Zadnje čase berem in poslušam mnogo debat o materinstvu.
Zakaj materinstvo ja in zakaj ne. Pravzaprav imajo ženske
danes veliko več razlogov proti materinstvu in raje izberejo
kariero kot materinstvo. Nekatere se za otroke, v tej vedno
večji eko-noriji ne odločijo, ker ne vedo ali bodo morda odrasli
v svet brez pitne vode, bodo morda podnebni begunci, slišim
tudi razlog, zakaj imeti svoje otoke, če je na svetu toliko
revnih in lačnih otrok.
Skratka veliko je tega, ob čemur se mi kot mami resnično
obrne želodec, pa ne zaradi žensk kot takšnih, ampak zaradi
tega, kamor je zabredla sodobna družba, kam potiska mlade,
kako morajo biti popolni in vedno prvi, najboljši…kam jih
pehajo. V izgorelost, v stalno nezadovoljstvo, saj iščejo
popolnost, ki pa je po mojem mnenju ni, če je ne vidiš... in med
nami so ljudje, ki niso nikoli zadovoljni, saj v vsem kar imajo,
vedno najdejo nekaj, česar nimajo, torej njihovo življenje ni
popolno, ne zadovoljuje jih, strah jih je te nepopolnosti in za
otroka, za starševstvo se odločajo vedno kasneje, če sploh.

Mora biti popolno, moram imeti kariero, moram doseči to in
ono, moram videti, doživeti svet, moram živet, moram,
moram, moram, jaz, jaz, jaz…družbene smernice pa, ne samo
materinstvo ampak starševstvo nasploh, predstavljajo kot
žrtvovanje samega sebe, otrok je predstavljen kot mali
zajedalec v telesu neke uboge ženske in sploh ni definiran kot
bitje in otrok, ampak ga predstavljajo kot plod, nečuteč
skupek celic in ob neželeni nosečnost je splav samoumeven in
nič hudega ni, če se otroka odpravi…ja dragi moji, tako daleč
smo.

Družba torej preferira »močne« , samostojne ženske, ženske
na visokih položajih, tudi, če jim niso dorasle jih tja umestijo
skozi kvote…kaj pa ženske, ki se odločijo drugače? Še vedno
mislim, upam in si želim, da je takšnih, ki jemljejo materinstvo
kot dar, izpopolnjenost in obogatitev življenja tako svojega
kot tudi življenja otrokovega očeta in ne kot osebno žrtev.
Veliko je družin kjer imata oba, oče in mama lepo kariero in
krasne otroke, veliko je družin kjer se eden od staršev odloči,
da bo doma in skrbel zanje. Tudi to je kariera. Posvetiti se
otrokom, družini, domu, zakaj ne? Ali je takšna ženska manj
vredna? Zakaj bi bila? Ni. Po moje ni. Svoje življenje bo
posvetila in namenila drugim, ne komurkoli, svojim otrokom.
Pri njej ni jaz, jaz, jaz…a uživa, njeno življenje je polno.

A jo včasih zanese v smernice in težnje feminizma in pomisli: kaj
sem pa jaz naredila iz svojega življenja? Nimam kariere,
nimam visoke izobrazbe…potem pogleda okoli sebe in vidi
zadovoljne otroke, dom.

No, to je moja kariera, ko me nekoč ne bo več, bodo ostali oni, moji otroci, moji vnuki, ostali bodo temelji, ne samo mojega doma, ampak tudi moje družine…in potem pomisli na sosedo, karieristko, ki se vrača v prazno
stanovanje, svoj dom, na počitnice hodi v družbi prijateljev in spi sama. Kaj bo, ko bo stara, ko bodo prijatelji odšli in se bo kariera zaključila? Sama bo. Brez objema, tolažbe, ko jo bo strah.

Kakšne in kako globoke sledi bomo pustili za sabo, bomo
pogrešani? Bodo naše sledi kot odtis korakov v suhem pesku
in jih bo odnesel piš vetra? Bodo naše sledi globoke in trajne,
kot ime vrezano v deblo drevesa?

Življenje je lepše, če ga živiš v smislu, kaj lahko dam in ne kaj
lahko dobim, kaj želim. Družina je bogastvo, uteha, varno
zavetje, je objem in je ljubezen, družina ni breme in ovira.