Zdaj se predvaja
arrevija
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Zakaj res rodoljubna kultura in ideološka usmerjenost LGBT++ skupnost nikakor ne zmoreta iti v enako smer? V 80tih, deloma celo v začetku 90tih se mi je zdelo, da je prebujanje LGBT skupnosti v Sloveniji nekakšen znak, da se v Sloveniji dogaja premik. In sicer premik v smeri, da se bo Slovenija končno postavila med bolj svobodne, bolj ...

V petek, 1. novembra ob 6h zjutraj so »neznanci« razbili vrata in nekaj oken kluba Tiffany (prostor na Metelkovi, kjer ima klub LGBT skupnost).

Sprožila se je široka akcija ostrih obsodb med strankami in posamezniki, ki so na vodilnih položajih teh strank. Njihove artikulacije so tako podobne kot prepisovanja srednješolcev pri kakšnem družboslovnem predmetu, ko malo obrnejo stavek, jedro ostane enako, besede, ki jih uporabljajo pa tudi. Primer: Fajon, Židan, Brglez… Napad so obsodili tudi na desni strani političnega pola.

V Dnevniku, Večeru, Delu, Svet24, MMC RTVSlo… torej vseh večjih medijih se je podobna obsodba znašla na prvih straneh in bila »pokrita« tako rekoč takoj po dogodku. Gre za medije, katerih delež vpliva in dosega daleč presega objave tako imenovanih »desnih medijev« Nova24TV in Demokracija.

Ob vsaj malo podobnih dogodkih, pri katerih so migranti razbijali stvari ali delno ogrožali ljudi, večina večjih medijev reagira šele po tem, ko se te novice znajdejo na twitter objavah posameznikov ali ko jih povzamejo t.i. »desni mediji«. Večinoma so novice v večjih medijih opremljene s kupom nevrolingvističnih ukan, preko katerih naj bi bralec postal čimbolj zadržan glede novice, saj se še ne ve natančno, če je vse skupaj sploh res oziroma ali ni vse skupaj le zrežirano s strani desnih strank.

Ko primerjamo hujše incidente ali pa celo umore in hujše teroristične zločine s tem, kar se je dogajalo v klubu Tiffany pa je razkorak še toliko večji, saj mnogokrat poročanje o teh zločinih sploh zamuja, ni na prvih straneh, imena in izvor teroristov objavijo kasneje ali celo sploh ne objavijo, vzroke pa (celo takrat, ko že po twitterju vidimo posnetke, kjer napadalec kriči »Alllahu akbhar«) pripišejo mentalnim boleznim ipd.

V 80tih, deloma celo v začetku 90tih se mi je zdelo, da je prebujanje LGBT skupnosti v Sloveniji nekakšen znak, da se v Sloveniji dogaja premik. In sicer premik v smeri, da se bo Slovenija končno postavila med bolj svobodne, bolj zahodno-usmerjene in manj socialistično zaplankane države. Namreč v socializmu je svoboda posameznika bila v vseh pogledih omeje(va)na. In v tem pogledu je bilo ravno tako (kot pri kakšnih političnih oporečnikih) jasno, da je javno izražanje svoje homoseksualne spolne usmerjenosti nekaj, kar lahko človeku prinese hude težave. Posebej še, če je to šlo vštric s kakorkoli izraženimi političnimi stališči, če ta niso bila jasno eno-značno komunistična. Ali če so posamezniki zahtevali več osebnih svoboščin v javnem prostoru.

Dejansko sem celo šel na prvi tak shod (2001) v podporo gejem in lezbijkam, ker sem imel občutek, da s tem vsaj malo pomagam krepiti moč osebne svobode v državi.

Na zahodu se je skozi vpliv Frankfurtske marksistične šole že od začetka 20. stoletja usklajeno popularizirala ideja o rušenju evropskega civilizacijskega reda. Napadala se je vsa tradicija (med drugim tudi tradicionalna družina), a smo v naši generaciji imeli zelo malo vedenja o tem, kaj to pomeni in smo temu glasno pritrjevali, saj so nam prali možgane o naši evropski krivdi in naši zgrešeni civilizaciji praktično ves čas. Celo neposredni pozivi k izničenju belega človeka so postali nekaj običajnega- živo se spomnim, kako sem v mislih celo pritrjeval temu, ko sem kot študent prvič prebral citat S. Sontag, v katerem pravi, da je bela rasa »rak na telesu človeštva«, saj sem bil takrat prepričan, da je vse skupaj res…
Celotni svet evro-civilizacije je počasi in vztrajno začel sprejemati samouničevalne ideje, o čemer bi še nekaj generacij pred našo razmišljali kot o nečem nesprejemljivem, deviantnem.

Ob Frankfurtski marksistični šoli je te ideje širila psihoanalitična srenja in posebej ljudje, ki so bili del organizirane družbe Psihoanalitičnega društva s Freudom na čelu (pa tudi tisti, ki so se iz tega društva izločili, npr. v 80tih zelo popularni Lacan in »lakanovci«). Prav tako je podobno smer ubrala antropološka druščina, ki je izvirala iz Boasovih idej o enakosti vseh družb ter nadaljevalci njihovih idej po različnih katedrah sociologije kulture, spolnih, feminističnih in podobnih študijskih smeri, ki so začele rasti kot gobe po dežju v 70tih in 80tih. Seveda pa je na vse skupaj najbolj vplivala kominterna in vulgarni internacionalni socializem, ki je sicer s Stalinom postal za odtenek manj internacionalističen in trockističen, a še vedno povsem enako željan širitve globalnih anti-civilizacijskih idej skozi krvavi diktatorski sistem boljševizma- zato je tudi na veliko podpiral (finančno in tudi sicer) gibanja, katerih jedro je predstavljala gramscijevska zamisel o »kulturni hegemoniji« in o tem, kar so levi aktivisti na zahodu poimenovali »dolgi marš na inštitucije«.

Kulturni marksizem, ki se je gojil in spreminjal iz vulgarnega marksizma skozi ideje levičarskih »intelektualcev«, je začel svoj dolg pohod na inštitucije že v 50tih in 60tih. Skozi počasno spreminjanje povojnih diktatorskih oblik je s sabo nosil vse možne subverzije, s katerimi se danes soočamo evropski narodi. In te subverzije so se tako rekoč gojile na načine, ki jih v izjemnih videih popisuje Yurij Bezmenov na Youtube kanalu.

Skozi aktivistične oblike, ki jih je popisoval Saul Alinsky v svojih delih (npr. Rules for Radicals). Skozi neštete prevode del frankfurtske šole marksistov, skozi dela in kulturno »prenovo« postmodernistov… Med vsemi temi subverzijami je seveda tudi ta, da se spolne prakse in ideološke sheme, povezane s spolnimi identitetami, umestijo povsod, kjer bi se sicer po svojem tradicionalnem vzorcu umeščale tisočletne identitete, vezane na družinske vezi, nadaljevanje rodu in naroda. Čeprav dajem tudi primere iz Združenih držav Amerike, je princip sprememb bil enak, kvečjemu še bolj močno prisoten v Evropi, saj se je tukaj levica veliko močneje zasidrala skozi sistem social-demokratskih vlad tudi v zahodnih državah, ki smo jih v 80tih še (skoraj) vsi imeli za popolnoma neokužene z idejami boljševizma… In seveda: z direktno podporo sovjetskih agentov ter t.i. »koristnih idiotov«, intelektualcev, ki so molčali ob krvavih rabotah sovjetov ter navijali za socializem… kot je bil npr. Sartre (oh, kako smo ga brali ne vedoč za to!), njegova žena Simone de Beauvoir z njenim temeljnim čtivom za idološko shemo spolne identitete, A. Gide in še mnogi drugi...

Neverjetna je bila hkratna usklajenost pojavljanja gejevskih/lezbičnih parov v različnih nadaljevankah, filmskih uspešnicah, v glasbenih videih in glasbeni industriji, popularizacija istospolnih praks v literaturi... Medijska podpora tem temam je (bila) izjemna. Praktično ni (bilo) več medija, ki ne bi podprl LGBT skupnosti in jih izpostavil kot izrazito deprivilegirane ter državne pomoči potrebne.

Zame je bilo popolnoma jasno, da nekaj ne gre več v smer večje svobode, temveč se obrača v mimo vsake logike, ko je Janševa vlada je 2005 npr. uredila možnost registracije homoseksualnih parov, hkrati pa je bila s strani najbolj vidnih aktivistov LGBT deležna zgolj grobih kritik. Ob tem je nujno spomniti, da je to bilo praktično prvo tako sistemsko urejanje statusa homoseksualnih parov, ki jih prej več liberalno-levih vlad ni nikoli niti začelo urejati.

Po tem je prišlo v javnem prostoru v Sloveniji do nekaj burnih razprav, referendumskih pobud. Predvsem je prišlo do velike debate v času, ko se je ugotovilo, da je del zakona iz 2005 neustaven in je 2009 prišlo do novega predloga za družinski zakon. A celo tisti redki mediji, ki so sprejemu družinskega zakona nasprotovali zaradi točke o možnosti posvojitve otrok istospolnim partnerjem, so bili skrajno previdni v svojih analizah in ocenah. Praktično nikjer se ni pojavila nobena jasna, kaj šele direktna nasprotujoča artikulacija, ki bi povsem brezrezervno bila proti vsem, ki niso na tako imenovani »normalni strani«. Vsi so ubrali tisto noto, kjer »sicer nimamo nič proti gejem, vendar…«, s čimer so se skušali zavarovati pred točo napadov. Toda divje napade so doživljali ne glede na to, kako dobro so »zavili v celofan« svoje argumente, saj so gejevski aktivisti imeli očitno izjemno močno medijsko podporo.

Kakršen koli minimalni odklon od te zapovedane podpore gejevskim in lezbičnim zahtevam (kadar kateri od političnih akterjev ni bil res skrajno previden), je bil iz vseh medijskih topov označen kot nazadnjaška, kmetavzarska in neumna homofobija, strah pred drugačnostjo in »nacizem« ali »fašizem«. Ta del se je posebej začel kazati v javni debati pred referendumom o družinskem zakonu (2015), kjer je bilo eno najbolj žgočih in bistvenih vprašanj ali lahko gejevski pari zahtevajo posvojitev otroka.

Poleg serije dogodkov, v katerih so se pojavljale javne debate glede LGBT skupnosti in poleg že omenjenih orkestriranih afirmativnih prikazovanj istospolnih partnerjev kot idealne oblike družine, se je v zadnjem desetletju začela vedno bolje organizirana in tudi finančno podprta kampanja podpore vsem oblikam nekonvencionalnih spolnih usmeritev in praks. Verjetno pa je bil en bolj vplivnih dogodkov, ki so razdelili javnost glede spolnih identitet in njihove sprejemljivosti v družbi, škandal ob razkritju verjetnih vzrokov smrti dr. Baričeviča pri aferi »bulmastifi«. Seveda pa ne gre pozabiti tudi na nenehne pedofilske škandale v RKC, a hkrati tudi na vedno bolj prisotne zahteve po dekriminalizaciji pedofilije (npr. vodstvo Zelenih Nemčije) češ, da gre le za obliko spolne motnje ali celo to, da se pedofilija na splošno dovoli kot ena od spolnih praks.

Pri vsem tem nisem niti omenil umetniških »obdelav« LGBT vprašanj, ki brez rezerve vse izhajajo iz metapolitičnih/ideoloških izhodišč kulturnega marksizma v njegovih zahtevah po razsutju konvencionalnosti, tradicije, družine, uvajanju najrazličnejših oblik spolnih identitet ter praks, aktivnega iskanja čimbolj šokantnih prikazov spolnega življenja ipd…

Kar je vsaj na prvi pogled postalo danes povsem jasno je to, da obstaja notranja, vsebinska povezava med marksistično ideološko shemo in razsutjem tradicionalne družine kot osnovne celice družbe. V kratki knjižici »Manifest za evropski preporod« Alain de Benoist že konec 60tih ugotovi, da je marksistična ideologija notranje povezana z liberalizmom prav v delu, kjer tradicionalne družbene vezi nadomešča novoveški »subjekt«, ki ni vpleten v družbo ko član družine ali skupnosti z vsemi svojimi moralnimi, družinskimi, obče-človeškimi ipd. lastnostmi, temveč se v družbo vključuje na političen, materialističen- proizvodni način: pri komunistih to pomeni, da zaradi tega, ker še ni prevzel lastništva nad proizvodnimi sredstvi, želi izvesti revolucijo in jo potem tudi izvajati naprej kot član kolektiva (ne družine, temveč kot avantgarde razreda, torej stran od tradicionalne vključenosti v družbo)… Pri liberalnem ideološkem okviru pa se v družbo vključuje neodvisen posameznik na materialističen, proizvodni način in je svoboden predvsem v ekonomskem smislu, a hkrati posledično zamenljiv v vseh pogledih, kajti njegova svoboda mu dopušča praktično vsako menjanje in je »emancipiran« od moralnih zapovedi družbe, od družinskih vezi in drugih oblik vezi (prijateljstva, starševstva ipd), če to krči njegovo svobodo. In v tem smislu se tudi v izhodišču promocijske dejavnosti kulturnega marksizma liberalizem niti ne razlikuje več- v ZDA se demokrati, katerih izhodišča so bolj vezana na socialistične ideološke okvire, imenujejo »liberals« (liberalci). In med njihovimi najbolj pomembnimi političnimi vprašanji je vsekakor odnos do LGBT+ ideoloških vprašanj. (Benoist: …Pod vplivom marksizma je sam liberalizem iztiril. A kljub njunemu medsebojnemu sovraštvu, liberalizem in marksizem pripadata istemu univerzumu in sta oba dediča razsvetljenske misli: oba si delita enak individualizem, oba verjameta v univerzalno egalitarnost in racionalizem, oba dajeta prednost ekonomiji, oba poudarjata emancipatorno vlogo dela, delita si vero v napredek in enako tudi v idejo o koncu zgodovine. V skoraj vseh pogledih je liberalizem samo še bolj efektivno realiziral določene cilje, ki jih ima skupne z marksizmom: izničil je družbene identitete tradicionalnih kultur, raz-čaral (raz-duhovil) je svet in univerzaliziral je sistem produkcije… prevod J.K.)

Zanimiv pogled iz druge strani dobimo, če se obrnemo v smeri, ki jo odpirata vsaj dva znana homoseksualca, katerih ideološki okvir zajema precej drugačno »sliko« od te, ki sem jo skušal opisati zgoraj. Na eni strani imamo kolumnista pri Breitbartu, Mila Yiannopoulosa, katerega pogledi so od večinske LGBT+ ideologije tako različni, da ga ravno ta skupnost napada enako besno kot levičarski in liberalni aktivisti. Drugi tak primer pa je Greg Johnson, glavni urednik spletnega portala Counter Currents, ki je prav tako gay, a zaradi svojih političnih in filozofskih nazorov prav tako v nemilosti LGBT+ skupnosti. Tisto, kar druži oba geja, je jasna ideološka razločitev med tem, kar pomeni homoseksualnost kot spolna praksa- torej INTIMNA VEZ s partnerjem in kar pomeni homoseksualnost kot IDEOLOŠKA struktura. Ta razločitev, ki jo oba bolj ali manj artikulirano poudarjata, je očitno trn v peti njunih nasprotnikov, ki na različne načine skušajo doseči cenzuriranje njunih javnih nastopov, objav, besed… Pri Milu smo že vajeni, da na njegove nastope prihajajo anarhisti, LGBT predstavniki in nasprotniki svobodnega govora ter skušajo s provokacijami prekiniti njegova predavanja ali doseči prepoved javnega nastopa… Grega Johnsona pa so prav na isti dan, ko se je pojavil v naših medijih napad na klub Tiffany, celo priprli, ko je prišel na konferenco o etno-nacionalizmu na Norveškem, saj naj bi bil »teroristična« grožnja. Četudi se je Greg v vseh svojih tekstih zavzemal za boj izključno na ravni metapolitike in idej, saj mu je skrajno tuja vsaka nasilna rešitev, so ga pričakali policaji in ga po priporu tudi izgnali iz države.

Skratka, oba sta utrpela že mnoge napade s strani tistih skupin ljudi, ki jih vlade v njihovih državah podpirajo tako finančno kot tudi v smislu medijske vzpodbude, hkrati pa so v smislu gramscijevske »kulturne hegemonije« praktično zadnjih 30 let ves čas med najbolj vplivnimi ideološkimi skupinami po zahodnih državah.

Ta podpora sovpada z vladavino, ki je vezana bodisi na desni pol politike, kjer se kultura liberalizma po vsej sili zavzema za univerzalne pravice enakosti in torej tudi marginalnih skupin, dokler se te borijo proti tradicionalnim vrednostnim sistemom… ali pa sovpada z vladavino levega pola politike, ki se drži kulturnega marksizma in vsega, kar je že v izhodišču zopet usmerjeno proti narodnim politikam avtohtonih narodov, proti tradiciji, proti družini in tradicionalnim vrednostnim sistemom družbe. Skratka- na obeh straneh so v veliki večini vsi proti narodni in etnični politiki, proti tradiciji in proti tradicionalnim vrednostnim sistemom.

In prav Greg Johnson ter Milo Yiannopoulos se v različnih svojih tekstih tudi sprašujeta, kako je to možno? Zakaj so v antični Grčiji bili homoseksualci hkrati veliki domoljubi, rodoljubi in hkrati imeli svoje intimne prijatelje, zveze, ki so bile hkrati tudi v filozofskem in kulturnem smislu mnogokrat zelo rodovitne, če se lahko tako izrazim? Kako je možno, da so v novodobni gejevski kulturi popolnoma prevladali ideološki vzorci, ki so povezani z modernistično, postmodernistično shemo razsutja tradicije? Hkrati pa povečini le ponavljajo utečene klišeje (npr. »gejevska poroka«, »gejevska posvojitev«, »gejevska parada«, »homoseksualna družina«..) in si v simbolnem smislu ne domislijo ničesar, kar ne bi le zamenjalo en tradicionalni vzorec za drugega, in ki menja tradicijo le v segmentu, ko se oslabijo možnosti za preživetje neke družbe.

Milo v enem od svojih tekstov celo poziva geje, da se skušajo orientirati v smislu nove paradigme, po kateri bi sami imeli hkrati otroke z ženami in hkrati vseeno vzdrževali svoje gejevske spolne prakse, češ, da bi s tem vsaj v genetskem smislu prispevali k družbi, saj je znano, da imajo v povprečju geji visok IQ. In prav v tem tekstu skuša tudi ločiti med tem, kar je ideološki konstrukt LGBT in kar je njihova zasebna čustvena stvar.

Zakaj je torej tako zelo povezana LGBT ideologija z ideološkimi shemami kulturnega marksizma? Ko pa bi vendarle lahko bila vezana na tradicionalne in antične vzorce, ki jih sami člani LGBT skupnosti radi izpostavljajo kot primere? (Pri tem, ko izpostavljajo antično nagnjenje k homoseksualnosti, skoraj večinsko pozabijo povedat, da je v večini antičnih kultur bilo to dejansko prepovedano ali zelo omejeno).

Gre seveda, kot vedno, ko pridemo v območje marksizma (bodisi vulgarnega, bodisi gramscijevskega ali pa drugih neomarksističnih ideologij), za golo moč. Povezava med ideološko shemo marksizma in LGBT ideologije je v svojem jedru povezava moči, premoči. Gre za preprosto formulo, po kateri se marksistična skupina postavi »v bran« določeni »marginalni« ali »tlačeni« ali »izkoriščani« skupini. Ta je lahko karkoli- od delavskih skupin v začetnih fazah marksizma, preko najrazličnejših »marginalnih« skupin (revni, manjšine, imigranti, bolniki, slabo plačane skupine delavcev, brezdomci, črnci ... skratka kdorkoli, ki mu lahko navidez »pomagamo«, ob tem pa z vso silo tolčemo po večinski populaciji). Ko torej imajo marksisti »ranljive skupine«, imajo »moralno obveznost«, »nujnost«, da »branijo« te »ranljive« pred katastrofalnimi nemoralnimi in splošno brezsrčnimi, brezdušnimi in v vseh pogledih nevrednimi ljudmi večinske populacije, ki so »dobesedno Hitler«…

V tem smislu je LGBT+ skupina izjemno odzivna, zelo primerna za ta princip izsiljevanja, ki je v enem pogledu podoben mafijskemu izsiljevanju, »reketiranju« (kajti tudi mafija si izbere nekega navideznega sovražnika, ki ga »predoči« lastniku lokala in mu obljubi, da ga bo »zaščitila« pred tem sovražnikom, če bo le redno plačeval »reket«). Namreč LGBT+ aktivist zna celo sam izjemno dobro, artikulirano in z izbranimi sredstvi predstaviti »grozljive« stvari, ki jim ves čas grozijo s strani »določenih skupin« (to so vedno predstavniki večine, domnevno povezani z desno politiko ali pa vsaj povezane s skupinami, ki so bodisi lokal patrioti ali domoljubi, torej vsaj delno »nacionalisti« in imajo domnevno »odpor« do tujcev in gojijo domnevno »sovraštvo« do LGBT+ skupin). In čeprav gre pri kakšnih resnih grožnjah vedno za posameznike ali res obskurne skupine, ki verjetno ne štejejo niti toliko ljudi kot jih šteje LGBT skupnost v nekem okolju, se na podlagi teh (večinoma verbalnih) »napadov« vedno znova skušajo obtožiti vse skupine, ki ne spadajo v marksistično ideološko območje. Predvsem pa člani LGBT skupnosti skušajo obtožiti za take napade vse, ki so kakorkoli nacionalno obarvani, a le, če gre za evropske nacionalne države. V ZDA, kjer je belska populacija sicer večinska, a ni povsem v večini, se za take napade skuša obtožiti belske skupine in belsko prebivalstvo, skoraj nikoli in v skoraj nobenem primeru se ne izpostavijo črnske ali katerekoli druge skupne, med katerimi je prav tako nekaj odstotkov takih, ki gojijo do LGBT skupin manj naklonjena stališča.

Tako si torej sami LGBT+ člani vzamejo v roke moralno kladivo, s katerim tolčejo po večinski populaciji, ki »ne naredi dovolj«, ker nikoli ni dovolj, da bi LGBT+ skupine zaživele res svobodno in brezskrbno. Vedno se bo našel kdo, ki jih bo napadel… se zgražal… ali imel vsaj kak pomislek… že pomislek bi bil kolikor toliko v redu, da se lahko borijo naprej, mar ne?

Evolucijsko psihološki vidik na ta segment in na ta način dojemanja sveta nam pokaže, da gre pri LGBT skupinah ljudi za osebe, ki imajo po eni strani genetsko predispozicijo za istospolna nagnjenja ali pa imajo višji odstotek hormonov, ki so nasprotni hormonu njihovega spola (npr. visoke vrednosti ženskega hormona pri moških ali pa obratno), po drugi strani pa se zaradi tega že v mladosti vedejo na način, ki dodatno vzpodbudi vzorce, ki jih je že Freud videl kot ključne pri homoseksualnih ljudeh- torej odsotnost očeta ali izjemno dominantno mater. Literature o tem je res veliko, če bi kdo rad bolj natančno preučeval te reči. Zame v tem eseju je seveda veliko bolj bistveno vprašanje, zakaj se ta srečna zveza med marksizmom in LGBT skupinami tako dobro obnese, da se spolne prakse ne dojemajo več kot nekaj, kar se dogaja v privatnem prostoru nekega doma, temveč se morajo kazati predvsem navzven, imeti nek »teoretski, javni, znanstveni diskurz«, ki ima v zadnjih 40 letih katedre na univerzah (ženske študije, feministične študije, študije spola, študije spolnih praks ipd) in se ob tem lahko diplomira, magistrira, doktorira… Ta vidik- torej javnost tega delovanja, ideologizacija, obrnjenost teh praks v javni prostor, sploh OMOGOČA to srečno zvezo, ki smo jo detektirali kot ključ v obravnavi LGBT+ delovanja. Zato ni nikoli dovolj, da je nekaj »že omogočeno«. Ko namreč družba nekaj »sprejme« za »normalno«, je treba nastopiti z nečim drugim, kar še ni »normalizirano« ali »sprejeto« ali z drugimi besedami, za kar še nismo plačali »reket«. Kajti v tem biznisu ni samo LGBT skupnost proti javnosti. V tem biznisu so tudi tisti, ki jih po mafijsko »ščitijo«. In tudi njihovi politični mentorji morajo imeti nekaj od tega. Oni so seveda en ključnih dejavnikov v tem podjetju, ki je povsem vezan na davkoplačevalske milijarde. Zato je tudi tako pomembna reč, da se stvar prenaša v različne javne inštitucije. Da se prenaša v šolstvo, na univerze, da se podeljujejo LGBT »certifikati«, da se naredijo »varne hiše« za LGBT pripadnike, da se zaščitijo migranti, ki so kakorkoli bolj »občutljivi«, ker so homoseksualci ali imajo kakršno koli drugo obliko spolnih potreb, ki jo lahko vključimo v vsaj eno obliko LGBT+ še vsaj deset znakov… In če davkoplačevalci rečejo: zakaj bi dajali denar za to?, so seveda to izrekli predvsem zaradi »homofobije«, ne zaradi denarja…

In zdaj ena bolj zanimivih reči, ki me tarejo ob tem vprašanju. Zakaj tam, kjer je večinsko prebivalstvo nebelo (torej črnsko, azijsko ipd), zaščiteni pripradniki LGBT, ki so npr. belci, nimajo enakega statusa kot prebivalci večinske populacije? Ste slišali kdaj za to, da bi v Južni Afriki imeli geji probleme s črnskim, večinskim prebivalstvom? In zakaj npr. Greg Johnson, ki je kot homoseksualec izredno občutljiv, ni bil obravnavan na tak način, kot obravnavajo LGBT pripadnike po Marakeški deklaraciji, ko so ga vrgli grobo iz Norveške in ga obtožili, da je takorekoč »terorist«, čeprav se v vseh tekstih zavzema za nenasilne rešitve in debate?

Kdo torej določa, kdaj so pripadniki LGBT skupin občutljivi in se jih mora obravnavati posebej previdno? Kdo upravlja s tem ideološkim aparatom, ki neke posamezne zgodbe medsebojnih odnosov prinaša v polje javnosti na način, ki ga skušam osvetliti?

Prek kratkim sem brskal po blogu nekega drugega Johnsona (torej NE Grega, temveč dr. Matthew Johnsona), ki je v enem od svojih blogov navedel imena večine ameriških LGBT skupin ali medijev, ki so specializirani za vprašanja LGBT. In spisek je res zanimiv, saj najdemo na njem kupe imen, ki so dokaj značilna. Podobno, kot na spiskih dobitnikov socialnih stanovanj lahko razločimo po priimkih nacionalnost prejemnikov… A, seveda, ker vsak od vas zna »poguglat«, ne bom tega spiska lepil sem, za nekatere bo presenečenje toliko večje.

Morda še to.
Mafijska naveza levičarskih ideoloških »mentorjev« in LGBT aktivistov (mnogokrat gre za osebe, ki so hkrati v politični funkciji IN v funkciji LGBT aktivizma) s sabo prinaša seveda nek določene delež finančnih učinkov, ki se prelivajo na račune takih skupin iz proračunov demokratičnih držav. Nečesa takega seveda ne boste našli v kakšni od tistih komunističnih držav, ki imajo še vedno na oblasti eno samo komunistično stranko (npr. Kitajska, S. Koreja, Kuba). Tam je homoseksualnost bolj ali manj kaznivo dejanje in se preganja. Če torej postavimo v jasno perspektivo to nesrečno »poroko« med marksizmom in LGBT skupnostmi, je jasno, da se za pravice teh ljudi borijo levičarske skupine le zaradi njihove vloge pri gramscijevskem, ciničnem pridobivanju gole moči nad določenim narodom oziroma nad državnim aparatom. Ravno tako so skupine LGBT zelo pripravne pomagat, ko gre za povečevanje števila islamskih priseljencev v evropskih državah in ZDA. Tudi tukaj je treba postaviti celoto v jasno perspektivo in povedati, da v nobeni islamski državi LGBT skupnosti niso dovoljene. Kaj dovoljene: pripadnike LGBT skupnosti mečejo iz stolpnic, jih obešajo na javnih eksekucijah in jih ponekod celo kamenjajo. Skratka, ko se pogovarjamo o ideoloških vzorcih, ki jih je prevzela LGBT skupnost v zahodnih krajih, se izkaže, da so ti ljudje neke vrste žrtve v borbi za moč. Spominjajo na »koristne idiote«, kakor je svojim podpornikom na zahodu pravil Lenin, če jih ni plačeval. Toda v našem primeru večino teh LGBT skupin plačujemo vsi skupaj kot davkoplačevalci, saj jim v levih pa tudi desnih vladah iz skupnega proračuna priteka denar v njihova društva in zavode. Včasih malo več, včasih malo manj.

Ko se torej vrnemo na naše izhodišče in pogledamo danes, več kot dva meseca po »napadu« na vrata in okna kluba Tiffany v Ljubljani, lahko vidimo, da kljub obsodbi večine najbolj pomembnih državnikov in skupin v Sloveniji, še do danes policija ni prišla na sled storilcem. In človek se vpraša: so ti storilci res za tako zelo izurjeni profesionalci, da jim policija ne pride na sled?

Slike članka
Zadnje objave
Pismo Slovencem
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Kraja ameriških volitev
3
TIGR, 13. maj kot slovenski državni praznik
4
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
5
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.