Galerija slik
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Vrnite mi mojo Zemljo!

Ko čakaš na rezultate testiranja za Covid, ko se vlečeš po stopnicah do spalnice, ko po dolgem pisku z grozo pogledaš na kitajski termometer, imaš ogromno časa, da razmišljaš, ali je Covid posledica komunizma oz. komunistične partije, kot so bile črne koze posledica njegove predhodne oblike, ki so jo igrali v Jugi in spustili kosovske muslimane, da so kamenjali hudiča v Meki in ga pregnali v Jugo.

Ampak potem se naenkrat vprašaš, 30 let pozneje, ali je kaj, kar pogrešam iz tistih časov, ko so zapirali ljudi, če so narobe mislili? Nedvomno so s tistim zapiranjem dosegli dolgoročne uspehe. Misli vse manj ljudi, če že, najraje za to uporabljajo tujo glavo in v nedogled ponavljajo drug za drugim. Po Titu, Tito. Po Janši, Janša, po Šarcu, Šarec, po Damijanu, Damijan…

Ah, no, kaj pogrešam iz tistih časov… v hipu vem, kaj. Občutek varnosti.

Ker v »neprijatelje« z Zahoda in one z Vzhoda nisem nikoli verjela, moj občutek o nevarnosti navkljub tokrat videnim "neprijateljem", tako tistim z Vzhoda, ki nas vedno bolj uničujejo, kot tistim z Zahoda, ki jim to dopustijo, ni tako vseobsegajoč. Trenutno me skrbi izključno varnost za »lastno rit«. Pa se lahko vsi zgrozite nad mojim egoizmom. Nazaj si želim občutek, ko sem ob dveh zjutraj hodila po zapuščenih ljubljanskih ulicah in me ni bilo strah, da me bo kdo napadel, ko je bilo najhujše, kar se mi je zgodilo, da je iz veže hiše na ozki Židovski ulici junak pokazal svojega junaka v mrzlo, deževno noč.

Ko me ni bilo strah, ko sem s poletno romanco ob 4h zjutraj hodila po pariških ulicah, ne vedoč, ali moram iti od Louvra desno ali levo in je bil vsak korak le še bolj zabaven od prejšnjega, ko je smeh odmeval po tihih ulicah ali ko sem lahko nesrečno ljubezen objokovala sredi noči na ljubljanskem Gradu.

Pogrešam občutek varnosti, ko se je ponoči ustavil policijski avto, takrat miličniški, in ko je miličnik rekel, gospodična, vas bomo domov peljali, da se vam kaj ne zgodi.

Slišim od mladih, da se jim to danes ne more več pripetiti, da jih bodo legitimirali, zasliševali ali pa pretep spregledali in peljali mimo, ker to ni njihov delokrog. Mestna občina Ljubljana se hvali, da je s parkirnimi kaznimi pobrala 4 milijone evrov v enem letu. Redarje, ki nas kaznujejo, si plačujemo sami, dobiček si delijo drugi. Nihče ni pomislil, da bi od Jankovića zahteval, da redarji pustijo avtomobile pri miru in skrbijo za red, za varnost meščanov, da ne brcajo nepridipravi po pokopališčih, da ne prodajajo droge na ovinku poti na Golovec, da ti ne izmaknejo denarnice, da ne vlamljajo v hiše.

Policijske postaje zapirajo. Policijsko postajo Rudnik so zaprli, policija je sedaj samo še na koncu Ljubljane, za nas je namreč Tbilisijska ulica že praktično Vrhnika, pošte ukinjajo in moji bivši sosedje, ki so se danes postarali, morajo na pošto s Prul na Rakovnik. Tam so že prej delali s hitrostjo, ki je zgolj preprečevala, da bi zakrneli, več enostavno ni šlo. In, za razliko od včasih, sedaj poštar več ne pozvoni niti enkrat. V nabiralnik vrže listek, ljudje pa naj se znajdejo in tudi nekaj kilometrov prehodijo do pošte, ker sicer, saj veste, bodo rekli, da ste pošto dobili. Pa če ste jo ali ne.

Moji stranki so na sodišču, ko je s potrdilom pošte dokazovala, da je poslala zahtevani dokument, dejali, da to nič ne dokaže, ker ne vedo, kaj je bilo v kuverti.

Ker lahko jih je hotela ogoljufati in je dala noter prazen list. Da bi pokazali, kaj je bilo v kuverti, je bila zahteva, ki je višje sodišče res ni razumelo. No, to pogrešam, varnost, prijaznost, dobronamernost. Polne police vsega, kar proizvede Kitajska, mi teh občutkov ne morejo dati. Volitve, ki naj bi bile prikaz demokratičnosti, mi te demokracije ne morejo pripeljati. In še nekaj pogrešam. In verjamem, da nisem edina. In želim si, da bi tisti, ki kolesarijo, in še tako razumevajoč Bog ne razume, čemu, stopili v bran nečemu, česar niti  ne poznajo, ker niso doživeli, zato jih na to posebej opozarjam. Naj protestirajo proti  temu, da ko pokličejo na neki urad, sodišče, ZZZS, zavarovalnico, kabelskega operaterja, ne zaslišijo najprej glasbe, potem besed: počakajte trenutek, po 5 minutah pa naštevanje: če potrebujete informacije o tem in tem, pritisnite številko 1, o nečem drugem, pritisnite številko 2 itd. Seveda ni nič točno tisto, kar potrebujete, zato poslušate do konca, potem se odločite za najboljši približek, pritisnete številko in zgodba s pritiskanjem se ponovi. Ko sem že na poti, da kitajski telefon poleti skozi okno, zaslišim: ste peti v čakalni vrsti in boste predvidoma slišani, ne pa uslišani, čez 7 minut, medtem pa vam predvajajo reklame o tem, kaj vse vam nudijo.

Človeka mi dajte na telefon, nikar avtomatskih odzivnikov, nikar glasbe, ki jo lahko poslušam, ko ne bom imela problema, zaradi katerega vas kličem.

Od »človeka nikar« do »avtomata nikar« ni preteklo veliko časa, vendar je videti, kot da sem enkrat vmes prestopila na drug planet, ki se imenuje napredek, demokracija, svoboda, pa bi šla zelo rada nazaj na tistega starega, ker jaz sem tam imela svobodo, nekateri pred mano so žal umrli, da smo mi že lahko pljuvali po oblasti, ne boste verjeli, bolj kot sedaj in bolj vsebinsko. Vrnite mi mojo Zemljo!

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
3
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
4
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
5
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
Sorodne vsebine
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Navijači in njihovi spopadi
Kolumna Lucije Ušaj: Šepetanje
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Sex v mestu ali kako bi 15 cm štikle rešile Erjavčevega džoka  
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Vsak cigan svojega konja hvali