"Sedaj, ko so naši na oblasti, moramo paziti, kaj govorimo", naj bi dejal pokojni Jože Pučnik novinarju, ki je imel z njim razgovor. Novinarja ne bom imenovala, ker ga nisem uspela prositi za dovoljenje, vendar bi bila velika škoda, če bi ta tako zelo vizionarski stavek ostal v glavah le določenega kroga
ljudi.

Kako prav je imel Pučnik, vidimo sedaj.

V času, ko še ni bilo družbenih omrežij, sem bila prepričana, da je več Slovencev pametnih, poštenih, svobodomiselnih, pripravljenih razmišljati s svojo glavo in razmišljati o tem, kar je kdo drug razmislil s svojo. Kot je nekdo napisal, odkar je FB in TW, ni več skrito samo v krogu družine, da je nekdo bedak, temveč ve to vsa Slovenija.

Družinske skrivnosti o bolj ali manj primitivnih članih so pred tem ostale za tesno zaprtimi vrati doma. Sedaj nam družbena omrežja ponujajo uvid v vse odklone človeškega uma, ki smo si jih lahko prej le zamišljali. Da bo posameznik tako prostovoljno pripravljen deliti svoja intimna, bolj ali manj, raje seveda manj, pametna razmišljanja z anonimno javnostjo, je dosežek, ki si ga res ni bilo mogoče zamišljati.

Ko berem knjigo Igorja Omerze, koliko truda je vlagala Udba v zasledovanja, prisluhe, sklepanja, v celo mrežo ovaduhov, sedaj pa le z enim klikom vsak lahko pride do podatkov o posamezniku, ki jih ta z vso lahkoto objavlja in pri tem upa, da bo za njegov rojstni dan, število otrok, vnukov, ljubezensko življenje, politične preference, plačo, novo vozilo, bolezen, zvedelo čim več ljudi, si zamišljam vse številne ovaduhe, ki z nejevero prebirajo zapise na družbenih omrežjih in vidijo, da njihovo delo sploh ni bilo potrebno.

Če bi že takrat ljudem na kakšen način obljubili piškotke, smeškote, dvignjen palec ali sredinec, bi prihranili ogromno denarja, pa še narod bi bil zadovoljen.

Kako slepa je bila uredniška politika posameznih medijev, ki so cenzurirali pisma bralcev, namesto da bi se ljudstvo izpelo,
prepričano v demokracijo, se med seboj oglodalo do kosti in oblast bi mirno, brez vsakotedenskih tiskanih informacij, ki so povzemale stanje v družbi, kradla dalje. 

In ravno na podlagi zapisov na družbenih omrežjih lahko človek trdi, da so res vsi politiki isti. Eni so, glede na dolgoletno prakso, le bolj spretni, manj očitni, četudi izmed njih kdaj kdo pomotoma pade v kolesje pravosodja, vendar nato vsaj do Vrhovnega sodišča uspe dokazati, da je le enak onim drugim, nedotakljivim.

Sedaj se bije bitka ali je korupcijsko plačevanje podpredsednici vlade sedaj manjši greh, kot je bil v prejšnji vladi, ali je zaradi nižjega zneska manj koruptivna od onih, ki terjajo višji znesek.

Na kratko, kar me je praksa naučila, ceno si postavlja vsak sam.

Priznam, dolgo sem rabila, da sem prišla do tega spoznanja, zelo dolgo, praktično vso delovno dobo. Šele sedaj, ko so na »oblasti« naši, sem se prepričala, da ta stara resnica še kako drži.

»Naši« niso navajeni plačevati, so pa navajeni zmerjati, to jih loči od levičarjev, ki vedo, da je denar sveta vladar in da ni prijateljstva, temveč so le usluge, ki jih je potrebno vračati.

To ve tudi predsednik vlade, za kredit, ki ga bodo plačevali vnuki, sprejemamo migrante, jih ne testiramo, jih nimamo v karanteni, krivdo za okužbe pa z največjo lahkoto pripišejo nekaj kolesarjem, ki protestirajo zoper vlado, vreme, karkoli pač.

Niti »našim«, ki so »za vlado« in ki igrajo na harmoniko, je ne pripišejo. Ker »naši« niso okuženi. Naj reče kdo, da so, če si upa!

Torej, Slovenke in Slovenci, pišite na družbena omrežja, zbirajte všečke, razkrivajte, kako plitve ali globoke so vaše misli.

Samo pazite, ker sedaj so na oblasti »naši« in to je lahko tudi nevarno.