Zakaj res rodoljubna kultura in ideološka usmerjenost LGBT++ skupnost nikakor ne zmoreta iti v enako smer?
V 80tih, deloma celo v začetku 90tih se mi je zdelo, da je prebujanje LGBT skupnosti v Sloveniji nekakšen znak, da se v Sloveniji dogaja premik. In sicer premik v smeri, da se bo Slovenija končno postavila med bolj svobodne, bolj ...
AR revija
Mnenja

Četrtek, 9. januar 2020 ob 13:26

Odpri galerijo

vir slike: pixabay.com, labeled for reuse

V petek, 1. novembra ob 6h zjutraj so »neznanci« razbili vrata in nekaj oken kluba Tiffany (prostor na Metelkovi, kjer ima klub LGBT skupnost).

Sprožila se je široka akcija ostrih obsodb med strankami in posamezniki, ki so na vodilnih položajih teh strank. Njihove artikulacije so tako podobne kot prepisovanja srednješolcev pri kakšnem družboslovnem predmetu, ko malo obrnejo stavek, jedro ostane enako, besede, ki jih uporabljajo pa tudi. Primer: Fajon, Židan, Brglez… Napad so obsodili tudi na desni strani političnega pola.

V Dnevniku, Večeru, Delu, Svet24, MMC RTVSlo… torej vseh večjih medijih se je podobna obsodba znašla na prvih straneh in bila »pokrita« tako rekoč takoj po dogodku. Gre za medije, katerih delež vpliva in dosega daleč presega objave tako imenovanih »desnih medijev« Nova24TV in Demokracija.

Ob vsaj malo podobnih dogodkih, pri katerih so migranti razbijali stvari ali delno ogrožali ljudi, večina večjih medijev reagira šele po tem, ko se te novice znajdejo na twitter objavah posameznikov ali ko jih povzamejo t.i. »desni mediji«. Večinoma so novice v večjih medijih opremljene s kupom nevrolingvističnih ukan, preko katerih naj bi bralec postal čimbolj zadržan glede novice, saj se še ne ve natančno, če je vse skupaj sploh res oziroma ali ni vse skupaj le zrežirano s strani desnih strank.

Ko primerjamo hujše incidente ali pa celo umore in hujše teroristične zločine s tem, kar se je dogajalo v klubu Tiffany pa je razkorak še toliko večji, saj mnogokrat poročanje o teh zločinih sploh zamuja, ni na prvih straneh, imena in izvor teroristov objavijo kasneje ali celo sploh ne objavijo, vzroke pa (celo takrat, ko že po twitterju vidimo posnetke, kjer napadalec kriči »Alllahu akbhar«) pripišejo mentalnim boleznim ipd.

V 80tih, deloma celo v začetku 90tih se mi je zdelo, da je prebujanje LGBT skupnosti v Sloveniji nekakšen znak, da se v Sloveniji dogaja premik. In sicer premik v smeri, da se bo Slovenija končno postavila med bolj svobodne, bolj zahodno-usmerjene in manj socialistično zaplankane države. Namreč v socializmu je svoboda posameznika bila v vseh pogledih omeje(va)na. In v tem pogledu je bilo ravno tako (kot pri kakšnih političnih oporečnikih) jasno, da je javno izražanje svoje homoseksualne spolne usmerjenosti nekaj, kar lahko človeku prinese hude težave. Posebej še, če je to šlo vštric s kakorkoli izraženimi političnimi stališči, če ta niso bila jasno eno-značno komunistična. Ali če so posamezniki zahtevali več osebnih svoboščin v javnem prostoru.

Dejansko sem celo šel na prvi tak shod (2001) v podporo gejem in lezbijkam, ker sem imel občutek, da s tem vsaj malo pomagam krepiti moč osebne svobode v državi.

Na zahodu se je skozi vpliv Frankfurtske marksistične šole že od začetka 20. stoletja usklajeno popularizirala ideja o rušenju evropskega civilizacijskega reda. Napadala se je vsa tradicija (med drugim tudi tradicionalna družina), a smo v naši generaciji imeli zelo malo vedenja o tem, kaj to pomeni in smo temu glasno pritrjevali, saj so nam prali možgane o naši evropski krivdi in naši zgrešeni civilizaciji praktično ves čas. Celo neposredni pozivi k izničenju belega človeka so postali nekaj običajnega- živo se spomnim, kako sem v mislih celo pritrjeval temu, ko sem kot študent prvič prebral citat S. Sontag, v katerem pravi, da je bela rasa »rak na telesu človeštva«, saj sem bil takrat prepričan, da je vse skupaj res…
Celotni svet evro-civilizacije je počasi in vztrajno začel sprejemati samouničevalne ideje, o čemer bi še nekaj generacij pred našo razmišljali kot o nečem nesprejemljivem, deviantnem.

Ob Frankfurtski marksistični šoli je te ideje širila psihoanalitična srenja in posebej ljudje, ki so bili del organizirane družbe Psihoanalitičnega društva s Freudom na čelu (pa tudi tisti, ki so se iz tega društva izločili, npr. v 80tih zelo popularni Lacan in »lakanovci«). Prav tako je podobno smer ubrala antropološka druščina, ki je izvirala iz Boasovih idej o enakosti vseh družb ter nadaljevalci njihovih idej po različnih katedrah sociologije kulture, spolnih, feminističnih in podobnih študijskih smeri, ki so začele rasti kot gobe po dežju v 70tih in 80tih. Seveda pa je na vse skupaj najbolj vplivala kominterna in vulgarni internacionalni socializem, ki je sicer s Stalinom postal za odtenek manj internacionalističen in trockističen, a še vedno povsem enako željan širitve globalnih anti-civilizacijskih idej skozi krvavi diktatorski sistem boljševizma- zato je tudi na veliko podpiral (finančno in tudi sicer) gibanja, katerih jedro je predstavljala gramscijevska zamisel o »kulturni hegemoniji« in o tem, kar so levi aktivisti na zahodu poimenovali »dolgi marš na inštitucije«.

Kulturni marksizem, ki se je gojil in spreminjal iz vulgarnega marksizma skozi ideje levičarskih »intelektualcev«, je začel svoj dolg pohod na inštitucije že v 50tih in 60tih. Skozi počasno spreminjanje povojnih diktatorskih oblik je s sabo nosil vse možne subverzije, s katerimi se danes soočamo evropski narodi. In te subverzije so se tako rekoč gojile na načine, ki jih v izjemnih videih popisuje Yurij Bezmenov na Youtube kanalu.

Skozi aktivistične oblike, ki jih je popisoval Saul Alinsky v svojih delih (npr. Rules for Radicals). Skozi neštete prevode del frankfurtske šole marksistov, skozi dela in kulturno »prenovo« postmodernistov… Med vsemi temi subverzijami je seveda tudi ta, da se spolne prakse in ideološke sheme, povezane s spolnimi identitetami, umestijo povsod, kjer bi se sicer po svojem tradicionalnem vzorcu umeščale tisočletne identitete, vezane na družinske vezi, nadaljevanje rodu in naroda. Čeprav dajem tudi primere iz Združenih držav Amerike, je princip sprememb bil enak, kvečjemu še bolj močno prisoten v Evropi, saj se je tukaj levica veliko močneje zasidrala skozi sistem social-demokratskih vlad tudi v zahodnih državah, ki smo jih v 80tih še (skoraj) vsi imeli za popolnoma neokužene z idejami boljševizma… In seveda: z direktno podporo sovjetskih agentov ter t.i. »koristnih idiotov«, intelektualcev, ki so molčali ob krvavih rabotah sovjetov ter navijali za socializem… kot je bil npr. Sartre (oh, kako smo ga brali ne vedoč za to!), njegova žena Simone de Beauvoir z njenim temeljnim čtivom za idološko shemo spolne identitete, A. Gide in še mnogi drugi...

Neverjetna je bila hkratna usklajenost pojavljanja gejevskih/lezbičnih parov v različnih nadaljevankah, filmskih uspešnicah, v glasbenih videih in glasbeni industriji, popularizacija istospolnih praks v literaturi... Medijska podpora tem temam je (bila) izjemna. Praktično ni (bilo) več medija, ki ne bi podprl LGBT skupnosti in jih izpostavil kot izrazito deprivilegirane ter državne pomoči potrebne.

Zame je bilo popolnoma jasno, da nekaj ne gre več v smer večje svobode, temveč se obrača v mimo vsake logike, ko je Janševa vlada je 2005 npr. uredila možnost registracije homoseksualnih parov, hkrati pa je bila s strani najbolj vidnih aktivistov LGBT deležna zgolj grobih kritik. Ob tem je nujno spomniti, da je to bilo praktično prvo tako sistemsko urejanje statusa homoseksualnih parov, ki jih prej več liberalno-levih vlad ni nikoli niti začelo urejati.

Po tem je prišlo v javnem prostoru v Sloveniji do nekaj burnih razprav, referendumskih pobud. Predvsem je prišlo do velike debate v času, ko se je ugotovilo, da je del zakona iz 2005 neustaven in je 2009 prišlo do novega predloga za družinski zakon. A celo tisti redki mediji, ki so sprejemu družinskega zakona nasprotovali zaradi točke o možnosti posvojitve otrok istospolnim partnerjem, so bili skrajno previdni v svojih analizah in ocenah. Praktično nikjer se ni pojavila nobena jasna, kaj šele direktna nasprotujoča artikulacija, ki bi povsem brezrezervno bila proti vsem, ki niso na tako imenovani »normalni strani«. Vsi so ubrali tisto noto, kjer »sicer nimamo nič proti gejem, vendar…«, s čimer so se skušali zavarovati pred točo napadov. Toda divje napade so doživljali ne glede na to, kako dobro so »zavili v celofan« svoje argumente, saj so gejevski aktivisti imeli očitno izjemno močno medijsko podporo.

Kakršen koli minimalni odklon od te zapovedane podpore gejevskim in lezbičnim zahtevam (kadar kateri od političnih akterjev ni bil res skrajno previden), je bil iz vseh medijskih topov označen kot nazadnjaška, kmetavzarska in neumna homofobija, strah pred drugačnostjo in »nacizem« ali »fašizem«. Ta del se je posebej začel kazati v javni debati pred referendumom o družinskem zakonu (2015), kjer je bilo eno najbolj žgočih in bistvenih vprašanj ali lahko gejevski pari zahtevajo posvojitev otroka.

Poleg serije dogodkov, v katerih so se pojavljale javne debate glede LGBT skupnosti in poleg že omenjenih orkestriranih afirmativnih prikazovanj istospolnih partnerjev kot idealne oblike družine, se je v zadnjem desetletju začela vedno bolje organizirana in tudi finančno podprta kampanja podpore vsem oblikam nekonvencionalnih spolnih usmeritev in praks. Verjetno pa je bil en bolj vplivnih dogodkov, ki so razdelili javnost glede spolnih identitet in njihove sprejemljivosti v družbi, škandal ob razkritju verjetnih vzrokov smrti dr. Baričeviča pri aferi »bulmastifi«. Seveda pa ne gre pozabiti tudi na nenehne pedofilske škandale v RKC, a hkrati tudi na vedno bolj prisotne zahteve po dekriminalizaciji pedofilije (npr. vodstvo Zelenih Nemčije) češ, da gre le za obliko spolne motnje ali celo to, da se pedofilija na splošno dovoli kot ena od spolnih praks.

Pri vsem tem nisem niti omenil umetniških »obdelav« LGBT vprašanj, ki brez rezerve vse izhajajo iz metapolitičnih/ideoloških izhodišč kulturnega marksizma v njegovih zahtevah po razsutju konvencionalnosti, tradicije, družine, uvajanju najrazličnejših oblik spolnih identitet ter praks, aktivnega iskanja čimbolj šokantnih prikazov spolnega življenja ipd…

Kar je vsaj na prvi pogled postalo danes povsem jasno je to, da obstaja notranja, vsebinska povezava med marksistično ideološko shemo in razsutjem tradicionalne družine kot osnovne celice družbe. V kratki knjižici »Manifest za evropski preporod« Alain de Benoist že konec 60tih ugotovi, da je marksistična ideologija notranje povezana z liberalizmom prav v delu, kjer tradicionalne družbene vezi nadomešča novoveški »subjekt«, ki ni vpleten v družbo ko član družine ali skupnosti z vsemi svojimi moralnimi, družinskimi, obče-človeškimi ipd. lastnostmi, temveč se v družbo vključuje na političen, materialističen- proizvodni način: pri komunistih to pomeni, da zaradi tega, ker še ni prevzel lastništva nad proizvodnimi sredstvi, želi izvesti revolucijo in jo potem tudi izvajati naprej kot član kolektiva (ne družine, temveč kot avantgarde razreda, torej stran od tradicionalne vključenosti v družbo)… Pri liberalnem ideološkem okviru pa se v družbo vključuje neodvisen posameznik na materialističen, proizvodni način in je svoboden predvsem v ekonomskem smislu, a hkrati posledično zamenljiv v vseh pogledih, kajti njegova svoboda mu dopušča praktično vsako menjanje in je »emancipiran« od moralnih zapovedi družbe, od družinskih vezi in drugih oblik vezi (prijateljstva, starševstva ipd), če to krči njegovo svobodo. In v tem smislu se tudi v izhodišču promocijske dejavnosti kulturnega marksizma liberalizem niti ne razlikuje več- v ZDA se demokrati, katerih izhodišča so bolj vezana na socialistične ideološke okvire, imenujejo »liberals« (liberalci). In med njihovimi najbolj pomembnimi političnimi vprašanji je vsekakor odnos do LGBT+ ideoloških vprašanj. (Benoist: …Pod vplivom marksizma je sam liberalizem iztiril. A kljub njunemu medsebojnemu sovraštvu, liberalizem in marksizem pripadata istemu univerzumu in sta oba dediča razsvetljenske misli: oba si delita enak individualizem, oba verjameta v univerzalno egalitarnost in racionalizem, oba dajeta prednost ekonomiji, oba poudarjata emancipatorno vlogo dela, delita si vero v napredek in enako tudi v idejo o koncu zgodovine. V skoraj vseh pogledih je liberalizem samo še bolj efektivno realiziral določene cilje, ki jih ima skupne z marksizmom: izničil je družbene identitete tradicionalnih kultur, raz-čaral (raz-duhovil) je svet in univerzaliziral je sistem produkcije… prevod J.K.)

Zanimiv pogled iz druge strani dobimo, če se obrnemo v smeri, ki jo odpirata vsaj dva znana homoseksualca, katerih ideološki okvir zajema precej drugačno »sliko« od te, ki sem jo skušal opisati zgoraj. Na eni strani imamo kolumnista pri Breitbartu, Mila Yiannopoulosa, katerega pogledi so od večinske LGBT+ ideologije tako različni, da ga ravno ta skupnost napada enako besno kot levičarski in liberalni aktivisti. Drugi tak primer pa je Greg Johnson, glavni urednik spletnega portala Counter Currents, ki je prav tako gay, a zaradi svojih političnih in filozofskih nazorov prav tako v nemilosti LGBT+ skupnosti. Tisto, kar druži oba geja, je jasna ideološka razločitev med tem, kar pomeni homoseksualnost kot spolna praksa- torej INTIMNA VEZ s partnerjem in kar pomeni homoseksualnost kot IDEOLOŠKA struktura. Ta razločitev, ki jo oba bolj ali manj artikulirano poudarjata, je očitno trn v peti njunih nasprotnikov, ki na različne načine skušajo doseči cenzuriranje njunih javnih nastopov, objav, besed… Pri Milu smo že vajeni, da na njegove nastope prihajajo anarhisti, LGBT predstavniki in nasprotniki svobodnega govora ter skušajo s provokacijami prekiniti njegova predavanja ali doseči prepoved javnega nastopa… Grega Johnsona pa so prav na isti dan, ko se je pojavil v naših medijih napad na klub Tiffany, celo priprli, ko je prišel na konferenco o etno-nacionalizmu na Norveškem, saj naj bi bil »teroristična« grožnja. Četudi se je Greg v vseh svojih tekstih zavzemal za boj izključno na ravni metapolitike in idej, saj mu je skrajno tuja vsaka nasilna rešitev, so ga pričakali policaji in ga po priporu tudi izgnali iz države.

Skratka, oba sta utrpela že mnoge napade s strani tistih skupin ljudi, ki jih vlade v njihovih državah podpirajo tako finančno kot tudi v smislu medijske vzpodbude, hkrati pa so v smislu gramscijevske »kulturne hegemonije« praktično zadnjih 30 let ves čas med najbolj vplivnimi ideološkimi skupinami po zahodnih državah.

Ta podpora sovpada z vladavino, ki je vezana bodisi na desni pol politike, kjer se kultura liberalizma po vsej sili zavzema za univerzalne pravice enakosti in torej tudi marginalnih skupin, dokler se te borijo proti tradicionalnim vrednostnim sistemom… ali pa sovpada z vladavino levega pola politike, ki se drži kulturnega marksizma in vsega, kar je že v izhodišču zopet usmerjeno proti narodnim politikam avtohtonih narodov, proti tradiciji, proti družini in tradicionalnim vrednostnim sistemom družbe. Skratka- na obeh straneh so v veliki večini vsi proti narodni in etnični politiki, proti tradiciji in proti tradicionalnim vrednostnim sistemom.

In prav Greg Johnson ter Milo Yiannopoulos se v različnih svojih tekstih tudi sprašujeta, kako je to možno? Zakaj so v antični Grčiji bili homoseksualci hkrati veliki domoljubi, rodoljubi in hkrati imeli svoje intimne prijatelje, zveze, ki so bile hkrati tudi v filozofskem in kulturnem smislu mnogokrat zelo rodovitne, če se lahko tako izrazim? Kako je možno, da so v novodobni gejevski kulturi popolnoma prevladali ideološki vzorci, ki so povezani z modernistično, postmodernistično shemo razsutja tradicije? Hkrati pa povečini le ponavljajo utečene klišeje (npr. »gejevska poroka«, »gejevska posvojitev«, »gejevska parada«, »homoseksualna družina«..) in si v simbolnem smislu ne domislijo ničesar, kar ne bi le zamenjalo en tradicionalni vzorec za drugega, in ki menja tradicijo le v segmentu, ko se oslabijo možnosti za preživetje neke družbe.

Milo v enem od svojih tekstov celo poziva geje, da se skušajo orientirati v smislu nove paradigme, po kateri bi sami imeli hkrati otroke z ženami in hkrati vseeno vzdrževali svoje gejevske spolne prakse, češ, da bi s tem vsaj v genetskem smislu prispevali k družbi, saj je znano, da imajo v povprečju geji visok IQ. In prav v tem tekstu skuša tudi ločiti med tem, kar je ideološki konstrukt LGBT in kar je njihova zasebna čustvena stvar.

Zakaj je torej tako zelo povezana LGBT ideologija z ideološkimi shemami kulturnega marksizma? Ko pa bi vendarle lahko bila vezana na tradicionalne in antične vzorce, ki jih sami člani LGBT skupnosti radi izpostavljajo kot primere? (Pri tem, ko izpostavljajo antično nagnjenje k homoseksualnosti, skoraj večinsko pozabijo povedat, da je v večini antičnih kultur bilo to dejansko prepovedano ali zelo omejeno).

Gre seveda, kot vedno, ko pridemo v območje marksizma (bodisi vulgarnega, bodisi gramscijevskega ali pa drugih neomarksističnih ideologij), za golo moč. Povezava med ideološko shemo marksizma in LGBT ideologije je v svojem jedru povezava moči, premoči. Gre za preprosto formulo, po kateri se marksistična skupina postavi »v bran« določeni »marginalni« ali »tlačeni« ali »izkoriščani« skupini. Ta je lahko karkoli- od delavskih skupin v začetnih fazah marksizma, preko najrazličnejših »marginalnih« skupin (revni, manjšine, imigranti, bolniki, slabo plačane skupine delavcev, brezdomci, črnci ... skratka kdorkoli, ki mu lahko navidez »pomagamo«, ob tem pa z vso silo tolčemo po večinski populaciji). Ko torej imajo marksisti »ranljive skupine«, imajo »moralno obveznost«, »nujnost«, da »branijo« te »ranljive« pred katastrofalnimi nemoralnimi in splošno brezsrčnimi, brezdušnimi in v vseh pogledih nevrednimi ljudmi večinske populacije, ki so »dobesedno Hitler«…

V tem smislu je LGBT+ skupina izjemno odzivna, zelo primerna za ta princip izsiljevanja, ki je v enem pogledu podoben mafijskemu izsiljevanju, »reketiranju« (kajti tudi mafija si izbere nekega navideznega sovražnika, ki ga »predoči« lastniku lokala in mu obljubi, da ga bo »zaščitila« pred tem sovražnikom, če bo le redno plačeval »reket«). Namreč LGBT+ aktivist zna celo sam izjemno dobro, artikulirano in z izbranimi sredstvi predstaviti »grozljive« stvari, ki jim ves čas grozijo s strani »določenih skupin« (to so vedno predstavniki večine, domnevno povezani z desno politiko ali pa vsaj povezane s skupinami, ki so bodisi lokal patrioti ali domoljubi, torej vsaj delno »nacionalisti« in imajo domnevno »odpor« do tujcev in gojijo domnevno »sovraštvo« do LGBT+ skupin). In čeprav gre pri kakšnih resnih grožnjah vedno za posameznike ali res obskurne skupine, ki verjetno ne štejejo niti toliko ljudi kot jih šteje LGBT skupnost v nekem okolju, se na podlagi teh (večinoma verbalnih) »napadov« vedno znova skušajo obtožiti vse skupine, ki ne spadajo v marksistično ideološko območje. Predvsem pa člani LGBT skupnosti skušajo obtožiti za take napade vse, ki so kakorkoli nacionalno obarvani, a le, če gre za evropske nacionalne države. V ZDA, kjer je belska populacija sicer večinska, a ni povsem v večini, se za take napade skuša obtožiti belske skupine in belsko prebivalstvo, skoraj nikoli in v skoraj nobenem primeru se ne izpostavijo črnske ali katerekoli druge skupne, med katerimi je prav tako nekaj odstotkov takih, ki gojijo do LGBT skupin manj naklonjena stališča.

Tako si torej sami LGBT+ člani vzamejo v roke moralno kladivo, s katerim tolčejo po večinski populaciji, ki »ne naredi dovolj«, ker nikoli ni dovolj, da bi LGBT+ skupine zaživele res svobodno in brezskrbno. Vedno se bo našel kdo, ki jih bo napadel… se zgražal… ali imel vsaj kak pomislek… že pomislek bi bil kolikor toliko v redu, da se lahko borijo naprej, mar ne?

Evolucijsko psihološki vidik na ta segment in na ta način dojemanja sveta nam pokaže, da gre pri LGBT skupinah ljudi za osebe, ki imajo po eni strani genetsko predispozicijo za istospolna nagnjenja ali pa imajo višji odstotek hormonov, ki so nasprotni hormonu njihovega spola (npr. visoke vrednosti ženskega hormona pri moških ali pa obratno), po drugi strani pa se zaradi tega že v mladosti vedejo na način, ki dodatno vzpodbudi vzorce, ki jih je že Freud videl kot ključne pri homoseksualnih ljudeh- torej odsotnost očeta ali izjemno dominantno mater. Literature o tem je res veliko, če bi kdo rad bolj natančno preučeval te reči. Zame v tem eseju je seveda veliko bolj bistveno vprašanje, zakaj se ta srečna zveza med marksizmom in LGBT skupinami tako dobro obnese, da se spolne prakse ne dojemajo več kot nekaj, kar se dogaja v privatnem prostoru nekega doma, temveč se morajo kazati predvsem navzven, imeti nek »teoretski, javni, znanstveni diskurz«, ki ima v zadnjih 40 letih katedre na univerzah (ženske študije, feministične študije, študije spola, študije spolnih praks ipd) in se ob tem lahko diplomira, magistrira, doktorira… Ta vidik- torej javnost tega delovanja, ideologizacija, obrnjenost teh praks v javni prostor, sploh OMOGOČA to srečno zvezo, ki smo jo detektirali kot ključ v obravnavi LGBT+ delovanja. Zato ni nikoli dovolj, da je nekaj »že omogočeno«. Ko namreč družba nekaj »sprejme« za »normalno«, je treba nastopiti z nečim drugim, kar še ni »normalizirano« ali »sprejeto« ali z drugimi besedami, za kar še nismo plačali »reket«. Kajti v tem biznisu ni samo LGBT skupnost proti javnosti. V tem biznisu so tudi tisti, ki jih po mafijsko »ščitijo«. In tudi njihovi politični mentorji morajo imeti nekaj od tega. Oni so seveda en ključnih dejavnikov v tem podjetju, ki je povsem vezan na davkoplačevalske milijarde. Zato je tudi tako pomembna reč, da se stvar prenaša v različne javne inštitucije. Da se prenaša v šolstvo, na univerze, da se podeljujejo LGBT »certifikati«, da se naredijo »varne hiše« za LGBT pripadnike, da se zaščitijo migranti, ki so kakorkoli bolj »občutljivi«, ker so homoseksualci ali imajo kakršno koli drugo obliko spolnih potreb, ki jo lahko vključimo v vsaj eno obliko LGBT+ še vsaj deset znakov… In če davkoplačevalci rečejo: zakaj bi dajali denar za to?, so seveda to izrekli predvsem zaradi »homofobije«, ne zaradi denarja…

In zdaj ena bolj zanimivih reči, ki me tarejo ob tem vprašanju. Zakaj tam, kjer je večinsko prebivalstvo nebelo (torej črnsko, azijsko ipd), zaščiteni pripradniki LGBT, ki so npr. belci, nimajo enakega statusa kot prebivalci večinske populacije? Ste slišali kdaj za to, da bi v Južni Afriki imeli geji probleme s črnskim, večinskim prebivalstvom? In zakaj npr. Greg Johnson, ki je kot homoseksualec izredno občutljiv, ni bil obravnavan na tak način, kot obravnavajo LGBT pripadnike po Marakeški deklaraciji, ko so ga vrgli grobo iz Norveške in ga obtožili, da je takorekoč »terorist«, čeprav se v vseh tekstih zavzema za nenasilne rešitve in debate?

Kdo torej določa, kdaj so pripadniki LGBT skupin občutljivi in se jih mora obravnavati posebej previdno? Kdo upravlja s tem ideološkim aparatom, ki neke posamezne zgodbe medsebojnih odnosov prinaša v polje javnosti na način, ki ga skušam osvetliti?

Prek kratkim sem brskal po blogu nekega drugega Johnsona (torej NE Grega, temveč dr. Matthew Johnsona), ki je v enem od svojih blogov navedel imena večine ameriških LGBT skupin ali medijev, ki so specializirani za vprašanja LGBT. In spisek je res zanimiv, saj najdemo na njem kupe imen, ki so dokaj značilna. Podobno, kot na spiskih dobitnikov socialnih stanovanj lahko razločimo po priimkih nacionalnost prejemnikov… A, seveda, ker vsak od vas zna »poguglat«, ne bom tega spiska lepil sem, za nekatere bo presenečenje toliko večje.

Morda še to.
Mafijska naveza levičarskih ideoloških »mentorjev« in LGBT aktivistov (mnogokrat gre za osebe, ki so hkrati v politični funkciji IN v funkciji LGBT aktivizma) s sabo prinaša seveda nek določene delež finančnih učinkov, ki se prelivajo na račune takih skupin iz proračunov demokratičnih držav. Nečesa takega seveda ne boste našli v kakšni od tistih komunističnih držav, ki imajo še vedno na oblasti eno samo komunistično stranko (npr. Kitajska, S. Koreja, Kuba). Tam je homoseksualnost bolj ali manj kaznivo dejanje in se preganja. Če torej postavimo v jasno perspektivo to nesrečno »poroko« med marksizmom in LGBT skupnostmi, je jasno, da se za pravice teh ljudi borijo levičarske skupine le zaradi njihove vloge pri gramscijevskem, ciničnem pridobivanju gole moči nad določenim narodom oziroma nad državnim aparatom. Ravno tako so skupine LGBT zelo pripravne pomagat, ko gre za povečevanje števila islamskih priseljencev v evropskih državah in ZDA. Tudi tukaj je treba postaviti celoto v jasno perspektivo in povedati, da v nobeni islamski državi LGBT skupnosti niso dovoljene. Kaj dovoljene: pripadnike LGBT skupnosti mečejo iz stolpnic, jih obešajo na javnih eksekucijah in jih ponekod celo kamenjajo. Skratka, ko se pogovarjamo o ideoloških vzorcih, ki jih je prevzela LGBT skupnost v zahodnih krajih, se izkaže, da so ti ljudje neke vrste žrtve v borbi za moč. Spominjajo na »koristne idiote«, kakor je svojim podpornikom na zahodu pravil Lenin, če jih ni plačeval. Toda v našem primeru večino teh LGBT skupin plačujemo vsi skupaj kot davkoplačevalci, saj jim v levih pa tudi desnih vladah iz skupnega proračuna priteka denar v njihova društva in zavode. Včasih malo več, včasih malo manj.

Ko se torej vrnemo na naše izhodišče in pogledamo danes, več kot dva meseca po »napadu« na vrata in okna kluba Tiffany v Ljubljani, lahko vidimo, da kljub obsodbi večine najbolj pomembnih državnikov in skupin v Sloveniji, še do danes policija ni prišla na sled storilcem. In človek se vpraša: so ti storilci res za tako zelo izurjeni profesionalci, da jim policija ne pride na sled?

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 27. Mar 2021 at 20:52

431 ogledov

Kako postaneš fašist (ja, seveda se šalim. Šalim se, šalim! A lahko razumeš, da se šalim??)
(pazite, prosim, v tekstu je nekaj sarkastičnih opombic, da ne boste mislili, da vse mislim smrtno resno. Šalim se. Ja, saj razumete. To je takrat, ko ne misliš to, kar rečeš in računaš na to, da bodo ta miselni obrat sogovorci prepoznali.) Ker je prišlo do tako hudega viharja v kozarcu vode, bi tudi sam rad zavaroval svojo papirno barčico, da ne bi potonila na dno vseh lončkov, ki so jih pristavili različni ljudje in mediji v aferi »Fašistični medij NTA«. Najprej bi rad omenil, da sem bil že takoj pri prvem ogledu videa povsem prepričan, da je šlo za sarkazem. Prepričan sem bil tudi zato, ker se Aleš večkrat pošali glede svojega »statusa« v očeh levičarskih progresivnih borcev za socialno pravičnost. In skoraj vedno se pošali podobno sarkastično. In skoraj vedno se najde kdo, ki tega sarkazma ne razume in mu moramo drugi pojasnjevati, da je to le sarkazem. Torej on se pošali!!, bom še enkrat napisal POŠALI !, da je NTA fašistični medij. In ob tem naj dodatno poudarim, da kar nisem mogel verjet, da je ta del nekdo interpretiral na način, da gre za resno predstavitev. In še bolj sem bil šokiran, ko je to interpretiral Aljuš Pertinač na tak način. Zato sem šel gledat video še nekajkrat. Nekajkrat sem si prevrtel ta del in vsakič sem to dojel kot sarkastično opombo. Kajti zavedati se je treba, da so takoj, ko se je pojavila Nacionalna tiskovna agencija,  iz ne-desne strani na Twitterju, FBju in po nekaterih medijih planili po njej (tudi) z besedami, da gre za »fašistični, rasistični, naci« medij, ki da je last »fašistične« stranke SDS ipd. Ne samo to. Že v nekaj dnevih od rojstva tega medija je prišlo tudi do uspešnega kibernetskega napada na ta medij. (Ja, radovednim se poraja vprašanje KDO bi jih napadal? Zakaj? S tem napadom so onemogočili normalno delo NTA za nekaj dni in v tem času tako rekoč povsem cenzurirali vso vsebino NTA. Seveda smo s tem tudi naročniki, ki smo podprli ta novi medij, bili ob vsebino.) In glede Stefana Molyneuxa je dejstvo, da so ga čisto neopravičeno stigmatizirali, da gre za rasista, belega supremacista in podobno. Priporočam ogled njegovih videov in njegovih intervjujev. Aja, ups, ne morete več normalno gledati teh videov. Ker so jih preprosto ukinili. Cenzura pač… No, nekaj jih je še vseeno. Tukaj en pogovor z enim Judom: link. Prepričan rasist Molyneux se kar pogovarja z Judom, hm. (Za vsak slučaj- tole je bil sarkazem). Prepričajte se sami. Pogovarja se z znanstveniki, citira znanstvena dognanja. Ljudem pove, da on ni strokovnjak za to, in da se je zato bolje zanesti na strokovnjake, znanstvenike. In si ustvarjati mnenje glede različnih kontroverznih vprašanj na podlagi dejstev. In tudi Stefana so iste skupine »bojevnikov za socialno pravičnost« (SJW- social justice wariors) stigmatizirale za fašista. Torej je bila sarkastična napoved Aleša Ernecla povsem upravičena in celo logična.   Ampak kaj ima to opraviti z mano?? Mene je Aleš poklical kak mesec pred vzpostavitvijo platforme NTA. Vprašal me je, če bi kdaj občasno napisal kaj.. npr. kakšno kolumno ali kaj takega. Ja, seveda, sem rekel. In potem sem videl, da me je dal v kolofon med sodelavce. Kot podobni mediji dajejo v kolofon ljudi, ki se sicer ne ukvarjajo z medijem samim, pišejo pa zanje kakšne vsebine, po navadi kolumne. In ker ga poznam vem, da je vse,  kar dela v kontekstu svojih zapisanih misli in pogovorov daleč od tega, da bi bilo to na kakršen koli način povezano s fašizmom. Tudi sam sem pisal o napačni rabi imena »fašizem«. Tukaj npr.: link. In kako pride zdaj do takega viharja, da imamo v Sloveniji »fašističen« medij? Zelo preprosta, udbaškim ali stasijevim podobna naloga. Če ste starejši od 50 in vaši sorodniki niso bili nikoli v KPJ, potem veste, o čem govorim. Ali pa, če ste gledali kdaj film »Življenje drugih« o vzhodnonemškem primeru nekega para, boste ravno tako lahko razumeli, o čem govorim.   1. nekomu rečejo, da ob prvi manjši napakici zažene vik in krik. Oziroma ukrepa. 2. Nekdo je zagnal vik in krik ob sarkastični opombi, da gre za »fašističen medij«. To izjavo so potem vzeli iz konteksta malo daljšega uvoda. Na koncu tega daljšega uvoda predstavitve Stefana Molyneuxa Aleš reče: »I'm joking«, toliko v vednost (prevod: »šalim se«. Torej je Aleš dobesedno povedal, da se šali). 2. Takoj, ko nekdo objavi, da je sam urednik »priznal«, da vodi »fašističen medij«, se najprej odločijo za odpoved sodelovanja na kar najbolj glasen način tisti sayanimi, ki so to »spremljali« od blizu. (Se kdo spomni, kako so spremljali ljudi včasih? Kako je ob Kocbeku do konca življenja bilo nekaj njegovih »prijateljev«, ki so ga »spremljali«, in ki so veselo pisali poročila in ga, ko je bilo treba, tudi ovajali, se o njem lagali in podobno… Zelo preprosta naloga, v resnici… samo čakaš na primeren trenutek). Poglejmo, kdo je bil tukaj najbolj hiter. Pertinač. Aljuš. Nekdanji član SD (prebarvani komunisti) in ta isti človek, ki se je podpisal takoj, ko je bil Bernard Brščič ovaden zaradi domnevnega zanikovanja okrogle zemlje pod pismo, ki so ga podpisali tudi drugi »strokovnjaki«, člani stalne delegacije Slovenije za kolaboracijo pri Združenju za mednarodni spomin na holokavst. (https://holocaustremembrance.com/sites/default/files/ihra_-_slovenia_statement.pdf). Aljuš kot en od teh, ki zatoži Bernarda Brščiča. No, sum glede Bernarda Brščiča je bil v tem lovu na čarovnice ovržen. Takoj za Aljušem je hitro pristavil svoj lonček Boštjan M. Turk. Izobraženec, predavatelj, ki tvorno sodeluje in od blizu spremlja (spremlja?) tudi izjemnega misleca Toma Sunića. Kdor ve, kaj dela Sunić, verjetno tudi zna potegnit paralele in videt analogije… Tudi dr. Boštjan M. Turk domnevno ni razumel tega, da gre za sarkazem in nekako je preslišal tisti del na koncu (I'm joking)… Nakar so se ustrašili najbolj neustrašni desni sodelavci NTA. In hitro, da ne bi prišlo do kakšnih neželenih posledic v času, ko JJ hiti podpirati »sestrski Likud« na volitvah v Izraelu in se pripravlja na predsedovanje Slovenije EU, odpovedo sodelovanje z NTA tudi Vinko Gorenak, Edvard Kadić in Alojz Kovšca. OK, Kovšca je Aleša vsaj poklical, razložil razloge in to posebej razložil v dodatnem besedilu (mislim, da na svojem fb profilu)… Kajti zdaj je že povsem jasno, da je laž resnica postala… ker so povsod že to objavili. In ker so povsod objavili, potem je seveda res. To, kar so povsod objavili. Ko je pač povsod v velikih medijih objavljeno, je res. In ljudje verjamejo in zato, ker je to kar naenkrat res, vsi tisti, ki so s to »lažnico« pošpricani, hitro bežijo, saj jih ljudje imajo za fašiste. A si ti res fašist, te vprašajo? Mene so. In ljudje se distancirajo… tudi v strahu, da ne bi bili prepozni in bi bili potem na črni listi pri Kučanu ali Golubiču ali pri kakšni gospodinji, ker ona še najbolj in še predobro pozna zgodovino, saj se je učila o bitkah iz partizanskih in tudi iz holivudskih filmov. (Sem že povedal, da medtem JJ pošlje podporo Likudu, njihovi sestrski stranki, ki jo vodi Netanjahu, v Izraelu?  Saj veste, to je tisti Izrael, kamor je pred kratkim NPU poslal telefon podpredsednika Vlade Republike Slovenije, ki so mu ga zaplenili. In sicer so telefon poslali na odklepanje. Ker pri nas ga, tako zgleda, ne more odkleniti nihče, čeprav je podpredsednik Počivalšek rekel, da jim ga lahko on sam odklene, ker je lastnik in pozna geslo. In bi z veseljem to naredil zastonj za NPU.) Tako se dogaja politična realnost po Evropi, po zahodu. A ste vedeli, da na tedenski bazi Janeza Janšo obtožujejo fašizma, nacizma, rasizma in drugih podobnih kolov, s katerimi tolčejo tiste Slovence, ki niso pridni in ne ubogajo čisto vseh navodil glede migracij, marakešev in glede tega, kdaj bo treba nek narod dokončno izbrisat in napraviti življenjski prostor za kogarkoli, da le ni pripadnik avtohtonega evropskega naroda? Mali narodi so »ful« pripravni za tak eksperiment. Ker so mali in lahko hitro izginejo in nihče od velikih se ne sekira. Nekaj o eksperimentu je enkrat govoril en Harvardski insajder tukaj: Kliknite sem in se prepričajte, kakšni poskusni zajčki smo v EU . Ampak ok, grem malo nazaj. Res je, JJ verjetno res ni zase nikoli v sarkazmu rekel: ja, seveda, fašist sem. Ampak levičarji kljub temu zagotovo in stoodstotno »vedo«, da je fašist… Lepili so celo nalepke na različne trgovine, salone in inštitucije, kjer izrecno piše, da je članom SDS prepovedan vstop. Seveda, če so pa fašisti. (Tukaj opozarjam, da je bil to sarkastični stavek, ker se utegne kdo takoj strinjat z mano in me proglasit za pokončnega podpornika borčevske organizacije…) In ko sem pisal ta tekst, ki ga berete, sem šel pogledat še to, kaj o NTA piše Wikipedija. Enako kot mediji. Brez vsake distance, direktno. Tam brez vsake trohice dvoma piše, da je Stefan Molyneux beli supermacist (očitno pisci teh vrstic niso gledali, kaj šele razumeli nobenega njegovega videa. Opišejo ga, kot bi šlo za nekega idiota s pobrito betico, ki bi se drl na ulici po tekmi, da so belci nadrasa in je treba vse druge pobit…) Za NTA piše, da jo vodi Aleš Ernecl, za katerega mediji pišejo, da je član SDS. In ko sem prvič bral, je pisalo le to, da je član SDS.  Skratka, vidim kup tendencioznih poenostavitev, mnoge mejijo na laži, se prijavim na Wikipedijo in začnem popravljat te laži na tem članku v Wikipediji, najbolj odprti in superduper najbolj nadsvetovno naddemokratični enciklopediji v vesolju. Čez nekaj ur so moji mali popravki bili izbrisani in vrnjeni na prejšnje stanje, čeprav sem samo nekaj besed opremil z »domnevno« ali »sarkastično« in dodal eno kratko pojasnilo. Res kratko… Eno poved. In spet se lahko vrnemo na tisto prvo vprašanje čisto zgoraj: kdo?? Kdo je ta človek, ki vsakih nekaj ur pogleda, kaj se je spremenilo na opisu NTA na Wikipediji in to potem preveri ter »popravi«? Tako, da popravi nazaj v prejšnje stanje in poleg napiše, da bo treba premislit o tem, da bi omejili dostop… Pri tej "ful" demokratični enciklopediji. Bi malo omejili dostop zame, da ne bi jaz pisal? Pokličem Aleša Ernecla in mu povem za to. In ker je zelo hiter pri pisanju, je to opisal tukaj Link na NTA (morda se boste morali naročiti) Pogledam zgodovino popravkov. Ker je vse zabeleženo v tej Wikipediji. In vidim, da je več ljudi tukaj. Ampak en glavnih pri tem je nekdo, ki mu je ime »Hinko Gnito« (inkognito)… Se pravi nek tip, ki pod psevdonimom piše in šari po tej wikipedični strani, se postavlja za arbitra itd. Kdo takega človeka plačuje za to, da visi na wikipediji in popravlja stvari na način, da NE ustrezajo dejanskemu stanju?? In zdaj še zaključek Bom zelo na hitro, ker itak že pišem daljši tekst, v katerem se bom skušal spovedati (zopet to govorim sarkastično). Namreč o tem, da če se zavzameš za slovenstvo in za rod, si vse, le človek ne. Takoj te obsodijo rasizma, fašizma, nacionalizma, zmerjajo te s »slovencljem«, stigmatizirajo te tisti, ki se še sekundo prej najbolj zgražajo nad tem, da se nekoga stigmatizira itd itd itd.. In zato človek, ki se zavzame za slovenstvo, nujno mora ves čas pisat neke vrste spovedi. Ker drugače se ga znanci, sorodniki, prijatelji in (iz posebnih, evolucijskih vzrokov) predvsem ves ženski rod takoj odpove. Četudi cenijo npr. Prešerna, Cankarja ali koga, ki se je ravno tako zavzemal za slovenstvo. Ampak… seveda se ne morejo družiti s fašistom, rasistom, nacionalistom, ki je vse to predvsem zaradi tega, ker ima bogsigavedi kakšne osebne težave s samospoštovanjem in se zato spravlja na uboge črnce, južnjake, LGBTjevce, se vsaja nad komunisti, ki so edini bili zmožni premagat najbolj hudičevega izmed vseh zlobnih mitoloških bitij. Uganite sami, kdo je to. Ker, če bom zapisal, boste rekli:  »Še premalo smo vas«…  

Fri, 19. Mar 2021 at 18:38

762 ogledov

Če sem kot ponosni Slovenec za koga fašist, tudi prav!
Zdi se, da je prostor, ki gradi na narodu in določenih nacionalnih programih, v slovenski politiki že zaseden, a vendar se tudi zdi, da je slovenstvo kot pojem pomensko izpraznjeno. Globalizacija je dosegla svoje, v slovenskih pogojih se je pridružila tudi balkanizacija, ki je premaknila identifikacijska sidra Slovencev drugam. Morda sodobni razvoj človeka poteka na način, ki premika ta sidra iz rodovnega na druga področja, ki so za posameznika bolj temeljna od rodovne pripadnosti, torej iz biologije na vrednostno področje. In pri tem postajajo biološke dispozicije v zavesti modernega človeka manj pomembne oziroma jih nadomeščajo druge, bolj abstraktne, tudi moralne, etične. Tako se lahko vprašamo, ali je slovenstvo danes še temeljna identifikacija osebe, katere predniki so Slovenci oziroma ali je slovenstvo še neka posebna vrednota? Vsakdo se lahko pri sebi vpraša, kje na lestvici njegovih vrednot je to, da je Slovenec. Jaz osebno sem rodovniško Slovenka, spomin mojih prednikov (staršev, starih staršev, njihovih staršev itd) ni segal v nobeno drugo »izvorno« domovino, nihče se torej v družinski rodovni skupnosti ni spomnil, da bi davno nekoč nekdo »naš« prišel od nekje drugod. Zato lahko z gotovostjo rečem, da so, ko se je formirala slovenska nacionalna zavest v 19.stoletju, vsi moji predniki živeli na slovenskem nacionalnem ozemlju. Mislim, da je to tudi edini pravi mejnik v opredeljevanju, kdo je in kdo ni Slovenec. Ko smo Slovenci nastali, se »prebudili« kot narod, se identificirali s to skupnostjo zaradi skupnih navad, kulturnih običajev in, kljub narečnim posebnostim, bolj ali manj podobnega jezika ter se poimenovali za Slovence, so predniki nekaterih, ki danes živimo v Sloveniji, bili tukaj. Bili so prisotni v tistem zgodovinskem času in bili so vključeni v to skupnost ljudi. Zato smo nekateri Slovenci in drugi nekaj drugega. Novodobno marksistično omaloževanje slovenstva, češ da gre za »sociološki konstrukt« ne more izničiti rodovnika. Slovenec se rodiš, ne zato, ker si rojen na teritoriju Slovenije, ampak zato, ker si rojen slovenskim staršem, kjerkoli ti živijo.  Danes smo priča tudi nekakšnemu zapoznelemu poskusu narediti iz slovenstva vsevključujočo nacijo, kar je pri številčno majhnem narodu, kot smo Slovenci, svojevrstni politični debilizem. Nacija (angl. Nation) je širši pojem od naroda. Če je narodov temelj prav ROD (slovenščina je čudovito izjemna glede tega poimenovanja, saj izraža že s samo besedo narod prav njegovo bistvo, torej, rod, predniško linijo pripadnosti), je nacija vezana na pojem države, torej državljanstva. Iz zgodovine so znani nastanki velikih nacij, npr. ameriške nacije, francoske, tudi italijanske, ki so nastale znotraj meja držav, ne glede na etnično in narodno pripadnost državljanov. Pogosto se je vzporedno z nastankov nacije odvijala tudi jezikovna unifikacija, ki je potekala s prevzemom jezika večinskega naroda s strani manjših; veliko jezikov manjših narodov je v tem procesu izginilo. Nekaj podobnega je bila ideja Jugoslavije v času od njenega nastanka do druge svetovne vojne, ko se je sistematično delalo na unifikaciji jezika in naroda, vendar je bilo prav zaradi močne narodne zavesti Slovencev ta jugoslovenizacija takrat neuspešna. Poskusi unifikacije z večinskim jezikom je potekal tudi v »novi« Jugoslaviji. No, zdaj se ta proces jugoslovenizacije Slovencev dogaja kar znotraj Slovenije same. Priča smo paradoksu, ko se Slovenija, država, ki naj bi bila uresničitev tisočletnega sna Slovencev po samostojnosti, spreminja v državo, ki sistematično briše slovenstvo in slovensko nacionalno identiteto. V  vseh svojih operativnih politikah ta država,  uklanjajoč se diktatu globalističnih, posebej EU projektov, izvaja raznorodovanje, ki bo imelo veliko bolj tragične posledice od kakršnih koli poskusov raznorodovanja v preteklosti.  Slovenci postajamo v lastni državi drugorazredni državljani, in to tako drugorazredni, da se državi ne zdi vredno niti to, da nas prešteje, niti toliko nismo vredni, da bi vedeli, koliko nas sploh še je. V Sloveniji se vodijo socialne politike, ki zaradi kriterijev, ki jih postavljajo, favorizirajo priseljence, ne Slovencev. V Sloveniji so socialne transferji namenjeni nizko kvalificirani, uvoženi delovni sili. Slovenec do socialnih transferjev v svoji državi ne pride, njegovi otroci »presegajo cenzus«. Slovenec do državnega stanovanja ne pride, ta so namenjena »socialno ogroženim«, torej priseljeni nizko kvalificirani delovni sili in njihovim družinskih članom. Za Slovenca v tej državi ni zastonj nič! Zastonj privilegiji pripadajo tujcem.  Slovenec je v svoji domovini dober samo za trdo delo in plačevanje davkov, na katerih se bohoti predimezioniran državni aparat, ki, ne glede na  barvo vladajoče koalicije,  že desetletja ne služi več interesom slovenskega naroda. Nasprotno. Slovenska država postaja zgolj administrativna enota bruseljskega centra, ki niti ne skriva svojega prezira do »narodov«, saj pojma »narod« v svojih dokumentih niti ne več uporablja; EU dokumenti, s tem pa tudi njihovi slovenski prevodi, uporabljajo striktno pojem »družba«; tako tudi v Sloveniji ne bomo več našli uradnih dokumentov, kjer bi se uporabljal termin »slovenski narod«; govori se zgolj o »slovenski družbi«. To je globalistična vizija upravnih enot, kjer narodne identifikacije ni več; je samo konglomerat atomiziranih posameznikov znotraj administrativnih meja mikro enot nadržavne tvorbe, v kateri je vseeno, kdo živi. Manj kot je domorodcev, za katere še obstaja bojazen, da se spominjajo nekakšne »narodne zavesti«, bolj kot je identifikacija atomizirana, manj kot je skupinske pripadnosti, šibkejša kot je torej narodna zavest, lažje naddržavne tvorbe unificirano vladajo in manjša je možnost za upor proti njim. Slovenska država s svojim vestnim prevajanjem bruseljskih direktiv in udinjanjem bruseljski eliti tlakuje pot v narodno izkoreninjenje Slovencev. Vodilni politiki se ne zavedajo, da ni dovolj, če si med prepevanjem Zdravljice držijo roko na srcu in da radi tu in tam prisluhnejo harmoniki ali pojedo »slovenski zajtrk«.  Ko taisti politiki obenem sprejemajo ukrepe, ki favorizirajo Neslovence in tujce ter jim radodarno omogočajo brezplačne vrtce za vse njihove od drugega do desetega otroka, je jasno, da tlakujejo pot v konec slovenskega naroda.  Ali je možno spremeniti tok dogajanja? Zgledi iz Vzhodne Evrope kažejo, da lahko. Poljska in Madžarska dosegata velike uspehe, zlasti na področju dviga rodnosti svojega lastnega naroda, torej lastnega rodu, ne nekih imaginarnih »državljanov«. Kajti tudi v Sloveniji ne gre za to, da je potrebno dvigniti rodnost kogar koli, ampak mora slovenska država, torej država, ki smo jo Slovenci ustvarili zase, s stimulativnimi ukrepi poskrbeti za  dvig rodnosti Slovencev. Ker, če se vrnemo na začetek članka, slovenstvo je in bo vedno vrednota vseh nas, ki pripadamo rodu Slovencev! In nihče nam ne more vzeti našega ponosa, da smo Slovenci, potomci naših prednikov, ki so tukaj vztrajali in razvili eno najlepših in samobitnih evropskih kultur. Slovenstvo je in bo vrednota vsem, ki se čutimo z vsem srcem Slovenci, saj so nas starši vzgajali kot Slovence. Zato je čas, da se prebudimo! Slovenstvo ni samoumevno. Zanj se moramo žal tudi v svoji lastni državi še kako boriti,  vsak na svojem področju, brezkompromisno. Predvsem pa se ne smemo pustiti sprovocirati marksističnim izgubljencem, torej ljudem, ki so iz sebe izbrisali svojo narodno pripadnost, zavrgli svoj narod in narodni ponos; ljudem z vsiljeno ideološko identiteto, ki jih pušča prazne in ki dela iz njih potencialno bratomorne lutke v rokah globalističnih elit.  Sem zato, ker sem ponosni Slovenec, ksenofob? Tudi prav. Sem zato, ker sem s ponosom Slovenka, rasistka? Tudi prav. Smo zato, ker smo narodno zavedni in bomo naredili vse, kar je potrebno, da obstanemo na tem ozemlju kot VEČINSKI NAROD, fašisti? TUDI PRAV! Lahko nas zmerjajo, lahko nas preganjajo in kaznujejo za »sovražni govor« - če se mi ne bomo pustili izkoreniniti, nas nihče ne bo mogel. Prva stvar, ki jo slovenski patrioti moramo narediti, je, da se na novo politično organiziramo. Stranke, tudi tiste, ki se umeščajo na desno, so preveč že prepletene z globalistično EU vsebino, morda manj na programsko deklerativni ravni, vendar vsekakor v izvedbi njihove politike. Kot alternativa starim strankam se je pred časom pojavil DOM, ki je vzbudil veliko upanja, da bomo dobili novo stranko slovenskih patriotov. Ali se bo po začetnih neuspehih zmogel na novo organizirati, je v tem trenutku velika neznanka. Prej bi lahko rekli, da je napočil čas za novo, tretjo izbiro.

Tue, 16. Mar 2021 at 13:53

222 ogledov

Čudni časi – čudni sodniki! (odziv na zapis v sobotni prilogi Dela)
Razumem zadrego ustavne sodnice gospe Katje Stubss – vendar po mojem ne  gre za čudne čase, kot je zapisala v naslovu članka, ampak za čudne ljudi, žal tokrat ustavne sodnike. S priimki in imeni. Roka Čeferina, Špelco Mežnar, Mateja Accceta in seveda dr. Rajka Kneza, ki skuša v svoji kneževini - proti vsem pravilom zdrave pameti in poštenosti potegniti voz iz blata v katerega je zabredlo najvišje sodišče v državi - Ustavno sodišče. In se vanj z izmikajočimi odgovori vse bolj pogreza.Zelo me čudi, kako v »čudnih časih« ustavna sodnica – Katja ŠugmanStubbs brani in išče nekaj, kar ne obstaja več - to je svetla podoba Ustavnegasodišča. Njen odziv na ugotovitve prof. dr. Jurija Toplaka kaže že v naslovu,ne le na cehovsko solidarnost, pač pa še bolj na zmedenost in pomanjkanjeelementarnega občutka za nepristranost in pravičnost. To je tudi vzrok sodnih zaostankov US, kajti braniti pristranost  s pristanostjo in jo deklarirati za nekaj kar ni, je res zelo težko intelektualno delo, ki terja veliko časa.  Tudi to je povzročitelj velikih zaostankov.    Ne gre samo za to, da sodniki ne preberejo odločb, pod katere so podpisani in si »sodijo« v lastnih zadevah , pač pa je najhuje to, da serijsko zavračajo - zavržejo zadeve, BREZ OBRAZLOŽITVE. Skratka zadeve ne zavrnejo,ampak zavržejo, zmečejo v koš. Takih sodnikov in takega sodišča nerabimo. In drugič, sploh ne sodijo ampak serijsko zadržujejo zadeve in izdajajozačasne odredbe po tekočem traku. Menda se je nabralo že 12 začasnihzadržanj. To pomeni, da ustavni sodniki ne sodijo, ampak vladajo z dekreti– začasnimi zadržanji. In tretjič: na Ustavnem sodišču prevladuje princip rezultatskega odločanja,ki ukinja status samostojnega in neodvisnega sodnika. Tudi to nas vodi vkonec pravne države.  Če kdo ukinja pravno državo je to v resnici Ustavno sodišče. Tako vse bolj postajamo diktatura nedelujočega in opravilno nesposobnega Ustavnega sodišča. Višek pa je to kar je zatrdil dr. Rajko Knez, da nad njimi ni modronebo, ampak njihova vest. Očitno je njihova vest zelo kosmata, oziroma jenekaj kar ne obstoja.  Če kdo, si inkriminirana sodniška trojka, ki jo je dr. Jurij Toplak ujel s prsti vmarmeladi, s predsednikom vred, zasluži najmanj kazensko ovadbo –zaradi nevestnega dela v službi. Po 257 in 258 členu kazenskega zakonika je zaradi tega lahko obsojen vsak uradnik, in celo minister, le ustavni sodniki, ki ne sodijo, ne ! Res so časi čudni, še bolj pa so čudni ljudje – ustavni sodniki brez vesti. Sodniški novi razred si dovoli prav vse, pri tem paklavrno jadikuje nad svojo iznakaženo podobo.

Mon, 15. Mar 2021 at 22:31

1490 ogledov

Kolumna Jiřija Kočice: Koliko nas je Slovencev po rodu?
Leta 2015 je  profesor za računalništvo in inteligentne sisteme, dr. Matjaž Gams v samozaložbi izdal knjigo Slovence izumirajo, v kateri je kot znanstvenik, zaposlen na IJS, zelo natančno prehodil pot od tega, kako opredeljujemo tujerodne rastline in živali, preko tega, kako take vrste vplivajo na določene avtohtone vrste rastlin in živali pa vse do tega, kako lahko določene vrste izumirajo. Pri njegovih demografskih analizah nam postane prekleto jasno, da smo Slovenci dejansko na robu izumrtja, in da je to povezano tudi z dotokom tujcev ter premalo aktivno politiko dviga natalitete.   Ob vsem tem ni bilo že od leta 2002 nobenega resnega štetja prebivalstva, v katerem bi prešteli Slovence po narodnosti in po veri. To so ukinili. Toda politikom naj, četudi si ne dajo veliko dopovedati, predlagam štetje prebivalstva, v katerem se zabeleži narodnost le tistim, ki se imajo za Slovence. Tako bi se lahko politiki izognili morebitnim strahovom, da se utegnejo nekateri drugi narodi počutiti upravičene še do veliko večjih zahtev in privilegijev, če bi rezultati štetja pokazali, da jih je že več kot 20 ali 30 odstotkov… Zakaj mislite, da se sicer lahko zgodi taka reč kot je ukinitev štetja in ugotavljanja narodnosti prebivalstva? Še Mariji Tereziji je bilo jasno, da je neka taka »inventura« prebivalstva pomembna za vsako državo, ki resno računa na svoje ljudi. In tudi, da je pomembno, koliko ljudi je katere narodnosti. Še posebej takrat, ko živiš v državi, ki se po svoji definiciji imenuje »nacionalna država«, saj smo jo ustanovili Slovenci (torej narod) na podlagi samoodločbe. Ali bi tako štetje utegnilo povzročiti tako šokantno soočenje z resnico o tem, kakšno je stanje, da bi to negativno vplivalo na nadaljnji razvoj Slovenije? Bi tudi navadni ljudje, ki niso nikoli dejansko razmišljali o tem, lahko naenkrat razumeli, zakaj so celo rezultati volitev takšni kot so? Bi se naenkrat lahko soočili s tem, da bodo naši otroci morali živeti v neke vrste posebni vsejugoslovansko- mednarodni- večetnični in večrasni družbi, pri čemer bodo imeli seveda vedno (naj)slabši položaj? Saj bodo kot avtohtoni prebivalci ob takih progresivističnih medijih in marksističnem šolskem sistemu že po »defaultu« grozni »nacionalisti« in morda tudi zlobni »rasisti«. Vsekakor pa najmanj »fašisti«, če ne bodo z vsem srcem podpirali sorosoidno »odprto družbo«, (ki mora biti odprta le v eni smeri: smeri bolj ali manj liberalnega razsutja tradicij, običajev in predvsem genetike evropskih avtohtonih narodov.) Pravzaprav smo vsi, ki opozarjamo na to leta in leta, že zdaj v tem položaju. Že zdaj nas stigmatizirajo tisti, ki se sicer strastno zavzemajo proti stigmatizaciji. Že zdaj nam podtikajo namere za strahotne zločine, na kakršne ne pomislimo niti v sanjah, niti jih nismo zgodovinsko izvajali, kaj šele, da bi bili organizirani v tej smeri. In pri tem podtikanju so večinoma najbolj glasni ponosni nasledniki tistih, ki so take zločine dejansko izvedli takoj po vojni in so jih malo manj grozljivo izvajali vsaj še 50 let po vojni….  Prav tako nam podtikajo nasilni nacionalizem tisti, ki so še pred 25 leti v imenu nacionalnih tendenc bili pripravljeni klati po Bosni, Kosovem, Sarajevu, Srebrenici ipd… Podtikajo nam na vsakem koraku vse, kar nas poriva še bolj v rob izumrtja in še bolj v rob nezmožnosti, da bi se vzpostavili kot zdrav, samozavesten narod in zdravo, ozaveščeno družbo, ki ji je jasno, da smo Slovenci določena skupina ljudi s svojimi značilnimi kulturnimi posebnostmi, da imamo precej enotne genetske značilnosti, ki so vsaj deloma različne od okoliških kultur (pri tem so, zanimivo, v bližnji okolici najbolj različne prav od tistih kultur, s katerimi smo bili v skupni državi), in ki ji je jasno, da brez ozaveščanja teh osnovnih gradnikov naroda kmalu ne bo niti slovenske države niti naše kulture, rod in narod pa se bosta lahko povsem izgubila v ne tako odmaknjeni prihodnosti. Ampak, slišim vprašanja: zakaj bi sploh narod bil neka pomembna kategorija? Vem, da dva tisoč let savlovskega natega zelo močno deluje in ga ne moremo kar zavreči z eno samo potezo in reči: univerzalizem sam po sebi je laž. Nihče nam tega ne bo verjel, ker nas iz vseh možnih strani bombardirajo z »dokazi« o tem, kako smo vsi po celem planetu enaki in kako vsi lahko živimo skupaj v multikulturalistični družbi brez meja in kako vse preplavlja univerzalna ljubezen. Toda vsak dan posebej in vsako leto bolj je jasno vsakemu, ki zmore pogled mimo filtrov, ki nam jih globalisti natikajo na oči v različnih oblikah nevrolingvističnega in nevroikonskega programiranja, da je multikulturalizem velika prevara, v katerem se vsako generacijo zgodi vsaj ena taka vojna kot je to bilo tudi na balkanskem področju. Vsaj eno klanje, v katerem se (včasih pod krinko vere, včasih pod krinko ideoloških vprašanj, včasih pa tudi čisto brez krinke) različne etnične skupine prerazporedijo in med sabo »obračunajo« do hudih, genocidnih razmer. A to se zgodi ob predpostavki, da neka etnična skupina pride do dovolj velike moči za to. Dokler je ta skupina premajhna, prešibka ali nima nobene druge dodatne pomoči za svoj prodor, se bo skušala prilagoditi, se »skriti«, iskati možnost sobivanja na način, da bodo posamezniki sicer čim manj izpostavljeni, hkrati pa bo večina posameznikov v tej manjšini skušala delovati samo-zavarovalno, vsaj delno subverzivno do večinskega naroda, povezano znotraj svoje etnične pripadnosti… (Seveda, vedno se bodo našli ljudje, ki ne bodo ustrezali tem opisom, a Gaussova krivulja je neusmiljena). Ko pride taka manjšina do dovolj velike moči- to je lahko gola številčna premoč nad prej večinskim, avtohtonim narodom, lahko je finančna nadvlada nad njim, lahko je pomoč druge sile od zunaj, lahko je kakšna druga oblika premoči nad večinskim, avtohtonim narodom- se začne proces prerazporejanja oblasti in groženj z nasiljem. In na koncu s prevlado, večinokrat žal povezano z grozljivimi genocidi. Sami smo v svojem življenju lahko bili priče temu procesu tako v Sloveniji, ki je bila manjšinska v okviru SFRJ in se je (vsaj za silo) otresla očitne srbske nadvlade, predvsem smo lahko tak (še bolj izrazit) proces videli v BiH, kjer so skupaj tri etnične skupine sprožile skoraj totalno vojno druga proti drugi. Podobno smo videli proces na Kosovem, kjer so avtohtone Srbe v nekaj desetletjih zamenjali bolj številčni Albanci, podobna zgodba se dogaja ravnokar v Makedoniji…. A take in podobne reči se dogajajo v tem trenutku po celi Evropi… Če bomo še nekaj časa živi, bomo podobne stvari videli v delih Anglije, Francije, Belgije in drugih držav, v katerih se bo vedno manjša populacija avtohtonih narodov morala boriti za obstoj na življenje in smrt. Zato je skrajni čas, da se naša slovenska politična elita (in res mi je vseeno, kateri del teh ljudi ima katere ideološke predznake, če niso ti etnično določeni), zelo radikalno začne pri svojem delu spraševati vedno in vsakič, kako bo katera koli odločitev vplivala na potek očitnega izumiranja Slovencev. Predvsem pa: kako bi tak potek zaustavili in ga spremenili v potek večanja števila Slovencev? Bo Marakeški sporazum pripomogel k temu, da bo Slovencev več in bodo z večjo gotovostjo ohranjali svoj rod, svojo etnično identiteto in svojo državo v prihodnosti? Bo pristajanje na multikulturno življenje liberalnih ali marksističnih odvodov Savlovega natega poboljšal stanje našega rodu in naroda v času, ko bodo naši sinovi, hčere in naši vnuki vodili to državo in imeli aktivno vlogo v oblikovanju političnih, gospodarskih, kulturnih odločitev? Bo izgradnja Tretje razvojne osi, Drugega tira in podobnih projektov pripomogla k temu, da bo Slovenija in njen avtohtoni večinski narod, na katerem je bila zgrajena, dejansko napredoval, imel boljše preživetvene možnosti? Bo sprememba ustavnih določil o tem, kako naj potekajo referendumi dobro vplivala na preživetje Slovencev kot avtohtonega naroda? ITD… Želim reči, da bi se morali vsi politiki in vsak posebej čisto vedno, v vsaki politični situaciji in odločitvi, najprej vprašati o tem, koliko s tem pripomorejo Slovencem v njihovem naporu zgolj preživeti. Kot posamezniki in kot narod. Lahko razumem ljudi, ki mislijo, da to nima nobene veze z njihovimi individualnimi načrti ali, da imajo občutek, da je narod zastarel koncept… Toda vsak med njimi bi si moral živo pred očmi naslikati situacijo, ko nek drug narod, etnična ali rasna skupina začne klat ljudi tvojega rodu in tvojega naroda. Tvoje potomce, tvoje sorodnike, kakor se je dogajalo v zgodovini in kakor se bo dogajalo tudi v prihodnosti, četudi bi še tako radi gledali skozi rožnat filter savlovskih profetov, ki trdijo, da tega ni in da je svet predvsem ena sama lepota različnosti… »Obogatitev«… In četudi se po nekem res čudežnem naključju to ne bi zgodilo (čeprav se je že nekajkrat v zadnjih 100 letih- vsaj v 1.sv. vojni, Leninovih in Stalinovih čistkah, gladomoru, 2. svetovni vojni in v povojnih klanjih), bo vsekakor prišlo do hudih tenzij, v katerih se potem avtohtoni prebivalci množično selijo iz svojih domovin. So preganjani na en ali drugi način. Naj spomnim, da je odliv Slovencev že zdaj, v tem relativno mirnem trenutku ogromen, o čemer se res zelo redko razpravlja. Toda, če že naletimo na tako razpravo, nas bodo vedno prepričevali, da toliko »državljanov« kot jih odide, tudi na drugi strani pride v državo, in pri tem bo v teh analizah vedno videti, kot da je vseeno, kdo so ti ljudje, ki prihajajo in odhajajo. Pri teh »analizah« se nikdar ne bo kakorkoli opredeljevala njihova nacionalna pripadnost, kot bi bilo čisto vseeno, kdo dejansko naseljuje Slovenijo in kot bi to vprašanje bilo povsem nerelevantno. Če si ne znate predstavljati, kako zelo napačen je tak način gledanja, si prosim predstavljajte, da bi se vam rodil otrok in v porodnišnici bi potem žreb določil, katerega otroka boste dobili za domov tisti, ki ste na ta dan postali mamice in očetje…

Sun, 7. Mar 2021 at 21:47

1063 ogledov

Kolumna Johance: Umetnost
Ste opazili razliko med umetnostjo nekoč in danes? Oziroma, kaj vse se kot umetnost definira danes? Kdo vse je lahko umetnik in da je ta novodobna umetnost razumljiva le neki peščici ljudi, izbrancem… eliti pravzaprav. Tisti, ki te »umetnosti« ne razumemo, smo zanje nerazgledana, neizobražena,  polpismena zmeneta, ki si drznemo pod vprašaj dajati njihove veleumetnine. Ko gremo po svetu, občudujemo arhitekturne presežke različnih obdobij, freske, marmorne kipe, slike in vsi jih razumemo. Razumeš pomen umetnine, pove, govori ti, šepeta ti svojo zgodbo in v sebi kar podoživiš vzdušje tistega časa, trenutka, ki je upodobljen. Med sprehodom po grajskih sobanah in hodnikih čutiš glamur in prestiž tistega časa, slišiš smeh in veselje ob družabnih dogodkih, razkošne večerje v soju sveč, svilene obleke in sobe različnih barv za različne dejavnosti… žalost in bolečino, ki jo je Michelangelo predstavil v hladnem in mrtvem marmorju, ko je upodobil Marijo z mrtvim sinom v naročju. Pieta je tako polna čustev in podrobnosti, da je kamen oživel… Pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki ne potrebujejo razlage, da bi jih razumeli, pravi umetniki nam dajejo umetnine, ki nas vrnejo v tiste njihove čase, pravi umetniki nam pričarajo tudi vonj tistega časa, čustva… žalost, veselje, hrepenenje, ljubezen, bolečino tragedij in izgub, pravi umetniki s svojimi rokami dajo poljub življenja tudi hladnemu in mrtvemu kamnu. In balet, ko plesalci s plesnimi gibi pokažejo vsa čustva od jeze do izjemnega veselja, od sovraštva do ljubezni… umiranja… in mi to čutimo, vidimo sami.  To je zame umetnost. Danes pa se pod pojmom umetnost skriva marsikaj, tudi sovražna in nestrpna sporočila, celo grožnje s smrtjo. Umetniška instalacija, vredna milijon, je po nekih merilih in standardih lahko tudi banana, nalepljena na zid. Potrebujete torej banano, zid in močan selotejp in že ste potencialni milijonar. Prešernovo nagrado v Sloveniji pa dobite, če pse naučite da se pridejo podojit na vašo dojko in nekje malo po poti se z njihovimi celicami daste še oploditi. Namesto prefinjenih fresk, naša mesta »krasijo« takšni in drugačni grafiti, nestrpni zapisi »plemenitijo« zidove cerkva in drugih zgradb. Ker se ne spomni nič izvirnega, da bi opravičil svoj sloves umetnika, bo šel v Strunjan, povil znameniti beli križ in ga požgal. Zame je to skrunitev in vandalizem, za organe pregona pa ne. Zanje je to umetnost in performans. Umetniška instalacija v moji lepi Sloveniji je tudi, da se pisarniško mizo in stol polije z rdečo barvo, ki simbolizira kri in da je učinek večji, na mizo postavijo tablico z imenom. Mene je ta instalacija, ki je nastala kot prikaz nasprotovanja ministru, spomnila na pokol novinarjev iz uredništva Charlie Hebdo v Franciji. Objavili so karikaturo Alaha in tisti, ki jih je to užalilo, so vdrli v uredništvo in pokončali novinarje s  strelnim orožjem. Krvave mize in stoli. Umetniška instalacija s pomenom… no vsaj ta ni potrebovala razlage in podnapisov. Na kulturnih prireditvah pa je plesne vložke nadomestilo neko zvijanje skoraj golih teles z gibi, ki so kot da bi bili vzeti iz kakšnega pornografskega filma. Kaj je globlji pomen te novodobne umetnosti, kaj bodo ta obeležja povedala rodovom za nami? Ali lahko tista banana pove toliko, kot nam povedo umetnine, ki jih je ustvaril in nam zapustil Michelangelo in ostali velikani umetnosti kot da Vinci, Rembrandt… ali lahko neka »umetniška« skulptura, zvarjena iz starega železa, izžareva žalost in bolečino? Koliko je sploh treba truda, razmišljana in spretnosti, da sežgeš križ in koliko, da poslikaš Sikstinsko kapelo? Ali je v tistih gnusnih grafitih toliko truda in znanja kot v svetovno znanih freskah? Koliko je treba vaje in dela za baletno predstavo v primerjavi z nekim perverznim tresenjem riti? Zakaj, od kdaj, je neko kvazi razbijanje in nek približek petju, kjer je izvajalec skoraj brez posluha, petje in glasba? Predvsem pa od kdaj se pod krinko umetniških instalacij lahko grozi s smrtjo in širi nestrpnost do drugače mislečih, predvsem politikov? Sodobni čas in naprednost sta nas pripeljala do točke, ko smo se obrnili nazaj, ko je uničevanje umetnost, ko je vsako skrpucalo nekoga, ki zna uporabljati selotejp, instalacija, ko je umetnost plesa zamenjala vulgarnost, ko je umetnost zlorabljena v politične namene za obračunavanja in grožnje. a je to želja večine? Želja, da te stvari kot kulturno in umetniško dediščino zapustimo našim otrokom? Z grafiti popacane cerkve, namesto mojstrovin, ki jih je ustvaril da Vinci pa bo na steni gnila banana. Namesto sofisticrane baletne predstave bo na odru nekdo našim vnukom pokazal, kako se podoji psa.  Najbolj žalostno je, da nam te vulgarnosti kot normalnost skozi vse pore življenja in telesa vsiljujejo osrednji mediji, znane in vplivne osebe, nek  nov svetovni red, ki pa ne pomeni nič drugega kot degradacija vsega doseženega na nivo popolnega uničenja družbe in moralnih standardov, kot pritičejo kulturnemu človeku. Bomo pristali na to, da je sodobna kultura pod nivojem obnašanja  opic? Tudi opica namreč ve, da je banana hrana in da nek Rog ne more biti simbol umetnosti.  Kašna bo torej naša zapuščina? Če želimo otrokom pustiti človeka dostojno umetnost, moramo najprej ustaviti propadanje in uničevanje te, ki smo jo kot zapuščino dobili mi.

Sat, 6. Mar 2021 at 21:50

418 ogledov

Kolumna Vilija Kovačiča: Zakaj je v Sloveniji odstop prepovedana beseda, razen ko gre za premiera Janeza Janšo !
In zakaj največja televizija POPTV povsem ignorira slovensko nacionalno sramoto, tako da z molkom ščiti vodstvo Ustavnega sodišča. Očitno je POPTV  privatna TV v lasti kneževine Rajka Kneza in družine Čeferin. Sinočnji nastop predsednika US dr. Rajka Kneza je v celoti razkril intelektualno in moralno bedo sedanje zasedbe slovenskega Ustavnega sodišča. Predsednik Knez , ki je ne dolgo nazaj na pogovorih pri predsedniku države moledoval o spoštljivosti do sodne veje oblasti, je sinoči v Odmevih nehote razkril vso bedo sedanje zasedbe Ustavnega sodišča – niti z eno besedo pa ni demantiral navedb dr. Jurija Toplaka. To tudi ni mogel kajti Toplakove navedbe in Knezovi odgovori razkrivajo, da je cesar nag in da je njegovo Knezovo spodnje »premoženje« enako ničli. Je pa tipično da gospoda ni nič sram, kvečjemu mu je nekoliko nerodno.  Bilo pa je prav smešno in tragikomično ko je izrazil zadrego, začudenje in presenečenje nad tem da ljudje mislimo, da je nad US samo še modro nebo. Halo Halo ! Je pa še nekaj zelo pomembnega kar je razkril dr. Jurij Toplak – v slovenskem oddelku EU sodišča v Strasbourgu so tri sodelavke (Ana Vilfan, Katarina Klemenčič & comppany ter še ena uslužbenka) katerih naloga je, da slovenske pritožbe »pravočasno« selekcionirajo in večinoma mečejo v koš. Kljub temu pa je statistika dobljenih sodb za državo Slovenijo in naša sodišča skrajno porazna – komaj 10 % !  Ob tem pa me čudi da slovenski intelektualni pravičniki (Hribarja, Vesna Godina, Boris Vezjak in drugi pol »intelektualci« svetovnega in balkanskega formata) molčijo in ne izrazijo zahteve za ODSTOP ne Čeferina, ne Tomaža Vesela.   Pozivam DZ, da uzakoni postopek odpoklica ustavnega sodnika, saj ustavni sodniki ne morejo biti svete krave nedokončane tranzicije. Posebej še ker morajo ustavni sodniki biti zgled nepristranskosti,  ne pa se sklicevati na to, da to da isto počnejo tudi druga sodišča.    Halo halo !  Kje je Sodni svet, DZ in ministrica za sodstvo? Neodvisnost ni to da  izigravaš pravila in se delaš, da se to dogaja tudi drugim. Kneževina na Beethovnovi 10 ni last Rajka Kneza, pač pa državljanov, ki je ne plačujemo za »NAPAKE«, ampak za pošteno in pravočasno sojenje. Rajko Knez je rekel, da nad njimi ni modro nebo, ampak  njihova vest, ki pa je žal zelo kosmata! Čeferin, Acceto, Špelca Mežnar in Rajko Knez, očistite si jo z ODSTOPOM. Zgledujte se po Marjau Šarcu, ki nas je sam odrešil njegovega nad JAZA! Tudi USODNA DOMIŠLJAVOST vašega nadjaza ima meje ! Ps: za zaključek citiram samega sebe iz včerajšnjega sestavka na PW in Časnik.si. Slovensko washingtonsko močvirje niso samo Murgle, pač pa tudi najvišja sodna institucija v državi sestavljena po priporočilu bivše Cerarjeve poslanke Jasne Murgl. Asociacija, povezava obeh imen to dokazuje. Zato so rezultati takšni kot so, globoko negativni. Ustavno sodišče ni zgled ampak nacionalna sramota. https://drzavljank.si/post/584072/ustavno-sodisce-je-nacionalnasramota
Teme
mnenja LGBT

Zadnji komentarji

N K :

16.02.2021 09:35

O moj Crom , ker dolg zapis ;) Jiri spet si povrsen , tokrat kr zelo ;) Pozabil si par stvari ustet v svoj izracun o druzbi ;) Kot prvo , " Gre namreč za to, da velik del intelektualcev zagovarja tezo, da se je naša civilizacija razvila v smeri, ko jo danes živimo, ravno iz judovsko- krščanskih korenin. " A ne smes pozabit , kok stvari v svoji veri je judovsko -krscanska skupnost , prilagodila in prevzela od poganske vere , kokr tudi od drugih ;) Torej vprasanje , kdo je bolj zasluzen za razvoj , je kr na mestu ;) Kot drugo ; " Hamiltonov zakon, pri katerem je biolog W. D. Hamilton dokazal »sorodstveno preferenco« (kin selection), po kateri smo statistično vsa bitja pripravljena delovati bolj altruistično do tistih bitij, ki so nam bolj genetsko podobna kot pa do tistih, ki so nam genetsko podobna manj " Ta zakon deluje samo v neglobalnem svetu , v svetu plemen. Pri globalnem svetu pa ne. Ti dam primer ; mi smo blizje arabcem , kot pa kitajcem po genih. Kulturno pa je lih obratno , evropejci se prej povezemo z azijci , kot pa z arabci ! ;) Kot tretje , pozabil si ustet vpliv ateistov v zgodovini. Kdaj bojo verni sprejeli , da obstajamo in da nas vpliv na zgodovino ni majhen ;) Najbrz nikoli ;p Pa se je stvari , prevec za napisat ;) Ps ; Bolj te berem , bolj dobivam obcutek , da sploh nisi desno usmerjen . Ampak te vodi strah !! Strah pred izgubo kulture , strah pred levimi ( ceprav ne vem zakaj , ker desni niso bili nic boljsi v zgodovini ) , strah pred drugo kulturo , strah pred izgubo " jaza" v mnozici mnenj , strah pred spremembami. Ne delujes kot Savel , ampak kot rimljani , ki so zasmehoval spremembe. Ki jih ni mozno ustaviti , ker je to narava cloveka ;) Kokr koli , zanimiv zapis in probaj bit manj povrsen , ter ukljuci vse dejavnike v razmisljane in ne samo une , ki pokrijejo tvojo agendo ;p Pps; Povezovanje kulture in genov , je rahlo zgreseno , ker kultura je bolj povezana z naravnim okoljem v katerem zivis , kokr pa z tem , kake gene imas ;)

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Zakaj res rodoljubna kultura in ideološka usmerjenost LGBT++ skupnost nikakor ne zmoreta iti v enako smer?