Kaj je Katedrala 2.del
Dixie
AR revija
Mnenja

Torek, 18. februar 2020 ob 08:12

Odpri galerijo

vir: wikimedia commons

V prvem delu smo predstavili pojem Katedrale kot meta institucije in njena prva dva "gradbena elementa". Tretji in četrti "gradbeni element" moči in vpliva Katedrale so univerze in NVO-ji.


Pod pojem univerze spadajo predvsem univerze nižje kakovosti. Po drugi svetovni vojni so se morale preobraziti, da bi postale atraktivne za učence. Rezultat tega je, da ima veliko število mladih z inteligenčnim kvocientom od 100 do 110 neuporabne diplome z nezaposljivimi nazivi. 


Ne mislim škodoželjno v odnosu do teh univerz, mislim le to, da s tem privabijo mnogo bolj pester razpon učencev. Vključno z nekaj iskreno pametnimi ljudi, ki se zaradi različnih razlogov niso odločili za bolj tradicionalne in prestižne šole. 


Najbolj očitno dejstvo je, da so opisane univerze mnogo bolj ideološko usmerjene v levo kot pa prestižne univerze. Mnogo manj je intelektualne raznolikosti, še posebej v oddelkih za humanistiko. 

Na prestižnih univerzah načeloma zmaga princip odprte debate in svobode govora nad politično korektnostjo. Večino tega se ne dotika znanstvenikov in inženirjev. Težko je biti ideološki na kemijskem področju. 

Umetnost, sociala in humanistika so najmanj odporne na virus levičarstva in so tako bližje Katedrali.

Poglejmo zakaj. Na slabih univerzah znajo biti mnogo bolj strogi do svojih študentov. Nobenega manjkanja na predavanjih ali zamujenih nalog, ko pridejo študentje v predavalnico, je princip tak, da se morajo navaditi in ugajati profesorju in njegovim nazorom in mišljenju.


Študentje, ki nasprotujejo levičarstvu, pa morda tega sploh ne vedo, doživijo določen kulturni šok. A po prvem šoku je naslednji korak samo-segregacija. Veliko jih oddide samih in rezultat je učilnica polna istih mnenj, ki podpirajo drug drugega, kar privede do ločitve od realnosti ali mehurčka. Stereotipna "queer" feministka z navodili kako jo je treba naslavljati, je ponavadi rezultat te ločitev od realnosti, mehurčka v učilnici ene od univerz Katedrale. 


Razmerje med slabimi in elitnimi univerzami lahko najdemo v preteklosti v razmerju vaških cerkva in teoloških semenišč. V semenišču je ortodoksni verski sistem jasen; veliko je prostora za debato znotraj intelektualnega okvirja, in ljudje lahko razglabljajo tudi izven okvirja, če so pazljivi in taktični. V vaških cekrvah je bila ognjevita pridiga brez dovoljenih vprašanj. Čeprav se v semeniščih rojevajo ideje, v cerkvah novačimo najbolj predane in fanatične sledilce. 


Četrti gradbeni element Katedrale moči in vpliva so NVO-ji.


To je mreža neprofitnih in nevladnih organizacij, ki briše meje med zasebnim in javnim sektorjem. Amnesty International je ena bolj poznanih. 


Največ je takih, ki trdijo, da se ukvarjajo z spodbujanjem podjetništva, vendar jih najdemo v vsakem sektorju in na skoraj vseh področjih v razvitih demokracijah. Ko se venomer bolj razraščen državni aparat sreča z tovarišijskim kapitalizmom dobiš nešteto svetovalnih odborov, neprofitnih podjetji z državnim financiranjem in javno-zasebnih partnerstev z nejasnimi cilji. Seveda vsi ti ljudje sedijo na več položajih hkrati v številnih takih zasebno-državnih telesih.


LinkedIn je dobro orodje za iskanje teh organizacij, kdo so zaposleni, kje drugje še delajo in njihove reference ter katere konference so obiskali. 


Davkoplačevalski denar porabljen za te, že zelo dobro situirane ljudi, je dovolj slaba stvar, ampak davkoplačevalski denar je že tako ali tako potratno zapravljen vedno. Večini njih, ki ta denar sprejemajo, očitno ne gre za denar ampak za vpliv.


Dejanski vpliv, ki ga imajo take organizacije je zelo fragmentiran, ampak vseeno mora biti del organizacije, ki je vplivala na politike pri oblikovanju zakonodaje ali pridobila sredstva za financiranje nekega obskurnega X projekta. Takega občutka ne dobiš nikjer drugje: poleg tega vsi ti položaji in dosežki izgledajo lepo in te delajo pomembnega, kar je zelo dobro za grajenje tvoje mreže. 


Ne bi rekel, da vse, ampak velikokrat so te NVO organizacije, ki spodbujajo podjetništvo, preprosto zelo škodljive. Ne samo, da so potratne, ampak dajejo mladim občutek, da je biti podjetnik grajenje startupa z državnimi subvencijami že izjemen dosežek. Da je podjetništvo deljenje vizitk in obiskovanje konferenc... A v resnici niso naredili nič razen tega, da so se uspeli prebiti v notranje drobovje Katedrale, podprte z državnimi financami in zasebnimi interesi. 


S tem zaključujem spis in se sploh ne čudim da se je reakcija vpletla v teoretično debato o pravičnosti demokracije, ko pa vsak dan vidimo male znake, da ne živimo v demokraciji. Nikoli nismo živeli v demokraciji. Na eni točki v preteklosti je bil učinkovit državni aparat, ko je bil majhen, če gledamo na globalni ravni. Se pravi bil je dober javni servis, ki pa nam v današnjem svetu odmira pred očmi. In prav popolnoma nihče govori o tem. Mainstream se tega le površno dotika in nam daje oddaljeno in zamegljeno sliko, da nekaj ni vredu, ampak nihče ne želi pisati o podrobnostih te tragedije.


Dixie 

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 12. Jul 2020 at 09:01

1347 ogledov

Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
»Fuzbal smo špilali na Celjskem britofi, na Celjskem britofi, na Celjskem britofi, Žoga nam bila je mrtvaška glavica… Gola bila sta dva majhna grobeka… Tekmo je sodil najlepši okostnjak, v golu pa bil je njegov starejši brat. Tekmo je zafural njegov mlajši brat…«   ( Jugoslovanska ljudska pesem ki temelji na resničnih dogodkih)   Še eden izmed večjih zločinov in kršitev osnovnih človekovih pravic s strani komunističnih oblastnikov je bilo samooklicanje za edino dovoljeno stranko v Jugoslaviji in posledično odvzem pravice do demokratičnih in svobodnih volitev na celotnem področju Jugoslavije. Komunistična partija (leta 1952 uradno preimenovana v Zvezo komunistov Jugoslavije), je bila edina dovoljena politična stranka, vse ostale, recimo SLS, pred vojno daleč najmočnejša stranka v Sloveniji pa so bile v Jugoslaviji prepovedane in so lahko delovale samo v tujini oziroma emigraciji. Uradno je bilo v Jugoslaviji dovoljeno ustanavljanje strank do leta 1965, ko komunistična oblast to prepove z zakonom, vendar je bil vsak poizkus ustanavljanja politične stranke po letu 1945 zatrt že v kali, vsak posameznik, ki se je izpostavil pa obtožen na smrt ali na dolgoletne zaporne kazni. Sicer so obstajale volitve, vendar to niso bile svobodne, demokratične volitve, kot jih poznamo danes, temveč so potekale pod strogim nadzorom UDBE in partije. To so bile volitve s črno skrinjico. Prvič so se izvedle novembra 1945 leta. Na njih je nastopila le LJUDSKA FRONTA-Osvobodilna fronta. Številni volivci so bili že pred začetkom umaknjeni z volilnih seznamov, je pa res, da so prvič lahko glasovale tudi ženske. Glasovanje je potekalo z gumijastimi kroglicami, ki jo je vsak volivec vrgel v škatlo. Bili sta dve škatli. Skrinjica OF in črna skrinjica, v katero so lahko vrgli kroglico, če se niso strinjali z komunistično listo. Člani volilnih komisij, ki jih je seveda imenovala partija, so strogo nadzorovali volivce in volilne skrinjice, in če je bilo kroglic v črni skrinjico preveč, so jih enostavno stresli v skrinjico OF. Kasneje volivci sploh niso imeli več izbire, niti črne skrinjice. Poleg tega se na teh volitvah nikoli ni volilo neposrednih kandidatov za predsednike ali člane parlamenta, temveč samo delegate. Oblast je bila rezervirana izključno za najvišje rangirane komuniste. (1) Ta kršitev temeljnih človeških pravic tudi jasno dokazuje, da je v Jugoslaviji šlo preprosto za diktaturo in nikakršno demokracijo, kot radi z lažmi in zavajanji poudarjajo današnji zagovorniki te zločinske tvorbe. Naslednji zločin, ki je v širši javnosti malo znan, je grajenje mest in mestnih četrti na povojnih grobiščih z namenom prikrivanja zločinov in povojnih pobojev. Pesmica, ki je zapisana v samem začetku tega eseja, je še kako resnična. Spoznanja in dognanja vodijo v groteskno, zastrašujoče spoznanje o zločinskosti in nečlovečnosti komunističnega sistema v Sloveniji. Kakšni ljudje se spomnijo na truplih in kosteh brezpravno pobitih ljudi zgraditi otroška igrišča, šole, vrtce in stanovanjske bloke? Kdo izda takšno gradbeno dovoljenje? Odgovor je preprost. Najbolj nizkotni osebki, brez kančka vesti in človečnosti. KOMUNISTI ! Vsekakor je več Slovenskih naselij in mest zgrajenih na truplih in kosteh. Od vseh pa najbolj izstopa Celje, ki je tudi dokaz, da je šlo pri tem projektu za načrtovano in hinavsko, nečloveško norčevanje iz pobitih ljudi. Verjamem, da si je težko predstavljati, da se vsakodnevno sprehajate po kosteh in trohnečih truplih otrok, žena in moških, pobitih brez sojenja, ljudeh , ki so jim bile odvzete vse pravice in časti. Po truplih ljudi, ki so bili pobiti kot živali, brez dostojanstva in pravice do dostojnega pogreba. Pa vendar se vsakič, ko se sprehajate po Celju (v vseh mestnih četrtih, ki so zgrajena po letu 1960) sprehajate po največjem grobišču v Evropi. Večjem kot Kočevski Rog. Med drugo svetovno vojno se je čez Celje raztezal štiri kilometre dolg »panzegraben«(proti tankovski jarek), in je sedaj označen z betonskim mejnikom, ki je točno na sredini tega jarka. V neposredni bližini tega mejnika se nahaja OŠ FRAN ROŠ, nasproti pa ŠKAPINOVA ulica s stanovanjskimi bloki. Mejnik je visok 3 metre in širok 2 metra. V tem grabnu se nahaja med 23 in 25 tisoč pobitih civilistov in vojakov(predvsem Hrvatov). To grobišče je bilo evidentirano leta 1993 pod zaporedno številko 3 in se imenuje »Zgornja Hudinja-Nova vas«. Zdaj tam stoji tudi križ. Gre za eno izmed prvih obeleženih grobišč v Celju. Nad to šolo je smrekov gozdiček - nasajen leta 1980, ko so šolo zgradili. Tam sta bili dve jami za dva protiletalska topa zračne obrambe. Tudi tisti dve jami so napolnili z mrliči. Na splošno je imel hrib Golovec veliko teh kapacitet, saj je bilo na njem izkopanih kar 36 protiletalskih strelskih jarkov - vse so napolnili s trupli, ki so jih potem teptali s konji, da bi jih več spravili v jarke. Tako ima  Golovec 2000 mrtvih, saj so uporabili tudi del bunkerja, ki je pod Golovcem. Čez cesto je še eno svetovno znano grobišče: hala Golovec z gospodarskim razstaviščem (1500 pokopanih). Stanovanjsko grobišče Lava Celje je večinoma prekrito z objekti, asfaltom, igrišči. Ima pa svoje šibke točke, primerne za sondiranje ali celo izkop.  Dva jarka (šicngrabna) sta se začela na zadnjem delu šole , potem sta tekla skoraj vzporedno, a sta se razhajala pod nekaj stopinjskim kotom. Eden je tekel skoraj ob šoli in poteka pod stolpnico Pucova 5, drugi pa čez travnik, ki je pred to šolo - in poteka pod otroškim vrtcem in gre naprej pod zaklonišče in blok Goriška 6-8.  Nadalje se jarka močno razideta in sta nekaj deset metrov narazen. Eden gre pod samopostrežbo, drugi pa vodi pod blok Iršičeva 4-6. Ta drugi gre potem pod garažno hišo in čez Sončni park (evidentirano grobišče št.14), potem pod OŠ IKE, čez Dečkovo cesto in pod parkiriščem Aero Komerciale - proti stadionu Kladivar in naprej. Pravzaprav je celo Celje posejano z grobišči. Državna komisija je doslej evidentirala 29 množičnih grobišč na ožjem območju mestne občine Celje… In sicer na naslednjih lokacijah: Območje spominskega parka Teharje, ki zajema odlagališče trdnih odpadkov in odpadne sadre Cinkarne Celje in zahodni del komunalnega odlagališča, Bežigrad-Gaje-Čret (celoten industrijski predel Celja - objekti Cinkarne, Emo, odstavni železniški tiri, itd), Mlinarjev Janez (trgovski objekt na Teharski cesti), Selce-razdelilna transformatorska postaja (med 2. in 3. daljnovodom), Mestno pokopališče Mirna pot (zraven pokopališča), Zgornja Hudinja-Nova vas (dve stanovanjski naselji, zaklonišče in hrib Golovec s sejmiščem - ter silosi, tovarna Žična, park osnovne šole Hudinja, itd), Košnica (grobišče, označeno s križem - zraven naselja privatnih hiš), Tumova ulica (kompletna ulica v Šmarjeti, naprej od Hudinje), Tudrež, Babno (umetno zamočvirjena melišča zraven naselja Lava), Socka, Zgornje selo: Trnovlje pri Socki, Čatrova hosta, Sončni park (travnik med stanovanjskima naseljema Lava in Dolgo polje - 200 Nemcev, postreljenih kot strelske tarče), Bezovica, Vojnik-pokopališče (ob zidu pokopališča in pod parkiriščem), Višnja vas, Šmarjeta-Hmezad (trgovski objekt), Slovenijales-Medlog (trgovski objekt), Medlog-Lipovškov travnik (blizu naselja Lava), Vojnik-hmeljišče, Vojnik pod gozdom, Lindek-pod gradom, Bukovje, Rakova steza-nad Stražo, Rakova steza-Stražica, Kozjek, Mestni park (Celjski mestni park ob Savinji), Na gričku-Petriček. Iz Odloka o zavarovanju in začasnem urejanju grobišč in grobov vojnih in povojnih žrtev na območju občine Celje, ki ga je skupščina občine Celje sprejela 19.2.1993, je razvidno, da je bilo na območju celjske občine ugotovljenih 30 grobišč . Raziskuje pa se jih še kar nekaj. Najnovejše najdeno grobišče je športno letališče Levec pri Celju. (2) Najnovejša dognanja kažejo tudi na dejstvo, da je z temi zločinskimi poboji povezan tudi obisk Tita v Celju, daljnega leta 1945…(2) Še eden izmed dokazov o zločinskih namenih komunističnega sistema je preganjanje miselnih, govornih in kulturnih deliktov. Jugoslavija je bila država »pretanjene in zelo učinkovite represije« Preganjanje miselnih deliktov, zapiranje v samice, fizično nasilje nad političnimi zaporniki, mučenje z elektrošoki, požiganje knjig, preganjanje odvetnikov, obtoženih nasprotovanja komunističnemu režimu. Vse našteto je samo del vseh obtožb, povezanih s kršitvami človekovih pravic, ki jih je leta 1986 na Dunaju predstavil Helsinški odbor za človekove pravice. Večina medijev nam socializem nekdanje Jugoslavije še vedno prodaja kot “mehkejšo” verzijo izmed vseh, toda dejstva govorijo nasprotno: Živeli smo v eni izmed najbolj tiranskih držav Evrope. Leta 1986  je bilo zaprtih od 1.100 do 1.300 političnih zapornikov. Večina zaradi tako imenovanih “verbalnih deliktov”. To je “več političnih zapornikov kot v Češkoslovaški, Madžarski in Poljski skupaj”.(3) Tudi Jugoslovanska UDBA (uprava državne bezbednosti) ali po Slovensko Služba državne varnosti, ki je bila tajna policija po vzoru NKVD v Sovjetski zvezi ali Gestapa v Nemčiji, in tretji steber oblasti v Jugoslaviji dokazuje, da je v resnici šlo za diktatorsko državo.  Po končani vojni se leta 1946 formira UDBA, ki se deli na civilni del UDBA in vojaško obveščevalno službo imenovano KOS. Njene naloge so bile uničevanje notranjega sovražnika, prepoznavanje politično nekorektnih elementov in sankcioniranje le teh. Naloge so tudi obsegale nadzorovanje politične emigracije v tujini. V Jugoslaviji jim je zakon dajal skoraj neomejene pristojnosti, v tujini pa so delovali ilegalno. V tujini so opravili niz umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Šele po razpadu Jugoslavije pa so prišle na plano tudi druge aktivnosti, s katerimi se je ta služba ukvarjala. Tako smo državljani najprej izvedeli, da UDBA svoje delovanje v tujini financira predvsem z tihotapljenjem cigaret in alkohola preko Italije, tihotapljenjem heroina in kokaina iz Afganistana in distribucijo le tega, šele nekje leta 1999 pa smo izvedeli za še en zločin, ki ga je ta tajna policija počela v imenu komunistične partije Jugoslavije in posledično tudi komunistične partije Slovenije. Ker gre za resnično podel in brezsrčen zločin, ki pokaže vso podlost komunistične partije in ideologije, kateri so Jugoslovanski komunisti slepo sledili vse do svojega bridkega konca bi se bilo o tej temi potrebno razpisati na več straneh. In sicer gre za krajo otrok iz porodnišnic po celi Jugoslaviji. Otroke so prodajali bogatim parom iz Zahodne Evrope in sicer po 10.000 DEM (Nemških mark) za enega otroka in 15.000 DEM za dvojčke. Tako bi naj Udba v sodelovanju z predstavniki oblasti, s centri za socialno delo in osebjem v porodnišnicah ukradla kar med 6 in 10 tisoč otrok!! Vedno je šlo za isto zgodbo. Kupcem so povedali, da je mati 16 letna študentka, ki je zanosila, vendar si otroka ne želi, zato ga želi prodati. Z denarjem si bi poplačala študij ali izboljšala status. Resnica je seveda bila drugačna. Otroke so ukradli neposredno po rojstvu, staršem pa so trdili, da je bil otrok mrtvorojen. Predstavljajte si okrutnost državnega aparata, ki je sposoben take podlosti. Ta zgodba šele dobiva razsežnosti, kajti v Srbiji in na Hrvaškem potekajo intenzivne preiskave teh zločinov. V Sloveniji seveda ne, ker bi s tem kompromitirali še tisti preostanek komunistične elite, ki se še vedno pase na zaslugah zločinov storjenih v socializmu. (4) Udba je svoje lovke razširila praktično povsod. Večina novinarjev, politikov, duhovnikov, učiteljev, javnih delavcev, igralcev in celo članov znanih ansamblov je bilo med sodelavci Udbe. Nekateri so bili to prostovoljno, nekateri pa pod prisilo. Najbolj znan je primer GORANA BREGOVIĆA, (Bijelo Dugme), ki mu je kot nagrado za sodelovanje UDBA omogočala, da je v tujini kradel tuje pesmi, in jih v Jugoslaviji objavljal kot svoje, enako je veljalo za ZDRAVKA ČOLIĆA, ALENA ISLAMOVIĆA in MOMČILA BAJAGIČA -BAJAGO. Namen tega sodelovanja je bil preprost. Oblast je želela dodaten nadzor nad mladino s pomočjo rokenrola, in na tak način nadzorovati misli in dejanja socialistične mladine. Med igralci je znan primer BORISA KOBALA, ki je kradel italijanska dela, in jih predstavljal za svoja. (7) Med znanimi sodelavci Udbe v Sloveniji so bili MITJA MERŠOL- novinar dela,  kodno ime »lingvist« prostovoljec, VENO  TAUFER- pesnik, kodno ime »Filozof« prostovoljec , ZMAGO JELINČIČ- poslanec , kodno ime »Padalec«, MARJAN BAUER, nekdanji urednik SLOVENSKIH NOVIC, SAMO BEVK poslanec SD v parlamentu-prostovoljec, aktiven pri čiščenju arhivov leta 1990 in 1991,  TONE FORNEZZI -TOF urednik Nedeljskega Dnevnika-prostovoljec, ZDENKO ROTER, svetovalec MILANA KUČANA, MANCA KOŠIR-PROFESORICA NA FDV, sodelavka RTV Slovenija-redna sodelavka SDV, MATJAŽ ZANOŠKAR-bivši poslanec Pozitivne Slovenije in Desusa, in ostali.(5) Socialistična tajna policija je novačila tudi najhujše kriminalce s področja Jugoslavije. Tako je znan sodelavec UDBE bil tudi zloglasni poveljnik Srbskih prostovoljcev v vojnah na področju bivše Jugoslavije ŽELJKO ARŽNJATOVIĆ-ARKAN. V tujini je za UDBO opravljal umazane posle, kot so umori političnih emigrantov, ugrabitve le teh ali ustrahovanja. Za nagrado je po Evropi skupaj z ostalimi sodelavci vlamljal in ropal zlatarne , banke in draguljarne. Nakradeno blago je potem s pomočjo oblasti preprodajal v Jugoslaviji. in to ni bil osamljen primer. Na podlagi vseh zgoraj zapisanih dejstev gre sklepati da je šlo za prefinjeno združbo kriminalcev pod krinko socialističnega sistema, ki je pri vseh zločinih sodeloval in igral vidno vlogo. (4) Zločinski sistem, ki je vladal v Jugoslaviji, se je skozi ves svoj čas vladanja zavedal, da grobo krši temeljne človeške pravice in prav zaradi tega je ob propadanju komunističnega sistema še enkrat kršil vse norme in uničeval arhivsko gradivo tajne komunistične policije UDBE. Arhiv danes hrani 80.000 tekočih metrov celotnega arhivskega gradiva, od česar se le 403,2 tekočega metra gradiva v papirni obliki in na mikrofilmih nanaša na delovanje tajne službe prejšnjega režima. Po navedbah arhivistov, zgodovinarjev in raziskovalcev naj bi bil večji del gradiva nekdanje tajne službe uničen, delno že leta 1967, delno pa v letih 1989 in 1990. Javno objavljene evidence arhiva kažejo, da je od 17.000 dosjejev nadzorovanih oseb v Sloveniji ter dosjejev uslužbencev, sodelavcev in virov SDV, ki so v veliki meri nastali v obdobju 1975-1990, danes ostalo ohranjenih le še 4000, kar pomeni, da manjkajo približno štiri petine dosjejev. Na uničenje arhivov SDV kažejo tudi poročila delovne skupine za oceno dela Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.(6) Da je »laž nesmrtna duša komunizma« kažejo tudi dejanja komunistične oblasti ob tako imenovanem »spravnem« dogodku, Sveti maši v Kočevskem Rogu leta 1989. Takrat so komunistični zločinci pod vodstvom Milana Kučana še enkrat več namerno zavajali Slovensko ljudstvo in se zlagali o mestu na katerem bi naj bilo grobišče po vojni pobitih Domobrancev. Šele leta 2019 se je izvedelo za pravo lokacijo tega zverinskega dejanja. Do takrat, celih 30 let, se je vsakoletna slovesnost izvajala na grobišču pobitih Srbskih Četnikov. Vsekakor gre še za enega v nizu zločinov, ki jih je komunistična oblast izvajala nad Slovenskim ljudstvom in ostalimi narodi Jugoslavije. NNekdanji predsednik Slovenije Kučan in nadškof Stres- screenshot Po vsem zapisanem v prvem delu in v zgornjem eseju mora biti vsakemu še tako gorečemu podporniku komunističnega režima in represije v Jugoslaviji jasno, da je šlo za zločinski sistem, ki je namerno in sistematsko kršil vse osnovne človekove pravice, zapiral in pobijal brez sojenja, kradel otroke in jih prodajal, namerno širil droge po bivši državi in s tem povzročal odvisnost, izvajal teroristične napade po tujini in uničeval Slovensko in on kulturo ostalih okupiranih narodov na področju Jugoslavije.      Viri in povezave : (1)    https://siol.net/novice/slovenija/to-so-bile-dirke-z-le-enim-konjem-356307 (2)   https://www.celje.info/splosno/dve-celjski-soli-na-povojnih-grobiscih/ (3)   https://nova24tv.si/slovenija/l-helsinski-odbor-za-clovekove-pravice-v-1986-v-jugoslaviji-zaradi-verbalnih-deliktov-vec-politicnih-zapornikov-kot-v-drzavah-varsavskega-pakta/ (4)   https://100posto.jutarnji.hr/news/je-li-10-tisuca-beba-ukradeno-kako-bi-ih-prodavali-posvojiteljima-muzu-su-rekli-da-plati-troskove-pokopa-ali-tijelo-djeteta-nitko-mu-nije-pokazao-iako-je-inzistirao (5)   https://beta.publishwall.si/aktualno/post/146505/udba-med-nami-fotografije-vidnih-usluzbencev-udbe (6)   https://www.rtvslo.si/slovenija/grilc-unicenje-arhivov-sdv-ja-prijavil-kriminalistom/331501 (7)   http://blog.b92.net/text/14051/Velika-zavera-u-YU-Rocku/          

Wed, 8. Jul 2020 at 10:58

355 ogledov

Narodnoosvobodilni boj?
Pri opazovanju kaotične protestniške scene, ki se zadnje časa odvija v prestolnici, delno pa tudi po drugih slovenskih mestih, lahko pridemo do enega ključnega ideološkega spoznanja. In sicer, da je Titova daleč največja, trajna politična zmaga bila v ustvarjanju blagovne znamke »osvoboditelja«. Gre za opis oz. kategorizacijo, ki mu jo večina obstoječih medijev, institucij in kulture v Sloveniji še vedno pripisujejo. Pogosto brez kakršnihkoli interpretativnih opomb ali dodatnih pojasnil. To pač preprosto je tako. »Jugoslovani bomo zmeraj imeli naš NOB, pa tudi če se svet jutri konča« je ljudska mentaliteta znatnega dela sodobnega slovenskega prebivalstva. Opravka imamo z neverjetno vplivnim izvornim mitom, ki ni bil podlaga zgolj za zgodovinsko legitimizacijo SFRJ v preteklosti, temveč igra ta kulturni fenomen podobno (ali celo enako) vlogo še danes. Gre za nevidno roko Josipa Broza, ki tudi po več desetletjih samostojne Slovenije, še zmeraj diktira sprejemljive moralne okvirje, v katerih se lahko sprejemajo politične odločitve današnjega dne.      Morda bo to marsikoga šokiralo, ampak Josip Broz Tito je bil komunist. Od dneva, ko je bil kot ruski vojni ujetnik v WW1 spuščen na prostost iz strani oktobrskih revolucionarjev in postal predan »rdeči agent« v Rusiji, do njegovega aresta v 1928 zaradi komunističnega terorizma v takratni kraljevini Jugoslaviji, vse do vojne in naprej do smrti. Da, verjetno niso bili vsi Partizani zagriženi revolucionarji. Čeprav je edini del njihove uniforme, ki je dejansko bil razmeroma standardiziran, le kapa, katero je krasila rdeča zvezda. Včasih skupaj s srpom in kladivom, včasih brez. Kot tudi niso vsi Domobranci bili fanatični nacionalsocialisti, verjetno, drugače bi se kot prostovoljci pridružili v Waffen-SS. Vendar je partizansko vodstvo definitivno bilo boljševistično. Delovali so pod sovjetskimi navodili moskovskega Kominterna že pred vojno in kot takšni sodelovali v akcijah Proti-imperialistične fronte, ki se je ustvarila pod okriljem 1939-Pakta o nenapadanju med Sovjetsko Zvezo in Tretjim Reichom. Šele po nemški invaziji v boljševistične teritorije leta 1941, se je pričela pod sovjetsko vojno propagando na novo izoblikovati t.i. »Proti-fašistična fronta«, katero razvajeni buržujski »Antifa« aktivisti iz današnjih filofaksov tako vneto ideološko romantizirajo. Torej, kdo je dejansko kriv, da so jugoslovanski komunisti postali krvavi zmagovalci WW2 na območju Balkana? Večinoma Angleži. Ti so po italijanski kapitulaciji 1943. leta iskali ustrezno paravojaško organizacijo, ki bi jo lahko podprli in integrirali v svojo proti-nemško strategijo na Balkanu. V tem času so namreč obstajale tri dovolj močne skupine, ki so imele zadostne uporniške kapacitete. V bistvu samo dve, ker so Pavelićevi Ustaši že bili v tesnem zavezništvu s Silami osi. Tako torej ostanejo Mihajlovićevi četniki in Titovi partizani. Ta prvi so bili večinoma Srbi, večinoma bivši vojaki Kraljevine. Ta drugi so bili, bog-si-ga-vedi-kako, komunisti. Britanci so dejansko prezirali komunizem, vendar je Churchill jasno pojasnil, da vojna ne napreduje najbolj rožnato. Ravno so se znebili Italijanov in tehtnica se počasi premika njim v prid, vendar je na obzorju še ogromno peklenskega bojevanja, ki pa se bo zgolj stopnjevalo, še posebej ko se bodo pričeli približevati očetnjavi, katero bodo Nemci branili za vsako ceno. Manj kot bo Nemcev, ki bodo takrat varovali Nemčijo, hitreje se bo vojna končala. V ta namen so bili pripravljeni podpreti kogarkoli, ki bi se učinkovito zoperstavil nemškim oboroženim silam – četudi je to komunist.   Mihajloviću je bil podan ultimat: uničiti morajo specifičen most do določenega datuma, ali pa bodo Angleži svojo podporo preusmerili brezobzirnim partizanom. Če malo pospešimo zgodbo, tega mosta niso nikoli uničili. Razlogov za to je kopico in poglavitnega verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Problem je bil, da tudi, če bi Četniki šli v polno ofenzivo in bi žrtvovali svoje enote in razstrelili most, bi ga Nemci preprosto ponovno osvojili in popravili, medtem pa bi nastradalo njihovo civilno prebivalstvo. Prav tako ni bilo jasno, če bodo Angleži dejansko podprli komuniste, še posebej ker je kralj Jugoslavije bil ves čas lojalen Angliji in je tudi po radijskih kanalih nagovarjal ljudstvo iz Britanije. Potrebno je tudi poudariti, da je Hitlerjeva Nemčija bila tista, ki je vodila proti-boljševiški upor v Evropi in ne Zahodne sile, ki so podpirale Sovjetsko Zvezo že dolga leta prej. Četniki so bili pravoslavni monarhisti in goreči proti-komunisti. Nekatere četniške skupine so sodelovale z Nemci proti komunizmu na Balkanu, če je Mihajlović to sam vedel/podpiral, pa je druga zgodba. Kljub temu je po vojni končal kot ena izmed mnogih umorjenih žrtev revolucije. Kot zanimivo zgodovinsko dejstvo – Četniki so bili prvi, ki so od Sil osi osvobodili evropsko mesto (Loznica, 1941). Tako se prične Titova igra prestolov, kjer postane mednarodni igralec ter se poveže z Zavezniki, katere pa pozneje precej komično izigra. Churchill kasneje to odločitev obžaluje do konca življenja. Ko se vojna prične bližati koncu in se Nemci začnejo iz vseh zasedenih dežel umikati nazaj v "Vaterland", napoči tudi čas, da Tito z vso zahodno podporo zadrži čim več Nemcev na Balkanu. V realnosti so se partizani izrazito zadržano lotevali borbe z Nemci. Roko na srce, verjetno noben človek ne bi ravno skakal od sreče, če bi izvedel, da je dobil novo nalogo, da mora ustaviti nemški vojni stroj. Ampak kljub vsem zavezniškim dogovorom, je vedno bolj izgledalo, kot da je Titova dejanska prioriteta konsolidirati politično oblast in konservirati čim več svojih čet za obračun z drugimi, in sicer bolj lokalnimi ter rivalskimi političnimi nasprotniki v takratni Jugoslaviji. Sedaj je namesto gozdov končno imel tudi svojo lastno prestolnico (Beograd) in palačo, iz katere je lahko dal videz legitimnega državnika pri planiranju bodočih akcij. Britancem je obljubil restavracijo ustavne monarhije in volitve. Vendar so volitve bile zgolj trik, da zadrži angleško podporo. V resnici je končni družbeni cilj za Titovo Jugoslavijo zmeraj bila vzpostavitev komunizma, kar je postalo kristalno jasno tudi zahodu, ko jim je pokazal svojo novo častno stražo, katera pa je bila odeta v uniforme po vzoru Sovjetov. Tito je namreč istočasno paktiral s Stalinom, tako da je omogočil prihod sovjetskih vojakov v Jugoslavijo, kjer so potem ti opravili večino preostalega fizičnega dela vojne. O sovjetski avtoriteti nad partizani bi tudi lahko napisali ogromno člankov. Razvidno je, da so jim bili naklonjeni ter poslušni in jih skušali kopirat v svojem terorističnem delovanju in političnih likvidacijah. Gotovo bi Stalin v tistem momentu v vsakem primeru vkorakal v Jugoslavijo, tudi če se ne bi mogel dogovoriti s Titom o detajlih. Na drugi strani pa sta realno življenje in politika kar kompleksni zadevi. Na primer, večina zgodovinarjev hrvaške Ustaše preprosto opredeli kot fašistično gibanje in kot takšno marionetno državo Italije. Sicer povsem drži, da so kot politična skupina imeli specifične nagnjenosti in se očitno bolje razumeli z eno stranjo kot kakšno drugo, ampak nič v zgodovini ni tako samoumevno in v kamen zapisano. V kakšni alternativni dimenziji, kjer so okoliščine in geopolitična strateštva malce spremenjena, bi lahko bili zavezniki s kom drugim. To ni izven potencialnih možnosti tega vesolja. Glede Tita lahko trdimo, da čeprav je vedno imel ambicijo nasilno in boljševistično vzpostaviti komunistično jugoslovansko strukturo, je ali že od samega začetka ali nekje kasneje želel določeno avtonomijo in suverenost ter ni hotel, da se Balkan preprosto aneksira kot dodatni sovjetski teritorij. Njegov spor s Stalinom v prihodnjih letih in politično manevriranje na mednarodni sceni to v neki meri tudi potrdita. V skladu z nemškim umikanjem, hkratno podporo tako izigranih Angležev kot Sovjetov, se Tito zmagoslavno razglasi za narodnega osvoboditelja, svoje komunistične čete pa prične mobilizirati za »pravo vojno«, to je vzpostavitev komunizma in pregon ali poboj vseh nasprotnikov revolucije. V končni fazi pomorijo več Slovencev kot vsi okupatorji skupaj, in to več ljudi po vojni kot med vojno. Zasežejo vso zasebno premoženje ljudi in v uspešne bivše avstro-ogrske tovarne po politični poti nastavijo partijce, ki so lojalni režimu. Prevzamejo šolstvo in medije po stilu Sovjetov in začnejo proces stroge ideološke cenzure ter raznarodovanja. V ustanove uvedejo obvezno srbohrvaščino in v Slovenijo ter Hrvaško pričnejo množično naseljevati tujce iz celega Balkana. Da bi preprečili masovno emigriranje iz novo nastalega bratskega delavskega raja, tesno zaprejo meje in tretirajo vsakega potencialnega emigranta kot »narodnega izdajalca«. Nekatere stvari se pozneje spremenijo, pogostokrat na boljše. Nekatere ostanejo enake, ali pa se celo poslabšajo. To ni predstavitev vloge Jugoslavije v hladni vojni ali Gibanja uvrščenih. Ampak tako je pri nas izgledal »narodnoosvobodilni boj«. Pred, med in takoj po vojni. To je zapuščina krvavo-rdeče zvezde, s katero lahko v Sloveniji legitimno protestiraš ali celo ponosno vkorakaš v nacionalni parlament z njo.

Tue, 7. Jul 2020 at 15:26

1415 ogledov

Zločini komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 1. del
»Zato je potrebna tolikšna množica brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Streljali bomo in se umikali. Nemci nas ne bodo našli in bodo iz maščevalnosti požigali vasi. Po tem bodo vaščani, ki bodo ostali brez strehe sami prišli k nam in mi bomo na ta način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše, ne zemlje, ne živali, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo veliki rop. Težje bo s tistimi, ki imajo vsaj kakšno posest. Te bomo navezali nase s predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando. Tako bomo postopoma obredli vse kraje. Vaščan, ki ima polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce. Samo nesrečniki postanejo komunisti. Zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru.«                                                                           Moša Pijade, Bihač 1942   Moša Pijade   Tako je govoril Moša Pijade, eden vodilnih mož komunistične partije v Jugoslaviji daljnega leta 1942 na prvem zasedanju AVNOJA v Bosanskem Bihaču. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija diktatura, v kateri so bile grobo kršene temeljne človeške pravice. Sistem je dolgih 45 let sistematično kršil človekove pravice in zatiral narode Jugoslavije. Zločini proti človeštvu, katere je nad lastnimi državljani izvajala komunistična oblast v Jugoslaviji so tako ponižujoči in zatiralni, da jih v današnjem času skoraj ni mogoče več razumeti. Sistematično in namerno so začeli uničevati narode že med drugo svetovno vojno. Z ustrahovanjem in represijo so zgradili kult nedotakljivih, z lažmi in prevarami pa so ta kult vzdrževali skozi 45 let trajanja njihove oblasti.  Že leta 1941 so ustanovili VOS-varnostno obveščevalno službo. To je bila skrivna partijska oborožena formacija, ustanovljena meseca avgusta 1941 in je delovala v okvirju OF. Njena naloga je bila »izslediti in uničiti« dejanske in domnevne nasprotnike komunistične partije in partizanskega gibanja. V kratkem času od 1941-1942 so pripadniki VOS-a likvidirali najmanj 941 oseb na Slovenskem. Njihove žrtve so bili vidnejši predstavniki predvojne oblasti, veliki kmetje, duhovniki, intelektualci, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični revoluciji. Vsi ti ljudje so bili Slovenci. Najbolj aktivni so bili v letu 1942, ko so samo v pol leta usmrtili vsaj še 853 Slovencev. (1) Februarja leta 1944 je bila VOS ukinjena, maja pa je bil ustanovljen »oddelek za zaščito naroda« OZNA, vojaške formacije VOS-a so bile prerazporejene v enote vojske državne varnosti VDV, posebne enote za boj proti domačim izdajalcem. Kasneje se preimenujejo v KNOJ-Korpus narodne obrambe Jugoslavije. OZNA je v mesecu maju, juniju in juliju leta 1945 , torej neposredno po vojni organizirala in izvedla najobsežnejše izvensodne pomore v zgodovini Jugoslovanskih narodov. Organizirani genocid nad ujetimi Slovenci, Hrvati, Srbi in pripadniki drugih narodov bivše skupne države ter manjšinami, ki so živele na takratnem ozemlju te države. Revolucionarni teror z doktrino »razrednega boja«, ki predstavlja osnovo komunistične ideologije. Brez sojenja so množično pobijali civile in vojake, ženske in otroke. Največ žrtev je utrpel Hrvaški narod. Samo na področju Slovenije je evidentiranih 700 grobišč povojnih pobojev s približno 100 tisoč žrtvami, na Hrvaškem preko 900 grobišč z približno 90 tisoč pobitimi ljudmi. V Sloveniji so najbolj znana  grobišča v Kočevskem Rogu, na Teharjah pri Celju, v rudniku Huda Jama pri Laškem. V Srbiji do zdaj odkritih 552 grobišč, s cca. 130 tisoč žrtvami, so pa raziskave glede tega še v teku.  (1) OZNA je neposredno po vojni poleg zaporov ustanavljala koncentracijska taborišča in sicer osem na področju Slovenije. Teharje, Šentvid nad Ljubljano (škofovi zavodi), Škofja Loka, Studenci-Maribor, Bresternica, Strnišče pri Ptuju, Hrastovec pri Svetem Lenartu v Slovenskih goricah in Filovci v Prekmurju. Teharje in Šentvid nad Ljubljano sta bili taborišči smrti, saj so večino zaprtih izvensodno usmrtili. Zapornike iz Teharij na Zasavskem in širši okolici Celja, iz ŠT. Vida pa so jih vozili na morišča v Kočevski Rog. V Teharju je bilo poleg okrog 4000 Domobrancev, zaprtih tudi več 100 civilov, v ŠT. nad Ljubljano pa poleg civilov in Domobrancev tudi pripadniki drugih vojaških formacij iz območja Jugoslavije. Skupaj okoli 35 tisoč ljudi. Velika večina zgoraj naštetih je svoje življenje končala v neoznačenih jamah, rudniških jaških in tankovskih jarkih. Poleg zgoraj naštetih taborišč, je bilo taborišče Škofja Loka namenjeno mladoletnim Domobranskim vojakom. Vsa ostala so bila namenjena civilnemu prebivalstvu. Največje civilno taborišče je bilo Strnišče pri Ptuju, kjer so bili zaprti pripadniki nemške narodne manjšine (8-10 tisoč). Mnogi, predvsem otroci so v teh taboriščih zaradi bolezni, izčrpanosti in podhranjenosti umrli, mnogi pa so bili pobiti. Uradnih številk zaradi uničenja arhivov ni mogoče navesti, je pa ocena, da je bilo v letu 1945 v taboriščih zaprtih okoli 80 tisoč ljudi. Velika večina jih leži v kakem od 700-ih grobišč na ozemlju Slovenije. Vsa koncentracijska taborišča so bila uradno ukinjena leta 1945, neuradno pa v letu 1952, nekatera pa so delovala še v 70 ih letih. (2) Ena hujših kršitev oblik represije in kršitve temeljnih človekovih pravic je bilo tudi ustanavljanje sodišč narodne časti. Namenjena so bila za sojenje "simpatizerjem" oziroma "pomočnikom okupatorja". V njihovo pristojnost je sodilo obravnavanje naslednjih kaznivih dejanj: politično, kulturno, umetniško, pravno, gospodarsko ali kakršno koli drugo sodelovanje z okupatorjem, opravičevanje okupacije, obsojanje NOB in vzdrževanja prijateljskih vezi z okupatorjem. Namen ustanovitve teh sodišč je bil zaplemba in kraja zasebne  lastnine in ustvarjanje državnega sektorja. Ta sodišča so dala komunistični oblasti popolnoma proste roke in na podlagi sodb sodišč narodne časti je bilo samo v Sloveniji odvzeto 99% vseh podjetij v zasebni lasti, zaplemba vseh strojev, zemljišč in stavb na teh zemljiščih. Lastniki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, smrt ali izgon in odvzem državljanskih pravic. Na podlagi teh enakih sodb je bil v letih 1945 in 1946 izveden največji rop v zgodovini Slovenskega naroda. Komunistični veljaki so se polastili vsega, česar so si poželeli. Hiše, vile, umetniška dela, dragocenosti, zlatnina, pohištvo, trgovsko blago, hrana itd. Vse to je bilo odvzeto »legalno«, na podlagi sodb sodišča narodne časti, ki so bila kot rečeno, ena hujših kršitev temeljnih človeških pravic. (3). Huda kršitev je bila tudi agrarna reforma, o kateri pa sem obširno pisal v prejšnjem eseju. Če je komunistična oblast v letih 1945-1946 in 1947 obračunala, odvzela premoženje in lastnino ter pomorila veliko večino svojih nasprotnikov, je leta 1948 začela čistiti tudi svoje vrste. Zaradi spora (informbiro) s Stalinom (zločincem, ki je dal pobiti preko 100 milijonov ljudi in na lestvici najhujših kriminalcev zaseda prvo mesto), sicer pa Titovim prijateljem in vzornikom, so v Jugoslaviji aretirali in zaprli funkcionarje, ki so bili naklonjeni Stalinu. Tito in Stalin Ravno zaradi dejanskih in domnevnih prosovjetskih privržencev  je bil leta 1949 ustanovljen tudi zloglasni zapor na Golem otoku, poleg tega so "neposlušne komuniste" dajali še v zapore na Svetem Grguru, Ugljanu in v nekatere druge kaznilnice, kot je Bileća. Po dostopnih podatkih je bilo vse skupaj administrativno kaznovanih 11.694 oseb, sodno kaznovanih pa 5.037 oseb. (4) Svoboda veroizpovedi, ki prav tako sodi med temeljne človekove pravice, je bila v Jugoslaviji ukinjena in ni bila del novega normativnega in vrednostnega sistema v komunistični diktaturi. Slovenska Katoliška cerkev je bila označena za sovražnika številka ena predvsem zato, ker je bila edina organizirana sila izven komunistične partije. Po partijski logiki je bilo treba tega sovražnika onemogočiti in po možnosti uničiti, v vsakem primeru pa zmanjšati njegov vpliv na prebivalstvo, ki je bilo do leta 1945 izrazito navezano na Katoliško cerkev, saj se je za katolike izreklo 97% Slovenskega naroda v letu 1938. Zato se je že med vojno pričelo odkrito in surovo preganjanje Cerkve kot inštitucije in njenih predstavnikov in vernikov. Skozi celotno obdobje komunistične revolucije (1941-1945) je bila Katoliška cerkev tarča napadov, diskriminacije in zločinskih napadov na duhovnike in nune. Slovenska Katoliška Cerkev, je skozi celotno obdobje okupacije (tudi na delu Nemške okupacijske cone) maševala in pridigala v slovenskem jeziku. Zaradi tega in zato, ker so duhovniki jasno in glasno izražali nasprotovanje komunistični revoluciji, so mnogi med njimi postali žrtve komunističnih morilcev in zloglasnega VOS-a.  Škof Gregorij Rožman je bil že med vojno označen za izdajalca in nasprotnika OF pa čeprav je iz zapora reševal vidne člane komunistične partije, med drugimi tudi Franceta Kidriča. Po vojni je bil obsojen ( v odsotnosti) na 18 let prisilnega dela, izgubo državljanskih pravic za dobo 10-ih let in zaplembo celotnega premoženja. Po pritožbi mu je bilo odvzeto tudi državljanstvo. Umrl je v izgonu. Od leta 2013 je pokopan v Ljubljanski stolnici. Drugi vidni član Slovenske Katoliške Cerkve, Lambert Ehrlich, izraziti protikomunist in proti nacist, je bil usmrčen leta 1942. Skupaj s študentom Viktorjem Rojicem , ga je usmrtil FRANC STADLER -PEPE, večkrat odlikovan, narodni heroj, ( V resnici pa okoreli zločinec brez vesti) (op.a.),  ki je usmrtil tudi Bana Dravske pokrajine DR. Marka Natlačena. (5) Po letu 1945 se je pričel odprt lov na Katoliške Duhovnike in redovnice. Hišne preiskave, zaplembe premoženja, množične aretacije in sodni procesi, potem stanovanjsko utesnjevanje, odvzem volilnih pravic, ukinjanje cerkvenih šol, ukinitev verouka v šolah in omejevanje verskega tiska. Z agrarno reformo so cerkvi zasegli veliko večino premoženja, iz bolnišnic so odpuščali redovnice. V časopisih, radijskih oddajah, na odrih gledališč in političnih mitingih so se vrstili napadi na Duhovnike in redovnice ter Cerkve na splošno. Ženske redovne skupnosti so bile še posebej preganjane. Usode redovnic še niso raziskane in so premalo znane. Dejstvo pa je, da je od okoli 900 redovnic, ki so leta 1945 delovale na ozemlju Slovenije, povojni teror preživelo izredno malo redovnic. Po maju 1945 so polagoma izginile iz javnosti in že njihova obleka je v povojnih letih izzivala hude represalije. Leta 1946 od meseca junija vodil generalni vikar ANTON VOVK. Še istega leta je bil imenovan za pomožnega škofa, po smrti Gregorija Rožmana leta 1959 pa je postal Škof.  Na svoji koži je izkusil vso brezobzirnost in krutost komunističnega sistema, hkrati pa je na njegovem primeru najlepše videna vsa mržnja in prezir komunističnih oblastnikov do Slovenske Katoliške Cerkve. »Ljudska oblast« ga je z  pritiski, več kot sto zasliševanji, stalnimi nadzorom na škofiji in več atentati poniževala in mu onemogočala delo in normalno življenje. Bil je tudi tarča več poizkusov atentatov in fizičnih obračunavanj: Leta 1947 v Kočevju in Dolenjskih Toplicah, na Bledu in Škofji Loki leta 1951. V Novem  Mestu pa so ga januarja leta 1952 polili z bencinom in zažgali. Za atentatom je stala SDV.  Napadi na Katoliško cerkev so se nadaljevali vse do propada Jugoslovanske države. Po letu 1960, ko je režim uvidel, da z nenehnimi napadi pravzaprav krepi moč Cerkve, se je poslužil bolj prefinjenih prijemov. Med duhovniki je komunistični sistem vzpostavil mrežo sodelavcev. Nekateri so bili prostovoljci, večina pa je sodelovala pod prisilo, saj so UDBOVSKI zaupniki prav o vsakem vedeli kakšno pikantno podrobnost (mnogo tega je bilo seveda popolnoma izmišljenih laži), ki bi ga v javnosti prikazala kot nemoralnega in umazanega. Katoliško prebivalstvo, ki je kljub strogemu nadzoru oblasti še vedno sprejemalo Katoliško Cerkev kot vrhovno ustanovo, je bilo pod hudim pritiskom. Sveti zakramenti kot so Krst, Obhajilo in Birma so bili praktično prepovedani in zasmehovani. Prav tako je bilo prepovedano praznovanje Velike Noči, Božiča in ostalih verskih praznikov. Do leta 1967 je bila za praznovanje verskih  praznikov zagrožena stroga zaporna kazen v trajanju od 4 do 10 let. Kasneje so bili neuradno dovoljena praznovanja tudi v cerkvah, vendar pod strogim nadzorom in vnaprej določenimi berili. (6) Komunistična oblast je namerno uničevala kulturno dediščino Slovenskega naroda. S požiganjem gradov, cerkva in ostalih objektov, ki so slovenski narod na kakršen koli način povezovali z nemškim ali avstrijskim narodom, s katolicizmom in Avstro-ogrsko Monarhijo ter s plenjenjem, ropanjem in uničevanjem kulturnih dobrin, kulturnih znamenitosti in krajo narodnega bogastva. Kljub zanikanju režimskih zgodovinarjev Repeta in Pirjevca, je komunistična oblast dokazano izvajala etnično čiščenje na področju cele Jugoslavije. Najbolj očiten primer etničnega čiščenja je zločin nad nemško manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. Že leta 1944, na krščanski Božič so iz »osvobojenih« ozemelj na Hrvaškem deportirali vse moške, stare med 18 in 45 let, in vse ženske, stare med 18 in 30 let v živinskih vagonih. Moške so izvensodno pobili na področju Slovenije in Hrvaške, ženske pa so bile deportirane v Rusijo, kamor so bile prodane kot sužnje. Na Hrvaškem se je tako 200 tisoč pripadnikov nemške manjšine, ki je stoletja živela na tem področju, čez noč spremenilo v begunce, deportirance in žrtve krutega komunističnega režima. Več kot 45 tisoč otrok mlajših od 14 let  je bilo premeščeno v koncentracijska taborišča komunistične partije na Hrvaškem, kjer so jih nasilno preimenovali (jim dali Slovanska imena), ločili sorojence in jih poslali v različne dele države, da bi ustvarili nove »vzorne« državljane komunistične Jugoslavije. Preobrazba, ki se je vršila v taboriščih je terjala življenja približno 6 tisoč otrok, ki so umrli od lakote, bolezni in posledic mučenja, kateremu so bili podvrženi.  Več kot 20 tisoč jih je bilo poslanih v sirotišnice po celi Jugoslaviji, usoda preostalih 20 tisoč je neznana, saj so komunisti še pred odstopom z oblasti uničili skoraj vso dokumentacijo o zločinih katere so počeli v imenu »ljudske oblasti«. (7) V Sloveniji so leta 1945  morali skoraj vsi Kočevarski Nemci zapustiti Domovino. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili, so jugoslovanske oblasti na osnovi AVNOJskih sklepov razlastile in potem izgnale. Veliko Kočevarjev je umrlo v taboriščih, predvsem v Strnišču in Teharjah . Leta 1941 je bilo na širšem območju Kočevske okoli 12.500 Kočevarjev. Povojnega etničnega čiščenja jih ni preživelo več kot 8.000. Njihova trupla še vedno trohnijo po gozdovih Kočevskega Roga, na smetišču v Teharju in okolici Maribora. Italijanski civilisti iz Istre so maja 1945 končali svoja življenja v Fojbah. Najbolj znani morišči italijanskih civilov sta fojba pri Bazovici in fojba pri Opčinah, ki skupaj skrivata približno 2500 žrtev.  Poleg teh dveh največjih, je še kar nekaj neraziskanih jam, ki skrivajo izvensodno pobite Italijane. Zločini partizanske vojske nad Cigani/ Romi, še v času druge svetovne vojne so dobro znani. Ocenjuje se, da je pod nasiljem komunistov svoje življenje končalo okoli 850 pripadnikov Romov. Iz zgoraj zapisanih zgodovinskih dejstev, je razvidno, da je Jugoslavija bila zločinska diktatura, ki je temeljila na kraji, nasilju in psihičnem terorju nad svojimi državljani. V Jugoslaviji je neposredno po drugi svetovni vojni življenje izgubilo okoli 900 tisoč ljudi, več kot milijon pa jih je bilo izgnanih ali jih samovoljno pobegnilo. Te številke uvrščajo opevanega diktatorja Tita na deseto mesto na lestvici največjih morilcev v zgodovini.  Jugoslavije je imela med leti 1945-1953 najstrožji režim v Evropi, strožji kot Vzhodna Nemčija, Poljska, Češkoslovaška. Režim je bil najbolj podoben Stalinovem režimu v Sovjetski zvezi. Po letu 1953, ko obubožanemu narodu ni bilo mogoče več kaj vzeti, ukrasti ali nacionalizirati, so se komunistični oblastniki spomnili novih metod kraje in izvrševanja zločinov. O tem bo govoril drugi del zapisa.     (1)Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, Dr. Vida Deželak Barič: Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej. (2) https://www.zaveza.si/kaj-je-treba-vedeti/komunisticna-koncentracijska-taborisca-v-sloveniji/ (3) https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=13224 (4) https://si.rbth.com/zgodovina/81838-informbiro-tito-stalin (5) https://www.casnik.si/komunisti-in-vera-v-sloveniji-po-prevzemu-oblasti-po-koncu-druge-svetovne-vojne/ (6) https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/1680-gregorij-rozman, https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/2303-lambert-ehrlich, https://www.casnik.si/komunisti-in-vera-v-sloveniji-po-prevzemu-oblasti-po-koncu-druge-svetovne-vojne/ (7) https://komunistickizlocini.net/2020/06/26/oko-45-000-djece-podunavskih-nijemaca-naslo-se-u-titovim-logorima-majke-su-otpremljene-kao-ropkinje-u-rusiju/

Sun, 5. Jul 2020 at 16:06

344 ogledov

Kolumna Aleša Ernecla: Intervju z prof. Kevinom MacDonaldom
Pomemben intervju z enim izmed najbolj zanimivih evolucijskih psihologov na svetu, dr. prof. Kevinom MacDonaldom, ki je s svojimi tremi knjigami dodobra pretresel javnost, saj je skozi precizni znanstveni aparat prinesel vpogled v evolucijske strategije določenih etničnih skupin. Gre za knjige, katerih vpliv je verjetno izredno velik, hkrati z vplivom pa je tudi zavračanje njegovega dela izredno ostro. Tukaj je nekaj linkov na njegova pomembnejša dela: People That Shall Dwell Alone Culture of Critique Individualism and the Western Liberal Tradition: Evolutionary Origins, History, and Prospects for the Future LINK na veliki intervju  

Thu, 2. Jul 2020 at 15:35

1295 ogledov

Tempirana jugo bomba
Zagovorniki priseljevanja iz držav bivše Jugoslavije trdijo, da je dolžnost države Slovenije gmotno in drugače pomagati tem »novim narodom«, da ohranijo svojo etnično identiteto s katero so prišli v Slovenijo, češ da so tudi oni državljani in davkoplačevalci ter zato zaslužijo, da se javno financira in podpira ohranjanje njihove identitete. Ne samo, da tak pristop ne more in ne sme obveljati, kajti potem se ti priseljenci ne bodo nikoli asimilirali, to je prilagodili na življenje vSloveniji, govorili v Slovenskem jeziku in sprejeli našo kulturo za svojo, pač pa s takim ravnanjem država Slovenija spodkopava samo sebe.Ohranjanje etnične identitete narodov pomeni ohranjanje občutka pripadnosti tujim skupnostim, skupnostim s središčem v drugih državah in posledično tudi tem državam. Slovenska država naj bi po tej logiki bila dolžna spodbujati te ljudi na to, da se pri delu prebivalcev ohranja in krepi občutek pripadnosti tujini in s tem odtujenost od Slovenije, namesto da bi jih spodbujala za to, da bi ti ljudje začutili pripadnost slovenski državi in slovenski narodni skupnosti. Dejstvo je, da če se nekdo počuti Hrvata ali Srba, potem bo tudi čutil določeno navezanost na Hrvaško oz. Srbijo. Seveda je lahko tak prebivalec v večini situacij lojalen in neproblematičen državljan Slovenije, vendar do Slovenije ne bo čutil tiste pripadnosti in navezanosti kot Slovenec, ki nima rezervne domovine drugje. Skratka, vsaka popuščanja v tej smeri bodo generiraledržavljane Slovenije z deljeno identiteto, z deljenim občutkom pripadnosti in z nepopolno in nezanesljivo lojalnostjo državi Sloveniji. Trditev, da je država Slovenija dolžna na kakršen koli način podpirati njihove etnične potrebe zato, ker tudi oni plačujejo davke Republiki Sloveniji pa izhaja iz nerazumevanja vloge nacionalne države in koncepta človekovih pravic. Priseljenci so prišli v Slovenijo prostovoljno kot ekonomski migranti, prišli so s trebuhom za kruhom. Prišli so v Slovenijo po denar, ne pa po svoje kolektivnenacionalne pravice. In taki, ki so prišli po denar, kolektivnih nacionalnih pravic tudi ne potrebujejo in jih ne zaslužijo. Če jim pravica do rabe lastnega jezika v javnosti, do šolanja otrok v svojem jeziku in gojenja svoje kulture toliko pomeni, da brez teh dobrin ne morejo živeti, naj lepo ostanejo doma, kjer imajo teh dobrin v izobilju. Če pa se odločijo oditi v tuje kraje, pa pomeni, da lahko shajajo tudi brez njih, in so se hkrati dolžni podrediti večinskemu prebivalstvu.Če dobijo v Sloveniji pravico do prebivanja, začasnega ali trajnega, in pravico do državljanstva, je to zgolj in samo dobra volja države Slovenije, da jim to dopusti in za kar bi oni morali biti hvaležni. In če jim država Slovenija te dobrine daje, ima pravico od njih tudi kaj zahtevati. Recimo, da v zameno za pravico do bivanja v slovenski državni hiši, pustijo svojo kulturo, svoj jezik in svoje navade v svoji bivši domovini ter sprejmejo slovensko kulturo, jezik, in navade. Po vsem tem času, skoraj 5 letih, je očitno, da sem imel takrat prav, kajti divjanje, ki ga v Ljubljani in po vseh večjih mestih po Sloveniji trenutno povzročajo otroci teh istih neprilagojenih« priseljencev, in oni sami v družbi Slovenskih Jugo-nostalgikov in funkcionarjev prejšnjega sistema, ki večinoma ne obvladajo Slovenskega jezika, ne poznajo navad države v kateri živijo in ne sprejemajo slovenske kulture za svojo, še več, več kot očitno jo celo sovražijo in se tega več niti ne bojijo povedati, je doseglo višek potrpljenja Slovenskega naroda. Multikulturni koncept kolektivnih pravic izhaja iz logike, da so priseljenci upravičeni do enakih pravic kot jih uživajo v matični državi, če pa jim jih država gostiteljica noče dati, pa je to kršenje človekovih pravic, ksenofobija, šovinizem, fašizem itd. Priseljencev, ki pridejo v Slovenijo z nacionalno misijo širiti v njej srbstvo, jugo nostalgijo, ali kako drugo kulturo na račun izrivanja slovenstva, Slovenija ne potrebuje, in si jih tudi ne želi. Tu se gredo dušebrižniki iz naše levice večje borce za pravice južnjakov od južnjakov samih in s tem rušijo identiteto Slovenskega naroda. https://reporter.si/…/priseljevanje-v-slovenijo-iz-drzav-na…

Wed, 1. Jul 2020 at 14:57

153 ogledov

Plečnikova nagrada za arhitekturo
Mošeja v Ljubljani Letošnjo Plečnikovo nagrado je dobila skupina arhitektov, ki so ustvarili mošejo v Ljubljani. Gre za znan arhitketurni biro Bevk-Perović, katerih dela so že prej bila v mnogih slovenskih mestih predmet debat. Tisto, kar je pri tem delu že takoj na prvi pogled zelo problematično, je neverjetna podobnost s sosednjo stavbo, ki se nahaja le nekaj deset metrov od mošeje in sicer gre za skladišče pivovarne Union. Zgornjo fotografijo sem zanalašč le malo spremenil in to tako, da niti ni zelo profesionalno, kajti hotel sem, da se vidi, kaj sem spremenil: izbrisal sem napis Pivovarna Union in malo povišal stari dimnik pivovarne. Ko naredimo to malo spremembico, je podobnost tako zelo boleča, da človek najprej pomisli: a so se hecali? No, naslednja misel takih ljudi, ki se ukvarjamo z umetnostjo in poznamo različne "duhovite" poteze postmodernizma in avantgardnih umetnikov (pa tudi sodobnih umetnikov, seveda): ali je možno, da je sestava komisije za Plečnikovo nagrado to nagrado dodelila na način, da se po postmodernistično pošalijo iz igre podob, kjer se stavbe tako rekoč skoraj dotikajo, vsebina pa bi bila iz njihovega postmodernega vidika vsekakor marksistična maksima: "religija je opij za ljudstvo"- kajti vsebinsko gledano je na eni strani alkohol (ki je prepovedan v islamu) in na drugi strani religija islama. Bi bilo to možno ali sem samo jaz tako čudaško sopostavil ta dva sosedna (vrhunska?) primera arhitekture? No, naj povem moje dejansko mnenje: zame je oboje (tako mošeja kot tudi kockasto skladišče) modernističen, minimalističen tujek/odklon/del razkroja, kakršne je opisal v svojih odličnih tekstih o slabi arhitekturi Roger Scruton (tukaj en link na njegov intervju o "pogrdotenju" arhitekture- LINK) Tehnotektura (mislim, da gre za pojem, ki ga je uporabljal Heidegger) z najbolj enoplastno "metafiziko", ki prav na vseh ravneh deluje kot subverzija našega naroda in naše tradicije. Kocka, raketa in blok iz 50tih s skupnimi balkoni bi bil najbolj hiter približek, če bi komu morali opisati to arhitekturo z besedami... Država Katar, ki je mošejo financirala, ima salafistično smer suni islama. Zelo trda verzija, obrnjena v korenine in res polnokrvno "fundamentalna" (naslanja se namreč na prve tri generacije islamske kulture takoj po uvedbi islama v 6 stoletju s prerokom Mohamedom). Po mojem mnenju taki fundamentalni obliki vračanja v izhodišča pred 1400 leti skoraj ni para v svetovnih religijah. Logosa v tem miselnem okolju praktično ni. Naj povem en primer, da bo bolj razumljivo: Ko sem delal v Cazinu na enem kiparskem simpoziju, mi je direktor kulturnega doma, ki je vodil ta simpozij povedal, da so mu salafisti (ki so se med vojno v BiH naselili po mnogih krajih Bosne) grozili, da naj neha s tem kiparskim simpozijem, ker je prepovedano klesat kakršne koli podobe v islamu. Šlo je za osebno grožnjo- salafisti so prišli na njegov dom v Cazinu. To se je zgodilo pred 20 leti!  Cazin je le dobih 160 km oddaljen od Ljubljane, in ob večjih skupnostih salafistov so po tem delu BiH tudi mnogi centri za migrante, ki so večinoma islamskega izvora... Vem, da je večinsko islamsko prebivalstvo Bosne nesalafistične smeri- gre za bosanske muslimane, ki se večinoma naslanjajo na sufistične smeri islama.  A že dolgo (vsaj 20 let) so v BiH prisotni mnogi muslimanski učitelji in misionarji različnih tradicij, ki so prišli pomagat muslimanom v vojni na tem območju.Vsekakor ne bi rad naivno čakal na to, da mi prepovedo likovno ustvarjat in prepovedo misliti svet skozi logos (ne le mitos); da mi prepovedo stvari, za katere se je borilo na tisoče mojih in naših evropskih prednikov... Kajti ne gre le zato, da bi se bal, da me ne bo kdo stigmatiziral kot "politično nekorektno" osebo. Ali bognedaj "rasista".. Gre za nekaj, kar dela Evropo evropsko, zmožno sobivanja razlik, hkrati pa zmožno ohranjanja svoje bistvene naravnanosti k vedenju, znanju, mišljenju in nenehnemu ustvarjalnemu potencialu. Radikalizacija je stvar pranja možganov, stvar prepričevanja, stvar moči znotraj neke skupnosti in vpliva nanjo. Manjšina lahko brez vsakega problema vodi večino, spomnimo se na to, kako so v vsaki četi partizanov bili en do trije partijski voditelji- komisarji, ki so poskrbeli za radikalizacijo večine v četi. Večina je vedno itak nekako mirna, trpna, žal... Zato je nujno, da postavljamo stvari v kontekste, ki razgaljajo laži in iščemo resnico. Četudi je ta taka, da nam včasih kakšno zagode...
Teme
Dixie katedrala univerze nevladne organizacije nvo

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kaj je Katedrala 2.del