Raznarodovanje avtohtonih ljudstev Evrope, posebej še malih narodov, ki so najbolj ranljivi, se pospešuje v zadnjem času. To ni proces, ki bi tekel z istim tempom. Vedno hitrejši je.
In v Sloveniji je že po večjih mestih kar težko slišat v javnih prostorih slovenščino. Izginja iz mest. Izginja iz šol (delam v šoli in verjemite mi, da po hodnikih slišim vsako leto manj slovenskega jezika. Kar seveda ne pomeni, da te ljudi ne učim z enako naklonjenostjo ali prizadevnostjo kot tiste, ki med sabo govorijo slovensko. Ker pri tem ne gre za sovraštvo. Daleč od tega.) Moja skrb in moje prizadevanje gre v smeri, ki bi ji lahko rekel ohranjanje kulture, ki jo čutim kot identitetno. Svojo. Našo.)
Ko bodo volitve čez 4 ali 8 let, bodo politični predstavniki v vedno večjem delu tujci. In čez 12, 15, morda 20 let bo nedvomno predsednik vlade ali države že tujec. Podobno, kot so sedaj v večjih mestih župani že neslovenskega porekla. Ali kot so tujci po večjih mestih v Evropi tudi ljudje, ki niso npr. angleškega, francoskega, nemškega ipd porekla.
In v tem oziru se moramo vprašati, čemu Slovenija? Čemu nacionalna država? Zakaj smo ustanavljanje države na podlagi "neodtujljive pravice do samoodločbe naroda" sploh izvajali? Zakaj v tem primeru sploh govorimo o narodih ali o njihovih kulturah, če svojo zanikamo in jo imamo za nekaj, kar ni vredno ohranjati in za kar ni vredno skrbeti? Vanjo verjeti?
Slovenci se zelo bojimo, da nam bodo sosedje rekli, da smo "nacionalisti" in da smo "rasisti". In to nam bodo z užitkom rekli, saj tisti, ki računajo na tak izplen in na našo reakcijo ter na naš molk, računajo tudi na naš strah in sram. Očitajo nam sovraštvo takrat, ko se bojimo za svojo kulturo. Neredko vreščijo na nas, da smo rasisti, če že samo zaslutijo, da bi radi vzdrževali to, kar so naši predniki vzdrževali tisočletja- naš jezik, kulturo, naše običaje, naš način življenja, naš odnos do sobivanja v vasicah, mestecih, mestih. Smo namreč sobitja biti, če malo parafraziram našega filozofa Urbančiča.
A na podobne situacije smo imeli v Sloveniji tudi že v časih, ko smo živeli v germanski, latinski, madžarski, srbski prisotnosti. Ko so ti narodi živeli z nami in so (evolucijsko gledano), tekmovali z nami v preživetju.
Naši dedje so ta pritisk vzdržali, včasih so se temu upirali, preživeli so vse te evolucijske pritiske, mnogokrat napade, tudi v časih, ko sploh niso imeli svoje nacionalne države.
Danes nas je tako sram zastopati in se zavzeti za lasten rod in narod, da smo dejansko v stanju, ko bomo lahko za vedno raznarodeni (ta beseda verjetno sploh ne obstaja, ker je tako nova in nora, a kljub temu so na svetu mnogi narodi, ki so bili na podoben način izumrti, izginjeni, izničeni).
Naš velik pisatelj, ki je star že 108 let, Boris Pahor, nas opozarja na to, da je ljubezen in skrb za svoj narod nekaj, česar se ne smemo nikoli sramovati niti bati.
V tem smislu se tisti, ki smo Slovenci po rodu in po tem, da imamo svoj narod radi in se identificiramo z njim, moramo nujno zavedati tega, kar bomo prepustili svojim otrokom. Pri tem ne gre za so-vraštvo. Niti za to, da bi se morali upirati vojaško, nasilno. Pri tem gre za državno politiko, ki ureja nacionalno sestavo države, ki razmišlja dolgoročno in v skladu s tem, kar želimo v prihodnosti.
V Makedoniji proces raznarodovanja, kakršnega doživljamo mi, poteka še za odtenek bolj hitro in na svoje oči lahko vidimo, kako se deli njihove domovine spreminjajo. Uradnemu jeziku so dodali nov jezik v velikem delu njihove domovine in s tem počasi prehajajo v dvonacionalno državo. Pri tem se seveda ne bo končalo, to je jasno vsakemu, ki je vsaj malo gledal potek tega raznarodovanja na Kosovem, ki danes praktično nima več Srbov, saj so bili po jugoslovanski vojni v 90tih pregnani iz večinskega dela pokrajine in je danes Kosovo nova država Albancev.
Ko torej gremo danes na volitve, se prosim zavedajte, da prihajamo v obdobje, ko bomo počasi morali Slovenci prepuščati politično moč ljudem, ki niso Slovenci po rodu in jim je vsekakor za naš narod manj mar kot pa za svojega, kar je NORMALNO. Ki v znatni meri (govorim o povprečju) Slovence gledajo kot na nekoga, ki jih ovira, jim preprečuje vzpostavljanje njihovih navad, kulture, njihovih običajev in se pri tem mnogi med njimi prav nič ne zadržujejo, ko to izrazijo tudi javno, seveda s tem, da nas zmerjajo z rasisti in nacionalisti, četudi dobijo čisto vse socialne, politične, finančne in druge benefite Slovenije enako ali celo hitreje kot Slovenci.
Seveda, ne govorim o vseh tujcih, govorim o tem, kar nam govori Hamiltonov zakon, govorim o tem, da se to dogaja postopoma, skoraj nevidno. Govorim o tem, da se ta reč, ko pride do večinske pokritosti, skoraj v vseh primerih spremeni v nervozo in na koncu tudi v vojno, v kateri seveda večinska struktura zmaguje, saj manjšinski narodi skoraj povsod morajo svojo nemoč plačati s krvjo in se utopiti v kulturah večinskih narodov.
Ko torej Slovenci gredo na volitve, niso poenoteni v svoji izbiri. Ko gredo tujci, se poenotijo mnogo bolj. Hitreje izberejo svojega kandidata, ki jim je bližji po rodu in ga izberejo večinsko. Ne vsi, seveda. Čisto vedno v družbi računamo na Gaussovo krivuljo...gre za statistiko, ki v demokraciji seveda pomembno vpliva.
Zato danes, ko gremo na volitve, premislite, kaj s tem dolgoročno naredite svojim otrokom in vnukom. Tudi tisti, ki nimajo svojih otrok, so za bodoče rodove prav tako "predniki" kot je naš skupen prednik npr. Valentin Vodnik ali pa Primož Trubar...