihan nepridipravček, ki zabava ljudi in mu spregledajo njegove "neumnosti«, pošteni postane neumen, zabit, nezrel in nezmožen spregledati ukane, ki mu jih postavlja mali lopovček, in ljudstvu se ga prikazuje kot vsaj nesposobnega, če ne že naravnost butastega. Ali se še spominjate, kako so Angleži rešili nasilje navijačev na stadionih, ki je terjalo tudi številne smrti? Če se ne, naj vam osvežim spomin. Nogomet so popularizirali kot družinski šport. Na stadione so privabili navijače z njihovimi družinami. Tako so navijači pivo zamenjali z otroki, pretep pa s stiskom in objemom žene. Problem se je hitro rešil in le manjši ekscesi še spominjajo na nekdanja divjanja po angleških stadionih. Zakaj potem tega ne naredimo pri nas? Zakaj tekma med Mariborom in Olimpijo ni družinski praznik? Zakaj se ne razdelijo mlajšim od 14 let v spremstvu staršev zastonj vstopnice? Zakaj se ne vzgaja športni duh brez piva in steklenic cenenega vina? Nevedoma ali namerno? Moje mnenje je, da namerno. Ko jih pretepejo policisti ali navijači nasprotnikov, ko z okrvavljeniminosovi in ranjenimi, krvavečimi arkadami v lokalih obujajo spomine, so to sami junaki. Bojne zgodbe se kot »dražgoška bitka« prenašajo iz generacije v generacijo. Če so gorele bakle in če so jih zmetali v policiste, so junaki še bolj opevani. Ne vedo ali nočejo vedeti, da bodo mogoče ravno od teh policistov, ki za deset stoevrskih bankovcev nastavljajo glave njihovim kijem in baklam, pričakovali, prosili, zahtevali pomoč. Zakaj torej politika ne naredi tukaj reda? Z aktivno spremembo navijaštva v družinski izlet, z zdravim sproščanjem čustev? Moje mnenje, ki ga lahko delite z menoj ali pa ne, je takšno, da si politika tega ne želi. Nezadovoljstvo z vsakdanjim življenjem, z zaposlitvijo, z davki, s preživetjem iz rok v usta, se da uspešno prekanalizirati na stadione in ulice. Dan nogometnih tekem je srečen dan za politiko. Na ta dan pusti in celo vzpodbuja, da se ljudje pretepajo med seboj, namesto da bi kaj zahtevali od voditeljev, ki jim upravljajo državo. Takrat ne vidijo avtogolov, ki si jih politiki brcajo enega za drugim, nimajo časa pogledati, kam gre njihov denar, za kaj se »izvoljeni« politiki prevažajo skupaj s spremstvom, ki jih varuje, zakaj letijo v druge države in nam ne poročajo o uspehih in poslih, ki so jim utrli pot? Ne, raje si svoje rane in glave hladijo z ledom, do drugega tedna, ko bo tekma med Zgornjim in Spodnjim Kašljem. Nova priložnost, da zmagajo. Vseeno kdo, važna bitka se bo tako ali tako bila na ulici ali trgu. In tam so zmagovalci vsi, predvsem politika. Ta zmaga celo brez buške na glavi.

Sat, 22. Feb 2020 at 22:01

1662 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Prikrita dejstva ob načrtovanju gradnje 3RO
V dosedanjih poskusih pridobitve dokumentov investicijskega programa za traso Velenje jug–Šentrupert nismo bili uspešni. Na seji ob sprejemu poroštvenega zakona je bilo povedano, da bo vlada izdelala investicijski program v decembru 2019 in sprejela poroštveni zakon skupaj z delom hitre ceste na Dolenjskem. Ta odločitev DZ je pravno sporna, saj poslancem ne omogoča glasu podpore ali zavrnitve po projektu samem. Investicijski program je zelo pomemben dokument za vse državljane, saj mora država izkazati dejstva, da bo gradila ekonomsko vzdržno ter družbeno in okoljsko manj škodljivo prometno povezavo med Slovenj Gradcem in A1. To ne izključuje dejstva, ki ga je nujno treba upoštevati, da sta Šoštanj in Velenje tako z regijo kot tudi širše že povezana z železnico. Če želimo Koroško resnično povezati z osrednjo Slovenijo, je to treba storiti tako z železnico kot s cesto, ki bo ustrezno dimenzionirana na osnovi dejanske prometne obremenitve. Dnevni promet na cesti od Velenja do Koroške ne presega 12000 vozil, kar upravičuje gradnjo sodobne dvopasovnice. Neprimerno je, da načrtovane ceste zaradi odmaknjenosti ne bo moglo uporabljati kar pribl. 5000 ljudi, ki živijo med Slovenj Gradcem in Gaberkami, saj naj bi bila to edina uvoza na hitro cesto. Hkrati preseneča tudi dejstvo, da bi na Dolenjskem za 18000 vozil gradili dvopasovnico, na Koroškem pa za 12000 vozil štiripasovnico! O neprimerni umestitvi hitre ceste govorijo zadnja dogajanja, ki so vezana na bistveno spremembo trase Velenje Podkraj–Velenje Gaberke. Zaradi posedanja rudniškega prostora je pri načrtovanju tega odseka nujna bistvena sprememba, in sicer cesta se iz pokritega vkopa dviguje na viadukt. Zaradi bližine mesta in tam živečih je načrtovana pokrita cesta, ki je vkopana, hitrost pa zmanjšana na 80 km na uro. To je dodatna časovna obremenitev za pot s Koroške in pomeni tudi gospodarski uvoz v tovarno Gorenje Velenje in iz nje! Naj izpostavimo še, da se cesta nadaljuje neposredno ob velenjskem pokopališču in se povzpne skozi Goro Oljko. Dvig trase za pribl. 180 m višinske razlike je okoljsko in ekonomsko nevzdržna rešitev, ki ni v skladu z EU-direktivami o hrupu in emisijah ter vplivih na živalske ter rastlinske vrste. V Spodnji Savinjski dolini bi bilo treba zgraditi 5 km protihrupnih ograj in hkrati prečkati dolino po diagonali. S tem posegom bo uničena celovitost kulturne krajine kot enotnega predalpskega prostora, ki seže vse do Logarske doline. Prav tako Ministrstvo za kmetijstvo ne soglaša s posegi na najboljšo kmetijsko zemljo v Sloveniji. S tem posegom ni bila upoštevana Uredba o območjih za kmetijstvo in pridelavo hrane, ki so strateškega pomena za RS, Uradni list RS, št. 71/16. V velik ravninski kompleks A spada osrednji del Savinjske doline - Celjska kotlina. Etnocidu Spodnje Savinjske doline sledi še preizkus o človečnosti in razsodnosti Slovenije, saj na območju že poteka preselitev 40 družin in razselitev 150 ljudi. Načrtovani posegi in ves promet bodo v Podkraju spremenili vlogo in pomen prostora pokopališča. Tu počiva večina naših rudarjev, ki so to veliko mesto Velenje gradili, zvok "Tišine" pa z načrtovanimi posegi za večno izgubili! Naši argumenti in boljši predlogi sledijo umestitvi hitre ceste v že obstoječi koridor, ki pomeni cenejšo in hitreje izvedljivo gradnjo. Hitrost, s katero je možno projekt umestiti in zgraditi, je bila izkazana v primeru Magne. Vse navedbe o družbeno in ekonomski sprejemljivi varianti Arja vas–Velenje so bile zajete že v izvornih dokumentih študije variant in se navezujejo na idejno rešitev št. PND-242/03, PNG d.o. o., maj 2006. Idejna rešitev podjetja PNZ iz aprila 2008 je ta prava dejstva prekrila. Potvorjena je tudi veljavna resnica, da je bila F2-2 obravnavana v študiji variant (ŠV) in izbrana na osnovi primerjav z ostalimi trasami. Ni bila! Sprememba lege trase iz doline na Goro Oljko je doprinesla bistvene razlike med obravnavano traso F2 v ŠV in izbrano F2-2. Trasa F2-2 je druga trasa, ker so razlike bistvene in dejstva dokazljiva.   Mateja Kričej, univ. dipl. ing. arh. Avtorica teksta je pooblaščena prostorska načrtovalka in arhitektka, ki je že 5 let strokovna sodelavka za civilno družbo s poudarkom na delu, ki bi potekal skozi Spodnjo Savinjsko dolino.

Thu, 20. Feb 2020 at 22:40

347 ogledov

En odziv na izjavo J.P. Damjana
Ker me je Jože P. Damjan na Čivkarju blokiral, upam, da mu kdo pošlje tole, kar bom napisal sedaj. Morda se česa nauči. Konzervativci o razvoju razmišljamo takole: 1. Razvoj nima v sebi ničesar, kar bi ga delalo za samoumevni cilj. 2. Razvoj v sebi nima ničesar, kar bi ga delalo takega, da bi ga samoumevno zavračali. 3. Glede razvoja nas zanima, ali je res razvoj ali le sprememba. 4. Vsaka sprememba ni razvoj. 5. Pogosto smo priča, da ideologi spremembe predstavljajo kot razvoj, razvoj pa kot sinonim za "spremembo na boljše" - kot ideolog ali še boljše ideozof Damjan v tem primeru. Zato smo do razvoja skeptični. Previdni. Ga ne zagovarjamo na vsak način in zaradi njega samega. 6. Zanima nas, za koga je domnevna sprememba na boljše res sprememba na boljše. Nam je najprej pomembno, da ne škoduje narodu, cerkvi, družini. Tistim stvarem, ki jih ščitimo, ki jih želimo ohranjati in na katerih sloni naš okvir razmišljanja, okvir, v katerem smo racionalni. 7. Postaviti si svoj okvir razmišljanja, zavedati se svojega okvira razmišljanja, čemur včasih rečemo tudi "imeti temeljne vrednote", "izhajati iz moralnih aksiomov" ali kaj podobnega - ni, kot bi nam nekdo, ki jih nima in se jih ne zaveda, najbrž očital, "dogmatičnost". Je višek človeške zmožnosti razmišljanja. Ne me narobe razumeti. Jaz Damjana ne napadam, ker je iz mladoekonomista konvertiral v neokeynesianca in je zdaj nek sdsovski, desničarski, konzervativni "nemesis". Napadam ga, ker v vseh teh svojih konverzijah ni postal intelektualec, ima glas, ima platformo, vpliva na mlade študente - in je za to plačan s strani davkoplačevalskega denarja.

Thu, 20. Feb 2020 at 11:22

128 ogledov

Otrok ali kariera
Zadnje čase berem in poslušam mnogo debat o materinstvu.Zakaj materinstvo ja in zakaj ne. Pravzaprav imajo ženskedanes veliko več razlogov proti materinstvu in raje izberejokariero kot materinstvo. Nekatere se za otroke, v tej vednovečji eko-noriji ne odločijo, ker ne vedo ali bodo morda odrasliv svet brez pitne vode, bodo morda podnebni begunci, slišimtudi razlog, zakaj imeti svoje otoke, če je na svetu tolikorevnih in lačnih otrok.Skratka veliko je tega, ob čemur se mi kot mami resničnoobrne želodec, pa ne zaradi žensk kot takšnih, ampak zaraditega, kamor je zabredla sodobna družba, kam potiska mlade,kako morajo biti popolni in vedno prvi, najboljši…kam jihpehajo. V izgorelost, v stalno nezadovoljstvo, saj iščejopopolnost, ki pa je po mojem mnenju ni, če je ne vidiš... in mednami so ljudje, ki niso nikoli zadovoljni, saj v vsem kar imajo,vedno najdejo nekaj, česar nimajo, torej njihovo življenje nipopolno, ne zadovoljuje jih, strah jih je te nepopolnosti in zaotroka, za starševstvo se odločajo vedno kasneje, če sploh. Mora biti popolno, moram imeti kariero, moram doseči to in ono, moram videti, doživeti svet, moram živet, moram,moram, moram, jaz, jaz, jaz…družbene smernice pa, ne samomaterinstvo ampak starševstvo nasploh, predstavljajo kotžrtvovanje samega sebe, otrok je predstavljen kot malizajedalec v telesu neke uboge ženske in sploh ni definiran kotbitje in otrok, ampak ga predstavljajo kot plod, nečutečskupek celic in ob neželeni nosečnost je splav samoumeven innič hudega ni, če se otroka odpravi…ja dragi moji, tako dalečsmo. Družba torej preferira »močne« , samostojne ženske, ženskena visokih položajih, tudi, če jim niso dorasle jih tja umestijoskozi kvote…kaj pa ženske, ki se odločijo drugače? Še vednomislim, upam in si želim, da je takšnih, ki jemljejo materinstvokot dar, izpopolnjenost in obogatitev življenja tako svojegakot tudi življenja otrokovega očeta in ne kot osebno žrtev.Veliko je družin kjer imata oba, oče in mama lepo kariero inkrasne otroke, veliko je družin kjer se eden od staršev odloči,da bo doma in skrbel zanje. Tudi to je kariera. Posvetiti seotrokom, družini, domu, zakaj ne? Ali je takšna ženska manjvredna? Zakaj bi bila? Ni. Po moje ni. Svoje življenje boposvetila in namenila drugim, ne komurkoli, svojim otrokom.Pri njej ni jaz, jaz, jaz…a uživa, njeno življenje je polno. A jo včasih zanese v smernice in težnje feminizma in pomisli: kajsem pa jaz naredila iz svojega življenja? Nimam kariere,nimam visoke izobrazbe…potem pogleda okoli sebe in vidizadovoljne otroke, dom. No, to je moja kariera, ko me nekoč ne bo več, bodo ostali oni, moji otroci, moji vnuki, ostali bodo temelji, ne samo mojega doma, ampak tudi moje družine…in potem pomisli na sosedo, karieristko, ki se vrača v praznostanovanje, svoj dom, na počitnice hodi v družbi prijateljev in spi sama. Kaj bo, ko bo stara, ko bodo prijatelji odšli in se bo kariera zaključila? Sama bo. Brez objema, tolažbe, ko jo bo strah. Kakšne in kako globoke sledi bomo pustili za sabo, bomopogrešani? Bodo naše sledi kot odtis korakov v suhem peskuin jih bo odnesel piš vetra? Bodo naše sledi globoke in trajne,kot ime vrezano v deblo drevesa? Življenje je lepše, če ga živiš v smislu, kaj lahko dam in ne kajlahko dobim, kaj želim. Družina je bogastvo, uteha, varnozavetje, je objem in je ljubezen, družina ni breme in ovira.

Tue, 18. Feb 2020 at 08:12

102 ogledov

Kaj je Katedrala 2.del
V prvem delu smo predstavili pojem Katedrale kot meta institucije in njena prva dva "gradbena elementa". Tretji in četrti "gradbeni element" moči in vpliva Katedrale so univerze in NVO-ji. Pod pojem univerze spadajo predvsem univerze nižje kakovosti. Po drugi svetovni vojni so se morale preobraziti, da bi postale atraktivne za učence. Rezultat tega je, da ima veliko število mladih z inteligenčnim kvocientom od 100 do 110 neuporabne diplome z nezaposljivimi nazivi.  Ne mislim škodoželjno v odnosu do teh univerz, mislim le to, da s tem privabijo mnogo bolj pester razpon učencev. Vključno z nekaj iskreno pametnimi ljudi, ki se zaradi različnih razlogov niso odločili za bolj tradicionalne in prestižne šole.  Najbolj očitno dejstvo je, da so opisane univerze mnogo bolj ideološko usmerjene v levo kot pa prestižne univerze. Mnogo manj je intelektualne raznolikosti, še posebej v oddelkih za humanistiko.  Na prestižnih univerzah načeloma zmaga princip odprte debate in svobode govora nad politično korektnostjo. Večino tega se ne dotika znanstvenikov in inženirjev. Težko je biti ideološki na kemijskem področju.  Umetnost, sociala in humanistika so najmanj odporne na virus levičarstva in so tako bližje Katedrali. Poglejmo zakaj. Na slabih univerzah znajo biti mnogo bolj strogi do svojih študentov. Nobenega manjkanja na predavanjih ali zamujenih nalog, ko pridejo študentje v predavalnico, je princip tak, da se morajo navaditi in ugajati profesorju in njegovim nazorom in mišljenju. Študentje, ki nasprotujejo levičarstvu, pa morda tega sploh ne vedo, doživijo določen kulturni šok. A po prvem šoku je naslednji korak samo-segregacija. Veliko jih oddide samih in rezultat je učilnica polna istih mnenj, ki podpirajo drug drugega, kar privede do ločitve od realnosti ali mehurčka. Stereotipna "queer" feministka z navodili kako jo je treba naslavljati, je ponavadi rezultat te ločitev od realnosti, mehurčka v učilnici ene od univerz Katedrale.  Razmerje med slabimi in elitnimi univerzami lahko najdemo v preteklosti v razmerju vaških cerkva in teoloških semenišč. V semenišču je ortodoksni verski sistem jasen; veliko je prostora za debato znotraj intelektualnega okvirja, in ljudje lahko razglabljajo tudi izven okvirja, če so pazljivi in taktični. V vaških cekrvah je bila ognjevita pridiga brez dovoljenih vprašanj. Čeprav se v semeniščih rojevajo ideje, v cerkvah novačimo najbolj predane in fanatične sledilce.  Četrti gradbeni element Katedrale moči in vpliva so NVO-ji. To je mreža neprofitnih in nevladnih organizacij, ki briše meje med zasebnim in javnim sektorjem. Amnesty International je ena bolj poznanih.  Največ je takih, ki trdijo, da se ukvarjajo z spodbujanjem podjetništva, vendar jih najdemo v vsakem sektorju in na skoraj vseh področjih v razvitih demokracijah. Ko se venomer bolj razraščen državni aparat sreča z tovarišijskim kapitalizmom dobiš nešteto svetovalnih odborov, neprofitnih podjetji z državnim financiranjem in javno-zasebnih partnerstev z nejasnimi cilji. Seveda vsi ti ljudje sedijo na več položajih hkrati v številnih takih zasebno-državnih telesih. LinkedIn je dobro orodje za iskanje teh organizacij, kdo so zaposleni, kje drugje še delajo in njihove reference ter katere konference so obiskali.  Davkoplačevalski denar porabljen za te, že zelo dobro situirane ljudi, je dovolj slaba stvar, ampak davkoplačevalski denar je že tako ali tako potratno zapravljen vedno. Večini njih, ki ta denar sprejemajo, očitno ne gre za denar ampak za vpliv. Dejanski vpliv, ki ga imajo take organizacije je zelo fragmentiran, ampak vseeno mora biti del organizacije, ki je vplivala na politike pri oblikovanju zakonodaje ali pridobila sredstva za financiranje nekega obskurnega X projekta. Takega občutka ne dobiš nikjer drugje: poleg tega vsi ti položaji in dosežki izgledajo lepo in te delajo pomembnega, kar je zelo dobro za grajenje tvoje mreže.  Ne bi rekel, da vse, ampak velikokrat so te NVO organizacije, ki spodbujajo podjetništvo, preprosto zelo škodljive. Ne samo, da so potratne, ampak dajejo mladim občutek, da je biti podjetnik grajenje startupa z državnimi subvencijami že izjemen dosežek. Da je podjetništvo deljenje vizitk in obiskovanje konferenc... A v resnici niso naredili nič razen tega, da so se uspeli prebiti v notranje drobovje Katedrale, podprte z državnimi financami in zasebnimi interesi.  S tem zaključujem spis in se sploh ne čudim da se je reakcija vpletla v teoretično debato o pravičnosti demokracije, ko pa vsak dan vidimo male znake, da ne živimo v demokraciji. Nikoli nismo živeli v demokraciji. Na eni točki v preteklosti je bil učinkovit državni aparat, ko je bil majhen, če gledamo na globalni ravni. Se pravi bil je dober javni servis, ki pa nam v današnjem svetu odmira pred očmi. In prav popolnoma nihče govori o tem. Mainstream se tega le površno dotika in nam daje oddaljeno in zamegljeno sliko, da nekaj ni vredu, ampak nihče ne želi pisati o podrobnostih te tragedije. Dixie 
Teme
mnenja LGBT

Zadnji komentarji

Hugo Flander :

4.02.2020 15:47

Zanimivo, za moj okus sicer razmišljanje, ki mu ni tuj kanček paranoje. Kakorkoli. Dotaknil bi se recimo oziranja po Švici. Švica je večnacionalna država in v Švici patriotizma ne definira nacionalna pripadnost, temveč državna pripadnost. Švicarju je Švica domovina. Torej, Švicar je švicarski patriot, ne glede na to, kateri naciji pripada njegov rod. Podoben odnos do patriotizma je imel Slovenec v Avstro-Ogrski monarhiji. Na Dunaju so v času WWI dobro vedeli, koga poslati na Soško fronto proti Lahom. Poslali so 87. celjski pešpolk. Zato Lahi niso osvojili Škabrijela. Slovenski vojak se je na Škabrijelu goreče boril za domovino Avstro-Ogrsko in seveda še bolj za svojo rodno grudo. Kot zanimivost bi spomnil, da ima Laško pivo ime po starih Vlahih, ki so bili v tem delu Slovenije nekoč staroselci. Slovencem pa so prodiranje globje na "Laško", prvi preprečili germanski Langobardi. Dalje, Kočevarji so bili nekoč, tam v 14.stoletju, prvi migranti, ki so kot pripadniki germanov emigrirali iz svoje domovine v domovino Slovencev. Imigrantom Slovenci nismo povzročali težav, saj so naselili praktično prazen prostor in ga jeli kultivirat. V stoletjih se je medtem na od Kočevarjev kultivirano Kočevsko priselilo mnogo Slovencev, ki so s Kočevarji živeli v sožitju. Veliko je bilo mešanih zakonov in leta 1941, ko so se Kočevarji pod vtisom nacizma odločili za selitev (cca 15.000) v nasilno izpraznjene domove Slovencev na spodnjem Štajerskem, so med njimi že prevladovali slovenski priimki. Seveda danes tista peščica Kočevarjev, ki je med in po WWII ostala ob svojih ognjiščih, govori slovensko in hkrati še vedno neguje spomin na svoje prednike.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Zakaj res rodoljubna kultura in ideološka usmerjenost LGBT++ skupnost nikakor ne zmoreta iti v enako smer?