Kolumna Bojanke Štern: Koronavirus
AR revija
Kolumne

Sreda, 5. februar 2020 ob 10:00

Odpri galerijo

vir: avtor kolumne

Zoonoze so bolezni, ki se prenašajo iz živali na človeka. Zadnjih 30 let prevladujejo med novimi nalezljivimi boleznimi. Najpogostejši rezervoar so divje živali, a se pojavljajo tudi pri domačih živalih. 

 

Koronavirusne bolezni so vrsta zoonoz. Pod elektronskim mikroskopom imajo značilno posejane dele virusa - kronice, korone. V letih 2002 in 2003 je koronavirus SARS, sedanjemu 2019-nCoV podoben koronavirus, povzročil pandemijo SARS-a, hude bolezni dihal. Znanje, ki smo ga pridobili takrat, pride sedaj zelo prav. Sicer pa med nami kroži več koronavirusov, ki povzročajo le lažje bolezni, recimo navadni nahod. 

 

Koronavirus 2019-nCoV je povsem nov povzročitelj bolezni pri človeku; pred novembrom 2019 te bolezni sploh nismo poznali.

Čeprav dnevno dobivamo nove in nove informacije in čeprav se strokovnjaki z vsega sveta s tem virusom pospešeno ukvarjajo, je čas od prvega primera do danes izjemno kratek, zato se moramo sprijazniti s pridevniki: najverjetneje, mogoče ... ali preprosto - ne vemo še. 

 

Prve primere so povezali s tržnico divjih živali v Wuhanu, z netopirji in kačami. Kmalu se je pokazalo, da se virus prenaša tudi s človeka na človeka. Ker je virus povsem nov, je razumljivo, da je Kitajce zadel nepripravljene. Preden so ugotovili, da gre za novega povzročitelja bolezni, je bilo z njim okuženih že veliko število prebivalcev. Bolezen se kaže z vročino, kašljem, občutkom pomanjkanja zraka, lahko pljučnico. Ne vemo še, kolikšen odstotek ljudi spontano ozdravi (morda 80%)? Inkubacija (potek od okužbe do prvih znakov bolezni) je od 2 do 12 dni, v povprečju 7 dni. Varnostni interval je postavljen nekoliko višje, na 14 dni. To pomeni, da so ljudje, ki prihajajo iz ogroženih območij, 14 dni v karanteni.

 

Takoj se je zastavilo vprašanje, kako nevarna je okužba z 2019-nCoV, kako hitro se širi in na kakšne načine. Splošno znano je, da je verjetnost za zaplete največja pri kroničnih bolnikih, majhnih otrocih, ljudeh z motnjo odpornosti (lahko lastno, lahko zaradi kemoterapije), starostnikih. Vendar pa lahko oboli kdorkoli, četudi ne spada v katero od teh skupin.

Največ jih spontano ozdravi, nekateri morda niti ne vedo, da so prenašalci. Do danes, 3. 2. 2020, je v svetu zbolelo 17.300 ljudi, 362 jih je umrlo. Virus so potrdili v petindvajsetih državah. Okoli 60 milijonov ljudi je izoliranih v različnih kitajskih mestih. Podatki se zelo hitro, dnevno spreminjajo.

 

Zdravila zaenkrat nimamo: v tisku se sicer pojavljajo anekdotične informacije o uspehu kombinacij nekaterih zdravil, ki jih sicer uporabljamo v zdravljenju virusnih bolezni, vendar uspešnost ni potrjena. Trenutno je edino resno upanje razvoj cepiva, ne vemo pa, kdaj bo na voljo. Omenjajo obdobja od nekaj tednov do enega leta - prepozno, da bi z njim obvladali sedanji izbruh bolezni. Velja omeniti, da so Kitajci, ki imajo s hudimi koronavirusi (SARS, MERS) največ izkušenj, zelo hitro določili in za zagotovitev čim prejšnje izdelave cepiva posredovali znanstvenikom po vsem svetu celoten zapis genoma tega RNA-virusa.

Brezplačno (!) - zato v tem primeru teorije zarote res ne pridejo v poštev. Prav kitajsko brezplačno razkritje genoma 2019-nCoV je omogočilo, da se je sprožila masovna proizvodnja diagnostičnih testov in razvoj cepiv. 

 

V tisku je International Journal of Infectious Diseases , kjer bo objavljen strokovno recenziran članek kitajskih avtorjev, ki so izračunali Ro za 2019-nCoV. (Mimogrede - v tem času so številne svetovne založniške hiše “odklenile” sicer drage plačljive članke s to in podobno tematiko). Za tiste, ki primerjajo Ro različnih nalezljivih bolezni, je dobro, če vedo, kaj natančno te številke pomenijo. Ro je osnovno reprodukcijsko število, ki pove, koliko ljudi, ki niso bili cepljeni in nikoli prej niso imeli te bolezni, bo v povprečju dobilo bolezen od enega bolnika/prenašalca bolezni v vsem času, ko je le-ta kužen. Pove torej, kako nalezljiva je določena bolezen. Po njihovi oceni od enega bolnika bolezen, ki jo povzroča 2019-nCoV, dobi 2,24 do 3,58 ljudi. Število je visoko in vodi v eksponentno rast novih primerov bolezni v neprekuženi in neprecepljeni populaciji.

Zelo verjetno je, da se bo pojavila pandemija. Po drugi strani pa ustrezni ukrepi izolacije in preprečevanja širjenja bolezni to število morda lahko zmanjšajo pod 1, kar pomeni, da bi lahko tudi obvladali širjenje bolezni. 

 

Največja neznanka je, koliko okuženih ljudi bo umrlo. Čeprav so bile prve napovedi alarmantne in so se gibale okoli 2%, se to število vseeno manjša in se bo morda vendarle merilo v promilih, kar je primerljivo z gripo. V kolikor bodo preventivni ukrepi zatajili ali bodo premalo učinkoviti, pa je lahko skupno število obolelih in umrlih v pandemičnih razmerah vseeno visoko. A kot rečeno - ne vemo še.

 

Bolezen se zdaj širi s tesnimi kontakti med ljudmi (tesen kontakt = približno 1,5 m), kapljično, s kašljem ali smrkanjem obolele osebe. Kapljice lahko vstopajo skozi sluznico ust, nosu, oči ali pljuč, morda tudi preko sluznice prebavil. Načeloma so bolniki najbolj kužni, ko so tudi navzven najbolj bolni, vendar so poročali tudi o okužbi od osebe, ki ni kazala znakov bolezni.

 

Zdravstveno osebje načeloma ve, kako ravnati, kadar sumi, da gre za okužbo z 2019-nCoV. Bolnik kaže znake akutne okužbe dihal (kašelj, težko dihanje ali občutek pomanjkanja zraka), ima ali je imel vročino 38*C ali več in je znotraj 14 dni pred začetkom bolezni potoval po ali živel v območju s povečanim tveganjem za bolezen ali bil v tesnem stiku z bolnikom s potrjeno okužbo. Zdravstveno osebje uporabi predpisano osebno zaščitno opremo in za bolnikom ustrezno razkuži prostore in površine. Za diagnostično testiranje se uporablja bris nosno-žrelnega prostora, žrela, izmeček dihal in druge kužnine.

 

Za splošno zaščito pred okužbo velja:

 

1.        Umivanje rok z milom in vodo vsaj 20 sekund. Če tega nimamo, uporabimo dezinfekcijsko sredstvo  za roke z vsaj 60% koncentracijo alkohola.

2.         Ne dotikajmo se nosu, ust, oči z neumitimi rokami.

3.         Izogibajmo se tesnim stikom z ljudmi, ki kažejo znake nalezljivih bolezni.

4.         Če smo bolni, ostanimo doma.

5.         Pokrijmo usta in nos pri kihanju in kašljanju s papirnatimi robčki, ki jih po uporabi zavrzimo med odpadke. Če to ni pri roki, kihamo ali kašljamo v rokav.

6.         Čistimo in razkužujmo površine, ki se jih pogosto dotikamo/-jo.

 

Ljudje, ki so se vrnili iz ogroženih območij v času zadnjih14 dni in so zboleli z vročino, kašljem ali težkim dihanjem naj:

 

Ø  takoj pokličejo zdravstveno službo in počakajo na nadaljnja navodila,

Ø  se samoizolirajo,

Ø  ne potujejo,

Ø  pri kihanju in kašljanju pokrijejo usta in nos z robčkom, ki ga zavržejo, ali z rokavom, če to ni pri roki,

Ø  si umijejo roke z milom in vodo (vsaj 20 sek) ali alkoholnim robčkom (vsaj 60% alk).

 

Preverjene informacije o nalezljivih boleznih dobimo s spletnih strani Svetovne zdravstvene organizacije (SZO, angl. WHO), ameriškega Centers for Disease Control and Prevention (CDC), evropskega European Center for Disease Prevention and Control (ECDC), pri nas Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). 

 

V zvezi z ocenami tveganj nas spletna stran NIJZ preusmeri na spletno stran ECDC. Tam najdemo sledeče:

 

1.        Visoko tveganje za bolezen imajo ljudje, ki so obiskali ali živeli v provinci Hubei.

2.        Srednje visoko tveganje imajo ljudje iz drugih kitajskih provinc. Tveganje narašča.

3.        Obstaja srednja do visoka verjetnost za uvoz novih primerov bolezni v države EU.

4.        Verjetnost nadaljnjega omejenega širjenja med ljudmi v EU je zelo nizka ali nizka, če bo identifikacija primerov hitra in bodo izvedeni tudi vsi potrebni zdravstveni ukrepi.

5.        Nizka ali zelo nizka je verjetnost trajnega prenosa bolezni med ljudmi v EU, če bo identifikacija primerov hitra in bodo izvedeni tudi vsi potrebni zdravstveni ukrepi.

6.        Če bo detekcija primerov pozna, ukrepi pa neustrezni, je verjetnost širjenja bolezni med prebivalstvom velika.

 

Še nekaj o maskah, ker nas to vse zanima. Kirurške maske so predvsem namenjene temu, da kirurg ne okuži bolnika. Na Kitajskem je nošenje mask pogosto tudi v javnosti. Kadar gre za kapljični prenos bolezni, kirurška maska tip II R malo do zmerno zmanjšuje verjetnost okužbe, a le pri nizkem tveganju v okolju in pri zdravem posamezniku.

Je pa treba masko pravilno nadeti in sneti, pokriti usta in nos in si pred in po nameščanju umiti roke, sicer lahko mikrobe vnesemo v telo prav pri napačnem rokovanju z masko. Zaenkrat zunaj visoko ogroženih območij nošnja teh mask v vsakdanjem življenju ni priporočena.

 

S koronavirusom pa se lahko okužimo tudi z vdihavanjem zraka okoli kužnega bolnika, ki v območju tesnega stika vsebuje visoke koncentracije virusa. Koronavirus je tudi zelo majhen (0,12 mikrona) in prehaja skozi pore kirurške maske. V tem primeru kirurška maska ne zaščiti pred okužbo. Potrebna je N95 respirator maska. Ta je debelejša, a ljudje, ki se na zadeve spoznajo, trenutno tudi takšno masko za nas, ki nismo v neposrednem stiku s temi bolniki, odsvetujejo. Maske je težko namestiti in jih nositi dlje časa. Zdravstveni kader vadi nameščanje, kako naj jih pravilno namestijo okoli nosu, lic in brade, da virusi ne morejo skozi nezatesnjene robove. Že po pol ure lahko postane dihanje skozi takšno masko tudi zelo naporno.

 

Kako reagirati

 

Slovenija ima izdelane smernice in načrte ravnanja v primerih nizkega in visokega tveganje za nalezljive bolezni za: zdravstveno osebje, letališča, pristanišča, carino, policijo, vojsko, klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, mikrobiološke laboratorije ter javno-zdravstvene institucije in nekatera ministrstva. Ocene tveganja pripravlja koordinacijska skupina na NIJZ. Vse službe, ki prihajajo v stik s potniki, morajo poznati algoritem ravnanja glede na določeno stopnjo tveganja. Konkretne aktivnosti delavca v teh službah pa se pričnejo, kadar oseba kaže določene znake bolezni in prihaja iz ogroženih območij, sicer pa ne. Smernice so objavljene na spletnih straneh NIJZ.

 

Običajno SZO, CDC, ECDC in naš NIJZ posredujejo usklajena strokovna priporočila, vendar pa se v sedanjih razmerah različne države različno odločajo. Predvsem to velja za potovalne režime in uvedbo karantenskih ukrepov. Čeprav SZO zaprtje meja za potnike iz ogroženih območij še vedno šteje kot čezmeren ukrep, pa naj bi do danes osem držav popolnoma zaprlo meje za te potnike. Med njimi so ZDA, Avstralija, Nova Zelandija, Izrael ... številne pa take ukrepe napovedujejo. Države, ki so evakuirale svoje državljane z ogroženih območij, so uvedle tudi bodisi obvezno bodisi priporočeno 14-dnevno karanteno in obvezno testiranje.

 

Pri nas torej zaenkrat velja, da so službe na vstopnih točkah pozorne na znake bolezni in preverjanje potnikov, ki prihajajo iz ogroženih območij. Svetujejo, da potniki na Kitajsko pretehtajo pluse in minuse potovanja in se v zvezi s tem skrbno odločajo. Karantene potnikom iz Kitajske trenutno ne zahtevajo niti svetujejo, tudi kakšnega obveznega testiranja ne. Opozarjajo pa na znake bolezni in ravnanje v takem primeru. Ali so ta priporočila dovolj in ali je dovolj, da sledimo le vidno bolne, ne pa tudi navidezno zdravih, ki prihajajo iz ogroženih območij, pa bo pokazal čas.

 

Za lepo slovenščino je poskrbel jezični Martin :). Hvala!

Bojanka Štern je diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Ima licenco za področje splošne medicine in je specialistka javnega zdravja. Na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru je magistrirala s temo Poslovno-organizacijski vidiki kakovosti v zdravstvenem sistemu.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 26. Feb 2020 at 14:03

5744 ogledov

RESNICA O KITAJSKIH MASKAH- POLITIČNI VRH VAM JE LAGAL !
Miro Cerar je očitno lagal! Povzemamo in prenašamo noro zgodbo, ki jo je nekdo povezal na Twitter in nam pokazal link, ki razkriva, kakšne mahinacije so se zgodile za tem, kar so naše oblasti opisale kot "donacijo" mask na Kitajsko. Slamnate firme in različni ljudje, ki so kot posredniki delovali v tem "poslu", kjer so iz firme, katere zaslužki ne gredo niti v stotisoče evrov, donirali Kitajski vsaj za dva in pol milijona evrov vredne maske!Tukaj je link na stran in spodaj prepis celotnega teksta spletne strani: Kako in s kom so odšle zaščitne maske iz Slovenije !Tole nam je sporočil MIRO CERAR:  Slovenija solidarna z Ljudsko republiko Kitajsko v boju za zajezitev koronavirusa z donacijo zaščitnih mask in finančnim prispevkom Svetovni zdravstveni organizaciji povezava: https://www.gov.si/novice/2020-02-13-slovenija-solidarna-z-ljudsko-republiko-kitajsko-v-boju-za-zajezitev-koronavirusa-z-donacijo-zascitnih-mask-in-financnim-prispevkom-svetovni-zdravstveni-organizaciji/ Oglejmo si glavnega "donatorja" Slovenije, ki je učinkovito poskrbel, da je Slovenija in njeni prebivalci ostali brez osnovne zaščite pred koronavirusom. Kylin Prime Group https://www.bizi.si/KYLIN-PRIME-CAPITAL-D-O-O/ 1 zaposleni ! Zastopnica NELI LENČEK Podatki na Ajpesu https://www.ajpes.si/podjetje/KYLIN_PRIME_CAPITAL_d.o.o.?enota=662297&EnotaStatus=1&zavihek=2&ivs=20&ivn=1&kons=0 Finančni podatki donatorja iz javno objavljenih podatkov na AJPESU so prihodki v letih 2017 in 2018 0 (nula), bilančna izguba za leto 2018 znaša - (MINUS) 76.584,89 € Kylin Prime Group se je odzvala na poziv Mira Cerarja in ministrstva, ki ga vodi, ter nabavila 1.2 MILIJONA zaščitnih mask. Ena takšna maska stane vsaj 5 €, kar znese okroglih 6 MIO! Za podjetje, ki ima enega zaposlenega in 0 (nula) prometa!! 100% lastnik Kylin Prime capital (to je prve firme v verigi) je Kylin prime iz Hrvaške, polno ime: "Kylin prime d.o.o. za poslovno savjetovanje, usluge i turistička agencija" Tudi direktor te firme je Kai Dan (Kitajec). Neli Lenček je tudi direktorica firme Ousheng capital d.o.o., lastnik tega podjetja pa je Lindenwood investment d.o.o, vse firme na istem sedežu, direktor Shao Zimo - Kitajc !! Ousheng capital d.o.o. ima 100.000,00 € prihodkov. Do decimalke natančno in enega zaposlenega! Kyling group je "švicarska" firma, zanjo stoji kitajski kapital, hoteli so prevzeti hranilinico LON o čemer Google najde večje število člankov na portalih slovenskih medijev ! Bo kak raziskovalni novinar, policija, kdorkoli sedel za pisalno mizo? Sam sem do podatkov prišel v 15 minutah in vsi podatki so JAVNO objavljeni !!!

Sun, 23. Feb 2020 at 11:55

380 ogledov

Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Navijači in njihovi spopadi
Včeraj so mediji poročali o spopadu med navijači mariborskega kluba Violami in navijači ljubljanskega kluba Green dragonsi. Že samo ime pove, da so ljubljanski navijači, ki seveda niso nujno Ljubljančani, bolj bojeviti, pravi zmaji, kar pa ne pomeni, da so njihovi nogometaši enako ali bolj bojeviti in uspešni na igrišču. Ponavadi se ti dve zadevi celo ne skladata. Slabša igra na igrišču pripelje do večjega nasilja v avditoriju. To lahko mirno prenesemo tudi na politično igrišče. Slabše ko nekdo igra, bolj bojeviti in nevarni so njegovi navijači na terenu. Vedo, da izgubljajo, in z zadnjimi atomi moči skušajo tok zgodbe obrniti v drugo smer. Lopov postane navihan nepridipravček, ki zabava ljudi in mu spregledajo njegove "neumnosti«, pošteni postane neumen, zabit, nezrel in nezmožen spregledati ukane, ki mu jih postavlja mali lopovček, in ljudstvu se ga prikazuje kot vsaj nesposobnega, če ne že naravnost butastega. Ali se še spominjate, kako so Angleži rešili nasilje navijačev na stadionih, ki je terjalo tudi številne smrti? Če se ne, naj vam osvežim spomin. Nogomet so popularizirali kot družinski šport. Na stadione so privabili navijače z njihovimi družinami. Tako so navijači pivo zamenjali z otroki, pretep pa s stiskom in objemom žene. Problem se je hitro rešil in le manjši ekscesi še spominjajo na nekdanja divjanja po angleških stadionih. Zakaj potem tega ne naredimo pri nas? Zakaj tekma med Mariborom in Olimpijo ni družinski praznik? Zakaj se ne razdelijo mlajšim od 14 let v spremstvu staršev zastonj vstopnice? Zakaj se ne vzgaja športni duh brez piva in steklenic cenenega vina? Nevedoma ali namerno? Moje mnenje je, da namerno. Ko jih pretepejo policisti ali navijači nasprotnikov, ko z okrvavljeniminosovi in ranjenimi, krvavečimi arkadami v lokalih obujajo spomine, so to sami junaki. Bojne zgodbe se kot »dražgoška bitka« prenašajo iz generacije v generacijo. Če so gorele bakle in če so jih zmetali v policiste, so junaki še bolj opevani. Ne vedo ali nočejo vedeti, da bodo mogoče ravno od teh policistov, ki za deset stoevrskih bankovcev nastavljajo glave njihovim kijem in baklam, pričakovali, prosili, zahtevali pomoč. Zakaj torej politika ne naredi tukaj reda? Z aktivno spremembo navijaštva v družinski izlet, z zdravim sproščanjem čustev? Moje mnenje, ki ga lahko delite z menoj ali pa ne, je takšno, da si politika tega ne želi. Nezadovoljstvo z vsakdanjim življenjem, z zaposlitvijo, z davki, s preživetjem iz rok v usta, se da uspešno prekanalizirati na stadione in ulice. Dan nogometnih tekem je srečen dan za politiko. Na ta dan pusti in celo vzpodbuja, da se ljudje pretepajo med seboj, namesto da bi kaj zahtevali od voditeljev, ki jim upravljajo državo. Takrat ne vidijo avtogolov, ki si jih politiki brcajo enega za drugim, nimajo časa pogledati, kam gre njihov denar, za kaj se »izvoljeni« politiki prevažajo skupaj s spremstvom, ki jih varuje, zakaj letijo v druge države in nam ne poročajo o uspehih in poslih, ki so jim utrli pot? Ne, raje si svoje rane in glave hladijo z ledom, do drugega tedna, ko bo tekma med Zgornjim in Spodnjim Kašljem. Nova priložnost, da zmagajo. Vseeno kdo, važna bitka se bo tako ali tako bila na ulici ali trgu. In tam so zmagovalci vsi, predvsem politika. Ta zmaga celo brez buške na glavi.

Sat, 22. Feb 2020 at 22:01

1662 ogledov

Kolumna Mateje Kričej: Prikrita dejstva ob načrtovanju gradnje 3RO
V dosedanjih poskusih pridobitve dokumentov investicijskega programa za traso Velenje jug–Šentrupert nismo bili uspešni. Na seji ob sprejemu poroštvenega zakona je bilo povedano, da bo vlada izdelala investicijski program v decembru 2019 in sprejela poroštveni zakon skupaj z delom hitre ceste na Dolenjskem. Ta odločitev DZ je pravno sporna, saj poslancem ne omogoča glasu podpore ali zavrnitve po projektu samem. Investicijski program je zelo pomemben dokument za vse državljane, saj mora država izkazati dejstva, da bo gradila ekonomsko vzdržno ter družbeno in okoljsko manj škodljivo prometno povezavo med Slovenj Gradcem in A1. To ne izključuje dejstva, ki ga je nujno treba upoštevati, da sta Šoštanj in Velenje tako z regijo kot tudi širše že povezana z železnico. Če želimo Koroško resnično povezati z osrednjo Slovenijo, je to treba storiti tako z železnico kot s cesto, ki bo ustrezno dimenzionirana na osnovi dejanske prometne obremenitve. Dnevni promet na cesti od Velenja do Koroške ne presega 12000 vozil, kar upravičuje gradnjo sodobne dvopasovnice. Neprimerno je, da načrtovane ceste zaradi odmaknjenosti ne bo moglo uporabljati kar pribl. 5000 ljudi, ki živijo med Slovenj Gradcem in Gaberkami, saj naj bi bila to edina uvoza na hitro cesto. Hkrati preseneča tudi dejstvo, da bi na Dolenjskem za 18000 vozil gradili dvopasovnico, na Koroškem pa za 12000 vozil štiripasovnico! O neprimerni umestitvi hitre ceste govorijo zadnja dogajanja, ki so vezana na bistveno spremembo trase Velenje Podkraj–Velenje Gaberke. Zaradi posedanja rudniškega prostora je pri načrtovanju tega odseka nujna bistvena sprememba, in sicer cesta se iz pokritega vkopa dviguje na viadukt. Zaradi bližine mesta in tam živečih je načrtovana pokrita cesta, ki je vkopana, hitrost pa zmanjšana na 80 km na uro. To je dodatna časovna obremenitev za pot s Koroške in pomeni tudi gospodarski uvoz v tovarno Gorenje Velenje in iz nje! Naj izpostavimo še, da se cesta nadaljuje neposredno ob velenjskem pokopališču in se povzpne skozi Goro Oljko. Dvig trase za pribl. 180 m višinske razlike je okoljsko in ekonomsko nevzdržna rešitev, ki ni v skladu z EU-direktivami o hrupu in emisijah ter vplivih na živalske ter rastlinske vrste. V Spodnji Savinjski dolini bi bilo treba zgraditi 5 km protihrupnih ograj in hkrati prečkati dolino po diagonali. S tem posegom bo uničena celovitost kulturne krajine kot enotnega predalpskega prostora, ki seže vse do Logarske doline. Prav tako Ministrstvo za kmetijstvo ne soglaša s posegi na najboljšo kmetijsko zemljo v Sloveniji. S tem posegom ni bila upoštevana Uredba o območjih za kmetijstvo in pridelavo hrane, ki so strateškega pomena za RS, Uradni list RS, št. 71/16. V velik ravninski kompleks A spada osrednji del Savinjske doline - Celjska kotlina. Etnocidu Spodnje Savinjske doline sledi še preizkus o človečnosti in razsodnosti Slovenije, saj na območju že poteka preselitev 40 družin in razselitev 150 ljudi. Načrtovani posegi in ves promet bodo v Podkraju spremenili vlogo in pomen prostora pokopališča. Tu počiva večina naših rudarjev, ki so to veliko mesto Velenje gradili, zvok "Tišine" pa z načrtovanimi posegi za večno izgubili! Naši argumenti in boljši predlogi sledijo umestitvi hitre ceste v že obstoječi koridor, ki pomeni cenejšo in hitreje izvedljivo gradnjo. Hitrost, s katero je možno projekt umestiti in zgraditi, je bila izkazana v primeru Magne. Vse navedbe o družbeno in ekonomski sprejemljivi varianti Arja vas–Velenje so bile zajete že v izvornih dokumentih študije variant in se navezujejo na idejno rešitev št. PND-242/03, PNG d.o. o., maj 2006. Idejna rešitev podjetja PNZ iz aprila 2008 je ta prava dejstva prekrila. Potvorjena je tudi veljavna resnica, da je bila F2-2 obravnavana v študiji variant (ŠV) in izbrana na osnovi primerjav z ostalimi trasami. Ni bila! Sprememba lege trase iz doline na Goro Oljko je doprinesla bistvene razlike med obravnavano traso F2 v ŠV in izbrano F2-2. Trasa F2-2 je druga trasa, ker so razlike bistvene in dejstva dokazljiva.   Mateja Kričej, univ. dipl. ing. arh. Avtorica teksta je pooblaščena prostorska načrtovalka in arhitektka, ki je že 5 let strokovna sodelavka za civilno družbo s poudarkom na delu, ki bi potekal skozi Spodnjo Savinjsko dolino.

Thu, 20. Feb 2020 at 22:40

347 ogledov

En odziv na izjavo J.P. Damjana
Ker me je Jože P. Damjan na Čivkarju blokiral, upam, da mu kdo pošlje tole, kar bom napisal sedaj. Morda se česa nauči. Konzervativci o razvoju razmišljamo takole: 1. Razvoj nima v sebi ničesar, kar bi ga delalo za samoumevni cilj. 2. Razvoj v sebi nima ničesar, kar bi ga delalo takega, da bi ga samoumevno zavračali. 3. Glede razvoja nas zanima, ali je res razvoj ali le sprememba. 4. Vsaka sprememba ni razvoj. 5. Pogosto smo priča, da ideologi spremembe predstavljajo kot razvoj, razvoj pa kot sinonim za "spremembo na boljše" - kot ideolog ali še boljše ideozof Damjan v tem primeru. Zato smo do razvoja skeptični. Previdni. Ga ne zagovarjamo na vsak način in zaradi njega samega. 6. Zanima nas, za koga je domnevna sprememba na boljše res sprememba na boljše. Nam je najprej pomembno, da ne škoduje narodu, cerkvi, družini. Tistim stvarem, ki jih ščitimo, ki jih želimo ohranjati in na katerih sloni naš okvir razmišljanja, okvir, v katerem smo racionalni. 7. Postaviti si svoj okvir razmišljanja, zavedati se svojega okvira razmišljanja, čemur včasih rečemo tudi "imeti temeljne vrednote", "izhajati iz moralnih aksiomov" ali kaj podobnega - ni, kot bi nam nekdo, ki jih nima in se jih ne zaveda, najbrž očital, "dogmatičnost". Je višek človeške zmožnosti razmišljanja. Ne me narobe razumeti. Jaz Damjana ne napadam, ker je iz mladoekonomista konvertiral v neokeynesianca in je zdaj nek sdsovski, desničarski, konzervativni "nemesis". Napadam ga, ker v vseh teh svojih konverzijah ni postal intelektualec, ima glas, ima platformo, vpliva na mlade študente - in je za to plačan s strani davkoplačevalskega denarja.

Thu, 20. Feb 2020 at 11:22

128 ogledov

Otrok ali kariera
Zadnje čase berem in poslušam mnogo debat o materinstvu.Zakaj materinstvo ja in zakaj ne. Pravzaprav imajo ženskedanes veliko več razlogov proti materinstvu in raje izberejokariero kot materinstvo. Nekatere se za otroke, v tej vednovečji eko-noriji ne odločijo, ker ne vedo ali bodo morda odrasliv svet brez pitne vode, bodo morda podnebni begunci, slišimtudi razlog, zakaj imeti svoje otoke, če je na svetu tolikorevnih in lačnih otrok.Skratka veliko je tega, ob čemur se mi kot mami resničnoobrne želodec, pa ne zaradi žensk kot takšnih, ampak zaraditega, kamor je zabredla sodobna družba, kam potiska mlade,kako morajo biti popolni in vedno prvi, najboljši…kam jihpehajo. V izgorelost, v stalno nezadovoljstvo, saj iščejopopolnost, ki pa je po mojem mnenju ni, če je ne vidiš... in mednami so ljudje, ki niso nikoli zadovoljni, saj v vsem kar imajo,vedno najdejo nekaj, česar nimajo, torej njihovo življenje nipopolno, ne zadovoljuje jih, strah jih je te nepopolnosti in zaotroka, za starševstvo se odločajo vedno kasneje, če sploh. Mora biti popolno, moram imeti kariero, moram doseči to in ono, moram videti, doživeti svet, moram živet, moram,moram, moram, jaz, jaz, jaz…družbene smernice pa, ne samomaterinstvo ampak starševstvo nasploh, predstavljajo kotžrtvovanje samega sebe, otrok je predstavljen kot malizajedalec v telesu neke uboge ženske in sploh ni definiran kotbitje in otrok, ampak ga predstavljajo kot plod, nečutečskupek celic in ob neželeni nosečnost je splav samoumeven innič hudega ni, če se otroka odpravi…ja dragi moji, tako dalečsmo. Družba torej preferira »močne« , samostojne ženske, ženskena visokih položajih, tudi, če jim niso dorasle jih tja umestijoskozi kvote…kaj pa ženske, ki se odločijo drugače? Še vednomislim, upam in si želim, da je takšnih, ki jemljejo materinstvokot dar, izpopolnjenost in obogatitev življenja tako svojegakot tudi življenja otrokovega očeta in ne kot osebno žrtev.Veliko je družin kjer imata oba, oče in mama lepo kariero inkrasne otroke, veliko je družin kjer se eden od staršev odloči,da bo doma in skrbel zanje. Tudi to je kariera. Posvetiti seotrokom, družini, domu, zakaj ne? Ali je takšna ženska manjvredna? Zakaj bi bila? Ni. Po moje ni. Svoje življenje boposvetila in namenila drugim, ne komurkoli, svojim otrokom.Pri njej ni jaz, jaz, jaz…a uživa, njeno življenje je polno. A jo včasih zanese v smernice in težnje feminizma in pomisli: kajsem pa jaz naredila iz svojega življenja? Nimam kariere,nimam visoke izobrazbe…potem pogleda okoli sebe in vidizadovoljne otroke, dom. No, to je moja kariera, ko me nekoč ne bo več, bodo ostali oni, moji otroci, moji vnuki, ostali bodo temelji, ne samo mojega doma, ampak tudi moje družine…in potem pomisli na sosedo, karieristko, ki se vrača v praznostanovanje, svoj dom, na počitnice hodi v družbi prijateljev in spi sama. Kaj bo, ko bo stara, ko bodo prijatelji odšli in se bo kariera zaključila? Sama bo. Brez objema, tolažbe, ko jo bo strah. Kakšne in kako globoke sledi bomo pustili za sabo, bomopogrešani? Bodo naše sledi kot odtis korakov v suhem peskuin jih bo odnesel piš vetra? Bodo naše sledi globoke in trajne,kot ime vrezano v deblo drevesa? Življenje je lepše, če ga živiš v smislu, kaj lahko dam in ne kajlahko dobim, kaj želim. Družina je bogastvo, uteha, varnozavetje, je objem in je ljubezen, družina ni breme in ovira.

Tue, 18. Feb 2020 at 08:12

102 ogledov

Kaj je Katedrala 2.del
V prvem delu smo predstavili pojem Katedrale kot meta institucije in njena prva dva "gradbena elementa". Tretji in četrti "gradbeni element" moči in vpliva Katedrale so univerze in NVO-ji. Pod pojem univerze spadajo predvsem univerze nižje kakovosti. Po drugi svetovni vojni so se morale preobraziti, da bi postale atraktivne za učence. Rezultat tega je, da ima veliko število mladih z inteligenčnim kvocientom od 100 do 110 neuporabne diplome z nezaposljivimi nazivi.  Ne mislim škodoželjno v odnosu do teh univerz, mislim le to, da s tem privabijo mnogo bolj pester razpon učencev. Vključno z nekaj iskreno pametnimi ljudi, ki se zaradi različnih razlogov niso odločili za bolj tradicionalne in prestižne šole.  Najbolj očitno dejstvo je, da so opisane univerze mnogo bolj ideološko usmerjene v levo kot pa prestižne univerze. Mnogo manj je intelektualne raznolikosti, še posebej v oddelkih za humanistiko.  Na prestižnih univerzah načeloma zmaga princip odprte debate in svobode govora nad politično korektnostjo. Večino tega se ne dotika znanstvenikov in inženirjev. Težko je biti ideološki na kemijskem področju.  Umetnost, sociala in humanistika so najmanj odporne na virus levičarstva in so tako bližje Katedrali. Poglejmo zakaj. Na slabih univerzah znajo biti mnogo bolj strogi do svojih študentov. Nobenega manjkanja na predavanjih ali zamujenih nalog, ko pridejo študentje v predavalnico, je princip tak, da se morajo navaditi in ugajati profesorju in njegovim nazorom in mišljenju. Študentje, ki nasprotujejo levičarstvu, pa morda tega sploh ne vedo, doživijo določen kulturni šok. A po prvem šoku je naslednji korak samo-segregacija. Veliko jih oddide samih in rezultat je učilnica polna istih mnenj, ki podpirajo drug drugega, kar privede do ločitve od realnosti ali mehurčka. Stereotipna "queer" feministka z navodili kako jo je treba naslavljati, je ponavadi rezultat te ločitev od realnosti, mehurčka v učilnici ene od univerz Katedrale.  Razmerje med slabimi in elitnimi univerzami lahko najdemo v preteklosti v razmerju vaških cerkva in teoloških semenišč. V semenišču je ortodoksni verski sistem jasen; veliko je prostora za debato znotraj intelektualnega okvirja, in ljudje lahko razglabljajo tudi izven okvirja, če so pazljivi in taktični. V vaških cekrvah je bila ognjevita pridiga brez dovoljenih vprašanj. Čeprav se v semeniščih rojevajo ideje, v cerkvah novačimo najbolj predane in fanatične sledilce.  Četrti gradbeni element Katedrale moči in vpliva so NVO-ji. To je mreža neprofitnih in nevladnih organizacij, ki briše meje med zasebnim in javnim sektorjem. Amnesty International je ena bolj poznanih.  Največ je takih, ki trdijo, da se ukvarjajo z spodbujanjem podjetništva, vendar jih najdemo v vsakem sektorju in na skoraj vseh področjih v razvitih demokracijah. Ko se venomer bolj razraščen državni aparat sreča z tovarišijskim kapitalizmom dobiš nešteto svetovalnih odborov, neprofitnih podjetji z državnim financiranjem in javno-zasebnih partnerstev z nejasnimi cilji. Seveda vsi ti ljudje sedijo na več položajih hkrati v številnih takih zasebno-državnih telesih. LinkedIn je dobro orodje za iskanje teh organizacij, kdo so zaposleni, kje drugje še delajo in njihove reference ter katere konference so obiskali.  Davkoplačevalski denar porabljen za te, že zelo dobro situirane ljudi, je dovolj slaba stvar, ampak davkoplačevalski denar je že tako ali tako potratno zapravljen vedno. Večini njih, ki ta denar sprejemajo, očitno ne gre za denar ampak za vpliv. Dejanski vpliv, ki ga imajo take organizacije je zelo fragmentiran, ampak vseeno mora biti del organizacije, ki je vplivala na politike pri oblikovanju zakonodaje ali pridobila sredstva za financiranje nekega obskurnega X projekta. Takega občutka ne dobiš nikjer drugje: poleg tega vsi ti položaji in dosežki izgledajo lepo in te delajo pomembnega, kar je zelo dobro za grajenje tvoje mreže.  Ne bi rekel, da vse, ampak velikokrat so te NVO organizacije, ki spodbujajo podjetništvo, preprosto zelo škodljive. Ne samo, da so potratne, ampak dajejo mladim občutek, da je biti podjetnik grajenje startupa z državnimi subvencijami že izjemen dosežek. Da je podjetništvo deljenje vizitk in obiskovanje konferenc... A v resnici niso naredili nič razen tega, da so se uspeli prebiti v notranje drobovje Katedrale, podprte z državnimi financami in zasebnimi interesi.  S tem zaključujem spis in se sploh ne čudim da se je reakcija vpletla v teoretično debato o pravičnosti demokracije, ko pa vsak dan vidimo male znake, da ne živimo v demokraciji. Nikoli nismo živeli v demokraciji. Na eni točki v preteklosti je bil učinkovit državni aparat, ko je bil majhen, če gledamo na globalni ravni. Se pravi bil je dober javni servis, ki pa nam v današnjem svetu odmira pred očmi. In prav popolnoma nihče govori o tem. Mainstream se tega le površno dotika in nam daje oddaljeno in zamegljeno sliko, da nekaj ni vredu, ampak nihče ne želi pisati o podrobnostih te tragedije. Dixie 
Teme
koronavirus

Zadnji komentarji

Hugo Flander :

4.02.2020 15:47

Zanimivo, za moj okus sicer razmišljanje, ki mu ni tuj kanček paranoje. Kakorkoli. Dotaknil bi se recimo oziranja po Švici. Švica je večnacionalna država in v Švici patriotizma ne definira nacionalna pripadnost, temveč državna pripadnost. Švicarju je Švica domovina. Torej, Švicar je švicarski patriot, ne glede na to, kateri naciji pripada njegov rod. Podoben odnos do patriotizma je imel Slovenec v Avstro-Ogrski monarhiji. Na Dunaju so v času WWI dobro vedeli, koga poslati na Soško fronto proti Lahom. Poslali so 87. celjski pešpolk. Zato Lahi niso osvojili Škabrijela. Slovenski vojak se je na Škabrijelu goreče boril za domovino Avstro-Ogrsko in seveda še bolj za svojo rodno grudo. Kot zanimivost bi spomnil, da ima Laško pivo ime po starih Vlahih, ki so bili v tem delu Slovenije nekoč staroselci. Slovencem pa so prodiranje globje na "Laško", prvi preprečili germanski Langobardi. Dalje, Kočevarji so bili nekoč, tam v 14.stoletju, prvi migranti, ki so kot pripadniki germanov emigrirali iz svoje domovine v domovino Slovencev. Imigrantom Slovenci nismo povzročali težav, saj so naselili praktično prazen prostor in ga jeli kultivirat. V stoletjih se je medtem na od Kočevarjev kultivirano Kočevsko priselilo mnogo Slovencev, ki so s Kočevarji živeli v sožitju. Veliko je bilo mešanih zakonov in leta 1941, ko so se Kočevarji pod vtisom nacizma odločili za selitev (cca 15.000) v nasilno izpraznjene domove Slovencev na spodnjem Štajerskem, so med njimi že prevladovali slovenski priimki. Seveda danes tista peščica Kočevarjev, ki je med in po WWII ostala ob svojih ognjiščih, govori slovensko in hkrati še vedno neguje spomin na svoje prednike.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kolumna Bojanke Štern: Koronavirus