Gospod Jones je odličen film o pogumnem možu, ki se kot novinar zoperstavi Stalinu in njegovim pomagačem v mainstream medijih.

Film je resnična zgodba o Garethu Jonesu, raziskovalnem novinarju, ki se na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja pogumno upre odvratnemu lažnivcu Walterju Durantyu, šefu moskovske izpostave časopisa The New York Times.  Ta je prejel celo Pulitzerjevo nagrado za lažno olepševanje Stalinovega režima in njegovega tiranstva, s čimer je za ameriško javnost povsem zakril dejansko dogajanje.  

Duranty je tam deloval štirinajst let po boljševiški revoluciji in ruski civilni vojni (1918 - 1921). Sodeč po njegovem pisanju je bilo vse v najlepšem redu, kar je veselilo Stalina in internacionalno levico tako v zahodni Evropi kot tudi v ZDA, vključno s petokolonaškimi novinarji in lastniki pri The New York Timesu.

Kljub vsemu gospod Jones odpotuje v Ukrajino in preživi. Videl je pomanjkanje in lakoto ter spoznal čisto od blizu vse Stalinove grozote, ki jih je Duranty spretno prikrival. Med najbolj nečloveške Stalinove norosti seveda spada izstradanje milijone Ukrajincev - holodomor ali gladomor po slovensko.

Durantyu je Stalin za prikrivanje zagotovo dobro plačeval. Ta je Jonesu onemogočal objavo zgodbe, pomagal mu je tudi takratni premijer vlade Velike Britanije Lloyd George.

Laži Durantya in vpletenost The New York Timesa v sleparjenje in zavajanja sveta je Jones razkril in bil malo pred tridesetim rojstnim dnem ubit. Umorila ga je tajna ruska policija.

Film je resnična zgodba ob kateri se boste držali za kavč. Je zgodba o preračunljivem zlu tirana kot je Stalin in njihovih pomočnikih. Brezhrbteničnih novinarjih, hollywoodskih komunistih, ovaduhih in provokatorjih iz medijev, ki so bili oboževalci Stalina in podporniki mednarodno organizirane mreže komunistov.

George Orwell, takrat je pisal Živalsko Farmo, je še predobro razumel komunistično revolucijo in se je sam še kasneje večkrat cinično obregnil ob lastno delo češ, da ni imel namena, da njegove knjige postanejo navodila za novo družbeno ureditev in resničnost, temveč so bile namenjene temu, da na nevarnost opozorijo.

Veliko detajlov v filmu je aktualnih še danes. Še posebej prezir elit do navadnih ljudi, o katerih lahko vsak dan beremo in gledamo.

Na koncu je bila Jonesova zgodba o Holodmoru objavljena s pomočjo William Randolpha Hearsta, medijskega mogotca, ki je bil pred Veliko depresijo en največjih lastnikov ameriškega tiska in je po letu 1918 (po sovjetski revoluciji) postal zelo zadržan glede sovjetske politike, prav tako pa se je nagibal k ameriškemu izolacionizmu in v času Stalina že dobro razumel grozljivost progresivizma in komunističnih eksperimentov z realnostjo.

Dixie