Včeraj, 23. 10. 2020 so pred Ministrstvo za kulturo nekakšni »umetniki« postavili nekakšno »inštalacijo« (na sliki). Češ, da gre za protest proti temu, da Ministrstvo za kulturo zahteva prenovo stavbe na Metelkovi 6, ker je ta v precej problematičnem stanju. Jedro spora je v tem, da bi se morale nevladne organizacije, ki delujejo na Metelkovi 6 začasno odseliti. Nekatere od teh nevladnih organizacij niso plačevale najemnino… in to kljub temu, da so od davkoplačevalcev dobile dobesedno milijone. (Namreč nevladne organizacije na Metelkovi 6 so od leta 2003 do danes dobile okrog 60 milijonov evrov!)

Ampak, najprej o sami »umetniški inštalaciji«.
Gre za nekaj skupaj zbitih belih desk, ki dajejo videz pisarniških miz, za njimi so pravi pisarniški stoli, na mizah so imena ljudi, ki so po vzpostavitvi vlade pod vodstvom Janeza Janše prevzeli posamezna področja in delo na Ministrstvu za kulturo republike Slovenije. Preko miz in preko stolov je bila polita rdeča barva, s katero so »umetniki« skušali čimbolj realistično prikazati krvave madeže, kakršni nastanejo po tem, ko bi neko osebo v takem okolju zaklali.

Kako lahko pride do take interpretacije, kakršno je podala novinarka v kratkem prispevku o tem dogodku? Namreč, da gre za »umetniško inštalacijo«?

Do tega lahko pride le, če lahko za umetnost vzamemo neke najdene predmete, ki jim delno spremenimo okolje in kontekst, predmete, ki z določenimi intervencami pridobijo politično oziroma metapolitično vsebino. Do tega lahko pride, če se pri tem ne sprašujemo o tem, zakaj je umetnost zapustila praktično vse, kar je v preteklosti predstavljala v zahodni civilizaciji. Zapustila je mojstrstvo, filozofsko zaledje, zapustila je povzdig svoje kulture, v kateri je nastajala, zapustila je transcendenco in poseg po tem, da v nas prebudi in nas poveže z bitjo.

Vsega tega ne najdemo več, odkar so umetniki, kritiki, filozofi skozi nenehne in vztrajne modifikacije, ki so prihajale v valovih ter se zaključile v radikalnem odmiku od vsega tradicionalnega skozi moderne avantgarde, vse to razgradili. In danes večina sodobnih umetnikov, večina sodobnih kustosov, kritikov, umetnostnih zgodovinarjev, pedagogov, filozofov, ki se ukvarjajo z umetnostjo, jemlje za umetnost prav to, kar se pojavlja pred nami kot povsem spačen, spolitiziran agitprop.

Vsake toliko časa se ta, mnogokrat vsaj delno skrita neposredna politična agitacija skozi ves umetnostni sistem, prikaže v tisti obliki, ki je dejansko oropana vsega, kar umetnost sploh še lahko povezuje z imenom tega, kar je umetnost po svojem bistvu bila (torej oropana tako mojstrstva, filozofskega zaledja, povzdiga specifične kulture, transcendence in seveda oropana kakršne koli zmožnosti, da bi v nas prebudila povezavo z bitjo)..

Taka je instalacija na priloženi fotografiji.

Gre torej izključno le še za plitko simbolizacijo, ki jo razume tudi vsak, še najbolj neizobražen član kakšne mafijske združbe, ki mu nek šef naroči, da mora z brutalno simbolizacijo doseči, da bo določena oseba »sodelovala« v kakšnem nelegalnem poslu. Grožnja skratka, ki naj vliva strah.

Grožnja, postavljena pred Ministrstvo za kulturo RS

Obešen hišni maček, mrtev ali iznakažen pes pred vrati, fotografije, na kateri ima ta oseba odrezano glavo, odrezana glava kakšnega hišnega ljubljenčka pred vhodnimi vrati ipd…

Pri tem konkretnem primeru je v posebej neljubem položaju Miro Petek, ki je kot novinar bil sam že žrtev takega mafijskega opozarjanja in predvsem tega, da so ga pretepli skoraj do smrti. Sam res ne vem vseh detajlov te grozljive izkušnje, vendar se spomnim, da je policija skupaj z javnim tožilcem naredila kar nekaj napak, na sodišču pa zadeva ni nikoli prišla v zaključno fazo, še huje, osumljenim napadalcem so izplačali mastno odškodnino, ker jim niso dokazali krivde in ravno tako niso nikoli našli pravih krivcev… (https://siol.net/novice/slovenija/miro-petek-sramota-je-da-so-v-sloveniji-kaznovane-zrtve-ne-pa-zlocinci-325949)
Toliko huje torej, ko vidimo ime Mira Petka na eni od »krvavih« miz.

Kar bi še dodatno izpostavil je (ob povsem neprofesionalnem in skrajnje zavajajočem poročanju RTV Slo o tem dogodku) še povsem neprimerna, necivilizirana oblika protestiranja, ki skuša z vsemi silami navadno mafijsko grožnjo skriti za umetnost. Vsak umetnik, ki premore vsaj nekaj strokovne poštenosti, bi se moral ograditi od tega, da se take oblike groženj kakorkoli povezujejo s plemenito dejavnostjo in poklicem umetnosti.

V Sloveniji smo v preteklih desetletjih, posebej še v zadnjih tridesetih letih bili  soočeni z grozljivimi razkritji o povojnih krvavih pobojih. Na podlagi katerih se je skozi generacije ustvarjala strahovlada teh, ki so bili glavni in dejanski odgovorni za ta iracionalna maščevanja, ki presegajo praktično vse povojne povračilne ukrepe zmagovalcev nad poraženimi vojskami po Evropi. 
Predvsem pa so ta odkritja zelo jasno razkrila strukturo oblasti, ki je bila utemeljena v tem pobijanju in se je v tem zločinu tudi ohranjala na povsem podoben način kot mafijska zaveza k molku in hierarhiji.

Navadni ljudje, soočeni s tem zahrbnim in za slovenski narod grozljivim dejstvom, so v strahu za svoja lastna življenja, za življenja svojih dragih, seveda raje molčali in sklanjali glave kot pa se izpostavili in zahtevali. 

Ko torej "beremo" tako "umetnost", jo moramo brati dosledno preko teh navez in preko tega, da se s tako plitko simbolizacijo zahteva predvsem ta isti strah, ta isti molk. In ta molk ter strah zahteva tista oblast, ki drži roko nad sodišči, nad mediji, mnogimi organizacijami, ki so navidezno neodvisne.. predvsem pa drži roko nad velikim delom molčečih, prestrašenih ljudi.