Jugoslavija-Dokončni zlom ječe narodov.
MG
AR revija
Eseji

Nedelja, 9. avgust 2020 ob 22:41

Odpri galerijo

Dr. Jože Pučnik, oče slovenske države

 »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti«

                                                                                                                                Milan Kučan 31.01.1990


				screenshot wikipedia			screenshot wikipedia

 

Po astronomskih podražitvah in rekordno visoki inflaciji je bilo med narodi Jugoslavije čutiti vedno večje nezadovoljstvo in upor. Začele so se pojavljati še glasnejše kritike sistema. Nezadovoljstvo, ki se je med delavci v Sloveniji že dolgo časa nabiralo, je na plano izbruhnilo konec leta 1987. Takrat se na ceste poda veliko število delavcev, ki zahtevajo plače, spremembe in neodvisne sindikate, ki so bili do takrat v celoti podrejeni komunistični partiji, saj so bili vsi zaupniki člani komunistične partije. Tako se septembra leta 1987 na cesto poda 6000 delavcev Železarne Ravne, blokirajo ceste in križišča, zahtevajo višje in redne plače, zahtevajo svobodo in pravico do stavke. Še v istem mesecu se stavke začnejo v železarni Jesenice, kjer 3500 delavcev izraža iste zahteve in železarni Štore, kjer 450 delavcev zahteva isto. Najbolj znana stavka v tistem času se zgodi v Ljubljani, kjer 5000 delavcev  Litostroja zahteva demokratične spremembe in plače.

Stavke se vrstijo ena za drugo tudi v manjših podjetjih, kjer nekateri niso dobili plač že več mesecev, vedno bolj jasno pa postaja tudi, da Jugoslavija v taki obliki ne more preživeti. Oblasti prižgejo rdeče luči. Najprej se aktivira SDV (UDBA), ki ima v vsakem podjetju, tovarni, pravzaprav povsod svoje sodelavce in ovaduhe. Tudi JLA se začne intenzivno pripravljati na obračun z opozicijo po celotni Jugoslaviji.

JLA dobi striktna navodila, kako ravnati v primeru upora v Sloveniji in na Hrvaškem. V Sloveniji se zgodi afera JBTZ (Janša-Borštner-Tasič-Zavrl). Trije novinarji in častnik Jugoslovanske armade v reviji Mladina razkrijejo tajni načrt JLA. Oblast zapleni celotno naklado, vsi štirje udeleženi pa so obtoženi in obsojeni pred vojaškim sodiščem. Na ulicah Ljubljane se zbere več 10 tisoč ljudi, ki zahtevajo demokracijo, svobodo in izpustitev četverice herojev.  

Vse glasneje se po celi Jugoslaviji govori o več 100 tisočih pobitih po drugi svetovni vojni, o brezpravno pobitih ljudeh, vojakih, civilih , otrocih. Vedno večje število ljudi išče grobove svojcev, na prikritih grobiščih se začnejo prižigati sveče v spomin. Ljudska milica, ki je ves čas vedela, kje se ta grobišča nahajajo in jih je skozi celotno obdobje socializma tudi nadzirala, sveče in cvetje odstranjuje, saj se v družbi še vedno goji mit o brezmadežnosti komunistične partije in njihovega tako imenovanega boja za narodovo osvoboditev. Skupina entuziastov ponatisne knjigo imenovano ČRNE BUKVE, v katerih so do detajlov opisani zločini in hudodelstva partizanov med drugo svetovno vojno. V Jugoslaviji huda gospodarska kriza zaznamuje zadnja leta življenja te ječe narodov, nasilno združene umetne tvorbe, ki je zaradi kulturnih, jezikovnih in narodnih razlik bila že vnaprej obsojena na propad. Eksperiment imenovan Jugoslavija, kjer je poizkus združevanja nezdružljivega trajal dolgih 45 let, se je končno začel rušiti leta 1990, ko se v Sloveniji izvedejo prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni.

Prepričljivo zmaga DEMOS, koalicija strank, ki si želijo demokracije in uvedbe večstrankarskega sistema.

Komunistična partija v vse stranke infiltrira svoje ljudi, ki imajo zadolžitve te stranke rušiti od znotraj, s tem še vedno nadzira politiko v Sloveniji in na tak način preprečuje lustracijo komunističnih kadrov in preiskavo zločinov proti človeštvu, ki jih je v imenu svobode ta ista partija zagrešila nad Slovenskim narodom.

 

 

»Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«

 Dr. Jože Pučnik 26.12.1990

Decembra leta 1990 se v Sloveniji zgodi zgodovinski trenutek, ko Slovenci na referendumu za samostojno, neodvisno Republiko Slovenijo izglasujejo samostojnost, in sicer je pri 90% udeležbi kar 88,5% glasovalo za samostojnost.

S tem se počasi uresničujejo stoletne sanje Slovencev o lastni državi in ohranitvi Slovenskega naroda, ki pa je bil že takrat prepreden z petokolonaši iz vseh republik bivše Jugoslavije, oficirji JLA, vohuni in tisočimi tujimi delavci iz vseh republik, ki so jih komunistične oblasti velikodušno z avtobusi dovažale na delo v Slovenijo z očitnim namenom uničenja Slovenskega naroda in stvaritvijo Jugoslovana, človeka in naroda, ki ni nikoli obstajal.

Pritiski na Slovenijo v letu 1991, ko je bilo že jasno, da Slovenija ne glede na stališča ostalih republik v Jugoslaviji zapušča skupno komunistično državo, se že v začetku istega leta še poostrijo. Republika Srbija večkrat vdre v monetarni sistem Jugoslavije in si prisvoji finančna sredstva, tudi slovenska, tako pusti Slovenijo popolnoma brez deviznih rezerv in pokojninskega sklada, kar vodi prvo vlado Republike Slovenije v kredit, s katerim so izplačali pokojnine in plače prve mesece po razglasitvi samostojnosti. JLA dvigne število vojakov na 275 tisoč, v primeru vojne pa ima pripravljene načrte za mobilizacijo pol milijona vojakov. Tajna služba KOS, vojaška obveščevalna služba, izpostava UDBE deli orožje civilom po celi Jugoslaviji. Srbski manjšini, živeči po vaseh v Beli krajini ponujajo orožje, da bi se uprli osamosvojitvi, vendar le ti orožje zavrnejo. Seveda pa goreči komunisti, ki niso bili pripravljeni žrtvovati oblasti, to orožje sprejmejo. Več uspeha imajo na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, kjer orožje odprtih rok sprejmejo tako Srbi, muslimani in Hrvati, predvsem podporniki komunistov, partije, Jugoslavije in simpatizerji JLA. Posebej oborožujejo Srbe na Hrvaškem in v Bosni ( Kninska Krajina, Republika Srbska). Hkrati ustanovijo televizijo YUTEL, financirajo tehnično opremo in oddajnike. Televizija je znana predvsem po seriji izmišljenih zgodb, ki jih je pripravil oddelek za psihološko propagandno delovanje UDBE, z namenom, da se diskreditirajo napori Slovenije in Hrvaške za samostojnost in da podprejo JLA in skupno Jugoslavijo. Marca leta 1991 v Beogradu izbruhne vstaja. Več kot 70.000 ljudi na cestah zahteva demokracijo in svobodo. JLA s tanki zaduši vstajo v Srbiji.

V istem letu Slovenske oblasti ne želijo več pošiljati vojaških nabornikov v JLA, temveč nabornike pošilja v učne centre po Sloveniji. 23. maja leta 1991 JLA napade učni center Pekre in zajame poveljnika učnega centra. Več tisoč ljudi na ulicah Maribora protestira in zahteva njegovo izpustitev. Takrat pade tudi prva žrtev za samostojno Slovenijo, in sicer Jožef Simčik, ki ga povozi vojaški transporter. Ni pa to bilo prvo vojaško posredovanje JLA v Sloveniji, saj je že leta 1990 v mesecu oktobru nasilno in z orožjem zavzela štab teritorialne obrambe v Ljubljani. Marca leta 1991 JLA zahteva od jugoslovanskih oblasti, da v državi okličejo izredne razmere, saj so imeli načrt, kako z tanki in vojaško silo ustaviti prizadevanja Slovenije in Hrvaške na samostojno pot. Poizkus spodleti, ker hrvaški, slovenski in makedonski člani predsedstva Jugoslavije tega predloga ne podprejo.

25. junija leta 1991 Slovenci uresničijo stoletne sanje in na svečano razglasijo samostojno, neodvisno državo Slovenijo. Okupatorska jugoslovanska vojska že isti dan izziva in grozi z vojaškim posredovanjem. Reaktivna letala na nizki višini preletavajo slovenska mesta z namenom ustrahovanja oblasti in naroda. Naslednji dan ob 03.00 se z izpadom vojaških enot iz vojašnic začne desetdnevna vojna za Slovenijo, v kateri okupatorska komunistična vojska doživi ponižujoč poraz, ki ga ji zadajo slabo oborožene sile Slovenske Teritorialne obrambe in združen Slovenski narod, ki je z uporom pokazal in dokazal, da si ne želi ostati v Jugoslaviji, temveč želi hoditi po svoji lastni poti.

25. oktobra leta 1991 zadnji vojak JLA zapusti ozemlje republike Slovenije in prvič v zgodovini na ozemlju Slovenije ni tujega , okupatorskega vojaka. Ponižana, užaljena in popolnoma razbita »4.« najmočnejša armada Evrope sklonjenih glav ponižno prosi za milost slovenski narod, ki ga je pred davnimi 45 leti nasilno okupirala, ga zatirala in ekonomsko in finančno izčrpavala ter s temi dejanji ogrozila obstoj slovenskega naroda. Vojska, ki so jo komunisti označevali kot eno najmočnejših v Evropi, kljub veliki premoči v opremi, topništvu, motorizaciji in letali ni uspelo poraziti slabo oboroženih republiških teritorialnih obramb Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Neizkušenost, neznanje, samovolja, zloraba alkohola in drog, nedisciplina, dezerterstvo in nizka morala, lažna bratstvo in enotnost, zastarela taktika bojevanja, ki je temeljila na brezglavih juriših in partizanski taktiki bežanja so jo spravili na kolena. Dejstvo, da je propadla Jugoslavija in da se je z tem končalo tudi financiranje pa jo je dokončno potolklo.

Tako je leta 1991 propadel socialistični raj imenovan Jugoslavija, v krvi in bratomornem pobijanju, praktično enako kot je tudi nastal. Krvave vojne na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu so bile zadnji zločin komunistične ideologije nad narodi Jugoslavije.

Slovenski narod je imel to nesrečo, da je izkusil okrutnost in nasilje vseh treh totalitarnih režimov v novejši zgodovini, nacizma, fašizma in komunizma. Prav slednji je pustil hude posledice Slovenskemu narodu, ki so vidne še danes, v letu 2020, ko levi pol slovenske politike odkrito časti in poveličuje mednarodno obsojen totalitarni sistem, izenačen z nacizmom in fašizmom. Postavlja doprsne kipe ideologom nasilja in razdora med Slovenci, se priklanja in se udeležuje komemoracij in proslav, kjer se javno klanjajo totalitarnim simbolom in s tem zločinu.

Le malo ljudi v Sloveniji se zaveda, da je v Evropski Uniji komunizem izenačen z nacizmom in fašizmom, in s tem na mednarodni ravni obsojen in obravnavan kot zločinski sistem. Resolucija je bila sprejeta v večini držav EU, na žalost pa ni bila sprejeta v Sloveniji, čemur pa se ni za čuditi, saj nam dejansko skoraj 30 let, z 5 letno prekinitvijo pravzaprav vladajo komunisti.
Nacistični in fašistični totalitarizem sta bila po pravici mednarodno obsojena, akterji so bili ubiti ali obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, komunizem pa vse do sedaj, razen moralnega obsojanja ni bil deležen obsodbe in skrajni čas je, da se to končno zgodi, saj še vedno obstaja nevarnost, da bi totalitarni komunistični režimi znova prevzeli oblast in ta ideologija zla še vedno ogroža svetovni mir in svobodni razvoj narodov, med njimi tudi Slovenskega naroda. Sistem, ki je v Srednji in Vzhodni Evropi pomoril milijone nedolžnih ljudi, ki je deportiral milijone ljudi v Sibirijo, z starci, ženskami in otroki vred, ki je izganjal celotna prebivalstva držav in izvajal etnično čiščenje, preganjal in obsojal na podlagi politične pripadnosti, ponarejal in prirejal volitve, nehumano ravnal z zaporniki, jih zapiral v koncentracijska taborišča, jetnike mučil in jih na podlagi politične opredelitve interniral, preganjal vernike, preganjal ljudi na podlagi družbenega izvora, v popolnosti nadziral delo policije, vojske in tajnih služb, popoln nadzor le teh nad državljani in kršenje zasebnosti teh istih državljanov, razglašal ideologijo sovražnosti, prepovedal svobodo govora in združevanja, omejeval gibanje znotraj države in v tujini, hudo kršil politični pluralizem in svobodo izražanje političnega prepričanja, preprečeval dostop do informacij in popolnoma prepovedal svobodo tiska, razlastil in ukradel zemljišča in drugo zasebno lastnino, odkrito podpiral vojaške akcije in prodajal orožje teroristom in prenašal finančna sredstva na skrite račune v tujini z namenom bogatenja izbrancev in podpore terorizma si vsekakor zasluži obsodbo in prepoved zagovarjanje stališč marksistične ideologije.
Resolucija ostro obsoja vse komunistične režime na področju današnje Evropske Unije in nosilce njihove ideje, kamor spada tudi Komunistična partija Jugoslavije in posledično tudi Komunistična partija Slovenije. V Slovenskem parlamentu imamo stranko, katere poslanci se javno razglašajo na »ponosne naslednike komunistične partije« in s tem tudi nosijo krivdo za zločine storjene proti človeštvu, za katere v mednarodnem pravu velja da nikoli ne zastarajo.

Iz vsega zgoraj zapisanega torej sledi logično vprašanje, ali smo se leta 1991 res osamosvojili ali pa našo prelepo Domovino vodijo nasledniki zločinske komunistične partije. Presojo prepuščam vsakemu bralcu posebej.

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 24. Oct 2020 at 23:36

2611 ogledov

Grožnja NI umetnost
Včeraj, 23. 10. 2020 so pred Ministrstvo za kulturo nekakšni »umetniki« postavili nekakšno »inštalacijo« (na sliki). Češ, da gre za protest proti temu, da Ministrstvo za kulturo zahteva prenovo stavbe na Metelkovi 6, ker je ta v precej problematičnem stanju. Jedro spora je v tem, da bi se morale nevladne organizacije, ki delujejo na Metelkovi 6 začasno odseliti. Nekatere od teh nevladnih organizacij niso plačevale najemnino… in to kljub temu, da so od davkoplačevalcev dobile dobesedno milijone. (Namreč nevladne organizacije na Metelkovi 6 so od leta 2003 do danes dobile okrog 60 milijonov evrov!) Ampak, najprej o sami »umetniški inštalaciji«. Gre za nekaj skupaj zbitih belih desk, ki dajejo videz pisarniških miz, za njimi so pravi pisarniški stoli, na mizah so imena ljudi, ki so po vzpostavitvi vlade pod vodstvom Janeza Janše prevzeli posamezna področja in delo na Ministrstvu za kulturo republike Slovenije. Preko miz in preko stolov je bila polita rdeča barva, s katero so »umetniki« skušali čimbolj realistično prikazati krvave madeže, kakršni nastanejo po tem, ko bi neko osebo v takem okolju zaklali. Kako lahko pride do take interpretacije, kakršno je podala novinarka v kratkem prispevku o tem dogodku? Namreč, da gre za »umetniško inštalacijo«? Do tega lahko pride le, če lahko za umetnost vzamemo neke najdene predmete, ki jim delno spremenimo okolje in kontekst, predmete, ki z določenimi intervencami pridobijo politično oziroma metapolitično vsebino. Do tega lahko pride, če se pri tem ne sprašujemo o tem, zakaj je umetnost zapustila praktično vse, kar je v preteklosti predstavljala v zahodni civilizaciji. Zapustila je mojstrstvo, filozofsko zaledje, zapustila je povzdig svoje kulture, v kateri je nastajala, zapustila je transcendenco in poseg po tem, da v nas prebudi in nas poveže z bitjo. Vsega tega ne najdemo več, odkar so umetniki, kritiki, filozofi skozi nenehne in vztrajne modifikacije, ki so prihajale v valovih ter se zaključile v radikalnem odmiku od vsega tradicionalnega skozi moderne avantgarde, vse to razgradili. In danes večina sodobnih umetnikov, večina sodobnih kustosov, kritikov, umetnostnih zgodovinarjev, pedagogov, filozofov, ki se ukvarjajo z umetnostjo, jemlje za umetnost prav to, kar se pojavlja pred nami kot povsem spačen, spolitiziran agitprop. Vsake toliko časa se ta, mnogokrat vsaj delno skrita neposredna politična agitacija skozi ves umetnostni sistem, prikaže v tisti obliki, ki je dejansko oropana vsega, kar umetnost sploh še lahko povezuje z imenom tega, kar je umetnost po svojem bistvu bila (torej oropana tako mojstrstva, filozofskega zaledja, povzdiga specifične kulture, transcendence in seveda oropana kakršne koli zmožnosti, da bi v nas prebudila povezavo z bitjo).. Taka je instalacija na priloženi fotografiji. Gre torej izključno le še za plitko simbolizacijo, ki jo razume tudi vsak, še najbolj neizobražen član kakšne mafijske združbe, ki mu nek šef naroči, da mora z brutalno simbolizacijo doseči, da bo določena oseba »sodelovala« v kakšnem nelegalnem poslu. Grožnja skratka, ki naj vliva strah. Grožnja, postavljena pred Ministrstvo za kulturo RS Obešen hišni maček, mrtev ali iznakažen pes pred vrati, fotografije, na kateri ima ta oseba odrezano glavo, odrezana glava kakšnega hišnega ljubljenčka pred vhodnimi vrati ipd… Pri tem konkretnem primeru je v posebej neljubem položaju Miro Petek, ki je kot novinar bil sam že žrtev takega mafijskega opozarjanja in predvsem tega, da so ga pretepli skoraj do smrti. Sam res ne vem vseh detajlov te grozljive izkušnje, vendar se spomnim, da je policija skupaj z javnim tožilcem naredila kar nekaj napak, na sodišču pa zadeva ni nikoli prišla v zaključno fazo, še huje, osumljenim napadalcem so izplačali mastno odškodnino, ker jim niso dokazali krivde in ravno tako niso nikoli našli pravih krivcev… (https://siol.net/novice/slovenija/miro-petek-sramota-je-da-so-v-sloveniji-kaznovane-zrtve-ne-pa-zlocinci-325949) Toliko huje torej, ko vidimo ime Mira Petka na eni od »krvavih« miz. Kar bi še dodatno izpostavil je (ob povsem neprofesionalnem in skrajnje zavajajočem poročanju RTV Slo o tem dogodku) še povsem neprimerna, necivilizirana oblika protestiranja, ki skuša z vsemi silami navadno mafijsko grožnjo skriti za umetnost. Vsak umetnik, ki premore vsaj nekaj strokovne poštenosti, bi se moral ograditi od tega, da se take oblike groženj kakorkoli povezujejo s plemenito dejavnostjo in poklicem umetnosti. V Sloveniji smo v preteklih desetletjih, posebej še v zadnjih tridesetih letih bili  soočeni z grozljivimi razkritji o povojnih krvavih pobojih. Na podlagi katerih se je skozi generacije ustvarjala strahovlada teh, ki so bili glavni in dejanski odgovorni za ta iracionalna maščevanja, ki presegajo praktično vse povojne povračilne ukrepe zmagovalcev nad poraženimi vojskami po Evropi. Predvsem pa so ta odkritja zelo jasno razkrila strukturo oblasti, ki je bila utemeljena v tem pobijanju in se je v tem zločinu tudi ohranjala na povsem podoben način kot mafijska zaveza k molku in hierarhiji. Navadni ljudje, soočeni s tem zahrbnim in za slovenski narod grozljivim dejstvom, so v strahu za svoja lastna življenja, za življenja svojih dragih, seveda raje molčali in sklanjali glave kot pa se izpostavili in zahtevali.  Ko torej "beremo" tako "umetnost", jo moramo brati dosledno preko teh navez in preko tega, da se s tako plitko simbolizacijo zahteva predvsem ta isti strah, ta isti molk. In ta molk ter strah zahteva tista oblast, ki drži roko nad sodišči, nad mediji, mnogimi organizacijami, ki so navidezno neodvisne.. predvsem pa drži roko nad velikim delom molčečih, prestrašenih ljudi.

Fri, 23. Oct 2020 at 12:42

994 ogledov

Ostanimo mirni, strpni, solidarni in povezani!
Medijski prostor v Sloveniji je namenjen glasu vseh državljanov Republike Slovenije. Levim, desnim in neopredeljenim. Na žalost to ni realnost, ki je povsem drugačna. Zato smo lahko hvaležni alternativnim medijem, kot je ARrevija, da se sliši glas razuma. Slovenija se je znašla v neljubi situaciji, ko so zaradi virusa Covid 19 okoliščine, v katerih živimo, že drugič v letu 2020 niso takšne, kot smo jih vajeni v našem vsakdanu. Ukrepi, ki jih sprejema vlada posegajo v naše pravice in nam krojijo naše dneve. Toda podobna situacija je zajela celoten svet, saj se virus neusmiljeno širi ne glede na meje držav. Če smo prvi val premagali precej hitro in brez večjih in daljših omejitev vsaj na prvi pogled in z izredno malo smrtnimi primeri ter relativno hitro zaživeli v neki normalnosti, je tokrat situacija drugačna. Smo na pragu dolgotrajne epidemije, ki bo resno posegla v življenja nas in nam bližnjih ljudi in tako krojila naš vsakdan. Tak razplet je bilo pričakovati, saj nas izkušnje iz ostalih držav učijo, da virus še zdaleč ni premagan, ter da nam še vedno grozi, pri tem pa pušča odprta številna vprašanja, o možnostih omejevanja širjenja, o tem, kdaj bo na voljo cepivo in ali bo učinkovito, o smiselnosti ukrepov in sankcij, nošenju mask.... Tukaj pa žal Slovenija izstopi iz povprečja mnogih držav. Države so namreč za omejevanje širjenja bolezni izbirale različne ukrepe ter jih tudi različno ostro zastavljale. Nekatere zgolj kot priporočila državljanom, druge kot obvezne ukrepe, skupaj s sankcijami za neupoštevanje le teh. In tudi ljudje so jih sprejemali različno resno. V skandinavskih državah so že na priporočila reagirali z vso resnostjo in odgovornostjo do sebe in drugih. Težko je razumeti številna nasprotovanja in upor zopet zastavljene ukrepe, nerazumne namerne kršitve in pozive na upor, ki se odražajo vsak teden na protestih v Ljubljani. Še težje je razumeti številne javne znane osebnosti slovenskega medijskega prostora, ki se pridružujejo protestom in pozivajo na nespoštovanje ukrepov, ki jih stroka predlaga in velika večina državljanov tudi upošteva. Popolnoma nepotrebno in nesprejemljivo je tovrstno vplivanje oziroma izraba javne prepoznavnosti, da se poslužujejo takih načinov vpliva na ljudi ter s tem večanja ogroženosti njihovega lastnega zdravja in zdravja širše javnosti, s tem pa tudi sistema javnega zdravstva, ogrožanja gospodarstva, delovnih mest, javnega življenja in še bi lahko naštevala. Lahko se seveda razume, da se ljudje zelo težko privadijo na takšne spremembe in omejitve, ki vplivajo, ne samo na način življenja, ampak tudi na njihovo ekonomsko možnost preživetja... Seveda pa je potrebno na te omejitve pogledati iz pozitivnega vidika in jih tako skušati tudi sprejeti. Prvič: gre za zdravje nas osebno, za zdravje nam bližnjih in dragih ljudi in nenazadnje za zaščito javnega zdravja vseh! Drugič: sprejmimo zavedanje, da lahko z upoštevanjem nasvetov in predpisanih ukrepov, s skupnimi močmi veliko doprinesemo k čim hitrejši zajezitvi širjenja virusa in s tem seveda vnovični normalizaciji življenj vseh. Tretjič: Pomislimo ob tem na vse tiste, ki so osebno ali pa v krogu svojcev prestali to izkušnjo in težko preboleli virus in nosijo številne posledice. Četrtič: Prisluhnite kakšni od izpovedi medicinskega zdravstvenega osebja, ki v najtežjih trenutkih požrtvovalno in predano dela 24 ur v dnevu, da pomaga obolelim in se trudi virus zadržati v čim ožjih mejah za možnost širjenja. Petič: Skušajmo to nujo po umirjanju naših življenj sprejeti, kot pozitivno. Svet in mi z njim že dalj časa drvi v neobvladljive situacije stresa, neuravnoteženih življenjskih okoliščin, ko imata boj za višji položaj v družbi in s tem dostop do več materialnih sredstev, absolutno in brezmejno prednost pred kakovostjo naših življenj, pred časom zase in za nam bližje ljudi... Morda je ta čas omejitev ravno pravi za to, da ga izkoristimo za dobro "inventuro" lastnih življenj, ustavimo korak, se pogovorimo sami s seboj in znova začnemo s tempom, ki bo dal prednost nam samim in odnosom med ljudmi... več empatije zanje, pred neusmiljenim divjanjem in bojem za čast, denar in oblast! Šestič: Ni čas za politične obračune in boje. V teh trenutkih je skrajno neprimerno izkoriščati čas, ko ljudi zanima več ali manj samo obvladovanje epidemiološke situacije, zdravje njih in njim bližnjih in njihovo ekonomsko preživetje ter seveda preživetje vseh sistemov (od javnega do gospodarskega) v državi. Bolj kot kadar koli sedaj obstaja nuja po politični strpnosti, povezanem in usklajenem delovanju vseh političnih sil, kajti le tako nam bo uspelo obvladati težko situacijo, v kateri smo v tem trenutku pristali.   Zato je potrebno ohraniti mirno kri, se prilagoditi razmeram in dosledno upoštevati in izvajati priporočila strokovnih služb. Razumljivo je tudi, da se marsikomu ukrepi zdijo nečloveški in prestrogi. Pa vendar so vsi ti ukrepi namenjeni naši varnosti, našemu zdravju in zdravju naših najbližjih. V času, ko so ogrožena mnoga delovna mesta in posledično tudi gmotno stanje teh ljudi, ko je ogroženo dostojanstvo in čast teh ljudi, ki zaradi epidemije izgubljajo službe, ko narašča bes in jeza pri marsikomu od nas, je potrebno ohraniti zavedanje o tem, da lahko z mirnostjo in sodelovanjem uspemo premagati virus in se usmeriti v prihodnost, ko bomo lahko znova postavljali standarde za naša življenja in oživljali gospodarstvo ter javno življenje vračali v normalo. Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še hujše, pravi znani pregovor. In dane situacije je vedno potrebno pogledati iz pozitivne strani in skušati iz njih dobiti pozitivna sporočila. In prav takšna nam gotovo nosi tudi dana situacija.  Zato vam želiva, da ostanete vi in vaši bližnji zdravi. Zato dosledno upoštevajte priporočila stroke v duhu skrbi za lastno zdravje in zdravje vseh v vaši okolici. Ostanimo strpni, empatični in solidarni. V teh za vse težkih časih stopimo skupaj. Gre za nas, naše ljudi, naša življenja, našo domovino in našo prihodnost.

Wed, 21. Oct 2020 at 18:09

304 ogledov

Idiotlandija
Zadnje čase imam občutek, da se okolje okoli mene spreminja in da živim v nekem prostoru, kjer nihče ne razmišlja in ne uporablja svoje glave. Logično razmišljanje je znanstvena fantastika. Koncentracija  shizofrenega  obnašanja pa  je v obdobju korona virusa izjemna. V bistvu mi obnašanje nekaterih sploh ni jasno; kaj želijo? Ob prvem valu, pri manj okuženih, smo zaradi nepripravljenosti res imeli strožje ukrepe v primerjavi s sedanjimi, tudi to je namreč eden izmed očitkov vladi. Vladi so  očitali diktaturo, fašizem, represijo, nedemokratično držo, vračanje v mračnjaštvo… marsičesa so bili deležni, ko so državo dali v tako imenovani »lock down« in ponovno so deležni teh težkih besed. Mnogim, ki so nasprotovali navkljub smo se za kratek čas izkopali iz primeža korone. Ljudje so postali ležerni, morje, počitnice, toplice, izleti, zabave, poroke, verski obredi, predvsem pa ne smemo pozabiti na proteste, ki so, določenim omejitvam navkljub, potekali v polnem zamahu… vse to in še več nas je znova pripeljalo do visokih številk okuženih na dan. Da so ljudje postali tako lahkomiselni, so veliko prispevali osrednji mediji s propagando vsega in vsakogar, ki je proti aktualni vladi! In degutantno je dejstvo, da za politični boj rušenja vlade, nasprotovanje Janši, antijanšizem, da se borijo proti njemu, jadrajo na krilih bolezni. Ja, prav nagnusnemu obnašanju smo priča zadnje mesece. Raznim vplivnežem iz socialnih omrežij, pevcem in pevkam je bila na MSM  dana maksimalna  pozornost, promovirali so antimaska gibanje, niso mogli dihati, maske so strupene, nekateri so celo omedlevali, imeli napade panike. Njihov vpliv na ljudi ni majhen, saj imajo svoje baze oboževalcev, ki gredo v več deset tisoč glav. Skratka, bolj je vlada in predvsem stroka, zaradi naraščanja števila okužb pozivala k osnovam proti širjenju, bolj so oni nasprotovali. Številke so letele v nebo, oni pa so začeli obračati ploščo, zdaj je vsega kriva vlada. Ljudje smo imeli priporočila, odredbe, nekateri smo se jih držali, drugi spet ne, tretji so potrebovali navodila, niso bila dovolj jasna, dobili so podrobna navodila, potem so rekli diktatura in represija. Domovi za ostarele so se zapirali, jokanje, ne morem k staršem, domove odprejo, porast okužb, vlada kriva, kaj delajo?! Stroka pa je vsakodnevno opozarjala na ene in iste stvari, distanca, maska, razkužujte roke, ne se družit. Bolj enostavno in hkrati učinkovito ne gre, ampak ne dovolj za vse; želijo stroko, saj vam govori stroka, oni želijo stroko, ki jim svetuje kihanje v rokav in pritrjuje, da je maska brezpredmetna. Pravijo, da stroke ne sme izbirat in nastavljati politika in se vprašam kdo je pa prejšnjo »stroko« nastavil. Ja, seveda je bila politika, ampak tista, ki je njim po volji. Kajne, da vam je že jasno zakaj imam občutek, da živim v mentalni ustanovi? Nazaj želijo življenje pred korono, jaz tudi. Ampak jaz ravnam odgovorno, vi pozivate proti ukrepom, k nespoštovanju le teh.  Kako bomo ustavili virus, če ravnate v nasprotju s priporočili? Bolnišnice so polne, korona bedaki pa ponavljajo "vlada je kriva, ni zagotovila dodatnih postelj". A postelje niso problem, problem je kader, ki za bolnika v postelji skrbi. Kadrov ni, to je rezultat zgrešene politike preteklih let vladavine levih vlad in tega se ne da odpraviti v pol leta. Opozicija pa… dragi moji, jaz bolj podlega obnašanja v politiki še nisem videla, hujskali so proti ukrepom, zdaj pihajo ljudem na dušo, kako je vlada grda, kako niso poskrbeli zanje in kako so pustili virusu, da se razpase. Je res kriva vlada? Ja, je! Kriva je, ker kršiteljev niso striktno in strogo kaznovali, ker ni bilo karantene za dopustnike in ker so otroke s počitnic poslali naravnost v šolske klopi, krivi so, ker tem norem času igrajo starša permisivno vzgajanemu frocu in se gredo demokracijo z idioti in manipulatorji. Šole so se delno zaprle, gostinski lokali, lepotni saloni, fitnesi tudi… in komu bomo izstavili račun? Kdo bo povrnil gospodarsko škodo? Podjetniki že pravijo, da upajo na državno pomoč, jaz pravim pošljite račun korona bedakom, politikom, ki so hujskali in medijem, ki so medijski pokrovitelj te blaznosti, medijem, ki so prvih pet minut levi politični aktivisti, drugih pet minut medijski pokrovitelj korona bedakov, tretjih pet minut pa zaskrbljeni nad porastom okužb. Moja lepa dežela se je nekje med potjo  spremenila v idiotenlandijo, danes želijo bombone, jutri težijo, ker imajo karies in piškave zobe. Želijo navodila, navodila za navodila, navodila za navodila k navodilom… potem pa jokajo, da živimo v represiji. "Maske dol, škodujejo otrokom", virus se razpase, "zakaj ne varujete otrok in učiteljev?". "Vlada ni dala navodil, niso ukrepali"... Stroka in vlada pa že pol leta in več opozarjata in govorita eno in isto, kot lajna ampak… ne slišijo? Ne želijo slišati? Slišijo, razumejo, ampak so stvari, ki so vredne več kot zdravje, življenja… vladanje je najslajše in producenti igre so pametni, sledilci pa, tako tako, eni so oportunisti, drugi sovražijo Janšo do te mere, da bodo šli preko razuma, tretji pa…hja eni so res hudo neumni. In ti producenti in njih podporniki so predvčerajšnjim želeli ukrepe, včeraj so ukrepe dobili, danes protestirajo, ker je fašizem. Ljudje, ki mi s svojim obnašanjem dajejo občutek življenja v blaznici, bi s svojimi podporniki radi vladali. Občutek, primerljiv z nočno moro, iz katere se ne zbudiš. Pazite nase, norci so povsod ;)         Johanca

Mon, 19. Oct 2020 at 14:28

169 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Najdražja bližnjica v Ljubljano
To niso domine, to je cesta, ki bo padla kot domine, tako na pleča davkoplačevalcev kot v Škalsko jezero, če se graditelji ne bodo ustrašili lastne lopate, ki ponovno, po Magni, koplje v prst, a tu v Velenju v črni pepel, na mestu, kjer bi z lopato lahko zasadili drevo za naše bodoče dni.                 Dejstva, kot npr. da javnost ni soočena s strokovnimi podlagami o posedkih na območju pridobivalnega prostora Rudnika Velenje (odgovorni na rudniku postrežejo z odgovorom, da to niso javno dostopni podatki) ali pa, da DPN VE-SG nima pridobljenega v sklepu navedenega soglasja rudniškega sektorja, nas opozarjajo na nevarnost.                                                             Slika:  Pridobivalno območje Premogovnika Velenje označeno s črno črto, modro obarvano trasa hitre ceste VE jug_SG.  Morda lahko izdelovalci DPN VE-SG  priskočijo na pomoč ZCISSD in prebivalcem Šoštanja ter predajo omenjeno dokumentacijo. Tako bi ublažili strah in dvome ter ljudem obrazložili, koliko časa se bo smelo nasipati več milijonov kubikov na območju 3RO izkopanega materiala na »brano« med Velenjskim in Družmirskim jezerom, da pri tem ne bi prišlo do porušitve.          Tega se žal nihče ne sprašuje. Tudi tega ne, kaj za Slovence in njihov denar, za Vlado in graditelje DARS d. d. pomeni zapis na strani 57 v sklepu dokumenta Novelacija prometnega modela podjetja PNZ d.o.o., Lj., april  2016, da povezava HC Koroška AC A1 ni prometno upravičena takšna, kot se jo namerava graditi.      In res je, perspektive naraščanja prometa do 2040 ne izpolnjujejo prometnih normativov za več kot sodobno dvopasovnico. Zakaj se na Dolenjskem za enako prometno obremenitev gradi dvopasovnica, na Koroškem pa štiripasovnica? Če štiripasovnica ni potrebna in je prometno neupravičena, potem tudi 3R0 ni in ne bo ekonomsko upravičena gradnja v Sloveniji! To izjavljajo vodilni z DARS-a in z Ministrstva za infrastrukturo. Dobili bomo več kilometrov avtocest na prebivalca, znatno pa se bodo povečali stroški  vzdrževanja na F2-2 zaradi izredno zahtevnih konstrukcij 11 dvojnih viaduktov,  dvonivojske ceste v 5 %  klancu ter treh dvocevnih tunelov.  Dejstva, da ni strokovnih podlag o posedkih na pridobivalnem rudniškem območju niti ni izračunov  o stabilnosti tal na vpogled, ni soglasja rudniškega sektorja in da Rudnik Velenje v svojih mnenjih soglaša s hitro cesto,  kažejo, da na manjšem delu rudnika, kjer leži cesta, ni pričakovati večjih nestabilnosti. A istočasno se že navajajo ugotovljeni premiki tal 1 do 3 mm/leto. S tem je lahko ogrožena varnost ljudi in tovora na trasi oziroma viaduktu preko rudnika.  Naslednje javno pomembno in škodljivo dejstvo je, da se hitra cesta gradi na najboljši slovenski zemlji, kljub temu da je bilo izdano negativno mnenje kmetijskega sektorja h gradnji v Spodnji Savinjski dolini.                              Na Vladi in DARS-u vedo, da bo to najdražja investicija v cesto v Sloveniji, in sicer govorimo o več kot 45 mio/km. Do sedaj je bila najdražja  AC A1 preko Trojan, in sicer 25 mio. Ključno je vprašanje, kakšno in čigavo poslanstvo uresničuje ta investicija. Čemu in za koga se gradi še ena štiripasovna cestna povezava, če smo in bomo vsi ostali znotraj lastnih regij ter bivali in delali na  lastnem domu? Ta hitra cesta tudi ne bo služila vsem Korošcem, saj območje Mislinja nima dostopa do nje. Štiripasovna cesta in številne obvoznice na območju Slovenj Gradca bodo jemala najboljšo zemljo, to je hrano. Cesta tudi na Velenjčane in na njihovo zdravje ne bo blagodejno vplivala. Gradnja viadukta se namesto sedaj še vkopa mimo Stare vasi in Škalskega jezera močno približa Velenjski plaži, že uveljavljeni zeleni oazi, ki je postalo novo zatočišče tako za ljudi iz Šoštanja kot iz Velenja in okolice.  Po besedah ministra Vrtovca  in mnenju večine v  Sloveniji bi v Teš 6 po gospodarski cesti z  viaduktom na  sosežig odpadkov vozili tovornjaki iz Avstrije prek Škalskega jezera. To pa bo za slovensko prihodnost pomenilo res veliko stvar!?                                                                           Po ministrovih besedah naj bi tako v Avstriji kot Sloveniji obstajale resne namere, da se državi na nivoju tranzitnega prometa povežeta. Študije, narejene v Avstriji, navajajo nasprotna dejstva – da cestnih povezav ne bo. S knjigo Velenje, mesto na vodi, bomo lažje dojeli, kam tone prva lopata v Gaberkah. Že danes, ko je tam potekala le predstava, se podlaga poseda za 1 do 3 mm v letu 2020! Smo ali pa nismo verjeli v znanstveno-fantastične filme, a danes živimo v času korone. Upoštevati moramo, da smo ljudje s to epidemijo opozorjeni, da naj delamo in živimo le to, kar še zmore narava in ne mi sami mimo nje.

Thu, 15. Oct 2020 at 20:13

2202 ogledov

Kolumna Grega Medveška in Aleksandre Pivec: Medijski linč
V preteklih dveh mesecih smo bili na političnem prizorišču v Sloveniji priča mnogim anomalijam in poizkusom diskreditacije posameznikov iz vlade in vladne ekipe. Najbolj v nebo vpijoča pa je bila osebna, profesionalna in politična diskreditacija ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandre Pivec. Dogajanje, kateremu smo bili priča vsi državljani Republike Slovenije, in ki je tipičen poizkus globoke države, ki si na vse kriplje trudi zrušiti eno najbolj uspešnih vlad v naši kratki zgodovini, je bilo za veliko večino državljanov nesprejemljivo in sodelovanje glavnih medijev v državi kaže na njihovo  hudo okuženost z udbaško miselnostjo. Očitki, ki so leteli na ministrico so bili minorni v primerjavi s tistim, kar si prvorazredna elita privošči. »Nedotakljiva elita«, si odpisuje milijonske dolgove, si podreja sodstvo, policijo, usmerja preiskave NPU in ob vsakem poizkusu normalizacije organizira proteste, podpisuje peticije in v medijih, ki so popolnoma v njihovi lasti, blati poštene ljudi. S tem tudi žali vse državljane Republike Slovenije, ki se vsaj malo spoznajo na politiko in dogajanje v državi. Na vse tole zgoraj je v svojem nagovoru v parlamentu opozorila tudi ministrica sama, saj je iskreno in odkrito povedala resnico o dogajanju v ozadju njenega rušenja. »V današnji razpravi je bilo slišati številne očitke na račun moje politične integritete in domnevne koruptivnosti. Ob tem je zanimivo, da je največ očitkov iz razprave bilo slišati iz strani Liste Marjana Šarca, bivšega predsednika Vlade RS. Številni očitki so leteli na moja pretekla dejanja, ki so bila predmet medijskih diskreditacij že v času njegovega vodenja vlade. Od takrat do danes se na očitanih zgodbah, ni zgodilo nič novega. Pa vendar mi danes, ob nespremenjenih dejstvih, ki ste jih poznali že takrat, očitate ista dejanja. Takratni predsednik vlade Marjan Šarec se na vse navedene očitke takrat ni odzval, oziroma je poudaril dejstvo, da nima na razpolago dovolj dokazov, da bi mi lahko kar koli očital, kljub temu, da do danes vsaj meni ni znanih nobenih novih dejstev, mi ta ista dejanja očita danes. Pa naj razume, kdor more. Ob tem naj še dodam, da je bivši predsednik vlade Marjan Šarec presodil, da na kmetijskem ministrstvu dobro delam in da nima razlogov, da bi me iz te funkcije zaradi očitkov razrešil. Danes pa zahteva točno to! Glede očitkov o vprašanju moje integritete in koruptivnosti pa želim povedati sledeča. Nisem in ne zanikam, da so me gostitelji na mojih službenih obiskih kdaj tudi pogostili. Ob dejstvu, da je predsednik KPK ob najavi začetka preiskave po mojih primerih izpostavil, da je lahko koruptivno dejanje že pogostitev s kavo pa se poraja veliko vprašanje. Ali se mnogi od vas tukaj prisotnih in številni drugi, ne čutite odgovorne, da ste se tudi sami že kdaj znašli na meji koruptivnosti in gre za vprašanje vaše integritete? In tukaj bi lahko ravnali pa principu: Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Ali se vam zdi prav, da se ta država in KPK v prvi vrsti ukvarja s korupcijo s kavami, sendviči, kosili in nočitvami, po drugi strani pa popolnoma prezre sistemsko korupcijo, ki gre že pri posameznikih v desetine milijonov, na ravni države pa v milijarde. Ne vem ali sem samo v zadnjem mesecu spregledala ali pa dejansko ni bilo odziva te iste komisije na odpisovanje milijonskih dolgov in na opozarjanje na problem sistemske korupcije, povezne s krajami državnega premoženja. Če so se ti primeri odprli, pa prav gotovo niso bili tako pompozno medijsko najavljeni, kot preiskave mojega primera. Težko je razumeti, da so velike napore za mojo razrešitev oziroma interpelacijo, izvajali tudi v stranki Socialnih demokratov. To je stranka, katere minister in hkrati predsednik stranke, je sedem let, v treh vladah vodil resor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Upam si trditi, da je med bivšim ministrom Židanom in mano kar nekaj pomembnih razlik, kar se kaže tudi v rezultatih dela.« Nedvomno gre pri njenem rušenju za anomalijo. Še bolj žalostno je, da so pri njenem rušenju uporabili vse podle metode dela in pri tem diskreditirali celo njene otroke, ki pri vsem skupaj nimajo nič. Štirinajstdnevno prikazovanje otrok v vseh glavnih medijih in televizijah kaže na to, da je bil cilj vsega skupaj tudi njen popolni umik iz javnega življenja, ki pa več kot očitno ni bil dosežen. Del državljanov, ki je mirno gledal petkove kolesarje in zdraharje iz vrst levega političnega pola, in ki je mirno gledal poizkuse vseh vojakov globoke države ter plačancev mafijskih kartelov iz ostankov udbo-mafijskih struktur je tokrat spoznal, da gredo zadeve odločno predaleč in v napačno smer. Odločno in glasno se je precejšnji del ljudi uprl takšnim poizkusom medijskega linča in se postavil v bran kmetijski ministrici. Še več, kmetijska društva, zveze in organizacije so glasno izražale negodovanje nad pogromom , ki so ga ob izdatni pomoči opozicijskih strank izvajali glavni mediji v državi. Seveda je mafijsko kolesje mlelo dalje po začrtani poti in se pri svojem delu ni pustilo motiti. Ne glede na vse laži in poizkuse glavnih medijev in opozicijskih strank je jasno, da je ministrica dregnila na področje prvorazrednih, opozorila na domnevno vpletenost vidnih članov Desusa v kriminalna dejanja, na huda kriminalna dejanja v državni službi SIDG in Državni Gozdovi in domnevno vpletenost članov Desusa v kraje družbenega premoženja in s tem oškodovanja vseh državljanov Republike Slovenije. Po zadnjih podatkih, ki krožijo v javnosti, anonimkah in dejstvih, ki jih vpleteni sicer zanikajo, pa vendar velja pregovor , da kjer je dim, je tudi ogenj, gre resnično za velike denarne vsote in le malo ljudi ima dovolj poguma, da se zoperstavi tako močnim mafijskim združbam. Tudi zanikanje domnevno vpletenih družb in podjetij je pričakovano, saj je logično, da ne bo nihče priznal kriminalnih dejanj in okoriščanja z javnim denarjem. Podatki s terena, izjave prič in slikovni material, ter dokumentacija pričajo o nasprotnem. Vse le ni iz trte izvito. In na organih pregona je, da vso stvar raziščejo. Tudi povezanost medijev z strukturami Foruma 21 je jasna. Štipendistke Foruma 21 in podjetja Riko, krojijo del informativnega programa obeh največjih televizij. Vse to zgoraj našteto kaže, da je ministrica udarila v samo srce financiranja globoke države, in ga po svojih najboljših močeh poizkuša zaustaviti. Na žalost mnogih je z izsiljevanjem in podlo igro Desusovim poslancem uspelo ministrico spraviti iz vlade in nastaviti na ministrsko mesto pajaca, vojaka globoke države, ki ga podatki že bremenijo sodelovanja s temi istimi lobiji.   Zato niti ni presenetljivo, da je ministrica pogumno naredila tudi zadnji korak v tem boju in v svojem suverenem nastopu v parlamentu odstopila s položaja ministrice in tudi izstopila iz stranke Desus, ki je s tem postal politični mrlič. Jasno je tudi, da je stranka razpadla na dva dela, na tisti zdravi del stranke, ki zavrača korupcijo, kriminal in si želi bolj poštene Slovenije in na tisti stari, s kadri globoke države in mafijskimi plačanci prestreljen del stranke, ki dela izključno v korist lastnih interesov. Karel Erjavec, pro-sovjetsko usmerjeni komunist, našemljen v demokrata, je tipičen predstavnik tega dela stranke, ki bo dejansko na naslednjih volitvah in po njih nepomemben člen v političnem življenju. »Spoštovane poslanke in poslanci, vem, da ste med vami mnogi tudi objektivni in znate ceniti rezultate našega dela, in vem, da ste se danes znašli pred zahtevno odločitvijo, ko se boste morali zaradi političnih kalkulacij odločiti drugače, kot vam narekuje vaša vest. Ker vas na očeh javnosti ne želim postaviti v takšen položaj, sem se odločila, da podam svojo nepreklicno odstopno izjavo z mesta ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Hkrati se vsem kmetom, ribičem in gozdarjem opravičujem, da na takšen način zapuščam njih in resor, za katerega sem delala s spoštovanjem, predano in odgovorno ter hkrati naslavljam prošnjo na vse prihodnje odločevalce in kreatorje politik, da po poti, ki smo jo začeli in utirili, tako pomembnemu resorju ponovno vrnejo ugled, veljavo in zasluženo mesto, ki mu v političnem prostoru pripada.   Iskreno se zahvaljujem predsedniku vlade in ministrski ekipi za vso podporo in tvorno sodelovanje v teh zahtevnih trenutkih, ne le Slovenije ampak celotnega sveta. To je bilo moje delo v tretji vladi in mirno lahko povem, da je bilo delo te vlade najbolj učinkovito in uspešno.   Očitno PS DESUS ni bil zadosten moj odstop iz funkcije predsednice stranke, zato so iskali nadaljnje možnosti za mojo odstranitev in političnega prostora z današnjim predlogom razrešitve. Kljub temu, da smo v vladi uspešno izpolnjevali koalicijske zaveze, ki izhajajo iz programa stranke in v manj kot pol leta med drugim dosegli: 1. Ustanovitev Urada za demografijo 2. Po večletnih prizadevanjih stranke smo v zaključno fazo sprejema pripeljali Zakon o demografskem skladu 3. Zagotovili izredno uskladitev pokojnin za 2% brez upoštevanja gospodarske rasti,   Tudi to ni dovolj dober rezultat, ki ga je vredno ceniti. In kljub temu, da sem odstopila kot predsednica stranke in sedaj kot ministrica, se v stranki še naprej ukvarjajo z onemogočanjem moje kandidature za predsednico na prihodnjem kongresu stranke. Išče se možnosti za mojo izključitev iz stranke DESUS. Zato vam želim prihraniti ta trud in vam izročam svojo izstopno izjavo iz stranke DeSUS z današnjim dnem.« Na tak način je dr. Aleksandra Pivec zabila še zadnje žeblje v krsto stranke, ki je nastala izključno in samo zato, da so se drobili glasovi volivcev, katere idejni vodja in ustanovitelj je Milan Kučan in stranke, ki trdo sledi politiki komunistične partije Slovenije. Ljudje odprtega razmišljanja, ljudje z dostojanstvom, iskreni domoljubi in  načelni ljudje  v taki stranki nimajo kaj početi. To je spoznala tudi Aleksandar Pivec in zapustila kačje gnezdo. Na koncu svojega govora pa je dejala še nekaj: nekaj, kar daje upanje mnogim ljudem v Sloveniji.  »V politiko sem vstopila z iskrenimi in poštenimi nameni delati dobro za ljudi, ki si zaradi njihovega sedanjega in preteklega dela, zaslužijo spoštovanje in dostojno življenje, za ljudi, ki imajo pogum in jim ni vseeno za prihodnost naše države Slovenije. Zato vam obljubljam, da se z današnjim dnem moja politična pot ne zaključuje, ampak odpira nova vrata, skozi katera stopam na nove poti. Slovenke in Slovenci – prihodnost je vedno na strani pogumnih, torej je na naši strani!« Te besede, ki nakazujejo, da razmišlja o ustanovitvi svoje, sredinske stranke so mnogo ljudem dale upanje , da se bodo stvari obrnile na bolje. Da bomo dobili načelno politično stranko, širokega spektra in za vse generacije, ki bo sposobna preseči delitve na leve in desne, na rdeče in črne, katerim smo v vsakodnevnem življenju doživeli že prevečkrat. Dr. Aleksandra Pivec svojih načrtov še ni razkrila, in jih deli samo z najbližjimi sodelavci. Vendar obstaja močno upanje. In upanje prinaša novo moč in željo, da bomo kot narod znali in obstali na najlepšem koščku zemlje, ki nam pripada kot dediščina naših prednikov.

Sat, 10. Oct 2020 at 17:29

1426 ogledov

Kolumna Bojanke Štern: Še kri jim ni dovolj
Jasno je, da ne gre za boj za človekove pravice in boj proti omejevanju svoboščin. Še vedno velja, da se ljudje na varni razdalji in zaščiteni z maskami lahko shajajo na prostem. Površen ozir na situacijo pokaže, da gre za denar, kot vedno. Nimamo statistično-antropološke analize protestnikov, ki jih nagovarjajo stranke levega pola. Iz izjav, ki jih slišimo v medijih, pa lahko z uporabo kvalitativne metode rečemo, da protestniško jedro tvorijo ljudje, ki so odvisni od državnega proračuna in jih je strah, da bodo viri presahnili. Takšna situacija zanje seveda ni enostavna, zato je upiranje pričakovano. Vprašanje je le, kako daleč bo šlo. Že leta opazujem število vpisanih mladih na suficitne študijske programe in si mislim – kaj, za boga, mislijo ti mladi ljudje? Ko bodo v najlepšem življenjskem obdobju, v prehodu v odraslost, ko se bodo zaljubljali, ko bi radi kam potovali, ko bi si radi ustvarili družine, ko bi radi zadihali s polnimi pljuči – bodo za sendvič prosili svoje starše!? Mladost si včasih ne dela takšnih skrbi. A sem je posegla država! Da, s financiranjem suficitnih programov! Ker se ji je učiteljski kader preveč namnožil, ti kar rastejo in rastejo in se ponujajo dijakom kot zrelo, sladko, skoraj zastonjsko sadje. Gotovo je vanje namreč treba vložiti veliko manj truda kot v študij fizike, medicine, strojništva ali elektronike, na primer. In zato imamo sedaj na trgih proteste. Sindikat mladih, NVO-ji, proračunski kulturniki, … ne glede na smrtonosni virus, ki kroži med nami. To so protivladni protesti. Demokracija predvideva tudi takšno obliko državljanskega izražanja. Mislim pa, da morajo biti protesti po zakonu mirni. Sama to razširjeno razumem tako, da nikogar ne ogrožajo in da ne ogrožajo na noben način. Zaenkrat nimamo uličnih spopadov. Po moje protestniki tudi niso oboroženi, ne s hladnim orožjem ne s čim drugim, vsaj večinoma ne. So pa morda oboroženi z virusom. Situacija, ki smo jo gledali samo v znanstveno fantastičnih filmih. (Jaz jih nikoli nisem gledala. Želodec mi je povedal, da je stvar preblizu.) Zato pravim, da so protesti v tej situaciji nevarni, da lahko porodijo bolezen in smrt. Potem je tu druga skupina ljudi, Covid zanikovalci. Prav tako nimamo podatkov, koliko jih je. Vidimo pa, da so izjemno glasni. Ker imam slab želodec za človeško neumnost in zlobo (nikoli pa za pomoč ranjenim), ne morem več brati komentarjev na FB. Toliko agresije, kot se kopiči v teh ljudeh, me zmrazi do kosti. Sodobna tehnologija in družbena omrežja jim omogočajo, da se njihova bedasta sporočila tudi nesorazmerno širijo. Ko sem prištejemo še tistih nekaj čudakov z medicinskimi titulami (ki bi jih obvezno morala pod drobnogled vzeti Zdravniška zbornica!) pa še vse tujejezične Covid zanikovalce in pripadnike teorij spola in kar je še takih „teorij“, in potem še vse polpismene „zvezdnike“, smo pa tam! ,, Je že kdo videl virus? … poznate koga, ki je umrl zaradi virusa? … vse je prevara! ...več jih umre zaradi gripe! … virus vlada uporablja za represijo nad ljudmi! … pod maskami se bomo zastrupili! … naše otroke hočejo zastrupiti! … virus je nevaren samo za stare, ki bodo itak umrli! … mi smo mladi, imamo pravico do zabave! … protestiram proti nošnji mask! … hodim pred zdravstvene ustanove provocirat! ... testi niso zanesljivi! … lažejo, da je umrl zaradi virusa! … ne delajo obdukcij!“ Tudi smrt jim ni zadosten dokaz. Tudi kri jim ni dovolj!  Zato, dragi bralec, izogibaj se ljudi, ki se nezaščiteno zbirajo, izogibaj se ljudi, ki ne nosijo mask, ki se ne vedejo samozaščitno in obzirno do tebe in tvojih. V širokem loku se izogibaj zdravnikov, ki nosijo titule, a so zanikovalci virusa. Titule imajo le še zaradi inercije sistemov, sicer bi jim jih morali vzeti. Ker ti ljudje so za vas in vaše zdaj nevarni!            

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Jugoslavija-Dokončni zlom ječe narodov.