Kot katolik sem v preteklosti z določenim delom t.i. alternativne desnice, do mere, do katere ta pojem za širšo javnost ni že skoraj povsem neuporaben, ne glede na to, kako smiseln je sam po sebi, imel spor in ga imam še vedno.
Sporna se mi zdi zgodovinska hipoteza, da je krščanstvo bilo evropskim narodom podtaknjeno s strani judov. Sporna se mi zdi vsaj iz treh razlogov:
Sebe in svojih ne maram videti kot nekoga, jaz in moji smo v tem primeru evropski narodi v razmerju do »ostalega sveta«, ki so ga »nasrali z ezoteriko neki bližnjevzhodni trgovci«, še zlasti ne nekdo, ki je v skupnih državah in ko naj bi se to zgodilo oziroma pričelo dogajati, bil v številčno in vojaško inferiornem položaju. Zdi se mi, da v tem primeru jaz in moji izpademo bodisi kot »pomehkuženci« bodisi kot »butli«.

Jezus je v evangelijih po tem, kar govori in po tem, kar počne, kritičen do vsega tega, zaradi česar smo do judov v naših družbah danes kritični mi, vključno s subverzivnostjo, ki je, dovolite mi to špekulacijo, največji del judovskega problema v naših družbah.

Verjamem v hipotezo, da je krščanstvo, kontinuirano branje Svetega pisma in razprave o njem, služilo namenu izboljševanja organizacije življenja v naši družbi in razumevanju sveta in ne verjamem, da je krščanstvo bilo tisto, ki nas je naredilo odprtejše za subverzijo – kako namreč razložiti, da so naše zgodovinske družbe, ki so bile veliko bližje krščansko - teokratskim kot so naše današnje sekularne, bile veliko bolj občutljive za judovsko subverzivno delovanje kot so naše današnje.

Toda to ni glavna tema mojega zapisa. Glavna tema mojega zapisa je bolj to, v čemer se s temi istimi, ne glede na to ali gre za neopoganske mislece ali koga bolj sekularnega, strinjam. Če ne strinjam, pa vsaj podpiram razprave, ki jih odpirajo in zanje obstajajo varuhi, ki jih želijo preprečevati – tudi med kristjani.
Pred kratkim sem na Facebooku objavil zapis, v katerem sem se šalil na račun slovenske mainstream desnice, ki nenehno govori o »nezakonitih migrantih«, kakor bi to, da nekateri nimajo potnih listov, bil poglavitni ali celo edini problem priseljevanja nasploh, kaj šele nenadzorovanega, masovnega, priseljevanja ljudi iz geografsko, narodno in kulturno oddaljenih krajev. Šalil sem se na račun stokanja omenjene desnice o Jankovićevem domnevnem uvažanju volivcev. Z zapisom sem želel pokazati na nesmiselnost njihove uradne ali vsaj prevladujoče pozicije, češ, saj pa ti »imajo porihtane papirje«, kot, če je nezakonitost pri priseljevanju edini ali poglavitni problem, čemu stokanje?
Večina je dojela, kaj želim povedati, toda potem se je nekaj bratov v veri pojavilo s komentarji, ki so odprli nove, še bolj poglobljene razprave o priseljevanju. Eden med njimi je priglasil, da se z menoj strinja in da papirji niso dovolj, da sta pomembna še jezik in kultura. Moj odziv je bil nekaj v smislu: se pravi, če dva milijona Namibijcev pripelješ v Slovenijo, jih naučiš jezika in navad, je dva milijona Slovencev z njimi povsem zamenljiva. Navkljub hipotetičnosti tovrstne razprave boste kaj hitro dojeli, kaj sem želel povedati tokrat: morda jezik in kultura nista dovolj, morda so pomembne še komponente kot sta narodnost in rasa.

OK, če bi razpravo zvedel na golo ontologijo, boste rekli, da imam prav, toda da so to, o čemer pišem, banalni truizmi. Da je očitno res, da črnec in belec nista izmenljiva že po barvi kože. Če bi vam na to odgovoril, da nista le po tem in da rasni realizem ni zgolj in samo oziroma, da je še najmanj realizem glede pigmenta, bi mi lahko odgovorili, da to že sodi v zgoraj opisano hipotetično razpravo: če se povprečni črnec nauči slovenskega jezika in navad, kaj ga še poleg pigmenta loči od povprečnega Slovenca?

Odgovor je lahko in pogosto tudi je nekaj takega…Vsekakor se take odgovore ne samo dovoljuje, ampak odobrava, ko jih o svoji skupinski identiteti navajajo judje: pripada drugemu enkratnemu skupku ljudi, stoletja, tisočletja vezanem na neko drugo geografsko območje, ki ima v povezavi s tem, v povezavi s svojim jezikom, kulturo, zgodovinsko kontingentno, tradicionalno religijo in tudi povprečnim skupinskim, tudi zgolj fizičnim izgledom, ostajajočim skozi omenjeno zgodovinsko obdobje – razlikujočim se od drugih skupin.
To, da se nekomu ne zdi, da bi pripadal kakšni takšni skupini, ali pa mu za pripadnost ni mar, ne pomeni, da drugi ljudje pravice do identifikacije s takšno skupino in v povezavi z njo povezano državo – nimajo.

Če se prav spomnim, je bil Muhammed Ali ta, ki je nekoč dejal nekaj takega: »Želim, da so moji vnuki podobni meni.«

Kaj je s tem mislil? S podobnostjo je seveda mislil črni, v odnosu do belih in rumenih. Niti po naključju ne želim reči, da je Ali bil nek velik modrec, njegove pozicije niti nimam posebej ponotranjene ali želim reči, da čutim podobno.
S tem, ko sem spomnil na mnenje slavnega črnca muslimanske veroizpovedi, za katero se mimogrede govori, da je slepa za raso, da ji je mar le za to, da ves svet spreobrne v islam, sem le želel razprostreti morebitne psihološke bariere, ki jih mnogi evropski ljudje imamo: ko pripadnost rasi slišimo izražati nekoga svoje rase, se nam to zdi nezaslišano in čustva nam zameglijo razum (najbrž zato, ker smo bili tekom uradnega izobraževanja negativno pogojeni na Hitlerja in vse, kar je povezano z evropskimi narodnostmi in raso), ko pa jih izreče pripadnik kake druge skupine, jih vidimo v drugačni luči.

Jaz seveda imam intuicije, tudi preference, toda težko rečem, da imam v povezavi s temi razpravami izoblikovana močna stališča. Eno je imeti razprave v lastnem umu, drugo je imeti razpravo z različnimi drugimi ljudmi, v kateri pridejo do izraza tudi druge komponente doživljanja, ki lahko vpliva na izoblikovanje močnih stališč.

Razprave z drugimi ljudmi pa je izjemno težko imeti. Tudi mnogi bratje katoliki, čeprav jih imam za domoljube, čeprav jih imam za »dedce kot se šika«, čeprav jih nimam za izdajalce, kot da podivjajo, kot da jim negativna čustva povsem zameglijo razum, ko bi bilo treba imeti resno razpravo o narodnosti in rasi, pa se v razpravi poslužujejo retorike, napadov na osebo, sklicevanja na avtoriteto…Česarkoli, kar lahko pograbijo, da bi se razpravi, pravzaprav – izognili.

In zakaj je meni mar za razpravo? Progresivci bi rekli, da mi je za razprave mar, ker v bistvu želim rasnih vojn, vojn med narodi in novega holokavsta. Au contraire, oh, kako zelo au contraire. Po svoji psihološki strukturi sem, oprostite za rabo memetskega, kulturno specifičnega izrazoslovja, »boomer«, naivni libertarec«, »pomehkuženi hipi, ki ima rad vse ljudi in do konca prezira vojno«.

Prevečkrat smo bili priča temu, kaj se na dolgi rok zgodi, ko se iz javnih razprav bolj ali manj sistematično preganjajo določene teme, kar je nedvomno primer z narodnostjo in raso, četudi z dobrimi nameni ali boljše rečeno, pacifističnimi nameni – vseeno mi je, če kot primer navajamo nemški svet in Evropo v začetku 20. Stoletja ali bivšo Jugoslavijo, Bosno, itn…Povsod ste imeli to, da se o nekaterih stvareh, o določenih čustvih ljudi, o določenih preferencah, o določenih interesih ljudi – ni smelo govoriti.
In zato, zato predlagam ali se vsaj sprašujem, če je potrebno, kot ste najbrž opazili v naslovu, z rabo še enega memetskega, kulturno specifičnega izraza, »groyperizirati« krščanstvo. S krščanstvom mislim pač dobesedno ljudi, kristjane današnjega časa. Mnogi potrebujejo metaforično klofuto, da bi spoznali, da obfuskacija ali demoniziranje tovrstnih razprav z jahanjem moralnega osla – ni nujno Pot in Resnica.