Občutek, da sta v Sloveniji zmagala laž in krivica, je tisti, ki me žene, da pišem, tvitam in se sploh javno izražam. Spremljate me lahko na: https://twitter.com/DamjanTomsic
Spet je morala priti agresivna sila od zunaj, ki je skupni sovražnik tako rdečim, belim, črnim, boljševikom in nam normalnim. Vsi smo ogroženi, vsi smo v enakem zosu. Tokrat sovrag ne prihaja v oklepnikih, ne obstreljuje TV oddajnikov in ne ruši hiš, ampak se širi očem skrito. Več nas je na kupu, bolj je učinkovit. Virus je ustavil, vsaj začasno, tudi državljansko vojno. Pokazal nam je, da smo pred Bogom in virusom vsi enaki, vsi neodporni in izpostavljeni.
Znaki sodelovanja med političnimi nasprotniki bodo z napredovanjem virusa vse bolj očitni. Strah za svojo prihodnost in prihodnost bližnjih je vgrajen v podzavest vsakega človeka in ko nas je strah, podzavestno iščemo močne voditelje, za katere menimo, da nas lahko izpeljejo iz nevarnih časov v varno in bolj predvidljivo prihodnost.
Še tako zagrizeni nasprotniki novoizvoljenega predsednika vlade Janeza Janše bodo v teh skrajnih časih in razmerah cenili trdnost in zanesljivost voditelja kot je on.
Učinkovitega in trdnega voditeljstva mu ne moremo oporekati. Dokazal se je v različnih situacijah, voditeljske sposobnosti in željo po tem je pokazal že v času komunizma. Sedaj ima spet priložnost, da se dokaže kot vrhunski državnik, tak, kot ga država v tem trenutku potrebuje.
Državljanska vojna, ki v Sloveniji bolj ali manj tli in plamti vse od leta 1941, se je začasno umaknila virusu. Potuhnila se je v zakrknjena srca sociopatov, ki malo zaradi svojih frustracij, še bolj pa zaradi svojih koristi, neprestano nalagajo polena na žerjavico hromeče razdvojenosti, mi pa padamo na njihove finte. Mediji imajo sedaj dovolj drugih novic za naslovnice, politične delitve so na čakanju.
Zgodovina nas uči, da so vse podobne prelomnice in pretresi, kot je trenutna pandemija, prinesli veliko slabega, veliko žalosti, smrti, a obenem tudi spremembo razmišljanja in dojemanja življenja. Ljudje so se v stiskah obrnili vase in se poglobili v svojo duhovnost. Ta preizkušnja bo tudi nas bolj zbližala, bolj bomo složni, bolj bomo čuteči za potrebe bližnjih in skupnosti.
Bo ta složnost trajala? Bomo morda iz te epidemije kot narod in posamezniki izšli boljši? Bomo končno končali to nesrečno državljansko vojno, ki je od leta 1945 prekrita le s tankim prtom, da se ne vidi vseh grobišč in ran v srcih na obeh straneh?