Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Kaj pričakujem od predsednika vlade?
AR revija
Kolumne

Ponedeljek, 10. februar 2020 ob 20:41

Odpri galerijo

vir: avtorica kolumne, foto: Ž.G.

 

Verjetno vam takle naslov izvabi nasmeh na usta. Vsi nekaj pričakujemo, od tega, od onega, od direktorjev, policistov in ja, tudi od predsednika vlade verjetno lahko kaj pričakujemo. Ko naj bi se kazali obrisi novega predsednika vlade, že v javnosti odjekne vest, da je moj kolega zagrozil dosedanjemu predsedniku vlade, da prekliče svoje besede o financiranju stranke ali, kdo bi vedel, kaj še, sicer bo sledila tožba. Here we go again. V politiki, med politiki, ne pričakujem groženj s tožbami. Prej bi pričakovala, da se oba, bivši predsednik in pretendent za predsednika, dobita pod kozolcem in izprašita drug drugemu hlače ali pa še kaj.

V nobenem primeru ne pričakujem, da se bo začela nova serija odškodninskih tožb, s katerimi bo bodoči predsednik vlade obtožil odhajajočega. Mislim, da to ne sodi v politiko in med politike. Marsikatero gorko je Šarec slišal na svoj račun, tudi od Janeza Janše, vse je pogoltnil, in ne glede na to, ali smo ga marali ali ne, priznati je potrebno, da je vse prenesel kot mož. Ni stekel tja v mamino naročje, niti ni angažiral odvetnika, da bi vlagal tožbe.

Torej, kot prvo, od predsednika vlade pričakujem, da bo »mož jeklen«, ki bo prenesel vsa podtikanja, očitke, resnične ali neresnične, v duhu, da si je nadel ta križ in ga sedaj nosi.

Nikoli nisem marala Šarca, ker sem »baba zoprna, kva čem«, vendar sem dovolj zoprna, da mu priznam, da je ravnal kot mož in ne kot šlapa. Mogoče je to edino dobro, poleg prodaje NLB, kar mu lahko pripišem, mogoče sem kaj pozabila, pa ne verjamem, da je bilo veliko. Aja, v dobro mu tudi štejem, da se z odstavitvijo Erjavca ali Pivčeve ni ukvarjal pred kongresom stranke Desus.

Ali je to zraslo na njegovem zelniku ali ne, ne vem. Vsekakor je ubogal tistega, ki mu je dal tak nasvet, če mu ga je kdo dal. Tudi te lastnosti naš bodoči PV nima. On uboga samo evrokrate, skoči predno rečejo hop in upa, da bodo oni skočili vsaj takrat, ko bo sam rekel hop, ali pa vsaj ko se bo že slišalo štrrrrbunk…

No, niso; ko je odhajal v zapor, so na proteste poslali neko Romunko, namestnico namestnika za človekove pravice, lahko se tudi motim glede funkcije in prav nihče drug ni rekel dobre besede zanj. Ampak, bo zaradi tega sedaj bolj odločen?  Neodvisen od evrokratov?

Pustimo času čas, ali vsaj virusu čas, da nam pokaže svojo moč. Res je SDS zmagala, vendar govorimo o tem, da je zanjo  glasovalo 26% vseh volivcev, kar pomeni, da 3/4 tistih, ki so šli na volitve, ni glasovalo zanjo. Zato gre za zmago, o kateri je, ne bom imenovala gospoda, ker »nomina sunt odiosa«, dejal, to je tako, kot če ti žena reče, da imaš najdaljšega od vseh v Ljubljani in potem ne veš ali bi bil počaščen ali zaskrbljen.

Ampak, kot je že takrat dal vedeti Janez Janša, njegov cilj je predsedovanje Evropski uniji, edini Slovenec, ki je kar dvakrat predsedoval, ni kaj, časno, slastno. Toliko bolj, če si 30 let trpel, ker so te dajali med drugorazredne, čeprav si se pred tem trudil po poteh Avnoja.

Resnično in iskreno privoščim, da Janez Janša prevzame vodenje vlade in odgovori, kaj meni o Marakeški deklaraciji, ali bo odstopil od Pakta ZN o migracijah, kaj meni o nasilju na ulicah Francije, ki ga izvaja policija države, kateri naj bi dolgovali »liberte egalite fraternite«?

Kaj meni o nasilju v skandinavskih državah, preplavljenih z nasilnimi tujerodnimi ljudstvi? Ali je že kdaj slišal za japonski dresnik, eno najbolj invazivnih rastlin, ki uničuje vse avtohtono zelenje po Sloveniji? Baje so korenine izjemno zdrave, saj vsebujejo antioksidant resveratrol. Vendar se ta nahaja v koreninah in do koristnega prideš s tem, da uničiš rastlino s korenino vred. Ali je kakšen tak razlog za uvoz tujerodnih ljudi, jih imajo na koncu namen posekati do korenin? Ali ne bi bilo bolj pošteno, da jih pustijo doma? Pričakujem, da bo odgovoril tudi na to vprašanje, na zagotovilo o vodotesno zaprti meji v Slovenijo in ne iz Slovenije. O rešitvah za zdravstvo, o katastrofalnem šolskem sistemu, ki prav namenoma proizvaja vsako leto več nepotrebnih diplomantov, o odhodu mladih iz države in o uvozu tuje delovne sile iz balkanskih držav, o rešitvi spora s Hrvaško na civiliziran, kulturen in inteligenten način. Ker, med nami, tistega, kar so Hrvati ujeli v prisluhih, niso bili oni krivi. Niso krivi, če so slišali nekaj, česar se dva druga ne bi smela pogovarjati.

Vrsto odgovorov pričakujemo, med drugim tudi, zakaj vse preiskovalne komisije, oz. vsaj dve, tisti, ki sta ju vodila Godčeva in Logar, nista dosegli ničesar in je šlo za čisti larpurlartizem, in odgovor, kaj bo naredil s sodstvom, ki je popolnima izgubilo kompas in kjer ljudje, za katere se ne zbirajo množice pred sodiščem, nimajo več niti najmanjšega upanja, da dočakajo pravično sodbo.

Zato sem vesela, da bo imel Janez Janša priložnost in obveznost, da nam odgovori na vse našteto, na kar nam bi, po njemu lastnih trditvah, odgovoril, če bi bili tako pametni in dali njegovi stranki 51% glasov.

Sedaj ni več Karla Erjavca, da bi bil dežurni krivec za neuspehe vlade in dežurni klovn, ko bi bilo potrebno vlado rušiti. Tukaj je sedaj 75%, morebiti celo več (ali manj) Slovencev, ki ne želijo nemško francoskega vlaka, ki ne želijo socializma skandinavskih držav, ki ne želijo nasilja policije ob protestih, ki ne želijo migrantov z njihovim islamom in nasiljem.

Vse oči so uprte v Janeza Janšo. Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 5. Jul 2020 at 16:06

104 ogledov

Kolumna Aleša Ernecla: Intervju z prof. Kevinom MacDonaldom
Pomemben intervju z enim izmed najbolj zanimivih evolucijskih psihologov na svetu, dr. prof. Kevinom MacDonaldom, ki je s svojimi tremi knjigami dodobra pretresel javnost, saj je skozi precizni znanstveni aparat prinesel vpogled v evolucijske strategije določenih etničnih skupin. Gre za knjige, katerih vpliv je verjetno izredno velik, hkrati z vplivom pa je tudi zavračanje njegovega dela izredno ostro. Tukaj je nekaj linkov na njegova pomembnejša dela: People That Shall Dwell Alone Culture of Critique Individualism and the Western Liberal Tradition: Evolutionary Origins, History, and Prospects for the Future LINK na veliki intervju  

Thu, 2. Jul 2020 at 15:35

1054 ogledov

Tempirana jugo bomba
Zagovorniki priseljevanja iz držav bivše Jugoslavije trdijo, da je dolžnost države Slovenije gmotno in drugače pomagati tem »novim narodom«, da ohranijo svojo etnično identiteto s katero so prišli v Slovenijo, češ da so tudi oni državljani in davkoplačevalci ter zato zaslužijo, da se javno financira in podpira ohranjanje njihove identitete. Ne samo, da tak pristop ne more in ne sme obveljati, kajti potem se ti priseljenci ne bodo nikoli asimilirali, to je prilagodili na življenje vSloveniji, govorili v Slovenskem jeziku in sprejeli našo kulturo za svojo, pač pa s takim ravnanjem država Slovenija spodkopava samo sebe.Ohranjanje etnične identitete narodov pomeni ohranjanje občutka pripadnosti tujim skupnostim, skupnostim s središčem v drugih državah in posledično tudi tem državam. Slovenska država naj bi po tej logiki bila dolžna spodbujati te ljudi na to, da se pri delu prebivalcev ohranja in krepi občutek pripadnosti tujini in s tem odtujenost od Slovenije, namesto da bi jih spodbujala za to, da bi ti ljudje začutili pripadnost slovenski državi in slovenski narodni skupnosti. Dejstvo je, da če se nekdo počuti Hrvata ali Srba, potem bo tudi čutil določeno navezanost na Hrvaško oz. Srbijo. Seveda je lahko tak prebivalec v večini situacij lojalen in neproblematičen državljan Slovenije, vendar do Slovenije ne bo čutil tiste pripadnosti in navezanosti kot Slovenec, ki nima rezervne domovine drugje. Skratka, vsaka popuščanja v tej smeri bodo generiraledržavljane Slovenije z deljeno identiteto, z deljenim občutkom pripadnosti in z nepopolno in nezanesljivo lojalnostjo državi Sloveniji. Trditev, da je država Slovenija dolžna na kakršen koli način podpirati njihove etnične potrebe zato, ker tudi oni plačujejo davke Republiki Sloveniji pa izhaja iz nerazumevanja vloge nacionalne države in koncepta človekovih pravic. Priseljenci so prišli v Slovenijo prostovoljno kot ekonomski migranti, prišli so s trebuhom za kruhom. Prišli so v Slovenijo po denar, ne pa po svoje kolektivnenacionalne pravice. In taki, ki so prišli po denar, kolektivnih nacionalnih pravic tudi ne potrebujejo in jih ne zaslužijo. Če jim pravica do rabe lastnega jezika v javnosti, do šolanja otrok v svojem jeziku in gojenja svoje kulture toliko pomeni, da brez teh dobrin ne morejo živeti, naj lepo ostanejo doma, kjer imajo teh dobrin v izobilju. Če pa se odločijo oditi v tuje kraje, pa pomeni, da lahko shajajo tudi brez njih, in so se hkrati dolžni podrediti večinskemu prebivalstvu.Če dobijo v Sloveniji pravico do prebivanja, začasnega ali trajnega, in pravico do državljanstva, je to zgolj in samo dobra volja države Slovenije, da jim to dopusti in za kar bi oni morali biti hvaležni. In če jim država Slovenija te dobrine daje, ima pravico od njih tudi kaj zahtevati. Recimo, da v zameno za pravico do bivanja v slovenski državni hiši, pustijo svojo kulturo, svoj jezik in svoje navade v svoji bivši domovini ter sprejmejo slovensko kulturo, jezik, in navade. Po vsem tem času, skoraj 5 letih, je očitno, da sem imel takrat prav, kajti divjanje, ki ga v Ljubljani in po vseh večjih mestih po Sloveniji trenutno povzročajo otroci teh istih neprilagojenih« priseljencev, in oni sami v družbi Slovenskih Jugo-nostalgikov in funkcionarjev prejšnjega sistema, ki večinoma ne obvladajo Slovenskega jezika, ne poznajo navad države v kateri živijo in ne sprejemajo slovenske kulture za svojo, še več, več kot očitno jo celo sovražijo in se tega več niti ne bojijo povedati, je doseglo višek potrpljenja Slovenskega naroda. Multikulturni koncept kolektivnih pravic izhaja iz logike, da so priseljenci upravičeni do enakih pravic kot jih uživajo v matični državi, če pa jim jih država gostiteljica noče dati, pa je to kršenje človekovih pravic, ksenofobija, šovinizem, fašizem itd. Priseljencev, ki pridejo v Slovenijo z nacionalno misijo širiti v njej srbstvo, jugo nostalgijo, ali kako drugo kulturo na račun izrivanja slovenstva, Slovenija ne potrebuje, in si jih tudi ne želi. Tu se gredo dušebrižniki iz naše levice večje borce za pravice južnjakov od južnjakov samih in s tem rušijo identiteto Slovenskega naroda. https://reporter.si/…/priseljevanje-v-slovenijo-iz-drzav-na…

Wed, 1. Jul 2020 at 14:57

97 ogledov

Plečnikova nagrada za arhitekturo
Mošeja v Ljubljani Letošnjo Plečnikovo nagrado je dobila skupina arhitektov, ki so ustvarili mošejo v Ljubljani. Gre za znan arhitketurni biro Bevk-Perović, katerih dela so že prej bila v mnogih slovenskih mestih predmet debat. Tisto, kar je pri tem delu že takoj na prvi pogled zelo problematično, je neverjetna podobnost s sosednjo stavbo, ki se nahaja le nekaj deset metrov od mošeje in sicer gre za skladišče pivovarne Union. Zgornjo fotografijo sem zanalašč le malo spremenil in to tako, da niti ni zelo profesionalno, kajti hotel sem, da se vidi, kaj sem spremenil: izbrisal sem napis Pivovarna Union in malo povišal stari dimnik pivovarne. Ko naredimo to malo spremembico, je podobnost tako zelo boleča, da človek najprej pomisli: a so se hecali? No, naslednja misel takih ljudi, ki se ukvarjamo z umetnostjo in poznamo različne "duhovite" poteze postmodernizma in avantgardnih umetnikov (pa tudi sodobnih umetnikov, seveda): ali je možno, da je sestava komisije za Plečnikovo nagrado to nagrado dodelila na način, da se po postmodernistično pošalijo iz igre podob, kjer se stavbe tako rekoč skoraj dotikajo, vsebina pa bi bila iz njihovega postmodernega vidika vsekakor marksistična maksima: "religija je opij za ljudstvo"- kajti vsebinsko gledano je na eni strani alkohol (ki je prepovedan v islamu) in na drugi strani religija islama. Bi bilo to možno ali sem samo jaz tako čudaško sopostavil ta dva sosedna (vrhunska?) primera arhitekture? No, naj povem moje dejansko mnenje: zame je oboje (tako mošeja kot tudi kockasto skladišče) modernističen, minimalističen tujek/odklon/del razkroja, kakršne je opisal v svojih odličnih tekstih o slabi arhitekturi Roger Scruton (tukaj en link na njegov intervju o "pogrdotenju" arhitekture- LINK) Tehnotektura (mislim, da gre za pojem, ki ga je uporabljal Heidegger) z najbolj enoplastno "metafiziko", ki prav na vseh ravneh deluje kot subverzija našega naroda in naše tradicije. Kocka, raketa in blok iz 50tih s skupnimi balkoni bi bil najbolj hiter približek, če bi komu morali opisati to arhitekturo z besedami... Država Katar, ki je mošejo financirala, ima salafistično smer suni islama. Zelo trda verzija, obrnjena v korenine in res polnokrvno "fundamentalna" (naslanja se namreč na prve tri generacije islamske kulture takoj po uvedbi islama v 6 stoletju s prerokom Mohamedom). Po mojem mnenju taki fundamentalni obliki vračanja v izhodišča pred 1400 leti skoraj ni para v svetovnih religijah. Logosa v tem miselnem okolju praktično ni. Naj povem en primer, da bo bolj razumljivo: Ko sem delal v Cazinu na enem kiparskem simpoziju, mi je direktor kulturnega doma, ki je vodil ta simpozij povedal, da so mu salafisti (ki so se med vojno v BiH naselili po mnogih krajih Bosne) grozili, da naj neha s tem kiparskim simpozijem, ker je prepovedano klesat kakršne koli podobe v islamu. Šlo je za osebno grožnjo- salafisti so prišli na njegov dom v Cazinu. To se je zgodilo pred 20 leti!  Cazin je le dobih 160 km oddaljen od Ljubljane, in ob večjih skupnostih salafistov so po tem delu BiH tudi mnogi centri za migrante, ki so večinoma islamskega izvora... Vem, da je večinsko islamsko prebivalstvo Bosne nesalafistične smeri- gre za bosanske muslimane, ki se večinoma naslanjajo na sufistične smeri islama.  A že dolgo (vsaj 20 let) so v BiH prisotni mnogi muslimanski učitelji in misionarji različnih tradicij, ki so prišli pomagat muslimanom v vojni na tem območju.Vsekakor ne bi rad naivno čakal na to, da mi prepovedo likovno ustvarjat in prepovedo misliti svet skozi logos (ne le mitos); da mi prepovedo stvari, za katere se je borilo na tisoče mojih in naših evropskih prednikov... Kajti ne gre le zato, da bi se bal, da me ne bo kdo stigmatiziral kot "politično nekorektno" osebo. Ali bognedaj "rasista".. Gre za nekaj, kar dela Evropo evropsko, zmožno sobivanja razlik, hkrati pa zmožno ohranjanja svoje bistvene naravnanosti k vedenju, znanju, mišljenju in nenehnemu ustvarjalnemu potencialu. Radikalizacija je stvar pranja možganov, stvar prepričevanja, stvar moči znotraj neke skupnosti in vpliva nanjo. Manjšina lahko brez vsakega problema vodi večino, spomnimo se na to, kako so v vsaki četi partizanov bili en do trije partijski voditelji- komisarji, ki so poskrbeli za radikalizacijo večine v četi. Večina je vedno itak nekako mirna, trpna, žal... Zato je nujno, da postavljamo stvari v kontekste, ki razgaljajo laži in iščemo resnico. Četudi je ta taka, da nam včasih kakšno zagode...

Wed, 1. Jul 2020 at 13:58

558 ogledov

Jugoslavija, 3.del:  »Industrijska revolucija« in obubožano kmetijstvo po socialistično.
»Praktično ničesar ni mogoče napraviti. Nobene spremembe na boljše niso mogoče.«                                                                                                                 Edvard Kardelj    In kako prav je Edvard Kardelj imel takrat, ko je izrekel te besede, še sam ni vedel. Delavci v Jugoslaviji so se začeli čedalje bolj upirati samoupravnem socializmu, čedalje več je bilo zahtev po neodvisnih sindikatih, pozivov po stavkah in po novi »industrijski revoluciji«, ki bi bila nujno potrebna, saj je bila večina Jugoslovanskih podjetij kadrovsko in tehnološko podhranjenih. Finančno so bila podjetja v celoti podrejena državi, vodili pa so jih direktorji brez ustreznih kompetenc in znanja. Vodstva tovarn so bila nastavljana politično, kadri so se izbirali izključno po pripadnosti komunističnemu sistemu. Vedno bolj so se pojavljale govorice, o tem, da je »Jugoslovanska industrijska revolucija« brezsramna laž komunističnega sistema, in da je industrija Jugoslovanske države na isti oziroma nižji točki, kot je bila pred drugo svetovno vojno let 1939. Le redki pogumni posamezniki so se drznili govoriti o stvareh, ki so se dogajale neposredno po drugi svetovni vojni, v letih 1945-1952, ko je komunistična partija utrjevala svojo oblast in v teh sedmih letih uvedla najstrožji boljševiški sistem na svetu. Čiščenje političnih nasprotnikov, ustanavljanje koncentracijskih taborišč, uničevanje literature, kraja družbenega premoženja in zaplemba tovarn, popolna podreditev šolstva in vseh javnih služb, uničevanje dokazov o povojnih pobojih in prikrivanje zločinov komunističnega sistema, ter ustvarjanje novega človeka-Jugoslovana, na podlagi zgodovinskih neresnic in lažnega »bratstva in enotnosti«. Tako je bilo prepovedano govoriti o predvojni Jugoslaviji, o medvojnem dogajanju (razen slavospevov komunistični revoluciji in partizanski vojski). Vsako izražanje po nacionalne pripadnosti v javnem življenju je bilo označeno za nacionalizem in posledično za fašizem. O nacizmu je komunistični sistem le nerad govoril, saj so bile povezave med Nacističnim sistemom, ki je vladal v Nemčiji in komunističnim, ki je bil na oblasti v Jugoslaviji tako očitne, da je bilo to jasno vidno vsakemu državljanu Jugoslavije. Glavni namen vseh teh represivnih ukrepov je bil, da se med ljudi vnese prepričanje, da se je zgodovina začela leta 1945 s prihodom komunistov na oblast. Življenje pred letom  1945 pa se je prikazovalo kot nekaj nazadnjaškega in ne človeka vredno življenje. Dejstva govorijo povsem drugo zgodbo. Če pogledamo samo tako imenovano »industrijsko revolucijo« komunistične partije, nam hitro postane jasno, da (skoraj) niso zgradili ali ustanovili  nobene tovarne ali podjetja. Še več, večina paradnih konjev Slovenskega gospodarstva v času prejšnje države, je izviralo iz časov Avstro ogrske monarhije. Poglejmo samo nekaj primerov: Paradni konji Jugoslovanskega gospodarstva v Sloveniji, Železarne Ravne, Jesenice in Štore niso nastale v komunizmu, Tam so samo obstale na ravni iz leta 1939, ko se je dejansko industrializacija Jugoslavije končala. Železarna Jesenice je nastala 1869 kot Kranjska industrijska družba. Železarna RAVNE je začela delovati leta 1807, ko so se združile delavnice grofa Thurna in ŽELEZARNA PREVALJE, ŽELEZARNA ŠTORE pa je začela obratovati 1845 leta. TAM-tovarno avtomobilov Maribor so zgradili Nemci v letih 1941-1942 kot proizvodnjo letalskih delov. DELAMARIS je nastala leta 1879, GORENJE je nastalo leta 1919 iz delavnic Špehove domačije. Leta 1950 preimenovano v Okrajno kovinsko podjetje GORENJE. KRKA ali deželna lekarna NOVO MESTO je nastala leta 1570, leta 1954 se podržavi in preimenuje v MESTNO LEKARNO NOVO MESTO. PEKO je ustanovljen leta 1910 . Lastnik Peter Kozina. ALPINA je nastala iz zadrug čevljarskih delavnic, ki so se povezale leta 1932. Ime ALPINA obstaja od leta 1951, po nacionalizaciji. SAVSKE ELEKTRARNE so bile ustanovljene leta 1914, večina Hidroelektrarn je bila zgrajena pred obdobjem komunizma na Slovenskem. HE FALA leta 1913. PIVOVARNA LAŠKO nastane 1825 leta, PIVOVARNA UNION 1864 leta, RADENSKA 1869 leta, POMURKA-mesna industrija 1922 leta kot Tovarna mesnih izdelkov, ŠUMI 1876 leta, KOLINSKA 1908 leta kot Kolinska tovarna kavnih primesi, MLINOTEST 1804 leta pod imenom FLUCOV mlin. SALONIT ANHOVO 1920 leta, PAPIRNICA VEVČE 1842 leta, TOVARNA CELULOZE 1931 leta, PALOMA 1885 leta , tovarna papirja KOLIČEVO 1920 leta , PAPIRNICA RADEČE 1725 leta, LEPENKA TRŽIČ 1888 leta, INDUS 1933, LTH tovarna hladilnikov 1933 leta, KOPITARNA SEVNICA 1886 leta, TOVARNA USNJA ŠOŠOTANJ 1788 leta, KIK Kamnik 1852 leta, TOBAČNA LJUBLJANA 1871 leta, TOVARNA DUŠIKA RUŠE 1918 leta, LITOSTROJ 1919 leta, EMO CELJE 1894 leta,  LUKA KOPER 1882 leta, JELOVICA 1905 leta, CINKARNA CELJE 1873 leta, ILIRIJA 1908 leta, SAVA KRANJ 1920 leta. BELINKA, TKI HRASTNIK PINUS ARBA so nastale v Avstro ogrski monarhiji, po prvi svetovni vojni pa še HELIOS, AERO,TANIN… Tudi paradni »konj« gradnje avtocest in socialističnih blokovskih naselij v Sloveniji, podjetje SCT je bil ustanovljeno leta 1873 kot Stavbena družba Ljubljana, METALNA MARIBOR 1920 leta , CEMENTARNA TRBOVLJE 1876 leta, STEKLARNA ROGAŠKA 1921 leta, STEKLARNA HRASTNIK 1860 leta.(1) (2) Tekstilna podjetja POLZELA 1926 leta, INTEX 1926 leta, KONUS 1894...Predvsem v letih 1920 do 1939 v Sloveniji tekstilna podjetja doživijo nesluten razvoj in razcvet. Kmalu po letu 1945 in prevzemu oblasti s strani komunistične partije, se jih večina prestrukturira in združi. Večina neslavno propade v socialističnem samoupravljanju. Iz vsega zgoraj naštetega je razvidno, da komunizem ni gradil tovarn in da ni prinesel napredka. Ravno nasprotno, v 45 letih vladavine mu je uspelo večino teh tovarn izropati, uničiti in popeljati v propad. Tako kot z večino nakradenih stvari, tudi z tovarnami niso znali upravljati, za kar pa je bil glavni razlog neznanje. Večina šolanih ljudi, gospodarstvenikov in podjetnikov ni podpirala OF niti partizanske vojske. Zato jih je komunistična oblast med vojno in neposredno po njej dala ubiti. Velika večina teh ljudi še vedno leži v neoznačenih grobovih širom nekdanje Jugoslavije. Le manjšemu delu se je uspelo prebiti v tujino. Predvsem v Argentino, kjer je danes tudi veliko teh ljudi uspešnih podjetnikov. Tako se je »industrijska revolucija« izvajala povsem po istem kopitu kot »ljudska revolucija«, ki je bila samo boj za oblast komunistične partije. Na direktorska mesta pokradenih, nacionaliziranih podjetij so bili nastavljeni ljudje brez vsakega znanja in kompetenc. Partijski kadri s tremi leti osnovne šole, lojalni ljudje sistema. Tako gospodarstvo ni moglo preživeti. To je resnica o  Jugoslovanski industrializaciji. Sicer so v zgornjem sestavku zajeta samo Slovenska podjetja. Je bilo pa po celotnem ozemlju Jugoslavije isto. Dejstvo je, da je gospodarski razcvet Slovenija doživela v Avstro-ogrski monarhiji in predvojni Kraljevini Jugoslaviji. V socialistični, samoupravni Jugoslaviji pa je doživela njegov zlom in zaton. Res je, da je večina teh podjetij dočakala osamosvojitev Slovenije, in da so nekatera propadla po odcepitvi od Jugoslavije, kar zagovorniki prejšnjega sistema tako vneto in navdušeno ponavljajo. Vendar je treba vedeti, da se v Sloveniji ni nikoli izpeljala LUSTRACIJA, da so bili direktorji teh podjetij tako v Jugoslaviji kot samostojni Sloveniji isti ljudje, da se v podjetja ni vlagalo, da so bila to tehnološko zaostala, nerazvita podjetja. V nekaterih podjetjih so imeli stroje še iz 19 stoletja! Zaradi izgube trgov v bivši Jugoslaviji, kjer so divjale krvave »bratske« vojne med narodi, zaradi prej omenjene tehnološke in kadrovske zaostalosti, zaradi korupcije in visoke zadolženosti teh podjetij, je bil njihov propad neizogiben in pričakovan. (1) Sicer pa se je Jugoslovanska komunistična oblast zelo rada hvalila z Jugoslovansko avtomobilsko industrijo in jo predstavljala kot vrhunsko. Res je, da je bila avtomobilska industrija razširjena in da se je kar nekaj vozil proizvajalo v Jugoslaviji, vendar tukaj ni šlo za vozila namenjena za izvoz v razvite države, temveč bolj za izvoz na trge nerazvitih, socialističnih in zaostalih držav. Tako so se v Kragujevcu(Srbija) proizvajala vozila Zastava. Vsa so bila izdelana po Fiatovih licencah. Leta 1960 so začeli proizvajati Zastavo 600, ljudsko ime FIČO. Izdelan po Italijanski licenci Fiat 600. Leta 1971-Zastava 101 izdelan po Fiatovi licenci Fiat 128, YUGO- leta 1980 so ga začeli izdelovati po licenci Fiata 127, Zastava 128 ista licenca kot zastava 101-fiat 128, Yugo Florida 1988 po licenci Fiat Tipo. Torej v nobenem primeru ne gre za delo Jugoslovanskih inženirjev in strokovnjakov. Še več, »YUGO«  je bil propadli načrt Italijanskega Fiata za naslednika fiata 127. Podarili so ga Zastavi, kjer pa so ga uspeli še bolj uničiti kot po načrtih, saj ni bilo pravega znanja niti denarja za razvoj, zato je bil ta avto prava katastrofa na štirih kolesih. V Sloveniji je krožila šala , da je najpomembnejša stvar ta, da ima ogrevano zadnje steklo, da te ne zebe v roke, ko ga potiskaš po cesti. Tudi Slovenija je nosila pomemben delež Jugoslovanske avtomobilske industrije, najprej sta leta 1964 TOMOS in CITROEN ustanovila podjetje CIMOS, kjer so ob Spačku, Amiju, Diani, Visi, GS-u izdelovali tudi popularni AX. V Novem Mestu so celo sestavljali znanega Minija 1000. Renaulte so sprva sestavljali v Litostroju, kasneje pa so proizvodnjo preselili v Novo Mesto, kjer so kasneje izdelovali tudi popularne Renault 5. Tovarna IMV je tudi edina tovarna avtomobilske industrije v Jugoslaviji, ki je svoje izdelke prodajala na zahodni trg, zahtevnejšim kupcem. V Sarajevu so leta 1965 začeli proizvajati model Prinz 1300 po licenci NSU. Leta 1972 so po licenci VW izdelovali slavnega Hrošča do leta 1976, nato pa so sestavljali Golfa. Skupaj so izdelali cca 30.000 hroščev in 150.000 vozil Golf. V KIKINDI(Srbija) je Livarna Kikinda konec šestdesetih let pričela sodelovati z Oplom, ki je od vojvodinske tovarne kupoval različne odlitke, leta 1977 pa je sodelovanje preraslo tudi v skupno podjetje IDA (Industrija delova automobila). Želja je bila, da bi sestavljali vozila Kadett,  Ascona, Senator in Omega. Izdelali so skupno 38.700 Oplov. Še dandanes so glasne govorice, da so pravzaprav vozila sestavljali v Nemčiji in jih že sestavljene prepeljali v Srbijo, kjer so samo zamenjali oznake in jih poslali na trg. Tovorna vozila so izdelovali tudi v Mariboru (TAM) in Priboju (FAP), traktorje pa v Novem Beogradu (IMT), Rakovici (IMR), Bjelovarju (Tomo Vinković) in na Reki (Torpedo). Jugoslovanska avtomobilska industrija ni imela svojih idej, niti dovolj inženirjev, da bi lahko izdelala  lastno Jugoslovansko vozilo, pa vendar je ta industrija predstavljala velik del gospodarstva Jugoslavije. Večina vozil se je izvažala v Iran, Turčijo, Irak, Egipt in ostale države članice gibanja neuvrščenih držav. Jugoslovanski državljani so se vozili večinoma v vozilih Zastave, saj so bila cenovno najugodnejša in čakalna doba je bila najkrajša- 6 mesecev. Iz vsega zgoraj zapisanega sledi preprosto dejstvo, da Jugoslavija ni imela niti ene znamke, ki bi imela kak večji pomen v tujini. Tehnološka raven izdelkov in njihova kvaliteta je bila ničelna, izdelava pa podpovprečna. (2) V agrikulturi je bila prva poteza redistribucija zemlje z zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji iz leta 1945. Imetje Nemcev, Italijanov, "kolaborantov", bank, zasebnih podjetij in cerkve je bilo nacionalizirano. Zgornja meja za zasebno lastništvo zemlje je bila postavljena pri 45 hektarjih. Za posest cerkve je bil določen zemljiški maksimum 10 hektarjev. Ker pa je že agrikulturna reforma v 20-ih letih 20. stoletja vzpostavila razmeroma egalitarno strukturo v jugoslovanski agrikulturi, se je omenjeni ukrep nanašal samo na enajst odstotkov zemlje v zasebni lasti. Ta zemlja je bila razdeljena približno 70 tisoč družinam, večinoma družinam partizanov.  Leta 1945 je bil razglašen tudi splošni odpust dolgov kmetov. Prvi ukrepi agrarne reforme so se nanašali na razlastitev zemljišč, ki so presegala 45 hektarjev skupne površine, drugi pa na razdeljevanje zemlje tistim, ki naj bi jo sami obdelovali. V ta namen je bil ustanovljen zemljiški sklad agrarne reforme, v katerega so povojne oblasti evidentirale razlaščeno zemljo, ki je postala državna lastnina. Razlastitve so potekale tudi po merilu ali je lastnik obdeloval zemljo sam s svojo družino ali pa z najeto delovno silo. Temeljni cilj agrarne reforme oziroma njenega prvega zakonskega akta Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji je bil bolj odprava tako imenovanega "izkoriščevalskega značaja" zasebne lastnine kot pa odprava zasebne lastnine nasploh. Ustava iz januarja 1946 formalno zagotavlja zasebno lastnino v gospodarstvu, glede zemljiške lastnine pa je določeno, da lahko zemlja pripada tistim, ki jo obdelujejo, in da velika zemljiška posest ne more biti v zasebnih rokah. Januarja leta 1949 se komunisti odločijo za kolektivizacijo kmetijstva po sovjetskem vzgledu. To je prineslo prisilno včlanjevanje kmetov v kmetijske zadruge, prisilno izročanje zemlje, živine, orodja in poslopij v družbeno last. Kot svojo last so lahko obdržali največ 1 hektar zemljišč (ohišnica) in največ eno žival. Kolektivizacija je v procesu socialistične preobrazbe podeželja praktično pomenila odpravo kmeta kot družbenega sloja. Kmet je v komunizmu predmet posmeha, ničvreden človek, in ravno v Jugoslaviji se je tudi uveljavila »žaljivka«, »ti si kmet«. Pa čeravno ta ne pomeni nič slabega. Šele v zadnjih desetih letih se status kmetov v Sloveniji počasi pobira zaradi tega grobega posega komunistične oblasti v temeljne človekove pravice. (3) Leta 1953 Zvezna skupščina FLRJ uzakoni tako imenovano »drugo agrarno reformo«, ki je pripeljala do popolne nacionalizacije vseh kmetijskih zemljišč v Jugoslaviji. Z omenjeno agrarno reformo so samo v Sloveniji zaplenili več kot 260.000 hektarjev zemljišč, ki so bili odvzeta nekaj več kot 11.000 pravnim lastnikom. Določen je bil zemljiški minimum 10 hektarjev orne zemlje. Agrarna reforma je bila še en zločinski odlok komunističnih oblastnikov, ki so na ta način dokazovali, da človeško življenje v komunizmu ni vredno ničesar.  Kot antipod  zasebni lastnini so ustanovili zloglasne kmetijske zadruge, ki so postale osnova socialistične graditve vasi in življenja na vasi. Na urbanističnem področju pa so simbol kolektivizacije  predstavljali zadružni domovi. (V Sloveniji jih je bilo okoli 700). Veliko število predvojnih veleposestnikov je bilo bodisi ubitih v povojnih procesih, bodisi izgnanih ali popolnoma obubožanih, saj jim je oblast že leta 1945, neposredno po vojni, odpeljala živino in pobrala več letne pridelke zaradi lakote, ki je v Jugoslaviji trajala skozi celotno leto 1945. Agrarna reforma je še danes, v letu 2020, predmet mnogih sporov v denacionalizacijskih postopkih, ki se vlečejo vse od leta 1992. (3)(4) Kot je razvidno iz zgornjega zapisa, Jugoslavija in komunistični oblastniki, ki so ji vladali, niso gradili tovarn in podjetij, temveč so ta ista podjetja na grob način odvzeli od pravih lastnikov in jih v 45 letih svojega vladanja popolnoma uničili, jih naredili za nekonkurenčne in nezmožne preživeti gospodarsko krizo, ki je v Jugoslaviji trajalo od leta 1945 pa do klavrnega propada leta 1991. Enako velja za kmetijstvo, ki je zaradi vseh mogočih reform doživljalo ponižanje za ponižanjem, vse dokler ni bilo popolnoma izropano in na kolenih.   Viri : (1) http://www.demokracija.si/fokus/kako-miha-kordis-se-naprej-prodaja-mit-da-je-slovenijo-in-jugoslavijo-industrializiral-socializem-poglejte-dejstva.html (2) http://www.avtomanija.com/default.asp?rb=4&id=262 (3) https://www.casnik.si/druga-agrarna-reforma-v-jugoslaviji/ (4) https://radiostudent.si/politika/ponudba-in-prevpraševanje/povojna-leta-v-jugoslaviji              

Sat, 27. Jun 2020 at 09:46

754 ogledov

Prosim, pazite na besede  
Jezik je skupna reč določenim skupinam ljudi, ki so si povečini tudi genetsko bolj podobni. Zelo verjetno so hkrati te skupine bolj ali manj različne (genetsko, kulturno, karakterno- seveda govorimo o Gaussovi razporeditvi) ljudem drugih skupin z drugimi jeziki. Slovenci smo si med sabo povečini genetsko bolj podobni kot pa smo podobni npr. Hrvatom, Avstrijcem ali Srbom (tudi tu bi bil vrstni red genetske in kulturne podobnosti tak: Avstrijcem, Hrvatom in Srbom). In besede, ki nam jih nekdo izreče, na splošno prikličejo zelo kompleksen čustveno-spominsko-razumski odziv v našem celotnem bitju. Pri tem seveda še zdaleč ne sodeluje samo razum. Niti samo čustva. A kljub temu beseda in stavek lahko človeka tako razburita, da doživi močan psiho-fiziološki odziv. Lahko mu začne razbijati srce, naraste mu pritisk (čisto fiziološko, ne samo metaforično) in sprožijo se lahko tako hude reakcije, da se začne človek vesti čisto neracionalno, začne lahko razbijati okrog sebe, se histerično dreti, smejati, jokati... skratka, "zmeša se mu" lahko od ene same besede! Celo uboji se lahko zgodijo kot posledica nekaj besed, če lahko dam skrajni primer. In tak skrajni primer se lahko zgodi, če človek ne vidi besede kot nekega približnega prenosa določene informacije, temveč jo vidi kot nek DEJANSKI, ŽE UDEJANJEN del stvarnosti, ki ga čutimo kot nekaj zavezujočega in bistvenega za naše življenje. Ki resno načne naše identitetno jedro. Namreč še tako »nedolžna« beseda, ki ima namen le opisati neko stvar (npr. kamen, drevo…), s sabo nosi kup naših spominskih čustvenih odzivov, s sabo nosi celo vrsto naših osebnih spominov, prikliče s sabo celo vrsto bolj ali manj močnih osebnih identitetnih vezi tega, čemur lahko rečemo transcendentalni okvir našega bitja in v vsem tem tudi simbolne povezave, ki jih sproža v druge jezikovno-slikovne gradnike našega miselnega, psihološkega sveta, v katerem bivamo skozi lastna telesa, čute, čustva, razumevanje in preverjanje sveta okrog sebe… Če torej ne vidimo besede kot približen prevod neke slike, oblike, lika, ideje, čustvenega stanja, dogajanja ali minulega spomina ipd, pri katerem se nikoli ne zgodi dejansko pokritje realnega z besedo, imamo lahko velik problem. Kajti beseda je vedno bistveno različna od vsega realnega: beseda zgolj opisuje in priklicuje mrežo spominov pri komunikaciji. Beseda ni konj so rekli stari... Naj skušam na hitro razložiti: ko skušamo nekaj opisati, vedno računamo na to, da ima poslušalec neko izkušnjo s tem, kar mu opisujemo. Z znaki mu priklicujemo v spomin nekaj, kar je izkusil ali pa, kar lahko vsaj skonstruira v spominu kot neko izkušnjo na podlagi svoji delnih izkušenj. Če nekomu opišemo drevo, računamo na to, da ima ta človek neko izkušnjo, da je že videl kakšno drevo v življenju, se ga dotaknil, povonjal, ležal v njegovi senci... Ali vsaj, da je lahko videl neko sliko nekega drevesa, nek posnetek, risbo in si torej preko svoje zmožnosti vživetja lahko predstavlja to, kar mu želimo priklicati (povedati). Problem, ki ga želim izpostaviti pa je, da so za vsakim malo bolj kompleksnim pojmom vedno tudi določene izkušnje, ki jih imamo pripadniki določene skupine ljudi (narod, družina, generacija, pleme..) Te izkušnje so osebne, temelječe na lastnih doživetjih, a hkrati so lahko delno povezane z »epigenetskim« spominom in nazadnje tudi s samo genetiko in genetskim spominom.. Kako je, če se izražamo skozi napačen okvir? Bom dal en primer, ki se mi zdi v političnem življenju velik problem. Namreč, obstaja nabor politično-filozofskih pojmov, ki jih uporabljamo na način, ki nam je bil predstavljen skozi točno določen proces, skozi katerega so šle generacije in generacije ljudi- ne samo v Sloveniji, temveč tudi po celotnem zahodnem svetu. Ta način je odvisen od tega, kako se je ustvaril interpretativni okvir teh besed in kdo ga je ustvaril ter z njim zasedel prostor interpretacije teh pojmov. Namreč ne gre samo za to, da »kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost« (Orwell), temveč tudi za nadzor nad interpretacijo besed, besednih zvez, pomenskosti in predvsem: čustvene nabitosti določenih besed. S tem nadzorom nad čustveno izraznostjo določenih pojmov preteklosti se nadzira psihološko-čustveno doživljanje večinskega deleža ljudi. Tistemu, ki to nadzira, to omogoča udobno obvladovanje množic in s tem vladanje. Precej natančno o tem piše en najbolj vplivnih prikrojevalcev resničnosti na svetu, Edward Bernays, ki je bil nečak slavnega Freuda. Naj tukaj izpostavim en primer: Ko npr. rečemo besedo »fašizem« (ta se meni osebno zdi med najbolj zlorabljenimi pojmi v tem trenutku na zahodu- in poleg besed »rasizem«, »antisemitizem«, »nacizem«, »sovraštvo«, »korektnost«, »medetičnost«, »podnebne spremembe« ipd tudi najbolj delujoč pojem v smislu mobilizacije čustvenih reakcij), sprožimo pri večini ljudeh zelo podobno psiho-fiziološko reakcijo. Ta je odvisna od serije medsebojno povezanih izkušenj: 1.    V kakšnem kontekstu ste besedo spoznali in jo vgradili v svoj spomin. 2.    Kolikokrat ste to besedo slišali v podobnih kontekstih in s podobnimi čustvenimi naboji in v podobnih korelacijah (kako so vam jo zasidrali z vedno podobnim čustvenim odzivom). 3.    Kako ste povezani z osebami (od družinskih preko prijateljskih do drugih družbenih vezi, ki vam odrejajo vašo pozicijo v družbi na neki sorodnostni, prijateljski, pol-javni ali javni ravni, v kateri se pojavljate v družbi), ob katerih ste slišali, razpravljali in utrjevali čustveno vez ob besedi »fašizem«, o kateri govorimo. Ad. 1: večina ljudi na zahodu je slišala za »fašizem« na zelo podoben način, saj je interpretacijski okvir bil po 2. svetovni vojni korenito enosmeren. Namreč, če sta po prvi svetovni vojni nekaj časa bili enakovredno zastopani dve enačici interpretativne naravnanosti »fašizma« (prva skozi italijansko reakcijo na internacionalne komunistične skupine, ki so želele zrušiti oblast in vzpostaviti sovjetski model oblasti po 1. sv. vojni in druga skozi širok, mednarodno dogovorjen nabor avtorjev, ki so sicer opevali komunistične in socialistične vrednote in so zato »fašizem« vedno in zelo dosledno interpretirali kot nekaj povsem grozljivega). Ta pojem so potem koristili tudi po drugi svetovni vojni in ga lepili v podobnem smislu kot prej opisano »absolutno zlo« na vse, kar ni izviralo iz socialistične internacionalne vizije sveta, ampak izhajalo iz kakršnega koli nacionalnega okvira ali iz krščanstva in torej ni imelo svojih korenin v marksizmu… (Pojem klerofašizem se nanaša na skoraj vse, kar je bilo vsaj malo zakoreninjeno v evropski tradiciji). Ad. 2: današnje živeče generacije, rojene bodisi pred 2. sv. vojno ali po njej- do najmlajših danes, so ta pojem večinoma slišale v takem kontekstu, ki ga je določila serija komunističnih intelektualcev marksisičnih krogov (npr. Frankfurtske šole, sovjetskih propagandistov po vsem svetu, koristnih idiotov, kakor je imenoval Lenin in kasneje Stalin promotorje komunizma po zahodu, ki niso prejemali denarja od Sovjetske zveze- npr. Bertolt Brecht, Pablo Picasso, André Gide, Jean-Paul Sartre, Ernest Hemingway, John Steinbeck, Bertrand Russell itd…) In ta pojem so ponavljali nešteto krat po vseh možnih medijih in v vseh učbenikih po zahodu- vedno v podobnem kontekstu, vedno s podobnim čustvenim nabojem in vedno kot izvor zla. In kar je najbolj problematično- vedno v odsotnosti racionalne razlage o tem, od kod italijanska reakcija na komunistične pučistične akcije v času "biennio rosso" in hkrati v odsotnosti od tega, da bi interpretacije govorile o tem, da je šlo za specifično italijanski fenomen. Ne pa za nekaj, kar bi lahko srečal npr. v Albaniji, Nemčiji, Sloveniji ipd...  Tak kontekst tega pojma je seveda predvidel točno določen način gradnje razlage. Nikoli se ni omenjal vzrok za nastanek fašizma (ki je seveda komunizem in njegove oblike nasilnih demonstracij, poskusov državnih prevratov po Evropi, sindikalni upori takoj po 1. sv. vojni, ko so bile evropske države povsem izčrpane in je bilo veliko revščine), hkrati je bil omenjen samo določen del te politične doktrine in sicer ustrezno oster odziv na nasilne poskuse anarhistov pri rušenju legalnih oblasti, predvsem pa poskuse komunistov pri državnih prevratih in raznarodovalni politiki v Italiji med 1. sv. vojno in takoj po njej, vse skupaj pa usklajeno s Sovjetsko zvezo in njenimi agenti po svetu. Vse generacije povojne Evrope in ZDA so bile v šolah poučene o fašizmu na način, ki ga je intelektualno opredelila zgoraj opisana množica intelektualcev, pri čemer je večina učiteljev dosledno zamolčala vzroke in iskala v fašizmu zgolj njegove nasilne elemente (ki so bili večinsko nasilni zaradi obrambe domovine Italije za Italijane, a se ta obrambni karakter vedno interpretira kot napad, čeprav je bil odziv praktično vedno sprovociran s strani komunističnih gibanj). Prav tako so celo raje izbirali pojem »fašizem« od »nacionalnega socializma«, da jim ne bi bilo treba kompromitirati pojma socializem, ki so ga komunisti radi uporabljali za rahljanje svoje boljševistične totalitarne logike in s tem dajali ljudem lažne signale, da gre za neko obliko »social-demokracije«… (Mnogo totalitarnih držav je imelo celo v imenu »Demokratična republika…«) Prav tako je tudi pojem »nacizem« nastal iz podobnega vzroka, da se prikrije ta ista veza s socializmom. V komunističnih, a tudi v demokratičnih državah Evrope je pojem fašizem vedno bil pospremljen tudi z izrazito jasno čustveno obarvanostjo. Učiteljice, ki so mene učile zgodovino (zanimivo, prav vse enako!), so vedno ob omembi besede »fašizem« bodisi dobile izraz gnusa, jeze ali vsaj zavračanja, mnoge so vse okrog tega pospremile z izrazi, ki so bili vsi čustveno skrajno negativno nabiti… Samo enega učitelja se spomnim iz srednje šole, ki je besedo fašizem izrekal za odtenek bolj ravnodušno. A tudi on je (seveda, saj je moral), zamolčal vzroke zanj. Ad. 3. Fašizem kot oznaka, ki več ne označuje političnega gibanja v Italiji v času po »rdečem dvoletju« ("biennio rosso"- kakor Italijani označujejo dvoletno obdobje nenehnih nasilnih protestov združenih komunističnih skupin in frakcij), je skozi leta take uporabe pridobil nov pomen. Fašizem se je z leti nenehne napačne rabe pojma opisovanja vsega, kar ima kakršen koli element uporabe sile, spremenil v pojem, ki se pojavlja kot zamenjava za »zlo« in za »sovražno dejavnost« ali za "napadanje brez vzroka" na podlagi nacionalističnih teženj. Podobno se je zgodilo s pojmom Hitler. Tudi o njem ne boste mogli govoriti s sogovorniki na racionalni ravni. Vsak drug stavek bo obarvan skrajno iracionalno. Ljudje skozi tak pogovor ihtijo od jeze in besa, ne zmorejo praktično nobene racionalne debate, saj so skozi otroška leta pridobili vsa možna nevrolingvistična sidrišča, preko katerih se odzivajo na take sprožilce čustvenih reakcij zgolj še čustveno. V Sloveniji večinski mediji, ki jih očitno vodi globoka država s svojimi pomagači (in jih izdatno plačujemo preko RTV prispevka ter preko davkov), gradijo podobno medsebojno vez s fašizmom kot zlôm tako, da se uporablja pojem fašizem na zgoraj opisane načine, a se jih dodatno poskuša podtakniti trenutno najmočnejši stranki v Sloveniji- to je SDS (sam nisem član, da ne bo pomotoma razumljeno). Pri tem se kup frakcij globoko-državnega aparata različnih »liberal-komunističnih« skupin poslužuje pojma »janšizem«. Ta pojem namreč idealno zasidra že skoraj stoletje gojeno pojmovanje fašizma kot zla v novo, čisto podobno besedo, s katero skušajo na vsak način diskreditirat voditelja te opozicijske stranke, Janeza Janšo in vse tiste, ki mu (kakor se to pač dogaja v politični kulturi povsod po svetu), verjamejo in mu sledijo z manj rezerve... Kar se prav tako dogaja tudi v drugih strankah- spomnimo se le slavospevov Miru Cerarju ali npr. Marjanu Šarcu... Sprožilci čustvenih reakcij- »code words« ali »memes« V pogovorih z ljudmi, ki so nam blizu in sprejemajo te oblike besednih sprožilcev čustvenih reakcij, težko izrekamo besede na način, da bi jih jemali kot nevtralne opise določene (meta) politične smeri. Namreč takoj, ko izrečemo tako besedo, smo že v polju čustvene reakcije, ki zamegli ali celo čisto onemogoči možnost pogovora na neki racionalni ravni. Ko nekdo izgovori v družbi »nacizem«, "Hitler", »fašizem«, »Janša«, »kler« ali karkoli podobnega, se lahko debata, ki je morda do takrat bila v polju racionalnega, prevesi v polje čustvenih reakcij. Pri tem se v obliki iracionalnega strahu pred »fašistoidno politiko« takoj dvignejo vse rdeče zastavice in pogovor je skoraj nemogoč. Pri taki uporabi besed in besednih zvez se lahko o fašizmu, nacizmu… ali pa o Janši govori le v pomenskem okviru, v katerem je fašizem= zlo. Če govorec tega ne signalizira svojim sogovorcem takoj in brezpogojno, ga takoj izločijo kot »fašista«, »nacista« ali »janšista«… Zakaj sploh pišem to? Mnogo politikov in tudi ljudi, ki se le občasno pogovarja o politiki, preprosto sprejema vzorce zgoraj opisanih »code words« (čustvenih sprožilcev reakcij, ki sprožijo navale nestrpnosti, zavračanja, sovraštva, nezmožnost prehajanja v polje racionalne debate in preverjanja realnosti skozi pojme, besede ipd). S tem ostajajo vedno znotraj komunističnih zavajajočih pomenskih zvez, s katerimi so t.i. »koristni idioti« in aktivni promotorji komunističnih in marksističnih idej zgradili cel kup besednih povezav in parol, v katerih so uspeli spremeniti določene pomene besed in jim dodati močne čustvene naboje, hkrati pa jih vpeti v zmagovalne mitologije po 2. svetovni vojni, o čemer zanimivo piše npr. Diana West v knjigi "American Betrayal".  Kar je pri tem najbolj moteče in praktično tudi skoraj neverjetno: vsakič znova konzervativci zaplavajo v ta tok posebnega jezika, s čimer zapadejo v sistematično pripravljeno past mnogih sprožilcev čustvenih reakcij, v kateri se izgublja energija in v kateri so vsi ti politiki dejansko popolnoma nemočni. Kajti s pristajanjem na jezik, ki jim ga pripravijo komunistični aktivisti, vedno znova potrjujejo okolici prav ta pomen besed, ki so jim ga podtaknili njihovi nasprotniki. Če lahko dam primer. Anarhisti tolčejo z velikimi kladivi po zunanjih zidovih njihove hiše in jo skušajo razsut. Konzervativci pa se obnašajo tako, da vzamejo v roke ta enaka kladiva in skušajo svojo stavbo branit tako, da tolčejo po istem zidu z notranje strani in pri tem računajo, da se bosta zunanja in notranja sila izenačili. Ne, dragi moji konzervativci, zid se bo podrl še veliko hitreje in vse bo uničeno še veliko bolj temeljito…  

Sat, 27. Jun 2020 at 08:14

1384 ogledov

Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
 »Novinar je družbeno politični delavec, ki je zavestno podvržen idejam Marksizma in Leninizma« Jože Smole   S smrtjo Josipa Broza -Tita, so se v Jugoslaviji počasi začele odstirati laži sistema, ki so jih komunisti servirali obubožanemu, razvrednotenemu narodu socialistične Jugoslavije. Prvi šok so ljudje doživeli ob novici, da je Jugoslavija pred bankrotom in da je navkljub drugačnim trditvam oblasti, Jugoslavija zadolžena za 20 milijard dolarjev. Leta 1991 je bila zadolžena za 21 milijard USD. Kljub velikemu odpisu dolgov, saj je  v letih 1970-1980 bilo odpisano 6,4 milijarde dolgov, še vedno ogromna številka. Če ta znesek preračunamo v današnje stanje je dolg Jugoslavije znašal 150 milijard dolarjev !!! Če bi Jugoslavija obstajala še danes, in če bi se zadolževala v istem tempu, bi ta dolg znašal šokantnih 6 tisoč milijard USD.   Kar je za državo, ki se uradno ni zadolževala šokanten podatek, sploh če vemo, da so vse države, bivše Jugoslavije trenutno dolžne okrog 200 milijard Dolarjev. (podatek 2016) LINK (1) Jugoslavija ni bila zmožna odplačevati niti obresti za kredite, kaj šele poplačevati le te. Zmanjkalo je denarja za plače, pokojnine, socialne transferje. Zato so začeli nenadzorovano tiskati denar brez kritja. Inflacija je bila 45% in ljudje so čez noč ostali brez skoraj polovice že tako mizernih plač in pokojnin. Komunistična elita in tisti posvečenci, ki so bili v stalnem stiku z njimi, oficirji, agenti SDV(službe državne varnosti), prej UDBA, agenti KOS-a (vojaške obveščevalne službe) in ostali uslužbenci komunistične oblasti, so dinarje zamenjali za devize, predvsem nemške marke, in s tem še dodatno zaslužili. Medtem pa državljani niso smeli kupiti deviz uradno, temveč na črnem trgu, kjer je cvetela preprodaja Mark, Šilingov in Grške Drahme. Jugoslovanska valuta Dinar je bila brez vreden papir, kateremu smo čez noč pripisali nekaj ničel. in tako leto za letom. Uradna statistika leta 1981 beleži 17% brezposelnost , kljub temu, da v tujini dela približno 2 milijona Jugoslovanov. Poleg tega je 30 % delovne sile preveč. Marca leta 1981 na Kosovu izbruhnejo množični protesti delavcev in mladine. Brezposelnost v tej pokrajini znaša kar 52,7%. Zahtevali so službe, stanovanja in avtonomijo Kosova. Komunistična partija razglasi izredne razmere in z vojsko, tanki in milico razžene 15 tisoč glavo množico. S tanki in ostrim strelivom streljajo na neoborožene protestnike. Ubitih je bilo 11 ljudi, 250 jih je bilo ranjenih, od tega 188 huje. 2 tisoč jih je bilo obsojenih in zaprtih zaradi proti državnega delovanja. JLA je akcijo opisovala kot uspešno in bila ponosna na posredovanje, ter se z njim javno hvalila. Oblast jo je nagradila z dodatnimi finančnimi sredstvi, kljub skorajšnjemu bankrotu države. Za proizvodnjo 300 tankov T 72 ( kasneje preimenovan v T84) so porabili 3 milijarde USD. Za razvoj lastnega letala (ORAO 21), je vojska želela dodatnih 15 milijard. Vendar denarja enostavno več ni bilo. Posojila zaradi enormnega dolga Jugoslaviji ni dala nobena država, zato so oblasti privolile v nakup 16-ih letal MIG 29 ruske proizvodnje. Dodatnih 300 milijonov USD je jugoslovanske davkoplačevalce stal ta nepotreben podvig komunistične oblasti. Oficirjem so povečali plače. Poleg brezplačnih stanovanj in hrane, so vsak mesec prejeli še 5 delavskih plač, istočasno pa je oblast delavske plače realno znižala za 34%, pokojnine pa za 40%. Leta 1983 Jugoslavija bankrotira. Sledi popoln razpad finančnega sistema. Že tako porazen izvoz, ki je po podatkih leta 1978, znašal ubogih 259 USD na prebivalca, še zniža na 231 USD na prebivalca. Če za primerjavo vzamemo Avstrijo, torej kapitalistično gospodarstvo, ki je leta 1945 bilo razbito in razrušeno ter popolnoma demoralizirano, je leta 1978 izvoz na prebivalca v Avstriji znašal 1,628 USD. Bedno Jugoslovansko gospodarstvo, z zastarelo opremo, s Kardeljevim samoupravljanjem, ki je bilo samo metanje peska v oči državljanom, dejansko nobena tovarna ni nikoli pripadala delavcem, ni bilo sposobno ponuditi kvalitetnih izdelkov za tuji trg. Zaradi nekonkurenčnosti in slabe kvalitete izdelkov, so tovarne po Jugoslaviji poslovale med sabo, na republiški ravni. Tako je železarna Ravne proizvajala nekvalitetne železne plošče, jih izvažala na Kosovo, kjer so jih zakopavali v zemljo in s tem še dodatno uničevali naravo. Kosovske oblasti so  to železo plačale Slovenskim oblastem z natiskanim denarjem brez kritja. Tako je poslovala večina podjetij in tovarn v Jugoslaviji.  Tovarne so pripadale komunistični partiji, ki je nastavljala direktorje in delavske svete v tovarnah, svoje sindikaliste in zaupnike. Gospodarstvo pa je živelo predvsem od kreditov iz tujine, z devizami delavcev, ki so živeli v tujini in denarja od turizma. LINK(1) Po bankrotu se je gospodarstvo povsem zrušilo, saj država ni zmogla uvažati materiala za izdelavo izdelkov, ki jih jugoslovanska podjetja proizvajala. Še huje pa je bilo dejstvo, da ni bilo denarja za nafto, meso, moko, pralne praške, plenice, kavo in elektriko. Dolge vrste ljudi pred bednimi socialističnimi trgovinami, ki so bile že prej napol prazne, so se še podaljšale, trgovine pa so bile še bolj prazne. Ljudje so ure in ure čakali v vrstah za kruh, mleko, meso in moko. Kave praktično ni bilo mogoče dobiti, kot tudi večine sadja ne. Prazne so bile tudi ulice, saj se ljudje zaradi pomankanja goriva niso mogli voziti z avtomobili. Poleg že leta 1979 uvedenega sistema par-nepar, so ljudje spoznali bencinske bone, za katere so lahko na mesec dobili 40 litrov bencina. V socialističnem raju cveti »preprodaja« kave, bencinskih bonov, bencina, mesa živali zaklanih na črno in podobnih proizvodov, ki jih danes jemljemo za samoumevne. Državna UDBA, tajna komunistična policija, v Sloveniji se je imenovala SDV(služba državne varnosti), sodeluje in v tej »preprodaji« služi milijone nemških mark. Poleg vsega naštetega se ukvarja z uvažanjem cigaret in alkohola. Te milijone mark namenja za teroristične podvige po Evropi in Ameriki, kjer agenti SDV pobijajo voditelje emigracije, njihove družine in otroke. Podstavljajo bombe, kjer umirajo nedolžni ljudje in nesposobni agentje. Ropajo banke in zlatarne, prestižne butike in nakradeno prodajajo v Jugoslaviji. Vse to z vednostjo vrha komunistične partije in državnega vrha. LINK (2) Jugoslavija se je najbolj približala razvitemu svetu v letih 1981 in 1982, ko je dosegla 44,7 % razvitosti Avstrije, 43,7% razvitosti Nemčije in 33,1% razvitosti Švice. Namesto v gospodarstvo in razvoj, je vodstvo komunistične partije vlagalo v terorizem in »preprodajo« dobrin, ki so človeku samoumevne in v »gnilem« kapitalizmu lahko dostopne. Zastarele, tehnološko in miselno, se tovarne v Jugoslaviji, predvsem zaradi volje delavcev trudijo slediti toku časa in izdelujejo izdelke, za katere trdijo , da so »vrhunski izdelki« socialističnega samoupravljanja. Take trditve se v današnjem času zdijo smešne, predvsem če se zavedamo, da se je kot »vrhunski izdelek« socialističnega samoupravljanja prodajal avto imenovan »YUGO«. LINK (3) Ta tehnološki presežek socialistične industrije, ki se je izvažal celo v ZDA, je bil v teh istih ZDA označen za »najslabši avto, ki je kadarkoli vozil po Ameriških cestah«. Sicer pa so se komunisti zelo radi hvalili z avtomobilsko industrijo in avtomobili, ki so se proizvajali v Jugoslaviji. Čeprav se danes večina ljudi zaveda, da je Jugoslavija bila po vseh parametrih nerazvita država, so v takratnem sistemu državljanom lagali, da je med visoko tehnološko razvitimi državami. Resnica je seveda povsem drugačna . Po današnjih merilih bi bila Jugoslavija »država tretjega sveta«. Ekonomski kazalniki kažejo, da je Jugoslavija leta 91 bila na stopnji razvitosti današnje BIH.( BIH dosega 57% razvitosti Slovenije) Po razvitosti in tehnologiji je prehitela samo in izključno Afriške države. Za ves ostali razviti svet, so bile trditve komunistične partije sprejete s posmehom. V socialističnem samoupravljanju se v Jugoslaviji ni proizvajal niti en proizvod visoke tehnološke vrednosti. Še več, ne samo, da ni sama proizvedla ničesar, vse kar je bilo izdelano, je bilo izdelano po tujih licencah. Vsi avtomobili so bili izdelani po licencah tujih avtomobilskih gigantov, Fiata , Opla, Wolksvagna in Deutza. Tudi proizvodnja vojaških letal, s katero so se v JLA postavljali pred Evropo in svetom, je bila izmišljena. »Vrhunsko bojno letalo« (ORAO J22) je bilo plod tujih načrtovalcev in inženirjev. Jugoslovanskim samoupravnim strokovnjakom ga je uspelo uničiti in še enkrat več dokazati nesposobnost samoupravnega inženirstva.  Šlo je za predelani Francoski Mirage. Licenco je Titu podaril veliki prijatelj Ceausecu , veliki Romunski »domoljub«, ki je prav tako kot Tito Jugoslavijo, Romunijo popeljal med visoko (ne)razvite države . Jugoslovanski »znanstveniki« so imeli nešteto težav pri izdelavi tega letala, zato je postalo poznano kot »leteča krsta« , saj je v preizkusih in testiranjih izgubilo življenje veliko testnih pilotov. Pravzaprav  sledi preprosto dejstvo, da Jugoslavija ni imela niti ene znamke, ki bi imela kak večji pomen  v tujini. Tehnološka raven izdelkov in njihova kvaliteta je bila ničelna. Samohvala socialističnega samoupravljanja je bila samo še ena laž sistema, ki je načrtno in zavedno zavajal ljudstvo. LINK (3) Po Titovi smrti, ki je Jugoslaviji vladal s trdo roko , diktaturo, kjer je bila vsaka kritika kaznovana s smrtjo ali visoko zaporno kaznijo na komunističnem letovišču »Goli otok« in »Grgur« , kjer so zaporniki v nečloveških razmerah , na visoki vročini prenašali težko kamenje, bili izpostavljeni psihičnemu in fizičnemu nasilju jetniških čuvajev. Šlo je za zapor za nasprotnike sistema, za komuniste, ki niso sledili načelom AVNOJSKE  Jugoslavije in ljudi, ki so bili obtoženi protidržavnega delovanja. Ta koncentracijska taborišča se niso veliko razlikovala od nacističnih taborišč smrti med drugo svetovno vojno. Res je, da ljudi niso sežigali v pečeh, so jih pa pustili umirati na obroke na žgočem soncu na otokih brez sence, so se začeli oglašati tudi intelektualci, večinoma  v Sloveniji in Hrvaškem. Zahteve po odpravi cenzure, ki je bila v Jugoslaviji prisotna vse do njenega razpada leta 1991, so bile vedno glasnejše. Sprva trdi cenzuri, ki je trajala od leta 1945-1952, in je vključevala več korakov, je leta 1952 sledila »mehka cenzura« in predvsem »samocenzura« . Prvi korak trde cenzure je bil čiščenje kulturnih ustanov , ki so ga komunisti načrtovali še pred koncem druge svetovne vojne in so ga aprila leta 1945 nadgradili z dokumentom »Ureditev poslovanja knjigarn in založništev v prvi dobi po osvoboditvi«. Tako so se v letu 1945 dale pregledati vse zaloge knjig in se izločile vse tiste knjige, ki so izšle med okupacijo, še posebej pa za vse tuje-jezične knjige , ki so bile bodisi v knjižnicah , bodisi v skladiščih. Samo v prvem letu po »osvoboditvi« so tako iz knjižnic in knjigarn izločili 200 avtorjev, za katere je komunistična komisija ugotovila, da njihovi pisci ne ustrezajo oziroma ne sledijo načelom AVNOJSKE Jugoslavije. Med njimi je bilo tudi nekaj tujih avtorjev, ki so pisali predvsem o boljševističnem nasilju v Sovjetski zvezi. Knjige so uničevali v papirnici VEVČE. LINK (4) Tako so prepovedali dela nastala med leti 1941-1945, ki osvetljujejo drugo plat delovanja komunistične partije, zločine revolucije in partizanskih zločinov, dela nasprotnikov oblasti, in tistih, ki so po vojni zbežali v tujino. Prepovedali in uničili so dela tistih, ki so padli v protirevolucionarnih enotah ali so bili ubiti med ali po vojni v čistkah komunistične oblasti, vsa strokovna in znanstvena dela, ki so se sveto nazorsko nagibala h katolicizmu in Bogu. S tem so komunisti storili zločin nad Slovenskim jezikom in kulturo. Knjige, ki jih niso uničili, so končale v skrivnostnem »D« bloku narodne univerzitetne knjižnice Ljubljana. Ključ je imel samo direktor, ki je bil imenovan s strani oblasti. Leta 1978 je bilo prepovedanih in zaplenjenih knjig že več kot 700 in več kot 140 naslovov serijskih publikacij. LINK(4) Sicer uradno cenzura v Jugoslaviji ni nikoli obstajala, kljub temu pa je v uradnih listih Jugoslavije uradna prepoved 11 knjig, od tega v Sloveniji 4 knjig.  (leto 1991). Od leta 1952 nastopi obdobje mehke cenzure, kjer prevzamejo glavno vlogo tiskarji in s samocenzuro tudi avtorji in novinarji. Tako je bilo samo v Sloveniji od leta 1945 do leta 1990 več kot 30 sodnih prepovedi širjenja časopisov in revij. V celotni Jugoslaviji pa več kot 200. Najbolj znana je zaplemba celotne izdaje revije Mladina leta 1988, kjer so objavili načrt BEDEM, po Slovensko OKOP, do katerega so se dokopali pogumni Slovenski rodoljubi, ki so bili kasneje obtoženi in zaprti v vojaških zaporih JLA. Dokument je vseboval natančna navodila za armado, kako postopati ob izbruhu množičnih protestov, množičnih aretacijah in množičnih likvidacijah političnih nasprotnikov. Dokumentirani pa so tudi neformalni pritiski na uredništva, in nemalokrat se je zgodilo, da so umaknili, ali spremenili že natiskane strani dnevnega časopisja. Tako so še kako žive besede staroste Slovenskega novinarstva, ki je v televizijski oddaji po RTV Slovenija nekoč dejal: » Še kako pomnim, kako smo kot uredniki nosili prelome strani na cenzurni pregled v poznih nočnih urah v hotel Slon v Ljubljani, kasneje pa na sedež KPS, kjer jih je pregledoval veliki cenzor, ki je bil v zadnjih letih po Titovi smrti sam Stane Dolanc. Vsako noč, neredko do prve zore je trajal pregled člankov in prispevkov. Šele po njegovi odobritvi se je smelo iti v tiskanje časopisja.«  Do leta 1989, ko je bila izdana zadnja prepoved tiskane besede, je bilo uvedeno 43 kazenskih postopkov proti piscem ali urednikom revij in časopisov. Prepovedani so bili vsi študentski časopisi, glasila z versko vsebino (razen Družine, ki pa je imela strog UDBOVSKI nadzor) in vse publikacije informativno-propagandnega značaja. Med najbolj znane kazenske  postopke vsekakor sodi obtožba Dr. Jožeta Pučnika urednika Revije 57. Zaradi serije člankov je bil obsojen na 9 let strogega zapora. Med najbolj absurdne pa sodi obsodba iz leta 1963, ko je Klub študentov Prekmurja organiziral Brucovanje in ob tem izdalo glasilo Bruc. Javno tožilstvo je takoj zaplenilo 500 izvodov in zaradi več spornih besedil obsodilo pisce le teh na različne zaporne kazni. Urednika na pogojno 2 leti zapora, pisce pa na pogojno 1 leto zapora. Po zgoraj zapisanih dejstvih, v Jugoslaviji navkljub trditvam nekaterih vidnih akterjev komunističnega sistema , o svobodi novinarstva in pisane besede ni bilo ne duha, ne sluha. Bil je strog nadzor, ki ga najbolje opišejo besede iz začetka tega eseja, in ki jih je izgovoril Jože Smole, novinar, takrat pa ko je izrekel te znamenite besede, je bil predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, vidni komunistični funkcionar. »Novinar je družbeno politični delavec, ki je zavestno podvržen idejam Marksizma in Leninizma«. V tem stavku se skriva vsa resnica o svobodi tiska, filma, novinarstva in poročanja v komunistični Jugoslaviji. LINK (4) Vse glasnejše so bile tudi kritike sistema, ki je kršil temeljne človekove pravice do svobode govora in svobodnega izražanja misli. V kazenskem zakoniku komunistične Jugoslavije je obstajalo več členov, ki so tem trditvam pritrjevali in starejši ljudje se še danes spominjajo zloglasnega člena številka 133, v katerem je govora o »sovražni propagandi«, in je predvideval kazen do 10 let strogega zapora. Kaznivo dejanje si storil že, če si s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače »ščuval« k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi oziroma »kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v Jugoslaviji«. Tu je vključeno tudi razmnoževanje ali tisk, uvažanje knjig iz emigracije, letakov ali ostalega propagandnega materiala, z eno besedo imenovanega »sovražni material«. Člen 114 je predvideval zaporno kazen za »kontrarevolucionarno ogrožanje družbene ureditve« in člen 136 je predvideval zaporno kazen za »žalitev SFRJ«. LINK (5) Kritike letijo tudi na preganjanje homoseksualcev. Vedno glasnejše so zahteve po svobodnih volitvah, na pravico delavcev do stavke in na vedno višjo stopnjo revščine v državi. V Sloveniji so vedno glasnejše zahteve po rešitvi Slovenskega nacionalnega vprašanja. Pojavijo se tudi kritike JLA, predvsem zaradi njene potratnosti, zahteva se omogočenje civilnega služenja, in predvsem uporaba Slovenskega jezika med služenjem vojaškega roka. Slovenščina je bila v JLA prepovedana in za uporabo Slovenskega jezika, si bil kaznovan z zaporno kaznijo. Kar je še en dokaz, da JLA ni nikoli bila Slovenska vojska, temveč okupatorska armada. Oblast z represijo zatre tihi odpor intelektualcev, zagrozi z uporabo sile in sankcionira neposlušne novinarje in komuniste. Vse kritike označi za napad na samoupravni socializem, na temelje AVNOJSKE Jugoslavije. Hkrati pa se med narodi Jugoslavije vedno bolj pojavlja zavedanje, da je v socialističnem raju nekaj hudo narobe. Korupcija, neenakost pred zakonom, revščina in gospodarska zaostalost so signali za narode Jugoslavije, da so nujno potrebne spremembe. Državo pretresa pomankanje osnovnih dobrin, plače so iz meseca v mesec nižje, v več podjetjih plač sploh ne izplačujejo, pokojnine so mizerne. Poleg vsega naštetega so se v državi uvedle še vsakodnevne redukcije elektrike, sprva leta 1984 dve uri dnevno, in kasneje leta 1986 kar štiri ure dnevno. Jugoslavija zaradi plačilne nesposobnosti ni bila zmožna uvažati električne energije. Razvitost države se meri med drugim tudi po infrastrukturi države. Titova komunistična država Jugoslavija je v 45 letih vladavine v Sloveniji uspela zgraditi 45 kilometrov avtoceste in uničiti železniško omrežje, ki ga je zgradila Avstro-ogrska monarhija. Železniških prog je leta 1989 bilo manj, kot leta 1939. Električno omrežje je bilo zastarelo in do več kot 35% prebivalcev  Jugoslavije ni nikoli prišla elektrika, kaj šele voda. Pismenost Jugoslavije je bila 70%, za primerjavo, v Sloveniji je pismenost 99%. 30% ljudi ni imelo možnosti obiskovati » brezplačne šole«, še enega od mitov socialistične Jugoslavije. Vsi podatki kažejo na to, da smo prav tako kupovali delovne zvezke, učbenike, in ostale pripomočke. Tudi malico in kosilo smo plačevali. (6) Slika DELO (6) Kritike so letele tudi na vprašljivo kakovost izobraževanja. Če poznamo podatek, da je bilo v Jugoslaviji 9 % visoko izobraženih ljudi, (za srednje razvite države je minimum vsaj 20%) ki so večinoma po šolanju odšli v tujino, je jasna stopnja razvitosti te tretjerazredne države. So pa komunisti na veliko diplomirali v Banja Luki in Mostarju. Tako po domače, kot je bilo njim najljubše. Diploma je prišla po pošti, po sistemu PLAČAJ PO POVZETJU. Največji problem Jugoslovanskih oblasti pa je vsekakor bila hiper-inflacija, ki jo je doživel Jugoslovanski dinar, občutili pa so jo vsi državljani, najbolj seveda delavski razred. Tako lahko  med dostopnimi podatki zasledimo, da je stopnja inflacije  leta 1960 dosegla 7%, leta 1965 že 30%, leta 1981 kar 45%, leta 1984 62%, leta 1985 76%, leta 1986 89% in leta 1987 rekordnih 135 %. (6). To je najvišje zabeležena inflacija. Še en neslavni rekord, ki ga še danes drži Jugoslovansko socialistično samoupravljanje. Seveda so inflacijo spremljale tudi podražitve osnovnih dobrin za preživetje. Plače so se v letu 1986 realno znižale za 37%, pokojnine pa za 24%. Plače so bile od leta 1982 zajamčene uradno samo v TOZD-ih, ki so poslovali z izgubo, ampak to je bilo 97% vseh TOZD-ov v Sloveniji in 98% vseh TOZD-ov v Jugoslaviji. (6) V letu 1987 so se samo v dveh poletnih mesecih cene osnovnih dobrin dvignile v povprečju za 40%, samo kruh za 70%. V enem letu, v obdobju 1985-1986 pa realno za 93,1% . Socialistično samoupravljanje je bilo pred neizbežnim zlomom in razpadom. Zunanji dolg se zaradi kreditne nesposobnosti države ni več povečeval, prav tako pa je izvoz zabeležil najnižje številke v zgodovini države. Zaradi nekonkurenčnosti samoupravnih podjetij, izdelki niso dosegali zahtevane kakovosti, posledično je brezposelnost leta 1987 znašala uradno 1,4 milijona brezposelnih ljudi, neuradno pa 3 milijone brezposelnih državljanov SFRJ. (7)  Slika DELO (7)   Viri in povezave : (1)   https://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja?desktop=1 (2)   https://4d.rtvslo.si/arhiv/dosje/174433662 (3)   www.demokracija.si/fokus/v-jugoslaviji-se-je-zivelo-podobno-kot-sta-zivela-del-boy-in-rodney-iz-druzine-trotter-ali-levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu.html (4)   https://www.nuk.uni-lj.si/sites/default/files/dokumenti/2019/cenzura-book.pdf (5)   https://www.casnik.si/svoboda-govora/amp/ (6)   Slika DELO (7)   Slika DELO    
Teme
Lucija Šikovec Ušaj Lucija Ušaj Janez Janša predsednik vlade SLOVENIJA Vlada nova vlada

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Kaj pričakujem od predsednika vlade?