Kolumna Gregorja Preaca: Kako izgine (slovenski) narod
AR revija
Kolumne

Ponedeljek, 3. februar 2020 ob 23:03

Odpri galerijo

vir: avtor kolumne

Plemena, narodi so izginjali vso zgodovino. Neopazno. Ali so migrirali sami in se razdelili in utopili v večjih narodih. Ali so jih premagali večji ali močnejši in jim z vero vsilili še jezik. Ali pa je bilo ozemlje poseljeno z veliko plemeni, etničnimi skupinami, v mestih pa so prevzeli jezik največjega ali kolonialnega zavojevalca kot linguo franco: ruščino v Sibiriji in na Kavkazu, angleščino v Indiji, skratka kot sporazumevalni jezik v poplavi jezikov.

BO SRBŠČINA LINGUA FRANCA SLOVENIJE?

V Argentini, Čilu skoraj ni več staroselskih Indijancev, jezik Majev v Mehiki izumira. Najbrž bo izumrl tudi jezik Inkov v Peruju. Kot so izumrli Hetiti, Huni, Avari, Obri, Iliri. Ostalo je nekaj potomcev Keltov po Veliki Britaniji in na Irskem. Nenazadnje je tudi priselitev Slovencev utopila keltščino, ilirščino, latinščino in morda še kak jezik in kulturo.

Feničani, Asirci, Babilonci, Sumerci, faraonski Egipčani oziroma njihov koptski jezik so izumrli z migracijami in osvajanjih Arabcev in z islamom. Islam je uničil večino jezikov, narodov, kultur vse do Mavretanije in Irana ter tudi animizem, zoroastrstvo, faraonsko egiptovsko vero, vsaj 400 bogov in njihov ogromen kulturni, filozofski, znanstveni svet. Zadnji preostali na udaru so Berberi v Maroku in Alžiriji, ki prevzemajo arabščino in francoščino.

Tudi po Rusiji izginjajo številne majhne sibirske in kavkaške etnične skupine. Ruska republika Dagestan ima kar 40 etničnih skupin in jezikov: po vaseh, ki so enoetnične, jih še govorijo, v prestolnici Mahačkali je slišati samo še ruščino. Podobno je po afriških državah, ki imajo običajno vsaj 30 plemen, uradni jeziki pa so afriški svahili z veliko arabskih tujk, angleščina, francoščina, portugalščina.

Krščanstvo in islam uničujeta poslednji animizem in odnos do narave, gozda v Afriki, Južni in Srednji Ameriki, v Indoneziji, Maleziji, na Filipinih, na Papui-Novi Gvineji… V ZDA poslednjega pol milijona etničnih Indijancev živi pretežno po puščavskih rezervatih. Njihovi drobni jeziki so obsojeni na izumrtje.

Torej je nekako jasno, da množične migracije običajno uničijo staroselce, torej njihov jezik, kulturo, vero, in preobrnejo ves miselni svet neke celine, države. To so počela širjenja imperijev, velike selitve, verska osvajanja, kolonializem, socialistični internacionalizem, globalizacija in zdaj množične migracije.

EVROPSKA LEVICA IN ISLAM STA NEVARNOST ZNANJU IN EU

Res da je evropski kolonializem s koncem 16. stoletja in kasneje združil človeštvo, ga povezal in prvič v zgodovini ustvaril občutek skupnega planeta, človeštva, a so bili in še zmeraj so vzadaj le širjenje gospodarstva, ozemlja, politike, moči, torej neposredno in posredno osvajanje in vsiljevanje tujega.

Kot je bilo nekoč popularno krščansko misionarstvo, gre pri islamu še danes le za džihad, sveto vojno, versko osvajanje, svet spremeniti v islam, v kalifate, v šeriatsko pravo, v arabščino.

V islamu, ki edini med verami še ni uspel priti do demokracije, pluralizma, sekularne države, ločitve vere in kulture, in je zato intelektualno, gospodarsko in drugače neuspešen, gre tudi za vsevečjo fundamentalizacijo, torej vračanje h koreninam, v čase, ko je islam uspešno osvajal in zmagoval. Od tod poplava radikalizma, vojn, verske vojne med šiiti in suniti ter terorizem (20.000 terorističnih dejanj na leto).

Mirovni inšitut v Ljubljani, Filozofska fakulteta v Ljubljani, FDV, mnoge nevladne in humanitarne organizacije, leve politične stranke (SD, SMC, SAB, DeSUS, LMŠ, Levica) so prežete z anarhizmom, retrokomunizmom, postmodernizmom (največkrat drugo ime za retrokomunizem), New Age-em (preprosti, neznanstveni, populistični zahodni misticizem, tudi kdaj gretenizem), s krivdo belega človeka, krivdo kolonializma, z dekadenco Zahoda, z lažnim človekoljubjem, antipatriotizmom (zaradi velikih migracij z Balkana in nepripadnosti slovenski družbi), pa socialističnim internacionalizmom (ki ga s pridom izkorišča neoliberalni globalizem za gospodarsko agendo neokolonializma).

Našteti propagirajo multikulti, posredno cenzuro medijev in družbenih medijev, preganjanje sovražnega govora (kar je stalinistični konstrukt in krinka za preganjanje drugačemislečih oziroma svobode govora), pa politično korektnost (kar je drugo ime za samocenzuro in cenzuro ter ukinjanje humorja).

SMO SLOVENCI NAROD V IZGINJANJU?

Lahko Slovenija kot država ali Slovenci kot narod izginemo? Radi bi verjeli, da ne. Pa nam tudi sociologi s FDV prerokujejo, da bo do leta 2050 samo še polovica prebivalstva etnično slovenska.

Ob 200.000 prišlekih z Balkana v času SFRJ so se v neodvisni Sloveniji migracije iz nekdanjih republik Jugoslavije povzpele na dodatnih 250.000, od tega iz islama (Kosovo, BiH, Orient) polovica.

Ustvarjajo se nova geta (Velenje, Celje, Ljubljana, Kranj, Krško…), še nižje padajo standardi javnih šol z otroki prišlekov z Balkana. Spet se pojavljajo mladostniške bande in medetnično nasilje na teh šolah (stalni primeri v Celju z mladimi Albanci). Ter tudi bakšiš kultura podkupovanja na Upravnih enotah, kjer si novi prišleki urejajo dokumente in dovoljenja, socialne podpore…

Z možnostjo združevanja družin v EU in Sloveniji bodo te številke samo še strmo naraščale, sploh ker se Balkan in Afrika, pa nasploh islamske države razvijajo slabo in počasi. S satelitsko televizijo, geti, fundamentalizacijo islama sta integracija in asimilacija vsemanj verjetni.

 

Prav tako gre za vsemanj obvladljiv migrantski in tihotapski pritisk na Slovenijo iz Orienta, saj smo ob zapori madžarskih meja edina prosta pot čez Balkan na Zahod. Z levimi vladami premierjev Cerarja in Šarca ter s predsednikov Pahorjev, glavnim pobudnikom odprtja makedonske meje za migracije avgusta 2015 in torej de facto glavnim ustvarjalcem slovensko-balkanskega tihotapskega koridorja ljudi in drog, je slovenski prostor povsem odprt za tihotapstvo ljudi, drog in orožja.

Velike politične in miselne spremembe se že kažejo na lokalnih volitvah v največjih mestih. Počasi si bodo prišleki organizirali tudi svoje politične stranke. Zahteve za njihov jezik v šolah, posebne jedilnike in celo za posebne etnične ter verske šole, pa status manjšine so že tu. Organizirajo si svoj paralelni svet, na primer vahabiti v Ljubljani, in nasploh muslimani (islam.si).

Če pogledamo zadnjih 50 let podobnih migracij v Francijo, Veliko Britanijo, v Belgijo, na Nizozemsko, na Švedsko, bo tudi v Sloveniji vseveč get, drog, migrantskega kriminala, verske radikalizacije, terorizma. Že zdaj je čez polovica zapornikov v slovenskih zaporih tujcev oziroma prebivalcev, ki po rodu niso Slovenci. Cerarjeva in Šarčeva vlada pa sta želeli celo zgraditi nov zapor za vsaj 70 milijonov evrov, torej zapor za tujce, četudi manjka 9000 mest v domovih za ostarele in 10.000 postelj v študentskih domovih.

Ob vsem se je v zadnjem desetletju iz Slovenije odselilo 100.000 mladih izobraženih Slovencev. Zaradi posttravme socializma, stalnih poskusov restavracije socializma, Jugoslavije, zaradi ugrabitve medijev in države z leve politične opcije in stalne kleptokracije pada tudi zavest o državi, dobri državi, potrebi po državi, pripadnost, patriotizem.

Socšolstvo in levica uničujeta še zadnje preostanke patriotizma, nacionalne zavesti ali pa ju skušata dalje graditi le na preživelem partizanstvu in celo totalitarnem komunizmu (poplava državnih partizanskih proslav in državnih obeleževanj dogodkov v povezavi z ZKS).

ALI EU POSPEŠUJE PROPAD MAJHNH NARODOV, DRŽAV?

So torej majhni narodi in majhne države v EU in nasploh obsojeni na izginitev? Za neoliberalizem je najcenejši delavec, ki nima nobene pripadnosti, ki se z lahkoto seli. Podoben plastelin za povsem enakega človeka iščejo z internacionalizmom, odprtimi mejami, migracijami socializem, komunizem, levica.

V globalizmu in odprtih mejah se obe ideologiji združita, saj sta nasprotnika narodov in nacionalnih držav. Obe ideologiji razmišljata o superstrukturah, nadnacionalnih velesilah; levica z ideološko-utopičnega vidika po popolni enakopravnosti, enakosti, uravnilovki, skoraj državi iz Orwellovega romana 1984, neoliberalizem pa pač zaradi odprtosti trga, mobilnosti in cenenosti delovne sile.

Tistemu, ki pa je za ohranitev majhnih narodov, različnih jezikov in kultur (ker se zaveda, da v centralizmu, unifikaciji, in potem nesposobnosti demokracije in pluralnega razmišljanja propadejo vsi imperiji, kot je bila Aleksandrova stara Grčija, obe Rimski cesarstvi, stari Egipt) propaganda EU in levice očitata, da je fašist, rasist, skratka nečlovek.

Kot pisatelj, novinar, ljubitelj jezikov, umetnosti, kultur, potovanj, znanj se jasno zavzemam za svet raznolikosti, torej ohranjanja majhnih narodov. Bilo bi dolgočasno potovati in živeti, če bi vsi govorili en jezik, mislili, počeli enako.

Torej se zavzemam za Slovenijo, slovenstvo, slovenski narod, kulturo, jezik in ustrezne mehanizme njihove zaščite. Kaže, da samo imeti državo in ustavo, ni dovolj!

EU pa naj bo nek grški svet polisov, kjer je bil vsak polis povsem različen po kulturi, razmišljanju, političnem ustroju. Če slednje ni mogoče, pa sem raje za razpustitev EU, kakor pa za utopitev Slovenije in slovenskega naroda v njej!

Krščanstvo, islam, vojna, fašizem, nacizem, komunizem, socializem so pobijali, preganjali drugačne, odločne, misleče. Socšole, mediji v Sloveniji še dalje vzgajajo nesamozavest, prazne zombije, številke, apatike, aparatčike. Samozavest je v spolu, nacionalnosti, znanju, modrosti, patriotizmu, a bi vam levica na eni strani, neoliberalizem na drugi to radi vzeli. Ljudje brez kulture, korenin, smisla so ubogljivi, vodljivi, najcenejši!

Zadolženost Slovenije je že presegla 40 milijard evrov. Marakeška deklaracija je tu, agenda 56 milijonov mladih moških, pretežno iz afriškega in bližnjevzhodnega ter azijskega islama za novo Evropo deluje nemoteno naprej, sicer z bolj podtalnimi prijemi, ko se vzhod Evrope in tudi deli večjih narodov tudi zaradi drastičnega porasta kriminala in birokracije vsebolj upirajo.

POSTAVITI VSE NA DRUGAČNE TEMELJE OZIROMA NA SAMOZAVEST NARODA

Majhen narod se sicer ne sme zapirati, a se tudi ne more iti koncepta socialističnega internacionalizma, globalizma, neselektivnih migracij. Ker ga pohodijo.

Slovenija je na tem, da nas gospodarsko, nacionalno in drugače pohodijo, pokupijo, razosebijo za centralizirano, nedemokratično, zbirokratizirano EU!

V Sloveniji bo potrebno vse postaviti na drugačne temelje, prepoloviti birokracijo, očistiti ustanove, jih narediti samostojne, strokovne, transparentne, nepotratne, depolitizirati državo, dezideologizirati medije in jim vrniti novinarsko etiko oz. etiko, kot vsej družbi.

Države (Singapur, Tajvan, Južna Koreja, Izrael, Danska, Norveška, Finska, Islandija, Švica, Japonska), ki temeljijo na močnem patriotizmu, samozavesti naroda, so uspešne, bogate, razvite! In tudi kulturno, znanstveno, umetniško, izumiteljsko, oblikovalsko, arhitekturno, gospodarsko (in nenazadnje tudi športno) veliko dodajajo svetu!

Zgledovati se moramo po uspešnih azijskih tigrih (Singapur, Južna Koreja, Tajvan…), Židih ter Izraelcih, Švicarjih, delu Skandinavije, ki so to, kar so, ker imajo zelo selektivne migracije ali koncept pogodbenih delavcev, ki se ne morejo kar naseliti, pa velik patriotizem, ki ga gojijo družine, šole, politika, ustanove. Vse temelji na izbranem, odličnem zgodnjem šolstvu za vse, ki vzgaja in uči samozavest, podjetnost, ustvarjalnost, razmišljanje, logiko, estetiko, vrednote, patriotizem, individualno in kolektivno odgovornost.

SPOZNANJE, DA JE BIL SOCIALIZEM DIKTATURA

Naposled se prebuja tudi spoznanje, da je bil socializem, pa naj so ga še tako oglaševali s ‘socializem s človeškim obrazom’, tipična diktatura ene stranke, enega vodje, ene ideologije, enoumja z zapori, preganjanji, sivino, luknjami oziroma je bila Jugoslavija nenehni poskus centralizacije, unifikacije ter posledično balkanizacije, srbizacije. 

Kaže, da se nismo prav nič naučili iz Avstro-Ogrske, kjer smo izgubili vsaj tretjino, če ne celo polovice etničnega ozemlja (avstrijska Koroška, Goriška, Istra), pa mnoga mesta v sami Sloveniji so postajala nemška. Kaže, da se nismo nič naučili iz priseljevanja ljudi iz nekdanjih republik SFRJ do leta 1990. In se nam zgodba v tretjič ponavlja.

Ne želite si I. in nato II. svetovne vojne, ki sta sicer etnično homogenizirali slovenski narod (odšli so Avstrijci). Kajti sploh II. svetovna vojna nas je težko popravljivo ideološko razdvojila v žalostni in krvavi državljanski vojni ter intelektualno zdesetkala.

Čaka nas veliko dela. V razsulu posttravme socializma (od 30 do 50 let po koncu diktature) ter zbirokratizirane in centralizirane EU ni lahko začeti znova, na novo, saj nimamo kadrov, drugačne miselnosti, podjetnosti, samozavesti, neodvisnih profesionalnih medijev. Zaenkrat se samo ustvarja kritična masa, ki bo to lahko izvedla.

Elektronski časopisi, kot je ARREVIJA, in mnogi drugi, so že dokaz, da se nekaj premika v pravo smer! Potrebne so nove moderne politične stranke, novi s preteklostjo in ideologijo neobremenjeni politiki! Takšni, ki so po možnosti šolani na Oxfordu in Cambridgu, kakor na primer politična elita Singapurja.

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 8. Jul 2020 at 10:58

141 ogledov

Narodnoosvobodilni boj?
Pri opazovanju kaotične protestniške scene, ki se zadnje časa odvija v prestolnici, delno pa tudi po drugih slovenskih mestih, lahko pridemo do enega ključnega ideološkega spoznanja. In sicer, da je Titova daleč največja, trajna politična zmaga bila v ustvarjanju blagovne znamke »osvoboditelja«. Gre za opis oz. kategorizacijo, ki mu jo večina obstoječih medijev, institucij in kulture v Sloveniji še vedno pripisujejo. Pogosto brez kakršnihkoli interpretativnih opomb ali dodatnih pojasnil. To pač preprosto je tako. »Jugoslovani bomo zmeraj imeli naš NOB, pa tudi če se svet jutri konča« je ljudska mentaliteta znatnega dela sodobnega slovenskega prebivalstva. Opravka imamo z neverjetno vplivnim izvornim mitom, ki ni bil podlaga zgolj za zgodovinsko legitimizacijo SFRJ v preteklosti, temveč igra ta kulturni fenomen podobno (ali celo enako) vlogo še danes. Gre za nevidno roko Josipa Broza, ki tudi po več desetletjih samostojne Slovenije, še zmeraj diktira sprejemljive moralne okvirje, v katerih se lahko sprejemajo politične odločitve današnjega dne.      Morda bo to marsikoga šokiralo, ampak Josip Broz Tito je bil komunist. Od dneva, ko je bil kot ruski vojni ujetnik v WW1 spuščen na prostost iz strani oktobrskih revolucionarjev in postal predan »rdeči agent« v Rusiji, do njegovega aresta v 1928 zaradi komunističnega terorizma v takratni kraljevini Jugoslaviji, vse do vojne in naprej do smrti. Da, verjetno niso bili vsi Partizani zagriženi revolucionarji. Čeprav je edini del njihove uniforme, ki je dejansko bil razmeroma standardiziran, le kapa, katero je krasila rdeča zvezda. Včasih skupaj s srpom in kladivom, včasih brez. Kot tudi niso vsi Domobranci bili fanatični nacionalsocialisti, verjetno, drugače bi se kot prostovoljci pridružili v Waffen-SS. Vendar je partizansko vodstvo definitivno bilo boljševistično. Delovali so pod sovjetskimi navodili moskovskega Kominterna že pred vojno in kot takšni sodelovali v akcijah Proti-imperialistične fronte, ki se je ustvarila pod okriljem 1939-Pakta o nenapadanju med Sovjetsko Zvezo in Tretjim Reichom. Šele po nemški invaziji v boljševistične teritorije leta 1941, se je pričela pod sovjetsko vojno propagando na novo izoblikovati t.i. »Proti-fašistična fronta«, katero razvajeni buržujski »Antifa« aktivisti iz današnjih filofaksov tako vneto ideološko romantizirajo. Torej, kdo je dejansko kriv, da so jugoslovanski komunisti postali krvavi zmagovalci WW2 na območju Balkana? Večinoma Angleži. Ti so po italijanski kapitulaciji 1943. leta iskali ustrezno paravojaško organizacijo, ki bi jo lahko podprli in integrirali v svojo proti-nemško strategijo na Balkanu. V tem času so namreč obstajale tri dovolj močne skupine, ki so imele zadostne uporniške kapacitete. V bistvu samo dve, ker so Pavelićevi Ustaši že bili v tesnem zavezništvu s Silami osi. Tako torej ostanejo Mihajlovićevi četniki in Titovi partizani. Ta prvi so bili večinoma Srbi, večinoma bivši vojaki Kraljevine. Ta drugi so bili, bog-si-ga-vedi-kako, komunisti. Britanci so dejansko prezirali komunizem, vendar je Churchill jasno pojasnil, da vojna ne napreduje najbolj rožnato. Ravno so se znebili Italijanov in tehtnica se počasi premika njim v prid, vendar je na obzorju še ogromno peklenskega bojevanja, ki pa se bo zgolj stopnjevalo, še posebej ko se bodo pričeli približevati očetnjavi, katero bodo Nemci branili za vsako ceno. Manj kot bo Nemcev, ki bodo takrat varovali Nemčijo, hitreje se bo vojna končala. V ta namen so bili pripravljeni podpreti kogarkoli, ki bi se učinkovito zoperstavil nemškim oboroženim silam – četudi je to komunist.   Mihajloviću je bil podan ultimat: uničiti morajo specifičen most do določenega datuma, ali pa bodo Angleži svojo podporo preusmerili brezobzirnim partizanom. Če malo pospešimo zgodbo, tega mosta niso nikoli uničili. Razlogov za to je kopico in poglavitnega verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Problem je bil, da tudi, če bi Četniki šli v polno ofenzivo in bi žrtvovali svoje enote in razstrelili most, bi ga Nemci preprosto ponovno osvojili in popravili, medtem pa bi nastradalo njihovo civilno prebivalstvo. Prav tako ni bilo jasno, če bodo Angleži dejansko podprli komuniste, še posebej ker je kralj Jugoslavije bil ves čas lojalen Angliji in je tudi po radijskih kanalih nagovarjal ljudstvo iz Britanije. Potrebno je tudi poudariti, da je Hitlerjeva Nemčija bila tista, ki je vodila proti-boljševiški upor v Evropi in ne Zahodne sile, ki so podpirale Sovjetsko Zvezo že dolga leta prej. Četniki so bili pravoslavni monarhisti in goreči proti-komunisti. Nekatere četniške skupine so sodelovale z Nemci proti komunizmu na Balkanu, če je Mihajlović to sam vedel/podpiral, pa je druga zgodba. Kljub temu je po vojni končal kot ena izmed mnogih umorjenih žrtev revolucije. Kot zanimivo zgodovinsko dejstvo – Četniki so bili prvi, ki so od Sil osi osvobodili evropsko mesto (Loznica, 1941). Tako se prične Titova igra prestolov, kjer postane mednarodni igralec ter se poveže z Zavezniki, katere pa pozneje precej komično izigra. Churchill kasneje to odločitev obžaluje do konca življenja. Ko se vojna prične bližati koncu in se Nemci začnejo iz vseh zasedenih dežel umikati nazaj v "Vaterland", napoči tudi čas, da Tito z vso zahodno podporo zadrži čim več Nemcev na Balkanu. V realnosti so se partizani izrazito zadržano lotevali borbe z Nemci. Roko na srce, verjetno noben človek ne bi ravno skakal od sreče, če bi izvedel, da je dobil novo nalogo, da mora ustaviti nemški vojni stroj. Ampak kljub vsem zavezniškim dogovorom, je vedno bolj izgledalo, kot da je Titova dejanska prioriteta konsolidirati politično oblast in konservirati čim več svojih čet za obračun z drugimi, in sicer bolj lokalnimi ter rivalskimi političnimi nasprotniki v takratni Jugoslaviji. Sedaj je namesto gozdov končno imel tudi svojo lastno prestolnico (Beograd) in palačo, iz katere je lahko dal videz legitimnega državnika pri planiranju bodočih akcij. Britancem je obljubil restavracijo ustavne monarhije in volitve. Vendar so volitve bile zgolj trik, da zadrži angleško podporo. V resnici je končni družbeni cilj za Titovo Jugoslavijo zmeraj bila vzpostavitev komunizma, kar je postalo kristalno jasno tudi zahodu, ko jim je pokazal svojo novo častno stražo, katera pa je bila odeta v uniforme po vzoru Sovjetov. Tito je namreč istočasno paktiral s Stalinom, tako da je omogočil prihod sovjetskih vojakov v Jugoslavijo, kjer so potem ti opravili večino preostalega fizičnega dela vojne. O sovjetski avtoriteti nad partizani bi tudi lahko napisali ogromno člankov. Razvidno je, da so jim bili naklonjeni ter poslušni in jih skušali kopirat v svojem terorističnem delovanju in političnih likvidacijah. Gotovo bi Stalin v tistem momentu v vsakem primeru vkorakal v Jugoslavijo, tudi če se ne bi mogel dogovoriti s Titom o detajlih. Na drugi strani pa sta realno življenje in politika kar kompleksni zadevi. Na primer, večina zgodovinarjev hrvaške Ustaše preprosto opredeli kot fašistično gibanje in kot takšno marionetno državo Italije. Sicer povsem drži, da so kot politična skupina imeli specifične nagnjenosti in se očitno bolje razumeli z eno stranjo kot kakšno drugo, ampak nič v zgodovini ni tako samoumevno in v kamen zapisano. V kakšni alternativni dimenziji, kjer so okoliščine in geopolitična strateštva malce spremenjena, bi lahko bili zavezniki s kom drugim. To ni izven potencialnih možnosti tega vesolja. Glede Tita lahko trdimo, da čeprav je vedno imel ambicijo nasilno in boljševistično vzpostaviti komunistično jugoslovansko strukturo, je ali že od samega začetka ali nekje kasneje želel določeno avtonomijo in suverenost ter ni hotel, da se Balkan preprosto aneksira kot dodatni sovjetski teritorij. Njegov spor s Stalinom v prihodnjih letih in politično manevriranje na mednarodni sceni to v neki meri tudi potrdita. V skladu z nemškim umikanjem, hkratno podporo tako izigranih Angležev kot Sovjetov, se Tito zmagoslavno razglasi za narodnega osvoboditelja, svoje komunistične čete pa prične mobilizirati za »pravo vojno«, to je vzpostavitev komunizma in pregon ali poboj vseh nasprotnikov revolucije. V končni fazi pomorijo več Slovencev kot vsi okupatorji skupaj, in to več ljudi po vojni kot med vojno. Zasežejo vso zasebno premoženje ljudi in v uspešne bivše avstro-ogrske tovarne po politični poti nastavijo partijce, ki so lojalni režimu. Prevzamejo šolstvo in medije po stilu Sovjetov in začnejo proces stroge ideološke cenzure ter raznarodovanja. V ustanove uvedejo obvezno srbohrvaščino in v Slovenijo ter Hrvaško pričnejo množično naseljevati tujce iz celega Balkana. Da bi preprečili masovno emigriranje iz novo nastalega bratskega delavskega raja, tesno zaprejo meje in tretirajo vsakega potencialnega emigranta kot »narodnega izdajalca«. Nekatere stvari se pozneje spremenijo, pogostokrat na boljše. Nekatere ostanejo enake, ali pa se celo poslabšajo. To ni predstavitev vloge Jugoslavije v hladni vojni ali Gibanja uvrščenih. Ampak tako je pri nas izgledal »narodnoosvobodilni boj«. Pred, med in takoj po vojni. To je zapuščina krvavo-rdeče zvezde, s katero lahko v Sloveniji legitimno protestiraš ali celo ponosno vkorakaš v nacionalni parlament z njo.

Tue, 7. Jul 2020 at 15:26

708 ogledov

Zločini komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 1. del
»Zato je potrebna tolikšna množica brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Streljali bomo in se umikali. Nemci nas ne bodo našli in bodo iz maščevalnosti požigali vasi. Po tem bodo vaščani, ki bodo ostali brez strehe sami prišli k nam in mi bomo na ta način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše, ne zemlje, ne živali, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo veliki rop. Težje bo s tistimi, ki imajo vsaj kakšno posest. Te bomo navezali nase s predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando. Tako bomo postopoma obredli vse kraje. Vaščan, ki ima polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce. Samo nesrečniki postanejo komunisti. Zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru.«                                                                           Moša Pijade, Bihač 1942   Moša Pijade   Tako je govoril Moša Pijade, eden vodilnih mož komunistične partije v Jugoslaviji daljnega leta 1942 na prvem zasedanju AVNOJA v Bosanskem Bihaču. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija diktatura, v kateri so bile grobo kršene temeljne človeške pravice. Sistem je dolgih 45 let sistematično kršil človekove pravice in zatiral narode Jugoslavije. Zločini proti človeštvu, katere je nad lastnimi državljani izvajala komunistična oblast v Jugoslaviji so tako ponižujoči in zatiralni, da jih v današnjem času skoraj ni mogoče več razumeti. Sistematično in namerno so začeli uničevati narode že med drugo svetovno vojno. Z ustrahovanjem in represijo so zgradili kult nedotakljivih, z lažmi in prevarami pa so ta kult vzdrževali skozi 45 let trajanja njihove oblasti.  Že leta 1941 so ustanovili VOS-varnostno obveščevalno službo. To je bila skrivna partijska oborožena formacija, ustanovljena meseca avgusta 1941 in je delovala v okvirju OF. Njena naloga je bila »izslediti in uničiti« dejanske in domnevne nasprotnike komunistične partije in partizanskega gibanja. V kratkem času od 1941-1942 so pripadniki VOS-a likvidirali najmanj 941 oseb na Slovenskem. Njihove žrtve so bili vidnejši predstavniki predvojne oblasti, veliki kmetje, duhovniki, intelektualci, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični revoluciji. Vsi ti ljudje so bili Slovenci. Najbolj aktivni so bili v letu 1942, ko so samo v pol leta usmrtili vsaj še 853 Slovencev. (1) Februarja leta 1944 je bila VOS ukinjena, maja pa je bil ustanovljen »oddelek za zaščito naroda« OZNA, vojaške formacije VOS-a so bile prerazporejene v enote vojske državne varnosti VDV, posebne enote za boj proti domačim izdajalcem. Kasneje se preimenujejo v KNOJ-Korpus narodne obrambe Jugoslavije. OZNA je v mesecu maju, juniju in juliju leta 1945 , torej neposredno po vojni organizirala in izvedla najobsežnejše izvensodne pomore v zgodovini Jugoslovanskih narodov. Organizirani genocid nad ujetimi Slovenci, Hrvati, Srbi in pripadniki drugih narodov bivše skupne države ter manjšinami, ki so živele na takratnem ozemlju te države. Revolucionarni teror z doktrino »razrednega boja«, ki predstavlja osnovo komunistične ideologije. Brez sojenja so množično pobijali civile in vojake, ženske in otroke. Največ žrtev je utrpel Hrvaški narod. Samo na področju Slovenije je evidentiranih 700 grobišč povojnih pobojev s približno 100 tisoč žrtvami, na Hrvaškem preko 900 grobišč z približno 90 tisoč pobitimi ljudmi. V Sloveniji so najbolj znana  grobišča v Kočevskem Rogu, na Teharjah pri Celju, v rudniku Huda Jama pri Laškem. V Srbiji do zdaj odkritih 552 grobišč, s cca. 130 tisoč žrtvami, so pa raziskave glede tega še v teku.  (1) OZNA je neposredno po vojni poleg zaporov ustanavljala koncentracijska taborišča in sicer osem na področju Slovenije. Teharje, Šentvid nad Ljubljano (škofovi zavodi), Škofja Loka, Studenci-Maribor, Bresternica, Strnišče pri Ptuju, Hrastovec pri Svetem Lenartu v Slovenskih goricah in Filovci v Prekmurju. Teharje in Šentvid nad Ljubljano sta bili taborišči smrti, saj so večino zaprtih izvensodno usmrtili. Zapornike iz Teharij na Zasavskem in širši okolici Celja, iz ŠT. Vida pa so jih vozili na morišča v Kočevski Rog. V Teharju je bilo poleg okrog 4000 Domobrancev, zaprtih tudi več 100 civilov, v ŠT. nad Ljubljano pa poleg civilov in Domobrancev tudi pripadniki drugih vojaških formacij iz območja Jugoslavije. Skupaj okoli 35 tisoč ljudi. Velika večina zgoraj naštetih je svoje življenje končala v neoznačenih jamah, rudniških jaških in tankovskih jarkih. Poleg zgoraj naštetih taborišč, je bilo taborišče Škofja Loka namenjeno mladoletnim Domobranskim vojakom. Vsa ostala so bila namenjena civilnemu prebivalstvu. Največje civilno taborišče je bilo Strnišče pri Ptuju, kjer so bili zaprti pripadniki nemške narodne manjšine (8-10 tisoč). Mnogi, predvsem otroci so v teh taboriščih zaradi bolezni, izčrpanosti in podhranjenosti umrli, mnogi pa so bili pobiti. Uradnih številk zaradi uničenja arhivov ni mogoče navesti, je pa ocena, da je bilo v letu 1945 v taboriščih zaprtih okoli 80 tisoč ljudi. Velika večina jih leži v kakem od 700-ih grobišč na ozemlju Slovenije. Vsa koncentracijska taborišča so bila uradno ukinjena leta 1945, neuradno pa v letu 1952, nekatera pa so delovala še v 70 ih letih. (2) Ena hujših kršitev oblik represije in kršitve temeljnih človekovih pravic je bilo tudi ustanavljanje sodišč narodne časti. Namenjena so bila za sojenje "simpatizerjem" oziroma "pomočnikom okupatorja". V njihovo pristojnost je sodilo obravnavanje naslednjih kaznivih dejanj: politično, kulturno, umetniško, pravno, gospodarsko ali kakršno koli drugo sodelovanje z okupatorjem, opravičevanje okupacije, obsojanje NOB in vzdrževanja prijateljskih vezi z okupatorjem. Namen ustanovitve teh sodišč je bil zaplemba in kraja zasebne  lastnine in ustvarjanje državnega sektorja. Ta sodišča so dala komunistični oblasti popolnoma proste roke in na podlagi sodb sodišč narodne časti je bilo samo v Sloveniji odvzeto 99% vseh podjetij v zasebni lasti, zaplemba vseh strojev, zemljišč in stavb na teh zemljiščih. Lastniki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, smrt ali izgon in odvzem državljanskih pravic. Na podlagi teh enakih sodb je bil v letih 1945 in 1946 izveden največji rop v zgodovini Slovenskega naroda. Komunistični veljaki so se polastili vsega, česar so si poželeli. Hiše, vile, umetniška dela, dragocenosti, zlatnina, pohištvo, trgovsko blago, hrana itd. Vse to je bilo odvzeto »legalno«, na podlagi sodb sodišča narodne časti, ki so bila kot rečeno, ena hujših kršitev temeljnih človeških pravic. (3). Huda kršitev je bila tudi agrarna reforma, o kateri pa sem obširno pisal v prejšnjem eseju. Če je komunistična oblast v letih 1945-1946 in 1947 obračunala, odvzela premoženje in lastnino ter pomorila veliko večino svojih nasprotnikov, je leta 1948 začela čistiti tudi svoje vrste. Zaradi spora (informbiro) s Stalinom (zločincem, ki je dal pobiti preko 100 milijonov ljudi in na lestvici najhujših kriminalcev zaseda prvo mesto), sicer pa Titovim prijateljem in vzornikom, so v Jugoslaviji aretirali in zaprli funkcionarje, ki so bili naklonjeni Stalinu. Tito in Stalin Ravno zaradi dejanskih in domnevnih prosovjetskih privržencev  je bil leta 1949 ustanovljen tudi zloglasni zapor na Golem otoku, poleg tega so "neposlušne komuniste" dajali še v zapore na Svetem Grguru, Ugljanu in v nekatere druge kaznilnice, kot je Bileća. Po dostopnih podatkih je bilo vse skupaj administrativno kaznovanih 11.694 oseb, sodno kaznovanih pa 5.037 oseb. (4) Svoboda veroizpovedi, ki prav tako sodi med temeljne človekove pravice, je bila v Jugoslaviji ukinjena in ni bila del novega normativnega in vrednostnega sistema v komunistični diktaturi. Slovenska Katoliška cerkev je bila označena za sovražnika številka ena predvsem zato, ker je bila edina organizirana sila izven komunistične partije. Po partijski logiki je bilo treba tega sovražnika onemogočiti in po možnosti uničiti, v vsakem primeru pa zmanjšati njegov vpliv na prebivalstvo, ki je bilo do leta 1945 izrazito navezano na Katoliško cerkev, saj se je za katolike izreklo 97% Slovenskega naroda v letu 1938. Zato se je že med vojno pričelo odkrito in surovo preganjanje Cerkve kot inštitucije in njenih predstavnikov in vernikov. Skozi celotno obdobje komunistične revolucije (1941-1945) je bila Katoliška cerkev tarča napadov, diskriminacije in zločinskih napadov na duhovnike in nune. Slovenska Katoliška Cerkev, je skozi celotno obdobje okupacije (tudi na delu Nemške okupacijske cone) maševala in pridigala v slovenskem jeziku. Zaradi tega in zato, ker so duhovniki jasno in glasno izražali nasprotovanje komunistični revoluciji, so mnogi med njimi postali žrtve komunističnih morilcev in zloglasnega VOS-a.  Škof Gregorij Rožman je bil že med vojno označen za izdajalca in nasprotnika OF pa čeprav je iz zapora reševal vidne člane komunistične partije, med drugimi tudi Franceta Kidriča. Po vojni je bil obsojen ( v odsotnosti) na 18 let prisilnega dela, izgubo državljanskih pravic za dobo 10-ih let in zaplembo celotnega premoženja. Po pritožbi mu je bilo odvzeto tudi državljanstvo. Umrl je v izgonu. Od leta 2013 je pokopan v Ljubljanski stolnici. Drugi vidni član Slovenske Katoliške Cerkve, Lambert Ehrlich, izraziti protikomunist in proti nacist, je bil usmrčen leta 1942. Skupaj s študentom Viktorjem Rojicem , ga je usmrtil FRANC STADLER -PEPE, večkrat odlikovan, narodni heroj, ( V resnici pa okoreli zločinec brez vesti) (op.a.),  ki je usmrtil tudi Bana Dravske pokrajine DR. Marka Natlačena. (5) Po letu 1945 se je pričel odprt lov na Katoliške Duhovnike in redovnice. Hišne preiskave, zaplembe premoženja, množične aretacije in sodni procesi, potem stanovanjsko utesnjevanje, odvzem volilnih pravic, ukinjanje cerkvenih šol, ukinitev verouka v šolah in omejevanje verskega tiska. Z agrarno reformo so cerkvi zasegli veliko večino premoženja, iz bolnišnic so odpuščali redovnice. V časopisih, radijskih oddajah, na odrih gledališč in političnih mitingih so se vrstili napadi na Duhovnike in redovnice ter Cerkve na splošno. Ženske redovne skupnosti so bile še posebej preganjane. Usode redovnic še niso raziskane in so premalo znane. Dejstvo pa je, da je od okoli 900 redovnic, ki so leta 1945 delovale na ozemlju Slovenije, povojni teror preživelo izredno malo redovnic. Po maju 1945 so polagoma izginile iz javnosti in že njihova obleka je v povojnih letih izzivala hude represalije. Leta 1946 od meseca junija vodil generalni vikar ANTON VOVK. Še istega leta je bil imenovan za pomožnega škofa, po smrti Gregorija Rožmana leta 1959 pa je postal Škof.  Na svoji koži je izkusil vso brezobzirnost in krutost komunističnega sistema, hkrati pa je na njegovem primeru najlepše videna vsa mržnja in prezir komunističnih oblastnikov do Slovenske Katoliške Cerkve. »Ljudska oblast« ga je z  pritiski, več kot sto zasliševanji, stalnimi nadzorom na škofiji in več atentati poniževala in mu onemogočala delo in normalno življenje. Bil je tudi tarča več poizkusov atentatov in fizičnih obračunavanj: Leta 1947 v Kočevju in Dolenjskih Toplicah, na Bledu in Škofji Loki leta 1951. V Novem  Mestu pa so ga januarja leta 1952 polili z bencinom in zažgali. Za atentatom je stala SDV.  Napadi na Katoliško cerkev so se nadaljevali vse do propada Jugoslovanske države. Po letu 1960, ko je režim uvidel, da z nenehnimi napadi pravzaprav krepi moč Cerkve, se je poslužil bolj prefinjenih prijemov. Med duhovniki je komunistični sistem vzpostavil mrežo sodelavcev. Nekateri so bili prostovoljci, večina pa je sodelovala pod prisilo, saj so UDBOVSKI zaupniki prav o vsakem vedeli kakšno pikantno podrobnost (mnogo tega je bilo seveda popolnoma izmišljenih laži), ki bi ga v javnosti prikazala kot nemoralnega in umazanega. Katoliško prebivalstvo, ki je kljub strogemu nadzoru oblasti še vedno sprejemalo Katoliško Cerkev kot vrhovno ustanovo, je bilo pod hudim pritiskom. Sveti zakramenti kot so Krst, Obhajilo in Birma so bili praktično prepovedani in zasmehovani. Prav tako je bilo prepovedano praznovanje Velike Noči, Božiča in ostalih verskih praznikov. Do leta 1967 je bila za praznovanje verskih  praznikov zagrožena stroga zaporna kazen v trajanju od 4 do 10 let. Kasneje so bili neuradno dovoljena praznovanja tudi v cerkvah, vendar pod strogim nadzorom in vnaprej določenimi berili. (6) Komunistična oblast je namerno uničevala kulturno dediščino Slovenskega naroda. S požiganjem gradov, cerkva in ostalih objektov, ki so slovenski narod na kakršen koli način povezovali z nemškim ali avstrijskim narodom, s katolicizmom in Avstro-ogrsko Monarhijo ter s plenjenjem, ropanjem in uničevanjem kulturnih dobrin, kulturnih znamenitosti in krajo narodnega bogastva. Kljub zanikanju režimskih zgodovinarjev Repeta in Pirjevca, je komunistična oblast dokazano izvajala etnično čiščenje na področju cele Jugoslavije. Najbolj očiten primer etničnega čiščenja je zločin nad nemško manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. Že leta 1944, na krščanski Božič so iz »osvobojenih« ozemelj na Hrvaškem deportirali vse moške, stare med 18 in 45 let, in vse ženske, stare med 18 in 30 let v živinskih vagonih. Moške so izvensodno pobili na področju Slovenije in Hrvaške, ženske pa so bile deportirane v Rusijo, kamor so bile prodane kot sužnje. Na Hrvaškem se je tako 200 tisoč pripadnikov nemške manjšine, ki je stoletja živela na tem področju, čez noč spremenilo v begunce, deportirance in žrtve krutega komunističnega režima. Več kot 45 tisoč otrok mlajših od 14 let  je bilo premeščeno v koncentracijska taborišča komunistične partije na Hrvaškem, kjer so jih nasilno preimenovali (jim dali Slovanska imena), ločili sorojence in jih poslali v različne dele države, da bi ustvarili nove »vzorne« državljane komunistične Jugoslavije. Preobrazba, ki se je vršila v taboriščih je terjala življenja približno 6 tisoč otrok, ki so umrli od lakote, bolezni in posledic mučenja, kateremu so bili podvrženi.  Več kot 20 tisoč jih je bilo poslanih v sirotišnice po celi Jugoslaviji, usoda preostalih 20 tisoč je neznana, saj so komunisti še pred odstopom z oblasti uničili skoraj vso dokumentacijo o zločinih katere so počeli v imenu »ljudske oblasti«. (7) V Sloveniji so leta 1945  morali skoraj vsi Kočevarski Nemci zapustiti Domovino. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili, so jugoslovanske oblasti na osnovi AVNOJskih sklepov razlastile in potem izgnale. Veliko Kočevarjev je umrlo v taboriščih, predvsem v Strnišču in Teharjah . Leta 1941 je bilo na širšem območju Kočevske okoli 12.500 Kočevarjev. Povojnega etničnega čiščenja jih ni preživelo več kot 8.000. Njihova trupla še vedno trohnijo po gozdovih Kočevskega Roga, na smetišču v Teharju in okolici Maribora. Italijanski civilisti iz Istre so maja 1945 končali svoja življenja v Fojbah. Najbolj znani morišči italijanskih civilov sta fojba pri Bazovici in fojba pri Opčinah, ki skupaj skrivata približno 2500 žrtev.  Poleg teh dveh največjih, je še kar nekaj neraziskanih jam, ki skrivajo izvensodno pobite Italijane. Zločini partizanske vojske nad Cigani/ Romi, še v času druge svetovne vojne so dobro znani. Ocenjuje se, da je pod nasiljem komunistov svoje življenje končalo okoli 850 pripadnikov Romov. Iz zgoraj zapisanih zgodovinskih dejstev, je razvidno, da je Jugoslavija bila zločinska diktatura, ki je temeljila na kraji, nasilju in psihičnem terorju nad svojimi državljani. V Jugoslaviji je neposredno po drugi svetovni vojni življenje izgubilo okoli 900 tisoč ljudi, več kot milijon pa jih je bilo izgnanih ali jih samovoljno pobegnilo. Te številke uvrščajo opevanega diktatorja Tita na deseto mesto na lestvici največjih morilcev v zgodovini.  Jugoslavije je imela med leti 1945-1953 najstrožji režim v Evropi, strožji kot Vzhodna Nemčija, Poljska, Češkoslovaška. Režim je bil najbolj podoben Stalinovem režimu v Sovjetski zvezi. Po letu 1953, ko obubožanemu narodu ni bilo mogoče več kaj vzeti, ukrasti ali nacionalizirati, so se komunistični oblastniki spomnili novih metod kraje in izvrševanja zločinov. O tem bo govoril drugi del zapisa.     (1)Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, Dr. Vida Deželak Barič: Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej. (2) https://www.zaveza.si/kaj-je-treba-vedeti/komunisticna-koncentracijska-taborisca-v-sloveniji/ (3) https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=13224 (4) https://si.rbth.com/zgodovina/81838-informbiro-tito-stalin (5) https://www.casnik.si/komunisti-in-vera-v-sloveniji-po-prevzemu-oblasti-po-koncu-druge-svetovne-vojne/ (6) https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/1680-gregorij-rozman, https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/2303-lambert-ehrlich, https://www.casnik.si/komunisti-in-vera-v-sloveniji-po-prevzemu-oblasti-po-koncu-druge-svetovne-vojne/ (7) https://komunistickizlocini.net/2020/06/26/oko-45-000-djece-podunavskih-nijemaca-naslo-se-u-titovim-logorima-majke-su-otpremljene-kao-ropkinje-u-rusiju/

Sun, 5. Jul 2020 at 16:06

188 ogledov

Kolumna Aleša Ernecla: Intervju z prof. Kevinom MacDonaldom
Pomemben intervju z enim izmed najbolj zanimivih evolucijskih psihologov na svetu, dr. prof. Kevinom MacDonaldom, ki je s svojimi tremi knjigami dodobra pretresel javnost, saj je skozi precizni znanstveni aparat prinesel vpogled v evolucijske strategije določenih etničnih skupin. Gre za knjige, katerih vpliv je verjetno izredno velik, hkrati z vplivom pa je tudi zavračanje njegovega dela izredno ostro. Tukaj je nekaj linkov na njegova pomembnejša dela: People That Shall Dwell Alone Culture of Critique Individualism and the Western Liberal Tradition: Evolutionary Origins, History, and Prospects for the Future LINK na veliki intervju  

Thu, 2. Jul 2020 at 15:35

1184 ogledov

Tempirana jugo bomba
Zagovorniki priseljevanja iz držav bivše Jugoslavije trdijo, da je dolžnost države Slovenije gmotno in drugače pomagati tem »novim narodom«, da ohranijo svojo etnično identiteto s katero so prišli v Slovenijo, češ da so tudi oni državljani in davkoplačevalci ter zato zaslužijo, da se javno financira in podpira ohranjanje njihove identitete. Ne samo, da tak pristop ne more in ne sme obveljati, kajti potem se ti priseljenci ne bodo nikoli asimilirali, to je prilagodili na življenje vSloveniji, govorili v Slovenskem jeziku in sprejeli našo kulturo za svojo, pač pa s takim ravnanjem država Slovenija spodkopava samo sebe.Ohranjanje etnične identitete narodov pomeni ohranjanje občutka pripadnosti tujim skupnostim, skupnostim s središčem v drugih državah in posledično tudi tem državam. Slovenska država naj bi po tej logiki bila dolžna spodbujati te ljudi na to, da se pri delu prebivalcev ohranja in krepi občutek pripadnosti tujini in s tem odtujenost od Slovenije, namesto da bi jih spodbujala za to, da bi ti ljudje začutili pripadnost slovenski državi in slovenski narodni skupnosti. Dejstvo je, da če se nekdo počuti Hrvata ali Srba, potem bo tudi čutil določeno navezanost na Hrvaško oz. Srbijo. Seveda je lahko tak prebivalec v večini situacij lojalen in neproblematičen državljan Slovenije, vendar do Slovenije ne bo čutil tiste pripadnosti in navezanosti kot Slovenec, ki nima rezervne domovine drugje. Skratka, vsaka popuščanja v tej smeri bodo generiraledržavljane Slovenije z deljeno identiteto, z deljenim občutkom pripadnosti in z nepopolno in nezanesljivo lojalnostjo državi Sloveniji. Trditev, da je država Slovenija dolžna na kakršen koli način podpirati njihove etnične potrebe zato, ker tudi oni plačujejo davke Republiki Sloveniji pa izhaja iz nerazumevanja vloge nacionalne države in koncepta človekovih pravic. Priseljenci so prišli v Slovenijo prostovoljno kot ekonomski migranti, prišli so s trebuhom za kruhom. Prišli so v Slovenijo po denar, ne pa po svoje kolektivnenacionalne pravice. In taki, ki so prišli po denar, kolektivnih nacionalnih pravic tudi ne potrebujejo in jih ne zaslužijo. Če jim pravica do rabe lastnega jezika v javnosti, do šolanja otrok v svojem jeziku in gojenja svoje kulture toliko pomeni, da brez teh dobrin ne morejo živeti, naj lepo ostanejo doma, kjer imajo teh dobrin v izobilju. Če pa se odločijo oditi v tuje kraje, pa pomeni, da lahko shajajo tudi brez njih, in so se hkrati dolžni podrediti večinskemu prebivalstvu.Če dobijo v Sloveniji pravico do prebivanja, začasnega ali trajnega, in pravico do državljanstva, je to zgolj in samo dobra volja države Slovenije, da jim to dopusti in za kar bi oni morali biti hvaležni. In če jim država Slovenija te dobrine daje, ima pravico od njih tudi kaj zahtevati. Recimo, da v zameno za pravico do bivanja v slovenski državni hiši, pustijo svojo kulturo, svoj jezik in svoje navade v svoji bivši domovini ter sprejmejo slovensko kulturo, jezik, in navade. Po vsem tem času, skoraj 5 letih, je očitno, da sem imel takrat prav, kajti divjanje, ki ga v Ljubljani in po vseh večjih mestih po Sloveniji trenutno povzročajo otroci teh istih neprilagojenih« priseljencev, in oni sami v družbi Slovenskih Jugo-nostalgikov in funkcionarjev prejšnjega sistema, ki večinoma ne obvladajo Slovenskega jezika, ne poznajo navad države v kateri živijo in ne sprejemajo slovenske kulture za svojo, še več, več kot očitno jo celo sovražijo in se tega več niti ne bojijo povedati, je doseglo višek potrpljenja Slovenskega naroda. Multikulturni koncept kolektivnih pravic izhaja iz logike, da so priseljenci upravičeni do enakih pravic kot jih uživajo v matični državi, če pa jim jih država gostiteljica noče dati, pa je to kršenje človekovih pravic, ksenofobija, šovinizem, fašizem itd. Priseljencev, ki pridejo v Slovenijo z nacionalno misijo širiti v njej srbstvo, jugo nostalgijo, ali kako drugo kulturo na račun izrivanja slovenstva, Slovenija ne potrebuje, in si jih tudi ne želi. Tu se gredo dušebrižniki iz naše levice večje borce za pravice južnjakov od južnjakov samih in s tem rušijo identiteto Slovenskega naroda. https://reporter.si/…/priseljevanje-v-slovenijo-iz-drzav-na…

Wed, 1. Jul 2020 at 14:57

117 ogledov

Plečnikova nagrada za arhitekturo
Mošeja v Ljubljani Letošnjo Plečnikovo nagrado je dobila skupina arhitektov, ki so ustvarili mošejo v Ljubljani. Gre za znan arhitketurni biro Bevk-Perović, katerih dela so že prej bila v mnogih slovenskih mestih predmet debat. Tisto, kar je pri tem delu že takoj na prvi pogled zelo problematično, je neverjetna podobnost s sosednjo stavbo, ki se nahaja le nekaj deset metrov od mošeje in sicer gre za skladišče pivovarne Union. Zgornjo fotografijo sem zanalašč le malo spremenil in to tako, da niti ni zelo profesionalno, kajti hotel sem, da se vidi, kaj sem spremenil: izbrisal sem napis Pivovarna Union in malo povišal stari dimnik pivovarne. Ko naredimo to malo spremembico, je podobnost tako zelo boleča, da človek najprej pomisli: a so se hecali? No, naslednja misel takih ljudi, ki se ukvarjamo z umetnostjo in poznamo različne "duhovite" poteze postmodernizma in avantgardnih umetnikov (pa tudi sodobnih umetnikov, seveda): ali je možno, da je sestava komisije za Plečnikovo nagrado to nagrado dodelila na način, da se po postmodernistično pošalijo iz igre podob, kjer se stavbe tako rekoč skoraj dotikajo, vsebina pa bi bila iz njihovega postmodernega vidika vsekakor marksistična maksima: "religija je opij za ljudstvo"- kajti vsebinsko gledano je na eni strani alkohol (ki je prepovedan v islamu) in na drugi strani religija islama. Bi bilo to možno ali sem samo jaz tako čudaško sopostavil ta dva sosedna (vrhunska?) primera arhitekture? No, naj povem moje dejansko mnenje: zame je oboje (tako mošeja kot tudi kockasto skladišče) modernističen, minimalističen tujek/odklon/del razkroja, kakršne je opisal v svojih odličnih tekstih o slabi arhitekturi Roger Scruton (tukaj en link na njegov intervju o "pogrdotenju" arhitekture- LINK) Tehnotektura (mislim, da gre za pojem, ki ga je uporabljal Heidegger) z najbolj enoplastno "metafiziko", ki prav na vseh ravneh deluje kot subverzija našega naroda in naše tradicije. Kocka, raketa in blok iz 50tih s skupnimi balkoni bi bil najbolj hiter približek, če bi komu morali opisati to arhitekturo z besedami... Država Katar, ki je mošejo financirala, ima salafistično smer suni islama. Zelo trda verzija, obrnjena v korenine in res polnokrvno "fundamentalna" (naslanja se namreč na prve tri generacije islamske kulture takoj po uvedbi islama v 6 stoletju s prerokom Mohamedom). Po mojem mnenju taki fundamentalni obliki vračanja v izhodišča pred 1400 leti skoraj ni para v svetovnih religijah. Logosa v tem miselnem okolju praktično ni. Naj povem en primer, da bo bolj razumljivo: Ko sem delal v Cazinu na enem kiparskem simpoziju, mi je direktor kulturnega doma, ki je vodil ta simpozij povedal, da so mu salafisti (ki so se med vojno v BiH naselili po mnogih krajih Bosne) grozili, da naj neha s tem kiparskim simpozijem, ker je prepovedano klesat kakršne koli podobe v islamu. Šlo je za osebno grožnjo- salafisti so prišli na njegov dom v Cazinu. To se je zgodilo pred 20 leti!  Cazin je le dobih 160 km oddaljen od Ljubljane, in ob večjih skupnostih salafistov so po tem delu BiH tudi mnogi centri za migrante, ki so večinoma islamskega izvora... Vem, da je večinsko islamsko prebivalstvo Bosne nesalafistične smeri- gre za bosanske muslimane, ki se večinoma naslanjajo na sufistične smeri islama.  A že dolgo (vsaj 20 let) so v BiH prisotni mnogi muslimanski učitelji in misionarji različnih tradicij, ki so prišli pomagat muslimanom v vojni na tem območju.Vsekakor ne bi rad naivno čakal na to, da mi prepovedo likovno ustvarjat in prepovedo misliti svet skozi logos (ne le mitos); da mi prepovedo stvari, za katere se je borilo na tisoče mojih in naših evropskih prednikov... Kajti ne gre le zato, da bi se bal, da me ne bo kdo stigmatiziral kot "politično nekorektno" osebo. Ali bognedaj "rasista".. Gre za nekaj, kar dela Evropo evropsko, zmožno sobivanja razlik, hkrati pa zmožno ohranjanja svoje bistvene naravnanosti k vedenju, znanju, mišljenju in nenehnemu ustvarjalnemu potencialu. Radikalizacija je stvar pranja možganov, stvar prepričevanja, stvar moči znotraj neke skupnosti in vpliva nanjo. Manjšina lahko brez vsakega problema vodi večino, spomnimo se na to, kako so v vsaki četi partizanov bili en do trije partijski voditelji- komisarji, ki so poskrbeli za radikalizacijo večine v četi. Večina je vedno itak nekako mirna, trpna, žal... Zato je nujno, da postavljamo stvari v kontekste, ki razgaljajo laži in iščemo resnico. Četudi je ta taka, da nam včasih kakšno zagode...

Wed, 1. Jul 2020 at 13:58

655 ogledov

Jugoslavija, 3.del:  »Industrijska revolucija« in obubožano kmetijstvo po socialistično.
»Praktično ničesar ni mogoče napraviti. Nobene spremembe na boljše niso mogoče.«                                                                                                                 Edvard Kardelj    In kako prav je Edvard Kardelj imel takrat, ko je izrekel te besede, še sam ni vedel. Delavci v Jugoslaviji so se začeli čedalje bolj upirati samoupravnem socializmu, čedalje več je bilo zahtev po neodvisnih sindikatih, pozivov po stavkah in po novi »industrijski revoluciji«, ki bi bila nujno potrebna, saj je bila večina Jugoslovanskih podjetij kadrovsko in tehnološko podhranjenih. Finančno so bila podjetja v celoti podrejena državi, vodili pa so jih direktorji brez ustreznih kompetenc in znanja. Vodstva tovarn so bila nastavljana politično, kadri so se izbirali izključno po pripadnosti komunističnemu sistemu. Vedno bolj so se pojavljale govorice, o tem, da je »Jugoslovanska industrijska revolucija« brezsramna laž komunističnega sistema, in da je industrija Jugoslovanske države na isti oziroma nižji točki, kot je bila pred drugo svetovno vojno let 1939. Le redki pogumni posamezniki so se drznili govoriti o stvareh, ki so se dogajale neposredno po drugi svetovni vojni, v letih 1945-1952, ko je komunistična partija utrjevala svojo oblast in v teh sedmih letih uvedla najstrožji boljševiški sistem na svetu. Čiščenje političnih nasprotnikov, ustanavljanje koncentracijskih taborišč, uničevanje literature, kraja družbenega premoženja in zaplemba tovarn, popolna podreditev šolstva in vseh javnih služb, uničevanje dokazov o povojnih pobojih in prikrivanje zločinov komunističnega sistema, ter ustvarjanje novega človeka-Jugoslovana, na podlagi zgodovinskih neresnic in lažnega »bratstva in enotnosti«. Tako je bilo prepovedano govoriti o predvojni Jugoslaviji, o medvojnem dogajanju (razen slavospevov komunistični revoluciji in partizanski vojski). Vsako izražanje po nacionalne pripadnosti v javnem življenju je bilo označeno za nacionalizem in posledično za fašizem. O nacizmu je komunistični sistem le nerad govoril, saj so bile povezave med Nacističnim sistemom, ki je vladal v Nemčiji in komunističnim, ki je bil na oblasti v Jugoslaviji tako očitne, da je bilo to jasno vidno vsakemu državljanu Jugoslavije. Glavni namen vseh teh represivnih ukrepov je bil, da se med ljudi vnese prepričanje, da se je zgodovina začela leta 1945 s prihodom komunistov na oblast. Življenje pred letom  1945 pa se je prikazovalo kot nekaj nazadnjaškega in ne človeka vredno življenje. Dejstva govorijo povsem drugo zgodbo. Če pogledamo samo tako imenovano »industrijsko revolucijo« komunistične partije, nam hitro postane jasno, da (skoraj) niso zgradili ali ustanovili  nobene tovarne ali podjetja. Še več, večina paradnih konjev Slovenskega gospodarstva v času prejšnje države, je izviralo iz časov Avstro ogrske monarhije. Poglejmo samo nekaj primerov: Paradni konji Jugoslovanskega gospodarstva v Sloveniji, Železarne Ravne, Jesenice in Štore niso nastale v komunizmu, Tam so samo obstale na ravni iz leta 1939, ko se je dejansko industrializacija Jugoslavije končala. Železarna Jesenice je nastala 1869 kot Kranjska industrijska družba. Železarna RAVNE je začela delovati leta 1807, ko so se združile delavnice grofa Thurna in ŽELEZARNA PREVALJE, ŽELEZARNA ŠTORE pa je začela obratovati 1845 leta. TAM-tovarno avtomobilov Maribor so zgradili Nemci v letih 1941-1942 kot proizvodnjo letalskih delov. DELAMARIS je nastala leta 1879, GORENJE je nastalo leta 1919 iz delavnic Špehove domačije. Leta 1950 preimenovano v Okrajno kovinsko podjetje GORENJE. KRKA ali deželna lekarna NOVO MESTO je nastala leta 1570, leta 1954 se podržavi in preimenuje v MESTNO LEKARNO NOVO MESTO. PEKO je ustanovljen leta 1910 . Lastnik Peter Kozina. ALPINA je nastala iz zadrug čevljarskih delavnic, ki so se povezale leta 1932. Ime ALPINA obstaja od leta 1951, po nacionalizaciji. SAVSKE ELEKTRARNE so bile ustanovljene leta 1914, večina Hidroelektrarn je bila zgrajena pred obdobjem komunizma na Slovenskem. HE FALA leta 1913. PIVOVARNA LAŠKO nastane 1825 leta, PIVOVARNA UNION 1864 leta, RADENSKA 1869 leta, POMURKA-mesna industrija 1922 leta kot Tovarna mesnih izdelkov, ŠUMI 1876 leta, KOLINSKA 1908 leta kot Kolinska tovarna kavnih primesi, MLINOTEST 1804 leta pod imenom FLUCOV mlin. SALONIT ANHOVO 1920 leta, PAPIRNICA VEVČE 1842 leta, TOVARNA CELULOZE 1931 leta, PALOMA 1885 leta , tovarna papirja KOLIČEVO 1920 leta , PAPIRNICA RADEČE 1725 leta, LEPENKA TRŽIČ 1888 leta, INDUS 1933, LTH tovarna hladilnikov 1933 leta, KOPITARNA SEVNICA 1886 leta, TOVARNA USNJA ŠOŠOTANJ 1788 leta, KIK Kamnik 1852 leta, TOBAČNA LJUBLJANA 1871 leta, TOVARNA DUŠIKA RUŠE 1918 leta, LITOSTROJ 1919 leta, EMO CELJE 1894 leta,  LUKA KOPER 1882 leta, JELOVICA 1905 leta, CINKARNA CELJE 1873 leta, ILIRIJA 1908 leta, SAVA KRANJ 1920 leta. BELINKA, TKI HRASTNIK PINUS ARBA so nastale v Avstro ogrski monarhiji, po prvi svetovni vojni pa še HELIOS, AERO,TANIN… Tudi paradni »konj« gradnje avtocest in socialističnih blokovskih naselij v Sloveniji, podjetje SCT je bil ustanovljeno leta 1873 kot Stavbena družba Ljubljana, METALNA MARIBOR 1920 leta , CEMENTARNA TRBOVLJE 1876 leta, STEKLARNA ROGAŠKA 1921 leta, STEKLARNA HRASTNIK 1860 leta.(1) (2) Tekstilna podjetja POLZELA 1926 leta, INTEX 1926 leta, KONUS 1894...Predvsem v letih 1920 do 1939 v Sloveniji tekstilna podjetja doživijo nesluten razvoj in razcvet. Kmalu po letu 1945 in prevzemu oblasti s strani komunistične partije, se jih večina prestrukturira in združi. Večina neslavno propade v socialističnem samoupravljanju. Iz vsega zgoraj naštetega je razvidno, da komunizem ni gradil tovarn in da ni prinesel napredka. Ravno nasprotno, v 45 letih vladavine mu je uspelo večino teh tovarn izropati, uničiti in popeljati v propad. Tako kot z večino nakradenih stvari, tudi z tovarnami niso znali upravljati, za kar pa je bil glavni razlog neznanje. Večina šolanih ljudi, gospodarstvenikov in podjetnikov ni podpirala OF niti partizanske vojske. Zato jih je komunistična oblast med vojno in neposredno po njej dala ubiti. Velika večina teh ljudi še vedno leži v neoznačenih grobovih širom nekdanje Jugoslavije. Le manjšemu delu se je uspelo prebiti v tujino. Predvsem v Argentino, kjer je danes tudi veliko teh ljudi uspešnih podjetnikov. Tako se je »industrijska revolucija« izvajala povsem po istem kopitu kot »ljudska revolucija«, ki je bila samo boj za oblast komunistične partije. Na direktorska mesta pokradenih, nacionaliziranih podjetij so bili nastavljeni ljudje brez vsakega znanja in kompetenc. Partijski kadri s tremi leti osnovne šole, lojalni ljudje sistema. Tako gospodarstvo ni moglo preživeti. To je resnica o  Jugoslovanski industrializaciji. Sicer so v zgornjem sestavku zajeta samo Slovenska podjetja. Je bilo pa po celotnem ozemlju Jugoslavije isto. Dejstvo je, da je gospodarski razcvet Slovenija doživela v Avstro-ogrski monarhiji in predvojni Kraljevini Jugoslaviji. V socialistični, samoupravni Jugoslaviji pa je doživela njegov zlom in zaton. Res je, da je večina teh podjetij dočakala osamosvojitev Slovenije, in da so nekatera propadla po odcepitvi od Jugoslavije, kar zagovorniki prejšnjega sistema tako vneto in navdušeno ponavljajo. Vendar je treba vedeti, da se v Sloveniji ni nikoli izpeljala LUSTRACIJA, da so bili direktorji teh podjetij tako v Jugoslaviji kot samostojni Sloveniji isti ljudje, da se v podjetja ni vlagalo, da so bila to tehnološko zaostala, nerazvita podjetja. V nekaterih podjetjih so imeli stroje še iz 19 stoletja! Zaradi izgube trgov v bivši Jugoslaviji, kjer so divjale krvave »bratske« vojne med narodi, zaradi prej omenjene tehnološke in kadrovske zaostalosti, zaradi korupcije in visoke zadolženosti teh podjetij, je bil njihov propad neizogiben in pričakovan. (1) Sicer pa se je Jugoslovanska komunistična oblast zelo rada hvalila z Jugoslovansko avtomobilsko industrijo in jo predstavljala kot vrhunsko. Res je, da je bila avtomobilska industrija razširjena in da se je kar nekaj vozil proizvajalo v Jugoslaviji, vendar tukaj ni šlo za vozila namenjena za izvoz v razvite države, temveč bolj za izvoz na trge nerazvitih, socialističnih in zaostalih držav. Tako so se v Kragujevcu(Srbija) proizvajala vozila Zastava. Vsa so bila izdelana po Fiatovih licencah. Leta 1960 so začeli proizvajati Zastavo 600, ljudsko ime FIČO. Izdelan po Italijanski licenci Fiat 600. Leta 1971-Zastava 101 izdelan po Fiatovi licenci Fiat 128, YUGO- leta 1980 so ga začeli izdelovati po licenci Fiata 127, Zastava 128 ista licenca kot zastava 101-fiat 128, Yugo Florida 1988 po licenci Fiat Tipo. Torej v nobenem primeru ne gre za delo Jugoslovanskih inženirjev in strokovnjakov. Še več, »YUGO«  je bil propadli načrt Italijanskega Fiata za naslednika fiata 127. Podarili so ga Zastavi, kjer pa so ga uspeli še bolj uničiti kot po načrtih, saj ni bilo pravega znanja niti denarja za razvoj, zato je bil ta avto prava katastrofa na štirih kolesih. V Sloveniji je krožila šala , da je najpomembnejša stvar ta, da ima ogrevano zadnje steklo, da te ne zebe v roke, ko ga potiskaš po cesti. Tudi Slovenija je nosila pomemben delež Jugoslovanske avtomobilske industrije, najprej sta leta 1964 TOMOS in CITROEN ustanovila podjetje CIMOS, kjer so ob Spačku, Amiju, Diani, Visi, GS-u izdelovali tudi popularni AX. V Novem Mestu so celo sestavljali znanega Minija 1000. Renaulte so sprva sestavljali v Litostroju, kasneje pa so proizvodnjo preselili v Novo Mesto, kjer so kasneje izdelovali tudi popularne Renault 5. Tovarna IMV je tudi edina tovarna avtomobilske industrije v Jugoslaviji, ki je svoje izdelke prodajala na zahodni trg, zahtevnejšim kupcem. V Sarajevu so leta 1965 začeli proizvajati model Prinz 1300 po licenci NSU. Leta 1972 so po licenci VW izdelovali slavnega Hrošča do leta 1976, nato pa so sestavljali Golfa. Skupaj so izdelali cca 30.000 hroščev in 150.000 vozil Golf. V KIKINDI(Srbija) je Livarna Kikinda konec šestdesetih let pričela sodelovati z Oplom, ki je od vojvodinske tovarne kupoval različne odlitke, leta 1977 pa je sodelovanje preraslo tudi v skupno podjetje IDA (Industrija delova automobila). Želja je bila, da bi sestavljali vozila Kadett,  Ascona, Senator in Omega. Izdelali so skupno 38.700 Oplov. Še dandanes so glasne govorice, da so pravzaprav vozila sestavljali v Nemčiji in jih že sestavljene prepeljali v Srbijo, kjer so samo zamenjali oznake in jih poslali na trg. Tovorna vozila so izdelovali tudi v Mariboru (TAM) in Priboju (FAP), traktorje pa v Novem Beogradu (IMT), Rakovici (IMR), Bjelovarju (Tomo Vinković) in na Reki (Torpedo). Jugoslovanska avtomobilska industrija ni imela svojih idej, niti dovolj inženirjev, da bi lahko izdelala  lastno Jugoslovansko vozilo, pa vendar je ta industrija predstavljala velik del gospodarstva Jugoslavije. Večina vozil se je izvažala v Iran, Turčijo, Irak, Egipt in ostale države članice gibanja neuvrščenih držav. Jugoslovanski državljani so se vozili večinoma v vozilih Zastave, saj so bila cenovno najugodnejša in čakalna doba je bila najkrajša- 6 mesecev. Iz vsega zgoraj zapisanega sledi preprosto dejstvo, da Jugoslavija ni imela niti ene znamke, ki bi imela kak večji pomen v tujini. Tehnološka raven izdelkov in njihova kvaliteta je bila ničelna, izdelava pa podpovprečna. (2) V agrikulturi je bila prva poteza redistribucija zemlje z zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji iz leta 1945. Imetje Nemcev, Italijanov, "kolaborantov", bank, zasebnih podjetij in cerkve je bilo nacionalizirano. Zgornja meja za zasebno lastništvo zemlje je bila postavljena pri 45 hektarjih. Za posest cerkve je bil določen zemljiški maksimum 10 hektarjev. Ker pa je že agrikulturna reforma v 20-ih letih 20. stoletja vzpostavila razmeroma egalitarno strukturo v jugoslovanski agrikulturi, se je omenjeni ukrep nanašal samo na enajst odstotkov zemlje v zasebni lasti. Ta zemlja je bila razdeljena približno 70 tisoč družinam, večinoma družinam partizanov.  Leta 1945 je bil razglašen tudi splošni odpust dolgov kmetov. Prvi ukrepi agrarne reforme so se nanašali na razlastitev zemljišč, ki so presegala 45 hektarjev skupne površine, drugi pa na razdeljevanje zemlje tistim, ki naj bi jo sami obdelovali. V ta namen je bil ustanovljen zemljiški sklad agrarne reforme, v katerega so povojne oblasti evidentirale razlaščeno zemljo, ki je postala državna lastnina. Razlastitve so potekale tudi po merilu ali je lastnik obdeloval zemljo sam s svojo družino ali pa z najeto delovno silo. Temeljni cilj agrarne reforme oziroma njenega prvega zakonskega akta Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji je bil bolj odprava tako imenovanega "izkoriščevalskega značaja" zasebne lastnine kot pa odprava zasebne lastnine nasploh. Ustava iz januarja 1946 formalno zagotavlja zasebno lastnino v gospodarstvu, glede zemljiške lastnine pa je določeno, da lahko zemlja pripada tistim, ki jo obdelujejo, in da velika zemljiška posest ne more biti v zasebnih rokah. Januarja leta 1949 se komunisti odločijo za kolektivizacijo kmetijstva po sovjetskem vzgledu. To je prineslo prisilno včlanjevanje kmetov v kmetijske zadruge, prisilno izročanje zemlje, živine, orodja in poslopij v družbeno last. Kot svojo last so lahko obdržali največ 1 hektar zemljišč (ohišnica) in največ eno žival. Kolektivizacija je v procesu socialistične preobrazbe podeželja praktično pomenila odpravo kmeta kot družbenega sloja. Kmet je v komunizmu predmet posmeha, ničvreden človek, in ravno v Jugoslaviji se je tudi uveljavila »žaljivka«, »ti si kmet«. Pa čeravno ta ne pomeni nič slabega. Šele v zadnjih desetih letih se status kmetov v Sloveniji počasi pobira zaradi tega grobega posega komunistične oblasti v temeljne človekove pravice. (3) Leta 1953 Zvezna skupščina FLRJ uzakoni tako imenovano »drugo agrarno reformo«, ki je pripeljala do popolne nacionalizacije vseh kmetijskih zemljišč v Jugoslaviji. Z omenjeno agrarno reformo so samo v Sloveniji zaplenili več kot 260.000 hektarjev zemljišč, ki so bili odvzeta nekaj več kot 11.000 pravnim lastnikom. Določen je bil zemljiški minimum 10 hektarjev orne zemlje. Agrarna reforma je bila še en zločinski odlok komunističnih oblastnikov, ki so na ta način dokazovali, da človeško življenje v komunizmu ni vredno ničesar.  Kot antipod  zasebni lastnini so ustanovili zloglasne kmetijske zadruge, ki so postale osnova socialistične graditve vasi in življenja na vasi. Na urbanističnem področju pa so simbol kolektivizacije  predstavljali zadružni domovi. (V Sloveniji jih je bilo okoli 700). Veliko število predvojnih veleposestnikov je bilo bodisi ubitih v povojnih procesih, bodisi izgnanih ali popolnoma obubožanih, saj jim je oblast že leta 1945, neposredno po vojni, odpeljala živino in pobrala več letne pridelke zaradi lakote, ki je v Jugoslaviji trajala skozi celotno leto 1945. Agrarna reforma je še danes, v letu 2020, predmet mnogih sporov v denacionalizacijskih postopkih, ki se vlečejo vse od leta 1992. (3)(4) Kot je razvidno iz zgornjega zapisa, Jugoslavija in komunistični oblastniki, ki so ji vladali, niso gradili tovarn in podjetij, temveč so ta ista podjetja na grob način odvzeli od pravih lastnikov in jih v 45 letih svojega vladanja popolnoma uničili, jih naredili za nekonkurenčne in nezmožne preživeti gospodarsko krizo, ki je v Jugoslaviji trajalo od leta 1945 pa do klavrnega propada leta 1991. Enako velja za kmetijstvo, ki je zaradi vseh mogočih reform doživljalo ponižanje za ponižanjem, vse dokler ni bilo popolnoma izropano in na kolenih.   Viri : (1) http://www.demokracija.si/fokus/kako-miha-kordis-se-naprej-prodaja-mit-da-je-slovenijo-in-jugoslavijo-industrializiral-socializem-poglejte-dejstva.html (2) http://www.avtomanija.com/default.asp?rb=4&id=262 (3) https://www.casnik.si/druga-agrarna-reforma-v-jugoslaviji/ (4) https://radiostudent.si/politika/ponudba-in-prevpraševanje/povojna-leta-v-jugoslaviji              

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kolumna Gregorja Preaca: Kako izgine (slovenski) narod